Za poduk in kratek oas. Pri Miklovi kapeli. (Priobčil Fr. Muršič.) nCerkvica vrh gore, Cerkvica bela, Srčno pozdravlja te Duša vesela!" Veš-li, prijazni bralec »Slov. Gospodarja« ? Preseli se v duhu k sv. Marjeti niže Ptuja. Tu na potno palico, odloži in pozabi začasno vse skrbi, vse nadloge, ki te tarejo doma >od zore do mraka, od mraka do dne«. Naj se malo ohlade krvavi žulji tvoji, ki so častna znamenja in jasne priče trdnega dela — ter pojdi z menoj! K Miklovi kapeli pojdeva; kajti tamkaj bo jutri na Velike maše dan žegnanje ali oproščenje, zvezano z izvanredno slovesnostjo, ki se redno ponavlja vsako leto, odkar je sezidana omenjena kapela. Kje je in kakšna je le-ta. boš knialu izvedel. Od cerkve sv. Marjete kreniva po veliki cesti proti jugu. Da nama pa ne bo dolg čas med potom, ozriva se malo okrog po tej mični okolici širne Marjetske fare. Pravijo, da je ta kraj »lukov paradiž«. No mi Marjetčanje smo ponosni na ta častni priimek naše župnije, pa morda ni zares lep ta kraj, morda ni prijetno bivati tukaj? Le poglej, koliko in kako raznovrslnih darov naklonila nam je narava, kakšna menjava se nahaja v njej! Predi ravno. širno in rodovitno polje, ki nam prinaša razne pridelke, med katerimi seveda luk ne zavzema zadnjega mesta. Lepo polje pa oklepajo mične vasice in tu na desno, glej, leži Mala vas, kjer se je še le pred kratkim služila primicija ali nova maša. Mala vas! Kaj ne, da ti prihajajo na misel besede sv. pisma, ki pravi: »I ti Betlehem Ephrata, malo si izmed tisočerih (mest) judajskih.« Da, da, Mala vas! Zares si raala v primeri z drugimi vasmi Marjetske fare, a kakor je nekdaj sicer malo mesto Betlehem poslalo vsemu svetu Odrešenika, tako si i ti, Mala vas, poslala vernemu slovenskemu narodu gorečega oznanjevalca Odrešenikovega nauka. A stoj! Viž ta napis na kovačnici! Lani še je bil nemški — smešno, kaj ne da? Letos pa se tako lepo blišči slovenski kovač — edino prav, kaj ne, da? Za vasmi se razprostirajo pisani travniki in občinski pašniki; kakor vidiS tukaj pri Mali vasi, in drugod je ravno tako. Travnike pa mejite dve veliki reki: Drava tu proti jugovshodu in Pesnica onstran proti severo-vshodu. Ob Dravi se vzdigujejo slavne vinorodne Haloze, ob Pesnici pa Zamušanske gorice. Kaj pa še hočeš več? Ne zasluži li po pravici naš kraj imena paradiž, čeprav lukov paradiž ? — Naj šn te opozorim na cerkvico tu gori, ki naju tako prijazno pozdravlja in vabi k sebi. Veš, dragi bralec in sopotnik moj, to je cerkvica Device Marije, podružnica Završka. Na desno pa, glej, kako se nama takorekoč grozi mogočni grad Borl, ki je last Slovencem neprijaznega deželnega glavarja štajarskega. Kaj ne, kakšen razloček med skromno slovensko cerkvico in med mogočnim nemškim gradom? Iz tega se pač jasno vidi značaj Slovenca in Nemca. Slovenec, priprost, skromen in pobožen si zida hise božje ter ondi najrajše prebiva, Nemec pa rajše gospoduje in zapoveduje v mogočnih, ponosnih trdnjavah . . . A dragi moj sopotnik, midva le polagoma ubirava korake, še sva komaj na dravskem brodu, ki je podjetje in last po vsem Slovenskem dobro znanega narodnega trgovca vlsp. g. Tomaža Mikla od Sv. Marjete. Sedaj pa bo treba povspešiti korake čez Zavrče, Dobravo, Gorčak in kake pol ure še čez štajarskohrvaško mejo, da prideva še o pravem času do Miklove kapele. (Dalje prih.) Smešnica. >Veš«, hvali se trgovec sosedu, »veS, prijatelj, pri trgovcu pride vse na pravo besedo. Jaz n. pr. prodam tebe prej desetkrat, kakor ti mene enkrat«. ^Ze mogoče«, seže mu sosed v besedo, »že mogoče, kdo pa bode mi tudi kaj ponudil za-te?«