—     30     —
P u st
1.
orda ste  že sami, dragi   bralci,  na  pustni dan  pripravljali kurivo za ta šaljivi večer. Mnogo suhega in svežega vcjevja ste  navlekli  na  kak   vzvišen  kraj,   najraje  na  hrib,   da  bi zvečer tem mogočneje .,pust žgali". Znam, da niso  povsod  na Slovenskem  enaki   običaji,   enake  šege.   Zato naj vam   povem, kako je tisti večer pri nas pod mogočnim Grintovcem.
Debel sneg pokriva naravo.   Solnčni  žarki se lesketajo na njem kot dragoceni diamanti.   Lačne vrane  leno  preletavajo ob potu in si iščejo hrane.   Nerade odlete  na vitke topole  s poti, ako jih kdo podi. Sinice, vrabci, ščinkovci in strnadi se pode okrog hiš, pazno motreč, kje bi se dobila kaka mrvica za lačni želodec. A vse drugačno življenjc je nad vasjo, na malem  hribčku. Prav živo se tam pomenkuje vaška dečad, kam treba po kurivo, da bo zvečer ,,pust" veličastno gorel. Drugekrati so drsele sani  s hribčka  navzdol,   da  je   bilo veselje, a danes so ti paglavci resni kakor vaški   možje, ko   se v nedeljah na sredi vasi pogovarjajo kaj važnega.
,,V naš gozd, na Rebrnico!" predlaga Španov Janko. ,,Ondi je mnogo nepotrebnega vejevja, katero so naši jeseni, ko so listje grabli, zavrgli. Tudi brinja je ondi mnogo. Lahko navlečemo v dveh urah veliko vejevja skupaj. ,,Dobro, dobro!" mu pritrdijo vsi.
,,A kako pripravimo vse to semkaj ?" se oglasi Dolinšekov pastir. nTo naj te ne skrbi!" odvrne Beljeharjev Fran. ,,Naš ata so mi oblju-bili, da dajo kobilo in sani, ako toliko  skupaj   napravimo, da  bo   vredno s sanmi za nami priti. Prišel bo naš hlapec Miha." ,,Ej, le hitro, le hitro!" priganja Španov Janko.
Za pol ure so vaški dečki že proti Rebrnici. Prav nič jih ne zebe, dasi sneg škriplje pod nogami in se za griči vzdigoije strupena mrzla megla. Danes ni mraza! Ko bi bilo pa treba iti v šolo, bi se ta in oni zmrznjenc kremžil, kako je mraz, da ne more iti nikamor.
ln kako so oboroženi, kakor bi šli nad širokohlačnega Turka! Bru-šene sekire se jim bleste na ramah v solčnih žarkih. Za njimi pa peljeta dva dečka male sani, na katerih vidiš povezivne vrvi in drobne verige. Vse to bodo potrebovali, ko bodo vozili vejevje na kup.
Med petjem in ukanjem dospo do Rebrnice. Vrane plašno odletavajo s poti in s hripavim glasom kličejo za njimi: tak, tak!
H.
Z visokih cerkvenih lin je zadonel zvon znaneč Avemarijo. Na hribčku za vasjo je zbrana vsa vaška mladina pri velikem kupu vejevja. Španov Janko moli naprej angelsko češčenje. Vsi mu spoštljivo odgovarjajo.
Glasovi zvona zamro. . . Temneje in temneje postaja. Na vzhodu zamigVa večernica v vsi svoji krasoti. Po bribih se posvcti;n ogmji  — krc-
—     31     —
sovi, kakor zvezde na azurnem nebu. Okrog ognjev pa miglja brezštevilno malih lučic nalik vešam po močvirju . . . Stemnilo se je. Sedaj šele prižgo naši junaki kres. Mogočno se vzpenja ogenj po kupu naloženega vejevja. Brinje poka in male iskrice odletujejo na vse strani. Pa to jim ni še zadosti. Ne vem, ali je drugod ta navada kakor pri nas. Vsakteri deček, tudi oni, ki doma še v srajci leta, si pripravi že pred tednom staro metlo. To mu morajo mati dobro posušiti. Oče mu jo ovijejo s slamo, ako je sam ne more. Če pa nima metle, je tudi dolga preklica dobra. To si ovije na enem koncu s slamo. Tako oboroženi čakajo poleg ognja. Ko že ogenj mogočno gori, prižgo si slamo na metlah in preklicah, odstranijo se od ognja, pa zavrte goreče metle in kriče na vse grlo: ,,Pust, masten okol' ust, pust masten okol' ust!"
Sedaj se šele vname pravo, otroško veselje. Odraslih, katerih se tudi mnogo zbere ob ognju, se jim smejo in se ob smehu in šali spominjajo onih let in dni, ko so še sami tako vrteli goreče metle in baklje . . . Lej, še mati je prinesla svojega Ijubkega otročiča semgor. Kako ljubko se smehlja, steza nedolžne ročice za lučmi in jeclja: ,,Cis, cis!" Mati dete komaj vzdrži v naročju, tako sili za migljajočimi lučmi.                                                    '
Dečki še vedno vrte goreče metle in kriče: ,,Pust, masten okol" ust."
Iz sosednje vasi se čuje enako kričanje, ki bajno doni v temno noč.
Počasi pojema mogočni ogenj. Metle in baklje pa pogorevajo. Le ta ali oni še vrti majhen košček v roki. Kmalu ga tudi ta vrže po snegu in se vrne k ognju, kateri vnovič zaplapola. Vsi navzoči hvalijo pridnost in marljivost vaške dečadi, ki je napravila toliko vejevja.
Dovtipi in šale se krešejo okrog ognja, da smeha ni konca ne kraja.
Kaj pa to? Ta glasni smeh, ne — grohot?
Grošeljnov hlapec je peljal na saneh slamnatega moža po hribčku navzgor k ognju. Otroci ga ogledujejo in silijo k njemu: S silo jih mora hlapec poditi v stran, da mu ga ne vzamejo. Prostor mu naredč, da more slamnatega moža postaviti poleg ognja. Nasadi ga na kolec, katerega vtakne v mrzli sneg. Iz ognja pa vzame goreče poleno in je podtakne pod slamnatega moža. Hlastno ga oblizne ogenj in vzplapola visoko, visoko . . .
DeČad pa zakriči: ,,Pust, masten okol" ust!"
^Klobaso v čeljust!" nekdo pristavi.
,,Res je, res je!" zadoni od vseh  strani.  ln nekdo ga sune v čeljust.
Slamnati mož se zvrne na sneg. Parkrat še vzplapola ogenj in sla-mnatega moža ni več . . .
Ogenj pojema boljinbolj. Po gorah so ugasnili kresovi, le tu pa tam vidiš še malo lučko, ki polagoma umira in  umira,  da popolno  zamre . . .
Dečad pa je odšla domov jest ,,flancete". Le par dečkov je še ostalo ondi pri ognju, da zmečeta ogorela polena v ogenj, ki zdajinzdaj še vzpla-pola in potem zopet zamira. Naposled tudi tadva odideta za gorko peč, kjer jih čakajo slastni ,,flanceti".
Mnogi potem še vso noč presanja, kako je ,,žgal pusta".
Bogdan Slavko