LETO XIV. ST. 8 (636) / TRST, GORICA ČETRTEK, 5. MARCA 2009
www.noviglas.eu
SETTIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596
TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA UFFICIO POSTALE PADOVA - ITALY
NOVI
CENA 1 EVRO
NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996
Uvodnik
Andrej Bratuž
Pred evropskimi volitvami
Letos junija bodo spet na vrsti volitve za Evropski parlament. Poleg teh bodo tudi isti dan delne upravne volitve, ki zanimajo tudi naše slovenske občine na Goriškem in Tržaškem. Verjetno se bo kdo vprašal, zakaj že zdaj pišemo o volitvah za Strasbourg oz. Bruselj. V politiki se nič ne dogaja prezgodaj. Slovenci v Italiji smo za te volitve vrsto let aktivno nastopali z drugimi manjšinskimi strankami v Italiji. To so bile zlasti Union Valdotaine iz Doline Aoste, PSd'Az (Sardinska akcijska stranka) in še druge skupine iz vrst zlasti furlanske in ok-citanske manjšine. Ta volilna koalicija je bila zelo tesno povezana. Začel jo je sedaj že pokojni Bruno Salvadori (Union Valdotaine). Vrsto let smo tudi izvolili svojega poslanca, ki je bil zaradi številčne moči vedno Sardinec. Že v začetku je bila sicer predvidena rotacija, po kateri bi prišli na vrsto v Evropski parlament tudi predstavniki drugih manjšinskih strank. Do tega žal ni prišlo (le kasneje je bil izvoljen v Evropski parlament Valdostanec Luciano Caveri, do nedavnega tudi predsednik deželne vlade v Aosti in še prej državni podtajnik v vladi G. Amata). Zadnja leta pa se je Slovenska skupnost povezala z Južnotirolsko ljudsko stranko (SVP) in dala na listo planike tudi slovenskega kandidata.
V tej volilni povezavi s prej omenjenimi strankami je slovenski kandidat nastopal v vseh petih volilnih okrožjih Italije (severovzhodno, severozahodno, srednja in južna Italija ter otoki). V otoškem okrožju (Sicilija, Sardinija) je recimo kandidat SSk prejel skoraj tisoč preferenčnih glasov. Danes ima tudi Republika Slovenija svoje evropske poslance (sedem) in ima tudi svojega evropskega komisarja (ministra). Pomen Evropskega parlamenta je več kot samo simboličen. Danes je v Evropski uniji 27 držav članic in Evropa izvaja lahko svojo zakonodajo na raznih področjih. Italijanski evropski volilni zakon je v glavnem isti kot je bil od začetka, letos pa predvideva še 4% volilni prag za izvolitev. Za priznane narodne manjšine (nemško, slovensko in francosko) so predvidena posebna določila. Te se lahko povežejo z eno vsedržavno stranko tako, da zadnji izvoljeni na tej listi odstopi v korist manjšinskega predstavnika. V praksi pa pride to v poštev le za južnotirolsko SVP, saj edino ta lahko zbere 50.000 preferenc, kot zahteva zakon. O tem je nedavno pisal tednik UV Le Peuple Valdotain in ugotovil, da tako francoska kot slovenska manjšina ostaneta brez svojega predstavnika. Za sedaj še ni znano, kakšno stališče bo zavzela slovenska stranka. Morda bo ponovila skupni nastop z Južnotirolci, saj je medtem SVP že izrazila svojo voljo, da se poveže s SSk.
V okviru evropske manjšinske povezave obstaja že dolgo let zveza ALE (Alliantce Libre Europeenne - Evropska svobodna zveza), ki že od svojega začetka vključuje tudi SSk. Ideja o združeni Evropi je zelo stara, razni jo (upravičeno ah ne) že zasledijo v srednjem veku pri Karlu Velikem. Spet mnogo kasneje so v dobi iluminizma o njej pisali zlasti razni francoski filozofi, kot Rousseau in Voltaire.
V prvi polovici 20. stoletja je ustanovitelj Panevrope grof Coudenhove Kalergij zapisal: "Vsakdo se mora najprej sam evropeizi-rati". Misel ima gotovo tudi danes svojo globino in aktualnost. Prav evropske volitve nam zato omogočijo daljše razmišljanje o pomenu evropskega združevanja.
Ob praznovanju 8. marca
Zenski praznik
Osmi marec, mednarodni dan žena, je pred nami. Praznik nima dolge tradicije, a ženske so ga hitro sprejele, ga poudarile in občuteno naredile za svojega. Na prvi pogled se zdi nepotreben, češ, zakaj naj bi ženske posebej praznovale svoj stan, saj so vendar navadni ljudje kot vsi in tega ni treba posebej praznovati. Načelo bi držalo, zgodovina pa kaže, da v resnici ni bilo tako in še danes ni. Od pradavnih časov je moška premoč držala žensko v zapostavljenem položaju. Pri starih narodih in posebno pri nekaterih verstvih je bila ženska malo več kot sužnja, brez pravice do odločanja, enostavno ni imela besede. Tako je marsikje še danes.
Mednarodni dan žena se je uveljavil kot laični praznik, ki odklanja vsakršno povezavo z vero. Poudarjeno je bolj nasprotno: človekova samostojnost, da sam, brez Boga, odloča o sebi. Praznik je bil zamisel sovjetske propagande in vse kaže, da ga je osnovala na izmišljenem dogodku. Ves svet namreč ponavlja zgodbo o stavki delavk v neki tovarni v New Yorku leta 1908. Lastnik, razjarjen zaradi stavke in še bolj zaradi tega, da so se mu ravno ženske postavile po robu, je sam podtaknil ogenj in v požaru naj bi izgubilo življenje natančno 129 žensk. Kdor se je potrudil in šel preverit dokumente in kronike iz tistega časa, zatrjuje, da v New Yorku in okolici ni bilo takrat nobene podobne stavke in nobenega požara. Precej klavrno, a prav nič čudno, če pomislimo, da so bile vse partijske diktature osnovane na laži.
Kristjan pri tem nehote pomisli na dogodek, ki je bil izpričan natančno 50 let prej v Franciji, v nepomembni vasici pod Pireneji. Bernardka, neuko in neznatno kmečko dekletce, zadnje na družbeni lestvici, večkrat zaporedoma vidi Marijino prikazen in z njo govori. Silijo vanjo, naj prizna, da se je zmotila, da je bil to le privid. Ona se ne ustraši nobene grožnje in laični Franciji, ki jo hoče ukrotiti, stokrat potrdi svoje pričevanje. Mlada ženska priča, da se ji je prikazala neka druga mlada ženska: ah ni tudi to praznik žena? Toda za samozvani napredni svet so to bajke, ki jih je rodil verski fanatizem. In nič ne pomaga, da je tja poromalo na milijone ljudi s celega sveta in da je bilo pred tisto votlino izpričanih nešteto primerov človeške solidarnosti, prijateljstva in ljubezni, da ne govorim o čudežih, ki so se tam zgodili. "Najboljši" zgodovinski leksikoni, ki prinašajo vse pomembne in tudi nepomembne dogodke iz človeške zgodovine, gesla Lurd niti ne upoštevajo. Velika odprtost, ni kaj reči. Taki široki odprtosti bi tudi rad povedal, da je krščanstvo prvo priznalo ženski vse človeško dostojanstvo. Kristus sam je v znamenitih srečanjih z ženskami to najlepše pokazal. Z ženskami je javno občeval in se jih dotikal, kar je bilo za judovskega učenika nezaslišano. Govoril je tudi s tujkami, prostitutkami, nečistimi, bolnimi. Ustavljal se je pri njih na obisku, pokaral Marto, naj se ne žene le za gospodinjskimi opravki, in poudaril, da se mora tudi ženska zanimati za bistvena življenjska vprašanja. Jezus torej ne potrdi uveljavljene ženske vloge, da mora le streči moškim, ampak pokaže na njeno pravico, da ima ista zanimanja kot moški. Ko obupana Kananejka vpije za njim, se Jezus ustavi in obrne, čeprav je tujka in poganka. Pohvali jo zaradi njene velike vere in ugodi njeni prošnji. To
je bila revolucija in kot revolucionar je Jezus končal na križu. Po vstajenju se je prikazal najprej ženskam in na najjasnejši način pokazal, kako krivično je bilo pravilo, da žensko pričevanje ni veljavno. Prav ženske postanejo prve priče poglavitne krščanske resnice. Med svetniki je zabeležena cela vrsta mučenk iz prvih stoletij krščanstva. V bistvu so se te ženske uprle tedanji družbeni ureditvi in upor plačale z življenjem. So junakinje ah niso? Verjetno je njihova krivda le ta, da jih je Cerkev uvrstila v občestvo svetnikov. Nasprotniki vere si od nekdaj prizadevajo, da bi Cerkev spravili v slabo luč predvsem pri ženskah, morda zato, ker se zavedajo, da sta prav med ženskami pobožnost in zvestoba do cerkve posebno močni. Tako so si izmislili, da se je v 6. stoletju odvijal v Franciji koncil, na katerem so uradno razpravljali, ah ima ženska dušo. Ta podatek prinašajo nekateri zgodovinski leksikoni. V tistih letih ni bilo v Franciji nobenega koncila in na nobenem drugem koncilu ni bilo na sporedu take razprave.
Kljub vsemu smo kristjani nov praznik žena sprejeli in ga skupaj z vsemi praznujemo. Mednarodni dan žena je dokončno uveljavljen in prav, da je tako. Medtem ko z vseh kontinentov prihajajo novice o nasilju nad ženskami in smo priče ponovnim primerom nasilja tudi v naši družbi, si iz srca želimo, da bi sodobna človeška omika uveljavila moralne vrednote in jih postavila na neizpodbitno prvo mesto. Vsa praznovanja, predstave, sprevodi, veselice, cvetje in besedičenje ne morejo pomagati tistim ženskam, ki še vedno živijo zapostavljene. V tistih krajih, kjer vladajo nasilje, revščina, lakota in bolezni, ženske ne bodo praznovale, le trpele bodo, kakor so bile od vedno navajene trpeti.
Danilo Čotar
Na Prešernovi proslavi v župnijski dvorani je občinstvo s toplimi besedami nagovorila Erika Jazbar
Obvestilo
Med naročniki, ki so poravnali naročnino na Novi glas do 31. januarja 2009, je za potovanje v južno Turčijo in na Ciper bil izžreban Matija Ferletič iz Doberdoba. Čestitamo mu in želimo prijetno potovanje.
Pogovor
Predsednik SSO Drago Štoka o plodnih srečanjih z vrhom Republike Slovenije v Ljubljani
5. marca 2009
Svet okrog nas
NOVI
GLAS
Ob bližnji seji deželnega sveta
Zahteve ob zaščiti vina "Prosecco"
V sklopu zasedanja deželnega sveta bo prihodnji teden odmerjen čas tudi vprašanjem s takojšnjim odgovorom, ki obravnavajo posebej žgoče oz. nujne tematike. V t. i. "question time" se je deželni svetnik SSk Igor Gabrovec prijavil z vprašanjem, ki ta trenutek zelo zanima zlasti slovenske vinogradnike na Tržaškem. Gre za postopek priznanja DOC "Prosecco", se pravi vina z zaščitenim poreklom, ki zgodovinsko izhaja prav iz vasi Prosek in je bilo že v devetnajstem stoletju v habsburški monarhiji znano kot Prosekar. Vino so pridelovali iz trt, ki so jih naši predniki gojili na paštnih nad
Tržaškim zalivom.
Po bridki izkušnji s tokaj cem so se veliki vinogradniki iz Veneta in Furlanije povezali v pobudo, da tržno zaščitijo znamko Prosecca, ki je na tem območju vreden približno šestdeset milijonov steklenic letne proizvodnje.
"Kraški vinogradniki načrtu načelno ne nasprotujejo, so pa deželni upravi FJK postavili nekaj jasnih pogojev, ki jih slednja mora resno upoštevati"! je poudaril Gabrovec. Gre za zahtevo, da v zameno za tržno izkoriščanje bogate proseške znamke Dežela in država finančno omogočita načrte za obnovo nekdaj že obdelanih površin na kraških obronkih nad morjem, in za omejitev negativnih posledic zaradi določitve zaščitenih območij SIC-ZPS. O
tem se je Gabrovec že pogovarjal tako z odbornikom za kmetijstvo Violinom kot tudi z odbornico Segantijevo, ki je na ta vprašanja posebej občutljiva.
Italijanski odbor za priznanje zaščitenih porekel se bo sestal v Trevisu že sredi marca, do takrat pa hočejo naši vinogradniki imeti jasna zagotovila, da bodo ob interesih Veneta in Furlanov upoštevana tudi njihova pričakovanja. Časa je malo tudi ob upoštevanju, da so npr. vinogradniki iz Piemonta že prisilili tamkajšnjo deželno upravo, da se postavi zoper skupno pobudo Veneta in FJK.
Deželni svetnik Igor Gabrovec zato Tondovo upravo sprašuje, kakšno je njeno stališče, in od nje pričakuje zagotovila, da bo ugodila upravičenim zahtevam vinogradnikov in sploh kmetov na Tržaškem.
Deželni svetnik SSk Igor Gabrovec
Odbor za zakonodajo, nadzor in ocenjevanje
O izvajanju zaščitnega zakona
na, ki predvideva vključevanje predstavnikov sloven-
Z zadnje seje odbora za zakonodajo, nadzor in ocenjevanje
Deželni svetnik SSk Igor Gabrovec je na četrtkovi (26.2.) seji odbora za zakonodajo, nadzor in ocenjevanje formaliziral predlog za izredno ocenjevalno misijo (it. missione va-lutativa po členu 150 internega pravilnika deželnega sveta), ki naj preveri izvajanje deželnega zaščitnega zakona za slovensko manjšino št. 26 iz leta 2007. Svetnik Gabrovec, ki je obenem podpredsednik odbora za zakonodajo, nadzor in ocenjevanje (predseduje mu Giorgio
Baiutti), je v svoji utemeljitvi še posebej izpostavil pomen deželnega zaščitnega zakona, s katerim je takratna Illyjeva večina uredila področje varstva slovenske manjšine na deželni ravni in ga povezala z državnima zakonoma 482/99 in 38/01. Skoraj poldrugo leto po izglasovanju zakona se ta dejansko še vedno ne izvaja, saj ni prišlo niti še do umestitvene seje predvidene deželne posvetovalne komisije. Ta pa je ključnega pomena za izvajanje številnih zakonskih postavk. Obenem je Gabrovec izpostavil pomen 14. člena istega zako-
ske manjšine v vse deželne organe, ki načrtujejo in odločajo o gospodarskem, urbanističnem in socialnem ustroju teritorija.
Smisel zahteve po ocenjevalni misiji, o kateri bo Odbor razpravljal na prihodnji seji, je zlasti v tem, da deželno vlado glasno opozori na neizvajanje pomembnega deželnega zakona in jo prisili v konkretne ukrepe, lep pozdrav
Tajništvo deželne svetniške skupine Slovenske skupnosti -Demokratske stranke
Pretvornik za slovenski televizijski signal v Benečiji
Vodstvo Rai odklanja investicijo in čaka na digitalno tehnologijo
Rimsko vodstvo Rai je pred kratkim naposled odgovorilo Gorski skupnosti za Nediške doline (in v vednost deželnemu odboru Corecom) z zelo kategoričnim stališčem, in sicer, da Rai - v pričakovanju na digitalno tehnologijo - ne namerava investirati v nove pretvornike za analogni signal. Ta naj bi bil v FJK popolnoma nadomeščen z digitalnim že v drugi polovici leta 2010. Odgovor vodstva Rai pušča le malo upanja in sploh postavlja pod vprašaj možnost, da bi lahko Gorska skupnost izkoristila deželni prispevek v višini 50.000 evrov iz
leta 2005. Gorska skupnost je v teh letih že večkrat predlagala, da bi tehnologija na pretvorniku že
Rai
digitalni signal takoj, ko bo ta razpoložljiv. Vodstvo Rai se je več let skrbno izogibalo vsaki obliki jasnega odgovora. Brez tega je bilo gorski skupnosti samostojno nastopanje onemogočeno in namenski finančni prispevek zato ostaja še danes neuporabljen.
Pri tem se postavlja vrsta novih vprašanj. Prvo za-
upoštevala možnost prehoda na
Na dnu...
HUDIRJA!
NE BOM SE PRODAL POTROŠNIŠTVU
PAMETNO, ITAK TE NE 3\ NIHČE KUPIL!
Ob nedavnem obisku v Trstu
Fini za kulturno prodiranje v Istro
V soboto, 21. februarja, se je predsednik poslanske zbornice in zgodovinski prvak italijanske desnice iz vrst Nacionalnega zavezništva Gianfranco Fini mudil v Trstu, kjer je odkril spominsko obeležje Normi Cossetto, znani žrtvi vojnih pobojev, do katerih je prišlo v Istri po kapitulaciji Italije in njenih oblastnih struktur 8. septembra 1943. Ob tej priložnosti je nagovoril prisotne udeležence in svoje misli priložnostno povezal z usodo tistih, ki so po novi razmejitvi na temelju pariške mirovne pogodbe z dne 10. februarja 1947 (ta datum je italijanski parlament pred nekaj leti uradno uzakonil kot dan spomina na poboje in eksodus) in rešitvi tržaškega vprašanja leta 1954. To tematiko je Fini kot nekdanji vsedržavni tajnik Nacionalnega zavezništva z večjo ali manjšo ostrino obravnaval med svojimi številnimi preteklimi obiski pri nas v revanšistič-nem in nacionalističnem duhu. Ko je v okviru sodelovanja v desnosredinskih vladah zasedel odgovorna mesta (najprej kot zunanji minister in po lanskih volitvah kot predsednik poslanske zbornice), je začel ubirati zmernejše tone, ki so tudi sad njegovih spoznanj o naravi nacizma in fašizma.
Tako se ob zadnjem obisku v Trstu ni zaganjal proti Sloveniji in Hrvaški (kot je to delal do pred nekaj leti) ali zahteval vrnitev imetij istrskih optantov oz. beguncev, temveč se je omejil na priznanje njihove pravice do materialne odškodnine s strani Italije. Dejal je, da v krajih, ki so jih zapustili, je treba po-
speševati italijanski jezik in narečja brez vsakršne miselne napadalnosti do novonastalih držav na območju razpadle Jugoslavije, navezujoč se na zgodovinsko preteklost Istre, ne izvažanje državne trobojnice. Te besede je mirno poslušal poslanec Roberto Menia, ki je še ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo leta 2004 skušal razobesiti italijansko zastavo sredi Kopra.
Na omenjeni slovesnosti je
L
spregovoril tudi tržaški župan Dipiazza, ki je posredno zavrnil kritike nekaterih begunskih predstavnikov, da Občina ni izbrala primernega kraja za obeležje Normi Cossetto. Po njihovem gledanju bi to moralo biti postavljeno na prostoru pri ba-zovski Fojbi. Župan je po drugi strani omenil nedavno odprtje Muzeja istrske civilizacije v Trstu.
Predsednik poslanske zbornice Fini je tudi podprl zahtevo begunskih združenj, da bi italijanske upravne oblasti pri izdajanju osebnih dokumentov beguncev ne vpisovala kraja rojstva z navedbo države Jugoslavije ali sedanjih samostojnih držav Slovenije in Hrvaške. Če
Povejmo na glas
se ne motimo, je italijansko notranje ministrstvo že pred časom posredovalo občinam ustrezna navodila, kako naj se ravnajo pri pisanju podatkov beguncev v osebnih izkaznicah. Vprašanje je, če so navodila dovolj jasna.
Letošnje proslavljanje Dneva spomina 10. februarja je potekalo v dokaj umirjenem ozračju, kar je treba oceniti za pozitivno. Rimska občina je, recimo, dala pobudo, da so nekatere višje srednje šole priredile potovanje, med katerim so dijaki obiskali Trst, Reko in Pu-lo, kjer so se srečali z italijanskimi rojaki v Istri. Namen obiska rimskih dijakov je bil nuditi možnost mladim, da si neposredno ogledajo kraje na območju nekdanje "vzhodne meje in seznanijo z njihovo preteklostjo in sedanjostjo. Združenje Lega Na-zionale iz Trsta je organizatorjem potovanja ponudilo brošurico o dogajanjih med vojno in po njej v nekdanji Julijski krajini z nesprejemljivo karikaturo na platnici. Zaradi tega je organizatorji potovanja niso razdelili med dijake.
Naj spomnimo bralce, da italijanska politika že kaki dve desetletji posveča posebno pozornost Istri in njenim prebivalcem, ki pripadajo ali bi želeli pripadati italijanskemu kulturnemu in jezikovnemu območju. V ta namen je izpeljala razne pobude, med katerimi velja posebej omeniti podeljevanje italijanskega državljanstva tistim prebivalcem na območju nekdanje Julijske krajine, ki so do mirovne pogodbe že bili italijanski državljani, in njihovim potomcem do tretjega kolena, ki se v jezikovnem pogledu imajo za Italijane. S takšnim načinom podeljevanja italijanskega državljanstva ne soglaša znaten del avtohtonih pripadnikov italijanske narodne skupnosti, ker ne prispeva k utrjevanju navezanosti mladih na rojstne kraje in si zato želijo zaposlitev v Italiji. Kljub temu negativnemu vidiku pa se italijanska politika v bistvu nadaljuje, da bi pridobila čim večji vpliv na območju
Istre.
Alojz Tul
deva že samo digitalno tehnologijo, saj ta trenutek ni nobenega jasnega zagotovila, ali bodo po novem slovenski sporedi Rai dosegljivi na celotnem območju, kjer Slovenci živimo na Tržaškem, Goriškem in zlasti v Benečiji. Drugo vprašanje se postavlja glede tempistike, saj ob številnih zamudah sploh ni rečeno, da se bo vsedržavni načrt Rai zaključil leta 2010. Tretje vprašanje pa je čisto politične narave: ali ni morda večletno zavlačevanje in še danes obstoječa nedorečenost izraz stališča določenih desničarskih krogov, da so slovenski televizijski sporedi v videmski pokrajini nepotrebni ali celo nezaželeni? Slovenskim rojakom v Benečiji moramo stati ob strani tudi v tem ključnem trenutku in s skupnimi močmi doseči, da se vodstvo Rai enkrat za vselej obveže tako glede časovnih rokov kot tudi glede zagotovil, da bo slovenski signal Rai viden tudi v vsej videmski pokrajini.
Igor Gabrovec,
deželni svetnik
Imamo še možnost izbire?
Vsak dan bolj izvedenci in analitiki ugotavljajo, kako ima desna sredina z Berlusconijem na čelu vse večjo moč in premoč. Priljubljenost predsednika vlade vse hitreje narašča in zdi se, da se vse dogaja kar samo od sebe in vladajoča koalicija tako rekoč brez napora nenehno pridobiva in se krepi. Da gre prav vsaka stvar Berlusconiju in njegovim somišljenikom na roko, v tem je nekaj resnice. Smo sredi finančne in ekonomske krize, problem priseljencev je vse bolj žgoč, nasilje po mestih in predmestjih ne pojenja, na ozadju premalo zaščitenega okolja se bohotijo energetske potrebe, tiste, ki jih ne nazadnje potrebuje vsaka družina - vse to skupaj predstavlja takšen splet težav, ki bi spravile v resno stisko vsakršno vlado. Toda v Italiji je drugače, večina volilcev verjame, da je desnosredinski pristop do reševanja navedenih in drugih problematik ustrezen, pravilen ter edino učinkovit, zaradi česar ima sedanja vlada za svoje ukrepe polno podporo. Kot nalašč, in vendar v otipljivi povezavi z utrjevanjem desnice, se leva sredina z Demokratsko stranko zapleta v nove in nove zaprte kroge, ni sposobna osnovnega soglasja med lastnimi voditelji, zato trenutno v državi in v njenem družbenem življenju ni prave in zdrave opozicije oziroma opozicije sploh ni. In ker opozicije ni, se postavlja vprašanje, ali imamo še možnost izbire. Še lahko izbiramo med eno in drugo družbeno vizijo, pri čemer se izbira tiče vseh, tudi nas kot slovenske narodne skupnosti? Vsekakor se takšna ali drugačna druž-
bena vizija vseh nas še kako tiče, ker pač ni vseeno, kdo in koliko bo plačal za ekonomsko krizo - večina bo lahko obubožala, izbrana elita bo obogatela - ni vseeno, kako bomo živeli s priseljenci - sedanje zaostrovanje bo poslabšalo naše pogoje življenja - ni vseeno, kako bomo odgovorili na pojave nasilja in ali bomo v strahu pred prestopniki podvrgli ostri kontroli še same sebe - ni vseeno, kako bomo zadostili svojim energetskim potrebam, da ne bi istočasno še bolj prizadeli okolja in s tem seveda zdravja - in slednjič ni vseeno, kako in na kakšen način bo poskrbljeno za šolstvo, zdravstvo in socialo nasploh. V tej točki je pomenljivo, da je kot najvažnejša prednostna področja svojega programa ameriški predsednik Obama navedel okolje, zdravstvo in šolstvo, ker je imela do teh področij prejšnja vlada takšen pristop, ki ga je dobro kar najhitreje opustiti. Kaj pa mi tukaj? Imamo ob vse večji vsesplošni podpori desnosredinskemu reševanju problemov še možnost izbire? Imamo še možnost uveljavljati svoj drugačni pogled na urejanje in upravljanje skupnih zadev, ali ta možnost več ne obstaja? Kaj nam res ne preostaja drugega, kot da sena sedanjo vladajočo politiko obrnemo z vztrajnim in nepopustljivim navajanjem naših tehtnih razlogov v prepričanju, da jo bodo vsaj načela nove Evrope premaknila na bolj umirjeno raven odločanja? Po sedanji poti bomo vse bolj drseli v temno senco poenotenja.
Janez Povše
' unanji minister RS Samuel Žbogar se je v sredo, J25. februarja, ob enodnevnem delovnem obisku v Rimu sestal z italijanskim kolegom Francom Frattinijem, s katerim sta osrednjo pozornost namenila dvostranskim odnosom, predvsem vprašanju manjšin. Ministra sta odnose med državama označila za odlične, srečanje pa je potekalo v prijateljskem in sproščenem vzdušju. Žbogar je v pogovoru z italijanskim kolegom pozdravil dejstvo, da bo slovenska manjšina tudi v letu 2009 dobila predvidena finančna sredstva, ki omogočajo nemoteno delovanje njenih institucij. Ministra sta sicer poudarila pomen slovenske manjšine v Italiji in italijanske v Sloveniji za čezmejno povezovanje. Italijanska vlada je slovenskim ustanovam v Italiji v finančnem zakonu za leto 2009 namenila 4,13 milijona evrov, kar je za več kot milijon evrov manj od prejšnje postavke. Kljub temu bo slovenska manjšina letos prejela približno enaka finančna sredstva kot lani, saj je italijanski parlament že potrdil t. i. večnamenski odlok, ki deželi Furlanija Julijska krajina, ta pa narodni manjšini, dodeljuje izredni prispevek v višini milijona evrov.
Ministra Žbogar in Frattini sta govorila tudi o drugem zase-
Na nedavnem srečanju v Rimu
Žbogar in Frattini o dvostranskih odnosih
danju koordinacijskega odbora ministrov, ki se bo sestal septembra v Ljubljani. Koordinacijski odbor ministrov, pristojnih za zunanje zadeve, gospodarstvo,
randuma o sodelovanju med vladama. Odbor, ki naj bi zasedal enkrat letno, se je prvič sestal septembra lani v Rimu. Žbogar je italijanskemu zu-
C) ds l ^ yj	Ul IH IH I 1 um ■>->'	\
		
	Hi m	fi
V *		*. A
n		mW: I
	HPM* ■	k 4
energetiko, okolje, infrastrukturo in promet, je bil ustanovljen maja 2007 s podpisom memo-
nanjemu ministru predstavil tudi slovenske poglede in stališča v zvezi s hrvaškim vključevanjem
v Evropsko unijo in zvezo Nato. Izrazil je slovensko naklonjenost predlogu Evropske komisije o mediaciji. Italija tako kot Slovenija podpira Hrvaško na poti v Evropsko unijo in pričakuje, da bo sodelovala na vrhu zveze Nato v začetku aprila, so za STA povedali viri v slovenski delegaciji. Če Slovenija Hrvaški ne bo omogočila sodelovanja na vrhu, bi to po Frat-tinijevih besedah utegnilo "škoditi podobi Ljubljane", je poročala italijanska tiskovna agencija Ansa.
Frattini je dejal, da Italija podpira predlog Evropske komisije o skupini mediatorjev. Na skupni novinarski konferenci z Žbogarjem je izrazil prepričanje, da bi pri reševanju vprašanja slovensko-hrvaške meje idejo o "komisiji strokovnjakov z uglednimi osebnostmi morali podpreti obe strani". Hkrati je opozoril, da je "delikatno" vprašanje pri tej možnosti določitev "mandata" te komisije. "Upam, da bo z malo prožnosti na obeh straneh mogoče določi-
Poziv Komisije Državnega zbora
Naj se opozori na nerešena vprašanja slovenske manjšine
Komisija za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu je v sredo, 25. februarja, razpravljala o problematiki slovenske manjšine v sosednjih državah. Kot poroča Slovenska tiskovna agencija, se je te komisije Državnega zbora udeležil tudi premier Borut Pahor, komisija pa je vlado pozvala, naj na vseh dvostranskih in drugih mednarodnih srečanjih opozarja na nerešena vprašanja slovenske manjšine v sosednjih državah.
Komisija je sicer v sklepu podprla vlado pri njenih prizadevanjih za reševanje odprtih problemov slovenske manjšine v sosednjih državah. Vladi je tudi priporočila, da opozarja na dosledno upoštevanje zakonov, mednarodnih sporazumov in pogodb, ki urejajo položaj slovenskih narodnih skupnosti v sosednjih državah.
Člani komisije so s sklepom podprli tudi vse pobude, ki gredo v smeri utrjevanja vsestranskega obmejnega sodelovanja, in poudarili aktivno vlogo Slovencev v sosednjih državah pri tem sodelovanju. Predstavniki Slovencev v Italiji, Avstriji, na Madžarskem in Hrvaškem so na nujni seji razpravljali predvsem o njihovem aktualnem položaju v omenjenih državah. Med drugim so spregovorili o finančnem položaju oziroma krčenju sredstev za pripadnike slovenske manjšine v Italiji in na Madžarskem. Govorili so tudi o položaju Slovencev v Avstriji, pri tem o vprašanjih dvojezične topografije, dvojezičnega šolstva in notifikacije Avstrijske državne pogodbe, in o položaju Slovencev na Hrvaškem. Izpostavili so pomen dobrososedskih odnosov za reševanje odprtih vprašanj in spregovorili še o pomenu posvetovanj vlade tudi s predstavniki slovenske manjšine pred obiski v sosednjih državah.
Kot je dejal premier Pahor, se je slovenska vlada odločila, da ne bo varčevala pri sredstvih, namenjenih za avtohtoni narodnostni sku-
pnosti, in jima tako kljub zaskrbljujočim gospodarskim in socialnim okoliščinam zagotavlja osnovna sredstva. Po njegovih besedah je zaskrbljujoče, da se vlade v sosednjih državah zaradi teh okoliščin odločajo za "restrikcije", ko gre za financiranje institucij slovenske manjšine.
"Slovenska država se ne odloča za to, da zaradi gospodarske krize krči sredstva za institucije narodne skupnosti - ne italijanske ne madžarske - in enako pričakuje od vlad sosednjih držav", je bil jasen premier Pahor in pojasnil, da enak dogovor, kot je bil dosežen z italijansko, pričakujejo tudi z drugimi vladami sosednjih držav.
Pahor je napovedal obisk avstrijskega zunanjega ministra v Sloveniji Michaela Spindeleggerja, pri čemer bo slovenska stran po njegovih besedah izpostavila vprašanje obveznosti avstrijske strani do slovenskih manjšinskih institucij v Avstriji. Podobno pa, po njegovih besedah, namerava slovenska stran storiti tudi na napovedani skupni seji slovenske in madžarske vlade. Ta naj bi sicer po nekaterih napovedih potekala aprila, vendar točen datum še ni določen.
Kot je dejal minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Boštjan Žekš, to, da se je "zgodba z Italijo nekako rešila" in da je "zgodba z Madžarsko na tem, da se reši na osnovnem nivoju", kaže, da je pristop vlade pravilen.
Za prihodnje se je zavzel, da bi bilo v pristopu reševanja potrebno zavzeti ostra stališča po eni strani, saj vemo, kaj je prav za slovensko manjšino, po drugi strani pa prijaznost. Po besedah Zekša pa se je treba zavedati, da manjšinski problem najbrž nikoli ne bo rešen in da ga bo treba reševati kulturno. Poudaril je tudi, da so pripadniki slovenske manjšine državljani druge države, ki mora zanje skrbeti, slovenska država pa lahko bdi nad tem.
ti mandat, ki bo tej komisiji omogočil delati in doseči zadovoljive rezultate", je dejal Frattini, nekdanji evropski komisar za pravosodje in notranje zadeve, in dodal, da je "v tem trenutku pomembno potrditi načelo, da je vstop Hrvaške v EU skupni interes", tako Italije in Slovenije kot tudi celotne Evrope. Ministra sta se dotaknila še sodelovanja na energetskem področju, kjer sta obe državi zainteresirani za izgradnjo plinovoda Južni tok. Izmenjala sta tudi poglede in stališča glede reševanja svetovne finančne in gospodarske krize.
Pri multilateralnih vprašanjih sta sicer največ pozornosti posvetila Zahodnemu Balkanu in nadaljnji širitvi Evropske unije. Govorila sta tudi o liberalizaciji vizumskega režima za države Zahodnega Balkana.
Ministra sta spregovorila še o možnosti sodelovanja Slovenije in Italije pri rehabilitaciji otrok na območju Gaze in vzhodnem Jeruzalemu, kjer je Italija precej aktivna. Dotaknila sta se tudi Afganistana, kjer slovenska in italijanska vojska v silah zveze Nato delujeta na istem območju. Žbogar je na okrogli mizi v Gospodarski zbornici Italije nastopil na temo Zahodnega Balkana in širitve EU. Na okrogli mizi so sodelovali tudi nekdanji podpredsednik Konvencije za prihodnost Evrope Giuliano Amato, generalni direktor za
evropske integracije na italijanskem zunanjem ministrstvu Fa-bio Fabbri in generalni direktor Banke Italije Fabrizio Saccoman-ni.
Na okrogli mizi je Žbogar o vstopu Hrvaške v EU med drugim dejal, da slovenska vlada "verjame v rešitev, ki bo Hrvaški omogočila nadaljevanje pogajanj z Evropsko unijo, Sloveniji pa ustrezno zaščito njenih temeljnih nacionalnih interesov". Izrazil je upanje, da bo širitev Evropske unije na Jugovzhodno Evropo ena od prioritet Evropske unije tudi v času predsedovanja Češke. "Neformalno srečanje zunanjih ministrov, ki bo maja na Češkem, bo priložnost za razpravo o strategiji, ki se ji je sledilo do sedaj, in za načrtovanje naših prihodnjih korakov", je dejal Žbogar, ki je prepričan, da je finančna kriza odvrnila pozornost EU od procesa širitve.
Države Zahodnega Balkana so po Žbogarjevih besedah "naveličane od obveznosti in pogojev, ki jih morajo izpolniti, ne da bi v zameno za to prejele pozitivna znamenja" in zato mora EU narediti več, da bi lahko več zahtevala na poti zahtevanih preoblikovanj. Evropa mora za stabilnost območja "spodbujati regionalno sodelovanje", pomagati "v lovu na vojne zločince" in "izboljšati gospodarske odnose", je dejal vodja slovenske diplomacije.
Drago Štoka o ljubljanskih srečanjih
Predsednika krovnih organizacij SSO in SKGZ Drago Štoka in Rudi Pavšič sta se prejšnji teden mudila v Ljubljani pri zunanjem ministru Samuelu Žbogarju, preden bi se ta odpravil v Rim na razgovor s kolegom Francom Frattinijem. Istega dne sta predsednika Štoka in Pavšič prisostvovala zasedanju komisije Državnega zbora za Slovence v zamejstvu in po svetu, na katerem so bili izjemoma prisotni še slovenski premier Borut Pahor, minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Boštjan Žekš in državni sekretar Boris Jesih. Po seji komisije DZ je zasedala tudi Slovenska manjšinska koordinacija, na kateri so predstavniki manjšin v Italiji, Madžarski, v Avstriji in Hrvaški razpravljali o rotaciji predsedniškega mesta. "Dosedanji predsednik SLOMAK-a Rudi Pavšič je svojo načel-niško funkcijo zamrznil, saj je SLOMAK-u predsedoval že pet let. Pravilnik namreč predpisuje rotacijsko zamenjavo predsedniškega mesta: vsaka zveza lahko predseduje eno oz. dve leti in Rudi Pavšič je bil enkrat izvoljen in že dvakrat potrjen za predsednika. Njegovo mesto je začasno sprejel predstavnik slovenske manjšine na Madžarskem Jože Hirnok. V naslednjih mesecih bomo zato znotraj SLOMAK-a razpravljali o posodobitvi pravilnika, da bo manjšinska koordinacija pridobila sodobnejšo obliko", nam je povedal predsednik SSO Drago Štoka.
Kako pa ocenjujete srečanje s slovenskim zunanjim ministrom Samuelom Žbogarjem?
"Slovenski minister za zunanje zadeve Samuel Žbogar se je takoj vživel v svojo vladno funkcijo. S predsednikom SKGZ Rudijem Pavšičem sva analizirala stanje naše manjšine z ozirom na srečanje, ki ga je minister dan kasneje imel z italijanskim kolegom Francom Frattinijem. Govor je bil predvsem o financiranju naše manjšine. Ministru sva izrekla zadovoljstvo, da je vprašanje prispevkov vsaj za prihodnje leto rešeno, saj je italijanska vlada odmerila manjkajoči milijon evrov za leto 2009: dodati gre vendar, da je ta vsota skromnejša od zneska, ki ga naša manjšina potrebuje. Skrbi pa predvsem dejstvo, da je še vedno pod vprašajem financiranje za leti 2010 in 2011, saj italijanska vlada ni vključila v svoj proračun vsote, katere je bila manjšina deležna v preteklosti. To pomeni, da bomo v prihodnjih dveh letih še vedno odvisni od milosti oz. nemilosti rimskih mlinov. Ministra Žbogarja sva obenem opozorila na neizvajanje nekaterih določil zaščitnega zakona, še zlasti tistega, ki zadeva ustanovitev slovenske sekcije na italijanskem kon-
servatoriju Tartini. Predstavniku slovenske vlade sva tudi predlagala, da bi bili predstavniki slovenske manjšine v Italiji in italijanske v Sloveniji soudeleženi na dvostranskih italijansko - slovenskih državniških omizjih. Minister je z najinim predlogom soglašal in obljubil je, da bo tudi ta vidik posredoval svojemu kolegu v Rimu".
Kaj pa seja komisije DZ?
“Tudi tu smo razpravljali o problemih slovenskih manjšin v posameznih državah, pri čemer je bil še posebno zaskrbljujočposeg predstavnika slovenske manjšine na Hrvaškem Darka Sonca: slovensko - hrvaški spor glede mejnega vprašanja je namreč za slovensko manjšino v sosednji državi zelo škodljiv. Zamejci vFJK smo se na seji zahvalili predvsem matični domovini, ki je močno pripomogla, da se je vprašanje financiranja manjšine vsaj za letos razrešilo. Poudariti velja, da so se ob tej priložnosti izkazala tudi slovenska sredstva javnega obveščanja (od državne televizije do privatnih televizijskih hiš in državnega tiska), ki so temeljito poročala o tem problemu. Še nikoli nisva bila s predsednikom Pavšičem deležna tolikšnega števila intervjujev kot v tem primeru".
Ali lahko zamejci odslej upamo, da bo poročanje slovenskih medijev o zamejskem prostoru doslednejše kot nekoč? "Težko je odgovoriti. Lahko zgolj ugotavljam, da zamejstvo postane za slovenski medijski prostor zanimivo le tedaj, ko ga kaj hudega muči (npr. kršenje dvojezičnosti na Koroškem in podobno). Vprašanje medijskega kritja zamejstva je tema, ki ga manjšinci vedno poudarjamo v Ljubljani".
Kakšna zagotovila sta prejela s seje DZ?
"Minister Žekš se je obvezal, da bo naši problematiki pozorno sledil: opredelil se je za diplomatski in pragmatični način reševanja težav. Poslanci DZ, še posebno Aleksander Zorn, pa so bili mnenja, da morata DZ in vlada načelno nastopati v interesu manjšine. V zaključnem dokumentu pa je bila vključena tudi moja želja, naj se v diplomatskih pogajanjih nikdar ne pozabi teža nekdanjih italijansko - jugoslovanskih oz. slovenskih mednarodnih sporazumov (točneje na Londonski memorandum in Ozimske sporazume). Ti so še danes garancija za pravno podlago naših zahtev. Tudi italijanska manjšina v Istri ima navsezadnje interes, da se ti sporazumi spoštujejo. Deželni tajnik stranke Slovenska skupnost Damijan Terpin je med drugim predlagal, da bi se Svet za Slovence v zamejstvu in po svetu, ki ga je ustanovila prejšnja vlada Janeza Janše, čim prej sestal v podobni obliki in zasedbi kot seja komisije DZ, da bi z različnih zornih kotov razčlenili vprašanje manjšin".
Ali je bilo srečanje Frattini - Žbogar po vašem mnenju učinkovito?
“Upam, da je bilo njuno soočanje tvorno. Mislim, da se je Frattini izognil določenim konkretnim stališčem, vendar ta način dogovarjanja sodi v italijansko diplomatsko prakso. Verjamem pa besedam nekdanjega slovenskega zunanjega ministra Dimitrija Rupla, ki je Frattinija imel za korektnega sogovornika".
5. marca 2009
Kristjani in družba
Postni čas 2009
Poslanica papeža Benedikta XVI.
Dragi bratje in sestre!
Na začetku postnega časa, ki je pot najintenziv-nejšega duhovnega urjenja, nam bogoslužje predlaga tri spokorna opravila, ki so zelo blizu svetopisemskemu in krščanskemu izročilu - molitev, miloščino in post z namenom, da bi nas pripravila za globlje praznovanje Velike noči in s tem za izkustvo Božje moči, ki -kot bomo slišali pri velikonočni vigiliji - "preganja zlobo, izmiva krivdo, vrača grešnim nedolžnost in žalostnim veselje, preganja sovraštvo, prinaša slogo in uklanja vladarstva" (Velikonočna hvalnica). V poslanici za postni čas bi letos rad spregovoril zlasti o vrednosti in smislu posta. Postni čas v spomin kliče štiridesetdnevni post, ki ga je Gospod pred začetkom svojega javnega delovanja preživel v puščavi. V evangeliju beremo: "Tedaj je Duh odvedel Jezusa v puščavo, da bi ga hudič skušal. Ko se je postil štirideset dni in štirideset noči, je postal naposled lačen" (Mt 4,1-2). Tako kot Mojzes pred prejemom plošč zaveze (prim. 2 Mz 34,28) in Elija pred srečanjem z Gospodom na gori Horeb (prim. 1 Kr 19,8) se je tudi Jezus z molitvijo in postom pripravljal na svoje poslanstvo, katerega začetek je bil hud spopad s skušnjavcem.
Vprašamo se lahko, kakšno vrednost in smisel ima za kristjane odpoved nečemu, kar bi bilo sicer samo po sebi dobro in koristno za kakovost našega preživljanja.
Sveto pismo in krščansko izročilo učita, da je post v veliko pomoč pri izogibanju grehu in vsemu, kar k njemu napeljuje, zato se povabilo k postu v zgodovini odrešenja pojavlja večkrat. Žena prvih straneh Svetega pisma Gospod človeku zapoveduje, naj se vzdrži uživanja prepovedanega sadu: "Z vseh dreves v vrtu smeš jesti, le z drevesa spoznanja dobrega in hudega nikar ne jej! Kajti na dan, ko bi jedel z njega, boš gotovo umrl" (lMz 2,16-17). Sv. Bazilij Veliki (329-379) pri razla-
gi te Božje zapovedi ugotavlja, da je bil "post zapovedan v raju", "prva zapoved v tem smislu pa je bila dana Adamu" in ugotovitev ga pripelje do sklepa: "'Ne jej' je torej zapoved posta in vzdržnosti". Ker smo vsi obteženi z
grehom in njegovimi posledicami, nam je post ponujen kot sredstvo za ponovno vzpostavitev prijateljstva z Gospodom. Tako je napravil Ezra pred vrnitvijo iz izgnanstva v obljubljeno deželo, ko je zbrano ljudstvo povabil k postu, “da bi se ponižali pred svojim Bogom" (Ezr 8,21). Vsemogočni je uslišal njihovo molitev ter jim zagotovil svojo naklonjenost in zaščito. Enako so storili prebivalci Niniv, ki so prisluhnili Jonovemu pozivu k pokori in v dokaz svoje iskrenosti razglasili post z
besedami: "Kdo ve, morda se Bog obrne in kesa, se obme od svoje srdite jeze, da ne poginemo" (Jon 3,9). Tudi tokrat je Bog videl njihova dela in jim prizanesel.
V Novi zavezi izpostavi Jezus globok pomen posta, ko graja rav-
nanje farizejev, ki so natančno izpolnjevali zapovedi postave, toda njihovo srce je bilo daleč od Boga. Pravi post je izpolnjevanje volje nebeškega Očeta, ki "vidi na skritem in ti bo povrnil" (Mt 6,18). Zgled za to je dal sam, ko je ob koncu štiridesetdnevnega bivanja v puščavi satanu odgovoril, naj “človek ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja izBožjih ust" (Mt 4,4). Cilj pravega posta je torej jesti resnično jed, ki je izpolnjevanje Očetove volje (prim. Jn 4,34). Če je Adam prekršil Gospodovo prepoved, naj ne uživa sadu z drevesa spoznanja dobrega in hudega, se vernik s postom ponižno ukloni Bogu v zaupanju v njegovo dobroto in usmiljenje. Post je bil močno prisoten v prvi krščanski skupnosti (prim. Apd 13,3; 14,22; 27,21; 2 Kor 6,5). O moči posta, ki zavira greh, brzda poželenje starega Adama in odpira srce vernika za Božjo pot, govorijo tudi cerkveni očetje. Post je poleg tega pogosta in priporočena dejavnost svetnikov vseh časov. Sv. Peter Krizolog (380-450) piše: “Post je duša molitve in usmiljenje življenjska moč posta, zato kdor moli, naj se tudi posti. Kdor se posti, naj bo usmiljen. Kdor želi biti uslišan v svoji prošnji, naj usliši tistega, ki se nanj obrača s prošnjo. Kdor želi, da bi bilo Božje srce odprto do njega, naj ne zapira svojega tistemu, ki ga prosi".
/dalje
Vatikan, 11. decembra 2008 papež Benedikt XVI.
Predavanje dr. Marka R. Rusa
O posledicah svetovne gospodarske krize
V torek, 17. februarja 2009, zvečer sta Društvo Slovenski katoliški izobraženci in Združenje krščanskih poslovnežev Slovenije v prostorih Doma
sv. Jožefa na Poljanah v Ljubljani organizirali predavanje dr. Marka R. Rusa z naslovom Družbena odgovornost, vodenje podjetij in ljudi v kriznem obdobju - pogled kristjana.
Dr. Marko Rus se je v predavanju osredotočil na pogled kristjana na trenutne razmere na področju gospodarstva, še posebej v srednje velikih podjetjih, kar je danes zelo aktualna problematika. Izpostavil je pomen upravljanja s človeškimi viri. Največja in najpomembnejša investicija je po njegovem mnenju investiranje v človeške vire oziroma zaposlene v podjetjih. Eden od pomembnih razlogov za nastanek krize je bilo prevzemanje nerazumnih tveganj.
Odpuščanje delavcev je ponekod sicer neizogibno, vendar je predhodno potrebno (po) iskati tudi številne druge (milejše) ukrepe, npr. skrajševanje delovnega časa, pri čemer je polovični delavnik za vse zaposlene bolj sprejemljiva rešitev kot odpustitev polovice delavcev.
V podjetništvu je potrebno upoštevati naslednja temeljna načela:
- ustvarjanje bogastva ter njegova poštena in pravična delitev,
- prevzemanje razumnih tveganj,
- pospeševanje celostnega, duhovnega, kulturnega in gmotnega napredka človeka,
- sočutna in humana odslovitev ljudi z obstoječih delovnih mest,
- zasebna lastnina je pravica in odgovornost,
- subsidiarnost, pravičnost in mir. Opozoril je tudi na dejstvo, da imajo direktorji v Sloveniji malo znanj in vedenj o vodenju podjetij v kriznih obdobjih, saj imajo s tovrstnimi situacijami (pre) malo izkušenj. Zdajšnje krize se s krizo leta 1929 ne da primerjati, saj bo tokratna zaradi večjega in globalnega vpliva ameriškega gospodarstva na svetovno gospodarstvo globlja.
Na vprašanje, kako dolgo bo kriza trajala, je dejal, da tega nihče ne more natančno napovedati, zagotovo pa ne bo kratka. Dodal je še, da protekcionizem krize ne bo skrajšal, temveč podaljšal. Kriza tudi ni "Božja kazen", temveč spodbuda za poglobljen in temeljit razmislek o temeljnih vrednotah.
Dr. Marko R, Rus
Iz domačega verskega življenja
Utrinki iz župnije Doberdob
Na našem goriškem Krasu smo zadnje čase doživeli veliko lepih trenutkov: v lanskem adventu smo imeli zanimiv izlet v Cankarjev dom v Ljubljani, kjer smo si ogledali musi-cal Moje pesmi moje sanje. Predstava nam je ostala v prelepem spominu, zato smo radi segli po knjigi Hvalnica družine Trapp, ki jo je napisala gospa Marija von Trapp. Knjiga je na voljo na knjižni polici v naši cerkvi.
Župnijo Jamlje je tudi letos obiskal g. nadškof na praznik sv. Štefana. Po maši se je zadržal na krajšem prijetnem druženju v tamkajšnji župnijski dvoranici. Potem si je v spremstvu g. župnika Kodelje ogledal obnovo madžarske kapelice pri Vižinti-
nih, ki jo bodo slovesno odprli konec maja. Vsa dela vodi madžarska država, ki bo tudi organizirala slavje.
Na nedeljo Svete družine imamo pri nas navado, da sta ob koncu maše blagoslov otrok in zahvalna pesem za vse prejete darove preteklega leta. Takrat je v cerkvi pravi direndaj. Že precej časa ni bilo pri maši toliko otrok, še zlasti malčkov, kot tokrat. Sodelovali so tudi z vriskanjem in jokom, kar je dalo maši posebno vzdušje. Bogoslužju je sledila tradicionalna fotografija ob jaslicah. Popoldan smo odšli na ogled jaslic v Postojnsko jamo. Tudi tokrat smo bili zadovoljni nad enkratno predstavo. Zvečer pa smo si še privoščili skupno praznično večerjo.
Na nedeljo Jezusovega krsta, 11. januarja, smo imeli v gosteh oktet duhovnikov Oremus. Z lepim in ubranim petjem so nam obogatili nedeljsko mašo. Kot pevsko poslastico pa so še zapeli nam priljubno pesem Oj, Doberdob. Prisrčna zahvala naj gre gospodom, ki so si vzeli čas in skupaj z nami to nedeljo molili.
Pred praznikom slovenske kulture, v soboto, 7. februarja, nas je obiskala s. Tadeja, ki misijonari v Paragvaju. Z njo smo povezani, odkar je prišel k nam pred 23 leti naš g. župnik Ambrož Kodelja. Vsako leto naredimo nekaj nabirk zanjo. Tudi mi šolarji poskrbimo, da redno prinesemo k jaslicam hranilnike, v katere smo shranili, kar smo prihranili v adventnem času. Letos se je v naših hranilnikih nabralo 200 evrov, ki smo jih izročili s. Tadeji. K večerni maši je prišlo izredno veliko ljudi in ob koncu maše je bil še pogovor z misijonarko. Ostalo nam je v spominu. Ona nam je zagotovila molitev, tudi molitev
njenih Indijancev v njenem misijonu.
V četrtek, 12. februarja, so nas razveselili gostje iz Mirna. Njihovo kulturno društvo Stanko Vuk je, v sodelovanju z učenci tamkajšnje osnovne šole, pripravilo v župnijski dvorani kulturni
večer o Primožu Trubarju z naslovom Stati inu obstati. S pesmijo in spremno besedo, v kostumih iz Trubarjevega časa, so nas popeljali skozi njegovo življenje in slovenski protestantizem. Knjižničarka na mirenski šoli je večer obogatila z likovno in knjižno
razstavo o Trubarju, ki so si jo drugi dan ogledali vsi učenci nižje srednje šole, z njeno razlago. Ob tej priložnosti sta bila na ogled tudi original in faksimile Dalmatinove Biblije v lasti družine R. Gergolet.
Maico Peric
2. POSTNA NEDELJA
1 Mz22, 1-2.9. 10-13. 15-18/Ps 116; Rim 8-31-34; Mr 9, 2-10
Jezus se spremeni vpričo treh apostolov: Petra, Janeza in Jakoba. Peljal jih je same zase na visoko goro.
Zakaj samo nje? Morda zato, ker so bili bolj sprejemljivi za trpljenje, ki je čakalo Jezusa v Jeruzalemu. O tem so se namreč pogovarjali pri spremenitvi. Zraven sta bila Mojzes in Elija, predstavnika zapovedi in prerokov.
Ta spremenitev vlije pogum za prenašanje trpljenja pri poznejšem oznanjevanju evangelija.
Prizor pokaže globoko človeško stran Jezusa, ko piše o njegovi želji po tolažbi človeških prijateljev. Trpljenje jih ne sme zlomiti.
Evangelist Marko poudari spremembo Jezusove obleke, ki postane bleščeča, nadvse
bela. Noben belivec na svetu ne more tako pobeliti. Jezus potrjuje svoj nauk s čudeži. Elija, ki se prikaže z Mojzesom in Jezusom, je veliki prerok Stare zaveze. Z njima je nekak vdor Božjega sveta v ta naš vidni svet. Gori za Boga kakor ogenj. Vzet je bil v nebesa na ognjenem vozu.
Pred njim doživi Božji ogenj tudi Mojzes. Razodene se mu ogenj v grmu, ki gori, a ne zgori.
Prikazen zmede in prestraši apostole. Zlasti se sprašujejo, kaj pomeni vstati od mrtvih. Oče zopet spregovori in potrdi Sina, ki naj ga poslušajo, ker je njegov ljubljeni Sin. Jezus prepove apostolom govoriti o tem, kaj so doživeli. Za to bodo imeli čas govoriti po vstajenju od mrtvih.
Sveto pismo nikjer ne govori o prihodu Elija pred Jezusovim vstajenjem. Apostoli so krepki ribiči, ki morejo sprejeti čudeže, a da bi zdaj govorili o vstajenju od mrtvih, je zanje težak zalogaj duhovne hrane.
Kot taki si apostoli ne morejo privoščiti sanj o vstajenju. Niti ne ustanovitev Božjega kraljestva na zemlji, kajti to prihaja z
močjo. Božje kraljestvo prihaja z močjo življenja.
Za apostole ta prihod prihaja tako, da si ga noben človek ne more zamisliti in ne ga prikazati kot stvaritev človeka. Apostole vsi čudeži prevzemajo, a začnejo verovati samo po vstajenju samem in še tako, da Jezusa otipajo. Toda skepsa apostola Tomaža in drugih, ki dvomijo, pomaga tudi nam do vere, ki edina daje smisel in moč. Apostoli so najprej vsi zelo prestrašeni: pred njimi se odpira popolnoma nov svet: prikazen prerokov, oblak, belo oblačilo, Očetov glas. Vse to spominja tudi na Sinaj, na zapovedi in prepovedi, na grmenje in strele ter ogenj. A tu se da slišati očetovski Božji glas. Popotovanje skozi puščavo podnevi v oblaku, ponoči pa v ognju je mimo, kajti sam Bog prebiva v človeku. To je Očetova milina in njegovo varstvo.
Bog je vedno v človeku, zato da ga krepi, varuje in vodi. Pavel v pismu Rimljanom trdi, da Bog Sveti Duh moli v človeku. Takole piše: "Prav tako tudi Duh prihaja na pomoč naši slabotnosti. Saj niti ne vemo, kako
je treba za kaj moliti, toda sam Duh posreduje za nas z neizrekljivimi vzdihi. In on, ki preiskuje srca, ve, kaj je mišljenje Boga, saj Duh posreduje za svete, v skladu z Božjo voljo. Sicer pa vemo, da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu, namreč njim, ki so bili poklicani po njegovem načrtu. Kajti tiste, ki jih je že vnaprej poznal, je tudi vnaprej določil, naj bodo skladni s podobo njegovega Sina, da bi bil ta prvorojenec med mnogimi brati. Tiste, ki jih je vnaprej določil, je tudi poklical; in tiste, ki jih je poklical, je tudi opravičil, tiste pa, ki jih je opravičil, je tudi poveličal" (Rim 8, 26-30).
Apostol Pavel postavi vse kot podrejene Očetovemu Sinu. Na prvem mestu je Kristus zato, ker je žrtvoval svoje življenje za nas, za vse ljudi. Zaradi tega naj ne vlada greh, ker bomo do konca oproščeni grešniki, nas ne sme premagati hudo. Nihče in nič nas ne sme ločiti od Jezusa.
V postu poglobimo vero v Kristusa. Prosimo, da bi smeli trpeti z njim, tako kakor Abraham, ki je bil pripravljen žrtvovati sina.
Kristi ani in družba
5. marca 2009
Stična
Razstava o patru Metodu Turnšku
V Muzeju krščanstva na Slovenskem v Stični so 21. februarja odprli razstavo ob 100. obletnici rojstva cistercijana Metoda Turnška. Razstava, ki jo je zasnoval literarni zgodovinar Milan Dolgan, predstavlja Turnška kot urednika, profesorja, duhovnika in javnega delavca, so sporočili iz tiskovnega urada Slovenske škofovske konference (SŠK).
Metod Turnšek je bil leposlovni in verski pisatelj, narodopisec, zgodovinar, časnikar, založnik in politik, hkrati tudi znanstvenik in umetnik. Po letu 1945 se je celostno posvetil preučevanju slovenskega zamejstva v Italiji in Avstriji, na novo je ovrednotil ter utemeljil slovensko na-
rodno enotnost, leta 1964 pa je ustanovil Slomškovo založbo. Na razstavi so ob komentarjih razstavljena vsa Turnškova prozna in dramska dela, nabožne knjige, katerih avtor ali urednik je bil, ter narodopisne in zgodovinske knjige. Delno bo prikazano njegovo publicistično delo. Razstava je podprta z arhivskimi dokumenti o Turnškovem življenju in delu. Avtor razstave je posebej poudaril Turnškova mladostna leta, vlogo stiškega samostana ter zgodovinsko povest o Sv. Višarjah z naslovom Božja planina. Stiš-ka razstava bo prva v nizu obeleževanj 100-letnice Turn-škovega rojstva. Več sloven-
ili memoriam
Julij Vetrih
Dne 19. februarja 2009 smo v Batujah na Vipavskem k zadnjemu počitku pospremili Julija Vetriha, nekdanjega dolgoletnega organista župnijske cerkve sv. Ane. Rodil se je davnega leta 1913, v težkih časih, ki so napovedovali prvo svetovno vojno in po njej za primorske Slovence še težjo preizkušnjo.
Kot mladenič se je namreč moral soočati z vso krutostjo fašizma, ki je Primorce ob priključitvi njihovega ozemlja k Italiji hotel izbrisati z rodne zemlje.
Julij je v glasbi našel način za samopotrjevanje in ohranjanje slovenstva v novi "domovini": ob pomoči domačega župnika se je z vso zagretostjo kot samouk naučil igranja na orgle in se usposobil za zborovodjo v rojstnem kraju.
Med drugo svetovno vojno je bil vpoklican v italijansko vojsko ter bil med tistimi zavednimi pri-
tem ga je vseskozi podpirala in mu zvesto stala ob strani žena Elizabeta, tudi sama cerkvena pevka.
Pevcem je vcepljal ljubezen in privrženost do svojega učitelja v osnovni šoli v Batujah in vzornika Lojzeta Bratuža, goriškega skladatelja in organista, ki ga je fašistična roka zastrupila in s tem poslala v prezgodnjo mučeniško smrt. Batujski pevski zbor mu je to ljubezen povrnil na pogrebni slovesnosti, ko se je od njega poslovil tudi s pesmijo Kraguljčki. Prav to pesem so umirajočemu Bratužu v teh dneh davnega leta 1937 zapeli njegovi pevci pod oknom bolnišnice v Gorici.
Julij je kot zaveden Slovenec, ki je bil najprej avstrijski, nato italijanski, po vojni pa jugoslovanski državljan, s ponosom sprejel in dočakal državljanstvo samostojne Slovenije.
Le malo pred svojim 96. rojstnim dnem je za vedno zaspal: mirno, spokojno se je poslovil od najdražjih in se vrnil k Stvarniku, v katerega je v svoji globoki veri vse življenje neomajno verjel.
S. M.
Mnenje
Papežev blagoslov igralništva
Slovenski podjetnik Joe Pečečnik je 18.2.2009 na Trgu svetega Petra v Vatikanu papežu Benediktu XVI. izročil rdečo žogo, simbol svoje istoimenske dobrodelne ustanove. Mediji so poročali, da gre za fundacijo, ki bo “s pomočjo Karitas in socialnih služb identificirala posameznike, ki imajo finančne težave”, priskrbela jim bo delo na domu in odjemalce ter njihovo delo nagradila s finančnimi sredstvi, hrano ali storitvami.
Živimo v času gospodarske krize in se srečujemo z raznimi oblikami revščine, pa tudi z raznimi oblikami programov za pomoč ljudem, ki živijo v revščini ali na robu revščine. Po vsej verjetnosti se bo v prihodnosti kriza še zaostrila. V zadnjem času se govori o SOS trgovinah, socialno-ekoloških trgovinah, o poceni trgovinah z blagom iz druge roke, o samooskrbi regij... Zdi se, da v Sloveniji pri tem zaostajamo za drugimi evropskimi državami.
Kljub zelo velikim potrebam in stiskam pa je potrebno biti do različnih projektov kritični. Joe Pečečnik je obogatel s pomočjo igralništva, ki je zasnovano tako, da nekomu, ki je sicer sam pripravljen zapravljati, jemlje, drugemu, ki je vešč "ropanja”, pa daje. Koliko je hazarderjeva volja svobodna in je zapravljanje v igralnici res njegova osebna odločitev, če je zaradi reklam, ki ne opozarjajo na pasti igralništva, zmanipuliran ali če je celo z igrami na srečo zasvojen? Zanimivo je, da se g. Pečečnik sklicuje na t. i. “odgovorno igralništvo” in na t. i. “responsible gaming device”. V intervjuju pravi: “Avtomat igralca spremlja, koliko denarja je vplačal v kolikšnem času in ga, ko vstopi v negativen trend, začne opozarjati na izgubljanje oziroma	ga
sprašuje, ali se zaveda, da je v zadnjih	petih
minutah izgubil 50 evrov. In on mora odgovoriti. Torej gre za nekakšno 'mučenje' igralca, ki je sicer naravnano proti našemu poslu. Je pa dejstvo, da igralničarji povečujemo odstotek zaslužka zaradi pohlepa ljudi. Pohlep ljudi je gonilo igralništva”. (http: //www. playboy. si/branje/clanki/20vJoc_pececnik-5665@3. aspx).
Pohvalno je, da je g. Pečečnik ustanovil dobrodelni sklad in da pomaga revežem. Simpatičen mi je tudi zaradi tega, ker v istem intervjuju sam pove, v čem je problem: “Dejstvo pa je tudi, da smo proizvajalci avtomatov čisto pragmatični. Nimamo občutka, da delamo kaj narobe. Naš posel je reguliran, predpise nam da država”. To pomeni, da se g. Pečečnik zelo dobro zaveda, da svoje bogastvo gradi na pohlepu in bolezni ljudi ter pravni praznini. To, da mora igralec odgovoriti avtomatu in potem lahko nadaljuje z igro, in to, da lastniki igralnic ustanavljajo dobrodelne ustanove, po mojem mnenju še ni odgovorno igralništvo. Po eni strani zaradi igralništva, tudi zaradi “igračk”, ki jih izdeluje g. Pečečnik, propadajo družine in prihaja do bankrotov, po drugi strani pa se igralnice predstavljajo kot dobrodelne ustanove, ki sodelujejo s papežem in Cerkvijo. Vse igralnice imajo polna usta t. i. “odgovornega igralništva”, zakonodaja pa tega od igralnic sploh ne zahteva in jih za neodgovornost sploh ne sankcionira. Zanima me, kaj sploh je odgovorno igralništvo? Kako je mogoče, da ljudje v igralnicah zakockajo celotno premoženje, če so igralnice tako zelo odgovorne, kot govorijo, da so? G. Pečečnika, ostale državne in privatne igralnice, državni zbor, vlado RS in pravne strokovnjake pozivam, da definirajo, kajje “odgovorno igralništvo”, in poskrbijo, da se implementira v zakonodajo in prakso. / Bogdan Vidmar
morskimi fanti, ki so doživeli še posebno ponižanje, ko so jih poslali v Ljubljansko pokrajino v uniformi okupatorja, in so se takoj povezali in skrivaj sodelovali z antifašističnim gibanjem, a bili kmalu "preventivno" premeščeni v notranjost Italije ozi-
roma na druga bojišča. Kasneje so ga internirali v Nemčijo in v
tej nesmiselni moriji je tako izgubil svoja najboljša leta. Dočakal je svobodo, ki pa, žal, ni bila za vse enaka. Kot kmet in organist je za takratne oblasti postal dvojni razredni sovražnik, saj je bila na udaru cerkvena pesem in "reakcionarna kulturna dejavnost", kot so poimenovali vse, kar ni bilo v skladu s povojno politično ideologijo. Julij se pritiskom ni vdal, ostal je zvest krščanskemu izročilu slovenske kulture in neomajen v svojih demokratičnih prepričanjih, ne glede na ceno, ki jo je moral plačati, in na posledice, ki so jih občutili tudi njegovi otroci, ki jih je prav tako vzgajal v svobodomiselnem, demokratičnem in poštenem duhu. Vztrajal je pri svojem poslanstvu in si prizadeval, da bi v Batujah pesem nikoli ne zamrla: kot zborovodja je vzorno skrbel za petje v prosvetnem delovanju in več kot 50 let kot organist v domači cerkvi vodil cerkveno petje, kljub temu da je v nesreči oslepel na eno oko. Pri
iimil Pomembno srečanje
Sestali so se predsedniki in kardinali škofovskih konferenc
V torek, 10. februarja 2009, je v prostorih zagrebške nadškofije potekalo srečanje kardinalov in predsednikov škofovskih konferenc Srednje in Vzhodne Evrope. To je bilo tretje srečanje te vrste; prvo je potekalo v Budimpešti na Madžarskem leta 2004, drugo pa tri leta za tem v Pragi na Češkem. Letošnji pogovori so potekali pod naslovom Poslanstvo Cerkve v Srednji in Vzhodni Evropi dvajsetih let po padcu komunizma (1989-2009). Kot predsednik Slovenske škofovske konference se ga je udeležil ljubljanski nadškof msgr. Alojz Uran.
Srečanja so se udeležili kardinal Audrys Juozas Bačkis, nadškof iz Vilniusa, kardinal Stanislaw Dzi-wisz, nadškof metropolit iz Krakova, kardinal Peter Erdo, nadškof iz Esztergoma-Budimpešte in madžarski primas, kardinal Angelo Scola, beneški patriarh ter predsedniki ali predstavniki škofovskih konferenc iz Albanije, Bosne in Hercegovine, Bolgarije, Češke, Hrvaške, Litve, Madžarske Poljske, Romunije, Slovaške, Ukrajine ter Mednarodne škofovske konference sv. Cirila in Metoda. Razmere so od dežele do dežele razlikujejo. Ponekod, na primer na
Poljskem, Hrvaškem in Slovaškem so bili po padcu komunizma vzpostavljeni normalni odnosi za življenje Cerkve v družbenem okolju, drugod, npr. v Sloveniji, pa so se razmere spremenile predvsem in samo na papirju. V Litvi npr. ni prišlo do večjih sprememb, s čimer sta se mesto in vloga Cerkve in s tem kristjanov v zadnjih dvajsetih letih poslabšala. Predstavljena pričevanja imajo nekatere skupne značilnosti:
1. Padec komunizma za kristjane in tudi za druge prebivalce predstavlja velik dar, obenem pa tudi nalogo za iskanje novega poslanstva Cerkve.
2. Družbenopolitične razmere so se povsod vsaj formalno spremenile (ustava, zakonodaja ...), na ravni praktičnega življenja pa sta stara miselnost in način delovanja še vedno prisotna.
3. Zaradi onemogočanja dostopa do javnih služb in položajev kristjanom v družbi le-ti odgovornih mest v političnem življenju še vedno ne morejo enakopravno zastopati.
4. Na oblast so se vrnili pretekli "preizkušeni kadri" in prevzeli položaje na ključnih mestih v politiki, ekonomiji, vzgoji in izobraževanju, predvsem pa v medi-
jih.
5. Vodilna mesta v prejšnjem sistemu so omogočila uspešno nadaljevanje kariere v novih razmerah.
6. Cerkev doživlja nasprotovanje in preganjanje v sodobnih različicah, kar povzroča tudi zmanjšanje števila praktičnih vernikov in getizacijo Čerkve.
7. Znotraj Cerkva v posameznih narodih je veliko težav. Te se na splošno ne kažejo toliko v zmanjševanju pripadnosti Cerkvi in neudeležbi pri bogoslužnem življenju kot v zmanjševanju duhovnih poklicev ter krizi družinskega življenja.
8. Kljub naštetim izzivom in težavam so povsod prisotna tudi znamenja upanja. Podobno kot so Izraelci potrebovali štirideset let tavanja skozi puščavo, tako morajo tudi našteti narodi dozorevati v puščavi zunanjih nevarnosti, da bi se med seboj globlje povezali. Egiptovska generacija, ki je živela iz rok v usta in se navadila suženjske miselnosti v stilu, da drugi mislijo namesto nje, mora ostati v puščavi. Šele nova generacija bo lahko stopila v deželo svobode in soodgovornosti. Žrtve številnih krščanskih mučencev in spoz-navalcev preteklega stoletja, molitve in trpljenje naših očetov
skih založb naj bi letos načrto-	govi sodbi sta bila Turnškova os-
valo izdajo ali ponatis njegovih	ebnost in delo vitalno povezana
leposlovnih del. Avtor razstave	z glavnim kulturnim in družbe-
je ob jubileju predlagal razgla-	nim dogajanjem slovenske pol-
sitev Turnškovega leta. Po nje-	pretekle zgodovine.
Metod Turnšek (1909-1976) se je rodil na Štajerskem, po študiju teologije v Ljubljani je v Stični stopil v cistercijanski red, v duhovnika so ga posvetili leta 1934. Po II. svetovni vojni je v Trstu poučeval na slovenskih srednjih šolah. Leta 1956 se je umaknil na Koroško, kjer je deloval v župniji Re-breco. Medtem je na kmetijski šoli v Tinjah poučeval slovenščino in zgodovino. Na Koroškem je ostal do smrti, pokopan je na samostanskem pokopališču v Stični.
Razstava bo na ogled do 30. avgusta.
no in blagodejno tvojo navzočnost na drugih celinah. Ponovno vgrajuj svojo duhovno enost, v polnem spoštovanju do drugih religij in izvirnih svobod
n
Kardinal Josip Bozanič, zagrebški nadškof in podpredsednik Sveta evropskih škofovskih konferenc, je v zagrebški stolnici vodil somaševanje. V nagovoru je poudaril, da je bil namen srečanja spregovoriti o žrtvah komunizma, in spomnil na primer blaženega kardinala Alojzija Stepinca (1898-1960), ki je umrl mučeniške smrti. Papež Janez Pavel II. je leta 1990 dejal, da padec komunizma za države Srednje in Vzhodne Evrope pomeni dejanski izhod iz katakomb in iz bolj ali manj surovega nasilja nad človekovimi pravicami, predvsem verskimi pravicami in pravicami do svobode lastne vesti. Tedaj je kristjane tudi spodbudil k novi evangelizaciji. V zadnjih dvajsetih letih poskuša Cerkev nadaljevati svoje temeljno poslanstvo in se spoprijema z novimi izzivi. Postavlja se vprašanje, ali se kljub spremenjenim zgodovinskim okoliščinam v današnji miselnosti ponovno ne pojavlja nevarnost okrnjenega pogleda na človeka. Kardinal je ob tem izpostavil besede papeža Benedikta XVI., ki opozarja na diktaturo relativizma temeljnih vrednot v današnjem času in nevarnost, ki ga le-ta predstavlja za človeško svobodo.
in mater so vgrajeni v temelje Cerkve in posameznih narodov. Navzoči na srečanju so se spomnili besed Božjega služabnika Janeza Pavla II. (1978-2005), ki jih je izrekel na simpoziju evropskih škofov 5. oktobra 1982: "Cerkev in Evropa sta dve resničnosti, ki sta v svojem bistvu in usodi med seboj zelo povezani. Skupaj sta prehodili dolga stoletja in sta zaznamovani z isto zgodovino. Evropo je krstilo krščanstvo;
gove besede, izrečene 9. novembra 1982 v Santiagu de Com-postela: "... Jaz, Janez Pavel, sin poljske države, ki se je vedno imela za evropsko zaradi svojih izvorov, izročil, kulture in življenjskih odnosov, slovansko med Latini in latinsko med Slovani; jaz, Petrov naslednik na rimskem sedežu, ki ga je Kristus hotel postaviti v Evropo in ki ga Evropa ljubi zaradi njegovega truda v predajanju krščanstva vsemu sve-
evropske države pa so v svoji različnosti utelesile krščansko življenje. V srečanju sta se med seboj obogatili z vrednotami, ki niso samo duša evropske civilizacije, temveč tudi dediščina vsega človeštva".
Še bolj vzpodbudne so bile nje-
tu; jaz, rimski škof in pastir vesoljne Cerkve iz Santiaga z ljubeznijo kličem k tebi, starodavna Evropa: 'Najdi samo sebe. Bodi taka, kot si. Znova odkrij svoj izvor. Oživljaj svoje korenine. Spet zaživi iz pristnih vrednot, ki so naredile plemenito tvojo zgodovi-
^ • v^l	NOVI
Gonska	glas
Kratke
Sramotni napisi v Gorici
Od nedelje, 22. februarja 2009, ima Gorica ulico, poimenovano po Normi Cossetto, dijakinji, ki seje v Gorici šolala in je svoje življenje končala kot žrtev partizanskega nasilja v breznu. Žalostna usoda dekleta, ki bi morala služiti kot opomin in korak naprej v spravi: tako so si pred leti zamislili dijaki neke italijanske šole, ko so se hoteli pokloniti dvema dekletoma, Normi Cossetto in Milojki Štrukelj, žrtvi dveh totalitarnih sistemov. Toda vabilo na poimenovanje ulice je izzvenelo zelo pristransko in sam župan se je izmikal, ko mu je opozicija v občinskem svetu oporekala, rekoč, da spada besedišče v petdeseta leta prejšnjega stoletja. Tablo so postavili, a neznanci so ponoči nanjo napisali “fascista”. Napis je dala občina takoj odstraniti, ni pa odstranila vrste fašističnih vzklikov in znakov na stebru ograje bližnje hiše, s puščicami obrnjenimi proti tabli. Ker je to pisanje vsem v sramoto, najprej pokojni Normi in Goričanom, prosimo župana, naj poskrbi, da napise odstrani, prizadetim lastnikom pa izražamo vso svojo solidarnost. / Občinski svetniki: Marilka Koršič, Božo Tabaj in Silvan Primožič
Vabilo na ogled Škofjeloškega pasijona
Župnija sv. Florijana in Marije pomočnice iz Steverjana organizira ogled Škofjeloškega pasijona. To je izjemen kulturni dogodek in največja gledališka predstava v Sloveniji, ki jo je 1.1721 napisal p. Romuald Marušič iz Štandreža. Predstava je izraz ljudskega ljubiteljskega gledališča, v katerem sodeluje 640 igralcev, od teh je 80 konjenikov. Če bo dovolj zainteresiranih, si bomo Škofjeloški pasijon ogledali V nedeljo, 19. aprila 2009. Uprizoritev se bo začela ob 16. uri in traja približno dve uri. Akontacija znaša 20,00 evrov, otroci do 10. leta starosti ne plačajo. Organiziran bo prevoz z avtobusom. Vpišete se lahko do 20. marca pri Andrejki Hlede (tel. 0481 884909, od pon. do pet. po 18. uri). Več o tem si lahko preberete v zadnji številki NG.
Razstava Zenski pogledi v Galeriji 75
Fotoklub Skupina 75 organizira že od leta 2003 ob Dnevu žena prireditev “Ženski pogledi - Obiettivo femminile”, ki je namenjena ženski ustvarjalnosti in poudarja povezovanje različnih kultur, prisotnih na našem ozemlju. Manifestacijo soustvarjajo izključno ženske: ob kulturnem sporedu je osrednja točka večera odprtje razstave umetnic raznih likovnih zvrsti, v prvi vrsti fotografinj. V Soboto, 7. marca, bo ob 20.30 v Kulturnem domu na Bukovju v Števerjanu kulturni program, sledilo bo odprtje razstave v novi fotografski Galeriji75; letos se bo predstavilo pet fotografinj. Avtorice prihajajo s širšega območja: Lorella Coloni s Tržaškega razstavlja barvne digitalne fotografije, zelo mlada Polona Ipavec iz Ajdovščine, Sara Occhipinti iz Sicilije in Loredana Prinčič iz Goriške bodo posredovale črnobele digitalne fotografije; Elisa Paiero iz San Vita ob Tilmentu pa je pripravila dela v črnobeli analogni tehniki. Umetnice in njihova dela bo predstavila likovna kritičarka Cristina Feresin. Priložnostne besede bosta podali pokrajinska odbornica za enake možnosti Licia Rita Morsolin in Marjeta Kranner, na pokrajini odgovorna za servis enakih možnosti. Recitatorka bo ponudila literarni utrinek v furlanskem jeziku, pela bo Mirjam Pahor, na klavir bo igrala Barbara Peršič, za recitatoije v furlanskem jeziku bo poskrbela Marlene Vittor. Razstavo v Galeriji75 si bo mogoče ogledati do 22. t. m., in sicer ob sobotah od 15. do 18. in nedeljah od 9. do 12. ure. Fotoklub Skupina 75 vabi tudi na odprtje skupinske fotografske razstave svojih članov v petek, 6. marca, ob
19.	uri v Galeriji Hiše kulture v Šmartnem v Brdih.
Drugo postno predavanje v Brdih
Briški klub za krščansko izobraževanje vabi na drugo postno predavanje, ki bo V ponedeljek, 9. marca, OD 19.30 uri v Viteški dvorani na gradu Dobrovo v Goriških Brdih. Tema predavanja bo: Krščanski odnos do športa, predaval bo magister filozofije Jernej Pisk, ki je profesorfilozofije in športne vzgoje na Škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu pri Ljubljani. Magistriral je na temo Filozofije športa in glede te tematike objavlja strokovne članke in sodeluje na mednarodnih konferencah.
Krščanski pogled in odnos do športa bi pogosto lahko ponazorili s Tertulijanovimi besedami: “Kaj ima Jeruzalem opraviti z Atenami? Kaj Cerkev z Akademijo? Kaj kristjani s heretiki”? Šport namreč pogosto imamo za nekaj, kar človeka oddaljuje od bistvenega, od vere v Jezusa Kristusa. Ker šport kot tak, vsaj na prvi pogled, človeku ne služi k temu, da bi rasel v Gospodu in dosegel zveličanje, se zdi, da ni vreden, da bi ga Cerkev spodbujala in mu posvečala večjo pozornost. Poleg tega seje sodobni šport vzpostavil kot neka novodobna religija s svojimi 'cerkvami', kulti in maliki. Zato Cerkev in šport pogosto ostajata na dveh različnih bregovih. Pa je bilo vedno tako? Znano je, da je v antični Grčiji šport imel izreden pomen. To je dobro vedel tudi sv. Pavel, ki v svojih novozaveznih pismih pogosto omenja šport, kose obrača na pogane-Grke. Še več: resnost in predanost treniranja atletov daje za zgled kristjanom v krščanskem življenju. Kakšno vrednost ima torej lahko šport za nas, kristjane, danes? Kje lahko šport in krščanstvo sodelujeta, kje pa sta še vedno postavljena drug proti drugemu? Na predavanje je vstop prost!
"Dogodki" na kmetiji Aleša Komjanca
Na kmetiji znanega briškega vinogradnika Aleša Komjanca na Jazbinah seje že začel niz bogatih kulturnih in družabnih dogodkov, ki sojih načrtovali v letu 2009. V petek, 13. februarja, so namreč odprli razstavo slikarjev Evarista Ciana in Marka Faganela. Dne 13. marca, v tednu po Dnevu žena, se bosta ob 18. uri predstavili Vera Mauri in Graziella Minussi Vesnaver; 17. aprila pa Andrej Kosič in Renzo Pagotto. Likovna srečanja predstavlja Cristina Feresin. Poleg tega so na programu degustacije “sabato on wine” (28. marca in 25. aprila srečanji o kulturi in kulinariki ter zeliščih s chefom Enniom Furlanom). Dne 30. maja je na sporedu degustacija, ob 20. uri “večerja z vinarjem" (obvezna rezervacija!), 31. maja pa dan odprtih kleti. Poseben večer, posvečen umetnosti, kulturi in tradicijam, bo ob prazniku sv. Janeza Krstnika 24. junija. Sledi jesenski spored, o katerem bomo še pisali. Informacije na tel. št. 0481391228, e-pošta komjanc@libero. it.
Ob dnevu slovenske kulture
Stati in obstati
v
Z e vrsto let se poleg osrednje proslave okrog dneva slovenske kulture zvrščajo tudi druge nič manj pomembne prireditve, ki jih prirejajo naša društva, včlanjena v Zvezo slovenske katoliške prosvete, in tako izražajo ljubezen do slovenskega jezika ter potrjujejo svojo vraščenost v tukajšnji prostor, v katerem moramo z dejanji, pokončno držo in vztrajnostjo kljubovati vetrovom, da ne bi naš čolnič utonil v večinskih valovih.
Prosvetno društvo Štandrež je za obeležitev praznika slovenske kulture želelo zaobjeti vse segmente svojega pisanega delovanja. Tako so na ravno prav dolgi, fini prireditvi nastopili mladi in odrasli pevci, markantna igralca štan-dreškega dramskega odseka in solistka iz domačih logov. Še slavnostnega govornika so poiskali kar med svojimi zvestimi sodelavci. Pred mikrofon so namreč povabili svojega dirigenta, poznanega tudi kot pesnika, publicista, profesorja in kulturnika nasploh, Davida Bandlja, čigar pretehtan, jedrnat govor se je osredotočil prav na globlji pomen besed stati in obstati, ki so se ob komaj izteklem Trubarjevem letu velikokrat pojavljale v javnosti in kleno zaznamovale marsikatero pobudo ob 500-letnici rojstva velikega Slovenca z Raščice. Bandelj je poudaril, da je izbira tega gesla zelo zahtevna. Pravzaprav, smo se kdaj sploh vprašali, kaj resnično
pomenita ti dve besedi? je govornik izzval poslušalce. "Stati in obstati ne pomeni se na vse kriplje braniti pred vdori tujega, novega, nekonvencionalnega, upam si reči neslovenskega v našo kulturo. Treba je namreč spremeniti gledišče. Če sam nisem namreč zasidran v svojih koreninah, me nobena stvar ne bo branila pred vetrom spre-
memb, ki jih prinaša družba. (...) Če pa vem, kje stojim, od kod izviram, se pred spremembami, izzivi, novostmi nimam česa bati, ker je to naravna danost (...). Slovenski jezik in slovenska kultura sta del nas. Samo, če ju bomo gojili odprto in svobodno, brez strahu ali mržnje, brez bojazni, da nas bo kdo povozil, ker živimo v narodnostno mešanem prostoru in smo po definiciji 'manjšina' (sam imam raje besedo 'skupnos-
t'), bomo lahko 'stali in obstali' v pravem pomenu besede". Nadalje je podčrtal, da se še sami ne zavedamo bogastva, ki nam ga nudi ta prostor, na katerem se prepleta več kultur, iz bogatih zakladnic katerih lahko črpamo. Trubar nas z besedami stati in obstati vabi k novemu dovzemanju, vabi nas, naj imamo trdne korenine, naj bomo odprti za novosti, le tako bomo lahko v prihodnosti stali in obstali. Posebej je Bandelj naglasil, da moramo slovenski jezik ljubiti in to ljubezen posredovati našim otrokom. Standreški otroci so ljubezen do domače besede prelili v pesem,
ko so uvodoma, z rdečim nageljnom na prsih, pod odločno roko zborovodkinje Alessandre Schettino in ob klavirski spremljavi Davida Bandlja, zapeli prešerni pesmici V žabji šoli Tomaža Habeta in ljudsko Ob bistrem potoku je mlin. Smeh v dvorani sta izzvala žlahtna komedijanta Majda Zavadlav in Božidar Tabaj, ki sta z njima lastno igralsko spretnostjo in izrazitostjo odigrala komedijsko en-
odejanko Stari grehi. Predstavo, v kateri je protagonist zakonski par, katerega ljubezen se za hip zamaje ob ženinem ljubosumju zaradi moževega že zdavnaj zabrisanega mladostnega greha, sta v režiji Janeza Starine premierno uprizorila lani na domačem Prazniku špargljev. Preden sta MePZ Štandrež, pod vodstvom Davida Bandlja s pesmima Dober večer Bog daj, v priredbi Mihaela Rožanca in Dajte dajte Alda Kumarja, ter sopranistka Alessandra Schettino s solistično izvedbo Vrabčeve Zdravljice sklenila bogat večer, je na oder, na povabilo Chiare Muc-ci in Sonje Bastiani, članic PD Štandrež, stopila vodja območne izpostave Nova Gorica Javnega sklada Republike Slovenije, Maja Jerman Bratec, in izročila jubilejne Linhartove značke za dolgoletno - desetletno, dvajsetletno, tridesetletno -delo na gledališkem področju	zaslužnim
članom	dramskega
odseka PD Štandrež in povabila zbrano publiko, med katero sta bila štandreški župnik Karel Bolčina in predsednik SSO za Goriško Valter Bandelj, naj zaploska imenitni dramski družini iz Štandreža, na katero morajo biti ponosni, saj tvorno sooblikuje ves goriški kulturni prostor. Linhartove značke so prejeli: bronasto: Viktor Selva, Cristian Benedetti, Snežiča Černič, Joško Kogoj, David Vižintin, Lucijan Kerpan, Vanja Bastiani; srebrno: Daniela Puja; zlato: Marjan Breščak, Marinka Leban, Marko Brajnik, Majda Zavadlav, Božidar Tabaj.
Iva Koršič
i]>m»j:u Obeležitev dneva slovenske kulture
Topel srčni nagovor Erike Jazbar
Minuli petek, 27. februarja, so v Podgori podjetni člani istoimenskega krajevnega društva priredili Prešernovo proslavo v domači župnijski dvorani. Otroški zbor pod vodstvom Katje Bandelli, vokalna skupina Akord, ki jo vodi Dario Bertinazzi, ter MePZ Podgora, ki ga vodi Sabina Antoni, so med prireditvijo peli, medtem ko so Irena Breganti, Aljoša Jarc in Jurij Klanjšček recitirali poezijo primorskih pesnikov. Osrednji govor je imela dr. Erika Jazbar, ki je v začetku povedala, da je sama zelo navezana na Podgoro: "Zaradi modrine reke Soče, življenjske zgodbe Lojzeta Bratuža, Attemsove palače, nekoč elegantne vile z obširnim parkom ob vznožju Kalvarije. Podeželska rezidenca grofov Pe-čanskih, ki jo je načrtoval arhitekt Nikolaj Pa-cassi in v kateri je bil grof Žiga, izobraženec in književnik ter starejši brat prvega goriškega nadškofa Karla, v stiku z znanimi evropskimi intelektualci. Daleč od mestnega hrupa se je tu v Podgori posvečal svojim študijam. Podgorkam je posvetil eno svojih zadnjih poezij pred smrtjo na Goriščku v Gorici, kjer je imel svoje stanovanje, tudi Simon Gregorčič. Poezija je namreč datirana 31. oktobra 1906, nekaj dni kasneje je goriški slavček umrl in danes nanj in na njegovo goriško obdobje spominja tu-
di lep doprsni kip v Ljudskem vrtu. Š podgorskim kamnom so zgradili goriški grad, stolno cerkev in vse starejše zgradbe v Gorici, nazadnje pa še železniški most čez Sočo, ki predstavlja eno klasičnih razglednic našega mesta zaradi barv reke, ki se v Podgori umirjeno pomika proti morju, in beline domačega kamna. Podgora je bila skupaj z briškim
delom, in sicer s Pevmo, z Oslav-jem, s Štmavrom in Podsaboti-nom, skoraj stoletje sedež samostojne občine. Njen najbolj znani župan je bil Anton Klančič. Na tem mestu je ostal 47 let, bil je med voditelji odmevnega tabora v Šempasu leta 1868. Med njegovim županovanjem se je Podgora iz majhne vasi spremenila v
industrijsko središče. Skrbel je za gradnjo novih cest, šol, otroških vrtcev, učiteljske pripravnice, si-rotišča in pošte; vpeljal je slovenski jezik v občinske urade. Škoda, da je njegova lepa domačija, poznana tudi z imenom Pri županovih, že vrsto let prazna. Pa tudi spominske plošče nima, za kar bi veljalo sprožiti kakšno akcijo. Skratka, razlogov je še in še, da ste Podgorci ponosni na svojo vas, zgodovino, ljudi, ki so tu živeli, in na to, da sooblikujete ta lepi košček goriške zemlje, ki je posejan s slovenskim človekom”. Jazbarjeva je nadaljevala: "Pred stoletjem je bil tu slovenski človek večinsko prisoten, vendar je razvoj industrijskih obratov, zaradi katerih je Podgora postala prvo pomembno industrijsko središče v neposredni okolici Gorice, popolnoma spremenil podobo vasi; ne le demografsko, urbanistično in gospodarsko, temveč tudi narodnostno in seveda družbeno. Še leta 1957 je bilo v predilnici zaposlenih 3.000 delavcev, za Jadranskimi ladjedelnicami v Tržiču je bilo to drugo največje industrijsko podjetje na Goriškem. Vas se je torej globoko spremenila, tok razvoja in zgodovine se ne da ustaviti, dogodki, do katerih je prišlo v zadnjem stoletju na Goriškem, so s tega vidika najjasnejši dokaz. Slovenski človek se je znal prilagoditi različnim "izmom" prejšnjega stoletja, prebredel je težka desetletja, ki so se začela med ruševinami in begunstvom prve svetovne vojne. Danes, pravzaprav že nekaj časa, pa smo pred novim tokom, ki se mu pravi glo-
balizacija".
Jazbarjeva se je v nadaljevanju svojega lepega govora dotaknila tudi pomena Prešernovega dne za nas, ki živimo v Italiji, in zatrdila: "Pomembno je, da dneve slovenske kulture ohranimo v vsaki naši vasi in zaselku, da ne nasedemo tistim, ki nam kot sirene pridigajo, da se taki večeri prazno ponavljajo vsako leto. In bi jih hoteli spremeniti sedaj, ko se k njim po letih ali desetletjih ponovno vračajo. Zdaleč ni tako. Dan slovenske kulture je priložnost za obračune, za srečanje, za kulturni trenutek, za družabnost, za potrditev in utrditev tega, kar smo, za ohranjanje prosvetne dejavnosti, okoli katere se srečujejo domačini. In je lahko vsako leto drugačen"!
Podgorce je Jazbarjeva tudi spomnila, da "je bila v Podgori že leta 1891 čitalnica, nato so nastali telovadni društvi Sokol in Orel, Katoliško izbraževalno društvo Branik in Pevsko in tambu-raško društvo, ki je nastopalo pri vsakovrstnih prireditvah. Po tragediji prve svetovne vojne in fašističnega obdobja, v katerem je ime te vasi žalostno zaslovelo zaradi mučeništva Lojzeta Bratuža, je v povojnem obdobju kulturno udejstvovanje v slovenskem jeziku ponovno zaživelo". Nadaljevala je z mislijo: "Prosvetna dejavnost se v Podgori ohranja še danes v temeljih nespremenjena in je tista, ki je v vasi najbolj dejavna in ji daje slovenski pečat, ki ga v resnici nima več, saj Slovenci tu predstavljamo manjšino. Obenem ohranja slovensko skupnost strnjeno, ohranja njeno zavest in čut pripadnosti.
Slovenska pesem, kulturni dogodki, verski trenutki, spusti po Soči, večerna predavanja, okrogle mize, pa tudi delovanje krajevne skupnosti, družabnosti, prižig božičnih lučk, veselice".
/stran 12
Foto Bumbaca
r "Ter i';" j._ L.
PsSSSpagL-
STEVERJAN
| SKPD F. B. Sedej
Prijetno domače z gosti s Planine
S:
L/
lovensko katoliško prosvetno društvo F. B. Sedej iz Šte-'verjana je želelo zabeležiti dan slovenske kulture v čim bolj pristnem, domačem vzdušju. Zato je v briško vas povabilo Društvo gospodinj in dramsko skupino Planina pri Ajdovščini, ki si prizadevata v domačem kraju priklicati iz spomina navade in modra spoznanja svojih dedov in babic in jih ohranjati tudi v današnjem času, če ne drugače vsaj na odrskih deskah in na filmskem platnu. Društvo planinskih gospodinj, ki je od 1.2005 združeno pod imenom Aktiv gospodinj s Planine, je zelo aktivno, saj poleg kulturnih prireditev prireja kuharske tečaje, tečaje ročnih del, aktivno sodeluje na raznih sejmih, vsako leto pa se člani tudi odpravljajo na izlete po naši lepi domovini in spoznavajo njeno naravno, kulturno in kulinarično bogastvo. Gospodinje s svojim društvom in dramsko skupino zelo rade nastopajo po slovenskih dvoranah. Tako so si v nedeljo, 1. marca, popoldne »prisvojile« oder števerjanskega Sedejevega doma in na njem se je, ob krepkem mladeniču Jerneju, s solistič-
nim tenorskim glasom, in zalem dekletu Mateji, ki sta živahno in s kančkom humorja napovedovala posamezne točke, najprej predstavil ženski zbor. Z zborovodkinjo Vlasto Pipan Jelčič so zapele dve okrogli pesmici o vin-
mornih utrinkih, realističen pogled v nekdanje čase, ko je bilo treba vse kmečko delo opravljati ročno. Da je trta obrodila sladko pinelo, je bilo treba saditi, cepiti, okopavati, pognojiti - gnoj je bilo treba seveda prenašati na roke -, obrezovati, vezati, škropiti... in nazadnje je prišla trgatev, ko so grozdje nabirali v brente in z njim polnili čebre, te pa na lesem vozu s konjsko vprego vozili domov. Tam jih je čakalo še delo v kleti: mletje, stiskanje..., dokler se ni ob sv. Martinu - in njegovem blagoslovu - sladki mošt spremenil v vino, "ki poživlja žile, srce
L a v t V*	
<' L m ■	
	
^J?m* jJt	
W w vSMtJSm	
r m jF-v^lr	
	
	
	
Foto Bumbaca
cu, seveda tudi planinskem, ki je sladko in lepo teče po grlu. Na to žlahtno kapljico je vabil tudi dokumentarni film z naslovom Prijatelj, povabljen, sem trto sadil, ki ga je zrežiral Miran Rijavec, scenarij pa so napisale ženske same. Petinpetdesetminutni video posnetek je nudil ob rahlem nostalgičnem nadihu, pa tudi hu-
razjasni in oko". Dokumentarni film prikazuje izreze iz vsakdanjega življenja, ko je družina pred krožnikom polente, obeljene z ocvirki ali polite s kislim mlekom, pred jedjo molila, po večerji pa je mati snela rožni venec s stene in spet se je zaslišala molitev. Predanost kmečkemu delu, čeprav je trdo in zahtevno, zdrav
optimizem tudi pri življenjskih težavah, predvsem pa veselje ob lepih vaških dogodkih, kot sta kar dve poroki, ki nastopita po kratkem nesporazumu med mladima sosedoma, ki sta se, ne da bi vedela, zaljubila v dvojčici, so sevali iz veseloigre v ljudskem slogu, ki jo je napisal in režiral Dušan Česen, izvajala pa dramska skupina Planina. Predsednica društva Vilma Česen je izrekla zahvalo vsem, ki so omogočili njihov nastop (tudi g. župniku A. Lazarju za dvorano) in jih podpirajo pri delovanju, predsedniku SKPD F. B. Sedej, Mateju Pintarju, pa je izročila v dar publikacijo Da ne bi pozabili, ki je izšla 1. 2005. Mladi Simon Štokelj je razpotegnil meh harmonike in gostje so gledalcem prijazno postregli z zlato kapljico. V preddverju dvorane je Boris Poljšak razstavljal svoje umetelne vaze in druge izdelke iz temno sivega planinskega kamna, peščenjaka iz Gorenje vasi, pa tudi svetlejšega repna in petrovice z Repentabra. Idrijske čipke, klekljarski izdelki, prtiči... in bruško kvačkanje so pa zgovorno pričali o izredno pridnih in spretnih rokah gospodinj s Planine pri Ajdovščini, ki so na lepo oblikovano in z izčrpnimi podatki opremljeno zgibanko nalepile skvačkano rožico-ljubeznivi dar vsem, ki so se udeležili toplega, prisrčnega srečanja z rojaki, ki si prizadevajo ohranjati pristnost življenja na robu med Vipavsko
dolino in Krasom.
IK
Osma Pravljična urica v Feiglovi knjižnici
Mali "čarovnik" Anton
Morda zato, ker še zmeraj razsajajo zimske nadloge ali pa ker j e šegavi pust potegnil otroke v svoj norčavi krog, je osma Pravljična urica v Feiglovi knjižnici, vponedeljek, 16. februarja, zabeležila manjšo skupino malčkov kot po navadi. A ti so se z neskaljeno vedrino na obrazkih predali pravljičnemu sanjarjenju. Tokrat jih je v svet pravljic pospremila Karolina Černič, ena izmed deklet, ki so v lanskem poletju obiskovale tečaj ZSKD za mlade gledališke animatorje. Protagonist zgod-
bice Anton zna čarati je bil fantiček, ki si je domišljal, da zna čarati. A ko je ob "čarovniji" izginil še njegov prijatelj, je bil ves žalosten. Ko pa ga je spet ugledal, je bil v družbi ostalih prijateljev in tudi deklice, ki je izgubila ptička, prav tistega, ki ga je Anton ujel in ga spravil pod čarovniški klobuk. Radostno ji ga je izročil in spoznal, da je od čaranja mnogo, mnogo več vredno prijateljstvo. Mlada pripovedovalka je tekoče in jasno, a z bliskovito naglico povedala vsebino, tako da je bila zgodbica, pri kateri
so otroci dobili iz rok knjižničarke Luise Gergolet lepega ptička-prst-no lutko iz blaga, tako kratka, da se jim ni nikamor mudilo in so se še naprej zadržali na blazinicah ter listali po ilustriranih knjižicah. Zato
je k njim sedla Luisa in jim privlačno, hkrati nežno in odločno, kar je lastno njenemu pripovedovanju, razpletla še eno pravljico o fantičku Daniju, ki bi bil rad jezen kot hud lev, a mu ni uspelo, saj je kljub prekipevajoči jezi naredil čez dan kar nekaj dobrih dejanj, da se je zvečer spet prelevil v prijaznega in dobrodušnega fantička.
Kot vselej so otroci ob skrbnih mamicah izbrali in si pri knjižničarkah izposodili lepe slikanice ter z njimi veselo odvihrali domov.
IK
In memoriam Stanko Primožič
Tople besede prijateljev v slovo
odraz notranjega miru izražal v premišljenih besedah, ki niso nikoli odražale jeze, sovraštva ali prenagljenih sodb, a le razumevanje in tiho sočutje. Tvoje modre oči so še posebej ljubeče spremljale igre vseh otrok z Borjača, ki si jih nadvse ljubil. Prav dobrota, ki je kar žarela iz tvoje tihe prisotnosti, je bila odlika, ki ti je omogočala, da so ti bili vsi prijatelji. Bil si namreč vezni člen med zelo različnimi ljudmi, ki so te cenili, spoštovali in te imeli radi.
Bil si izredno močan človek, v sebi pa si skrival čisto dušo. Ko si odšel od nas, je tisto noč na Oslavju zapihala močna burja in zapadel je čisti, sveži sneg...
Bil si globoko navezan na naravo, živel si v sozvočju z njo, iz nje si črpal energijo in notranje ravnotežje, s katerim si obdaroval vse bližnje. Verjel si v njeno neverjetno moč, živel si od njenih darov in modro sprejemal njene včasih nedoumljive zakone.
Bil si globoko navezan na ljudske običaje: učinke tvojega znanja smo še posebej znali ceniti v prvih spomladanskih dneh, ko smo okusili prve rezine tvojih enkratnih in nepozabnih salam. Sam si sicer nisi ustvaril lastne družine, a tvoja družina smo bili
ob Zdravkotu, Nevenki in Dan-jelu vsi mi, tvoji prijatelji, s katerimi si delil marsikateri večer v družbi in veselju. Vsi ti trenutki ostajajo za vse nas nepozabni, za seboj, dragi Stanči, puščaš neizmerno praznino, ki se je sedaj v trpki bolečini ob tvojem preranem slovesu šele zavedamo in ki se bo še kako zarezala v naša življenja.
Dragi prijatelj, zahvaljujemo se ti za vso ljubezen, ki si nam jo podaril, za tvojo toplo in pomenljivo prisotnost. Za vedno boš živel z nami in v našem spominu. Naj ti bo lahka domača zemlja.
Neva in David
Kdor vdahnil je vate, iztrebil pustoto, robido, osate, in se ti do srca vkopal je globoko. Smrt nas pretrese, ker tudi v nas samih nekaj umre. A kaj nam smrt, ko pa v našem srcu še odmeva radostna narava našega skromnega briškega kmeta. Tudi tebi Stane, kot grškemu junaku Ahilu, ki je hrepenel po junaški smrti na bojiščih, je neusmiljena sestra s koso pokosila življenje; in to na tvojem bojnem polju - sredi lepih sončnih Brd: na tvoji zemlji med trtami tvojih ljubljenih briških brajd.
Zbogom, Stanko, ti vzorna kmečka duša.
Pevma, 24. svečana 2009
Marko Čemic
SLOVENSKA SKUPNOST
-j. v k/ se veseli rojstva malega Nikolaja in izreka iskrene čestitke in voščila mamici Mari in njeni družini
Trst-Gorica-Videm, 28. februarja 2009
Pokrajinski odbornici MARI ČERNIČ,
kije te dni povila Nikolaja, iskreno čestitamo!
UREDNIŠTVO IN UPRAVA NOVEGA GLASA
Obvestila
Društvo slovenskih upokojencev
za Goriško sporoča, da bo na izlet v Vicenzo v nedeljo, 8. marca, odpeljal prvi avtobus ob 6. uri iz Doberdoba, nato s postanki na Poljanah, Vrhu, v Sovodnjah in Štandrežu. Drugi avtobus pa bo odpeljal ob 6. uri s trga Medalje d'oro, nato s postanki pri pevmskem mostu-pri vagi, v Podgori pri telovadnici in v Štandrežu. Priporoča se točnost!
Duhovnija sv. Ivana v Gorici vabi v ponedeljek, 9. marca, v cerkev sv. Ivana, vse, posebno birmance in ostalo mladino ter starše, na srečanja z dr. Stankom Gerjoljem. Ob 18. uri bo imel med mašo postno misel za vse. Ob 18.30 se bo srečal z birmanci, skavti in ostalo mladino. Ob 20.30 bo govoril staršem na temo Vzgoja v času odraščanja mladih.
Župnija sv. Andreja ap. v Štandrežu organizira obisk Škofjeloškega pasijona v nedeljo, 29. marca popoldne. Vpisovanje pri Emi (048121361).
Župnija sv. Florijana in Marije pomočnice izŠteverjana organizira ogled Škofjeloškega pasijona v nedeljo, 19. aprila popoldne. Vpišete se lahko do 20. marca pri Andrejki Hlede (tel. 0481884909, od pon. do pet. po 18. uri).
RADIO SPAZIO 103
Slovenske oddaje
(od 06.03.2009 do 12.03.2009)
Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu sfrekvencami za Goriško 97.5, 91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7, 103.9 Mhz; za
Kanalsko dolino 95.7,99.5 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4, 91, 103.6 Mhz; na internetu www. radiospaziol03. it. Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, razen ob nedeljah, od 18.30 do 19.30, na soboto ob 15. uri. Spored:
Petek, 6. marca (v studiu Andrej Baucon): Ob domačem ognjišču: domače viže, zborovski kotiček, iz krščanskega sveta, zanimivosti in humor.
Sobota, 7. marca (vodi Ezio Gosgnach): Okno v Benečijo: oddaja v beneškem in rezijanskem narečju.
Ponedeljek, 9. marca (v studiu Andrej Baucon): Sodobni sound, živemu se vse zgodi, vroči šport in rubrike, obvestila in zanimivosti.
Torek, 10. marca (v studiu Matjaž Pintar): Utrinki v našem prostoru -Glasbena oddaja z Matjažem. Sreda, 11. marca (v studiu Danilo Čotar): Pogled v dušo in svet: Praznik žena in vprašanje nasilja -l/bor melodij.
Četrtek, 12. marca (v studiu Niko Klanjšček): Zvočni zapis: Posnetki z naših kulturnih prireditev-Glasba iz studia 2.
Pri težavah s krčnimi žilami in odprtimi ranami se obrnite na CENTER ZA ZDRAVLJENJE VENSKIH BOLEZNI V PORTOROŽU - dr. sci. med. J. Zimmermann, specialist kirurg
Pregledi: Štandrež (Go), ul. San Michele 141, torek 16-20; Trst, ul. dell’lstria 214, sredo 16-20. Tel. 00386 31 837218
KULTURNI CENTER LOJZE BRATUŽ ZDRUŽENJE CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE
vljudno vabijo na
SLOVESNOST PODELITVE PRIZNANJA KAZIMIR HUMAR
organistu in zborovodji Hermanu Srebrniču
Sodelujejo:
Mešani pevski zbor F.B. Sedej iz Steverjana Prof. Lojzka Bratuž
Torek, 17. marca 2009, ob 20. uri
Kulturni center Lojze Bratuž
Mitja Rotovnik gost SLOV.I.K.-a
Goriški Slovenski izobraževalni konzorcij (SLOV. I. K.) redno prireja izobraževalne seminarje in forume. Prvi ciklus seminarjev in forumov so posvetili finančni krizi: treh seminarjev na to temo so se udeležili uslužbenci v bančnih ustanovah, podjetjih,finančnih družbah in posamezniki, kijih tematika zanima.
Z letošnjim letom začenjajo nov ciklus seminarjev, ki ga namenjajo nepridobitniškim organizacijam. V sklopu tega ciklusa se bodo srečevali z znanimi managerji kulturnih, umetniških, znanstvenih, socialnih, športnih in drugih sorodnih ustanov. Prvo srečanje iz tega ciklusa bo v Tumovi dvorani KBcentra na Verdijevem korzu v Gorici V petek, 13. marca 2009, ob 18. uri. Tokratni gost bo Mitja Rotovnik, direktor osrednje slovenske kulturne ustanove, Cankarjevega doma v Ljubljani. Vstop na seminarje prost.
Za prijave in informacije: info@slovik. org.
Dragi Stanko!
Tiho in nepričakovano si odšel.
Nemogoče se nam zdi, da se je tvoja življenjska pot tako nenadoma in prerano utrgala ter nas pustila zbegane in osuple. Vsi dobro vemo, da nisi maral prekomernega besedičenja, zato bova strnila le nekaj misli, ki le skromno povzemajo to, kar si ti bil.
Bil si človek, ki je s svojo preprostostjo znal nagovoriti vsakogar.
Bil si iskren prijatelj, ki se ni skrival za besedami, ampak je svojo ljubezen do drugih izražal z dejanji.
Bil si vsakomur v pomoč; znal si se spoprijeti s katerimkoli problemom in ga na najboljši način rešiti. Znašel si se v vsaki situaciji. Tvoja genialnost in iskrenost sta prišli na dan še posebej po nekaterih neprespanih nočeh, ko se je tvoja življenjska modrost še dodatno izostrila.
Tvoja prisotnost je bila topla in žareča; vrata tvojega doma na Oslavju so bila vedno odprta vsem, ki so k tebi zahajali v iskanju prijateljske besede. Sploh
nisi imel navade zaklepati svojih vrat in četudi si utrujen po dnevu v vinogradih počival na divanu, so bili kozarec vina, kruh in druge dobrote, ki po navadi
visijo v kleti, vedno na razpolago vsem, ki so prihajali na obisk.
Bil si umirjen in redkobeseden človek, vendar tvoja tišina je bila še kako zgovorna; v njej ni bilo nedorečenosti, vse je zadobilo smisel in pomen, ki si ga kot
Sean Penn
Na letošnji podelitvi oskarjev
milijonar ši film leta
Revni najbolj
Film Revni milijonar je po pričakovanju kraljeval na letošnji podelitvi filmskih nagrad oskar v Los Angelesu. Kot poroča Slovenska tiskovna agencija, je film namreč izmed desetih nominacij pobral osem pozlačenih kipov, med drugim za najboljši film leta. Nenavadni primer Benjamina Buttona je imel največ nominacij, trinajst, osvojil pa je le tri oskarje.
Revnemu milijonarju. Praznih rok sta ostala tudi Brad Pitt, ki je bil nominiran za glavno moško vlogo v filmu o Benjaminu But-tonu, ter Angelina Jolie za glavno žensko vlogo v filmu Zamenjan. Film Milk je pobral oskarja za izvirni scenarij (Du-stin Lance Black), Sean Penn pa je premagal favorita Mickeyja Rourka in osvojil oskarja za glavno moško vlogo v tem fil-
Revni milijonar je bil posnet z nizkim proračunom le 14 milijonov dolarjev in pripoveduje zgodbo o fantu iz revnih predelov indijskega Bombaja, ki se prebija skozi življenje in najde pot do vrnitve izgubljene ljubezni z nastopom v televizijski oddaji Kdo želi postati milijonar. Film je dobil tudi oskarja za režijo (Danny Boyle), prirejen scenarij po romanu Vikasa Swa-rupa z naslovom Q&4 (Simon Beaufoy), kinematografijo, glasbo, pesem (A. R. Rahman), montažo in mešanje tona. Nenavadni primer Benjamina Buttona je dobil oskarje za vizualne učinke, umetniško režijo in masko. Praznih rok pa je ostal v najbolj odmevnih kategorijah, kjer je priznal premoč
Bralec. Nagrado za najboljšo stransko vlogo pa je dobila španska igralka Penelope Cruz za film Woodyja Allena Ljubezen v Barceloni. Heath Ledger je po pričakovanju postal šele drugi filmski igralec s posmrtnim oskarjem, ki ga je dobil za vlogo negativca Jokerja v filmu o stripovskem junaku Bat-manu z naslovom Vitez Teme. Vitez teme je pobral še oskarja za montažo tona. V Ledgerje-vem imenu oziroma imenu njegove triletne hčerke Matilde so oskarja prevzeli njegov
oče, mati in sestra. Heath Ledger je umrl lani zaradi prevelikega odmerka zdravil. Pred njim je edinega posmrtnega oskarja dobil Peter Finch leta 1976 za glavno vlogo v filmu
mu, ki govori o gejevskem aktivistu Harveyju Milku. V zahvalnem nagovoru se je, kot se to za levičarskega aktivista spodobi, zavzel za pravico porok med homoseksualci ter mimogrede v šali občinstvo označil za "ljubitelje komunistov in homojev". Hollywood je za ameriške konservativce leglo levičarjev, kar pride do izraza med vsako volilno kampanjo, ker gre večina denarja od tam demokratskim kandidatom, Penn pa je eden od izrazitejših aktivistov. To je že drugi oskar za Penna, ki ga je dobil tudi leta 2003 za film Skrivnostna reka.
Kate Winslet je po petih nominacijah sedaj končno dobila oskarja, in sicer za glavno žensko vlogo v filmu o holokavstu
sha. Film opisuje hojo po žici slavnega francoskega pustolovca Phillipea Petita med stolpoma Svetovnega trgovinskega centra leta 1974. Peti te je od takrat opravil še veliko podobnih vragolij, nazadnje je spet zaslovel, ko je lani v New Yorku pre-
Network.
Presenečenja ni bilo niti med animiranimi filmi, kjer je slavila zgodba o zaljubljenem robotu Wall-E. Japonski film Depar-tures je slavil med tujejezičnimi filmi, oskarja za najboljši dokumentarni film pa je dobil Man on Wire režiserja Jamesa Mar-
plezal stolpnico časopisa New York Times. Organizatorji podelitve oskarjev so se po eni najslabših gledanosti slovesnosti v lanskoletnem prenosu tokrat odločili za nekaj sprememb. Namesto komikov so za vodenje prireditve najeli avstralskega igralca, pevca in plesalca ter najbolj "seksi" moškega po ocenah revije People, Hughajackmana, ki je skozi večer prikazal vse tri (ali štiri) svoje talente. Med drugim s pomočjo Beyonce Knovvles, Zaca Efrona in Vanesse Hud-gens. Kandidate za najboljše igralske vloge so tudi letos predstavljali pretekli nagrajenci.
Na letošnji 81. podelitvi oskarjev so posebej počastili filmskega komika Jerryja Levvisa s humanitarno nagrado Jean Hersholt. Dvainosemdesetletni igralec je zadnja desetletja najbolj znan po svojem "telefonu", to je televizijski akciji zbiranja denarja za boj proti mišični okvari otrok, mišični distro-fiji. Jerry Lewis je svoj telefon začel leta 1966, denar proti okvari pa je začel zbirati že v 50. letih prejšnjega stoletja. Nagrado mu je izročil komik Eddie Murphy.
Kulturni dom v Trstu
Gostovanje koprodukcijske predstave Vihar
Na odru Kulturnega doma v Trstu so se v abonmajskem programu za tržaške abonente Slovenskega stalnega gledališča v petek, 13., soboto, 14., in nedeljo, 15. februarja, zvrstile tri ponovitve naj novejše uprizoritve zadnjega izmed del genija svetovne dramske literature, Williama Shakespearja, Vihar, ki je nastal kot koprodukcijska predstava Slovenskega narodnega gledališča Maribor, Slovenskega mladinskega gledališča Ljubljana, Cankarjevega doma in Slovenskega stalnega gledališča Trst. Premieri je že doživela v Ljubljani in Mariboru, sedaj je bil na vrsti še Trst. Vihar prevzame gledalca s svojo trpko realistično noto o krutosti, neustavljivi sli po oblasti, ki zakraljuje tudi med brati, tako da enega ugonobi, pa tudi o človeški krhkosti in predvsem o odpuščanju. Sočasno pa ta igra, ki se dogaja na majhnem otoku sredi oceana, kamor je bil po zaroti izgnan milanski knez Prospero, predstavi svet nadnaravnih sil s čudežnimi bitji, ki s petjem omamljajo človeka, da mu duh otrpne. V njej se prepredajo nevidne niti med realnim in sanjskim, magičnim svetom, kjer Prospero s pomočjo svojih čarovniških sposobnosti povzroči
vihar na morju, a si obenem prizadeva, da se brodolomcem ne skrivi las na glavi in da se celo njihove obleke ne zmočijo in umažejo. To stori, čeprav je na ladji tudi njegov zarotniški brat Antonio. Tudi grdi in divji Kali-ban, sin čarovnice, od katere je Prospero prevzel čarovniško moč, in Ariel, duh, ki ga je osvobodil iz drevesnega debla, sta mu pokorna. Ariel mu pomaga pri izpeljavi njegovega načrta in zato mu gospodar po-
dari svobodo, po kateri je ujeti duh hrepenel. Režiser predstave, Vito Taufer, nenehni iska-telj sodobnih gledaliških estetskih izrazov in mojstrski
oblikovalec uspešnih predstav dramskih del različnih obdobij in žanrov, se je, kot že nekajkrat prej, spet spopadel s Shakespearjevo poetiko, a ga je v primerjavi s slikovito in bogato zvočno in vizualno podobo postavitve Sna kresne noči tokrat bolj zanimala realistična stran. Prav na to se je bolj osredotočil in nadrobno, večkrat v poudarjenih komičnih odtenkih, obravnaval človeške slabosti. Z realizmom je naslikal Prospe-rovega brata Antonia (Matej Re-cer), ki tudi na samotnem otoku naklepa umor sopotnika na ladji-neapeljskega kralja. Humorni lesk preseva Vinka
(Trincula), dvornega norčka, in Štefana, pijanega služabnika, katerih komično obnašanje ob steklenici žgane pijače sta izrazito prikazala Ivan Peternelj in
Dario Varga. Tudi Prospero (Robert Prebil) s stvarno treznostjo vrti svojo čarovniško paličico in je v vsem svojem ravnanju povsem realističen; v njem odpuščanje prevpije maščevalnost. Kot vse Tauferjeve uprizoritve je tudi ta predstava kazala razkošno vizualno podobo, predvsem v prizorih, ko oder preplavijo čudežna bitja. Predstavnika sveta duhov sta poleg plešočih bajeslovnih figur (koreograf Branko Potočan) bila Ariel, v upodobitvi Uroša Mačka, in Irida (Cerera, Juno-na), ki ji je Lara Komar vdahnila svoj glas; s posebno čarobnostjo je odmeval iz čudežnega sveta. Le-tega je Taufer s scenografom Janezom Janšo uokviril v privzdignjeno prizorišče na dnu odra, v ozadju katerega so se kot na filmskem platnu razlivali različni barvni prelivi in tvorili slikovito ozadje čudežnemu dogajanju. Predstavi so barvito podobo dajali še živobarvni kostumi Janeza Janše. Shakespearjevo besedilo je polno izzvenelo v prevodu Andreja Rozmana - Roze in ob glasbenih poudarkih v živo, pianista Andreja Goričarja. Predstava nosi viden tauferjanski pečat tudi zaradi učinkovite osvetlitve posebno nekaterih likov in njihovih značajskih in vedenjskih posebnosti. Taki so Kali-ban, ki ga je z virtuozno igro v hudičevsko prihuljenost, zlobnost in odvratnost odel Boris Kos, in prej omenjena "pijančka", ki sta tudi na tržaški reprizi izzvala spontan aplavz.
IK
Ivan Peternelj, Boris Kos in Dario Varga
"V našem prostoru primanjkuje vizij"
Ljubitelji ali profesionalci?
Vsakič, ko se srečujem s pojmom kultura, ki je sicer tako širok, da ne more imeti stalne definicije, me presune drugi pojem, ki ga z njo celoten nebeški svod močno povezuje in postaja vedno bolj aktualen. Pojem “ljubitelj”, bolj znan kot “amater”, označuje človeka, ki se s kulturo (glasbo, literaturo, filmom, gledališčem, fotografijo, umetnostjo, kulturnim trženjem ipd.) ukvarja v svojem prostem času, mu ta ne prinaša dobička (ali če ga, je tak, da ga porabi za bencin...) in opravlja to pravzaprav zaradi lastnega veselja. Po navadi je pojem “amater” slabšalnega značaja, ker implicira večkrat zmotno prepričanje, da so “amaterske’’ zadeve narejene površno, brez posebnega znanja, smisla za estetiko in kulturo in potemtakem “slabe” ali vsaj “manj vredne”. Po drugi strani je pojem za "profesionalca” nasproten, saj naj bi ta bil vesten, delaven, predvsem pa izobražen in ve, kaj hoče ter kam meri. Njegovo delo je vredno pohval in plačila, saj ga opravlja ne samo v prostem času, ampak mu je to vir preživetja in življenjska odločitev. Poudarjam “naj bi...”
Problem profesionalizacije kulture je nastal takrat, ko se je začelo ljubiteljstvo. Toda ljubiteljstvo samo še ni problem, problem postane tedaj, ko postane samo sebi namen. Da se razumemo. Obstajajo dobri ljubitelji in dobri profesionalci, kakor obstajajo slabi ljubitelji in slabi profesionalci. Na srečo je to odvisno od drugih dejavnikov, kakor so znanje, izobrazba in nadarjenost.
Beseda “ljubitelj” sicer vsebuje koren iz besede “ljubezen”, kar pomeni, da, če stvari delam z ljubeznijo, bom zagotovo prav tako - če ne bolj - uspešen kot marsikateri “profesionalec”, ki svoje delo opravlja rutinsko, brez žara in tiste ljubezni, ki mu omogoča, da je stalno ažuriran, se stalno izobražuje in izboljšuje in se zaveda, da “vsako stvar lahko storimo boljše”. To mu pa pomaga, da v svojem iskanju in delu ne odneha.
Po drugi strani pa ljubiteljstvo ne sme biti nikakršna pretveza, da stvari lahko naredim “na petindvajset”, itak sem ljubitelj... ne da bi se pozanimal ali pokukal v svet (dobrih) profesionalcev, ki vedo, kako se stvarem streže.
Dovolj teorije, gremo k praksi.
Delo v naših kulturnih društvih je v glavnem opravljeno ljubiteljsko. Z vsemi pozitivnimi in negativnimi platmi, kijih ta način dela prinaša. Vendar kje piše, da bi se tako ljubiteljstvo ne bilo sposobno postaviti ob bok profesionalcem? Kje piše, da povsod, v našem preljubem "zamejstvu”, je treba še vedno vse, prav vse, početi za narodov blagor? Zaradi denarja, boste rekli.
Figo! Denarje, vendar ga tisti resorji, od koder prihaja, raje namenjajo drugam kakor v kulturo. Pa imamo. Namesto profesionalizacije kulture prihaja do njenega totalnega razvrednotenja.
Drugi primer?
Kdo izmed slovenskih literatov se lahko šteje za profesionalnega pisatelja? No, kdo bi se že dobil, da mu prodaja knjig znese za pošteno življenje. Kaj pa profesionalen pesnik?
Dobro, dobro, saj to ni bil niti Prešeren, da o Kosovelu ne govorimo... A so zato bili “manj” vredni?
Primerov je še in še. Ki pričajo o tem, da je razlika med ljubitelji ali profesionalci vedno bolj relativna.
Zelo je odvisna od odnosa posameznikov do kulture, do svojega dela in do sebe.
Pravi problem pa je v tem, da v našem prostoru primanjkuje vizij, ker smo še preveč zakoreninjeni v obrambo trdnjav, ki so včasih prazne ali neobstoječe, in nas ohranitveni nagon tako močno obremenjuje, da nismo sposobni novih vizij in izzivov, ki bi terjali zagotovo več truda, a bi nas vsaj postavili v korak s časom in bi nam gotovo ne odvzeli ničesar, kvečjemu obratno.
A to je druga zgodba... / David Bandelj
Velika razstava o Giottu v Rimu
Rim se pripravlja na enega od umetniških vrhuncev letošnjega leta, na veliko razstavo očeta renesanse, Giotta di Bondoneja (ok. 1267-1337). Kot poroča STA, je minister za kulturo Sandro Bondi poudaril, da je bil “Giotto eden od očetov evropske umetnosti in že samo ob
gledanju njegovih mojstrovin vsi postanemo boljši”. Na razstavi bo 50 umetnin, leseni kipi, iluminirani rokopisi in pozlati ter krhke slike na lesu iz 14. stoletja, ki prihajajo iz velikih muzejev vsega sveta. “Ta dogodek ne bo le spomnil na Giottovo delo, njegov namen je tudi prikazati mojstra z novega zornega kota”, je dejal upravitelj arhitekturne dediščine Roberto Cecchi. “Na Giotta je mogoče gledati z več vidikov, o katerih še vedno vemo le malo; takšno je, denimo, njegovo zanimanje za arhitekturo. Razstava bo vsebovala nekaj zamisli za prihodnje študije”. Giotto seje rodil v Toskani, študiral je pri Cimabueju in okoli leta 1305 zaključil svojo največjo mojstrovino - poslikavo kapele Scrovegni v Padovi. Leto in točen kraj njegovega rojstva in izvor njegove družine ostajajo predmet razprav, prav tako časovni nastanek njegovih del. Razstava želi opozoriti prav na te dvome. Pod naslovom Giotto in 14. stoletje (Giotto e il Trecento) bo odprta od 6. marca do 29. junija v rimskem muzeju Vittoriano.
Kinemax / Predpremiera filma o letečih bratih Rusjan
Sanje, ki so postale resničnost
držljivost pa tudi utrinki z domačega Rusjanovega dvorišča... Iz vseh teh prizorov in seveda iz tehtnih dokumentarnih prispevkov se izriše jasna slika trdne volje bratov Rusjan za uresničitev letečega »stroja«. Celovit pogled na težave in tehnične ovire, ki sta jih morala premostiti, pa gledalcu razkrijejo besede Srečka Gombača, pisca zadnje knjige o bratih Rusjan, Rajmunda Krivca in Albina Novaka pa tudi Grazie Rusjan, z obraza katere je upravičeno žarel ponos na slavna in v svoje načrte trdno zaverovana strica. V filmu je poleg poklicnih igralcev, Roka Viharja, ki je odlično poosebil genialnega Edvarda, in Jake Laha, ki je odigral bolj umirjenega Josipa, nastopila cela vrsta statistov, seveda iz naših krajev. Dobršen igralski del je prispeval dramski odsek Prosvetnega društva Štandrež. Preudarnega očeta Rusjana, ki kljub pomislekom ljubeče podpira svoja si-
n
g*"*
nova, je s prepričljivo preprostostjo odigral Marko Brajnik. Ena izmed Rusjanovih sester je bila Nikol Kerpan; Božidar Tabaj, Majda Zavadlav, Joško Kogoj, David Vižintin, Viktor Selva, Snežiča Černič in še vrsta drugih nam znanih obrazov pa so kot statisti sooblikovali skupinske prizore. Prikupna Edvardova zaročenka je bila mlada članica SKPD F. B. Sedej, Jasmin Kovic, katere milina in poteze obraza so prišle zelo lepo do izraza tudi pred občutljivo in neizprosno lečo snemalne kamere.
Petkovi uradni predpremieri filma je isti večer sledila še ena ponovitev prav za štandreške igralce, ker se zaradi nastopa v KCLB niso mogli udeležiti prve projekcije. Film Leteča brata Rusjan si je bilo možno ogledati tudi na prvem programu RTV Slovenija na pustni torek, 24. februarja.
Iva Koršič
n*
Rok Vihar (foto DP)
Trst / Gledališče Rossetti
Vizualno gledališče skupine Mummenschanz je očaralo
Na odru gledališča Rossetti so 31. januarja in 1. februarja zaživela čudna in skrivnostna bitja znane skupine vizualnega gledališča Mummenschanz. Švicarska skupina je obiskala Trst že drugič, saj je leta 1991 že nastopila v gledališču Rossetti s predstavo Mummenschanz Encore. Tokrat se je predstavila z igrivo in zabavno predstavo vizualnega gledališča 3x11, ki je pritegnila odrasle in tudi otroke. Z animacijo preprostih objektov zaživijo pred očmi publike posebna bitja iz sveta domišljije, ki ustvarijo zabavne in originalne, večkrat komične scene. Izvajalci so izvrstni umetniki v mimiki, ekvilibrizmu, magičnih trikih in izvajajo nemogoče s pomočjo lastnega telesa, ki pa je vedno skrito pod črnim kostumom. Izvajalci niso nikoli vidni, dajo le življenje figuram, ki jih uprizarjajo.
Švicarska skupina originalnih odrskih umetnikov že več kot trideset let s svetovnim uspehom
ustvarja gledališče na poseben način in stalno spreminja koncepte vizualnega in plesnega odrskega izražanja. Ustanovitelja sta Bernie Schurch in Floriana Fras-setto, ki sta tudi izvajalca z Raffaello Mattioli in Pietrom Mon-tandonom. "Lepota in nenavadnost giba - pravijo Mummenschanz - odpira začaran svet, kjer postanemo čudežna bitja in objekti, ki pa niso tako daleč od človečnosti, saj so sposobni čustev in reakcij". Za skupino je glavno vprašanje, kako v gledalcu ustvariti iluzijo, kar je na odru vedno pomembno, saj je vsaka predstava na odru ali na platnu iluzija; ni realno dogajanje, ampak nekaj izmišljenega, ki ga publika začuti kot realno, če je iluzija predstave dobro zgrajena. Z domišljijo, drznostjo in ustvarjalno svežino izvajalci skupine Mummenschanz prinašajo na oder novo telesno govorico, ki je spremenila umetnost mimike. Njihova umetniška pot se je začela leta 1972 na Festivalu v Avigno-
nu, kjer so presenetili publiko in kritiko. Od takrat nastopajo za pomembne priložnosti po celem svetu, kot je Festival v Edimburgu, Spoletu, Berlinu in Broadwayju. Zabavna in originalna predstava 3x11 predstavlja njihov domišlji-ski svet in način dela na odru. Skrivnost njihovega velikega uspeha je rezultat raznih faktorjev: najprej originalnost njihovega ustvarjalnega sveta, potem skrbnost in resnost, s katero ustvarijo in razvijejo odrski lik, a še posebno določene precizne umetniške izbire, ki bi izgledale rizične in proti toku realnosti, v kateri živimo. Te izbire jih razlikujejo od ostalih podobnih gledaliških skupin.
Njihove predstave so popolnoma v tišini, obraz in beseda izvajalcev, kot tudi vsaka glasbena kuli-
sa so odsotni, da bi dali prednost gibu, ki ustvarja nenavadne, nam tuje oblike in zato odpira domišljijo, za kar bi jim morala biti hvaležna vsaka publika, ker danes ni dosti umetnikov, ki ponujajo gledalcu svobodo interpretacije določene ideje, s tem da na odru ponujajo samo odprte slike, brez hitre, banalne rešitve. Takih posebnih gibov in scen ne ustvarjajo komplicirani ali tehnološki objekti, ampak vedno preprosti, taki, ki jih uporabljamo vsak dan, ki postanejo v našem potroš-
niškem svetu tudi odpadni material, kot so npr. nailonske vrečke, papir, stiropor, cevke, cevi, vrvi,
tekstilni material in razni plastični predmeti, plastelin, celo samokolnice s kolesci. Z veliko spretnostjo jih uporabljajo za posredovanje idej, jih premikajo tako, da se spremenijo iz navadnega, vsakdanjega predmeta v celo vrsto izmišljenih in spreminjajočih se bitij, ki pa so vedno blizu človeku. Ta bitja postanejo glavne osebe v prizorih, ki so včasih komični, drugič melanholični, strahotni ali romantični. Prisostvujemo ljubkovanju dveh zaljubljencev in njihovemu ljubosumju, lakoti dveh požrešnih živali, ošabnosti in prerekanju dveh čudnih figur, boju med dvema zverema, letenju dveh čudnih svetlečih se zmajev, celo plesu kartonastih škatel, ki se postavijo pred publiko s solistom, ki izvaja virtuozizme, ali skupini prikolic, ki ustvarijo nekakšni glasbeni ansambel, ker s svojimi kolesci izvajajo razgibane ritmične partiture.
V našem sodobnem svetu mora biti vse takoj pripravljeno, živimo v prenasičenju; glasbe vseh vrst, slike, besede, ki so stalno prisotne in postanejo skoraj neprijetna spremljava naših dni. Ko je vsega preveč, vse postane strahotno prazno. Ne hrepenimo več po stvareh, ker imamo že vse, in to skoraj prisiljeno. Igralci skupine Mummenschanz se nočejo prilagoditi temu načinu življenja in se zato približujejo svetu tišine, ki so ga nekoč doživljali otroci - danes večinoma žal ne več -; svet igre v naravi, ko so se kamenčki, travnate bilke, ptičja peresa in vejice spreminjali v skrivnostna bitja neskončnih zmogljivosti, igrače, s katerimi so si otroci razširjali svoja obzorja domišljije, ki je tako koristna za zdravo rast racionalne in čustvene plati človeka. Opažam, da zadnje čase ustvarjalci na najrazličnejših poljih iščejo ta "izgubljeni svet”, ker smo ga vsi potrebni. Vračajo se v otroštvo: iskati smisel in bistvo stvari, a vsem ne uspe iz preprostosti ustvariti umetnino, zato je bil večer v popolnoma tihem gledališču res lepo doživetje za številno publiko, ki je napolnila dvorano, verjetno zato, ker najlepša umetnost je iskrena in lahkotna kot otrok.
Raffaella Petronlo
stva iz leta 2002 materni jezik za skoraj 88 odstotkov prebivalcev Slovenije. V Sloveniji jo kot svoj prvi jezik uporablja okoli 1,85 milijona prebivalcev, kot svoj drugi jezik pa jo obvlada približno 11.000 pripadnikov madžarske in italijanske avtohtone manjšine ter okoli 140.000 govorcev, priseljenih v Slovenijo iz republik nekdanje Jugoslavije. Govorimo jo še v zamejstvu in ponekod po svetu; skupaj ta južnoslovanski jezik govori približno 2,5 milijona ljudi. Društvo slovenskih pisateljev je mednarodni dan materinščine v ponedeljek, 23. februarja, počastilo z literarnim večerom, na katerem so sodelovali pesnica in pesniki iz našega območja in iz avstrijske Koroške, in sicer: Marina Cernetig, Janko Ferk, Marko Kravos, Franc Merkač, Jurij Paljk in Aleksij Pregare. Večer, ki je bil na sedežu društva v Ljubljani, je lepo povezovala Cvetka Bevc, ki se je pri organizaciji večera načrtno odločila samo za ustvarjalce iz t. i. zamejstva, ker je na teh področjih slovenski jezik najbolj ogrožen.
Sto let je minilo, odkar sta pod "goriško nebo" poletela brata Rusjan, katerih navdušeno in zagrizeno pionirsko delo na področju letalstva je bilo dalj časa "pozabljeno", a pred časom končno na novo oživljeno, tudi po zaslugi njune nečakinje Grazie Rusjan. Ko se je pred desetimi leti iz Bruslja, kjer je službovala, vrnila v rodno Gorico, je začela zavzeto brskati po življenjski poti svojih stricev in s pomočjo sorodnikov v Argentini - tja so se odselili nekateri bratje in sestre velike družine Rusjan, ki je ob očetu Slovencu, na Goriškem poznanem sodarju iz ulice Cappella, in materi Fur-lanki štela devet otrok -začela sestavljati mozaik teh dveh goriških "Ikar-jev", od katerih je bil Edvard pravi sanjač, "ki je uresničil svoje sanje s pomočjo brata Josipa", kot je med drugim dejala na predstavitvi dokumentarno-igra-
nega filma o teh dveh izjemnih bratih gospa Rusjan, ko jo je na oder goriškega Kinemaxa, v petek, 13. februarja, povabil v imenu prirediteljev večera, Transme-
ta Rusjan, s pomenljivim podnaslovom Zgodba o zmagi za vsako ceno. Producent filma je Igor Pe-diček - Casablanca (Slo), koproducenti pa so Transmedia Spa (I),
die in Kinoateljeja, Aleš Doktorič. Velika dvorana je bila natrpana z radovednimi gledalci, ki so komaj čakali na ogled filma Leteča bra-
RTV Slovenija, Qollective (Slo), Bad film (Gr), Hargla (Lv). Finančno podporo so prispevali Ministrstvo za kulturo RS, ME-
DIA, FGV Fondo Regionale per 1'Audiovisivo in dežela FJK. Med publiko Kinemaxa so bili ustvarjalci filma, ki so ga posneli lansko poletje v najhujši vročini pod natančnim očesom režiserja Borisa Palčiča na Jeremitišču, na gori-škem letališču, v Ajdovščini in na Lokvici pri Opatjem selu. Petinštiridesetminutni film je zelo privlačen, zanimiv in razgiban prav zato, ker se v njem usklajeno prepletajo in zlivajo v celoto stvarni dokumentarni deli in igrani inter-mezzi, ki nas vabljivo pospremijo v začetek dvajsetega stoletja v so-darsko delavnico, v kateri sta brata Rusjan začela sanjariti o letalu in ga tudi uspešno uresničila. Dobo in razpoloženje časa prikličejo v spomin tudi prizori s poskusi letenja na Rojcah, utrinki s kolesarske dirke - brata sta pač skrbela za svojo telesno zmogljivost in vz-
gotovo ogroženih, 607 pa jih je v nevarnosti. Zemljevid tudi kaže, da obstaja 199 jezikov, ki jih govori manj kot deset ljudi, 178 jezikov pa je takšnih, ki jih govori od deset do 50 ljudi. "Smrt jezika vodi do izginotja več oblik nesnovne kulturne dediščine, predvsem neprecenljive dediščine tradicij in ustnega izražanja skupnosti, ki je jezik govorila - od pesmi in legend do pregovorov in šal, " po poročanju Slovenske tiskovne agencije poudarja Matsuura.
Novi vodja sektorja za slovenski jezik na ministrstvu za kulturo Velemir Gjurin je prepričan, da je vsak jezik ogrožen, "ker gre za živ organizem", vendar pa je bojazen za slovenščino po njegovem mnenju odveč. "Res pa je, da znamo bolj ceniti tuje jezike kot svojo materinščino," je v pogovoru za STA ocenil Gjurin, ki na splošno trdi, da področje materinščine zakonsko ni dovolj urejeno. Slovenska statistika ugotavlja, da je slovenščina po zadnjem popisu prebival-
Literarni večer ob Mednarodnem dnevu jezikov
"Slovenščina je živa, se razvija in ji ne grozi izginotje!"
Organizacija združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (Unesco) je leta 1999 razglasila 21. februar za mednarodni dan maternega jezika. S tem želi opozoriti na potrebo po ohranjanju kulturne in jezikovne različnosti v svetu. Skoraj polovici jezikov preti izumrtje, ugotavlja Unesco in poziva k harmoničnemu sobivanju jezikov vseh dežel. Generalni direktor Unesca Koičiro Matsuura je sicer ob letošnjem 21. februarju, ki že desetič obeležuje mednarodni dan maternega jezika, pozval k akciji, tako da so številnim deklaracijam in iniciativam, napovedanim v letu 2008, sledili tudi specifični ukrepi. Še posebej upa, da bodo vlade v svojih formalnih in neformalnih izobraževalnih sistemih ter
administracijah uveljavile ukrepe, namenjene zagotavljanju harmoničnega in plodnega sobivanja jezikov vseh dežel. Nova različica zemljevida ogroženih svetovnih jezikov, ki jo je objavil Unesco, kaže, da je ogrože-
nih okoli 2500 od približno 6000 jezikov v svetu. V minulih treh generacijah je izumrlo več kot 200 od približno 6000 jezikov; 538 jezikov je kritično ogroženih, 502 jezika sta močno ogrožena, 632 jezikov je za-
Kratke
Koncert sopranistke Tamare Stanese
Prva izmed petih postnih večernic v tržaški stolnici je v nedeljo, 1. marca, vabila tudi po slovensko. Na koru je namreč ob spremljavi stolnega organista Roberta Brisotta zapela sopranistka Tamara Stanese, na programu pa sta bili tudi skladbi Lojzeta Bratuža. Sicer je deli Strašno trpiš in Zapuščen v neskončni boli za orgle in sopran priredil maestro Cappelle civice Marco Sofianopulo. Vrhunsko izvedbo pevke, ki sama poje v Cappelli civici, so prisotni nagradili s toplim aplavzom, kar je tudi pokazalo, da je prepletanje petja, glasbe in brane besede seglo do srca. Postno srečanje je namreč spremljalo branje odlomkov iz Svetega pisma, kijih je izbral in prebral stolni župnik Giorgio Carnelos. Sicer sta Stanesejeva in Brisotto predstavila še Bachova, Mendelssohnova, Karg-Elertova, Regerjeva in VVolfova dela. Postne večernice so nastale v sodelovanju med odborništvom za kulturo tržaške občine, zborom Cappella civica, stolnico sv. Justa in združenjem Promusica ter s prispevkom dežele FJK.
V spomin na Karlo Malalan vdovo Ban
Na openskem pokopališču smo se 18. februarja poslovili od 87-letne Karle Malalan vdove Ban. Poznali smo jo kot Karlo Jurjevo, ki je že kot otrok morala kaj kmalu poprijeti za delo v hiši skupaj z ostarelo babico, kot edina hčerka petih otrok Katerine in Pavla Malalana po bolezni, kije prizadela mamo. Hitro je odraščala in
se že med vojno poročila z Leonardom Banom, si ustvarila lastno družino, v kateri so se jima rodili trije otroci. Prvorojenec je že kot dvoleten otrok podlegel hudim poškodbam v težavnem povojnem času. Pela je pri domačem cerkvenem pevskem zboru vse od leta 1954, ko je bila cerkev ponovno blagoslovljena in odprta bogoslužnim namenom po medvojni oskrunitvi vojaštva. Tudi po letu 1995, ko ni več aktivno sodelovala pri CPZsv. Florijan, je še vedno s svojim glasom rada pomagala lepšati nedeljske sv. maše, dokler so ji dopuščale pojemajoče moči. Smrt mlajšega brata Brunota pred sedmimi meseci jo je zelo potrla in njeno šibko zdravje je vidno pričelo pešati. Vedrega, nasmejanega obraza je vedno, še posebno za večje praznike, ponujala svojo pomoč pri čiščenju in urejanju domačega svetišča. Spomnili se je bomo tudi kot gostiteljico ob večjih cerkvenih praznikih, ko so se pevci zbirali ob kavi in domačem pecivu na njenem domu. Ne nazadnje se je bomo spomnili tudi kot naročnice Novega glasa in bralke tudi drugega verskega tiska. Vaš glas, nasmejani obraz in odprti značaj nas bodo še dolgo spremljali, draga Karla. Hčerki, sinu in ostalim sorodnikom izrekamo iskreno občuteno sožalno bližino. / P. V.
Vodstvo SSG pri županu Dipiazzi
Tržaški župan Roberto Dipiazza je prejšnji teden sprejel vodstvo SSG, predsednico upravnega sveta Martino Kafol in ravnatelja Tomaža Bana. Pohvalno se je izrazil o delovanju gledališča. Na zelo tvornem razgovoru so prišla do izraza najbolj pereča vprašanja, ki so vezana na obstoj ustanove. Predvsem je bil govor o vlogi, ki jo tržaška občina ima kot ustanovna članica SSG, o vprašanju posodobitve statuta gledališča in o finančnih perspektivah za tekoče leto. Županje izrazil pripravljenost, da se Občina Trst konkretneje angažira za nadaljnji razvoj našega gledališča z željo, da bi bila Občina bolj soudeležena pri upravljanju ustanove.
Postni govori po radiu Trst A
Začel seje postni čas, ko po radiu Trst A dvakrat na teden, vsak petek in torek, ob 18.45, lahko prisluhnemo postnim govorom, ki so jih letos zaupali patrom minoritom slovenske province, ker bodo meseca oktobra v tržaških župnijah, kjer je redna slovenska služba božja, vodili sveti misijon. Za temo so si izbrali postaje križevega pota. Tako je prvi nagovor v petek, 27. februarja, podal provincial slovenskih minoritov, p. Milan Kos, kije razmišljal o Pilatu, ki obsodi Jezusa na smrt. Druga oddaja je bila na sporedu 3. marca. P. Mirko Veršič, ki službuje v Piranu, je poslušalce vabil k razmišljanju o Jezusu, ki vzame križ na svoje rame. Isti avtor seje poglobil tudi vsporočilo naslednje postaje, ko Jezus prvič pade pod križem, ta 3. govor bo na sporedu v petek, 6. t. m. V torek, 10.3., bo poslušalce nagovoril p. Franc Murko iz samostana v Olimju, ki bo obravnaval 4. postajo, ko Jezus sreča svojo žalostno mater, in nato še 6. postajo, ko Veronika poda Jezusu potni prt. Ta oddaja bo na sporedu 17. marca. V petek, 13.3., pa bo p. JanezŠamperl, gvardijan minoritskega samostana na Ptujski Gori, razmišljal o sporočilu 5. postaje, ko Simon iz Cirene pomaga Jezusu nositi križ. Sedmi govor, v petek, 20 t. m., in seveda sedma postaja, ki govori o tem, da je izmučeni Jezus drugič padel pod križem, je bil zaupan p. Slavku Stermšeku, ki je sestavil tudi osmega, za torek, 24.3, ko bomo prisluhnili sporočilu postaje, ko Jezus tolaži jeruzalemske žene. VSotrem pri Ljubljani živi in deluje minorit p. Janez Ferlež, ki je poznan tudi kot avtor številnih duhovnih pesmi. Za snov svojega razmišljanja za petek, 27.3., je izbral 9. postajo, ali o tem, kako Jezus tretjič pade pod križem, na koncu pa je zapel svojo pesem Nad vsem naj bo ljubezen. S svojo pesmijo Popolna ljubezen je končal tudi 10. oddajo, ki bo na sporedu v torek, 31. marca. Posvetil jo je postaji križevega pota, ko Jezusa slečejo in mu dajo piti kis pomešan z žolčem. P. Tomaž Majcen, ki je bil pred kratkim izbran za gvardijana samostana svetega Petra in Pavla na Ruju, bo v petek, 3. aprila, obnovil pomen 11. postaje, ko Jezusa pribijejo na križ, ter naslednje, 12. postaje, ki bo na sporedu v torek, 7. aprila, ko nas bo vabil k premišljevaju o Jezusovi smrti na križu. Zadnji, 13. radijski postni govor, ki bo povezoval slednji dve postaji ljudske pobožnosti križevega pota, ko Jezusa snamejo s križa in ga izročijo materi ter položijo v grob, pa bo na sporedu na veliki petek, ob 18.45. Nagovor je sestavil p. Danilo Holc, ki deluje v minoritskem samostanu v Piranu. Kdor bo sledil radijskim postnim govorom, bo verjetno rad v mesecu oktobru prisluhnil misijonarjem, ki bodo prišli v Trst, da bi tržaško versko skupnost poživili v veri, upanju in ljubezni!
M Predstavitev knjige Marije Ščuka Kerže
Kalvarija narodnega voditelja Zorka Ščuke
Bil je med glavnimi voditelji ilegalnega odpora v Trstu med prvim in drugim tržaškim procesom. Zorko Ščuka je bil dolga povojna desetletja v Jugoslaviji in pri nas zamolčana osebnost. Končno se je ob demokratizaciji Slovenije začela pisati beseda resnice in prišlo je na dan, da ga je Ozna
20.	maja 1945 aretirala v Trstu in odpeljala v Centralne zapore Ozne v Ljubljano. 11. avgusta 1945 se je za njim izgubila vsaka sled, v njegovi zaporniški mapi je ostal le listič z besedami "Bil je likvidiran". Odstira pa se tudi celo povojno obdobje dolga zavesa suma, da je Ščuka med drugim tržaškim procesom izdal sotrpine. V Rimu je namreč prišel na dan original zapisnika, ki sploh ne kaže v to smer, pa tudi v dokumentih Ozne ni o tem besede, zapisano je le, da je bil britanski oziroma ameriški agent.
Za zelo dobro obiskan večer o Zorku Ščuki v priredbi Društva
slovenskih izobražencev in Knjižnice Dušana Černeta je dala povod pri Goriški Mohorjevi družbi pred kratkim izdana knjiga Marije Ščuke Kerže Moj oče Zorko. Poleg avtorice so na srečanju sodelovali Lida Turk, ki je napisala spremne besede, pre-
ložbe, Marko Tavčar, večer pa je vodil časnikar Ivo Jevnikar. Življenjsko pot očeta je v Peterlinovi dvorani opisala avtorica knjige, ki je najprej poudarila, da je bil Zorko Ščuka zadolžen za osveščanje mladine. Pravi center kulturnega, političnega in social-
v ulici Sv. Frančiška, pomembna oporna točka pa je bila tudi njegova trgovina v ulici Milano, Ščuka je bil namreč po izobrazbi agronom.
Ščukova kalvarija se je začela 5. septembra 1940, ko so ga fašisti zaprli. Po mučenju in trdi ječi je bil na drugem tržaškem procesu obsojen na smrt in nato pomiloščen na dosmrtno ječo na Elbi. Komaj v začetku leta 1944 se je vrnil domov. Kmalu se je umaknil v Švico, v Trstu pa je bil spet dva tedna pred osvoboditvijo. Po aretaciji družina o njem dolgih petdeset let ni vedela ničesar.
Skušal je zakriti tajno delovanje,	ničesar ni
povedal, kar bi politično bremenilo te ljudi in bi zasliševalci že ne poznali, je odstrla senco s Ščukove izpovedi pod prisilo Turkova. Preusmerjal je pozornost preiskovalcev na obrobne zadeve. V svojih pismih družini je bil zelo oprezen, spretno se je znal izogibati cenzuri, je na večeru podčrtala Cendova in dodala, da lahko na več mestih beremo tudi med vrsticami. V knjigi je objavljenih 87 izmed 206 pisem iz zaporov v Koroneu, Rimu in na Elbi.
KARITAS
vajalka Ščukovih pisem iz zapora	nega življenja Slovencev v Trstu
prof. Marija Cenda in tajnik za-	je postalo njegovo stanovanje v
Knmiu Srečanje pri šolskih sestrah
Družina mora sloneti na dialogu!
v
Škofijska komisija za pastoralo zakoncev in družine je v nedeljo, 1. marca, priredila pri šolskih sestrah pri Sv. Ivanu tretje srečanje, na katerem je g. dr. Vinko Škafar, nekdanji urednik priloge tednika Družina, spregovoril o vlogi družine in trdni zakonski zvezi v današnji družbi.
Uvodoma je številne slovenske pare pozdravil odgovorni za družinsko pastoralo, prof. Marijan Kravos, in poudaril, da je namen tovrstnih srečanj iskanje primernih odgovorov na številne izzive, ki jih sodobna družba postavlja družinski enoti: "Prepričani smo, da je zakonska skupnost okolje, v katerem otroci odraščajo na primeren način in to izkušnjo ohranjajo in gojijo vse svoje življenje". Po krajši priložnostni molitvi, v kateri se je Tatjana Oletič priporočila Bogu, naj oskrbi prisotne z milostjo dialoga tako v zakonu kot v odnosu do drugih, je
predavatelj razčlenil svoje razmišljanje na podlagi temeljite analize družinske celice, ki mora sloneti na trdni podlagi zakonske zveze očeta in matere. Kre-menitost zakona je namreč pogoj, da bodo otroci odraščali v miru in ljubezni.
Dr. Škafar je poudaril, kako je po evropskih statistikah družina še vedno najbolj cenjena družbena enota, čeprav nam nekateri drugi podatki prikazujejo, kako se mladi vedno bolj pozno odločajo za zakonsko življenje.
Več je dejavnikov, ki pripomorejo k uspehu zakonskega in družinskega življenja: med njimi je dialog najpomembnejši. "Dialog je kvaliteta, ki človeku pomaga pri razvoju", je dejal predavatelj in komunikacijo izenačil s samo ljubeznijo. Zakonska zveza je potemtakem naravni zakrament, je vrednota, ki ima v sebi odrešenj-
ske lastnosti. Veliko je namreč primerov, ki prikazujejo, kako je življenje posameznika v samskem stanu večkrat pohujšljivo (moški so nagnjeni k alkoholizmu, ženske pa k frustraciji). Posebno pozornost je predavatelj namenil tudi odnosu, ki naj ga starši imajo do otrok: "Otroci se v družini najbolje počutijo, če med vama občutijo prisotnost dialoga: ljubezensko razmerje za-
koncev se bo nato po naravni poti prelilo na ostale družinske člane". Škafar je obenem prepričan, da razvezanih oz. ločenih parov nikakor ne gre obsojati: vsako živ-
ljenje lahko skriva veliko ugank, vsako življenje je poglavje zase, svete ljudi lahko najdemo tudi v hudih preizkušnjah.
Tako predavatelj kot udeleženci predavanja so soglašali, da je družinskemu krogu - bodisi v odnosu med zakoncema bodisi v razmerju med starši in otroki -potrebno odmeriti nekaj časa za sproščeno, neobremenjeno in ljubeznivo soočanje, vsaj uro te-
densko ali vsaj mesečno.
Po predavanju je g. dr. Škafar v kapelici šolskih sester daroval sveto mašo.
IG
Foto IG
Marijin dom v ul. Risorta
Začela se je 40. revija Primorska poje
Konec februarja, v petek,
27.2.,	se je s koncertom v Izoli začela letošnja zborovska revija Primorska poje, ki obhaja okroglo 40-letnico. Ze naslednjega dne, 28. 2., pa so se pevci in njihovi zborovodje zbrali v Marijinem domu v Ul. Risorta v Trstu in v prostorih osnovne šole v Knežaku ter ponovili uspešni recept zborovske revije, ki povezuje zbore z obeh strani meje. Recept, ki sta ga prvič v Kopru napovedala Ivo Jelerčič za komaj ustanovljeno Zvezo pevskih zborov Primorske in dr. Hlavaty za Slovensko prosvetno zvezo iz Trsta. To je bilo 1. marca 1970. Tistega leta so se zvrstile štiri revije z 49 zbori. Od takrat se je Primorska poje krepila in razvijala, tako da lahko danes rečemo, da pomeni zelo stvaren prerez zborovske kulture na obeh straneh meje na vsem področju, od Trbiža do
morja. Recept se je v štirih desetletjih bistveno obogatil z novimi elementi. Zelo vzpodbudno je bilo dejstvo, da sta prva organizatorja leta 1992 povabila k soorga-niziranju tudi Zvezo slovenske katoliške prosvete iz Gorice, Zvezo cerkvenih pevskih zborov iz Trsta in Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti. Z vsebinskega vidika velja izpostaviti, da je programe obogatila odločitev, da revija posveti vsaj en koncert skupinam, ki izvajajo originalne ljudske pesmi, in sporedom sakralne vsebine. Tako torej, 40. izvedba zborovske revije se je začela. Izpostavimo naj nekaj podatkov, ki so jih organizatorji objavili med uvodno tiskovno konferenco. Letos sodeluje 213 zborov, skupno se bo zvrstilo 32 koncertov.
Če se na tem mestu ustavimo pri prvem koncertu na Tržaškem,
lahko zapišemo, da je to bil lep pevski dogodek, ki so ga oblikovali zbori in skupine iz zelo različnih stvarnosti. Večer, ki ga je povezovala Nadia Roncelli, je uvedel moški nonet Vasovalci iz Dol nad Idrijo, ki ga vodi Rado Erznožnik. Sledil je pozdrav gostitelja revije, ravnatelja Marijinega doma, msgr. Marija Gerdola, ki je izpostavil stoletno povezovalno, versko in narodnoobrambno vlogo ustanov, ki so delovale v teh prostorih. MePZ Alojz Kocjančič iz Puč, ki ga je vodila Ivana Pucer, je predstavil živahno izbran spored, nato so bili na vrsti jubilanti, Fantje izpod Grmade. V imenu organizatorjev je zboru, njihovemu zborovodji Ivu Kralju in dvema pevcema, Edi Race podelil spominsko priznanje za sodelovanje na vseh dosedanjih izvedbah. Zapeli so fantovsko uglašen izbor pesmi. Nastop MePZ Jazbine-Plešivo, ki ga vodi Zdravko Klanjšček, je potrdil, da je zborovska dejavnost zelo trdoživa in globoko zakoreninjena v našem prostoru in kmalu spet zaživi, če se kdo zavzame zanjo.
Lepo je bilo pogledati zbor
samih pevsko navdušenih mladih fantov, ki so v Trst prišli iz Črnega Vrha nad Idrijo. Zbor Pobje vodi Veronika Rupnik. Večer pa je suvereno, z morsko tematsko zaokroženim sporedom ob instrumentalni spremljavi istrskega ljudskega godca Marina Kranjaca zaključil MePZ Obalca, ki ga vodi tržaška zborovodkinja Aleksandra Pertot.
Pred njihovim nastopom so na večeru kratko spregovorili o knjigi Belkanto, ali sla po petju, ki jo je napisal znani zborovodja in skladatelj Adi Danev in ki bralcu ob bogati spominski vsebini na zanimiv način posreduje veliko zanimivosti o pevcih in glasbeni zgodovini, a tudi o dihalni in pevski tehniki.
Prvi zamejski koncert jubilejne, 40. Primorske poje pa se je v resnici končal v kletnih prostorih, ob prigrizku in pogovoru ter petju prisotnih zborov, ko se vzpostavi ono prijazno vzdušje med ljudmi, ki imajo radi slovensko pesem, in ko se čas, pa čeprav za kratek čas, ob čudežni moči ubranega petja, lahko tudi ustavi.
T. Komar
NARODNI DOM
Glasbena matica
Glasbeniki ob dnevu kulture
Glasbena matica se vsako leto spominja svojega prvega in najbolj prestižnega sedeža, nekdanjega središča slovenskega kulturnega in gospodarskega življenja v Trstu, s priložnostno vrnitvijo v prostore, kjer so se pred stoletjem odvijale prve lekcije in koncerti. Narodni dom je namreč že več let okvir tradicionalnega koncerta učencev šole ob dnevu slovenske kulture. Na simbolično pomembnem odru so se tudi tokrat zvrstili solisti in komorne skupine, ki so izvajali izključno skladbe slovenskih avtorjev. Skladatelji iz naše dežele so imeli letos največji poudarek.
Gostujoči otroški zbor Mali lujerji iz Benečije je že na začetku uvedel v koncert s skladbo zborovodje Davida Clodiga, nato je predstavnica goriške Glasbene matice, pianistka Tamara Pod-veršič, zaigrala skladbo, ki jo je napisal profesor šole, trobentač
svojega
Peter Pačnik. Jan deli'Anno in Rudi Fermo pa sta štiriročno zaigrala noviteto Igra za dva št. 1, ki jo je prof. Claudia Sedmach namenila živahnosti, energiji in igrivosti
Foto Kroma
nosti tržaškega skladatelja, zborovodje in skladatelja Adija Dane-va črpal iz malega zaklada skladb, ki mu ga je posvetil na pobudo zborovodkinje Aleksandre Pertot. Ubrani kvartet flavt je izbral skladbo Dine Slama, pianistka Petra Grassi je zaigrala skladbo Brede Šček, Katarina Pisani pa je upoštevala manj razširjeni opus Staneta Maliča. Mali Rok Dolenc je doživeto odi-
malih učencev s heterogeno pisavo, ki sega od bolj tradicionalnega igranja do sproščujoče uporabe telesa s ploskanjem in udarjanjem. Mešani mladinski zbor Trst je kot glasnik umetniške ustvarjal-
gral utrinek iz klavirske literature Vasilija Mirka.
Godalci so obarvali svoje nastope z ljudsko noto, od rezijanskega motiva v izvedbi violinistke Valentine d'Aloia do
Vodopivčevega venčka narodnih, ki ga je izvedel violončelist Emanuele Panizon. Program so dopolnile tudi učenke solopevskega oddelka iz razreda prof. Krisztine Nemeth; slovenska samospeva sta zapeli sopranistki Elisa Iovele in Valentina Sancin. S poezijami Franceta Prešerna, ki jih je recitirala igralka Nikla Petruška Panizon, so se prepletale tudi solistične glasbene točke pianistov Chiare Turel, Martine Jazbec, Valentine Cibic, Matjaža Zobca in komorne izvedbe dua s flavto in klavirjem (Marco Obersnel in Ivana Milič, oba s spreml-javo Matjaža Zobca, Sara Bembi in prof. Beatrice Zonta). Precej številno publiko je kot običajno pozdravil ravnatelj šole Bogdan Kralj, ki je izrazil posebno dobrodošlico tudi nekdanjemu, dolgoletnemu ravnatelju šole Gojmirju Demšarju.
PAL
Obvestila
vanje Pravice težkega bolnika in podporni upravitelj. Govoril bo univerzitetni profesor za civilno pravo na ekonomski fakulteti v Trstu Paolo Cendon. Vljudno vabljeni!
Darovi
Za cerkev v Gropadi darujeta: ob spominu na pokojnega moža Milana Grgiča žena Delka 20 evrov, v spomin na pokojnega bratranca Vladimirja Gabrielli sestrična Zorka 25 evrov.
Za cerkev na Pesku: v spomin na pokojnega brata Marcella Gropaj-ca daruje brat Danilo z družino 50 evrov.
ZVEZA CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV-TRST ZVEZA PEVSKIH ZBOROV PRIMORSKE ZVEZA SLOVENSKIH KULTURNIH DRUŠTEV TRST-GORICA-VIDEM ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE JAVNI SKLAD RS ZA KULTURNE DEJAVNOSTI
vabijo na koncert revije
PRIMORSKA POJE 2009
petek, 13. marca, ob 20.30 cerkev sv. Urha v Dolini
Nastopili bodo:
MoPZ Pergula - Sv. Peter Združeni zbor ZCPZ - Trst MoPZ Janez Svetokriški - Ajdovščina MePZ Sv. Jernej - Opčine MePZ dr. Frančišek Lampe - Črni Vrh nad Idrijo MePZ Gorjansko MoPZ Srečko Kosovel - Ajdovščina
NOVI
Založba Mladika v sodelovanju z Narodno in študijsko knjižnico iz Trsta vabi v petek, 6. marca, ob 18. uri, v razstavno dvorano NŠK v Narodnem domu (ul. Filzi 14 v Trstu) na predstavitev knjige L'altra anima di Trieste (Druga duša Trsta). Sodelujejo: urednica dela Marija Pirjevec, Boris Pahor, Igor Škamperle, Jože Pirjevec in Elvio Guagnini. Združenje Hospice Adria-Onlus vabi v ponedeljek, 9. marca, ob 18. uri, v dvorano Baroncini, ul. Trento 8, na zelo aktualno preda-
Finžgarjev dom 28. februarja, v °	’	Fmzgarjevem
Večer slovenske srna0p£
Program je bil
pesmi in besede
sem se je pre-
Anton Martin Slomšek je pletala z govorjeno besedo, glasba natanko pred 150 leti storil je zrcalila literaturo: vse je bilo odločilno potezo, ki je prežeto z žlahtnim in ponosnim pripomogla k ohranjanju slovenske besede in kulture na severovzhodnem predelu današnje Slovenije: sedež škofije je namreč iz Svetega Andraža prenesel v Maribor in tako preprečil nadaljnje ponemčevanje Štajerske. Letos obhajamo hkrati tudi desetletnico njegove proglasitve za blaženega. Ti dve obletnici sta bili izhodišči, na podlagi katerih sta Društvo Finžgarjev dom in Cerkveni pevski zbor Sveti Jernej priredila lep večer Slovenske pesmi in besede, ki je bil v soboto,
PREŠERNOVA PROSLAVA
jal prof. Peterlin. Res pa je obratno: že od samega nastanka je naš zamejski šolski sistem utrdil hrbtenico naše skupnosti in je znal v naše duše ponovno vcepiti samozavest, v naše glave pa prepričanje, da je bila odločitev za slovensko šolo pravilna izbira. Profesorji so ogromno delali, nudili znanje, dijake so vneto pripravljali na življenje, jim širili obzorja, "nakazali so nam osnove, na katerih smo potem sami znali graditi naprej". Prof. Peterlin je zato prepričan, da problem ne tiči v slovenski šoli, temveč v nas samih: "Problem je v hrbtenici. Ali jo imaš ali je nimaš. Ali si v nekaj prepričan ali pa dopustiš, da te plitvina duha pelje v razmišljanja, ki so bolj podobna oportunističnim blodnjam kot pa razmišljanju o receptih, ki naj našo šolo obdržijo pri življenju". Naša šola je in bo torej taka, "kot jo bomo mi sami ustvarili in želeli", je dejal prof. Peterlin, ki je v svojem nagovoru poudaril še pomen jezika in
svečen slovenski pesmi. Po nastopu šolskega zbora tržaškega pedagoškega in družboslovnega liceja Slomšek, ki ga vodi profesorica Irena Pahor, so na oder Finžgarjevega doma stopili domači pevci zbora Sveti Jernej, ki se je najprej predstavil v mešani zasedbi, nato pa še v zasedbi moške pevske skupine. Mešani zbor se je predstavil s posebnim projektom, ki si ga je zamislil dirigent Janko Ban: izbral je namreč izključno pesmi, v katerih so besedilo napisali duhovniki (peli so pesmi na besedila Slomška, Gregorčiča, Trinka in Miklavca). Openske pevce je zaradi bolezni zborovodja Janka Bana nadomestil mlad nabrežinski glasbenik Mirko Ferlan, ki je že pred časom prevzel vlogo zborovodje Moške pevske skupine Sv. Jernej.
IG
odnosa z matično domovino: "Storiti moramo vse, kar je v naši moči, da bodo naši stiki z matično domovino vsakodnevni, tesni, tovariški, odprti"! Literarnemu delu blaženega A. M. Slomška je bila posvečena začetna točka sporeda: Otroška igralska skupina Tamara Petaros je pod mentorstvom Lučke Peterlin Su-sič predstavila splet Slomškovih pesmi, med katerimi so nekatere tako priljubljene, da so že ponarodele. Drugi del večera pa je bil po-
občutkom pripadnosti slovenskemu narodu in našemu prostoru. To je prišlo še zlasti do izraza v besedah slavnostnega govornika prof. Ivana Peterlina, ki je svoj nagovor posvetil zamejskemu šolstvu in našemu, večkrat neupravičeno zaničevalnemu odnosu do njega. Večkrat slišimo namreč, kako je zamejska šola 'problem', "kako je naša šola zanič" - je de-
Prof. Kacin Wohinz in prof. Marta Verginella
Globok vpogled v naš upor proti fašizmu
NARODNI DOM
Nova publikacija založbe Slovenska matica Primorski upor proti fašizmu 1920-1941 prinaša dragocen, celovitejši in v določeni meri doslej še neuporaben spekter presojanja in raziskovanja obdobja, ki je globoko zaznamoval zavest slovenskega človeka, še zlasti primorskega. Veliko je še neraziskanega arhivskega materiala tako v Rimu kot drugod, ki čaka na korenito obravnavo: to raziskovalno breme mora v prihodnje sloneti na prizadevanju mlajše generacije zgodovinarjev, čeprav med Slovenci doslej še ne obstaja primerna delovna skupina, ki bi sistematično proučila tako zajeten material fasciklov, fotografij, map, spominkov in drugega. Poleg tega nimamo na razpolago popolnega seznama deportirancev, konfini-
rancev in ostalih antifašistov: ko bi se ta zapuščina porazgubila, bi Slovenci tvegali izgubiti pomemben del naše preteklosti. Prav bi bilo zato, da bi ves material čim prej pregledali in preslikali ter na ta način zavarovali del italijanske in naše zgodovine, ki je še danes nekaterim trn v peti.
S to mislijo je prof. Marta Verginella sklenila svoj poseg ob tržaški predstavitvi zgodovinske publikacije, katere soavtorica je ob prof. Verginelli prof. Milica Kacin VVohinz. Prvi in poglavitni del knjige je napisala prof. Kacin VVohinz in sloni na poglavjih, objavljenih v Prvem antifašizmu v Evropi. Drugi del študije pa pripada prof. Verginelli in vsebuje dopolnjeno in razširjeno razpravo o drugem tržaškem procesu, ki je bila v italijanščini objavljena leta
2003 v knjigi z naslovom Dal processo Za-niboni al Processo Tomažič. II tribunale di Mussolini e il confine orientale (1927-1941). Knjigo so predstavili v sredo, 25. februarja, v Narodnem domu na pobudo Narodne in študijske knjižnice in Slovenskega kluba; založbo Slovenska matica je zastopal Ignacij Voj e, srečanje je uvedel ravnatelj NŠK Milan Pahor, vodil pa ga je zgodovinar in profesor na koprski univerzi Aleksej Kalc.
"Prikaz primorskega antifašizma se v delu opira tudi na dokumentacijo represivnih aparatov fašistične države, na časopisje, publicistiko, memoare in na raznovrstna avtobiografska pričevanja, ki so jih zapustili tedanji vodilni politiki, snovalci narodnega antifašističnega odpora, a tudi drugi manj pomembni akterji in akterke", je zapisala prof. Verginella v uvodu
publikacije. In ravno celovit pregled tedanjega obdobja je prof. Kalc ocenil za posrečeno metodološko izbiro, kajti zgodovinopisna stroka običajno raziskuje preteklost skozi prizmo političnega vidika, ne pa preko spektra, ki bi zajel dušo družbenega ozadja. Le tako je mogoče globlje dojeti
antifašistično gibanje, ki je v Primorcu sprožilo močan čut pripadnosti temu prostoru in zagnalo posameznika v doživljanje in obhajanje tako 'zgodovinskega'
kot 'institucionalnega' spomina (naj spomnimo le na simbolno težo, ki jo v primorski zavesti ima Bazovica).
Prvi evropski upor proti fašizmu je torej opisan v vsej svoji ideološki raznovrstnosti, dvoumjih in dilemah tedanjih slovenskih akterjev, pa tudi mednarodnih pove-
zavah in reakcijah italijanskih oblasti in javnega mnenja. Kot je na predstavitvi poudarila prof. VVohinčeva, je knjiga nastala tudi zato, da bi slovenski upor proti
fašizmu med obema vojnama u-okvirili tudi v slovenskem zgodovinopisju, ki je bil v preteklosti in je še danes tarča doumljivih presojanj.
Monografijo sklepata dva še nikoli objavljena dokumenta, in sicer mapa s policijskimi kartoni, na katerih so fotografije vseh 60 obsojenih ljudi na drugem tržaškem procesu, ter faksimile zapisnika seje Izvršnega komiteja Zveze komunistov Slovenije, na kateri so preprečili vstop tigrovske organizacije v Zvezo borcev. V zvezi z drugim tržaškim procesom je prof. Verginella poudarila pomen križnega preverjanja informacij, saj je bilo zgolj nanašanje na zapisnike procesnega postopka dokaj zavajajoče.
IG
12 5. marca 2009	Goriška	/	Koroška	/	Aktualno
Foto Bumbaca
S 6. strani
Topel srčni nagovor...
TY ako pomembno je, 1^ da ohraniš svoj jezik JL Xiiv, da ni papirnat, da nosi v sebi življenje! Kako pomembno je, da pišeš in govoriš v jeziku, ki ni umetno zgrajen, temveč je tvoj, zavestno tvoj, ga bogatiš z branjem in poslušanjem, gotovo pa ne z neprestanim listanjem po slovarju"! je še povedala Erika Jazbar, ki je nadaljevala:
"Gre za materni jezik, ki ostaja "knjižni jezik", tudi če ima svoje go-riške in primorske posebnosti, in sicer melodioznost in mediteranskost, ki ju v Ljubljani ne poznajo in te zato tamkajšnji rojaki čudno poslušajo, ko se z njimi pogovarjaš. Vendar ima naše goriško jezikovno bogastvo, ki je le ena od nians knjižnega jezika, ravno tako dostojanstvo, kot ga imajo ljubljanske specifike, ki nam upravičeno zvenijo suho in ozko, skoraj nemško. Zato jih lahko tudi mi brez sramu začudeno gledamo, ko nam tako govorijo. In spet smo pri zavestnem in živem odnosu do jezika, ki mora biti oseben, neposreden in spoštljiv, zato da ga lahko vzljubiš in da raste s tabo. In da dojameš vse njegove razsežnosti, ko ga uporabljajo besedni ustvarjalci, pesniki, pisatelji seveda, pa tudi dobri politiki in na splošno govorniki. Jezik je bil in ostaja ena od temeljnih kock v mozaiku naše identite-
te".
Zaključila pa je z mislijo: "V Pod-gori ste in smo lahko ponosni nad marsikatero dragocenostjo vašega in našega kulturnega, družbenega, jezikovnega in narodnega izročila. Le zavedati se je treba vsega tega bogastva, ki se gradi z ljudmi in za ljudi, ki se vedno bolj izgubljajo v gubah družbene indiferentnosti, ostajajo doma, od sebe ne dajejo ničesar. Najti pot do njih je izziv
kratkoročne prihodnosti, če ne sedanjosti. Kajti na ljudeh sloni prosveta, na prostovoljnem delu Prešernovi dnevi po vaseh, ohranjanje tradicij in življenje ožje in širše skupnosti. Sicer postane konglomerat hiš in stanovanj, v katerih živijo individualni osebki, ki se med sabo ne poznajo in ne soustvarjajo celote. To se je v Gorici že marsikje zgodilo, saj poznamo rajone, ki nimajo več družbenega tkiva. V Podgori za zdaj še
ni tako. Zato je še kako pomembno, da vztrajate z dosedanjim delom na vseh področjih in nudite mlajšim generacijam možnost, da spoznajo angažiranje na družbenem področju in z njim nadaljujejo. In o vsem tem govorim iz osebne izkušnje, saj sem v Gorici najprej živela 15 let v rajonu, ki je bil in je še danes brez življenja, kjer se nihče ne pozna, ne pogovarja, ne druži. Potem pa smo se preselili na Oslavje. Čisto nov svet domačnosti in topline, ki ga privoščim vsakomur, seveda najprej svojima otrokoma, ki obiskujeta šolo in vrtec v Pevmi in ne v mestu, prav-
zaprav prek Soče, kjer danes živim.
Zahvaljujem se vam za pozornost ter za vabilo v Podgoro, kjer sem pravzaprav doma, saj je tu živela moja mama in sem imela dedka in babico, sama pa sem vrsto let pela v zboru, ki ga je takrat vodil Mirko Špacapan.
Želim vam veliko Prešernovih večerov in dela na kulturnem in družbenem polju, ki naj bo polno zadoščenj in lepih trenutkov”.
vida VALENČIČ	KO	SE	DOTAKNEŠ	OSEBE
Sicilska nadaljevanka in Melara
Včeraj sem nekaj minut sledila sicilski TV nadaljevanki. Zvabili so me pogledi na čiste skale, mogočno morje, citrusi, kot jih je videl Goethe, zelena barva, ki je verjetno samo tam tako razkošno zelena. Občutek, da je morda Odisej stopal po teh tleh, te ob pogledu na ta raj ne zapusti, ta zemlja te omamlja tudi preko katodike.
Dognala sem, da je dogajanje postavljeno v fikcijsko malo vasico, daleč stran od mestnega vrveža in polno vsega, kar je najti v vsaki odročni vasici: tesnejši, zato pa tudi mestoma bolj konfliktualni odnosi, peščica oseb, ki verjame v razvojne možnosti kraja in ljudi, lokalni Čedermaci, občutek oddaljenosti od vseh takih ali drugačnih "centrov odločanja”, zato pa še čist ponos in visoka cena tega, kar naj bi predstavljalo "človeško dostojanstvo".
Sledila sem dialogom v srednji šoli: naveličano dekle ločenih staršev sploh ni želelo priti v to odročno vasico, kamor so pred nekaj meseci premestili mamo-ravnateljico. Sledi zato predvidljiv seznam različnih uporniških klicev, problematični odnos z vsem živim, vse do mamine odločitve, da se hči spet vrne k očetu v Catanio, sama pa bo čez nekaj mesecev ponovno zaprosila za ponovno premestitev. Potem pa stavek, ki ga dekletu dobrohotno nameni profesor telesne vzgoje:
"In misliš, da boš v večjem mestu srečna? Saj veš, kaj pravi pregovor: ne išči izven sebe tega, kar moraš najti v sebi".
"Naj bi torej ostala v tej luknji, kjer je en sam dolgčas in se nič ne dogaja? Catania ti vsaj nudi večstimulusov, da dolgčas odmisliš".
"Če misliš, da ti stimulusi predstavljajo ključ do sreče, potem si res domišljava. Opazil sem, da imaš probleme v medosebnih odnosih. Misliš, da je to stvar zunanje-
ga prostora, torej te odročne vasice, ne pa notranjega kraja, tistega, ki je v tvojem srcu"?
Seveda nič, kar bi vsakdo od nas ne vedel že, ne slišal ne bral. Kljub temu pa si ne morem kaj, da bi me stavek ne zbodel. V nasprotno smer. Neštetokrat razmišljam, kako zrase človek drugače. Če se mu uho že navadi na motorje in sosedov televizor, če ni vajen na tišino in reagira na dva, med sabo diametralna si načina: ali jo neutrudno išče ali se ji skoraj izogiba in od zore do mraka posluša vse možne dnevnike ter obeduje ob poročanju z enega ali drugega prizorišča in ob nadaljevankah.
Kako pa oseba zrase, če na to ni vajena, pač pa je vajena poznati vse sosede, računati na njihovo pomoč, včasih puščati odprta vrata hiše in avtomobila, imeti občutek, da je tistih metrov zemlje samo tvojih, če si sposoben, lahko kaj zasadiš in bo kaj pognalo.
Nič novega, vsak sociolog bi mi verjetno razložil, da okolje še kako vpliva na človeka. Pred dnevi sem v službi prisostvovala povedni izmenjavi mnenj: prvi moški je pred leti, med snemanjem reportaže o "panjski ljudski gradnji” v tržaški Melari, z zadoščenjem arhitektu zabrusil, da je njegov produkt... pasji iztrebek. Takole se je izrazil. Drugi moški, po naključju arhitektov sosed v elegantni mestni četrti, je o produktu govoril z besedami, ki so kazale na to, da nikakor ni mogel v sogovornikovo kožo: "sami želite taka stanovanja... " ipd. Popoln absurd. Če človeku nudiš izbiro, si bo gotovo raje izbral večje stanovanje v mirnem in zelenem okolišu, z debelimi zidovi, ki zagotavljajo mirno spanje, in ptičke na nebu, ki jih lahko opazuješ s široke terase. Ali ne? Problem nastane, ko postanemo zaprti sami vase in ne uvidimo potreb drugega, vključno z... nedeljskimi navali med-tednom-v-male-stanovanj ske-škatlice-zaprtih obiskovalcev zelenih površin v okolišu. (O potrebi po omiki obiskovalcev pa kdaj drugič...)
Dokumentarni zapis	ohcit,	na	kateri
|	•	•	•_	svatje	pojejo	do-
Ob stoletnici prve uprizoritve raače d ke e
smi.
I j ■	h ■	Po drugi svetovni
Miklove Zale	^6^*10^-
la na Koroškem
J["akob Špicar se je v koroško kulturno zgodovino zapisal I predvsem z dramatizacijo etove Miklove Zale.
Špicar je dramatizacijo Miklove Zale zaključil leta 1908, krstna predstava pa je bila na Jesenicah 28.2.1909, v Čelovcu pa so jo prvič uprizorili leta 1911.
V Koledarju slovenske Koroške za leto 1959 je v članku Kako so delali prosvetaši pod Dobračem zapisano, da je društvo na Brnci kot prvo društvo uprizorilo Špicarje-vo Miklovo Zalo, in sicer že leta 1908 po njegovem rokopisu. Letnico bo treba še preveriti, vendar drži, da je bilo brnško društvo prvo koroško društvo, ki je predstavilo Miklovo Zalo.
Začetek Miklove Zale enačimo kar z Jakobom Šketom, ki je leta 1884 v Mohorjevih večernicah izdal daljšo povest iz turških časov,
v kateri ima glavno vlogo Miklo-va Zala, koroško dekle, ki jo Turki odvedejo v suženjstvo.
Vendar najdemo prve zapise pripovedi o Turkih v Rožu in Miklo-
vi Zali že leta 1843, zapisal jih je Matija Majar v dveh inačicah v Hermannovi Zgodovini kneževine Koroške. Majarjevi zapisi so postali tudi osnova za razne pripovedke, ki sta jih v svoje zbirke vključila dr. Franc Kotnik in nemški narodopisec dr. Georg Graber.
Najbolj močno pa je lik Miklove Zale določila prav Špicarjeva dramatizacija Sketove povesti, tako lahko rečemo, da sta leti 1908/1909, ko je nastalo Špicarje-vo besedilo in je bila tudi krstna
uprizoritev Miklove Zale, tista dva mejnika, ki sta iz Sketove ljudske povesti ustvarila mit Miklove Zale, ki je koroške Slovence kot simbol upornosti, vztrajnosti, ljubezni do naroda in do vere spremljal več ali manj celo 20. stoletje. Če pomislimo, da je Sketova povest nastala v dobi nastajajočega in naraščajočega narodnega prebujenja proti koncu 19. stoletja, je Špicarjeva dramatizacija na začetku 20. stoletja začela spremljati Slovence v dobi vse bolj naraščajočega nemškega nacionalizma, Miklova Zala pa se je prav v tem času med ljudstvom zasidrala kot ideal, kot mit, kot tista rešilna bilka, ki je pomagala v najhujših časih narodnega trpljenja ohranjati upanje, da je v vztrajanju moč, ki pomaga preživeti in privede do srečnega konca - morda v tem primeru do konca 2. svetovne vojne. Maja Haderlap je v svoji razpravi o koroškem gledališču ugotovila, da so na Koroškem Miklovo Zalo uprizarjali vedno tedaj, ko so bili koroški Slovenci izpostavljeni močnejšemu nemškonacionalnemu pritisku in se jim je zdelo primerno poseči po izročilu, da bi okrepili nacionalno in kolektivno zavest slovenskega prebivalstva.
V dramatizaciji Jake Špicarja je Miklova Zala na Koroškem doživela mnogo uprizoritev; večkrat so jo igrali prav na zgodovinskih ali domačih tleh, v Svatnah. Špicar je v igro vpletel pomemben narodopisni element - rožansko
doživela več interpretacij. Poleg Špicarjeve drama-tazacije se je uveljavila predvsem dramatazicaja Frana Žižka, kjer je glavni lik, Miklova Zala, ostal nespremenjen, vendar je po uporu proti nacizmu in vzpostavitvi novega družbenega reda v Jugoslaviji besedilo preinterpretiral tako,
da je dogajanje postavil v čas kmečkih puntov, Miklova Zala pa se po begu iz ujetništva, ko odkrije Mirkovo nezvestobo, poroči s hlapcem Davorinom. V dogajanje popeljeta ziljsko štehvanje in ziljski rej pod lipo. Žižkovo priredbo Miklove Žale so na Koroškem igrali leta 1946 v več krajih, ponovno pa leta 1973 v Št.
Jakobu v režiji Marjana Srienca in ob pomoči Marjana Beline. Špicarjeva dramatizacija Miklove Zale je tudi po vojni doživela vrsto uprizoritev, predvsem v Št. Jakobu in v Svatnah, pomemben mejnik pa predstavlja leto 1962, ko so Miklovo Zalo uprizorili v Mestnem gledališču ob navzočnosti Jake Špicarja.
Leta 1967 so Miklovo Zalo uprizorili Šentjakobčani v režiji Janka Janežiča. S to predstavo so gostovali v Kulturnem domu v Trstu kot gostje SSG v Trstu, v Gorici pa v Katoliškem domu kot gostje
Zveze slovenske katoliške prosvete v Gorici. Na gostovanju so bili tudi Jaka Špicar, žena Marica in njun sin.
Zadnja izvedba Špicarjeve dramatizacije Miklove Zale je bila leta 1978 prav tako v Šentjakobu na gledališkem odru, in sicer v režiji Petra Stickra. S to predstavo so Šentjakobčani gostovali tudi v
Križankah v Ljubljani, na poletnem festivalu, gostovanje pa je organizirala KKZ.
Nov mejnik je bilo leto 1987, to je bil čas, ko so se na Koroškem začele rahlo spreminjati družbene razmere in je začela potekati močna razprava o multikulturnosti. Takrat je Slovenska prosvetna zveza postavila na oder Miklovo Zalo 87, ki je temeljila na Špicarje-vi dramatizaciji besedila, Bruno Hartman in Janko Messner pa sta z vmesnimi songi in obdelavo besedila postavila v ospredje predvsem stranska lika, Juda - Tresogla-
va in njegovo hčerko Almiro, kar naj bi pri Slovencih sprožilo razpravo o antisemitizmu na Koroškem, Miklova Zala in njen Mirko sta v predstavi zbledela, z njima pa tudi njune vrednote. Poskus dati Miklovi Zali nov obraz, tako da ni bila več nosilka tradicionalnih verskih in narodnih vrednot, je bil zelo različno
sprejet: medtem ko so se številni obiskovalci igre na prostem po izkušnjah druge svetovne vojne strinjali s tem, da je razprava o protižidovskih prvinah v Sketovi povesti in Špicarjevi dramatizaciji upravičena, pa je vendar demiti-zacija glavne osebe, Miklove Zale, in njenih vrednot zapustila pri ljudeh dvome, praznino, skratka, ostalo je odprto vprašanje, kako naprej.
Zgodba o Miklovi Zali je postala podlaga tudi za kantato. Po vojni je Anton Nagele besedilo dopolnil in končal kantato Pesem o Miklovi Zali za zbor, soliste in klavir. Krstna izvedba je bila 1954 pri Karnerju ob Baškem jezeru. Nastopali so pevci in solisti iz okolice Baškega jezera. Dirigent je bil skladateljev brat, župnik Matevž Nagele, na klavirju pa je krstno izvedbo spremljal sam skladatelj Anton Nagele. S to kantato so večkrat nastopali na Koroškem, v Trstu in Gorici. Leta 1989 pa se je na pobudo pokojnega pevovodja in dirigenta Lajka Milisavlje-viča rodila ideja, da bi to kantato priredili tudi za orkester, kar je skladatelj Anton Nagele dovolil. Kantato je za orkester priredil prof. Radovan Gobec. Krstna izvedba je bila v reviji Koroška poje 1990, ponovitve pa so bile v kongresni dvorani v Beljaku, v Trstu, Gorici, v Ljubljani in Mariboru. Pri kantati so sodelovali združeni zbori iz Podjune, solisti iz Koroške in študentje Akademije za glasbo iz Ljubljane. Dirigent je bil pokojni Lajko Milisavljevič. Pri ohceti je Tomaž Holmar dodal še bodrilen tekst z geslom Živeti hočemo in tako je ob koncu 20. stoletja Miklova Zala izzvenela z optimističnim in bodrilnim sporočilom "Živeti hočemo"!
Martina Piko-Rustia
Sloveniia
	^	M-
Zaradi splošne krize je spremenjen državni proračun
Predlog za nezaupnico ministrici Katarini Kresal?
Kratke
Sporočilo uredništva
V prejšnji številki Novega glasa se nam je pod fotografijo zapisala napačna didaskaiija. Na sliki namreč ni časnikar Valter Pregelj, pač pa slovenski zunanji minister Samuel Žbogar.
V Vidmu predstavništvo slovenskih železnic
Slovenske železnice se želijo še bolj približati uporabnikom svojih storitev v tovornem, pa tudi potniškem prometu. Zato so nedavno slavnostno odprle novo predstavništvo v Vidmu, v Italiji, ki je eden najpomembnejših trgov slovenskih železnic. Trije milijoni ton blaga, kolikor ga naše železnice v sodelovanju z italijanskimi partnerji vsako leto prepeljejo v obe državi, pomenijo 15% skupnega mednarodnega prometa slovenskih železnic. Vodja predstavništva slovenskih železnic v Vidmu Andrej Skvarča je dejal, da bodo s poslovanjem poskušali izkoristiti tudi možnosti za povečanje blagovnega prometa po železnici, kijih nudijo pristanišča in železniški terminali v Italiji.
Razstava v Narodnem muzeju Slovenije
V Narodnem muzeju Slovenije, v Muzejski ulici 1, v Ljubljani, je na ogled razstava o kulturni dediščini reke Ljubljanice. Organizatorji so v vabilu za ogled zapisali, “da so tisočletne vezi med rekami in človeškimi naselji svetovni civilizacijski
I
fenomen, ki ga prikazujejo in osvetljujejo tudi bogate najdbe iz Ljubljanice in predmeti, povezani z življenjem ob njej. Dopustimo preteklosti, da nas osvešča za prihodnost". Razstava z naslovom Kulturna dediščina reke Ljubljanice, v Narodnem muzeju Slovenije, bo odprta do 27. septembra.
Izšla je osma številka spletnega časopisa EUekspres
Predstavništvo Evropske komisije v Sloveniji je izdalo osmo številko spletnega časopisa EUekspres. Časopis, ki je v tiskani obliki izšel v 15.000 izvodih, v novi izdaji osrednji prostor namenja evropski filmski produkciji in informacijski družbi. V njem je objavljen tudi pregled ukrepov Evropske unije za reševanje finančne in gospodarske krize, sledita pa prispevka o digitalni pismenosti v Evropi in novih
EUEKSPRES
BILTEN PREDSTAVNIŠTVA EVROPSKE KOMISIJE V REPUBLIKI SLOVENIJI
JANUAR 2009
informacijskih točkah Evropske komisije Direct v Sloveniji. Posebna gostja nove številke EUekspresa je Viviane Reding, evropska komisarka za informacijsko družbo in medije, s katero so se sodelavci predstavništva evropske komisije v Sloveniji pogovarjali o pomenu informacijske komunikacijske tehnologije, o cenah mobilne telefonije, evropski digitalni knjižnici in filmih, ki jih najraje gleda. Spletni časopis EUekspres izhaja vsak drugi mesec in je objavljen na spletni strani predstavništva Evropske komisije v Sloveniji, in sicer na spletnem naslovu: http: //ec. europa. eu/slovenia. Po mnenju vodje predstavništva Evropske komisije v Sloveniji, Mihele Zupančič, omenjeni spletni časnik “bralcem lahko približa evropske politike, jim širi obzorja, vzpodbuja h kritičnemu razmišljanju o prihodnosti EU ter jim daje pogum za uresničitev lastnih idej”.
V Sloveniji se vladna in parlamentarna večina soočata z opozocijo glede vseh tem, ki so v tem obdobju pomembne za državo in njen ugled tudi na mednarodni ravni. Gre v prvi vrsti za politiko in ukrepe za premostitev finančno-gospodarske krize. Nekateri finančni in gospodarski izvedenci trdijo, da kriznih razmer v Sloveniji sploh še ni, njihovi kolegi zatrjujejo, da kriza postopno prihaja, v tretji skupini pa so tisti, ki dokazujejo, da kriza že globoko posega v življenje ljudi, zlasti kar se tiče brezposelnosti in upadanja blaginje tistih, ki imajo najnižje plače ali pokojnine. Od skupaj okoli 600 tisoč upokojencev jih ima polovica, torej 300 tisoč, največ do 500 evrov pokojnine.
Vlada je kot nadaljnji ukrep za premostitev krize sprejela popravek (rebalans) državnega proračuna za letošnje leto. Zdaj je predvideno, da bo primanjkljaj države narasel na 1,1 milijarde. Proračun uvaja strogo varčevanje na vseh področjih v Sloveniji, vendar namenja tudi povečanja sredstev za tiste dejavnosti, ki bi lahko spodbudile nov razvojni zagon. Zmanjševanju brezposelnosti bo namenjenih 283 milijonov evrov. Izobraževanje bo prejelo 95 milijonov evrov več od sredstev, ki so bila prvotno odobrena. Enako velja
Pogled na gore nedvomno odpočije oko in razbistri um. Brez odlašanja sem zato vzela pot pod noge in se odpravila v Zgornjesavinsko dolino, eno naših najlepših alpskih dolin, ki se je s svojim središčem v Kranjski Gori razvila v pomembno turistično - športno regijo. Vsem je znana po smučarskih poletih na planiški velikanki, vsako leto pa
za potrebe socialnega varstva. Največ prihrankov naj bi dosegli v državni upravi, ki bo dobila iz državnega proračuna 42 mili-
jona evrov manj od tistih v začetku predvidenih. Predvidevajo, da bodo proračun obrambnega ministrstva znižali za 32 milijonov evrov.
V vladi poudarjajo, da so sprejeti ukrepi zoper krizo primerni in učinkoviti, v opoziciji, zlasti v SDS Janeza Janše, pa ponavljajo, da so ukrepi namenjeni pretežno zmanjševanju porabe, zanemarjeno pa je celotno področje razvoja. Kritičen je tudi ekonomist dr. Bogomir Kovač, privrženec LDS in nekdanji kandidat stranke za predsednika države, ki pravi, "da so slovenske zadrege v obdobju kriz razmero-
privablja veliko ljudi tudi ob tekmah svetovnega pokala v alpskem smučanju. Tako je bilo tudi konec prejšnjega tedna, ko so uspešno spravili pod streho že 48. izvedbo Pokala Vitranc. Gre za vseslovenski, obenem pa tudi mednarodno odmeven dogodek. O njeni slikovitosti in pomembnosti me je že na poti opozarjal novinar slovenske državne radijske postaje, ki je
ma jasne. Majhno odprto gospodarstvo je pretežno odvisno od zunanjega povpraševanja, zato ne more zmanjšati zunanjega šoka in je odvisno od tujih ukrepov. Slovenske banke so vezane na tuje finančne vire, domače varčevanje je premajhno, zadolžena podjetja in lastniki pa nimajo stabilnih dolgoročnih finančnih virov. Stroški države so visoki, organizacijska in menedžerska sposobnost administracije pa sta majhni. Vse to je slaba in obenem objektivna popotnica predlaganim ukrepom za zajezitev krize".
Premier Borut Pahor si je po zmanjševanju simpatij in podpore dela javnosti zaradi domnevnih značajskih slabosti ponovno utrdil ugled. To se je zgodilo po sestanku s predsednikom hrvaške vlade Ivom Sanaderjem, ko je dejal, da bo Slovenija neomajna pri obrambi svojih nacionalnih interesov in ozemlja. Tudi v prihodnje bo torej blokirala pogajanja Hrvaške za vstop v EU, če bo sosednja država z zemljevidi, listinami in drugimi dokumenti poskušala
v izčrpnem poročilu napovedoval to veliko tekmovanje z natančnim opisom športnih, a seveda tudi stranskih dogajanj, ki Kranjsko Goro postavljajo na raven slovitih zimskoturističnih središč, kot sta Kitzbuhel ali Schladming. In res, naklonjeno lepo sončno vreme je ob športnem dogodku (in istočasnih zimskih počitnicah v Sloveniji) privabilo v Kranjsko goro in pod Poligon v Podkorenu več tisoč ljudi, organizatorji trdijo skoraj deset tisoč. Prišli so v večini iz Slovenije, ni manjkalo pa niti Italijanov in ob športnem tekmovanju vedno prisotnih Hrvatov. Majhna vasica pod Vitran-
vnaprej določiti mejo s Slovenijo.
Slabši je položaj notranje ministrice in predsednice Liberalne demokracije Slovenije, Katarine Kresal. Slovenska demokratska stranka je v parlamentu vložila zahtevo, da ji izreče nezaupnico. Ta izraz so v Sloveniji nadomestili z besedo interpelacija zoper nekega ministra ali predsednika vlade. Ministrica si je velik del ugleda zapravila zato, ker odločno in vztrajno podpira t. i. izbrisane prebivalce Slovenije. Le-ti pri urejanju svojega statusa niso izvedli predpisanega postopka, zdaj pa se prikazujejo kot žrtve slovenske politike in države. Notranje ministrstvo jim izdaja nekakšne odločbe o statusu, ki bi ga po njenem mnenju morali imeti in ga je odredilo tudi Ustavno sodišče. V opoziciji predlagajo sprejem ustavnega zakona, po katerem bi upravni organi preprečili zahteve po izplačilu odškodnin za njihovo "trpljenje" in ugotovili tiste t. i. izbrisane, ki so se z orožjem ali kako drugače bojevali zoper samostojno in neodvisno slovensko državo.
V znani oddaji Trenja televizije Pop TV se je kar 85% tistih, ki so jo spremljali, izreklo zoper zahteve izbrisanih in trditve notranje ministrice Katarine Kresal. Predstavnik Slovenske nacionalne stranke in poslanec Slovenske nacionalne stranke Bogdan Barovič je v omenjeni televizijski oddaji opozoril, da bo ta stranka, če se zadeve o izbrisanih ne bodo rešile, tako kot slovenska javnost pričakuje in zahteva, zahtevala razpis še enega referenduma o primeru izbrisanih prebivalcev.
Marijan Drobež
mi zadal / in moje upe pokopal. // Le Tebi, Bog, potožim to gorje, / saj vem, da bo minilo vse. / Ko tiha smrt oči zapre, / takrat pozabljeno bo vse. // Odvzemi srčne bolečine, / saj vse na svetu hitro mine! / Nekoč bo mimo tudi to, / čeprav sedaj mi je hudo". Domače kulturno društvo, ki mu predseduje Vojko Ličen, je uresničilo Marijino željo in izdalo knjigo. O njej sta spregovorila pisec spremne besede, prof. Bojan Bratina, in oblikovalec ter glavni uresničevalec projekta, akademski slikar Franc Golob. V nabito polni učilnici nekdanje šole, kjer na stenah visijo čudovite slike domače amaterske slikarke Tanje Ba-dalič, so predstavitev knjige povezali s slovenskim kulturnim praznikom. Nastopili so domači otroci, učenci OŠ Šempas, pod mentorstvom učiteljice Nevenke Bre-mec, odlomke iz knjige je s pretanjenim občutkom interpretirala Elizabeta Guštin, spored pa je povezovala Judita Vrtovec. Sorodniki avtorice, pokojne Marije Lozar, so se posebej spomnili domačinke Darje Prinčič in ji v zahvalo za pomoč in sodelovanje pri nastajanju knjige poklonili priložnostno darilo.
Radivoj Pahor
cem se je dejansko trgala turistov, znanih osebnosti, domačih politikov in kljub splošni krizi vedno številčnejših velikih terenskih vozil. Seveda pa ni vse zlato, kar se sveti, blišč pa lahko preslepi neumneže. Kot rečeno, je Kranjska Gora mirna in majhna vasica, ki takega vrveža, pa čeprav le enkrat ali dvakrat v letu, dejansko ne prenese. Kljub nedvomnim organizacijskim sposobnostim prizadevnih domačinov, ki so tekmovanje brezskrbno izpeljali, so bili družabno-zabavni dogodki dejansko "pretežki” za malo Kranjsko Goro, ki je bila, vsaj po mojem mnenju, prej podobna kaotičnemu
središču velemesta z neprestanim prerivanjem, brez urejenih parkirišč ter preredkih stranišč in smetnjakov. Razlogov za veselje in sproščeno vzdušje res ni manjkalo, vse pa se mi je tudi zdelo preveč "polito" z alkoholom. Ta je kraljeval predvsem med (pre) mladimi, ki so ob vseh urah dejansko oblegali središčni market, svoje "trofeje" pa puščali vsepovsod, da ne govorimo o telesnih potrebah in stranskih, a neizbežnih učinkih prekomernega pijančevanja. In to prav v postnem obdobju, ko je med drugim slovenska Karitas sprožila akcijo 40 dni brez alkohola, ki jo je med
drugimi podprl tudi premier Borut Pahor. Resnici na ljubo je bilo središče drugo jutro lepo počiščeno, to pa po zaslugi številnih redarjev in prostovoljcev, vsekakor pa sem prepričana, da le s takim dokazovanjem slovenske "pomembnosti" se Kranjska Gora ne bo prelevila v sloviti Kitzbuhel ali Schladming, saj je potrebno znati ponuditi tudi kaj več. Ko sem se nekoliko razočarana vračala proti hotelu, mi je bilo žal, da nisem prej opazila, da je štandreški dramski odsek gostoval v tamkajšnjem Ljudskem domu s Primorskimi zdrahami...
B.R.
Razmišljanje ob športnem dogodku
Bo kdaj Kranjska Gora postala Kitzbuhel?
 Marij a Lozar: Kako so mi ukradli mladost ie skuPais [ovarlšica-
’	mi pretrpela grozote
V majhnem kraju utripa £8S	;;;
*	B	*	žene doživljale člo-
veliko srce slovenske kulture skrajnih meja bolne
domišljije. Milijoni
Pesnica in pisateljica Marija	st. Pripoveduje o mladostnih	ljudi, ki jih v trpljenju moramo vi-
Lozar iz Oseka pri Šempasu	doživetjih v domačem kraju,	deti in doživeti predvsem kot poje umrla lani, samo nekaj	starših, prijateljih in - predvsem -	sameznike, kot človeška bitja v
mesecev po predstavitvi izvirne	o sodelovanju v narodnoosvobo-	polnem pomenu besede, so bili
pesniške zbirke Moje pesmi. V	dilnem gibanju, aretaciji ter o naj-	jetniki uničevalne mašinerije
njeni zapuščini pa je ostalo izjem-	bridkejši osebni izkušnji v naci-	smrti, jetniki režima, o katerem je
italijanski nobelovec Igna-zio Silone preprosto in jasno zapisal: s fašizmom ni mogoče razpravljati!
Življenje Marije Lozar je bilo polno bridkosti, a tudi upanja. V spremni besedi je literarni kritik Bojan Bratina zapisal, da se je pisateljica "vedno opredeljevala za življenje, tudi v trenutkih največje groze in obupa". V pesmi Ko tiha smrt oči zapre ob koncu pripovedi (morda bi smeli reči, da gre za svojevrsten epilog), je na strnjen način izpovedala svojo bolečino in uteho. Takole prano zanimivo in literarno obliko-	stičnih koncentracijskih tabo-	vi v treh zadnjih kiticah: "Oblak je
vano pričevanje, ki ga je sama na-	riščih Ravensbriick in Apterode -	temni prihrumel, / mi zdravje je
slovila Kako so mi ukradli mlado-	Buchenwald. Severno od Berlina	za večno vzel, / trpljenja mnogo
14 5. marca 2009_ Primorska	/	Gospodarstvo
Zaradi neupravičenega dviganja cen
Veliki dobički veletrgovskih podjetij v Sloveniji
Vi
Nova Gorica
' Sloveniji so Ministrstvo za gospodarstvo, Urad za varstvo konkurence, službe za zaščito potrošnikov in razne organizacije v okviru civilne družbe že večkrat opozorili, da posamezna trgovska podjetja neupravičeno zvišujejo cene in s tem dosegajo visoke dobičke v svojem poslovanju. Kot so opozorili v komentarju, objavljenem v novi številki informativnega tednika Reporter, "se je poslovanje treh največjih slovenskih trgov-
skih družb, Mercatorja, Špara in Tuša, lani, ko se je Slovenija soočala z visoko draginjo osnovnih življenjskih dobrin, naravnost razcvetelo". Omenjene družbe so zaradi pretirano povišanih cen in v škodo potrošnikov v primerjavi z letom 2006 povišale svoje dobičke od petdeset do sto odstotkov. Dobiček velepodjetja Mercator se je lan-
Pt
SPAR
ercator
. ★ tus
sko leto povečal za 47% in je znašal 35,4 milijona evrov; družbe Spar za 52% in je dosegel 13,2 milijona evrov; dobiček Engrotuša pa se je v lanskem letu povečal celo za 103% in je dosegel 18,3 milijona evrov. Nobeno od omenjenih velepodjetij do-
slej ni upoštevalo kritik in zaskrbljenosti kupcev oz. potrošnikov ter cene še naprej neupravičeno dvigujejo. Maloprodajne cene hrane pri njih, kljub večji ponudbi in znižanju cen osnovnih kmetijskih pridelkov, še naprej naraščajo. Ob tem pa so prodajalci in drugo osebje, zaposleno v trgovinah, slabo plačani.
M.
Raziskava kliničnega inštituta za medicino dela
Tudi v Sloveniji je veliko primerov trpinčenja na delovnem mestu
V Sloveniji so izvedli prvo nacionalno raziskavo o trpinčenju na delovnem mestu, ki ga s tujko označujemo z izrazom mobbing. Izvajala jo je Tanja Urdih-Lazar s kliničnega inštituta za medicino dela v Ljubljani. Sodeloval pa je tudi Center za raziskovanje javnega mnenja.
Raziskava je potrdila, da je tudi v Sloveniji veliko primerov trpinčenja na delovnem mestu. V zadnjih šestih mesecih pred raziskavo je bilo na delovnih mestih trpinčenih 10,4 % zaposlenih, od tega poldrugi odstotek zaposlenih zelo pogosto. Najbolj razširjene vrste	tr-
pinčenja so pretirana delovna obremenitev, širjenje govoric, opravljanje nalog, ki so neizvedljive, zadrža-vanje informacij povezanih z delom, odvzem odgovornosti na ključnih področjih, žalitve in zlobno ocenjevanje, poniževanje in posmehovanje, povezano z delom ter neupoštevanje mnenj oziroma pogledov posa-
meznika. Ponekod tudi nadurno delo uporabljajo kot razlog za trpinčenje. Dokazano je, da žrtve na začetku trpinčenja bolje delajo, ker se želijo dokazati. V prvem trenutku posameznik ne doume, kaj se mu dogaja, pa išče krivdo pri sebi. Prepričan je, da je premalo učinkovit, da dela premalo in se torej mora bolj potruditi. Vendar te napetosti prizadeti praviloma ne zdrži in se zlomi. Tanja Urdih-Lazar je na-
vedla primer iz društva Pogum v Ljubljani. Med člani je največ učiteljev in profesorjev. Večina njih ima psihične težave, ker so
se zaradi pritiskov in trpinčenja zlomili, ko so opozarjali na različne nepravilnosti pri vodenju šole. Žrtve trpinčenja namreč največkrat postanejo ljudje, ki opozarjajo na določene nepravilnosti ali pa dajejo predloge, zaradi katerih se vodstvo počuti ogroženo. Boleče in škodljivo je to, da se s trpinčenjem izgubljajo zelo uspešni ljudje, ki so bili prej lahko celo nadpovprečno uspešni delavci.
Raziskava je pokazala, da so v Sloveniji žrtve trpinčenja pogosteje ženske kot moški. Zanimivo je, da so moški pogosteje žrtve moških, ženske pa pogosteje žrtve žensk. Trpinčenje na delovnem mestu je v slovenskem kazenskem zakoniku opredeljeno kot kaznivo dejanje, prepovedano pa je tudi v zakonu o delovnih razmerjih. Toda nadzorstvo nad izvajanjem obeh predpisov je očitno premajhno, premalo učinkovito, in zato v državi nastajajo novi primeri trpinčenja na delovnem mestu.
M
NOVI
GLAS
GLAVNI UREDNIK Andrej Bratuž - ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik dr. Damjan Paulin Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5
Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks 0481 548808, e-mail gorica@noviglas.it Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.it Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks 0481 548276, e-mail uprava@noviglas.it
www.noviglas.it
TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it LETNA NAROČNINA: Italija 45 evrov, Slovenija 48 evrov, inozemstvo 85 evrov - Poštni tekoči račun 10647493 OGLAŠEVANJE: Oglaševalska agencija Tmedia, ul. Malta 6 - Gorica, ul. Montecchi 6 - Trst.
Brezplačna tel. št. 800 129452, iz Slovenije in tujine 0039 0481 32879. E-mail advertising@tmedia.it Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh.
Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC fi§^^
Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250
To številko smo poslali v tisk v torek, 3. marca, ob 14. uri.
Naj bo prijaznejša do slepih!
Zadnji teden v februarju so se na pobudo Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Nova Gorica v novogoriški mestni hiši sestali predstavniki društva, podžupanja Darinka Kozinc, predstavniki Oddelka za okolje in prostor ter Oddelka za infrastrukturo in gospodarske javne službe mestne občine ter predstavniki policije. Namen sestanka je bil pregled infrastrukturne ureditve v mestu za potrebe slepih in slabovidnih ter oblikovanje predlogov za nadaljnje urejanje. S sodelovanjem vseh pristojnih naj se v prihodnje pri urejanju mestne infrastrukture še bolj dosledno uporabljajo primeri dobrih praks za lažje vključevanje slepih in slabovidnih v promet. Kot je povedal predsednik Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Nova Gorica, Igor Miljavec, so semaforji v Novi Gorici že dobro opremljeni z
ustrezno zvočno signalizacijo za slepe in slabovidne. Podžupanji se je tudi zahvalil za dosedanje dobro sodelovanje z občino pri reševanju njihove problematike. V vsakdanji praksi pa se člani društva še vedno srečujejo z določenimi težavami, za katere so izrekli
A
Igor Miljavec
predlog, da se jih odpravi oziroma upošteva pri nadaljnjih infrastrukturnih posegih. Miljavec je opozoril, da društvo ni obveščeno o posegih (gradbiščih, spremembah na infrastrukturi...) v mestu in zato njihovi člani naletijo na nepredvidene ovire. Člani društva so opozorili tudi na nepravilno parkiranje na pločnikih, ko slepa oseba naleti na oviro, ki ni predvidena v njenem načrtu gibanja in ima zato pri nadaljevanju poti težave. Omenili so tudi velik pomen ozaveščanja ljudi in vse voznike in pešce pozvali, naj bodo pozorni na belo palico, ki jo nosi slepa oziroma slabovidna oseba. Še posebej pozorni naj bodo na prehodih za pešce v krožiščih, kjer slepa oseba z iztegnjeno belo palico opozarja, da bo prečkala cesto. Na srečanju so se dogovorili, da bo Medobčinsko društvo slepih in slabovidnih v Svet za preventivo in vzgojo v cestnem prometu Mestne občine Nova Gorica predlagalo člana invalidnih organizacij. Skupaj z njim bodo nato poiskali primere dobre prakse talne označitve, ki naj bi jih v prihodnje upoštevali pri urejanju infrastrukture v mestu, so sporočili z novogoriške občine.
Nace Novak
SOL V KAVI
Ko bi najbolj potrebovali modre voditelje...
Darwin se je v svoji teoriji rahlo zmotil, saj morda pretirano poudarja preživetje močnejšega in torej postavlja za temelj življenja na tem planetu krvavi in neusmiljeni boj za preživetje. Vendar je to le ena plat. Nekateri trdijo, da je v Danvinovi teoriji evolucije močno izražen duh tedanjega časa, začetek industrijske revolucije v Angliji, ko so se novi industrialci borili drug proti drugemu do zadnjega diha. In to je ostalo do danes: tekmovalnost, konkurenčnost, boj za dobiček, prevlada nad bližnjim, nizki udarci ipd. dajejo svoje dividende. Dovolj je, da si pobliže ogledamo "uspešnega" poslovneža in nam bo jasno, da obstaja velik razkorak med "uspehom" in človečnostjo.
Vendar se je Darwin rahlo zmotil, saj ne preživi le močnejši, temveč bolj prilagodljivi. Evolucija je namreč prilagajanje organizma novim razmeram. Dinozavri so bili najmočnejši nekaj milijonov let, potem pa je prišla katastrofa, ki se ji niso uspeli prilagoditi... in so izumrli.
V bližnji prihodnosti nas čakajo izzivi, ki so primerljivi dinozavrovim. Vsi vemo, da se zaključuje industrijska doba, obdobje neverjetnega gospodarskega, zdravstvenega, socialnega in kulturnega razvoja, ki je temeljilo na fosilnih gorivih. V največ desetih letih bo fosilnih goriv bistveno manj in bodo torej precej dražja. S tem se bo začel konec obdobja, ki je v zadnjih dvesto letih omogočil izjemen razvoj človeške družbe. Bo s tem konec tudi vseh "humanih" dosežkov zadnjih dvesto let?
Vse je odvisno od naših voditeljev. Na pomanjkanje energije bi se morali začeti pripravljati že sedaj. Alternativnih virov energije ni dovolj in verjetno tudi ni dovolj časa, da jih razvijemo do take mere, da
zadovoljimo vse naše potrebe po energiji. Grozi nam vrnitev v srednji vek. Grozijo nam vojne za zadnje preostale vire, za hrano, ozemlje, vodo... ZDA že vsaj osem let vodijo vojno za nafto, ki ji pravijo vojna proti terorizmu. Prav v tem momentu bi torej potrebovali modre voditelje, ki bi človeštvo pripravili na prehod v novo družbo, ki preprosto ne bo imela na voljo nafte, najbolj cenenega energenta v celotni zgodovini planeta.
In kaj počnejo naši politiki? Ničesar. Ukvarjajo se s postranskimi vprašanji, namesto da bi se soočali s pomembnimi. Namesto da bi se ukvarjali s prihodnostjo človeštva, se kregajo za nekaj metrov morske meje ali zlorabljajo trpljenje dekleta v komi in njene družine za svoje nizkotne politične cilje. O pomembnih vprašanjih ne duha ne sluha. Ne moremo si obetati niti minimalnih zagotovil za prihodnost, če dovolimo, da politiko oblikuje požrešna, pohlepna in nemoralna drhal, ki jo vodijo le osnovni živalski nagoni.
Ne vem, kako na to gledate vi, vendar bi se ob nastopu svetovne katastrofe raje znašel v vlogi živalske vrste, ki je prilagojena na spremembe, kot pa v vlogi dinozavrov. Zaradi tega mi je tudi povsem jasno, da so politiki, kakršno poznamo, šteta leta. Prav sedaj, ko bi potrebovali modre voditelje, nam nače-lujejo politične živali, ki nimajo nikakršnega stika z realnostjo. Sedaj, ko bi se morali soočiti z izzivi prihodnosti, ko bi se morali začeti pripravljati na težke čase, ki bodo nedvomno prišli, je najpomembnejše vprašanje, če je Berlusconi Sarkozyju rekel "donna" ali "Sorbona".
Preostane nam le še, da poskrbimo zase. Prihodnost bo zagotovljena tistim, ki se znajo prilagoditi. V prihodnosti bosta zelo pomembni skupnost in solidarnost. Preživele bodo skupnosti ljudi, ki si bodo znale pomagati med seboj. V takšni prihodnosti, hvala bogu, ni prostora za politike, ki jim je na prvem mestu barvanje lastne pleše.
Peter Szabo
Posledice splošne krize
Italijanske banke s 30-odstotnim upadom dobička
Italijanske banke so letos po prvih izračunih ustvarile 30% manj dobičkov kot leta 2007, nadaljnje upadanje pa se pričakuje tudi v letu 2009. Prve znake okrevanja je mogoče pričakovati leta 2010, je poročala avstrijska tiskovna agencija APA in po njej je vest povzela Slovenska tiskovna agencija. Čeprav je italijanski bančni sistem v boljši kondiciji kot tisti v ostalih državah članicah EU, se domačim bankam prihodnje leto obeta vnovično znižanje dobičkov za 16,6%, so izračunali v italijanskem bančnem združenju ABI. V združenju pa zaradi tega ne vidijo nevarnosti za italijanska podjetja. Kljub upadu dobička bo-
do banke imele dovolj potrebnih virov, da bodo lahko financirale italijansko industrijo.
Po podatkih bančnega združenja se bo obseg bruto domačega proizvoda do konca tega leta zmanjšal za 0,3%, v prihodnjem letu pa še za dodatnih 0,8%. Zaupanje italijanskih potrošnikov v domače gospodarstvo se je decembra 2008 znižalo že tretjič zapored. Indeks zaupanja potrošnikov se je s 100,4 točke znižal na 99,6 točke, kar je precej pod dol-
goletnim povprečjem, ki se giblje okoli 113 točk.
lahko zapeljali še nekaj kilometrov naprej proti Logatcu in parkirali na levi, pri gostilni Stara Pošta. Tu bomo izvedeli, da smo se pravkar vozili po trasi stare rimske ceste, na kateri je zdaj speljana najkrajša pot iz Vipave v Logatec. Mali zaselek Hrušica, v katerem smo, je ime dobil po starorimski utrdbi in poštni postojanki Ad Pi-rum. Po njej je naziv dobila celotna planota Hrušica. Na starorimske čase nas v zaselku spominja muzej rimskih zapornih zidov (Claustra Alpium Iulia-rum). Rimska utrdba je pozneje postala poštna postojanka, o vsem tem pa bomo lahko kaj več prebrali tudi v Valvazorjevi Slavi vojvodine Kranjske. Postanek v lepo ohranjeni in prijetno restavrirani gostilni je ob obisku teh krajev skoraj obvezen, prijazni lastnik ali točajka pa nam bosta rade volje pokazala manjšo arheološko zbirko. Za obisk Javornika in Hrušice je dan skoraj prekratek in na smeh mi gre, ko se spomnim na znanko, ki je nekoč povedala, da v te gozdove ne zahaja rada, ker razen smrek tu nimaš kaj videti. Pa koliko prelepih razgledov, skrivnostnih jas in koliko lepot skrivajo tihi gozdovi, ki kljubujejo času in zgodovini. Samo nekoliko pozornejši moramo biti in bogato bomo nagrajeni s številnimi drobcenimi zanimivostmi, skrbno skritimi sredi te naše male, a prelestne domovine.
Sttzi Pertot
Skriti čari naše prelestne domovine
Razglednik sredi gozdnega prostranstva
s kmetijo Skrvača (pozimi opuščena). Tu nas spomenik in znamenje spomnita na tragične vojne dogodke.
Prostrani pašniki okoli kmetije, čez katere se bomo napotili na
Beseda "javornik" je v slovenskih krajevnih imenih kar pogosta. Najbolj znane vzpetine s tem nazivom so vsekakor notranjski Javorniki nad Cerkniškim jezerom, ki pa so zaradi svoje zaraščenosti in nedostopnosti poredko obiskovani. Nekoliko več planincev se odloča za obisk Javornika v Idrijskem hribovju, lepota krajine in veličastna tišina divjih, z gozdom poraslih pobočij pa 1240 metrov visoki vzpetini nad Črnim Vrhom dajejo poseben, svojevrsten čar.
Izlet na Javornik vsekakor ni naporen, vzpona se lahko lotimo v vsakem letnem času. Približno uro dolga pot iz Črnega Vrha nad Idrijo, ki se vije po gozdnatih, senčnih pobočjih, je primerna za poletne dni. Pozimi, ko notranjsko krajino pokriva sneg, pa bo najbolje, da se na Javornik povzpnemo po makadamski, zasneženi in skoraj v vsakem vremenu pregaženi cesti, na katero nas opozarja lesen smerokaz med Podkrajem in Hrušico, nekje za osamljeno domačijo, ki nosi hišno številko 110.
Čeprav hodimo ves čas skozi smrekov gozd, je pot tudi v zimskih mesecih sončna in zavetna, saj se vije po jugozahodnih kraških pobočjih Streliškega vrha (1264),
Špika (1189) in Dednega vrha. Pot je samotna in zavita v tišino, pozimi je prijetna, ker je snega veliko, vetra pa malo ali nič, poleti pa nas bo tu prijetno razveselilo eno izmed redkih rastišč borovničevja na Primorskem. Javorniške borovnice so dobre in poznane daleč naokrog, kljub temu da je rastišče zelo obširno, pa ob sezoni tu nikoli ne bomo trpeli zaradi samote. Izgubiti se je na poti praktično nemogoče, saj je markacij kar veliko, križišč pa ni, dokler ne srečamo makadamske ceste, ki sem pripelje iz Vodic. Na križišču je tudi slabše opremljen prostor za malico, poleg lesenih klopi pa je tu še vrsta smerokazov, ki nas opozarjajo, da smo na pomembnem stičišču planinskih poti. Naš izlet na Javornik bomo lahko od tod nadaljevali po krajši južni cesti, ki je prevozna tudi z avtomobilom, zanimivejša pa je severna varianta, na katero nas opozarja smerokaz z napisom Skrvača.
Če bomo izbrali pot po severnih, nekoliko manj zatišnih grebenih Špika, bomo mimo gozdnih jas, ki so še posebej lepe, ko jih pokriva sneg, prišli do studenčka, ki tu izvira. V trnovskih in idrijskih gozdovih, ki se razprostirajo na jurskem apnencu in imajo značilno kraško sestavo tal, je voda pra-
prijaznemu oskrbniku, odprta in dobro oskrbovana tudi pozimi. Koča nosi ime po planincu in profesorju Maksu Pirnatu, ki je poučeval na realki v Idriji. Preden se ogrejemo ob čaju in prigrizku,
pa se lahko odpravimo še na vrh Javornika, kjer je razgledni stolp. Nagradil nas bo enkraten, bogat razgled, ki sega od morja do Julijskih, Kamniških in Savinj skih Alp, od Karavank in Košute do samotnih kmetij Davče in Idrijskega hribovja.
V pičli uri se bomo iz koče lahko vrnili k avtomobilu, ki smo ga na začetku parkirali pri lesenem smerokazu. Če nam bo le ostalo še nekaj volje in moči, pa se bomo
va redkost, kljub obilnim padavinam, ki jih tudi v poletnih mesecih ni ravno malo. Izjema so manjši izviri pod Špikom in Streliškim vrhom in kraški potoček, ki ponikne v zaselku Vodice. Zaselek, gre za nekaj samotnih kmetij s pašniki in smučarsko progo, ki sicer nikoli ne obratuje in jo verjetno uporabljajo le vaški otroci, si bomo lahko od daleč ogledali, če se bomo pozneje vračali po južnem kolovozu.
No, zapustimo tihi studenček z napajališčem in v tišini ponosnih smrekovih gozdov, ki v naj toplejših urah zadišijo po smoli in pomladi, počasi dospemo do severnih pobočij. Kljub zaraščenosti se ne moremo načuditi prostranim razgledom, ki gredo vse do Julijcev in Ljubljanske kotline, v nekaj minutah pa se gozd razredči in pogled seže na odprto pobočje
južno makadamsko cesto, so posebno lepi v sončnih zimskih dneh, ko postanejo pravo igrišče, primerno tudi za sankanje. Kraj je tih in razgleden, sonce nas vabi k počitku in domišljija se izgublja v prostranstvu gozdov, pašnikov in ponosnih starih domačij, ki kljubujejo času in modernizaciji. No, mimo Dednega vrha bomo v približno četrt ure pri Pirnatovi koči (1156 m), ki je bila pred kratkim obnovljena in je, zahvaljujoč se
Italijansko prvenstvo v skokih v vodo
Naša Ivana Curri veliki up, Sofia Carciotti pridno stopica za njo
Na nedavnem državnem prvenstvu v skokih v vodo, v novem tržaškem plavalnem središču, se je v velikem slogu uveljavila Slovenka Ivana Curri, ki je v rosno mladi kategoriji deklic osvojila dve zlati in eno bronasto kolajno. Še ne petnajstletna Tržačanka je postala državna prvakinja z deske z višine enega metra in treh metrov, v tekmi z desetmetrskega stolpa pa je priskočila tretje mesto. V svoji kategoriji je torej najbolj perspektivna posameznica v vsej državi. Za tako mlada leta je dekle že izjemno zrelo in odgovorno. Trenira vsak dan po tri do štiri ure (dejansko preživi ves popoldan v bazenu, kjer poleg tehnike skokov pili tudi telesno pripravo na suhem pod vodstvom trenerja in nekdanjega odličnega tekmovalca Rinaldija), zelo dober uspeh pa dosega tudi v šoli. Budno spremljanje pouka in (nelahko) večerno angažiranje doma (po napornem dnevu) sta dovolj za vzorne ocene v
prvem razredu družboslovnega liceja Antona Martina Slomška. Ivana ima o svoji prihodnosti zelo
Ivana Curri
jasne pojme: leta 2012 želi nastopiti na olimpijskih igrah v Londonu, nato pa uspešno zaključiti višješolski študij (matura jo predvidoma
čaka šele leta 2014). Po športni poti stopa zelo odločno. Za izpolnitev svojih ciljev in uresničitev velikih želja je pripravljena žrtvovati marsikaj. V pogovoru deluje zelo vedro in neobremenjeno, je simpatična, bistra in briljantna najstnica. Dobro se zaveda, da jo čaka do ambicioznih ciljev še ogromno dela in veliko popoldnevov v bazenu Bianchi. Hkrati pa skuša živeti čim bolj normalno življenje dijakinje, ki ji je seveda všeč, vsaj ob sobotah zvečer in nedeljah popoldne, se malo potepati v družbi prijateljic in prijateljev. Zanimivo, tako je previdna, da pri poletnem kopanju v morju sploh ne skače v vodo. Nikoli ne veš, kaj se skriva pod vodno gladino, modro pravi.
Na olimpijadi skačejo v vodo tudi zelo mlade tekmovalke, stare morajo sicer biti najmanj štirinajst let. Čez tri leta bo Currijeva ob morebitnem nastopu na "tekmovanju s petimi krogi" stara osemnajst let, se
pravi najbrž v pravi zrelosti za nastop na največjem prizorišču. Ker je začela ta šport (po nekaj sezonah kot plavalka, kar pa ji ni ustrezalo) že pri sedmih letih, bo bržkone imela za sabo tudi že dovolj izkušenj in ravno pravšnjo mero treninga. Delati take visoko leteče računice pri najstnikih je sicer, kot smo že poudarili pri mednarodno bolj uveljavljenih jadralcih Jašu Farnetiju in Simonu Sivitzu Košuti, vselej izjemno tvegano. V športu in življenju se lahko v triletnem obdobju namreč zgodi marsikaj. Kot smo že ugotavljali pri Čupinem dvojcu, pa se bo sproščena in nasmejana Ivana Curri dotlej nedvomno potrudila po svojih najboljših močeh, potem pa naj bo, kar bo.
Na istem tržaškem državnem prvenstvu je prijetno presenetila tudi Ivanina vrstnica Sofia Carciotti, ravno tako letnik 1994, dijakinja znanstvenega liceja Franceta Prešerna, ki je v tekmi z deske zasedla med deklicami odlično četrto mesto. Uspeh je senzacionalen zato, ker je začetnica, skoke v vodo trenira šele nekaj mesecev. V krogih športnih novinarjev smo jo sicer že poznali kot perspektivno telovadko. Kot ostale posameznice tržaškega kluba Arti-stica 81 (Benolli, Bradaschia, Bremi-
ni, Macrd'), ki so že nastopile na olimpijskih igrah, je v otroških kategorijah obljubljala svetlo prihodnost. V klubu, ki ga dejansko upravlja in vodi nekaj družin, pa so jo v določenem trenutku odpisali, tako da se je pravočasno odločila, da poskusi srečo drugje. Telesne danosti, gibljivost in akrobatske veščine ji niso tuje, tako da se je zlahka vključila v povsem novo (a sorodno) okolje, kjer se pa mora zdaj predvsem priučiti tehnike te panoge. Po pretekli izkušnji že pozna krutost individualnih garaških športov (ogromen vložek, vprašljiv dosežek), tako da ima tudi ona glavo trdno na ramenih. Brez oklevanja pa tudi Sofia
trdi, da verjame v olimpijski cilj, pa naj se uresniči leta 2012 ali pa
2016...
Tako Ivana kot Sofia imata to srečo, da se s skoki v vodo ukvarjata v obdobju, ko je Trst z novim bazenom, močnim klubom Trieste Tuffi (za katerega portretiranki nastopata) in olimpijko Noemi Batki postal osrednje zvezno središče v Italiji. Razmere za vadbo so idealne, trenerji vrhunski. Če bosta ob nadarjenosti, ki ni vprašljiva, dekleti nadaljevali z isto vnemo (ki pri njiju ravno tako ni v dvomu), imata res dobre možnosti, da bosta zelo uspešni tudi v prihodnje. Srečno!
HC
HOKEJ IN LINE
Moška Al liga: Edera - Polet Kwins 8:1 NAMIZNI TENIS
Ženska Al liga: Castelgoffredo - Kras 4:0 Moška B2 liga: Vitenza - Kras 0:5 NOGOMET
Promocijska liga: Vesna - Pro Gorizia 1:0, Juventina - Staranzano 1:1, Centrosedia -Kras 1:5
1. amaterska liga: Sovodnje - Pieris 2:1, San Lorenzo - Primorec 1:0
2. amaterska liga: Zarja/Gaja - Chiarbola 3:1, Breg - Romana 1:1, Begliano - Primorje 0:0
3.	amaterska liga: Mladost - SanPAndrea 1:1 KOŠARKA
Moška C liga: Jadran - Venezia 71:69, Bor -Vicenza 72:74
Moška D liga: Breg - Don Bosco 87:49, Dom -Fogliano 52:58, Kontovel - Tržič 65:72 Ženska B liga: Orna - Polet 55:42 ODBOJKA
Ženska C liga: San giorgina - Sloga 3:1 Moška liga: Sloga Tabor - Porcia 3:0, Olympia - Cus 0:3, Val - Prata 1:3, Basiliano - Soča 3:0 Ženska D liga: Bor/Breg - Pasiano 3:0 ia: Sloga - Lignano 3:0
Na študijskem bivanju v Rimu (10)
Bill Viola/ notranje vizije
Vstopile smo v temen prostor. Ekran je bil edini vir svetlobe. Ljudje so sedeli in opazovali. Po sredini je hodil moški. Zelo počasi je stopal proti nam. Ustavil se je. Pod njegovimi nogami se je pojavil majhen plamen. Začel je naraščati. Zelo počasi. Zajel je celega človeka in gorel. Nato je začel izgubljati svojo moč, dokler ni popolnoma izginil. Človeka ni bilo več. Naslov videa: The Crossing (Prehod). Razstava se je začela z uničenjem starega Jaz-a, telo lahko zgori ali utone (video se je še enkrat ponovil, tokrat je ogenj zamenjala voda, ki je lila z neba). Ne potrebujemo ga na poti iskanja Sebe.
Nadaljevale smo v naslednjo dvorano. Na razstavi v rimskem Pa-
lazzo delle esposizioni sta me spremljali dve kolegici. Tavale smo iz enega temnega prostora v drugega in opazovale. Spoznavale smo zgodbe vseh nas, ljudi. Zgodbe naših čustev, psiholoških stanj, strahov, iskanja, prehajanja. Življenja in smrti.
Trenutno najpomembnejši sodobni video umetnik Bill Viola (New York, 1951) je velik mistik, nekdo ga je označil za šamana. Mislim, da mu ta naziv dobro pristaja. Njegova dela zaznamuje drugačna percepcija časa in prostora. Na enem mestu se koncentrirajo vsi bistveni prostori. Smisel jim dajemo ljudje z našim obstojem, premikanjem, početjem ali ne-početjem. Vse se dogaja neskončno počasi. Vsak gib se iz
sekund razvleče na minute. Vsak najmanjši premik obraza zaznamuje spremembo notranjega stanja, želi nekaj izraziti ali zakriti in je zato vreden pozornosti. Počasnost je to, kar manjka človeštvu. Tehnologija je ljudem odvzela čas, globino, smisel za pozorno opazovanje in resnično čutenje. Bill Viola se je poslužuje, da bi vse to dobil nazaj. Lahko si seveda privošči najnaprednejše snemalne naprave, velike ekrane z visoko definicijo, slow motion posnetke, odličen zvok... Najmočnejše orodje/orožje naše dobe uporablja za boj proti površnosti, ki ga je samo proizvedlo. Zato si je treba za njegove razstave vzeti čas. To ni
kar tako. Rimska postavitev je trajala celih sedem ur, petintrideset minut in osem sekund. Mi smo ji posvetile manj časa, prave hčerke svoje dobe. Sprašujem se, ali si jo je kdo ogledal "v celoti". Pripovedovala nam je zgodbo, ki jo zelo dobro razlaga Kira Perov, umetnikova žena in dolgoletna sodelavka. Po odpravi telesa smo
se morali vdati našemu poslanstvu (video Surrender) in zavedanju, da lahko v istem trenutku umremo in se rodimo (Emrgen-ce). Na tem svetu smo telesna bitja (Catherin 'sroom) in znamo brati sporočila rok, gest (Four Hands). Video Departing Angel (Odhajajoči angel) nas je potopil v vodo. Iz nje se človek dvigne in se rodi kot iz maternice. Nato smo se odpravile na pot skozi gozd, (The Veiling, video, predvajan na devetih prosojnih tančicah) do srečanja z moškim in ženskim telesom (Bodies ofLight). Njuna življenjska doba se izteče v soju svetlobe. V drugem delu razstave smo se morale spopasti s svojimi čustvi. Živi portreti so na ekranih prehajali iz žalo-
sti v veselje, iz vdanosti v bes. Pojavljala so se vprašanja o medsebojnem sporazumevanju, o smislu trpljenja, o kratkosti življenja. Vsak ujet v svoj svet. Do konca. In na koncu spet prehod. Ocean Without a Shore (Ocean brez obale). Zadnji video, del triptiha, ki ga je Viola predstavil leta 2007 na Beneškem bienalu. Prehod v življenje in odhod v smrt skozi vodno pregrado. Medle, črno-be-le sence posameznikov obeh spolov in različnih starosti so se pojavljale za prosojnim slapom. Skozenj so prišle na svet, dobile barvo in definirano obliko. Vsak si je za trenutek ogledal življenje in se nato vrnil nazaj, v onstranstvo.
Zgodbe Billa Viole so zelo preproste in močne. Postavljeni smo sami pred sabo, prisiljeni, da se zavedamo samih sebe in se s tem spopademo.
Katarina Brešan
Volitve na avstrijskem Koroškem
Zasuk v desno, zasuk v preteklost?
Le nekaj minut pred zaprtjem volilnih sedežev v Celovcu. Mesto je povsem prazno, nekateri hitijo še na volišče (običajno so volišča kar v gostilnah...), nekateri pa izkoristijo še zadnji trenutek, da z digitalnim fotoaparatom dokumentirajo
pravo morje volilnih plakatov, ki so se pojavili za te volitve v Celovcu. Plakatov je res ogromno, in to ne le zaradi dejstva, ker Korošci prvič zbirajo nove župane, občin-
Velika razstava v Vatikanu na Trgu sv. Petra v krilu Karla Velikega ob 80-letni-ci države Civitas Vaticana je dejansko spomenik slovenskim primorskim duhovnikom. V zadnjih časih se sicer veliko piše o primorskem odporu proti fašizmu in postavlja hvalevredno v ospredje tudi evropsko prvenstvo primorskega odpora, česar doslej ni bilo iz znanih ideoloških razlogov. Ne zavedamo pa se dovolj, da so tigrovci in drugi kot ribe lahko plavali v morju zvestega ljudstva predvsem, ker je slovensko in hrvaško duhovništvo ohranjalo zavest. Neumorno so branili jezik in se pri tem izpostavljali opominom, internaciji, konfiniranju in zaporom. Organizirani odpor je bil med vojnama v svoji veličastnosti končno domena elite. Obstoj slovenstva je primarno delo našega duhovništva. Svoja stališča so branili tudi pred novoimeno-
Hrup, ki je nastal ob preklicu odloka izobčenja Bratovščine sv. Pija X., kratko jih imenujemo lefebvrov-ci, je razkril več problemov, ki so v Cerkvi sami. Lefebvrovstvo se je pojavilo po drugem vatikanskem koncilu, ko skupina vernikov in duhovnikov na čelu s francoskim škofom Marcelom Lefebvrom, živečim v francoski koloniji, ni hotela slediti koncilskim smernicam. Ker pa ta skupina ni izumirala, ampak se je obnavljala, so v Vatikanu spoznali, da bi lahko prišlo do razkola, zato je sedanji papež preklical njihovo izobčenje. Hrup pa je nastal ob škofu in rektorju semenišča omenjene bratovščine Richardu VVilliamsonu, ki je zanikal ho-
ške svetnike in člane deželnega sveta na isti dan. Gre za supervo-lilno nedeljo. Največ plakatov je oranžnih, to je v barvi Zveze za prihodnost Avstrije pokojnega Jorga Haiderja.
K meni pride možakar srednjih let, ki jih prav tako kot jaz slika in
se glasno potoži, ali ni res sramotno, da stranke na tak način razmetavajo denar davkoplačevalcev. Svet je majhen, pomislim, ter pohitim nazaj domov. Ura je sko-
vano italijansko hierahijo. Posvetne in cerkvene oblasti so skrbele za normalizacijo. Slednja pa ni premagala odločne obrambe naravnih verskih pravic.
Bila so leta, ko je vse kazalo, da je obramba brezupna. Fašizem je bil na višku. Njegova ekscelenca ministrski predsednik Mussolini je podpisoval Lateranske dogovore in Konkordat s kardinalom Ga-sparrijem. Rešeno je bilo rimsko vprašanje, ki je trajalo vse od zasebne Rima 1870. leta. Papež Pij XI. je lahko že takoj po 11. februarju odredil gradnjo velikih objektov, potrebnih za uresničitev nove države. Vatikan in druga iz-venozemeljska območja so postala v skladu z dogovori velika gradbišča. Oblikoval se je sedanji videz vatikanskega mesta in mogočnega dostopa. Ko gremo v Rim, se zamislimo si, kolikšni so bili tudi finančni dogovori, ki so omogočili normalizacijo med Vatikanom
lokavst. Vedeti moramo, da tega ni naredil iz neke svoje notranje trme ali sovraštva do Judov, ampak je povedal to, kar omenjena bratovščina uči. Miselnost lefeb-vrovcev temelji na globokem pro-tijudovstvu, ki je bilo tudi miselna podlaga za nemški nacistični antisemitizem, ki ima na vesti "industrijsko iztrebljenje" nekaj milijonov Judov.
Z rehabilitacijo tudi tega škofa, ki je to jasno povedal, večina iz te bratovščine pa o tem molči; učili in mislili pa bodo tako še naprej, saj jim tega nihče ne more prepovedati. Četudi bodo podpisali ali celo obljubili karkoli že, se je tokrat resno načelo odnose med Judi in katoliško Cerkvijo, istočasno pa je to dejanje tudi podkurilo
raj 17.00, trenutek prvih volilnih projekcij. Avstrijska televizija najprej postreže z rezultati deželnoz-borskih volitev v Solnogradu, nato pa je na vrsti Koroška.
Na Koroškem nič novega? Že! Zveza za prihodnost Avstrije pokojnega Jorga Haiderja je po prvih projekcijah presegla napovedanih 40% in pristala na 45%. Sledi polom socialistov, Ljudska stranka je povečala konsenze, Zeleni pa so po prvih napovedih presegli volilni prag 5% in spet pristali v deželnem svetu. Odpravim se v mesto, v tiskovno središče. Na Koroškem nič novega? Že! Od zadnje projekcije se število glasov za Zelene počasi manjša. Točno 5% glasov! Zalka Kuchling, slovenska kandidatka na listi Zelenih, razlaga, da bo do konca napeto. Pa še res je! Proti večeru so Zeleni za slab 0,01% glasov izven deželnega sveta. Dokončni odgo-
in takratno italijansko državo. Piji XI. je po prejšnjem razdoru v dvostranskih odnosih lahko označil 1929. leta Mussolinija celo za moža Previdnosti, saj je bilo rešeno Rimsko vprašanje. Papeži so se po 20. septembru 1870. leta ime-
li za jetnike. Z Lateranskimi sporazumi je prišlo do sprave. Civitas vaticana pa se je lahko opremila z
pripadnike neonacističnih gibanj, in to ne samo v Nemčiji, ampak tudi drugod, ki so se z omenjeno izjavo strinjali in jo seveda tudi vedno propagirali, kar bodo delali še naprej.
To nerazpoloženje pri lefebvrov-cih do Judov ni vezano samo na filozofski in zgodovinski antisemitizem, ampak ima globlje korenine. Vsi vemo, da so po svetu judovski lobiji, ki držijo v šahu svetovni kapital. V ta judovski ekonomski lobi pa je vpeta tudi rimskokatoliška Cerkev s svojimi delnicami, pa ne glede na to, v kateri državi so, kot tudi z najrazličnejšimi denarnimi povezavami, ki se od časa do časa izkažejo za zelo nekrščanske... Tega v Bratovščini sv. Pija X. ni! Ob tem je odveč kakršen koli komentar, zato pri lefebvrovcih ne moremo pričakovati drugačnih pogledov.
Pri Bratovščini sv. Pija X. ne gre samo za mašni obred, ki ga imajo
vor, a bo Zelenim uspelo ostati v deželnem svetu, bo znan šele 9. marca, ko bodo nedeljskim glasovnicam prišteli še volilne glasove, ki so prišli po pošti. Manjka jim pičlih 29 glasov. V tem primeru bi tako Haiderjeva stranka kot Ljudska stranka izgubili en mandat v korist Zelenih. Sicer pa Kuchlingo-va meni, da je k zmagi BZO pripomogel t. i. Haiderjev efekt, po drugi strani pa je zasuk na desno vprašanje, ki bo dolgoročno vplivalo na Koroško. Dejstvo, da je tokrat glasovala tudi populacija 16-letnikov, ki nima prave politične vzgoje in znanja, pa je po svoje tudi vplivalo na izid. Kuchlingova je mnenja, da je potrebno mlade osveščati tudi glede politike. Novica, da Zelenim grozi celo izpad iz deželnega sveta, je sprožila tudi prve reakcije v stranki. Predsednik koroških Zelenih Holub je ponudil odstop.
Podobna debata se razvija tudi znotraj Enotne liste. Predsednik EL Smrtnik je nad izidom volitev razočaran. Čeprav je v nekaterih občinah možno zaznati pozitivne premike naprej, pa je za Smrtnika osip glasov v podjunskih občinah, kjer je bila EL tradicionalno močno zastopana, predmet razmišljanja ter napoveduje, da bo pristojnim organom EL ponudil svoj odstop. Še pred poletjem naj bi izredni občni zbor EL izvolil novo vodstvo. Novice, ki prihajajo iz manjših občin, namreč krepijo rezultate deželnih volitev: tudi v dvojezič-
novimi strukturami od železniške postaje do pošte, muzejev, sodnije, guvernerske palače, novih dostopov, poletne rezidence v Ca-stelgandolfu. Veliko je bilo novih izvenozemeljskih objektov. Vse to lahko vidimo na bogati razstavi z
velikim podpisom njegove ekscelence Mussolinija, kot piše, in malim kardinala Gasparrija na spo-
v latinskem jeziku, tako, kot je bil v vsej Cerkvi pred II. vatikanskim koncilom, ampak gre za mnogo globlji problem. Po neuradnih podatkih šteje ta bratovščina nekaj nad pol milijona vernikov, ima nad 600 duhovnikov, in, kar je najbolj zanimivo, njihova semenišča so polna, medtem ko so naša prazna, s peščico duhovniških kandidatov, kar seveda ni zanemarljivo. To sicer ni vse.
Njihovi verniki se od naših razlikujejo po marsičem, predvsem po radikalnem krščanstvu, kar je pri nas že skoraj redkost. Oni
nih občinah beležijo porast glasov Haiderjeve stranke. V tiskovnem središču vsi glasno razmišljajo in poročajo o zadnjem velikem uspehu pokojnega Jorga Haiderja. Sedanji deželni glavar
Gerhard Dorfler se je na volitvah vedno predstavljal v timu z drugima dvema veljakoma stranke. Občutek sloge, ki je izhajal iz občutka ogroženosti (v volilnem programu je na "častnem" prvem mestu najava, da ne bo novih dvojezičnih tabel na južnem Koroškem), je požel želeni rezultat -plebiscitarno večino v spomin Jorgu Haiderju.
Ana Blatnik, vidna slovenska predstavnica socialistične stranke, je ob izhodu iz časnikarskega
razumu vred. Pa tudi mogočni pi-vial papeža Achilleja Rattija. Takratne odlične odnose med italijanskim kraljestvom in Vatikanom pa si je upala kaliti s stalnimi spomenicami in protesti neznatna nižja duhovščina slovenske narodnosti. Pomislimo le na Memorandum cleri sloveni et croati itali-ci Sue Sanctitati Pio Papae XI iz leta 1927, ko je bil dogovor že v oblikovanju. S porazom pri nas krutega fašizma, ki je bil osnova nacizmu, pa z Drugim Vatikanskim koncilom je zgodovina tej neznatni peščici duhovnikov, ki je pretrpela konfinacije, internacije, zapore, dala prav. Kakšna res trdna vera in daljnovidnost. Seveda jih nismo vredni, ker jim ne dajemo dolžnega mesta. Brez teh velikih duhov bi že med vojnama bila Primorska
jemljejo vero izredno resno, prav tako cerkveni nauk, vse to jim ni "za vsak slučaj", kar je pri nas v veliki večini nekaj vsakdanjega, še zlasti v slovenskem zamejstvu! Ob tej ugotovitvi sem se zelo
centra na koroški deželni vladi rezultate volitev označila kot katastrofo: "Katastrofa je ta izid zato, ker je tudi tokrat prišlo do polarizacije in zmage predstave t. i." negativnega sožitja". Tega si - žal -
želijo koroški volivci. Mehanizmi preteklosti so se ponovili, BZO pa je še pridobila glasove. Gre za nekaj iracionalnega. Težko si predstavljam, zakaj je do tega prišlo. Imeli smo dober program, a zdi se, da na Koroškem to nič ne pomeni. Rezultat v okoliških vaseh je prav tako zaskrbljujoč, saj je tudi tu opazen zasuk v desno, ki na področju manjšinskega vprašanja ne pomeni pogleda v prihodnost, temveč v preteklost".
Peter Rustja
narodna puščava.
Zatajiti delež duhovnikov pomeni osiromašiti samo veličino ljudskega odpora proti fašizmu, je pisal Rudolf Klinec daljnega 1979. leta v knjižici, ki je zdavnaj pošla. Imamo pa na razpolago veliko delo Egona Pelikana. Zdi se, da bo v kratkem izšlo tudi v italijanskem prevodu. Če se ne motim, je geslo k predgovoru Draga Legiše: Obse-quium rationabile esto! Vodilo duhovščini je torej bilo: Poslušnost, naj ne bo pameti nasprotna! Don Milani si je šele pol stoletja kasneje in v popolnoma drugih okoliščinah upal zapisati, da pokornost ni več vrlina. Primorska slovenska in hrvaška duhovščina je pokazala ideološko neobremenjenost, kakršno je težko najti v zgodovini. Primerjati se da z nasprotnim primerom ideološke zaslepljenosti, posledice katere čutimo še danes. Večina naših komunistov se je 1948. leta s kominformom odločila proti matični državi. Slaba tri leta prej pa so bili soborci v krvavem in zmagovitem narodnosvobodilnem boju. Soborci so postali "titovci, titini, še danes edini krivi za slovanske fojbe! "
Miro Oppelt
začudil. Poznam kar nekaj članov omenjene bratovščine. Jasno se pri njih vidi, da redno obiskujejo spoved, redno hodijo v nedeljo k maši, njihov denarni dar ni drobiž, ampak se ravnajo po vesti, darujejo, kolikor pač zmore vsakdo dati. Pri maši marsikje vsi pojejo gregorijanski koral, v javnosti ne skrivajo svojega verskega prepričanja, gojijo pa globoko spoštovanje do vseh, ki so kakor koli povezani s Cerkvijo samo, še zlasti z njihovimi duhovniki in njihovimi škofi. Razumljivo je, da takšna smer v Cerkvi ne more propasti, ker je živa in, kar je najvažnejše: njeni člani živijo iz Cerkve, po vesti (ne iz neke navade) in s tem oznanjajo pripadanost tej Cerkvi, zato jim tudi Božji blagoslov ne bo nikoli izvzet.
AmbrožKodelja
Benedikt XVI.
R. Williamson
Foto PR
imim Velika in odmevna razstava
Spomenik primorskim duhovnikom
Radikalno krščanstvo
Vihar v kozarcu vode
Wien Graz
Mi pazimo na tvojo Koroško (plakat BZO), Mi pazimo na  tvoje "dediče" (plakat OVP- Ljudska stranka) - foto PR