Ljubljanski Zvon
H)
November.
srce zadet
od hladnih puščic morilke slane, sred sive poljane težko glavo
poslednji uklonil je cvet. Tja v sivo svobodo, tja v nedogled na krilih molčečih, ko sanje lahno tonile črne so vrane.
Vsa širna ravnina spi . . . Od nekod le iz dalje neznane vabi počasi samoten še zvon, zamolklo monoton.
A širna ravnina spi,
in trudno pojemajoč
umira mu glas v brezzvezdno to noč,
v mrmranje uvelih gubi se trav
življenja zadnji pozdrav
od nekod iz dalje neznane.
In kdor tu stoji
sred sive ravni,
srce mu je v prsih težko.
črez gluho mu polje sanje gredo
kdovekam v dalje neznane . .'.
Ivan Prosekar.
»Ljubljanski Zvon« 11. XXIII. 1903.
41