Stran 60___________ANGELČEK           ^^Tgfa 27
A. Čadež:
b            Modrost malih.
jžj5i|l5j|i vse zlato,(kar se sveti«, in ni vse modrost, SjIhV kar govore modri ljudje. Pa zopet ni vse ne-«^)JS' umnost, kar se izve od otrok. Tisti, ki smo v šoli, da učimo! in vzgojujemo mladino, se marsikaj na-učimo od otrok. 0 tem se v naslednjem prepričamo. V preprostem odgovoru, ki ga čujcmo iz ust otroka, je včasih skrita velika modrost, se izraža nenavadna ščgavost, še večkrat pa seveda neumnost.
L         l.Poglejmo, kaj doživi v šoli katehet.
™         Kdojeboljši? —  Katehet opominja učence,
naj se vsi udeležc ncke cerkvene slovesnosti in naj se ondi lepo vedejo. »Glejte,« — pravi — »da vas zopet ne prekose deklice; saj se že tako vedno sliši, da so deklice boljše kot dečki.« — »Prosira, gospod katehet,« se oglasi eden izmed dečkov, »ali je to rcs, da so ženske pobožnejše od moških? V lita-nijah vseh svetnikov je le več moških kot žensk.«
Podobice. — Katehet da pridnim učenkam I- razreda lepe podobice; lene pa morajo ostati v šoli. Mala Rezika tudi ni nič znala. Nič ne pomaga! Zaprta je z drugimi vred, ki so prištete med lene. Jokaje dviga roko in bi rada nekaj povedala. Na vprašanje, kaj želi, pravi: »Prosim, gospod katehet, jaz vam dam vse svoje podobice, če smem domov.« »Črevlje osnažiti.« — Pri razlagi III. božje zapovedi opominja katehet, naj bodo otroci vsako nedeljo in vsak praznik prav pobožno pri sveti maši. Nato vpraša urno Pavelčka, ki je bil nekoliko raz-tresen: »Pavelček, kaj moraš storiti v nedeljo ?« — Ta se krepko odreže: »Črevlje osnažiti.«
Leto 27___________ANGELČEK__________Stran 61
Navihan? — Ali je bil pa Pavelček samo raztresen, ali tudi nekoliko navihan, to boste pa zna-biti presodili iz naslednjega odgovora. Katehet: »Pavel, kateri dan je Bog ustvaril travo, zelišča in drevje?« — Pavel:  »Na brezmesni dan.«
Dvoumno vprašanje. — V neki šoli vpraša katehettakole: »Zakaj sta morala Adam in Eva umreti?« Gašperček se postavi in odrcže: »Zato, ker še ni bilo nobenega doktorja.«
Podomače. — Mala Linica je bila tako pre-prosta, da je v I. razredu kar podomače odgovarjala kakor doma. Katehet razlaga otrokom o Bogu in božji vsemogočnosti. Nato pokaže solnce in vpraša: »Linica, ali moreš ti kaj tako lepega narediti?« — Linica: »0 ne, pa ti tudi ne!«
V aeroplanu. — V naslednjem odgovoru je bilo pa morda malo porednosti. Katehet je govoril o vesoljnem potopu in o Noetovi družini, ki jo je Bog rešil. Nato je pa vprašal: »Kaj bi bili morali pa drugi ljudje storiti, da bi se bili rešili?« (Katehet je hotel namreč napeljati na odgovor, da bi bili morali drugi ljudjc obuditi popolni kes, kajti s tem bi bili rešili vsaj svoje duše.) Tonče jo je pa takole izmodril: »Z aero-planom (letalom) bi se bili morali odpeljati.«
Zmota. — V šoli so učenci v prvem razredu prav pridno poslušali zgodbo o treh kraljih in o da-rovih, ki so jih prinesli ljubemu božjemu Detetu. Tinček je vprašan, če zna pon'- *ii, pa zatrdi, da bi si upal. Šlo je še dosti dobro. Samo tam, ko je našteval lepa darila treh tujih kraljev, mu je nekoliko izpodletelo. Rekel je: »Kralji so darovali [malemu Jezusčku — zlata,  kadila in mila.«
Kaj menite — ljubi otroci — ali je močno na-pačno povedil ?
Stran 62__________ANGELČEK___________Leto 27
Slaba pomoč. —Neki katehet je hotel včasih pomagati in pokazati svojo dobrohotnost na ta način, da je »položil« učencu prvi zlog ali prve črke na jezik, pa se je včasih vse skupaj ponesrečilo. Tako n. pr. je bil Mihcc vprašan : »Kaj je bil sveti Pavel?« Dečku ni padlo nič pametnega v glavo, zato mu je priskočil katehet na pomoč in začel: »Sveti Pavel je bil a . . . ap . . . apo . . .« Mihec urno: »Apote-kar!«
Slaba vest, — Če je učenec le preveč raz-tresen v šoli in ne pazi na besede, se mu lahko tako pripeti, kakor se je ongavemu Tinčetu, ki se je igral z neko muho, ko je opisoval gospod katchet dogodke ob smrti Jezusovi. Katehet ga naglo preseneti in vpraša: »Tinko, kdo je križal Jezusa ?« — Tinko ves prestrašen: »Jaz že ne!«
2. Poslušajmo še, kaj izve v družbi šolskih otrok učitelj.
Protinožec. — Učitelj razlaga: »Naša zemlja je, kakor znano, okrogla. To vam predočuje tudi globus (zemeljska obla). Tistc ljudi, ki žive na na-sprotni strani zemeljske oble, imenujemo protinožce, ali s tujo besedo »antipodc«. Florijan, ali bi ti vedel, kateri so naši protinožci?« — Florijan: »Tega pa ne vem.« — Učitelj: »Poglej! Če bi tu v Ljubljani na-vpično v zemljo zavrtal veliko luknjo tako, da bi prodrl skozi zemljo, kje bi prišel vun ?« — Florijan: »Iz luknje.«
Podobno je razlagala tudi učiteljica malim dekli-cam, da je zemlja okrogla, in da bi prišli nekje tam v Ameriki vun, če bi luknjo zavrtali skozi zemljo, Nato se je pa oglasila Tičnikova Micika ter rekla; »Naš stric se je vrnil iz Amerike; ali je tudi prišei skozi luknjo ?«
Leto 27__________ANGELČEK__________Stran 63
|         Nepotreben strah. —Med učenci I. razreda
je bilo na neki šoli tudinekaj zaostalih ali »repetentov«, ki so bili polni muh in primerno navihani. Nekega skromnega Nacka so takoj prvo uro dražili, da sedi v »oslovski« klopi. Drugo jutro se pa vsede Nacek — meninič, tebinič — v prvo klop. Učitelj ga vpraša, zakaj ne ostane v zadnji klopi. Nacek se zjoka in pravi: »Potem bom pa dobil oslovska ušesa.«
I         Ugibanje. — Učiteljica vpraša v šoli pri malih
učenkah: »Kakšno mieko imajo bele krave?« — Učenka: »Belo!« — »Prav,« odgovori učiteljica. »In kakšno mleko imajo črne krave?« — Druga učenka: »I, menda črno.« Takoj se oglasi tretja deklica in pravi: »Kavo, gospodična učiteljica!«
Pri računstvu. — Učitelj vtepa nagajivemu Peterčku v glavo pravila odštcvanja in prištevanja. A Peterček ne mara nič kaj misliti. »Poslušaj in pazi vendar, Peterček,« mu reče učitelj. »Če so štiri muhc na mizi, pa eno ubijem, koliko jih še ostane ?« Pe-terček pogleda bistro, pa reče: »Samo ena.« »Kako to ?« — Peterček: »Samo mrtva muha ostane, druge pa zlcte.«
Vnaravi. — V šoli se uče raladi misleci o gorkoti m o mrazu. Učitelj pripoveduje: »V gor-koti se nekateri predmeti razširijo, v mrazu pa skrčijo. Stanko, ali bi znal ti povedati kak primer?« — Stanko: »Da. Poleti, ko je vroče, se dan raztegne in podaljša; pozimi pa, ko je mraz, se pa skrajša.«
i         Vrečarji.  — Pri pouku o  živalstvu so prišli
na vrsto tudi vrečarji. Vrečarji imajo na trebuhu ne-kako vrečo. »Kaj meniš ti, Francek, zakaj imajo to vrečo ?« vpraša učitelj. — »Zato, da noter zlezejo, če jih psi zasledujejo,« se odrežc Francek.
Stran 64___________ANGELČEK___________Leio 27
Še nekaj iz računstva. — Francku je delalo odštevanje velike preglavice. Učitelj si je prizadeval na"vse mogoče načine, da bi ga prisilil misliti. »Pazi, Francek! Če bi bile pri kosilu tri črešnje na mizi, pa bi tvoja sestra eno snedla, koliko bi jih še ostalo?«
—   Francek:   »Koliko sestra bi ostalo?«   —  Učitelj: »Ne! Pazi vendar! Če bi bile na mizi tri črešnje, pa bi sestra eno črešnjo snedla, koliko bi jih ostalo?«
—  Francek: »To ni mogoče, gospod učitelj,  saj zdaj ni  črešenj.«   —   Učitelj:   »Ne   modruj!   Saj   si   satno mislimo tako. Torej recimo, da bi sestra eno snedla, kojiko jih še ostanc ?« — Francek: »Ja, moja sestra bi vse snedla.« — Učitelj:  »Bodi pameten, Francek! Recimo, da bi samo eno snedla.« — Francek:  »Res, res, gospod učitelj, vi moje sestrice ne poznate.« — Učitelj: »Pa recimo, da je tvoj oče zraven in ne pusti, da bi jih več snedla kot eno.« — Francek: »Saj očeta še doma ni; bodo še-le pojutrišnjem prišli.« — Učitelj: »S teboj ni nič. Zdaj ti pa zadnjikrat rečem, odgovori, kar te vprašam, če ne, pojdeš v kot. Ako bi bile tri črešnje  na  mizi,   pa bi sestra eno snedla,   koliko bi jih še ostalo ?«   —   Francek:   »Nobene,   saj bi druge brž jaz pojedel.«
Dostojnost. -—Gospodična učiteliica poučuie deklice, da se mora deti roka na usta, če se človeku zdeha. Marijanica pa dvignc roko in vpraša: »Gospo-dična, ali takrat tudi, kadar je tema?«
3. Zdaj pa stopimo še na dom, da vidimo, kako modrujejo otroci pri starših,
Veliki petek. — Mamica pelje petletno hčerko Metko na veliki petek v cerkev, pa ji pripoveduje, da je ta dan Jezus umrl za nas. Metka se zamisli, nato pa reče: »Mama, ali bom smela za pogre-bom ? «
Leto 27__________ANGELČEK__________Stran 65
Nezadovoljnež. — Neki župnik je pripove-doval to-le: Moj prijatelj notar je Lil od početka vojne na fronti. Ko se }e vrnil na dopust, srečam nje-govega malega Peterčka ter ga vprašam: »No, Peterček, ali je prišel papa ? Je kaj ranjen ?« — Kakor bi ne bil zadovoljen, pravi Peterček: »Oh ne, ranjen pa ni nič.« Nato pa pristavi skoraj z nekim zaničevanjem: »"Saj š e u š i ni prinesel.«
Iz Poldetovih nalog. — Na kravi so pri-trjene štiri noge. — Jastreb vlači vole in krave v svoje gnezdo. — Vrat mačkc se konča v košat rep. — Jakob je oblekel kožo svojega brata Ezava. — Opice se prištevajo med ptice-plezavke.
Iz Matejčevih nalog. — Opis šolske sobe. Šolska soba nastane iz tintnikov, klopi, table, učitelja in palice. Skoraj vse je že staro in obrabljeno, samo palica ne; ta mora biti vedno nova. Kdor pride še bolj pozno v šolo kot gospod učitelj, ta je največji lenuh in jih dobi po grbi. Na zemljevidu vise mesta in reke, da se jih učimo na pamet. Gospod učitelj je naredil s palico luknjo v obljubljeno deželo. Z globusom naredi solnčni mrk. V šoli visi tudi toplomer; z njim se naredi poleti vročina. Gospod učitelj gleda nanj tako dolgo, da kaže 20 stopinj; potem pa lahko gremo do-mov. Ob desetih je četrturni odmor; takrat jemo pol ure kruh, čega imamo. Šolski nadzorniknas vselej pohvali; gospod učitelj je pa vendar vesel, ko zopet odide.
Pri jedi. — V neki družini so se ravno vsedli k dobro obloženi mizi, ko je došlo poročilo, da je teta umrla, Mala Fini je uprla poželjivo velike oči na okusne jedi in rekla: »Mama, ali moramo koj jokati, ali bomo prej jedli?«
Ljubezen do bližnjega? — Martinek po-more součencu, ki se mu je udrl led na drsališču, z
5
Stran 66_________ANGELČEK        -           Leto 27
nevarnostjo lastnega življenja na suho. Navzoči jja občudujejo in hvalijo. Neki gospod ga nagovori: »Kajne, to je tvoj najboljši prijatelj, ko si mu tako junaško pomagal!« — »O ne,« pravi Martinek, »toda moje drsalke je imel na nogah.«
Po svoje je sklep al. — Karel je bil še majhen, pa je že raoral zibati svojega bratca Maksa, kar mu pa ni bilo nič -kaj všeč. Maks zboli in umrje, ko je bil star eno leto. Čez nekoliko časa je ležal zopet majhen fantiček v zibeli; ime rau je bilo tudi Maks. Karelček je moral zopet zibati in se večkrat hudo-vati, kajti ta Maksl je bil prav tako nemiren kakor oni prvi. Nekoč Karel modruje prav resno takole: »Zakaj pa nisi ostal v nebesih ? Aha, te niso marali gori, jeli? Zakaj si pa tako poreden! Samo malo večjo glavo si prej imel!«
Prebrisana glava. — Oče: »Pavle, nikar toliko ne jej! Staro pravilo pravi, da ic najbolj zdravo nehati takrat, ko človeku najbolj diši.« Pavel: »Oh. papa, dajte mi še malo; zdaj mi še ne diši naj-bolj.«
¦          Olika.  — Tcta da Nežiki okusno jabolko ter
pristavi: »Kako se pa reče?« — Nežika tleskne z rokami in reče: »Prosim,  tetka,  šc enega!«
Mali inštruktor (pomočnik pri učenju). — Matevžek ni imel sreče. Poučcval je sestro Anico, ko sta bila sama doma, kako se dela križ. Ko se mati vrne, opazi, da se Matevžek joka. — »Kaj pa je hudega, da se kremžiš ?« vpraša. — Matevžek pa potoži: »Anici sem kazal, kako se križ dela- Ko sem pa prišel do ust, me je pa ugriznila v prst.«
Pobožno pri sveti maši. — Elza in Pepček sta bila v cerkvi. Kako sta pobožno molila pri sveti maši, kažc tale pogovor. Mati: »Ali sta kaj molila ?«
Leto 27___________ANGELČEK__________Stran 67
i   — »Jaz že,«  pravi Elza.   »Pepčku se je pa ravno 15 krat zazdehalo; sem čisto natanko štela.«
Po ovinkih. — V neki družini so dobili po večerji na mizo še nekaj sladkarij. Tončka je bila pa že v posteljci. Ni pa še spala. Ko opazi sladke jedi, pravi; »Mama, jaz sem tudi še lačna,« — Mama: »Če si lačna, ti dam pa še kosček kruha.« Tončka se ožre na sladkarije in rečc pomenljivo: »Ja, pa sem drugače lačna!«