372
SOVRAN
OB MATERINI SMRTI.
Ljubi sveti Miklavž, s cerkvice svoje nad Soro, preko Golice raz goro, pridi, brž pridi v podporo, vernih brodarjev svetnik!
Ljubi sveti Miklavž: Čolnič odpravljamo z doma, čolnič, ki v večnost poroma. več se ne vrne do doma ... V prsih nam poka srce.
Ljubi sveti Miklavž, solza obupno pekoča, žalost moreča in žgoča v vzdihih ti prošnjo naroča: Spremi naš čolnič na pot!
Ljubi sveti Miklavž, smrtnega sila viharja burno ob čolnič udarja — bodi mu ti za krmarja, v pristan ga vodi zvesto !
Ljubi sveti Miklavž, takega Čolniča vali smrtni še niso obdali in ga tja v večnost peljali: Matere duša je v njem.
Ljubi sveti Miklavž,
vodi iz ječe telesa
gori jo v sveta nebesa ...
Z Bogom ! Oh, ura slovesa...
Toda — saj pojdem za njo!
SOVRAN:
BRŠLJANA N
Videl sem tebe, oj morje jadransko, slišal šumenje sem tvojih valov, sanjal o domu na tvojih otokih, zibal v šepetu se tvojih vetrov.
Solnce zarilo mi mlado je lice, cvetje dehtelo mi z redkih ograd, živo se zdelo mi golo skalovje, ko je sijala nanj tvoja pomlad.
Pomnim te; toda spomini bledijo, živo mi eden le v srcu blesti: Brst, opleteni z zelenim bršljanom, tebe zro vedno moje oči!
Z brstom kvarnerskega krasa se merim; v tleh sva enaka: tla skalna obeh; eno okrožje: valovje šumeče, nekaj i cvetja v zelenih vrteh.
Brst moj kvarnerski, z bršljanom poviti, v tvojem spominu rose mi oči: Vse je — skalovje, valovje in cvetje, toda bršljana, bršljana pa ni!