- 49 - Novičar iz Krajnskiga. Iz Ljubljane. Koliseum v Ljubljani ima veliko prijatlov, pa mu tudi sovražnikov ne manjka, kakor vsaki reči na svetu. Ce pa premislimo, koliko vojakov (soldatov) je o poslednjih 3 letih pod streho te hiše stanovalo, se bo jasno pokazala dobrota kolise-uina za Ljubljano, ker številke so sploh nar gotovši dokazi tudi nevernim Tomažem. Od vsih svetih 1847 noter do konca leta 1850 je stanovalo v koliseumu 104 nadčastnikov (jStabsofficiere}, 5496 pa častnikov (Offi-ziere), druzih vojakov pa 1 milijon in 293,041 — in scer od vsih svetih 1847 do vsih svetih 1848 jih je bilo 89221, — o ravno ti dobi leta 1849 jih je bilo 955,911, v letu 1850 pa 247,909. Da pri takim silnim številu popotnikov ne morebiti ravno vse, kakor iz škat-Ijice vzeto, bo tudi vsak previden človek lahko razumel* — Odbor kmetijske družbe v Ljubljani je z veseljem zve-dil, de so gosp. udje kmetijske družbe, stanujoči v pe-družnici Kerško-Kostanjeviški o zboru 25. svečana po večini glasov izvolili za predsednika te podružnice g. Ferdinanda Trenca, posestnika gradu v Draškovcu, — za odbornike pa g. Antona A. grofa Auersperga, posestnika gradu v Srajb. Turnu, g. tehanta Andrej a Svetlin-a v Leskovcu, g. fajmoštra Jočefa Grablovic-a v Št, Jerneji, in g. posestnika Franceta Kalin-a v Kostanjevici. — Gosp. tehant Vovk, predsednik Metliške kmet. podružnice, si na vso moč prizadeva, v svojim okraju rejo murbinih dreves in pridelovanje svile (Žide) na visoko stopnjo spraviti. To spričuje razširjena murbo- in svilo-reja ondi. Naročil je g. tehant pri kmetijski družbi za* se proti plačilu zopet 3000 murb; zraven pa je tudi prosil, de naj bi jih nekoliko brez plačila manj premožnim in pridnim kmetam njegove podružnice podarila. Rada bo podarila družba 3000 murb v ta namen. Gotovo so tisti možje, ki na Dolenskim rejo murb pomnožujejo, pravi dobrotniki njih domovine čislati, kterih zasluge bojo še le nasledniki popolnama spoznali. — Za gotovo smo zvedili, de nadzornik naših ljudskih šol g. Dr. Močnik ima vse hvale vredno misel, kolikor se bo le dalo, uk sadjoreje po ljudskih šolah na kmetih vpeljati. S to mislijo se vjema prav lepo prošnja kmetijske družbe do nasiga g. deželniga poglavarja za vpeljanje šolske postave, po kteri naj bi prihodnjič vsak učiteljski pripravnik primoran bil, eno leto uka iz sadjoreje se vdeležiti. V Gradci je že ta dobrotljiva postava vpeljana; zakaj, če hoče učitelj na deželi učenik sadjoreje biti, se je mora poprej sam učiti. — Krasni bali Slovanov na Dunaji niso le skupšine veselja, temuč tudi milo d ar ne naprave; kar namreč čez stroške ostane, se podari blagim na-menam. Tudi siovenskiga družtva v Ljubljani verli bratje nikdar ne pozabijo. 26, svečana je prejel odbor slov. družtva 100 gold. s sledečim dopisam: „Slavni odbor! Misel, ki so jo bile „Novice" sprožile, da bi se slovenska matica za izdajo koristnih bukev napravila, je na Dunaju bivajočim Slavjauom močno dopadla, in želeti bi bilo, da bi se rodoljubi od vsih strani hitro dela poprijeli, jo izpeljati. Odbor za letašni slavjanski bal je torej sklenil od denarjev, kar jih je čez stroške ostalo, tudi nekaj k temu nameniti in je podpisanima odbornikama naročil, slavnemu slovenskemu družtvu v Ljubljani priloženih 100 gold. s tim namenom poslati, da naj bi se za zalog matice porabili. Ce bi pa za sedaj ne bilo upanja takošno matico vstanoviti, bi bila naša želja, naj slovensko družtvo v Ljubljani od teh sto gold. 60 goldinarjev za svoje slovstvene namene oberne, ostalih 40 gold. pa Celjovškemu berilnemu društvu prepusti. To imava čast slavnemu odboru sporočiti. Bog živi Slovence!" Stiepan Pejakovic, odbornik slav. bala. Jože Kapler, slovenski odbornik za slav. bal. Iz Šmartna pod sv* Joštam 3. marca. Pre-tečeno saboto zvečer o pol desetih nas je rudečkasta svi-tiost daljniga požara plašila. Precej močna burja jo je za več turnov visoko proti jasnim nebu gnala in proti zapadu krivila. Še per nas ni znano, kje in kolikšno j&odo de je ta požar naredil. Vidilo ee je od nas, ka- — 50 — kor de bi v spodni Cerklanski fari gorelo. — Ravno ta večer se je v naši fari veliko hudodelstvo zgodilo, podobno tistim, ki je bilo iz Litije v nemškim Ljubljanskim časniku naznanjeno.*) — Pod sv. Joštam v Rakovici per Kucnarji so po hrovaško našemani, po obrazih z ogljem namazani roparji, kmalo po Avemarii od 7 — 8 ure, ko je še vsa družina pokoncu bila, na vrata po-terkali. Na prašanje: kdo de je? so rekli: patrola. Na to se jim vrata odprejo. Odpirajočiga hlapca so berž v veži s pištolami po glavi nabunkali in omamili, potlej vso družino povezali in v kot za mizo spahali in pometali. Le gospodarja, čez 60 let stariga moža, so tje in sem ulačili, mučili in nazadnje ubili. Kader so vse pobrali, kar so odnesti mogli, so jo pobegnili. Kale 2. sušca 1851. Na Notrajnskim gripa vse kote pometa in se terdoglavno od hiše do hiše klati. Marsiktera vas ima skoraj več bolnikov kakor zdravih, da jih sem ter tje 5 do 6 pod eno streho leži. Bolniki narveči del poterpežljivo čakajo, da se gripa naveliča in sama od sebe slovo vzame. Pa zakaj tako? Zato ker imamo po deželi premalo zdravnikovi — Zdravnikov tudi pred 1848 nikdar nismo preveč imeli; če pa v sedanjih časih vlada za obilo vradnikov skerbi, zakaj bi tudi ne skerbela za zdravnike, kterih potrebo tisti nar bolj spozna, ki na deželi zboli in mu od nobene strani zdravnikove pomoči ni. Ozirajmo se le en hipček po deželi. Po deželi ima sodna okrajna komaj en i ga zdravnika, in narmanj 8000 ljudi se mora za en i ga zdravnika cukati. vTo je vunder premajhna skerb za človeško zdravje! — Čeravno nisim eden tistih, ki za vsako sosesko posebniga zdravnika terjajo, in tudi ne eden tistih, ki voščijo, da bi zdravnikam posebne rožice cvetele, posebno bogate denarnice se odpirale, (Bog ne daj! saj umetnim zdravnikam cvetijo hvaležne cvetlice v sercih ozdravljenih^ in njih denarnica ste vednost in roka), vender pa prosim v imenu dežele z od-kritoserčno besedo: da naj milosti va vlada primerno množico zdravnikov za ljudstvo na deželi preskerbi, ker bolan biti brez pomoči, je huda reč. Nadjamo se, da vlada pravično prošnjo bo uslišala, Miroslav. *) Po tem dopisu iz Litije je prišlo 20. svečana o pol desetih zvečer G ravno tako našemenih tolovajev k mlinarju Dragarju v Laze, so napadli mlinarja, sina in hlapca; 70 let stariga mlinarja so s sekirami bili, slekli, naziga žgali in na vse viže mučili, dokler jim vsiga denarja ne da; tudi njegovo ženo so zvezali, naiihnice z ušes stergali in ji persi odrezati žugali, ako jim vsiga premoženja ne pokaže. Gospodinja je strašno vpiti začela, ko so se pripravljali, ji persi odrezati — to sliši nek sosed, in iz oknja vstreli. Na strel pride berž veliko sosedov skupej — na to pobegnejo tolovaji z poropanimi rečmi; popustili so popotni list, podpisan od Višnjagorske gosposke. Ali ga je eden med njimi zares zgubil, ali so ga nalaš popustili, da bi »led za sabo zmotili, se bo ob svojim času že zvedilo , zakaj taki tolovaji ne bojo pravici odšli. Bog le daj, da bi jih kmalo vjeli! Vred.