KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987
163
MARIBORSKI PEHOTNI POLK
(Ob 70. letnici nastanka slovenske vojske leta 1918)
JANEZ J. ŠVAJNCER
Mariborski polk oziroma Mariborski pešpolk je bil
ena izmed temeljnih enot slovenske vojske v letih
1918—1919. Nastal je iz slovenskega jedra 26. strel-
skega polka {Schützenregiment Nr. 26). Ta polk je bil
ustanovljen leta 1901 kot 26. Landwehrrinfanteriere-
giment Marburg. Polkovni štab, štaba 1. in 3. batal-
jona so bili v Mariboru, štab 2. bataljona je bil v Ce-
lju. Po narodni sestavi je bil polk izrazito slovenski in
je težko verjeti uradnemu avstrijskemu vojaškemu
podatku iz maja 1918, daje bilo v polku 61% Sloven-
cev, 31% Nemcev, 3% Cehov, 3% Poljakov, 1% Ru-
sinov in 1% Hrvatov.
Po sestanku, na katerem je takrat še major Maister
razglasil Maribor za jugoslovanski^ je dal v meljski
vojašnici 26. strelskega polka trobiti alarm. Vojakom
in oficirjem je sporočil, da je prevzel poveljstvo in jih
pozval, naj vztrajajo v službi Jugoslaviji. Odpustil je
nemške vojake. Slovenci so začeli vriskati, nemški
oficirji protestirati. Nemški vojaki so začeH vojašnico
zapuščati, odšlo pa je tudi veliko slovenskih vojakov.
Po svojem nagovoru je Maister ustroj in upravo 26.
strelskega polka, zdaj kot slovenske enote, zaupal
stotniku Edvardu Vaupotiču^. Okoli 11. ure 1. no-
vembra 1918 je imel Vaupotič v svojih rokah meljsko
vojašnico in vsa skladišča. Sestavil je 1. jugoslovan-
sko stotnijo, za njenega poveljnika je imenoval nad-
poročnika Jožeta Malenška. V službi je ostalo 7 ofi-
cirjev in 87 podoficirjev ter vojakov. Tako je bil prvi
poveljnik nastajajočega Mariborskega polka stotnik
Vaupotič, 1. jugoslovanska stotnija pa temelj, iz ka-
terega je kmalu nastal cel slovenski polk.
Nova slovenska stotnija je še istega dne dala oficir-
je in moštvo za stražo na železniškem kolodvoru in
pri pomembnejših stavbah na levem bregu Drave, na
desnem bregu so enake naloge prevzeli predvsem slo-
venski topničarji pod vodstvom podoficirja ognjičarja
Joška Slobodnika. Zaradi majhnega števila vojakov
je 1. novembra popoldne general Maister sklenil, da
vpokliče v svoj polk prostovoljce mariborske narod-
ne straže. V Mariboru se je v narodno stražo prijavilo
okoH 300 mož. Prvega novembra so jih kurirji uspeli
priklicati v Narodni dom pribHžno 20, ko pa so jih
zvečer peljali proti meljski vojašnici, kjer naj bi jih
oblekh in oborožiU, so na poti skozi mesto v temi vsi
pobegnih. Od vseh tristo prostovljcev mariborske na-
rodne straže je 1. novembra 1918 stopil v službo en
sam — Zdenko Verstovšek. Iz Št. Petra pri Mariboru
pa je kurir pripeljal narodno stražo 19 mož in ti pro-
stovoljci so nekaj dni in noči pomagali straziti ko-
lodvor.
Tretjega novembra je imel Maister že toliko voja-
kov, da je lahko poslal stotnika Metoda Rakušo z
dvema oficirjema, 24 možmi in dvema strojnicama na
Pragersko, 7. novembra je bil stotnik Rakuša s poro-
čnikom Pavlom Verbičem, 12 možmi in eno strojnico
Manj znani Rudolf Maister, slikan še kot major, vendar ta fotografi-
je najbolj ustreza njegovi podobi v prevratnih dneh leta 1918
poslan proti plenilcem v Strnišču. Tam je ostal do sre-
dine decembra. 3. novembra je bilo v meljski vojašni-
ci v rezervi samo 57 mož, vsi drugi so bili na kolodvo-
rih ali drugod po mestu.
Takoj po prvem novembru so se v službo prijavljali
novi prostovoljci, predvsem narodno zavedni rezerv-
ni in aktivni oficirji, do ustreznega števila vojakov je
pripomogel Maistrov mobilizacijski poziv 9. novem-
bra 1918. Zglasiti so se morali obvezniki letnikov
1879—1900. Sprva je bil odziv slab, pred iztekom ro-
ka, 18. novembrom, pa se je zelo povečal. Iz Ljuto-
mera in Ormoža je pripeljal cel vlak vpoklicancev in
po tej mobilizaciji je bila v Mariboru slovenska voj-
ska v večini. Po neki trditvi so v Melju vpokhcance i
starejših letnikov celo zavračali, ker jih je bilo preveč. ]
Konec novembra 1918 je imel general Maister na ob- \
močju Štajerskega obmejnega poveljstva okoli 4000 i
vojakov.^ I
Mariborski polk je Edvard Vaupotič nameraval or- '
ganizirati šele 24. novembra 1918, toda Maister je.
zahteval, da mora priti do ustanovitve že 21. novem-1
bra. To zahtevo je Vaupotič uresničil in 21. novem-
bra 1918 je bil Mariborski polk formiran. Imel je 3
164]
KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987
Organizator slovenskega Mariborskega polka stotnik Edvard
Vaupotič
bataljone, v vsakem 4 stotnije, vsaka stotnija je imela
3 pehotne vode in oddelek lahkih strojnic s štirimi
strojnicami. Na polkovni ravni je bila postavljena
stotnija težkih strojnic, tehnična stotnija in dopolnil-
ni bataljon z dvema dopolnilnima stotnijama. 21. no-
vembra 1918 je imel Mariborski polk približno 2000
mož in več kot 70 oficirjev, po Seručarjevi knjigi Voj- I
ne akcije u Koruškoj 1918/19, Beograd, 1950, naj bi i
imel Mariborski pešpolk ob koncu novembra 170 ofi-
cirjev in 1940 mož.
Oficirji v polku so bih:" Polkovni poveljnik: pod- ;
polkovnik Avgust Škrabar*^, adjutant nadporočnik
Julijan Güstin*, v štabu stotnika A//>A:o Raj h* in Ciril
Rakuša*, blagajnik nadporočnik Alojz Horvat*, In-
tendant nadporočnik Julij Dernovšek in nadporočnik
Janko Peterčič, polkovni zdravnik dr. Artur Rebula, '¦
vodja skladišča nadporočnik Leon Lindtner*. \
— 1. bataljon: poveljnik major Milan Grebene*, \
adjutant poročnik Hinko Kefer, 1. stotnija: nadporo-
čnik Jože Malenšek, poročnika Franc Mordej in Pero
Cestnik ter štabni narednik Ivan Hanžekovič*; 2.
stotnija: nadporočnik Martin Bevk, poročnik Anton
Sabati, praporščak Vladimir Porekar in častniški na-
mestnik Anton Žerak*; 3. stotnija: nadporočnik Jer- \
nej Paulič, poročnika Ulrih Malic in Ivan Dreo, štab- \
ni narednik Maks Zaveršnik*; 4. stotnija: nadporoč-
nik Jožef Prah, poročnika Jožef Groznik in Slavko
Korošec", praporščak Jakob Kaučič*.
— 2. bataljon: poveljnik major Edvard Vaupo-
tič*, adjutant nadporočnik Goršič; 5. stotnija: nad-
poročnik Franjo Lukner, poročnik Jožef Pinterič,
praporščak Ivan Štibler, štabni narednik Anton
Plohi*; 6. stotnija: nadporočnik Beno Zeilhofer, po-
ročnik Janko Želj, praporščak Franc Arič, štabni na-
rednik Anton Špes*; 7. stotnija: stotnik Jožef Rosi-
na*, poročnika Franc Greif in Franc Druškovič, štab-
ni narednik Jožef Lepuša*; 8. stotnija: nadporočnik
Otmar Križ*, poročnik Anton Vreča, štabna naredni-
ka Karol Kotnik° in Franc Gselman°.
— 3. bataljon: poveljnik stotnik Ferdo Plaskan*,
adjutant poročnik Alojz Osterc; 9. stotnija: nadporo-
čnik Adolf Bezjak, poročnik Franjo Haberman, pra-
porščak Vinko Kunej°, častniški namestnik Franjo
Savrič; 10. stotnija: nadporočnik Ivan Gračner, po-
ročnika Viktor Košuta in Vilko Kotnik, štabni nared-
nik Ciril Draksler*; 11. stotnija: nadporočnik Stanko
Jurko, poročnika Vojteh Knop in Jožef Šribar*, pra-
porščak Ivan Megla; 12. stotnija: nadporočnik Mi-
roslav Rauter, poročnika Milan Zaklan* in Ivan Ve-
selko, štabni narednik Franjo Bedenik°.
— Dopolnilni bataljon: poveljnik major Franc
Jurkovič*, adjutant poročnik Ciril Skvarča, blagajni-
ka nadporočnika Alojz Šijanec* in Dragan Laz-
nička*, Intendant nadporočnik Oto Zeilhofer, vodja
skladišča poročnik Stanko Rauler; 1. dopolnilna stot-
nija: stotnik Stanko Dekleva*, nadporočnik Anton
Kohor°, poročnik Franc Lovrec, praporščak Feliks
Živko, častniški namestnik Jožef Pogrujc*, štabni
narednik Janko Čaučič°; 2. dopolnilna stotnija: stot-
nik Vaclav Die*, nadporočnik Ludvig Rozman, poro-
čnik Rudolf Korošec, štabna narednika Anton Čreš-
nar*, in Gustav Kumer*.
— Tehnična stotnija: nadporočnik Janko Hamer-
šek, poročnik Perger, štabna narednika Franjo Alek-
sič* in Matija Fras*; telefonski vod: nadporočnik
Franjo Štuhec.
Ob koncu novembra 1918 je imel Mariborski polk
39 težkih strojnic, 42 lahkih strojnic, 1737 pušk Man-
licher M95, več sto pušk raznih drugih sistemov, 1038
ročnih bomb, 118 020 nabojev za puško Manlicher 8
mm, 276 850 nabojev za strojnice 8 mm, 20 trom-
blonskih granat za puške in tako dalje.
23. novembra 1918 je polk sodeloval pri razorožit-
vi nemške Schutzwehr v Mariboru. 25. novembra je
2. bataljon pod poveljstvom majorja Vaupotiča zase-
de črto Plač—Špilje in ostal tam do maja 1919. Zavr-
nil je več sovražnikovih napadov, 6. stotnija pod po-
veljstvom nadporočnika Benedikta Zeilhoferja je 1.
decembra 1918 vkorakala v Radgono. 22. decembra
sta bili dve stotniji 1. bataljona pod poveljstvom stot-
nika Metoda Rakuše poslani v Medmurje proti
Madžarom. V Murski Soboti so stotnika Rakušo ujeli
Madžari in seje k polku vrnil šele 9. aprila 1919, ko je
Madžarom pobegnil.
29. decembra je bila ena stotnija iz 1. bataljona z
vodom strojnic poslana na koroško fronto pri Ma-
renbergu (danes Radlje). Kmalu ji je sledil ves 1. ba-
taljon, tudi stotniji iz Medmurja. Na Koroškem je bil
KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987
165;
1. bataljon zbran 10. januarja 1919 in je zasedel od-
sek od Kaple do štajersko-koroške meje. 18. februar-
ja 1919 je 1. bataljon Mariborskega polka zamenjala
stotnija Tržaškega bataljona in tako se je mariborski
bataljon vrnil v Maribor.
Decembra in januarja 1919 so bile skoraj vse stot-
nije Mariborskega polka na raznih odsekih razmejit-
vene črte z Avstrijo, tako v Lučanah (kjer so januarja
1919 pričakovah močnejši sovražni napad), v Ljuto-
meru, Radencih, Ormožu, Soboti, Cmureku, Crnici,
Trnovem; v Zgornji Kungoti je bila dalj časa rezerva
Štajerskega obmejnega poveljstva — 3 do 4 stotnije z
eno do dvema baterijama in nekaj tovornimi avtomo-
bili za prevoz na morebitni ogroženi odsek.
4. februarja 1919 so močne sovražne sile pod vide-
zom ljudske vstaje pod vodstvom nadporočnika Jo-
hanna Mikla napadle Radgono. Sprva so dosegle ne-
kaj uspehov, toda v hudem boju je 6. stotnija Mari-
borskega polka pod poveljstvom nadporočnika Bene-
dikta Zeilhoferja obdržala najpomembnejše polo-
žaje. Nadporočnik Zeilhofer je bil takoj ob začetku
napada ranjen, vendar je poveljeval kljub rani kar z
ležišča.^
20. februarja 1919 je bila ukazana nova razporedi-
tev stotnij: 1., 11. in 12. stotnija so se vrnile s fronte v
Maribor, iz Maribora pa je bila 1. stotnija poslana v
Ljutomer (tam je ostala do 8. aprila) in 11. stotnija v
Radence. — 7. in 8. stotnija sta bili premeščeni iz
Cmureka v Zgornji Cmurek in združeni, en vod je bil
poslan v Spodnjo Ščavnico. — 9. in 10. stotnija iz
Špilja in 12. stotnija iz Maribora so bile poslane v
Radgono. — 6. stotnija se je vrnila v Maribor iz Rad- i
gone in odšla k Sv. Juriju v pesniški dolini.
Sovražne čete so 8. marca 1919 napadle in zasedle
Soboto (na grebenu nad Muto), v noči z 11. na 12.
marec jo je 2. stotnija Mariborskega polka z dvema
vodoma strojnic spet zavzela. Stotnija je bila pohva- ^
Ijena, posebej poveljnik nadporočnik Bevk, poročnik
Anton Poje, praporščak Jakob Kaučič in častniški
namestnik Anton Žerak. V začetku marca je del 1.
bataljona Mariborskega polka zasedel položaje na
KapU in se ob koncu marca spet vrnil na stare polo-
žaje.
3. aprila 1919 je bil 3. bataljon Mariborskega polka
pod poveljstvom stotnika Cirila Rakuše poslan v Ve-
likovec v sestavo Koroškega obmejnega poveljstva.
Zasedel je položaje od Drave v smeri St. Peter — Li-
pov dvor — Olševnica — Orlica vas. 5. aprila 1919 je
imel Mariborski polk 1684 vojakov, 244 podoficirjev
in 47 oficirjev. Polkovni štab je bil v Mariboru, kjer
je bila tudi tehnična stotnija. Stotnije so bile razmeš-
čene v naslednjih krajih: 1. Ljutomer, 2. Sobota, 3.
Kapla, 4. Sobota, 5. Špilje, 6. Sv. Jurij, 7. Cmurek,
8. Špilje, ves 3. bataljon (9. 10., 11. in 12. stotnija) je
bil na območju Velikovca.
V ofenzivnem sunku slovenskih polkov 29. aprila
1919 na Koroškem sta sodelovala 1. in 3. bataljon
Mariborskega polka. 2. bataljon je ostal na mejnem
Izrez iz slike generala Maistra in njegovih oficirjev, posnete aprila 1919. Spodaj na sredi, tretji z desne ali tretji z leve, je poveljnik Mariborskega
polka podpolkovnik Avgust Skrabar
166
KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987
odseku pri Špilju. 1. bataljon se je odpeljal (razen 2.
stotnije) iz Maribora 28. aprila v Sinčo vas, 29. aprila
se je 2. stotnija borila v sestavi Ljubljanskega polka,
1., 3. in 4. stotnija Mariborskega polka so bile sprva
določene za rezervo koroškega obmejnega poveljst-
va, še istega dne pa dobile povelje, naj zavarujejo
bok napadajočega celjskega bataljona in zapolnijo
vrzel med obema celjskima bataljonoma. Mariborski
bataljon se je pri Šmarjeti spopadel s sovražnikom in
zaplenil nekaj strojnic ter dva gorska topa. Ponoči je
prišel ukaz, da se mora 1. bataljon zaradi neuspeha
ofenzive vrniti na položaje pri Št. Rupertu pri Veli-
kovcu. Tam je ostal do avstrijskega napada 2. maja
in ta ter naslednji dan branil veUkovško mostišče, 4.
maja pa dobil ukaz za umik, ker pa ni mogel ustaviti
Avstrijcev tudi na novih položjih, seje 5. maja umak-
nil do Dravograda, 6. maja do Mute in 7. maja do
Brezna, odkoder se je z vlakom odpeljal v Maribor.
Bataljon je imel 5 mrtvih, 11 ranjenih in 98 ujetih, iz-
gubil je 6 strojnic, 3 konje in poljsko kuhinjo.
3. bataljon Mariborskega polka je 29. aprila napa-
dal na črti Sv. Štefan, vendar njegov medh napad ni
uspel in se je vrnil na izhodiščne položaje. Že 1. maja
se je ta bataljon umaknil čez Dravo na desni breg in s
tem v precejšnji meri prispeval k porazu na velikov-
škem odseku. Umikal se je tudi 4. maja in umik kon-
čal 5. maja, v Maribor se je vrnil 7. maja. Ker se je
neprestano umikal, ni imel izgub.
1. bataljonu je med ofenzivo poveljeval stotnik
Mario Grisold, ker pa je zbolel poveljnik 3. bataljona
stotnik Ciril Rakuša, je 3. maja stotnik Grisold prev-
zel poveljstvo nad obema bataljonoma.' Poraz na
Koroškem in delež Mariborskega polka pri tem še ni
popolnoma raziskan.
V Mariboru sta bila 1. in 3. bataljon po porazu na
koroškem bojišču izpopolnjena z vpoklicanci, ves
polk je bil reorganiziran. 1. bataljon se je odpeljal na-
zaj na Koroško 14. maja, 25. maja pa še polkovni
štab z 2. in 3. bataljonom ter strojnično in tehnično
četo. Polk je bil nastanjen na območju Vuzenice in
Mute.
Pred začetkom druge koroške ofenzive so polku in
bataljonu poveljevali naslednji oficirji: polkovni po-
veljnik podpolkovnik Avgust Škrabar, adjutant po-
ročnik Julius Gustin;
— 1. bataljon: poveljnik major Milan Grebene,
poveljniki čet: 1. kapetan Drago Krumenaker, 2. po-
ročnik Martin Bevk, 3. kapetan Vaclav Die, 4. kape-
tan Mario Grisold;
— 2. bataljon: poveljnik major Edvard Vaupotič,
poveljniki čet: 5. poročnik Janko Hameršek, 6. poro-
čnik Benedikt Zeilhofer, 1. kapetan Jože Rosina, 8.
Stanko Dekleva;
— 3. bataljon: poveljnik kapetan Ferdo Plaskan,
poveljniki čet: 9. kapetan Ciril Rakuša, 10. kapetan
Metod Rakuša, 11. poročnik Stanko Jurko, 12. poro-
čnik Mirko Rauter.
— Tehnična četa: poročnik Leo Lindtner, tele-
fonski vod poročnik Franjo Štuhec;
— I. etapna četa poročnik Karel Tribnik, II. etap-
na četa poročnik Jože Malenšek, III. etapna četa po-
ročnik Rudolf Polak. Dopolnilnemu bataljonu je po-
veljeval kapetan Anton Dolar.
Za ofenzivo sta bila 1. in 3. bataljon Mariborskega
polka uvrščena v Labotski odred generala Maistra.
Ta odred je imel nalogo zavzeti Dravograd in nato
napredovati dalje do Labota in St. Paula. Po topniški
pripravi, ki se je začela 28. maja 1919 ob četrti uri
zjutraj in je trajala četrt ure, je Labotski odred začel
napadati v ukazani smeri. 2. četa je ob 5.30 brez po-
sebnih naporov zavzela Puhštanjski hrbet in s tem
prebila sovražno linijo, 3. četa je ob 13.30 dosegla
Dravograd.* Do 2. junija je 1. bataljon napredoval
do St. Paula, enako 2. bataljon, 3. bataljon na črto
železniške proge južno od vasi Sachhng—Kamsdorf.
Po ofenzivi je polk zasedel odsek Kleinalpe — St. Ja-
kob — Wölfnitz (Golovica). Na teh položajih je ostal
do 1. julija 1919, ko seje moral umakniti na novo de-
markacijsko črto južno od St. Paula nad Labotom.
Prvi bataljon je zasedel odsek Labot, 2. bataljon od-
sek Marenberg (Radlje), 3. bataljon je 1. julija odpo-
toval v Ljubljano, kjer je ostal kot divizijska rezerva.
V drugi koroški ofenzivi so v 1. bataljonu padH po-
ročnik Ulrih Malic in 4 vojaki, 14 vojakov je bilo ran-
jenih. 2. bataljon je imel 3 mrtve vojake, enega ranje-
nega oficirja in 13 vojakov, 3. bataljon je imel 2 mrtva
in 8 ranjenih vojakov. V ofenzivi je Mariborski polk
zajel 30 sovražnikov, med njimi 2 oficirja, zaplenil 3
topove, 47 strojnic in 6 minometov.
Za zasluge na koroški fronti so bila leta 1920 podel-
jena naslednja odlikovanja: polkovni poveljnik Av-
gust Škrabar^ je bil odlikovan z redom Karadžordže-
ve zvezde z meči IV. stopnje, zlati vojaški red Kara-
džordževe zvezde z meči je dobil narednik Leopold
Hostnik, red belega orla z meči 5. stopnje poročnik
Benedikt Zeilhofer (predvsem za obrambo Radgone),
podeljenih je bilo 12 zlatih medalj za hrabrost in 10
srebrnih medalj za hrabrost. Zlate medalje za hra-
brost so dobili: kapetani I. st. Mario Grisold, Metod
Rakuša, Ferdo Plaskan, poročnika Janko Ahačič in
Josip Hočevar, rezervna poročnika Adolf Bezjak in
Martin Bevk, rezervni podporočniki Vojteh Knop,
Ante FrUč in Jakob Perhavec, narednika-vodnika
Franjo Savrič in Matija Fras. Srebrne medalje za hra-
brost: narednik-vodnik Anton Žerak, naredniki Ciril
Draksler, Ivan Obed, Ivan Belak, Stanko Ozmec,
Martin Tomažič, kaplarji Ivan Zagoršek, Franc Šti-
flar, Franc Konic in Franc Gregorinčič.
Julija 1919 so v Mariborskem polku potekaU tečaji
srbščine, s popolno vključitvijo polka v skupno kra-
ljevo armado pa je prišlo sredi julija 1919 tudi do
znižanja vojaške in podoficirske mezde. To je bil po-
vod za velik vojaški upor v Mariboru in na Koroškem
22. julija 1919. Izplačilo nižje mezde je bilo povod,
resnični razlog pa nezadovoljstvo z novo velikosrbsko
kraljevino in njeno vojsko. V Mariboru je v boju s
kralju zvestimi četami padlo 6 upornih vojakov (če ne
več, saj so bila po pisanju graških časopisov trupla
upornikov, ki so padli na dravskem mostu, pometana
v reko), dva svoja uporna obsojena tovariša pa so
kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 i987
167
morali sami ustreliti vojaki na dvorišču topniške vo-
jašnice.
Ob teh uradnih dejstvih o Mariborskem polku ne
bi bilo prav prezreti tudi česa drugega. Ali je bil na
primer poleti 1919 polk še vedno enak kot novembra
1918? Ali se ni v enoti dogajalo nekaj, česar nizanje
podatkov v okviru polkovne zgodovine ne pove ah pa
tudi ne more povedati? Če ne bi bilo julijskega upora
1919, bi bil odgovor na to vprašanje manj pomem-
ben, toda zaradi upora ni, čeprav je odgovor dejan-
sko že upor sam. Več znamenj pove, da je prišlo leta
1919 v Mariborskem polku do bistvenih sprememb,
najpomembnejši sta zadržanje polka ob aprilskem
ponesrečenem napadu na Koroškem in seveda upor
julija 1919. Že takoj po porazu ob avstrijskem proti-
napadu maja 1919 so se na Slovenskem začele razpra-
ve z obtožbami, kdo je poraz zakrivil. O tem so kas-
neje pisali tudi zgodovinarji. Prevladalo je mnenje,
da je poraz zakrivilo slovensko vodstvo, ki je sprejelo
sklep o napadu na močnejšega sovražnika, k porazu
pa je prispevalo stanje, v katerem je bila vojska, slaba
oskrba in ob vsem še socialistična propaganda. Pripi-
sovanje krivde slovenskim voditeljem je bilo politično
vzeto z vsedržavnega vidika koristno, saj je potrjeva-
lo šibkost Slovencev in pomagalo centrahzacijskim
ciljem Beograda. Zato je lahko ohranil čiste roke ge-
neral Smiljenič, čeprav je bil na čelu slovenskih pol-
kov že od februarja in je tudi odobril dispozicije za
napad. Ta smer obravnave ni predmet teh vrstic, zato
ostanimo samo pri začetem izhodišču. Po tem pa —
ne samo vodstvo, tudi slovenske enote leta 1919 niso
bile več enake kot leta 1918. Ob vsem, kar vemo o ju-
lijskem vojaškem uporu, jih je spremenila realnost v
novi državi.
Slovenski vojak je bil za Jugoslavijo iz Majniške
deklaracije, za slovensko-hrvaško repubhko, kot je
nastala novembra 1918, ni pa bil za velikosrbsko mo-
narhijo. Razen tega se je leta 1919 bistveno spremeni-
la tudi sestava slovenskih enot. V Mariborskem polku
so bili v začetku novembra 1918 sami prostovoljci.
Tudi po Maistrovem mobilizacijskem razglasu z dne
9. novembra 1918 so prišh — po Mravljakovih spo-
minih za zbornik 1958 — še vedno samo tisti, ki so tu-
di hoteli priti. Mobiliziranje januarja 1919 pa je bilo
bistveno drugačno. Moral je priti, kdor je hotel ali
ne, še doslednejši je bil vpoklic na »orožne vaje« ma-
ja 1919 pred ofenzivo na Koroškem. Nekateri podat-
ki nam povedo, da so bili vpoklicani ne samo Sloven-
ci, marveč tudi pravi Nemci. Tako je na primer 10.
junija 1919 v Ljubljani pripadnik 3. bataljona Mari-
borskega polka Nemec narednik Fischer pred zborom
dejal, da mu ne more nihče zapovedati, naj govori v
drugem jeziku kot materinem, in da se bo pritožil ne-
mškemu konzulatu. Ta isti narednik je 2. julija z na-
rednikom Hinkom Krištofom v Mariboru vlomil v
glavno blagajno Mariborskega pešpolka in odnesel
8600 kron. Ta drobec pove, kdo vse je bil v uniformi
nove vojske.
Po porazu maja 1919 je precej ostrih obtožb ve-
ljalo tudi oficirjem slovenskih polkov, zlasti na pri-
mer poveljniku 3. bataljona Mariborskega pešpolka,
češ da je dajal zmedena povelja. Očitki niso bih neu-
pravičeni, ker pa je prišlo do razkroja tudi v drugih
enotah, je mogoče prej ugotoviti, da mnogi oficirji
niso bih dorasli zahtevnejši stopnji vojskovanja. Na
pomembne poveljniške dolžnosti so prišli oficirji, ki
so z osebno hrabrostjo, iznajdljivostjo in izkušnjami
iz svetovne vojne dobro poveljevali svojim vodom in
stotnijam, poveljevanje bataljonom pa je bilo pre-
zahtevna naloga.
15. julija 1919 je bil Mariborski polk po vključitvi v
skupno kraljevo vehkosrbsko vojaško organizacijo
preimenovan v 45. pešadiski puk. Ukaz z dne 30. ju-
nija 1919 o preimenovanju je polk dobil v St. Paulu
3. julija 1919. P9 zmagoviti ofenzivi na Koroškem je
polk ostal na svojih položajih do 20. oktobra 1919.
Takrat je 1. bataljon v Ljubljani zamenjal 3. batal-
jon, 2. bataljon je bil razmeščen na odseku Grebinj in
v Labot je prišel 3. bataljon. 25. junija 1919 so bih
demobilizirani vsi starejši od 38. let. Slovensko nara-
vo je polk ohranil do demobilizacije maja 1920.
V tem času je potekalo razslovenjanje polka," slo-
venskim oficirjem so se začele dogajati vedno večje
krivice. Polkovni poveljnik podpolkovnik Avgust
Škrabar je postal leta 1920 pomočnik novega srbske-
ga polkovnega poveljnika, major Edvard Vaupotič je
bil razporejen celo samo za komandirja 4. čete v 2.
bataljonu, ki mu je zdaj poveljeval neki srbski major.
Novembra 1920 je bil poročnik Benedikt Zeilhofer
samo vodni oficir v 4. četi 2. bataljona, slovenskega
poveljnika je imel samo še 1. bataljon ... in tako dalje
in tako dalje. V polk so prihajah rekruti iz južnih de-
lov države, tja pa so bili premeščeni slovenski oficirji.
Vsak je moral praviloma prebiti več mesecev v okupa-
cijskih enotah v albanskih krajih.
V starojugoslovanski armadi sta kasneje do gene-
ralskega čina napredovala nekdanja oficirja Maribor-
skega polka Mirko Rajh in Metod Rakuša, mogoče še
kateri, po drugi strani pa je bil celo z nesmiselno
obtožbo preganjan in zapostavljen ter končno upo-
kojen kot kapetan I. stopnje odlikovanec z redom be-
lega orla z meči Benedikt Zeilhofer, podobno se je
godilo še marsikateremu slovenskemu oficirju. Uspeli
so predvsem tisti, ki so brez predsodkov sprejeH na-
rodno in razredno naravo kraljeve armade, ki so po-
zabili, da so najprej Slovenci in šele potem vse drugo,
torej na tisto, zaradi česar so pravzaprav novembra
1918 dvignili orožje proti stari mačehovski Avstriji in
tudi postaviU slovenski Mariborski polk.
OPOMBE
1. Več o tem in o že večkrat opisanih dogodkih je predvsem
v literaturi: Maistrovi spomini v Spominskem zborniku
1918/19, Maribor 1979; Lojze Ude: Boj za severno sloven-
sko mejo 1918—1919, Maribor 1977; več osebnih pričevanj
je bilo pripravljenih za onemogočeni spominski zbornik leta
1958 in bodo natisnjena v zborniku 1988. 2. Edvard Vaupo-
tič, aktivni oficir avstroogrske armade, rojen 25. avgusta
168
KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987
1881, umrl 29. marca 1953, med prvo svetovno vojno v ma-
riborskem 26. strelskem polku, znan po osebni hrabrosti v
jurišnem odddelku. Po prvi svetovni vojni je ostal v aktivni
vojaški službi in je dosegel čin podpolkovnika. 3. Zbornik
Slovenci v desetletju 1918—1928, R. Andrejka: Razvoj vo-
jaštva in vojaški dogodki od prevrata do danes. 4. Ta
imenski seznam in drugi podobni imenski seznami ter števil-
čni podatki so iz polkovne zgodovine. Napisal jo je major
Ivan J. Krpan in jo je izdal 45. pešadiski puk v Mariboru le-
ta 1926 pod naslovom Istorija 45. pešadiskog mariborskog
puka 1918—1922. 5. Z znakom * pri priimkih so označeni
aktivni oficirji, rezervni pa so brez njega. Te oznake niso
popolnoma zanesljive, pri posameznikih pa je znak °, ko ni
mogoče določiti ali gre za aktivnega ali rezervnega oficirja,
saj so oznake deloma nastale leta 1978 na podlagi spomina
Cirila Skvarče. 6. Več o tem je napisal sam Zeilhofer v Dia-
logih, Maribor, 1969, številka 1—2. 7. Svoje spomine na te
dogodke je opisal pod naslovom Tri zgodbe s koroške fron-
te 1919. leta v Mariborskem koledarju za leto 1936, str.
82—98. 8. Celotno napredovanje Mariborskega polka v tej
ofenzivi je natančno popisano v Krpanovi knjigi Istorija 45.
pešadiskog puka, Maribor 1926. 9. Avguštin Škrabar seje
rodil 10. avgusta 1866 v Barkovljah pri Trstu, kot častnik
domobranskega polka št, 5 se je udeležil 1. svetovne vojne
in postal leta 1916 podpolkovnik. V Maribor je prišel iz
Ljubljane 15. novembra 1918. Poveljnik Mariborskega in
kasnejšega 45. pehotnega polka je bil od novembra 1918 do
21. oktobra 1920, ko ga je zamenjal neki srbski podpolkov-
nik, Škrabar pa je nazadoval v pomočnika polkovnega po-
veljnika. Po upokojitvi je živel v Mariboru, Zveza Maistro- i
vih borcev ga je izvolila za prvega predsednika in častnega
člana. V Mariboru so ga borci posebej počastili ob njegovi
70-letnici leta 1936 in 80-letnici 1946. 10. Več o uporu je za-
pisano v člankih: dr. Milan Ževart: Vojaški upor v Maribo-
ru julija 1919, Dialogi, Maribor 1967, str. 561—570; Janez
J. Švajncer: Prispevek k podobi o vojaškem uporu v Mari-
boru leta 1919, Kronika, Ljubljana 1982, str. 214—224, in
drugod. Leta 1987 je bil v Mariboru zgodovinopisni posvet
o vojaških upornih in revolucionarnih gibanjih v Mariboru
1918—1941 in tako tudi o vojaškem uporu julija 1919. 11.
Več o tem sem napisal v članku Razslovenjanje slovenskih
vojaških enot v kraljevini SHS s primerom Mariborskega
pešpolka, Kronika, Ljubljana 1982, str. 31—41.