v Crtice iz botanične zgodovine.*) (Fr. Kocbek.) človek je uže od svojega postanka obračal oko na rastlinski svet, ker je v njem našel naslade in korist. A ipak morala so neštevilna stoletja preiti, dokler mu je prišlo na misel v rastlinstvu iskati pouka in znanja, katero bi niu ne le materijalno koristilo, nego tudi oplemenitilo dušo. Dolga vrsta vekov minula je, predao se je človek otresel svoje duševne okornosti, ter storil prvi korak k znanstvenerau preučevanju, osnovavši si posebno vedo — botaniko. Kakor je obče znano, pognale so malone vse znanosti svoje kali na plodnem zemljišči blagoslovljene Grške. Prvo seme, iz katerega so vzrastle prirodoslovne vede, vsejali so uže grški veleurai. Zadnji cvet pak, ki se je razvil na bujnem steblu grškega znanja, bila je botanika. V petem in šestem stoletji pr. Kr. rodila je Grška redoma celo množino velikih državnikov, darovitih umetnikov, pesnikov in filozofov; a proti koncu te najsijajneše dobe giškega življenja pojavila sta se dva gorostasna veleuma. To sta bila Aleksander Veliki in njegov še umnejši učitelj Aristotel. Prvi hotel je blagodat grške kulture razširiti po vsem svetu, dočim je drugi odkril neizcrpive vire človeškega znanja. Aleksander Veliki ni dosegel svojega smotra. Aristotel pa je postal za kasneji naraščaj zvezda predhodnica, katera je dovela človeštvo do današnjega znanja. Ravno velikanski duh Aristotelov bil je prvi, ki je umel otresti se onih predsodkov, kateri so do tedaj obvladali najumnejše grške filozofe ter bili jedina zapreka praveuiu znanstvenemu napredku. Stari filozofi boteli so priti na sled prirodnim zakonom jedino z umovanjem. Le s tolmačenjem golih besedi in izvajanjem zakijučkov v duhu svojem hoteli so vzdigniti zagrinjalo, ki je odevalo notranje življenje vseh stvorov. Ali Aristotelov duh, ki je tako globoko prodrl v vse panoge tedanjega znanja, kakor nobeden pred njim, uvidel je, da je z golim uraovanjem nemogoče se ni za korak naprej poraakuiti. Zato je prvi nastopil nov pot v preučevanje piirodnih zakonov s tem, da je začel z neumornim trudoin proučevati prirodne zakone v prirodi satni. Največjo pozornost obračal je v pivi vrsti živalstvu. Pregledoval je živali v prirodi, studiral njih življenje, notranji ustroj in razplod, kar pred njim ni nikdo učinil. Tako je položil prvi temeljni kamen znanstvenemu izsledovanju živalstva ter stvoril novo znanost — zoologijo. Ali njegova želja za raziskovanjem prirode ni se vstavila jedino le pri preučevanji živalstva, nego lotila se je tudi rastlinstva. Aristotel je imel rastline živim stvorom, misloč, da v njih duša stanuje, ter je na ostroumni način jel prispodabljati životne pojave v rastlinstvu s pojavi v živalstvu. Napisal je tudi prvo znanstveno delo o botaniki, katero se je pa žal izgubilo. Ali niso se izgubile njegove misli, njegova odkritja! *) Posnel po 1. knjigi dr. M. Kiapatiča: nIz bilinskoga svieta" in drugib virih. Pis. Plod njegovega truda padel je na rodovitna tla, kjer se je oživil še k lepšemu življenju. Theophrast, njegov marljivi učenec, nadaljeval je započeto delo Aristotelovo ter v dveh knjigah sebral vse znanje svoje, katero si je stekel o rastlinah. Opisal je do 500 rastlin, katere se raztegajo na gospodarstvo, gospodinjstvo in zdravilstvo. Tako ste omenjeui knjigi utemeljili novo znanost botanično. Brez dvojbe je pred Aristotelom in Theophrastom mnogo ljudi poznalo raznovrstne rastline. Tako se zna, da je oče zdravilstva, Hippokrat, živeči v 5. veku pred Kr. r., poznal nad 200 raznih vrst rastlinskih, katere so takrat upotrebljevali v zdravilstvu. Tudi so bili ljudje, ki so razno korenje iskali in kopali, ter je za vraštva in zdravila prodavali. Ti so poznali mnogo važnih svojstev rastlin ter bili tako prvi vrtniki in gospodari. Ali to še ni znanost, ker se ona ne bazira le na praktično korist, nego leži za tem, kako priti na sled istini; pri tem pa ne išče nobene materijalne koristi. In o tem smislu osnoval je Aristotel znanost z nalogo, da rastlinski svet prouči. Njegovo misel začel je pa izvajati Theophrast, ki seje seznanil z veliko množino rastlin, rastočih po Evropi, Aziji in Afriki. Zanimala ga je vsaka in najneznatnija rastlina, ne pa samo 6ne, od katerih ima človek korist. Povsod je težil le za vzvišenim smotrom, da prodre v tajne prirodnih sil. Osobito hotel je zvedeti: kaka razlika je mej rastlino in živalijo? — od katerih organov je rastlina narejena? — katero nalogo ima korenje, steblo, listje, cvet in plod? — kako dolgo more rastlina živeti? — od česar zboli? — kako se more tem boleznim ogniti ? — ali more rastlina sama od sebe postati ? — se li more jedna vrst v drugo pretvoriti? — je-li vsejedno, ako se rastlina razplodi s seinenom ali s sadiko? — kako deluje na uspevanje rastline toplota ali mraz, suša ali vlaga, vnanje poškodovanje, obdelovanje ali zanemarjenje, tla in podnebje? Ta vprašanja, s katerimi se botanična veda dandanes bavi, stavili so uže grški botaniki, a niso jim znali pravega odgovora. Vender so s tem pokazali, da so bili zreli za znanstveno preiskavanje. Ali mladi grški duh se je v znanstvenem izsledovanji zaletel in prenaglil. Hotel je naenkrat vse skrivnosti prirodnih zakonov razjasniti in razbistriti. In tako so hoteli grški batiniki už_ celo poslopje novi vedi postaviti, neslute, da so tej stavbi komaj temelj položili. Vse, kar so pozneje storili, bili so le zračni gradovi, katerim je bil le temelj zdrav in trden. Zopet je minulo dve tisoč let, kar so Aristotelove in Theophrastove pridobitve na polji znanosti ostale zakopane. Nikogar ni bilo, ki bi označeno delo nadaljeval. Pri Theophrastu zbirala se je sicer v Ateni velika množina grške mladine, da se upoti v skrivnosti prirode. Bilo jih je na stotine, ki so žejni prijemali nauke, ne sluteči, da bode ta bistri vir kmalu usahnil. Z Aristotelom in Theophrastoin zablisnila je zadnjikrat luč grškega uma. Od zdaj naprej začela je gasniti, dokler ni naposled povse ugasnila in se pozabila. Samo jeden narod bil je še, kateremu je bil grški um najlepši vzor, za katerim je težil, kolikor je inogel. To so bili Rimljani. Grški nauki, grška umetnost postala je Rimljanoin vzor. Iz Grške so prišli v bogati Rim grški učitelji in zdravniki, presadivši svoje znanje v novo polje. Mej temi učenimi glavami bila sta v prvi vrsti zdravnika Dioskorid in Galen, ki sta se mnogo pečala s preučevanjem rastlin. Ali ta dva pozabila sta na vzvišeni smoter znanosti, kajti iinela sta vedno pred očmi le korist, katero more dobiti človek od rastlinstva. Dioskorid, živeči v prvera veku za Kr. r., imenuje v svojem zdravniškem delu nad 600 zdravilnih rastlin, katere na kratko in često zelo površno opisuje, tako da jih je težko spoznati. Na to se pojavi v Rimu mož, ki hoče s svojo železno voljo nadkriliti samega Aristotela ter obnoviti in oživiti vse znanje, kar ga je do tedaj človeški um izuniil. To je bil Plinij, kateri je s svojim trudom v prirodnih vedah mej Rimljani dosegel največo visokost in slavo. Vse, kar se je do tedaj vedelo o rastlinstvu in živalstvu, zbral je v jedno celoto. Nu, vender se s svojim umom ni mogel popeti do iste visočine, na kateri je stal Aristotel in njegov učenec. Kako velika je razlika uiej Aristotelom in Plinijem! Prvi imel je poleg velike marljivosti ne le bistro oko za studiranje prirode, nego znal je s svojim umom prodreti tudi v skrivno notranjost rastlinstva, stvarjajoč tako nove zamisli. Plinij je imel le živo željo za znanjem in neumorno marljivost, manjkalo mu je pa stvarjajočega duha. Nalik pridni bučeli nabiral je iz knjig vse znanje, ni pa urnel motriti prirode, ne samostalno presojevati. Da Plinij tudi ni imel pravega pojma o nalogi znanstvene botanike, svedočijo njegove lastne besede, kjer veli, da razun onih rastlin, katere je opisal v svojem delu, nahajajo se še druge, rasteče ob mejah, potih in na polji, katere pa nemajo ni imena in ne nudijo nikake koristi. Vender Plinijev trud ni ostal brez ploda. Mnogo pridobitev človeškega uma nabral in hranil je v svojih knjigah. Akoprem so iste ležale skozi stoletja pokopane v prahu, postale so ipak pozneje izhodišče, iz katerega so se razvijale današnje prirodne vede. Za Bimljani so kasneje jedini Arabi še negovali prirodoslovje. A tudi tu ni dolgo trajalo. Tajinstveno razumevanje prirodnih prikazni, katero je zavladalo v sredujem veku, zatrlo je vsaki napredek v botaniki. Iskanje strupa in protistrupa v rastlinstvu postalo je glavnim poslom najumnejših glav. Za vse ostalo pak niso imeli ni smisla. V 15. veku začele so se v Italiji razvijati razne umetnosti in znanosti in proti koncu istega stoletja jeli so misliti tudi na botaniko. Na papeževo zapoved prevede neki Bizantinec Theophrastove spise v latinš-ino, da se ž njimi tnore okoristiti ves naprednji svet, ki se je v tej dobi osobito v znanosti posluževal poglavitno le latinskega jezika. Tudi Dioskoridovi in Plinijevi spisi prišli so zopet na svetlo. Izuinenje tiskarslva je zelo pospešilo človeški napredek. Zdaj so se mogle starejše literaturne pridobitve razširiti po širokem svetu. Zlasti so v tej dobi laški umetniki s svojim bistrim očesom iskali v prirodi vzore svojim delam ter so češče globokeje prodrli v prirodo, nego je to zahtevala uuietaost. V tem času začeli so tudi prvokrat rastline, opisane v botaničnih knjigah, poiskavati v prirodi sarai. In tako so prišli zopet na pravi pot. Ta duševni pokret, ki se je začel v Italiji, razširil se je krnalu čez Alpe po ostali Evropi ter našel osobito na Nizozeinskem in v Nemčiji plodno polje. Možje, ki so v Nemčiji začeli rastline opisovati in katere Nemci ponosno nazivljejo nočetom botanike", bili so ti-le: Otto Brunfels (f 1534), Hieronytn. Bock (f 1554), Leonard Fuchs (1565) in Konrad Gessner (f 1565). Z Nemci jeli so tekmiti iiizozemski in francoski botaniki. Vender vse te učene glave tudi niso dosegle one višine, na kateri je stala Aristotelova šola, ker njihova znanost ni bila ona vzvišena in čista, ki zasleduje le resnico ne glede na korist in škodo. Ves trud teh ljudi bil je ta, v prirodi poiskati rastlin, katere so opisali Theophrast, Dioskorid in Plinij. S prva mislili so začetniki nove botanike, da vse rastline, rastoče v Grški in Mali Aziji in opisane po starih Grkih, rasto tudi po severni in srednji Evropi. Iskali so jih po svojih šumah, gozdih, travnikih in livadah — pa zaman. Nekateri so daleč potovali in s tem odkrili nove kraje. Pa uverili so se, da ima vsak kraj drugo rastlinsko lice in da je več rastlin na svetu, kakor so jih stari pisatelji opisali. Ni čuda tedaj, da so pri tem iskanji našli vsak dan novih rastlin. Kmalu se je raoožina rastlin tako nagromadila, da jih ni bilo več možno v duhu pregledati in pomniti. Zdaj so začeli vse rast- line zapisovati in vestno opisovati. Da jih pa še bolje predočijo, jeli so jih tudi risati. Knjige izdajali so s slikami. Tudi stara imena niso zadostovala, trebalo je nova kovati. Najpotrebnejše delo pa je bilo, znane zastline po kaketn načelu razredili ali klasificirati, da se lažje pregledajo. (Dalje prih.)