France Вez I a j K R č E V I N E V zadnjih letih so pri nas znova oživeli stari spori o vprašanju na- selitve južnih Slovanov in o tehniki njihovega gospodarstva. Zagrebški etnograf Branimir Bratanič je v svojih študijah o plugu in o ralu1 skušal dokazati, da sta bili najmanj dve migraciji Slovanov na Balkan, supo- niral pa je možnost, da je bilo takšnih preseljevanj celo več. To ni nova misel, vzdržuje 6e v slavistiki že od časov Kopitarja in Miklošiča dalje, ni pa bilo za to domnevo na razpolago nobenih drugih dokazov kakor samo sporočena imena nekdanjih slovanskih plemen, ki so se ohranila še nekaj časa po naselitvi na različnih krajih slovanskega sveta. Vendar Brataničevo gradivo ne opravičuje tako daljnosežnega skle- panja. Raba pluga in rala je bila odvisna od mnogih faktorjev in zelo dvomljivo je, da bi bilo današnje stanje v celoti podedovano. Zgodovinar Bogo Grafenauer je Brataničeve trditve zavračal v Zgodovinskem časo- pisu V (1951) 164 d., bolj obširno pa v študiji Prilog kritici izoeštaja Konstantina Porfirogeneta o doseljenju Hrvata v Historijskem Zborniku, Zagreb 1952, 39 d. Po mnenju Boga Grafenauerja je bilo v dobi naselitve pri južnih Slovanih poljedelstvo s plugom in ralom še v povojih ter je šele polagoma prevladalo nad požigalniškim sistemom. Kasneje je v spor posegel tudi F. Baš s študijo Pripombe k požigalništou, Slovenski etno- graf VI—VII (1954) 83—102, ki je poglobil in dopolnil stare Dopscheve pomisleke,2 da bi moglo biti požigalništvo prevladujoča tehnika južnih Slovanov v času naselitve. 1 B. Bratanic, U:г problem doseljenju južnih Slavena, Zbornik radona, Filo- zofski fakultet, Zagreb 1951, str. 245 in obsežna kritika Plug i ralo, Slovenski etnograf V (1952) str. 221. Prvi, ki je sprožil ta problem, pa je bil prof. M. Gavazzi v člunku Problem karakterističnega razmeštanja nekih etnografskih elemenata na Balkanu. Comptes rendus du IVe congrès des géographes et des ethnographes slaves. — Sofia 1936, 231—236. 2 A. Dopscli, Die ältere Social- und Wirtschaftsverfassung der Alpenslaven. Weimar 1909; § 6 Der Ackerbau, str. 98—122. 1 S l a v i s t i č n a r e v i j a 1 France Вez I a j Ne nameravam posegati v ta kočljivi spor med etnografi in zgo- dovinarji. Jezikoslovje samo pri teh vprašanjih tako ne more odločati. Odveč pa bi bilo poudarjati, da ta problematika živo zanima tudi sla- vista in slovenista. Jezikoslovec bi z veseljem pozdravil sleherni drobec, ki bi bil uporaben pri rekonstrukciji zapletene kompleksne problematike slovanske naselitve. Čeprav ni izpolnil pričakovanja, je pa Bratanič vendarle prinesel nekaj novega. Med svoje delovne metode je pritegnil tudi besedno geografijo. To je stvar, katero je slavistika malodane po- polnoma zanemarila. Omejili smo se skoraj izključno samo na glasoslovje in, ko danes občudujemo bogate rezultate romanskih in germanskih lingvističnih atlantov, moramo na svojo žalo6t priznati, da niti ne vemo, po kakšnem besednem gradivu naj bi segli v slovanskih jezikih in kakšnih uspehov bi se smeli nadejati od aplikacije te metode v naših prilikah. Bratanicev poskus je kljub nekaterim pomanjkljivostim lep prispevek k bodočemu južnoslovanskemu lingvističnemu atlantu, ki bo prav gotovo moral upoštevati tudi plužno terminologijo. Treba pa bi bilo najti še celo vrsto takšnih diferenc 6 skupnim arealom, preden bi bilo mogoče sklepati na kakšne značilnosti te ali druge slovanske na- selitvene plasti. Pri glasoslovju se ni posrečilo odkriti nobenih karakterističnih razlik, ki bi segale v tako zgodnjo dobo. Jezik Slovanov je bil ob koncu na- selitvenega procesa čudovito enoten. Dialektične razlike med skrajnjimi točkami slovanskega sveta so bile takrat tako neznatne, da nas to dejstvo naravnost preseneti. Približno lahko cenimo obdobje preseljevanj na pol tisočletja. V tem času se je popolnoma spremenila slovanska družbena struktura. V novem prostoru naglo izginejo ostanki starih plemen in začno se tvoriti nova nacionalna jedra, ki pa se naglo jezikovno diferen- cirajo, ko izgube zvezo med seboj. Morda ni popolnoma neoenovana teza, da je tis>ta enotna praslovanščina, katero lahko rekonstruiramo za dobo med VI. in VIII. stoletjem, samo nova, posplošena koiné, v kateri so utonili fonetični in povečini tudi leksični sledovi nekdanjih plemenskih jezikovnih diferenciacij. Najbolj radikalne spremembe gramatične struk- ture jezika Slovanov so se po Relativni kronologiji jezikovnih pojavov morale izvršiti prav v tem času razselitvenega procesa med IV. in VIII. stoletjem. Vendar so v glavnih potezah vse te inovacije splošno slovanske. Mogoče si je predstavljati, du je ta jezikovna revolucija pro- dukt temeljitega mešanja. Morda s. Zanimiva oblika je Jugorje, pri nas dvakrat v Beli krajini in na Dolenjskem — žal brez zapisov — ker je protetični j- pred -u- v slovenščini nenavaden. Osamljeno pa je pri nas ime Pregarje, 1343 F r an с è В ezl a j Paerger (M. Kos, STL). Splošno slovenski pa je tip Pogorelec, Pogorišče, Pogorina, Pogoriščnica (manjka na Štajerskem), polj. Pogorzelec, Pogo- rzalomo (Kozierowski, Badania VII 31), gl. tudi Miklošič, ONappell. 462). Redek je tip Zagorele, Zagoreuc. Omeniti je treba še tip Zerjaoka, Žerjaoke, Zerjavnica, Žerjavice, ki je razširjen tudi v sbh., priin. Zeraoina, Žeraoica, Zeraoac itd. (Im.-Iieg. I 404). Splošno slovenska so tudi imena iz osnove paliti (etiin. Miklošič, EJV 235), tako imamo na vsem slovenskem ozemlju ledinska imena Pale, Pali, Na palah, Pali, Paie, PaloDje, Palež (ob Muri je pal, -a ali pal, -î »Schlamm«, palnice »blata«, paliti »z blatom zakopavati«). V srbohrva- ščini niso redka imena P al ja, P al je, Paljeoac, Paljeoina, Paljevine, P a- Ijeoo (Im.-Reg. II 967) in Opalen -o, -ac, -ica, -ik (ARj IX 20), slov. Opale. Mnogo bolj redka so led. imena Smodeč, Smodiš, Smodeoka, Smodio- nik, Smodinka iz osnove smqditi »sengen« (etiin. Miklošič, EJV 329), slov. apel. smod, smôj, smôja, smüdje pri Pleteršniku. Tudi v srbohrvaščini srečamo toponima Smude, Smudine (Im.-Reg. II 967). Kelemina je v ČZN XXI 60 in GMD 83 tudi koroški toponim Kozesmoje razlagal iz * Koseške smoje k smoja »Schwende«. Poleg osnove smod- je severnoslovansko tudi sood- (Miklošič, EJV 329), primerjaj na Koroškem Soojenica, nem. Zwanz- gerberg. Samo zaradi popolnosti naj omenim še imena iz osnov, ki pomenijo »sekati«; v večini primerov se tudi ta nanašajo na pripravljanje krčevin. Silno frekvenčna je toponimična baza se k- < *seq- »schneiden« (etim. Walde-Pokorny II 475); v slovenščini imamo poleg apel. seč, -a in seč, -î »Holzschlag, Hag« številna ledinska imena Seč, Seči, Sči, Seča, Sečna, Sečeoje razširjena po vsej Sloveniji, razen na Štajerskem, kjer jih naj- demo samo okrog Pohorja (Seča, Sečnica) in enkrat pri Ljutomeru (Sečje); pri Slovenj Gradcu omenja Zahn (ONB 457) ca. 1375 Secznicz in ca. 1490 an der Setiischen. Bolj pogosten je na Štajerskem tip Osek, Osečno, ki ga najdemo tudi na Dolenjskem, prim. Oseke, Osek, Oseki, Asiijčnce in poleg tega je še en osamljen J Vosek pri Šempasu. Toponim Osek v Slov. Goricah je izpričan 1265 Ossenecke, 1271 Vossek (Zahn, ONB 370). V srbohrvaščini je ta tip imen zelo pogosten, priin. Osek, Osijek, Osje- čani in podobno (Im.-Reg. II 754); v češ. je apel. oseč »Verhau«, sp. luž. wôsek »Verhau«, st. polj. ozzek »Verhau«. Zahodnoslovansko je to ena izmed najbolj navadnih toponimičnih baz (Trautmann, Die Elb- und ostseeslao. ON 11 70). Po vsem slovenskem ozemlju je razširjen tudi tip preseka, prim, imena Presek, Preseka, Preska, Prejska, Presika, Preseke, Presično; na Štajerskem najdemo tudi oblike Prisek, Prisike. Veliko šte- vilo krajevnih imen govori za starost te baze. Samo v led. imenih pa je zastopan tip poseka, prim. Poseka, Posejke, Posekalše, Posekov]je (!), Posekanje, Pasičje, Posečnik, Pošešnca (zbirka MSI, rkp.), dalje podsek v led. imenih Podsekavec, Podsekalje in zasek v imenih Zaska, Zasek, Zaseka. Vsi ti tipi so splošno slovanski (Miklošič, ONappell. 294, 303, 305, 314; Trautmann, Die Elb- и. ostseeslav. ON II 70). Mlajša inovacija je kraško krojiti »hauen«, prim. led. imena Kruojnik (Deskle) in Na kro- jaku (Sežana). Iz nem. Schlag so led. imena Zlak, Zlaka, U žlaku, Pod /.lakom na Štajerskem okoli Celja in Maribora. Osnova robiti »hauen« (Miklošič, ONappell. 473 in 764) se pojavlja pri nas samo v koroškem toponimu. Robež, nem. Robesch, žal brez histo- ričnih zapisov. Tvorjeno je to ime kakor trebež, palež, črtež. Pri Bohinj- ski Beli je tudi rovt Na robežo (zbirka MSI, rkp.), Dopsch, idem 116 navaja za Štajersko dvoje imen Porab, ki jih je našel pri Zahnu, vendar jih nieem mogel nikjer zaslediti, najbrž je mislil s temi imeni Vorabicz in Vorrab, ki sta skoraj gotovo izvedeni iz bor-. Za srbohrvaščino navaja Miklošič imeni Poruba in Zarubi. Osamljena slov. led. imena V Parobkih, Pri Parobku so mlajša, izvedena iz apel. parobek »Baumstock« (Pleterš- nik II 10). Iz tega gradiva si seveda še ni mogoče ustvariti kake zaključene slike. Pri Iedinskih imenih iz Matične zbirke sem se moral pogosto zadovoljiti samo s splošnimi oznakami, n. pr. večkrat na Štajerskem, na Primorskem in podobno. Ako bi bil areal vsakega imenskega tipa točno opredeljen, bi bile ugotovitve mnogo bolj zgovorne. Najbolj bogate zbirke slovenskih Iedinskih imen pa predstavljajo terezijaneki, jožefinski in franciscejan- ski kataster, ki še niso ekscerpirani. Pri prvih dveh, ki sta še brez map, je vsaka parcela označena po imenu. Kasnejši katastri imajo neprimerno manj imen. Sorazmerno skromnejša je bera Iedinskih imen v urbarjih po letu 1500, vendar je tudi nekaj mlajših urbarjev, v katerih najdemo na- vedenih tudi zelo veliko imen posameznih parcel. Skromni pregled, ki sein ga utegnil napraviti s sredstvi, ki sem jih imel trenutno na razpolago, pa vendarle kaže, da bi bilo delo z bolj podrobnimi lokalizacijami posa- meznih tipov Iedinskih imen vredno truda in ne bi bilo brez pomena za reševanje vprašanj zgodnje slovenske naselitve. Težko je določiti, kateri imenski tipi so starejši in kateri mlajši. Za jezikoslovca je najbolj odločilen kriterij razširjenost kake osnove po slovanskem svetu. Le malo je tipov, ki ne bi bili podedovani iii za katere ne bi našli paralel izven slovenskih meja. Zdi se pa, da prav tako kakor pri nas, vsa ta obravnavana imena niso enakomerno razporejena tudi pri drugih slovanskih narodih, pa naj si bo to že pri južnih ali pri zahodnih in severnih Slovanih. Nič manj važni niso tudi historični zapisi posameznih imen. Vendar ne smemo njihove vrednosti pretiravati. Zgodovinarji menijo, da se bolj intenzivno krčenje začne pri nas šele v XIII. stoletju, ker se ta imena šele takrat pojavijo v listinah v večjem številu (Dopsch, idem 56). To velja seveda predvsem za novo naseljevanje na krčevinah. Toda za imena novih naselbin so se uporabljale osnove, ki so bile v rabi v centrih, od koder ее je širila kolonizacija. Osnova čresti ni pri nas niti enkrat izpričana v starejših listinah, vendar bi bilo popolnoma odveč dvomiti v starost te toponimične baze. Nekatere osnove so zelo pogostne v toponimih, druge najdemo največkrat samo v Iedinskih imenih. To je odvisno od časa, kdaj so naselbine nastale, prav tako pa tudi od tehnike in od faze krčenja. Nobeden izmed teh kriterijev ne more biti sam po sebi odločilen. Sklepati pa je mogoče tako za slovensko kakor tudi za srbohrvaško ozemlje, da so nekatere karakteristične toponimične baze prinesli s seboj ostanki nekdanjih slovanskih plemen, druge, bolj razširjene, pa močnejši migracijski tokovi, ki so preplavili širša ozemlja. Slovenski vzhod in de- loma tudi jugozahod kaže več sorodnosti s srbohrvaškimi imeni, a vendar se tudi pod temi južnoslovanskimi tokovi krije plast imen, za katera naj- demo paralele šele z večjim presledkom v vzhodnejših predelih države, še več pa na slovanskem severu. Ne bom preiskoval, ali se areal katerega izmed teh imenskih plasti vsaj približno ujema z mapami, katere je o plužni terminologiji objavil Bratanič, ker se mi zdi, da je za to še pre- zgodaj. Gotovo pa je samo to, da slovanski lingvistični atlanti nikoli ne IKKIO dovolj precizni in ne bodo privedli do nobenih uporabnih re- zultatov, ako ne bodo upoštevali tudi nekaterih najvažnejših kategorij toponimov in Iedinskih imen. Teh se ni dotaknila rast knjižnih jezikov, ki so nekatera apelativa generalizirala, odvrgla pa kot nepotreben balast vso pestro dialektično sinonimiko, ki je že v neštetih primerih utonila v pozabo. < Z u s a m m e n f a s s u n g In den letzten Jahren wurde wiederum viel darüber gestritten, ob die Süd- slaven und freilich uucli die Slovenen ethnisch einheitlich oder bloss ein Resultat mehrerer verschiedenen sluvischen Migrationen wären. Deswegen wird hier die Terminologie der Ackerkultur der Rodung vom Standpunkt der Wort- und Namengeographie erörtet. Der Stamm съrt- »Rodung« kommt als Appellativ und in Flurnamen nur im slovenischen Südwesten vor und in Serbien einmal im XIV. Jahrhundert im ON Črhtežb (ARj I 850), bei den übrigen Slaven aber nur in der Ukraine. Der Stamm кыс - »Gereut, Neubruch« ist gemeinslavisch, in den Namen ist er jedoch nur auf den westliehen Streifen Sloveniens beschränkt, häufiger kommt er bei den Kroaten vor, schwindet aber dann im Osten und Südosten von Jugo- slavien. Alle Achtung verdienen die slov. Gattungsnamen velna »ausgerodeter Wald«, sejati na vêlno »zum erstenmale auf gerodetem Boden säen«, velnar »der Schwen- der«, velenjak »eine Art Weideplatz«, die nur auf einen Teil der Steiermark um Pohorje beschränkt sind. Eine Entlehnung aus dem Deutschen trifft nicht zu, da Welle und vêlna semantisch viel zu weit voneinander liegen. Dieser Stamm kommt jetzt in Flurnamen nicht vor. In den Urbaren um das Jahr 1690 werden aber Flurnamen Na velemkim, Na velenkim genannt, das ist Lok. Sg. Mask, eines Eigenschaftsnamens *ое1епъкъ. Wenngleich im Slavischen Namen aus dem Stamm velij »magnus« sehr verbreitet sind, scheint es, dass man einige von diesen schwer- lich aus Anthroponymen ausführen könne. Im Streifen, wo diese Appellativa leben, erscheinen in Slovenien die Namen Velenje, Velunja, die werden dann nordwärts in deutschen Namen Wölling, Welling, die Welle, Wöll fortgesetzt; auch Wölbling in Niederösterreich, 1090—1101 Welmnich, könnte man aus *velenuniki, erklären. Im Bereich des Serbischen kommt der Name Velenje nur einmal vor, in der Slowakei erscheint ein Flurname Velinok, in Böhmen Vele- nice, in Posen Wielonek, Wielunek und auch das altruss. Velynb, Velynjane wäre schwerlich aus Anthroponymen zu erklären. Vielleicht wäre es mit einer Wurzel *vel- »schwenden« zu rechnen, cfr. germ, voelde, ulme usw. Darüber müssen jedoch andere ihre Ansichten aussprechen. Dunkel ist die Basis völava, serbokr. auch vol'ava mit anderem Areal, die wie poln. ооГа wahrscheinlich »Neusiedlung« bedeutet. Diese südslavische topo- nymische Basis kann wohl aus voTa »Wille« stammen. Andere Grundformen weisen im Slovenischen kein scharf umgrenztes Areal auf, verschiedene Type der Ableitungen erscheinen jedoch innerhalb von gewis- sen ständigen geographischen Grenzen. Hier werden folgende Typen analysiert: Novina. Novišče, Zavod, Trebež, T rebina, Laze, Lazišče, Požeg(a). Žeje, Ožeg, Poiganje, Zegar, Požar, Zari, Gorelec, Gar, Ugar, Izgorje, Razgorje, Ogorelec, Pogorelec, Zerjavka, Pale, Smodeč, Svojenica, Seč, Osek, Preseka, Poseka, Zasek, Robež. Ausserdem aber auch die Basen mit der Bedeutung »die Brache«, wie z. B. Prelog, Pored, Prevoj, Trzin, Prevor. Zapust, Pušča, Pustota und Postat. Es scheint, dass eine Reihe dieser Grundformen auch bei den anderen slavischen Stämmen geographisch lokalisiert sei. Um aber aus geographischer Verbreitung einzelner Namentypen schon jetzt Schlüsse zu ziehen, dazu sind uns slavische Flurnamen noch viel zu wenig bekannt. Es wäre jedoch notwendig in zukünftige slavische Sprachatlanten auch solche Flurnamen aufzunehmen, die für das Kenntnis des älteren Ackerbaus bei den Slaven wichtig sind.