435
Revolucija nasploh ali samo seksualna?
SLOVENSKA (GLEDALIŠKA) LOGIKA
Potrjeno je bilo že neštetokrat, kar se je nedavno spet potrdilo: slovenska logika hodi samosvoja, čudna dosledna pota. Kar bi veljalo kjerkoli v svetu kot absurd, je pri nas logično, več: dokaz in potrditev neke, menda samo nam lastne doslednosti. S tako dosledno slovensko logiko so nedavno vpisali v naše gledališke anale novo poglavje stare domačijske zgodbe o ravnateljstvu Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani. Poglavje vsekakor ne zaostaja za kvaliteto že poprej popisanih strani naše gledališke zgodovine zadnjega obdobja, morda je celo še bolj prefinjeno  izpeljano v svoji dosledno
436
K. E.
logični poanti, pa ga je zato vredno posebej vsaj omeniti.
Potem ko se je neslavno poslovil od Drame ravnatelj Bojan Stih in še bolj neslavno obupal kot novi ravnatelj Taras Kermavner, potem po so vse mogoče poklicane in nepoklicane »kom-petence« na različnih ravneh premle-vale, analizirale, problemizirale kot domala središčni problem vse slovenske kulture, da ne rečemo — vsega slovenskega naroda kritično krizo Drame, se je po brezvladju pojavila nova komisija za izbor novega ravnatelja. Začelo se je iskanje in zvitorepljenje s tovari-škimi pregovarjanji in prigovarjanji, vabili in razgovori in kajpada z uradnim razpisom. Rezultat razpisa je znan: prijavila sta se dva kandidata: Jože Babic in Janez Šenk; slednji je postal novi ravnatelj ljubljanske Drame in prvo premiero njegovega ravnateljevanja je pripravil njegov nasprotni kandidat za ravnatelja, režiser Jože Babic. To je znano. Prebrali smo, kar je najbrž tudi zgolj slovenska časnikarska navada, da je na razpisu Jože Babic pogorel, ker ni ustrezal pogojem razpisa, ali konkretneje: o njegovi vlogi sploh niso razpravljali.
O vsem tem so nas časopisi s slovensko natančnostjo obvestili. Na »neuspeh« Jožeta Babica kajpak v svoji predanosti resnicoljubnosti (in tradicionalni slovenski škodoželjnosti) niso pozabili. Izpustili pa so seveda majhen podatek: Jože Babic je vložil svojo vlogo za ravnatelja ljubljanske Drame na pregovarjanje, vabilo, prošnjo že imenovane komisije za izbor novega ravnatelja pa tudi na željo velikega dela umetniškega ansambla Drame. In tu zdrknemo v nerazumljivi klobčič dosledno slovenske logike: človeka povabiš, naj se prijavi na razpis, ga prepričuješ, kako potrebno in nujno je to za slovensko gledališko umetnost in »razcvet« osrednje slovenske gledališke hiše, in ta se v dobri veri, z zaupanjem komisiji in z najboljšo voljo pomagati
gledališču zares prijavi, da kasneje o njegovi vlogi zaradi neizpolnjevanja pogojev ... ne razpravljajo! Poprej kajpak za to »neizpolnjevanje pogojev« ni nihče vedel! Pa še trdimo, da nimamo smisla za humor in ne komedijskih tekstov! Le barva tega humorja in ton teh komedij sta spet zvesta tradiciji: trpka, absurdna in — žaljiva. Pa kaj hočemo: taka je naša logika. Nobenega vzroka ni, da bi se ji izneverili.
In zato na rovaš te logike še pripis, ki je že zunaj grenke burke hkratnega vabljenja in ignoriranja človeka. Pripis o neizpolnjevanju pogojev. Tu se je znani tradicionalni logiki pridružil še izviren sodoben odtenek: uradnega papirja o potrebni izobrazbi ni bilo! Kaj pomaga človeku, če trideset let dela (uspešno!) v gledališčih, če postavi na noge dvoje slovenskih gledališč, če da skoraj za celo desetletje pečat najboljšega slovenskega gledališča gledališču, ki ima za to med vsemi slovenskimi gledališči najmanj pogojev, če ustvari poleg dela v gledališčih v filmski umetnosti dvoje pomembnih del! Ne! Nič ne pomaga! Namesto diplome ali priznanja o visokošolski izobrazbi (kot toliko drugih!) ima belo krizantemo umetnika (kot tako malo drugih!)! Zato po njem! Samo to je v duhu tradicije, samo taka je logika! In prav je tako! Kaj pa se gre umetnika!
K. E.