200
Obrtnijske stvari.
Še enkrat: ali so kamniti tabernakeljni dobri
ali ne?
(Poslano.) Kdor je moje „poslano" v 22. litu „Novic" bral, lahko je spoznal iz onih kratkih vrstic, če jih je hotel prevdariti mirne krvi, edino le dober namen, varovati farna predstojnistva (zlasti naše dai, ko je za denar tako strašansko hudo) škode, ki jo je uzrokovala že marsikje naprava kamnitih tabernakeljnov. Omenil sem ondi izmed več mi znanih dokazov le enega, ki je pa po mojih mislih dosto jasno pričal o tem, kar sem govoril in svetoval. V „Siovencuu štev. 63. se nahaja pa zoper to „poslano" odgovor, ki poleg druzih. ne ,,ad rem" spadajoČih ,,stranskih mahljejev" v sebi ima dovolj vščipljive „satire".
„Kdor molči, pritrjuje', pravi naš slovenski pregovor; in akoravno v resnici ne rad, sem vendar v svoje opraviČenje prisiljen, spregovoriti o tej zadevi še enkrat, in to tem več, ker pridigar neresnice pred svetom, in to po nedolžnem, ne ostanem ravno rad.
Ker ,,Slovencev" gosp. dopisnik proti sklepu svojega spisa med drugim pravi, da farnim predstojoištvom noče ukazovati: ,,naj na lastno korist to opuste ali store", rečem, da opuščati kamnitih tabernakeljnov tudi jaz nisem nikomur ukazoval, ampak le svetoval sem, in tega tudi še danes ne preklicujem. Zakaj ne, razložil bom v današnji obrambi svoji.
Kar je navedel gosp. dopisnik v svojem odgovoru o Benetkah, zarad tega se ne spuščam v nobeno „polemiko". On, kakor pravi, Benetke pozod, jaz jih ne poznam; toliko pa vendar vem, da one (Beoetke) so tam, naše cerkve pa tukaj. S tem, če se kamniti tabernakeljni v Benetkah dobro sponašajo, našim cerkvam še ni za las pomagano. — Tudi zarad kamnitih tabernakeljnov po Ipavski dolini in po Krasu nočem oporekati. Mogoče, da je tako, kakor gosp. Gnj. trdi. Znano je namreč, da je tam (zlasti po Krasu) svet zarad podzemeljskih votlin nenavadno suh; morda so zarad tega tudi tam cerkve bolj suhe. Zvedel pa sem za gotovo • dveh cerkvah Ipavske doline, koliko nadlogo sta prizadjala tam kamnita tabernakeljna dotičnim g. duhovnikom in kako pogostno so morali obhajilne sv. hostije na novo posvečevati, ker so se jim prejšnje v ciboriju skup sprejemale. — Tudi z tabernakeljnom v Alojznici mi je gosp. Gnj. le malo dokazal. Vprašanje je namreč: je li taisti kamniten ali pa iz lesa in cinka? Po mojih mislih, katerih pa tudi nikomur ne vsilujem, sta pri njem glavna faktorja les in cink, kamen pa le zunajna olepšava. Naj gosp. dopisnik vzame Alojzniškemu in Horjulskemu tabernakeljnu iz njihvega osredka leseno cinkaato omarico, potem bode govoril brž kot ne drugače in umel, kaj pomeni beseda ,,nepraktično". Usojam si pa tu omeniti, kar sem is ust zanesljivega gospoda čul,   da je tudi  Horjulski ta-
bernakelj delal zarad vlažnosti nekoliko časa velike težave. Je li to popolno res, ne vem; če pa je, in če je še le vložena leseno cinkasta omarica vlažnost odstranila, vprašal bi: čemu je pač tega treba bilo? Pridno naj bi bili po nasvetu gosp. dopisnika okna odperali m cerkev prearačevali, in pomagano bi bilo, „tabernakelj bi se ne bil  potil".
Da vendar ne vstane zarad tega kakošna nova pravda, je li Aiojzniški tabernakelj kamniten ali leseno-cinkast, naj obvelja^ prvo, — zahtevam pa za se vendar tudi pripoznanje, da je vnanja olepšava kamnitna. Menim, da se mi to ne bo ovrg o. Oglejmo si pa zdaj to olepšavo nekoliko bolj natančno. Ona je lepa, včasih zelo lepa, zlasti če je dotični umetnik vzel za to večvr-sten lep kamen in ga znal združiti v soglasje (pa ne mu-zično, da se*prav razumemo); ona je mnogokrat zelo umetno izdelana, zato pa navadno tudi draga, večkrat jako draga — notranje vrednosti ali cene, pa nobene nima. Naj na pr. od kamnitega tabernakeljna vkruši ali odbije kdo , vzemimo , da le po nesreči ali nerednosti (kar je vse lahko mrgoče) kako tako olepšavo, kdo bo kaj zanjo dal? Dotično cerkveno predstojnistvo sme zadovoljno biti, če dobi človeka, ki mu bo to reč tako zopet nazaj prikital, da se bo stalno dobro držala. In če se kak tak oddelček po nesreči celo se izgubi, je vprašanje, se bo li dobil vsak čas mojster, ki bo morda za dragi denar to reč zopet popraviti in z novo enako namestiti mogel? Takih okoljšin jaz zopet ne morem vvrstevati praktičnim stvarem.
O navedeni razsodbi rajnkega P. Uirih Greiner-ja pa jaz rečem le toliko: Menim, da urnem nemški, pa vsakdo, kdor prebere stavek: ,,Was Form und Materie anbelangt, mustergiltig", djal bo z menoj vred, da se tu med vrsticam še lahko marsikaj bere, in da „Form und Materie" pri vzvišenih namenih cerkvenega orodja, osobita pa tabernakeljna, še zdavnej ni vse. Z besedami na priliko „Unbedingt nach allen Seiten und in jeder Beziehung uniibertreffiich" menim, da bi se bilo še dokaj več povedalo. — Ko bi bil jaz prijatelj javnih razkazovanj, citiral bi pa gosp. dopisniku lahko ravno zdaj na tem mestu zapisano mnenje in izrek mnogih gosp. duhovnikov iz Dolenjskega, o katerih se sme z mirno vestjo reči, da se prištevajo med najbolj skušene, previdne in znaj dene duhovnike Ljubljanske škofije, pa zarad kamnitih tabernakelj-nov se nihče izmed njih z njegovimi mislimi ne strinja. Ravno tega morem zagotoviti gosp. Gnj. celo o gospodu, ki ima v eni izmed slovenskih ŠKofij v tacih zadevah prvo razsodilno besedo, in o katerem se menda nihče ne bo upal reči, da ne vč ali ne ume, kaj zahtevajo cerkvena določila. (Slavno vredni-štvo ,,Novic" ima ta dokument v rokah, kjer ga lahko vsak vidi, kdor mojim besedam ne verjame.) Nek g. župnik na Gorenjskem pa, ki je v cerkvenih zadevah jako skušen , dejal je , ko je ,,poslano" v „Novicah" prebral: „Naj ga je spisal, kdor koli, prav je storil; zakaj resnico je govoril."
Kaj je namen tabernakeljna v katoliških cerkvah, in da toraj ni nikdar prelep in predragocen, to vem, hvala Bogu, tudi jaz. Kdor hoče o tem v resnici kaj sprelepega videti, ni mu treba daleč hoditi: v Ljubljanski St. Peterski cerkvi vidi tabernakelj, ki ne do-pada le strokovnjakom in sploh vsakemu, ki ume, kaj je pravilna cerkvena lepota, ampak menda tudi takim, katerim so veselje „metlasti pušeljci do stropa". Mnogokrat sem ga že videl, pa še vedno ga grem rad pogledat, če je le moč; zakaj on je vreden in dragoceni hramček za presveto Rešnje Telo. Take ali enake ta-bernakejne naj si napravljajo, kjer ljudstvo zarad denarja to zmore;  meni vsaj bi bili čez mero všeč, ako
201
ravno me gosp. Gnj. menda šteje med „mojstre skaze in njihove privržence". Pred taki tabernakelj pa tudi ni treba pred obhajanjem stopiti gospodu duhovniku s strahom, kaj bo, ako bo našel skup sprijete sv. hostije, — napaka, o kateri zadnjič še omenil nisem.
(Konec prihodnjič.)