Anali za istrske in mediteranske študije Annali di Studi istriani e mediterranei Annals for Istrian and Mediterranean Studies Series Historia Naturalis, 32, 2022, 2 UDK 5 Annales, Ser. hist. nat., 32, 2022, 2, pp. 267-479, Koper 2022 ISSN 1408-533X KOPER 2022 Anali za istrske in mediteranske študije Annali di Studi istriani e mediterranei Annals for Istrian and Mediterranean Studies Series Historia Naturalis, 32, 2022, 2 UDK 5 ISSN 1408-533X e-ISSN 2591-1783 ANNALES · Ser. hist. nat. · 32 · 2022 · 2 Anali za istrske in mediteranske študije - Annali di Studi istriani e mediterranei - Annals for Istrian and Mediterranean Studies ISSN 1408-533X UDK 5 Letnik 32, leto 2022, številka 2 e-ISSN 2591-1783 UREDNIŠKI ODBOR/ COMITATO DI REDAZIONE/ BOARD OF EDITORS: Alessandro Acquavita (IT), Nicola Bettoso (IT), Christian Capapé (FR), Darko Darovec, Dušan Devetak, Jakov Dulčić (HR), Serena Fonda Umani (IT), Andrej Gogala, Daniel Golani (IL), Danijel Ivajnšič, Mitja Kaligarič, Marcelo Kovačič (HR), Andrej Kranjc, Lovrenc Lipej, Vesna Mačić (ME), Alenka Malej, Patricija Mozetič, Martina Orlando- Bonaca, Michael Stachowitsch (AT), Tom Turk, Al Vrezec Glavni urednik/Redattore capo/ Editor in chief: Darko Darovec Odgovorni urednik naravoslovja/ Redattore responsabile per le scienze naturali/Natural Science Editor: Lovrenc Lipej Urednica/Redattrice/Editor: Martina Orlando-Bonaca Prevajalci/Traduttori/Translators: Martina Orlando-Bonaca (sl./it.) Oblikovalec/Progetto grafico/ Graphic design: Dušan Podgornik, Lovrenc Lipej Tisk/Stampa/Print: Založništvo PADRE d.o.o. Izdajatelja/Editori/Published by: Zgodovinsko društvo za južno Primorsko - Koper / Società storica del Litorale - Capodistria© Inštitut IRRIS za raziskave, razvoj in strategije družbe, kulture in okolja / Institute IRRIS for Research, Development and Strategies of Society, Culture and Environment / Istituto IRRIS di ricerca, sviluppo e strategie della società, cultura e ambiente© Sedež uredništva/Sede della redazione/ Address of Editorial Board: Nacionalni inštitut za biologijo, Morska biološka postaja Piran / Istituto nazionale di biologia, Stazione di biologia marina di Pirano / National Institute of Biology, Marine Biology Station Piran SI-6330 Piran /Pirano, Fornače/Fornace 41, tel.: +386 5 671 2900, fax +386 5 671 2901; e-mail: annales@mbss.org, internet: www.zdjp.si Redakcija te številke je bila zaključena 23. 12. 2022. Sofinancirajo/Supporto finanziario/ Financially supported by: Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS) in Mestna občina Koper Annales - Series Historia Naturalis izhaja dvakrat letno. Naklada/Tiratura/Circulation: 300 izvodov/copie/copies Revija Annales, Series Historia Naturalis je vključena v naslednje podatkovne baze / La rivista Annales, series Historia Naturalis è inserita nei seguenti data base / Articles appearing in this journal are abstracted and indexed in: BIOSIS-Zoological Record (UK); Aquatic Sciences and Fisheries Abstracts (ASFA); Elsevier B.V.: SCOPUS (NL); Directory of Open Access Journals (DOAJ). To delo je objavljeno pod licenco / Quest’opera è distribuita con Licenza / This work is licensed under a Creative Commons BY-NC 4.0. Navodila avtorjem in vse znanstvene revije in članki so brezplačno dostopni na spletni strani https://zdjp.si/en/p/annalesshn/ The submission guidelines and all scientific journals and articles are available free of charge on the website https://zdjp.si/en/p/annalesshn/ Le norme redazionali e tutti le riviste scientifiche e gli articoli sono disponibili gratuitamente sul sito https://zdjp.si/en/p/annalesshn/ ANNALES · Ser. hist. nat. · 32 · 2022 · 2 Anali za istrske in mediteranske študije - Annali di Studi istriani e mediterranei - Annals for Istrian and Mediterranean Studies UDK 5 Letnik 32, Koper 2022, številka 2 ISSN 1408-53 3X e-ISSN 2591-1783 VSEBINA / INDICE GENERALE / CONTENTS BIOTSKA GLOBALIZACIJA GLOBALIZZAZIONE BIOTICA BIOTIC GLOBALIZATION Murat BILECENOĞLU & M. Baki YOKEŞ New Data on the Occurrence of Two Lessepsian Marine Heterobranchs, Plocamopherus ocellatus (Nudibranchia: Polyceridae) and Lamprohaminoea ovalis (Cephalaspidea: Haminoeidae), from the Aegean Sea ................... Novi podatki o pojavljanju dveh lesepskih morskih polžev zaškrgarjev, Plocamopherus ocellatus (Nudibranchia: Polyceridae) in Lamprohaminoea ovalis (Cephalaspidea: Haminoeidae), iz Egejskega morja Gianni INSACCO, Aniello AMATO, Bruno ZAVA & Maria CORSINI-FOKA Additional Capture of Halosaurus ovenii (Actinopterygii: Notacanthiformes: Halosauridae) in Italian Waters ........................... Novi ulov vrste Halosaurus ovenii (Actinopterygii: Notacanthiformes: Halosauridae) v italijanskih vodah Christian CAPAPÉ, Christian REYNAUD & Farid HEMIDA First Record of Marbled Stingray, Dasyatis marmorata (Chondrichthyes: Dasyatidae) from the Algerian Coast (Southwestern Mediterranean Sea) ....................... Prvi zapis o pojavljanju marmoriranega morskega biča, Dasyatis marmorata (Chondrichthyes: Dasyatidae) iz alžirske obale (jugozahodno Sredozemsko morje) Maria CORSINI-FOKA & Bruno ZAVA Second Occurrence of Siganus javus (Siganidae) in the Mediterranean Waters ............................... Drugi zapis o pojavljanju progastega morskega kunca, Siganus javus (Siganidae), v sredozemskih vodah Daniel GOLANI, Haim SHOHAT & Brenda APPELBAUM-GOLANI Colonisation of Exotic Fish Species of the Genera Pseudotropheus and Aulonocara (Perciformes: Cichlidae) and the Decline of Native Ichthyofauna in Nahal Amal, Israel ........................................... Naseljevanje eksotičnih vrst rib iz rodov Pseudotropheus in Aulonocara (Perciformes: Cichlidae) in upad domorodne ribje favne v reki Nahal Amal, Izrael Panayotis OVALIS & Maria CORSINI-FOKA On the Occurrence of Velolambrus expansus (Brachyura, Parthenopidae) in Hellenic Waters ....... O pojavljanju rakovice vrste Velolambrus expansus (Brachyura, Parthenopidae) v grških vodah Saul CIRIACO, Marco SEGARICH, Vera CIRINÀ & Lovrenc LIPEJ First Record of the Long-Jawed Squirrelfish Holocentrus adscensionis (Osbeck, 1765) in the Adriatic Sea ....................... Prvi zapis o pojavljanju vrste veveričjaka Holocentrus adscensionis (Osbeck, 1765) v Jadranskem morju Christian CAPAPÉ, Vienna HAMMOUD, Aola FANDI & Malek ALI First Record of Moontail Bullseye Priacanthus hamrur (Osteichthyes, Priacanthidae) from the Syrian Coast (Eastern Mediterranean Sea) ............ Prvi zapis o pojavljanju lunastorepega velikookega ostriža Priacanthus hamrur (Osteichthyes, Priacanthidae) s sirske obale (vzhodno Sredozemsko morje) SREDOZEMSKI MORSKI PSI SQUALI MEDITERRANEI MEDITERRANEAN SHARKS Hakan KABASAKAL, Erdi BAYRI & Görkem ALKAN Distribution and Status of the Great White Shark, Carcharodon carcharias, in Turkish Waters: a Review and New Records ................................. Status in razširjenost belega morskega volka (Carcharodon carcharias) v turških vodah: pregled in novi zapisi o pojavljanju Alen SOLDO 200 Years of Records of the Basking Shark, Cetorhinus maximus, in the Eastern Adriatic ..... Dvesto let opazovanj morskega psa orjaka, Cetor- hinus maximus, v vzhodnem Jadranskem morju Hakan KABASAKAL, Ayşe ORUÇ, Cansu LKILINÇ, Efe SEVİM, Ebrucan KALECİK & Nilüfer ARAÇ Morphometrics of an Incidentally Captured Little Gulper Shark, Centrophorus uyato (Squaliformes: Centrophoridae), from the Gulf of Antalya, with Notes on Its Biology .................................................. Morfometrija naključno ujetega globinskega trneža, Centrophorus uyato (Squaliformes: Centrophoridae), iz Antalijskega zaliva z zapiski o njegovi biologiji 273 267 281 287 293 309 301 317 325 343 351 ANNALES · Ser. hist. nat. · 32 · 2022 · 2 Christian CAPAPÉ, Almamy DIABY, Youssouph DIATTA, Sihem RAFRAFI-NOUIRA & Christian REYNAUD Atypical Claspers in Smoothhound, Mustelus mustelus (Chondrichthyes: Triakidae) from the Coast of Senegal (Eastern Tropical Atlantic) .............................................................. Netipična klasperja navadnega morskega psa, Mustelus mustelus (Chondrichthyes: Triakidae) iz senegalske obale (vzhodni tropski Atlantik) Hakan KABASAKAL, AyŞe ORUÇ, Ebrucan KALE- CIK, Efe SEVIM, Nilüfer ARAÇ & Cansu ILKILINÇ Notes on a Newborn Kitefin Shark, Dalatias licha: New Evidence on the Nursery of a Rare Deep-Sea Shark in Northeastern Levant (Turkey) ............................... Zapis o najdbi skotenega klinoplavutega morskega psa, Dalatias licha: novi dokaz o jaslicah redkega globokomorskega morskega psa v severovzhodnem levantu (Turčija) IHTIOLOGIJA ITTIOLOGIA ICHTHYOLOGY Nadia BOUZZAMMIT, Hammou EL HABOUZ, El hassan AIT-TALBORJT, Zahra OKBA & Hassan EL OUIZGANI Diet Composition and Feeding Strategy of Atlantic Chub Mackerel Scomber colias in the Atlantic Coast of Morocco ................................... Prehrana in prehranjevalna strategija lokarde (Scomber colias) ob atlantski obali Maroka FLORA FLORA FLORA Amelio PEZZETTA Le Orchidaceae di Albona (Labin, Croazia) ......... Kukavičevke Labina (Hrvaška) FAVNA FAVNA FAVNA Murat BILECENOĞLU & Melih Ertan ÇINAR The Mauve Stinger, Pelagia noctiluca, Has Ex- panded Its Range to the Sea of Marmara .............. Mesečinka (Pelagia noctiluca) je razširila svoj areal do Marmarskega morja Marijana HURE, Davor LUČIĆ, Barbara GANGAI ZOVKO & Ivona ONOFRI Dynamics of Mesozooplankton Along the Eastern Coast of the South Adriatic Sea ................ Dinamika mezozooplanktona vzdolž vzhodne obale južnega Jadrana Abdelkarim DERBALI, Kandeel E. KANDEEL, Aymen HADJ TAIEB & Othman JARBOUI Population Dynamics of the Cockle Cerastoderma glaucum (Mollusca: Bivalvia) in the Gulf of Gabes (Tunisia) ............... Populacijska dinamika navadne srčanke Cerastoderma glaucum (Mollusca: Bivalvia) v Gabeškem zalivu (Tunizija) Vasiliki K. SOKOU, Joan GONZALVO, Ioannis GIOVOS, Cristina BRITO & Dimitrios K. MOUTOPOULOS Tracing Dolphin-Fishery Interaction in Early Greek Fisheries ........................................... Sledenje interakcij med delfini in ribiči v zgodnjih grških ribiških dejavnostih Pavel JAMNIK, Matija KRIŽNAR & Bruno BLAŽINA Novi najdišči pleistocenske favne pod Kraškim robom. Smo končno našli tudi jamo Grotta dellʼOrso? ................................. Two New Sites of Pleistocene Fauna under Karst Edge. Has a Grotta dellʼOrso Cave Been Finally Found? OCENE IN POROČILA RECENSIONI E RELAZIONI REVIEWS AND REPORTS Andreja PALATINUS Book Review: Plastic Pollution and Marine Conservation. Approaches to Protect Biodiversity and Marine Life ................................ Kazalo k slikam na ovitku ................................... Index to images on the cover .............................. 367 359 377 393 405 411 431 443 451 471 473 473 ANNALES · Ser. hist. nat. · 32 · 2022 · 2 451 received: 2022-05-31 DOI 10.19233/ASHN.2022.45 NOVI NAJDIŠČI PLEISTOCENSKE FAVNE POD KRAŠKIM ROBOM. SMO KONČNO NAŠLI TUDI JAMO GROTTA DELLʼORSO? Pavel JAMNIK Kočna 5, 4273 Blejska Dobrava, Slovenija e-mail: pavel.jamnik@telemach.net Matija KRIŽNAR Prirodoslovni muzej Slovenije, Prešernova 20, 1000 Ljubljana, Slovenija e-mail: mkriznar@pms-lj.si Bruno BLAŽINA Jenkova 16, 6230 Postojna, Slovenija e-mail: bruno.blazina@gmail.com IZVLEČEK V prispevku predstavljamo dve novi najdišči pleistocenske favne na Kraškem robu. V Podrti jami pred Zazidom sta bili odkriti ena fosilizirana kost planinskega orla in ena fosilizirana kost taksonomsko ožje neopredeljivega medveda. V prekopanem sedimentu pod Previsom s spodmolom v Luskanici pri Podpeči, kjer so pred več kot sto leti uredili gredice za zeljne sadike, pa so bili najdeni fosilni ostanki jamskega medveda. Z analizo objav in podatkov, ki so bili na voljo, smo ugotovili, da bi bila lahko tako imenovana Grotta dellʼOrso, iz katere fosilne kosti jamskega medveda hrani Pokrajinski muzej v Kopru, prav Previs s spodmolom v Luskanici. Ključne besede: Podrta jama, Previs s spodmolom v Luskanici, Grotta dellʼOrso, Jama pri železniškem useku, Jama v Kovšci, pleistocenska favna NUOVI SITI DI FAUNA PLEISTOCENICA NELL'AREA DEL CIGLIONE CARSICO. ABBIAMO FINALMENTE INDIVIDUATO ANCHE LA GROTTA DELL'ORSO? SINTESI Nel seguente contributo vengono presentati due nuovi siti con resti di fauna pleistocenica nell’area del Ciglione carsico. Nella grotta Podrta jama, in prossimità di Zazid, sono state rinvenute due ossa fossili: la prima appartenente all’aquila reale e la seconda a un orso non identificabile dal punto di vista tassonomico. Dall’area antistante il riparo “Previs s spodmolom v Luskanici” presso Podpeč, utilizzato più di un secolo fa per la coltivazione delle piantine di cavolo, sono state trovate nel terreno rimaneggiato ossa fossili di orso delle caverne. Dall’analisi delle pubblicazioni esistenti e di altri dati disponibili, gli autori deducono che il “Previs s spodmolom v Luskanici” corrisponde alla Grotta dell’Orso, dalla quale provengono i resti fossili dell’orso delle caverne custoditi nel Museo provinciale di Capodistria. Parole chiave: grotta Podrta jama, Previs s spodmolom v Luskanici, Grotta dellʼOrso, Grotta presso il raccordo ferroviario, Grotta a Kovšca, fauna pleistocenica ANNALES · Ser. hist. nat. · 32 · 2022 · 2 452 Pavel JAMNIK et al.: NOVI NAJDIŠČI PLEISTOCENSKE FAVNE POD KRAŠKIM ROBOM. SMO KONČNO NAŠLI TUDI JAMO GROTTA DELLʼORSO?, 451–468 UVOD Kraški rob je geološka, geomorfološka in tudi klimatska meja med Krasom ter flišno pokrajino Istre, ki jo zaznamujejo značilne navpične apnenčaste stene. Te se raztezajo v obliki posameznih lusk iz italijanske strani preko doline Glinščice, vse do Učke nad Reko na Hrvaškem. Na ozemlju Slovenije je Kraški rob sestavljen iz 47 kamnitih sten oziroma lusk, ki skupno predstavljajo približno 51 km skalnih sten (Placer, 2007). Množica večinoma vodoravnih jam in spodmolov (previsov) ob vznožjih apnenčastih sten (pogosto na spodnjem stiku s flišem) je že dolgo poznana po arheološki in/ali paleontološki vsebini. Ostanke živalstva (večinoma ledenodobnega) za zdaj poznamo iz dvanajstih lokacij: Sveta jama pri Socerbu, kat. št. 1157 (Leben, 1978; Riedel, 2002), Kamnolom v Črnotičah (Bosak et al., 1999; Mihevc, 2001; Jamnik et al., 2013), zasuta brezna na zgornji in srednji terasi črnokalskega kamnoloma (Pohar & Pavlovec, 1997; Pohar & Kralj, 2002; Jamnik et al., 2013; Križnar & Preisinger, 2017; Križnar, 2019), s sedimenti zapol- njena Jama v kamnolomu nad Črnim Kalom, kat. št. 1578 (Brodar, 1958; Rakovec, 1958, 1973; Pohar & Pavlovec, 1997; Pohar & Kralj, 2002; Jamnik et al., 2013; Križnar, 2019; Toškan, 2019), jama Č2 – Jama pod Škorjašco, kat. št. 5404 (Turk, 1982), Ladrica, kat. št. 3754 (Dirjec et al., 1992; Bernardini et al., 2014), Globoka jama, kat. št. 3753 (Jamnik & Blažina, 2019), Jama velikih podkovnjakov ali Bobalova jama, kat. št. 3752 (Pavšič & Turk, 1989; Turk in Saksida, 1990; Dirjec et al., 1992; Toškan, 2019; Križnar et al., 2021; Križnar, 2021), Ločka jama (Müller, 1914; Lepori, 1937; Brodar, 1960–1961; Rakovec, 1973; Jamnik & Blažina, 2019), jama Brežec 3, kat. št. 5415 (Dirjec, 2001), Globoška peč (Toškan, 2019; Jamnik et al., 2020) in Partizanska jama, kat. št. 4771 (Jamnik et al., 2015; Toškan, 2019). Vznožja kamnitih sten oziroma lusk so le delno preiskana. Že več let, predvsem v zimskem in zgodn- jem pomladanskem času, ko je zaradi manj bujne veg- etacije dostop do skalnih sten nekoliko lažji, v okviru rednega evidentiranja najdišč fosilov in neformalnega projekta Dokumentiranje najdišč jamskega medveda v Sloveniji, ki ga v Prirodoslovnem muzeju Slovenije izvaja Kustodiat za geologijo, pregledujemo skalne sto- pnje. S sistematičnim pregledovanjem širšega območja Kraškega roba evidentiramo še neodkrite jame ali os- tanke nekdanjih jamskih sistemov in v njih morebitne ostanke pleistocenske favne in flore. REZULTATI IN DISKUSIJA Podrta jama nad izravnavo »Pred Senico« ob Zazidu V letu 2014 smo opravljali preglede skalnih lusk od vznožja Goliča nad zaselkom Rakitovec v smeri severozahodno proti zaselku Zazid in naprej proti Podpeči. Kraški rob na tem območju sestavlja več skalnih stopenj, najmanj pet daljših in nekaj vmesnih, krajših. Ena takih krajših skalnih stopenj, dolgih le približno 500 metrov, se dviguje nad ožjo izravnavo, poimenovano Pred Senico, po kateri je speljana cestna povezava med Zazidom in Podpečjo. V skalni stopnji je registrirana tudi Z3 – Jama pred Senico, kat. št. 7162, ki je poznana kot arheološko najdišče (Turk, 2004: 17–18). Le 95 metrov severneje od vhoda v jamo Z3 je ob vznožju skalne stene mogoče prepoznati ostanek nekdanje večje jame. Od nje je ostalo le nekaj metrov rova, ki danes tvori približno 10 metrov visok previs, ob katerem je vzporedno s skalno steno ohranjen še 8 metrov dolg ozek rov, ki se iz stene odpre v obliki do 2 metrov širokega okna. V previsu so lepo vidni ostanki kapniških tvorb, na stenah nekdanjega jamskega rova pa trije nivoji starih zapolnitev jame s sedimenti, ki so bili med speleogenezo denudirani (Sl. 1a, 1b). Menimo, da so sledi procesov zasipanja in odstranjevanja sedimentov starejši od podora jame, po katerem je od nekdanje večje jame do danes ostal previs. Med najvišjim in srednjim nivojem nekdanje zapolnitve je ob severni jamski steni del starega sedimenta ohran- jen v obliki breče. Danes so sedimenti pod previsom ohranjeni le še v dolžini približno 8 metrov, kolikor je od kapa previsa do zadnje stene. Pod previsom se takoj za kapom pobočje strmo prevesi navzdol, po strmem pobočju pa ležijo veliki skalni bloki, ki pričajo o zadnjem, najmlajšem po- doru jame. Skalni bloki so še razmeroma ostrorobi, zato domnevamo, da zadnji podor, ki se je zgodil, ne more biti zelo star. Morda se je zgodil že v holocenu. Na ne povsem preraslem strmem pobočju pod previsom, ki ga erodira tudi občasen pretok meteorne vode, je lepo videti, da se že manj kot en meter pod ohranjenim sedimentom v previsu pojavi fliš, ki ga lahko sledimo vse do naravne izravnave »Pred Senico«, po kateri je speljana lokalna cesta v Zazid. Prehod med tlemi previsa in pobočjem pred jamo z ostanki podora je oster. Da bi ugotovili, ali je sediment na današnjih tleh previsa ostanek nek- danjega jamskega sedimenta ali pa gre morda že za holocenske nanose, ki so se pod previsom odložili po podoru jame, smo oster prehod med sedimentom in pobočjem očistili v širini 0,60 m (Sl. 1b). V globini 0,50 m se je pojavil skalni blok, ki je preprečil glo- blje čiščenje profila. Večje globine avtohtonih jam- skih sedimentov niti ni mogoče pričakovati, saj se že pol metra nižje v pobočju pokaže flišni sediment. Globina ohranjenega gruščnato-ilovnato-meljastega sedimenta na današnjih tleh previsa ne presega globine 1 metra. V očiščenem profilu je mogoče pre- poznati dve različni plasti. V prvih 0,10 do 0,15 m je na današnjih tleh previsa sipka, popolnoma suha ilovnato humusna plast, v kateri so le redki manjši ANNALES · Ser. hist. nat. · 32 · 2022 · 2 453 Pavel JAMNIK et al.: NOVI NAJDIŠČI PLEISTOCENSKE FAVNE POD KRAŠKIM ROBOM. SMO KONČNO NAŠLI TUDI JAMO GROTTA DELLʼORSO?, 451–468 koščki grušča. Plast označujemo z oznako »A«. Na globini 0,10 do 0,15 m je med plastmi ostra meja. Navzdol do globine 0,50 m je odložen značilen av- tohtoni jamski, ilovnato gruščnat sediment z vključki kosov odpadle sige in manjših kosov od stropa od- padlih kosov kamenja. Sediment je zelo zbit in na nekaterih mestih že delno sprijet v brečo (Sl. 2). Plast označujemo kot plast »B«. V tej plasti sta bili na globini 0,30 m najdeni dve povsem fosilizirani kosti in štirje majhni nedoločljivi kostni fragmenti. Taksonomsko je bilo mogoče določiti le dve kosti. Najbolje ohranjena je prva prstnica (Sl. 3), ki jo pripisujemo planinskemu orlu (Aquila chrysaetos). Ohranjena fosilizirana kost dimenzijsko ustreza manjšim osebkom pla- ninskega orla. Ker gre za odrasel primerek, bi ga lahko pripisali samcu. Drugi fosilni kostni ostanek, ki je slabše ohranjen, je druga ali tretja dlančnica (Mc 2 ali Mc 3) neke zveri. Glede na dimenzijo in nekatere delno ohranjene sklepne površine bi lahko pripadal manjšemu jamskemu oziroma manjši vrsti jamskega medveda (Ursus spelaeus s. l.). Kateri vrsti medveda (Ursus spelaeus, U. ingresuss, U. ladinicus ali U. eremus) je pripadal, na podlagi najdene, slabo ohranjene dlančnice ne moremo natančno določiti. Mogoče pa je, da kost pripada celo rjavemu medvedu (Ursus arctos). Za štiri manjše, le nekaj milimetrov velike kostne fragmente ni mogoče določiti niti tega, ali pripadajo sesalcem ali pticam. Trenutno zbrana fosilna favna iz Podrte jame pred Zazidom ne omogoča natančne določitve starosti. Prav dosti si ne moremo pomagati niti s stratigrafijo odloženih sedimentov. Glede na sto- pnjo fosilnosti in strukturo plasti »B« lahko rečemo le, da kostni ostanki nedvomno spadajo v pleisto- cen. Planinski orel je bil v Sloveniji odkrit le še v pleistocenskih (poznoglacialnih) plasteh Lukenjske jame pri Novem mestu (Pohar, 1983). Vrsta pa se pojavlja tudi vzdolž vzhodne Jadranske obale na nekaterih pleistocenskih najdiščih (Šandalja I in II, Kopačina) (Mauch Lenardić et al., 2018). Previs s spodmolom v Luskanici Pred leti so na pobočju Luskanice, nekaj sto metrov vzhodno od Podpeči, tik nad makadamsko cesto, ki se vzpenja proti Brežcu, posekali večje borovce, ki so pred tem zastirali pogled na skalno stopnjo Kraškega roba. Med opazovanjem sten Kraškega roba iznad Smokvice pri Gračišču smo opazili pod skalno steno večji previs (Sl. 4), pred katerim so bile vidne suhozidne terase. Ker na tem območju ni registrirane nobene jame, smo marca 2022 opravili ogled previsa. Iz pobočja pod previsom do vznožja skalne stene je narejenih pet nivojev suhozidnih teras. Najvišja in tudi najširša terasa je narejena prav pod kapom previsa, ki se na dnu skalne stene Sl. 1: A, B: Pogled vzhodno in jugovzhodno proti previsu Podrte jame z označenimi nivoji starih sedimentnih zapolnitev, ohranjenim sedimentom in nivojem fliša pod previsom (foto: P. Jamnik). Fig. 1: A, B: A view of the overhang toward east and southeast. Podrta jama with marked levels of old sedimentary fillings, preserved sediment and flysch level below the overhang (photo: P. Jamnik). ANNALES · Ser. hist. nat. · 32 · 2022 · 2 454 Pavel JAMNIK et al.: NOVI NAJDIŠČI PLEISTOCENSKE FAVNE POD KRAŠKIM ROBOM. SMO KONČNO NAŠLI TUDI JAMO GROTTA DELLʼORSO?, 451–468 uviha v manjši spodmol. Od kapa previsa do konca manjšega spodmola je 14 m. Previs pod steno je širok približno 17 m, spodmol pa 9 m. Vhod v spodmol je visok 1 m, vendar se takoj za vhodom jamski prostor dvigne do 2,5 m, in potem spet zniža ter združi z jamskimi tlemi spodmola. Spodmol je torej le manjša kamrica za večjim previsom (Sl. 5). Tla spodmola so pokrita z od stropa odpadlimi kosi kamnov, takoj pod njimi pa je videti jamski, gruščnato ilovnat sediment. Terase pred previsom so zaradi dobre osončenosti in zavetrne lege ljudem služile kot gredice za zeljne sadike, ki so jih pozneje presadili na njive nad skalno stopnjo, saj v okolici Podpeči zaradi strmine ni bilo možnosti za njive. Zeljne sadike so pod previsom vzgajali še nekaj let po drugi svetovni vojni, pozneje pa so bile terase opuščene. Domačin Lado Primožič se še spominja, kako je njegova mati morala vodo za zalivanje sadik pod previs nositi iz vasi Podpeč. Za previs oziroma spodmol domačini niso nikoli imeli posebnega imena. Primožič pravi, da so za poimenovanje teras z gredicami, ki so bile tudi levo in desno od previsa, vedno uporabljali le ime »Pod luskanʼco«. Ker imena za jamski objekt ni, smo ga mi poimenovali »Previs s spodmolom v Luskanici«. Tik pod kapom previsa je po celotni širini odložen material, ki je bil pred previsom odkopan ob izdelavi zadnje, najvišje terase dimenzij 10 m x 6 m (Sl. 6a in 6b). Ob tem je nastala približno meter visoka stopnja oziroma nasip (Sl. 6b in Sl. 7). Dež, ki je občasno zajel tudi nastali nasip, je nje- gov vrhnji del že precej izpral. Zato je na prvi pogled na nasipu videti le grušč, pri natančnem pregledu pa je jasno, da gre za tipičen groboklastičen jamski sediment. Ta se je odlagal pred previsom, še v času, ko je bilo pod skalno steno več jamskega prostora. Na robovih previsa, kjer je bil sediment pred odkopa- vanjem za izdelavo terase izpostavljen večji vlagi, se je ob skalni steni že sprijel v brečo. Zdaj so tam ostale le manjše zaplate breče, ki je ob izdelavi terase niso odkopali. V njej smo opazili sprijete fosilne kosti (Slika 8), kar nas je spodbudilo, da smo natančneje pregledali tudi gruščnato gradivo nasipa. Fosilne kosti smo našli tudi v nasipu. Vse pri- padajo jamskemu medvedu (Ursus ex gr. spelaeus). Cele so ohranjene le nekatere dlančnice in sto- palnice, vse drugo je fragmentirano. Na fragmentih kosti, ki smo jih našli, je videti, da je bila večina kosti verjetno poškodovana in razlomljena (frag- mentirana) že v sedimentu, preden so ga odkopali. Po odložitvi na nasip je na kosteh, zaradi dolgotrajne izpostavljenosti vremenskim pogojem, prišlo še do podolžnega pokanja kostnih fragmentov. Tudi pri Sl. 2: Profil ostanka sedimenta v Podrti jami. A – sipka ilovnato humusna plast, B – ilovnato gruščnat jamski sediment (foto: P. Jamnik). Fig. 2: A sediment residue profile in Podrta jama. A – loose loamy humus layer, B – clayey, gritty cave sediment (photo: P. Jamnik). Sl. 3: Fosilizirani ostanek drugega členka prvega prsta planinskega orla iz Podrte jame (Aquila chrysaetos) (foto: M. Križnar). Fig. 3: Fossilised remnant of the second joint of the first finger of a mountain eagle from Podrta jama (Aquila chrysaetos) (photo: M. Križnar). ANNALES · Ser. hist. nat. · 32 · 2022 · 2 455 Pavel JAMNIK et al.: NOVI NAJDIŠČI PLEISTOCENSKE FAVNE POD KRAŠKIM ROBOM. SMO KONČNO NAŠLI TUDI JAMO GROTTA DELLʼORSO?, 451–468 Sl. 4: Pogled na stene Kraškega roba nad Podpečjo in na Previs s spodmolom v Luskanici ter suhozidne terase pod njim (foto: P. Jamnik). Fig. 4: View of the rock walls of the Karst Edge above Podpeč and Previs s spodmolom v Luskanici and the dry-stone wall terraces below it (photo: P. Jamnik). ANNALES · Ser. hist. nat. · 32 · 2022 · 2 456 Pavel JAMNIK et al.: NOVI NAJDIŠČI PLEISTOCENSKE FAVNE POD KRAŠKIM ROBOM. SMO KONČNO NAŠLI TUDI JAMO GROTTA DELLʼORSO?, 451–468 treh najdenih podočnikih je ohranjena le korenina, pa še v teh primerih so podolžno prepokane. Na nasipu smo skupno pobrali 41 kosti in zob. Poleg omenjenih treh podočnikov smo pobrali še 12 celih ali fragmentiranih dlančnic in stopalnic, eno vretence, večji fragment dolge kosti ter 24 manjših fragmentov anatomsko nedoločenih kosti. Sediment pod previsom za umetno narejenim nasipom, ki se nadaljuje proti spodmolu, je še nedotaknjen. Prav tako ni videti, da bi bil kdaj pre- kopan sediment v spodmolu. Skoraj ni dvoma, da so fosilni ostanki tudi v tej še neprekopani plasti pred spodmolom in v njem. Menimo, da obstaja možnost, da se je na koncu spodmola z naravnim odlagan- jem sedimenta celo zaprlo nadaljevanje spodmola v jamo. Na to nas napeljuje predvsem razmeroma velika količina fosilnih kosti na mestu pred previ- som, saj to pomeni, da je bil spodmol mesto, kjer so jamski medvedi skozi tisočletja hibernirali. Današnji videz previsa in spodmola ne vzbuja občutka, da bi bil to najprimernejši prostor za hibernacijo (o izbiri mest za hibernacijo rjavega medveda in poskusu primerjave z načinom odzivanja na okolje glej Hu- ber & Gužvica, 2011). Ker so bile kosti v jamskem sedimentu, ki so ga izkopali za izravnavo terase, že zunaj podkapa previsa, to pomeni, da se je bil previs s podori že zmanjšal oziroma pomaknil nazaj. Na take podore nakazuje tudi nekaj velikih skalnih blokov pod previsom, okoli katerih so zdaj narejene stopnje terasastih izravnav. Dne 19. maja 2022 smo, arheologinji Maša Saccara in Špela Prunk iz Pokrajinskega muzeja v Kopru, arheolog Jaka Bizjak iz Zavoda za varstvo kulturne dediščine, območna enota Piran, speleolog France Malečkar in prvopodpisani avtor opravili skupni ogled Previsa s spodmolom v Luskanici. Tudi tokrat kljub natančnemu pregledu vkopa in nasipa nismo našli niti fragmenta lončenine ali ostanka, ki bi kazal, da je najdišče fosilnih kosti tudi arheološko najdišče. Kljub temu pa, glede na primernost previsa s spodmolom za zavetje, obstaja kar upoštevanja vredna možnost, da bi se morda na tem najdišču fos- ilnih kosti odkrili tudi ostanki človekove prisotnosti v času pleistocena. Žal te domneve brez vsaj manjšega testnega vkopa v še neprekopane sedimente ne bo mogoče preveriti. Sl. 5: Prerez Previsa s spodmolom v Luskanici (risba: P. Jamnik). Fig. 5: Cross section of the Previs s spodmolom v Luskanici (drawing: P. Jamnik). ANNALES · Ser. hist. nat. · 32 · 2022 · 2 457 Pavel JAMNIK et al.: NOVI NAJDIŠČI PLEISTOCENSKE FAVNE POD KRAŠKIM ROBOM. SMO KONČNO NAŠLI TUDI JAMO GROTTA DELLʼORSO?, 451–468 Je previs s spodmolom v Luskanici v resnici predvojna »Grotta dellʼorso«? V Pokrajinskem muzeju Koper je v stalni arheološki zbirki na ogled nekaj fragmentov loban- jskih kosti in sestavljena leva šapa jamskega med- veda (Sl. 9). Kosti naj bi iz podatka v vitrini izvirale iz Grotte dellʼOrso oziroma Medvedove jame pri Črnem Kalu. Prvi, ki je to jamo omenil v literaturi, je bil leta 1977 italijanski avtor Benedetto Lonza. Že v tej prvi objavi pa se pojavijo nejasnosti glede imena in lokacije jame. Grotto dellʼOrso je omenil na straneh 28, 71, 73 in 88 kot jamo »di Popecchio«, torej pri Podpeči. O njej je na strani 28 zapisal, da je to primer istrskega najdišča zunaj ožjega območja gradišč. Na strani 71 je jamo navedel v seznamu najdišč, kjer so našli trinožne krožnike, na strani 73 je omenjena v Sl. 6: A) Pogled proti jugu na vhod v spodmol Previsa s spodmolom v Luskanici in umetno izravnano teraso pred kapom previsa. Pred vhodom v spodmol na prvoten sediment nametan na terasi odkopan material. B) Pogled na nastalo stopnjo pred vhodom v spodmol proti zahodu (foto: P. Jamnik). Fig. 6: A) A view to the south of the entrance to the rock shelter Previs s spodmolom v Luskanici and the artificially levelled terrace in front of the overhang dripstone. In front of the entrance to the rock shelter on the original sediment imposed on the terrace excavated material. B) View of the resulting stage in front of the entrance to the rock shelter to the west (photo: P. Jamnik). ANNALES · Ser. hist. nat. · 32 · 2022 · 2 458 Pavel JAMNIK et al.: NOVI NAJDIŠČI PLEISTOCENSKE FAVNE POD KRAŠKIM ROBOM. SMO KONČNO NAŠLI TUDI JAMO GROTTA DELLʼORSO?, 451–468 seznamu najdišč, kjer so našli keramična rešeta za peči, na strani 88 pa je zapisal, da so v jami odkrili keramiko kaštelirskega tipa. Vse te najdbe naj bi bile shranjene v koprskem muzeju (Lonza, 1977). Vmes pa je na strani 80 uporabil drugo lokacijo jame, in sicer Grotta dellʼOrso di Cernikalle. Zapisal je, da je risbo in podatek o nogi keramične posode in njenem verjetnem najdišču v Grotta dellʼOrso di Cernikalle dobil iz koprskega muzeja. Lonza je takoj za navedbo lokacije v oklepaju zapisal: »... a vemo, da je v tej jami v predvojnem obdobju raziskoval F. Stradi«. V nadaljevanju pa je podvomil, da je posoda pripisana pravemu najdišču (Lonza, 1977). Iz zapisanega je mogoče razumeti, kot da je Lonza imel neko informacijo o raziskovanju Grotte dellʼOrso, ki naj bi ga v predvojnem času opravil F. Stradi. Na žalost pa ni navedel ničesar natančnejšega. Prav tako Lonza v omembah Grotte dellʼOrso ne omenja kakršnih koli fosilnih kostnih ostankov. Po izselitvi predvojnih upravljavcev koprskega muzeja v Italijo se podatki o lokacijah nekaterih arheoloških najdišč niso ohranili. Italijani so ob odhodu s seboj odnesli tudi dokumentacijo o arheoloških raziskavah in nekaj inventarnih knjig. Med najdišči, za katera točnejših podatkov v muzeju danes ni, je tudi jamsko najdišče Grotta dellʼOrso. Kljub temu pa je za ugotavljanje, za katero jamo gre, zelo pomembno vsaj to, kar piše na škatlah s pred- meti, ki so ohranjeni v Pokrajinskem muzeju Koper. Fosilne kosti jamskega medveda iz škatle številka 195 in zobje jamskega medveda iz škatle številka 197 naj bi bili iz Grotte dellʼOrso di Popecchio. V škatli številka 193 z oznako Orso pa je lončenina. V opombah je zabeleženo »Orso, Pečina pod Steno, Grotta dellʼGallerie, Botače pri Borštu«. Jasno je, da gre za dve različni jamski lokaciji. Kostne najdbe so iz »Grotte dellʼOrso di Popecchio«, lončenina pa iz »Orso, Pečina pod Steno, Grotta dellʼGallerie, Botače pri Borštu«. Zakaj je pri imenu jame Pečina pod Steno, Grotta dellʼGallerie kot prvo ime nave- deno »Orso« ni jasno. Pečina pod steno se v literaturi namreč ni omenjala kot jama Orso. Najbližja jama z Sl. 7: Višina stopnje med prvotnimi jamskimi tlemi pred Previsom s spodmolom v Luskanici in izravnavo za teraso pred previsom (foto: P. Jamnik). Fig. 7: The height of the level between the original cave floor before the Previs s spodmolom v Luskanici and the levelling for the terrace before the overhang (photo: P. Jamnik). ANNALES · Ser. hist. nat. · 32 · 2022 · 2 459 Pavel JAMNIK et al.: NOVI NAJDIŠČI PLEISTOCENSKE FAVNE POD KRAŠKIM ROBOM. SMO KONČNO NAŠLI TUDI JAMO GROTTA DELLʼORSO?, 451–468 imenom »Grotta dellʼOrso« z italijansko katastrsko številko 7 VG je nad Gabrovico na italijanski strani in je dobro poznano paleontološko in arheološko najdišče. Domnevamo, da je prav pripis imena »Orso«, k imenu »Grotta dellʼGallerie, Botače pri Borštu« zavedel in povzročil razumevanje, kot da najdbe iz obeh škatel izvirajo iz ene jame. To je imelo verjetno tudi za posledico, da so bili Lonzu posredovani podatki o lončenini iz Grotta delle Gallerie / Pečina pod steno, z napačnim podatkom, da izvira iz jame Grotta dellʼOrso di Cernikalle. Grotta delle Gallerie / Pečina pod steno (VG 420, cat. reg. 290) je arheološko znana jama že vse od leta 1890. V skupno 104 metre dolgem jamskem sistemu je bilo od vseh jam na območju Glinščice opravljenih največ raziskav. Prva izkopavanja je izvedel že Marche- setti leta 1890, pozneje pa so v jami kopali še Battaglia, Cossiansich & Neumann v letih 1914 in 1923, Stradi v letu 1938/39, Cannarella & Valles v letu 1954/55, skupina Gruppo Speleologico San Giusto leta 1959 in raziskovalci iz institucije Centro Studi Carsici leta 1975 (Leben, 1967; Flego & Župančič, 1991). Gradivo je shranjeno v različnih muzejskih zbirkah. V plasteh so kot najstarejši elementi zastopane najdbe zgodnjega, mlajšega in poznega neolitika. Večina najdb pa pripada bronasti dobi, prisotne so tudi najdbe iz železne dobe. V vrhnjih plasteh je prisotna antična lončevina (Leben, 1967; Flego & Župančič, 1991; Gilli & Montagnari Kokelj, 1993; Jamnik et al., 2018 in tam navedena literatura). Tu je pomemben podatek, da je v jami kopal tudi Stradi, kar pomeni, da je verjetno takrat vsaj nekaj najdb prišlo v Koprski muzej. Podatki o različnem izvoru lončenih in kostnih na- jdb v koprskem muzeju so bili iz neznanega razloga spregledani. Kmalu po Lonzovi objavi je tudi arhe- olog Pokrajinskega muzeja v Kopru Matej Župančič začel na območju Kraškega roba iskati jamo, v kateri sta prisotna tako lončenina kot tudi kostni ostanki jamskega medveda. Leta 1980 je Župančič izvedel arheološko sondiranje v Jami pri železniškem useku, ki jo je v katastru Jamar- ske zveze Slovenije leta 1979 pod številko 3735 regis- Sl. 8: Fosilne kosti v ostanku breče ob stranski steni Previsa s spodmolom v Luskanici (foto: P. Jamnik). Fig. 8: Fossil bones in the remnant of the breccia along the sidewall of the Previs s spodmolom v Luskanici (photo: P. Jamnik). ANNALES · Ser. hist. nat. · 32 · 2022 · 2 460 Pavel JAMNIK et al.: NOVI NAJDIŠČI PLEISTOCENSKE FAVNE POD KRAŠKIM ROBOM. SMO KONČNO NAŠLI TUDI JAMO GROTTA DELLʼORSO?, 451–468 triral speleolog F. Malečkar (Malečkar, 1979). V objavi rezultatov leta 1982 je za Jamo pri železniškem useku Župančič uporabil novo ime, in sicer Jernejeva jama. Kot se spominja F. Malečkar, je jamo na novo poimeno- val v času izkopavanja, po svojem takrat rojenem sinu. V objavi je navedel stratigrafske podatke o odkopanih plasteh (»1. zemlja, pomešana s kamenjem in amfornimi fragmenti antične in recentne keramike do 40 cm gl.; 2. do 40 cm db. sterilna plast rdeče oker ilovice in nato flišna rahla plast, prerita z rovi, napolnjenimi s črno rahlo zemljo.«). Prav tako je zapisal: »Med obema vojnama so v jami večkrat kopali; PM Koper hrani iz nje praz- godovinsko keramiko in bodalo. Po spominu arheologa amaterja Manila Peracce iz Milj je to tako imenovana 'Grotta d'Orso'« (Župančič, 1982: 214). Izgleda, da je Župančič verjel, da so arheološke in paleontološke na- jdbe v koprskem muzeju, na katerih so oznake najdišča Grotta dellʼOrso di Popecchio in Orso, iz iste jame, zato je ocenil, da je to pravzaprav Jama pri železniškem useku. Kot dodaten argument, da gre res za isto jamo, pa je navedel še mnenje amaterskega arheologa Peracce. Župančič je pri svojem delu sodeloval s speleologom Francetom Malečkarjem iz jamarskega društva Dim- nice. Leta 1982, torej že po Župančičevem izkopavanju v Jami pri železniškem useku, je Malečkar v kataster oddal dopolnilni zapisnik k Jegliški jami (kat. št. 2401), v katerem je zapisal, da »arheološka izkopavanja M. Župančiča iz Pokrajinskega muzeja v Kopru kažejo, da je Jama pri (nad) Loki ali Grotta dellʼOrso, arheološka jama, verjetno Jama pri Železniškem useku, kat. št. 3735 in bi kazalo njuni katastrski številki zamenjati« (Malečkar, 1982). Leta 1985 pa je Malečkar ob pregledovanju pred- vojnega italijanskega jamskega katastra ugotovil, da ta njegova domneva ne drži. Jama, ki jo Italijani v svojem katastru vodijo pod kat. št. 2218 VG kot Grotta di Loka / Jama Stajelska, jama, je v sloven- skem jamskem katastru vpisana pod imenom Jegliška jama (kat. št. 2401) in ne Jama pri železniškem useku (kat. št. 3735), kot je domneval tri leta prej. Pri Jegliški ali Grotta di Loka / Stajelski jami gre torej za jamo, ki ima v italijanskem katastru številko 2218, v slovenskem pa 2401. Prvotna Malečkarjeva navedba možnosti, da naj bi bila morda Jama pri železniškem useku italijanska Grotta di Loka / Stajelska jama, je torej odpadla. Ni pa v italijanskem katastru ob načrtu Grotte di Loka / Stajelska jama nikjer omembe imena Grotta dellʼOrso. Zakaj je Malečkar torej leta 1982, ob prvi domnevi o istovetnosti Jame pri železniškem useku z Grotto di Loka / Stajelsko jamo, k njima sploh dodajal še ime Grotta dellʼOrso? Župančič je Malečkarju ob začetku iskanje Grotte dellʼOrso zagotovo posredoval tudi podatek, da naj bi bila Sl. 9: V Pokrajinskem muzeju Koper razstavljene kosti šape jamskega medveda iz tako imenovane Grotte dellʼOrso (foto: P. Jamnik). Fig. 9: Exhibited bones of the cave bear paws in the Provincial Museum of Koper from the so-called Grotta dellʼOrso (photo: P. Jamnik). ANNALES · Ser. hist. nat. · 32 · 2022 · 2 461 Pavel JAMNIK et al.: NOVI NAJDIŠČI PLEISTOCENSKE FAVNE POD KRAŠKIM ROBOM. SMO KONČNO NAŠLI TUDI JAMO GROTTA DELLʼORSO?, 451–468 Grotta dellʼOrso jama z arheološkimi ostanki. Ob Župančičevem odkritju arheoloških najdb v Jami pri železniškem useku in ker tudi Malečkar kot poz- navalec terena na tem območju ni vedel za nobeno drugo vodoravno jamo, se mu je zato verjetno zdela ta povezava povsem logična. Še zlasti, ker se je Župančič že v prvi objavi izkopavanja v Jami pri železniškem useku (Župančič, 1982) skliceval na spomin ljubiteljskega arheologa iz Milj, da je Jama pri železniškem useku v resnici Grotta dellʼOrso. Leta 1990 je v članku o arheološki podobi Brega s Kraškim robom Župančič vnovič omenil Grotto dellʼOrso. Tokrat je imenu Grotta dellʼOrso dodal še lokacijo, in sicer Popecchio (Podpeč). Še vedno pa jo je kljub oddaljenosti med Črnim Kalom in Podpečjo povezoval z Jamo pri železniškem useku. K vsem dosedanjim imenom te jame, ki jo je v objavi navajal z glavnim imenom Jernejeva jama, je dodal še eno novo ime: »[…] bronastodobne ostanke zasledimo v vrsti jam, morda so do sedaj najpomembnejše v Jernejevi jami ('Grotta delʼOrso di Popecchio', Jama pri železniškem useku, Jama v Kavšci). Tu so pred vojno izkopali bronastodobno bodalo in keramiko« (Župančič, 1990). Od kod se je za Jamo pri železniškem useku po- javilo še eno novo ime Jama v Kavšci, je Župančič pojasnil šele leta 2008, ko je v članku obravnaval obiske Ludwiga Karla Moserja na Kraškem robu. V njem je predstavil Moserjevo prisotnost v Pred- loki in bližnji Bržaniji na osnovi dopisov dunajski Osrednji spomeniški komisiji, ki se hranijo v Avs- trijskem državnem arhivu (ÖSA AVA) na Dunaju. Moserjevo delovanje je povzel iz rokopisnih pisem, ki jih je pošiljal na dunajsko Osrednjo komisijo. Pri tem je zapisal, da si je nekoliko pomagal tudi z Moserjevimi, v Trstu ohranjeni dnevniki, ki jih je lahko uporabil pri rekonstrukciji Moserjeve dejavnosti na obravnavanem območju. Osnovni poročili Spomeniški komisiji sta dopisa v Avstri- jskem državnem arhivu (ÖSA AVA, 2 za Osp) in (ÖSA AVA, 1 za Bezovico, Predloko in Črni Kal). Župančič je takole rekonstruiral Moserjevo pot: »Iz Predloke se je avtor 27. oktobra 1898 odpravil proti Črnemu Kalu. […] Nad vasjo stoji na skalnati luski pred kraško steno ruševina Grad. Moserja je prevzela slikovitost pogleda, in ga je tudi upodobil v svinčniku. Skica VI naj bi kazala ruševino s Steno od strani, viden je pri tem tudi del nižje ležečega jamskega gradu. […] Desno se v ozadju vidi jam- ska pečina, morda je skiciral tudi jamsko utrdbo. Ugotavljamo, da je desno od Gradu opazil vhod v jamo 'Felsenhöhle'), verjetno Jamo v Kovšci, ki jo je pozneje tudi želel obiskati« (Župančič, 1990). Župančič se je skliceval na Moserjevo skico, ki naj bi bila v njegovem članku predstavljena kot slika 5, vendar je očitno prišlo do napake, saj Župančič te slike v članek ni dodal. V opombi 22 ob omembi Jame v Kovšci pa je zapisal: »Jama v Kovšci: imeno- vana tudi Grotta dell'orso di Poppecchio, Jama v Kavšci, Jernejeva jama, Jama pri železniškem useku: kat. št. 3735. Omenja jo Lonza (1977, 200), izkopa- vanj B. Lonze se je spominjal tudi M. Peracca iz Milj (Župančič, 1982)« (Župančič, 1990). Žal je tudi tu očitno pri Župančiču prišlo do napake, saj Lonza na strani 200 Grotte dellʼOrso ne omenja. Prav tako Lonza nikjer ni navedel, da bi on izkopaval v tej jami, temveč je kot izkopavalca omenil F. Stradija. Iz Župančičevega članka ni povsem razvidno, kat- eri od podatkov, ki jih je navedel, izvira iz katerega vira. Leta 2008 sta v analizi Moserjevih dnevnikov in opisu obiskanih jam Stanko Flego in Matej Župančič naštela kot eno od jam, ki jih je Moser omenil v svojem dnevniku, nahajajo pa se na današnjem območju Slovenije, tudi Jamo v Kovšci (Flego & Župančič, 2008). V poznejši študiji Flego in Rupel zaradi nejasnih lokacijskih podatkov o Jami v Kovšci te nista vključila v pregled Moserjeve dejavnosti (Flego & Rupel, 2018). Na naše zaprosilo nam je kustosinja dr. Deborah Arbulla iz Museo Civico di Storia Naturale v Trstu prijazno posredovala fotografijo strani iz Moserje- vega dnevnika, kjer omenja to jamo (Sl. 10), za kar se ji najlepše zahvaljujemo. Iz precej slabo čitljivega zapisa v dnevniku je mogoče prebrati sledeče: »Jama na Kovšci pri Črnem Kalu. Najdena na nekem izletu proti Loki (Lonche) 28. 12. 1897. Pukalovič mi je povedal, da je jamo našel neki turist. 3. maja 1899 smo bili na izletu od Črnega Kala proti Podpeči [… nečitljivo…] in prišli do Cernotič [… nečitljivo…] P. nam je govoril o jamah v Ospu in v Podpeči [… nečitljivo…] obokani vhod, visok 3m s podpisi prejšnjih obiskovalcev (Mary Juvanova) […nečitljivo…] temperatura 13˚ C in 15˚ C […nečitljivo…] Podatki so spravljeni v klubskem arhivu Triester Touristen Club [… nečitljivo…] decembra 1899 še enkrat v Loki, tokrat na dopustu.«. Pomembno je upoštevati, da gre pri Moserju za dva časovno ločena podatka o skoraj zagotovo dveh različnih jamah. Na skici, ki jo v svojem članku omenja Župančič in naj bi bila priložena dopisu dunajski Osrednji komisiji (Župančič, 1990), je desno ob gradu nad Črnim Kalom jamo z oznako »Felsenhöhle« narisal 27. oktobra 1898, ko je opravil pot od Predloke proti Črnemu Kalu. Jama na Kovšci pa naj bi bila po v zapisu v njegovem dnevniku na- jdena eno leto prej, že 28. decembra 1897. Župančič je žal ti dve Moserjevi časovno različni omembi, skoraj zagotovo različnih jam nekritično poistovetil z Grotto dell'orso di Poppecchio. Ob tem je dodal še poimenovanje Jama v Kavšci in Jernejeva jama, vsa imena pa pripisal Jami pri železniškem useku (Župančič, 1990, 2008). ANNALES · Ser. hist. nat. · 32 · 2022 · 2 462 Pavel JAMNIK et al.: NOVI NAJDIŠČI PLEISTOCENSKE FAVNE POD KRAŠKIM ROBOM. SMO KONČNO NAŠLI TUDI JAMO GROTTA DELLʼORSO?, 451–468 Sl. 10: Izvirni Moserjev dnevniški zapis o Jami na Kovšci pri Črnem Kalu (foto: D. Arbulla, vir: Ludwig Karl Moser, Diario 1, pp. 228/229, Fondo Ludwig Karl Moser, Museo Civico di Storia Naturale di Trieste). Fig. 10: The original Moser diary entry about the Cave at Kovšca near Črni Kal (photo: D. Arbulla, source: Ludwig Karl Moser, Diario 1, pp. 228/229, Fondo Ludwig Karl Moser, Museo Civico di Storia Naturale di Trieste). ANNALES · Ser. hist. nat. · 32 · 2022 · 2 463 Pavel JAMNIK et al.: NOVI NAJDIŠČI PLEISTOCENSKE FAVNE POD KRAŠKIM ROBOM. SMO KONČNO NAŠLI TUDI JAMO GROTTA DELLʼORSO?, 451–468 Trinajst let po Moserjevem obisku Črnega Kala – leta 1910 – je Ivan Andrej Perko objavil študijo o kraških jamah na Krasu. V pregledu je podal tudi karto z vrisanimi jamami na obravnavanem območju. Na območju od Črnega Kala do Podpeči so bile po njegovem vedenju do takrat poznane le tri jame, in sicer blizu Črnega Kala (natančnejša lokacija, kje okoli Črnega Kala, ni mogoča, ker je karta premalo natančna) jama Felshöhle, jama Felshöhle hrib in Wasserhöhle v. Podpecchio (Perco, 1910). Ali je morda katera od obeh Perko- vih Felshöhle, in Felshöhle hrib ista jama, kot jo je v svojo skico kot »Felsenhöhle« zarisal Moser, ni mogoče ugotoviti. Z Moserjevim zapisom v dnevniku si pri ugotavljanju lokacije Jame na Kovšci prav tako ni mogoče pomagati. Kljub temu pa je mogoče domnevati, da je opisoval neko jamo z obokanim vhodom med Črnim Kalom in Loko, ki je glede na stare podpise očitno bila obiskovana. Ker je Moser zapisal, da so podatki v klubskem arhivu, bi bilo morda mogoče sklepati, da je imel v mislih Jegliško jamo, kat. št. 2401, ki je v italijanskem arhivu poimenovana Grotta di Loka / Stajelska jama, kat. št. 2218. Ni pa mogoče tega trditi z go- tovostjo, saj je bila Grotta di Loka / Stajelska jama v italijanskem arhivu glede na katastrsko številko registrirana verjetno šele v začetku tridesetih let dvajsetega stoletja. Jama pod železniškim usekom ni evidentirana v italijanskem katastru. Glede na Moserjevo opravljeno pot proti Loki bi takrat lahko naletel tako na Jegliško kot tudi na Jamo pri železniškem useku. Kljub temu se zdi, da bi Moserjeva Jama na Kovšci le nekoliko bolj odgo- varjala Jami pri železniškem useku. Za razjasnitev zmešnjave, ki je nastala z neargumentiranimi združevanji imen jam, smo si poskušali pomagati tudi s pomenom imena V/ Na Kovšci oziroma V/Na Kavšci. Domačini na območju Črnega Kala in Podpeči v besedi kavšca prepoznajo le nekaj, kar nakazuje na bližino kala oziroma lokve, vendar pa tega imena za kakršno koli jamo v njihovi bližini ne poznajo. Jama z enakim imenom je tudi na italijanski strani meje v bližini Sesljana (Grotta Koušca, kat. št. VG 413). Odpira se pod skalno steno, vendar pod njo ni pobočja, temveč je jama v večji udor- nici »Dolini«. Jezikoslovec Pavle Merku je ime razložil z verjetnim pomenom »plitvejša kotanja s stoječo vodo, kjer se napaja živina« (Merku, 2006). Na katastrski mapi Franciscejskega katastra (1818–1828) je zapisan jugovzhodno od Črnega Kala, v smeri proti Loki, toponim »Pod Kouschze« (Pod Kovšce). Skoraj ne more biti dvoma, da je Moser ob svojem obisku opazil neko jamo prav na tem območju in za njeno poimenovanje v svojem dnevniku uporabil toponim za območje, na kat- erem se jama nahaja. Glede na lokacijo toponima Moserjevi Jami na Kovšci najbolj ustreza Jama pri železniškem useku. Kaj je iz vseh teh različnih poimenovanj in združevanj različnih jam sploh mogoče ugotoviti o pravi lokaciji Grotte dellʼOrso? Pokrajinski muzej v Kopru hrani arheološke predmete in fosilne kosti jamskega medveda iz dveh različnih najdišč. Keramiko iz jame, Orso, Pečina pod Steno / Grotta dellʼgallerie, Botače pri Borštu in kosti jamskega medveda iz Grotte dellʼOrso di Popecchio. Keramika in medvedove kosti torej niso iz istega najdišča. Arheolog koprskega muzeja Župančič je po arheološkem sondiranju v Jami pri železniškem useku, v kateri je odkril bronastodobne ostanke, izhajal iz domneve, da lončenina, shranjena v muzeju pod imenom Orso, izhaja iz te jame. Ker je spregledal, da kosti in keramika v muzeju nista iz istega najdišča, je začel za Jamo pri železniškem useku uporabljati tudi ime Grotta dellʼOrso di Po- pecchio. Čeprav je v koprskem muzeju na kosteh oznaka Grotta dellʼOrso di Popecchio, se v objavah lokacija te jame pripisuje enkrat bližini Črnega Kala, spet drugič Podpeči, ne da bi bilo pojasnjeno, zakaj je tako. Ob vseh poskusih ugotavljanja, kje je Grotta dellʼOrso, Grotta dellʼOrso presso Cernicale, Grotta dellʼOrso di Popecchio, se zdi za naš prispevek in iskanje jame s pleistocenskimi kostnimi ostanki pomembno še eno dejstvo. Grotta dellʼOrso di Popecchio nakazuje neko povezavo z medvedi, zato je jasno, da mora biti temeljno izhodišče pri iskanju prisotnost fosilnih medvedovih kosti. Poimenovanja jam po medvedih, če so bile v njih najdene fosilne kosti, je pač skoraj pravilo. Tako je na primer na območju Doline na Tržaškem pred nekaj desetletji ime Medvedja jama / Caverna degli Orsi dobila tudi jama, v kateri je bila odkrita večja količina fosilnih kosti jamskega medveda (glej Boschian & De Santis, 2011). Že prej pa smo omenili tudi jamo Grotta dellʼOrso nad Gabrovico na italijanski strani meje. V Jami pri železniškem useku Župančič fosilnih kosti ni našel. Iz opisa plasti (Župančič, 1982) je skoraj gotovo, da v tej jami kosti ni, saj jih pod flišno plastjo, ki jo je s sondiranjem dosegel, ni mogoče pričakovati. Če bi bile fosilne kosti prisotne že v prvi odkopani plasti, bi Župančič pri kopanju v dokaj veliki sondi naletel na vsaj nekaj fragmentov, zato smo prepričani, da Jama pri železniškem useku ne more biti Grotta dellʼOrso di Popecchio. Če kljub navedbi Podpeči na muzejski škatli pri iskanju primerne jame upoštevamo celotno območje med Črnim Kalom in Podpečjo, kjer bi lahko ali so ANNALES · Ser. hist. nat. · 32 · 2022 · 2 464 Pavel JAMNIK et al.: NOVI NAJDIŠČI PLEISTOCENSKE FAVNE POD KRAŠKIM ROBOM. SMO KONČNO NAŠLI TUDI JAMO GROTTA DELLʼORSO?, 451–468 bile v sedimentih katere od jam celo že potrjene ohranjene fosilne kosti, pridejo v poštev tri možnosti. Nad Črnim Kalom pod ostankom utrdbe na skali je danes vidna le še široka razpoka med skladi. Razpoka je v katastru Jamarske zveze Slovenije reg- istrirana kot Pečina nad Črnim Kalom (kat. št. 2713). V njenem danes vrhnjem delu je bil nekoč mogočen kamniti zid, ki je bil vhod v srednjeveški tabor. Ka- menje zidu so po vojni porabili v druge namene, vse od zidu navzdol pa odkopali konglomerat, ki so ga uporabili pri gradnji (Malečkar, 2015; Lajovic, 2020). Danes o taboru in sedimentih ni več sledu. Glede na predvojni načrt jame bi bilo v sedimentih povsem upravičeno pričakovati tako arheološke kot tudi paleontološke najdbe. Izkopavanje konglomerata naj bi se začelo že pred vojno in nadaljevalo vse do 50. let 20. stoletja. Ne vemo, kako je odkopavanje konglomeratnih plasti potekalo. Če pa so morda vrhnje plasti, torej te, ki so ležale takoj pod kam- nitim zidom, odkopali že pred vojno, bi obstajala možnost, da so naleteli v njih tako na arheološke kot tudi paleontološke najdbe. Dvomimo, pa da bi ob tem spreminjali ime jame, saj je bila jama kot jamski tabor v italijanskem katastru registrirana že precej pred drugo svetovno vojno pod imenom Grotta di S. Sergio (kat. št. VG 270), zato menimo, da se ne zdi verjetno, da bi bila to Grotta dellʼOrso. Druga možnost iz okolice Črnega Kala je območje današnjega kamnoloma. Te možnosti žal zaradi pretečenih let na terenu ni več mogoče preveriti. Ko se je leta 1955 pri miniranju v kam- nolomu pokazal s sedimenti zapolnjen rov (Jama v kamnolomu nad Črnim Kalom, kat. št. 1578), je bil kamnolom že dolgo v funkciji. Po podatkih domačinov so na tem območju odprli kamnolom že precej pred drugo svetovno vojno. Nič nenavadnega ne bi bilo, nasprotno – bilo bi celo pričakovano, da je bil zapolnjen rov, v katerem so bili najdeni paleontološki in arheološki ostanki (Brodar, 1958; Rakovec, 1958, 1973), le del večjega jamskega sistema. Morda je bil v manjšem delu v obliki spod- mola ali poševne jame vsaj delno še nezapolnjen s sedimenti in pred začetkom kamnoloma tudi dostopen. Na tako možnost nakazujejo tudi najdbe rovov blizu zapolnjenega rova, v katerih so bili ob odprtju z miniranjem še na jamski površini najdeni pleistocenski kostni ostanki (Gams, 1955). Tretja možnost je Jama v gradu, kat. št. 3773, nad Podpečjo. Jama je evidentirano arheološko najdišče, vendar ni znanih podatkov o morebitni najdbi fosilne pleistocenske favne, prav tako pa v jami ni sledi o posegih, s katerimi bi posegli globlje v jamske plasti, zato dvomimo, da bi medvedove kosti iz koprskega muzeja lahko izvirale iz te jame. Na koncu nam ostaja možnost, da kosti jamskega medveda, ki so v koprskem muzeju shranjene v škatlah s podatkom o izvoru iz Grotta dellʼOrso di Sl . 1 1: V se v b es ed ilu o br av na va ne ja m e: 1 . P eč in a na d Č rn im K al om , 2 . J am a v ka m no lo m u na d Č rn im K al om , 3 . J am a pr i ž el ez ni šk em u se ku , 4 . J eg liš ka ja m a, 5 . J am a v gr ad u na d Po dp eč jo , 6 . P re vi s s sp od m ol om v L us ka ni ci / G ro tt a de llʼ O rs o, 7 . P od rt a ja m a na d Z az id om ( fo to : P . J am ni k) . Fi g. 1 1: A ll th e ca ve s di sc us se d in th e te xt : 1 . P eč in a na d Č rn im k al om , 2 . J am a v ka m no lo m u na d Č rn im K al om , 3 . J am a pr i ž el ez ni šk em u se ku , 4 . J eg liš ka ja m a, 5 . J am a v gr ad u ab ov e Po dp eč , 6 . P re vi s s sp od m ol om v L us ka ni ci / G ro tt a de llʼ O rs o, 7 . P od rt a ja m a ab ov e Z az id ( ph ot o: P . J am ni k) . ANNALES · Ser. hist. nat. · 32 · 2022 · 2 465 Pavel JAMNIK et al.: NOVI NAJDIŠČI PLEISTOCENSKE FAVNE POD KRAŠKIM ROBOM. SMO KONČNO NAŠLI TUDI JAMO GROTTA DELLʼORSO?, 451–468 Popecchio, izvirajo izpod Previsa s spodmolom nad Luskanico, ki smo ga marca 2022 našli nad Podpečjo. V Previsu s spodmolom nad Luskanico se je med kopanjem moralo pokazati veliko fosilnih kosti in zob. Če bi ljudje kosti še nekako spregledali, pa so zobje nedvomno pritegnili njihovo pozornost. Le še vprašanje časa bi bilo, kdaj bi glas o najdbah prišel tudi do predvojnih uslužbencev koprskega muzeja, ki so morda odšli pogledat, kaj je bilo najdeno, ob tem pa shranili tam najdene medvedove kosti in jih glede na pripadnost jamskemu medvedu označili kot najdišče Grotta dell'Orso di Popecchio. Ob naših obiskih smo prekopan sediment, ki so ga zmetali pred vhod v spodmol, zelo natančno pregledali in v njem ni bilo niti najmanjšega fragmenta lončenine. Domnevamo, da tudi predvojni koprski arheologi ob ogledu razen kosti pod previsom ali v spodmolu niso našli arheoloških predmetov. So pa shranili medve- dove kosti, na škatlo zapisali ime Grotta dellʼOrso di Popecchio, najdišče pa je šlo v pozabo. Menimo, da je Previs s spodmolom nad Luskan- ico pravzaprav najdišče kosti jamskega medveda, ki so ga pred drugo svetovno vojno poimenovali Grotta dellʼOrso di Popecchio. Če bodo pod pre- visom in v spodmolu kdaj opravljene raziskave, je v plasteh mogoče pričakovati tudi sledi bivališča kamenodobnih ljudi. Do takrat pa Previs s spod- molom nad Luskanico oziroma Medvedova jama/ Grotta dellʼOrso di Popecchio ostaja najdišče kost- nih ostankov jamskega medveda. ZAKLUČEK Z odkritjem dveh novih, čeprav gre pravzaprav za odkritje enega novega in prepoznavo enega že pred približno sto leti odkritega najdišča pleisto- censke favne, smo na območju Kraškega robu dobili nove podatke o prisotnosti živalskih vrst, ki so to območje poseljevale v času pleistocena. Še zlasti v paleogeografskem pogledu je pomembna najdba ostanka planinskega orla, saj gre tudi za redko na- jdbo na ozemlju Slovenije. Z analizo zgodovinskih in terenskih podatkov o Grotti dellʼOrso di Popecchio smo poskušali pre- veriti, ali morda obstaja možnost, da fosilne kosti jamskega medveda, ki jih hrani Pokrajinski muzej v Kopru, izvirajo prav iz Previsa s spodmolom v Luskanici. Po izključitvi vseh drugih možnosti smo prepričani, da so med izdelavo terasastih izravnav pred Previsom s spodmolom v Luskanici za najdbo kosti jamskega medveda izvedeli takratni italijanski arheologi Koprskega muzeja in najdišče poimeno- vali Grotta dellʼOrso. Jama pod železniškim usekom, ki so jo avtorji enačili tudi z Grotto dellʼOrso, je verjetno Moser- jeva Jama na Kovšci, in z Grotto dellʼOrso nima nikakršne zveze. ZAHVALA Avtorji se najlepše zahvaljujemo arheologinji Pokrajinskega muzeja v Kopru dr. Maši Saccara za prijaznost in pripravljenost preveriti podatke, ki so se v muzeju ohranili o Grotti dellʼOrso, Stanku Flegu in Lidiji Rupel za informacije o Moserjevih dnevniških zapisih, kustosinji dr. Deborah Arbullo iz Museo Civico di Storia Naturale di Trieste za kopijo zapisa iz Moserjevega dnevnika in do- voljenje za objavo, arheologu dr. Tomažu Fabcu za prevode in pomoč pri iskanju starejše literature, speleologu Francu Malečkarju za informacije o predhodnem iskanju jame Grotta dellʼOrso, Janezu Bizjaku za prevod Moserjevega zapisa v dnevniku, dr. Metki Furlan z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša SAZU za pomoč pri iskanju pomena be- sede »kovšca« ali »kavšca«, in domačinu iz Podpeči Ladu Primožiču za informacijo o času uporabe in namenu teras v Luskanici. ANNALES · Ser. hist. nat. · 32 · 2022 · 2 466 Pavel JAMNIK et al.: NOVI NAJDIŠČI PLEISTOCENSKE FAVNE POD KRAŠKIM ROBOM. SMO KONČNO NAŠLI TUDI JAMO GROTTA DELLʼORSO?, 451–468 TWO NEW SITES OF PLEISTOCENE FAUNA UNDER KARST EDGE. HAS A GROTTA DELLʼORSO CAVE BEEN FINALLY FOUND? Pavel JAMNIK Kočna 5, 4273 Blejska Dobrava, Slovenija e-mail: pavel.jamnik@telemach.net Matija KRIŽNAR Slovenian Museum of Natural History, Prešernova 20, 1000 Ljubljana, Slovenia e-mail: mkriznar@pms-lj.si Bruno BLAŽINA Jenkova 16, 6230 Postojna, Slovenija e-mail: bruno.blazina@gmail.com SUMMARY The Karst Edge, as a geological and climatic boundary between the karst topography and the flysch landscape of Istria, is characterised by typical limestone walls stretching in the form of individual scales from the Italian side across the Glinščica valley to Učka above Rijeka in Croatia. The total length of the Karst Edge on the territory of Slovenia is about 20 kilometres, and it consists of 47 stone walls or scales with a total length of about 51 kilometres. Paleontological finds are currently known from twelve locations: Sveta Jama near Socerb, Črnotiče quarry, buried abyss on the upper and middle terrace of the Črni Kal quarry, Jama v kamnolomu above Črni Kal filled with sediments, Č2 cave under Škorjašca, Ladrica, Globoka jama, Jama velikih podkovnjakov or Bobalova jama, Ločka jama, Brežec 3, Globoška Peč and Partizanska jama. The article presents two new sites of Pleistocene fauna on the Karst Edge. Podrta jama before Zazid is the remains of a former larger cave, of which only a few meters of tunnel remain. The latter forms about 10 meters high overhang, along which parallel to the rock wall another 8 meters long narrow tunnel is preserved opening from the wall in the form of up to 2 meters wide window. On the walls of the overhang, three levels of old fillings of the cave with sediments, which were denuded during the speleogenesis, are clearly visible. Today, the sediment preserved under the overhang reaches only the overhang dripstone and does not exceed a depth of 1 meter. Two different layers can be identified in the cleaned profile. The sediment is already slightly glued to the breccia in some places. In the middle of the cleared layer, two completely fossilised mountain eagle bones were found at a depth of 0.30 m and an indeterminate bear and several indeterminate bone fragments. When about a hundred years ago, under the Previs s spodmolom v Luskanici near Podpeč, a layer of sediment almost 1-meter-thick was excavated before the overhang for the formation of terraced beds for cabbage seedlings, fossil remains of a cave bear were found. By analysing old publications and available data, we found out whether the so-called Grotta dellʼOrso is from which the fossil bones of the cave bear are kept by the Provincial Museum in Koper, but it was never known where this cave was, almost certainly Previs s spodmolom v Luskanici. If new research is ever carried out in it, possible traces of Stone Age people can also be expected in the strata. Key words: Podrta jama, Previs s spodmolom v Luskanici, Grotta dellʼ Orso, Jama pri železniškem useku, Jama v Kovšci, Pleistocene fauna ANNALES · Ser. hist. nat. · 32 · 2022 · 2 467 Pavel JAMNIK et al.: NOVI NAJDIŠČI PLEISTOCENSKE FAVNE POD KRAŠKIM ROBOM. SMO KONČNO NAŠLI TUDI JAMO GROTTA DELLʼORSO?, 451–468 VIRI IN LITERATURA Bernardini, F., C. Zanolli, F. Boschin, C. Tuniz, F. Terrasi, A. Velušček, D. Arbulla & E. Montegnari- Kokelj (2014): Protohistoric burial remains from Ladrica cave (south western Slovenia): predstavitev posterja v okviru 49. mednarodnega posvetovanja IPPI »Preistoria e Protoistoria del Caput Adriae«, te- matski sklop »Modalita insediative: palafitte«, Museo Archeologico del Friuli Occidentale, Pordenone, 11. 10. 2014. Bosak, P., A. Mihevc, P. Pruner, K. Melka, D. Ven- hodova & A. Langrov (1999): Cave fill in the Črnotiče Quarry, SW Slovenia: palaeomagnetic, mi neralogical and geochemical study. Acta carsologica, 28(2), 15- 39. Boschian, G. & A. De Santis (2011): Medved in sedimenti v Medvedji jami (Trst, Italija). V/in: Drobci ledenodobnega okolja: zbornik ob življenjskem jubileju Ivana Turka / Fragments of Ice Age environ- ments: proceedings in honour of Ivan Turk’s jubilee, Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 21, Ur. Borut Toškan, Inštitut za arheologijo ZRC SAZU, 182-208. Brodar, S. (1958): Črni Kal, nova paleolitska postaja v Slovenskem primorju (Črni Kal, eine neue Paläolith station im Küstengebiet Sloweniens). Raz- prave 4. razreda SAZU, 4, 271-363. Brodar, S. (1960–1961): Najdbe kostnih ostankov ledenodobnega človeka na Slovenskih tleh. Arheološki vestnik, 11-12, 5-14. Dirjec J., I. Turk & A. Šercelj (1992): Praproče. Varstvo spomenikov, 34, 280-281. Dirjec J., (2001): Brežec 3. http://www.arzenal.si/ sarnas/najdisce/863. Flego, S. & M. Župančič (1991): Arheološka topografija občine Dolina: (Tržaska pokrajina, Italija) / Topografia archeologica del Comune di San Dorligo della Valle: (Provincia di Trieste, Italia) Narodna in študijska knjižnica Trst, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Inštitut za arheologijo, Trst-Ljubljana. Flego, S. & M. Župančič (2008): K arheološki de- javnosti L. K. Moserja v jamah Tržaškega krasa. 2008, v: Ludvig Karl Moset (1845–1918) med Dunajem in Trstom Zbornik Mednarodnega študijskega dne Trst, 21. november 2008, Ur. S. Flego in L. Rupel, Založba ZRC SAZU, 127-190. Flego, S. & L. Rupel (2018): Le grotte di interesse archeologico indagate da Ludwig Karl Moser in Slo- venia e Croazia. Studi di Preistoria e Protostoria, 5, 441-458, Udine. Gams, I. (1955): Jama v kamnolomu nad Črnim kalom (kat.št. 1578), Zapisnik Terenskih ogledov. Kataster JZS. Gilli, E. & E. Montegnari Kokelj (1993): La Grotta delle Gallerie del Carso triestino, Atti della Società per la Preistoria e Protostoria della Regione Friuli Venezia Giulia 1993 (VIII), 121-194, Trieste. Huber, Đ & G. Gužvica (2011): Biologija današnjega rjavega medveda kot pripomoček za preučevanje jamskega medveda. V/in: Drobci lede- nodobnega okolja: zbornik ob življenjskem jubileju Ivana Turka / Fragments of Ice Age environments: proceedings in honour of Ivan Turk’s jubilee, Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 21, Ur. Borut Toškan, Inštitut za arheologijo ZRC SAZU, 139-155. Lajovic, A. (2020): Zidovja po Slovenskih jamah. Naše jame, 48, 69-86. Leben, F. (1967): Stratigrafija in časovna razvrstitev jamskih najdb na Tržaškem Krasu. Arheološki Vestnik (XVIII), 43-86, Ljubljana. Jamnik, P., M. Križnar & M. Turk (2013): Novi po- datki o paleolitskem in paleontološkem najdišču v kam- nolomu Črni Kal in fosilna kost z vrezi iz kamnoloma Črnotiče nad Koprom. Arheološki vestnik, 64, 57-73. Jamnik, P., A. Velušček, D. Josipovič, D., Toškan, B. & R. Čelesnik (2015): Partizanska jama in plano najdišče pod jamo – novi paleolitski lokaciji v slovenski Istri: ali smo v Sloveniji ob prvem fosilnem ostanku neander- talca odkrili tudi prvo sled paleolitske jamske slikarske umetnosti? Annales, Ser. hist. sociol., 25(4), 705-732. Jamnik, P., P. Leben-Seljak, B. Toškan, S. Flego & B. Blažina (2018): Prazgodovinsko jamsko grobišče ob sotočju Krvavega potoka in vodotoka Glinščice. An- nales, Ser. hist. sociol., 28(1), 273-292. Jamnik, P. & B. Blažina (2019): V kateri od jam pod gradiščem Marije snežne pri Črnotičah je bila najdena človeška spodnja čeljustnica z eno najstarejših zobnih zalivk na svetu? Annales, Ser. hist. sociol., 29(2), 273-292. Jamnik, P., B. Toškan, M. Križnar, T. Tolar & B. Blažina (2020): Jama Globoška peč, novo paleontološko in paleolitsko najdišče na Kraškem robu – rezultati poskusnega vkopa v plasti. Annales, Ser. hist. sociol., 30(2), 177-200. Križnar, M. (2019): Kamnolomi v Sloveniji kot paleontološka najdišča – problematika raziskovanja, dokumentiranja in varovanja njihove paleontološke dediščine. Varstvo narave, 31, 73-94. Križnar, M. (2021): Ledenodobni rosomah (Gulo gulo) v Sloveniji. Proteus, 84(2), 63-69. Križnar, M. & D. Preisinger (2017): Novo najdišče pleistocenske sesalske favne v kamnolomu pri Črnem Kalu (Primorska, Slovenija) ter problematika zaščite in ohranjanja najdišč v kamnolomih. Geologija, 60(1), 87-97. Križnar, M., P. Oštir, P. Jamnik, S. Polak & A. Mihevc (2021): Novi ostanek poznopleistocenskega rosomaha (Gulo gulo Linné) v Sloveniji: z zgodovinskim pregle- dom dosedanjih fosilnih najdb. Geološki zbornik (25. posvetovanje slovenskih geologov), 26, 54-57. Leben, F. (1978): Osteološke in kulturne najdbe prazgodovinskega človeka iz kraških jam Slovenije in mejnega ozemlja. Arheološki vestnik, 29, 13-31. ANNALES · Ser. hist. nat. · 32 · 2022 · 2 468 Pavel JAMNIK et al.: NOVI NAJDIŠČI PLEISTOCENSKE FAVNE POD KRAŠKIM ROBOM. SMO KONČNO NAŠLI TUDI JAMO GROTTA DELLʼORSO?, 451–468 Lepori R. (1937): Cenni preliminari su un ritro- vamento di mandibola umana fossile in una caverna dell'Istria settentrionale. Atti del museo civico di storia naturale Trieste, XIII/2. Udine. Lonza, B. (1977): Appunti sui castellieri dell'Istria e della provincia di Trieste. Società per la preistoria e pro- tostoria della Regione Friuli-Venezia Giulia, 2. Trieste, Italo Svevo. Malečkar, F. (1979): Jama pri železniškem useku, kat. št. 3735. Zapisnik terenskih ogledov, Kataster JZS. Malečkar, F. (1982): Jegliška jama, kat. št. 2401. Dopolnilni zapisnik, Kataster JZS. Malečkar, F. (2015): Pečina nad Črnim Kalom. Črnokalski tabor. Kat. št. 2713, Dopolnilni zapisnik, Kataster JZS. Mauch-Lenardić, J., A. Oros-Sršen & S. Radović (2018): Quaternary fauna of the Eastern Adriatic (Croatia) with the special review on the Late Pleistocene sites. Quaternary International, 494, 130-151. DOI: 10.1016/j.quaint.2017.11.028. Merku, P. (2006): Krajevno imenoslovje na sloven- skem zahodu, ur. M. Furlan in S. Torkar, Založba ZRC, Ljubljana, 215 str. Mihevc, A. (2001): Speleogeneza Divaškega krasa. ZRC, 27, 1-180. Müller J. (1914): Bericht der Höhlenforschun- gsabteilung »Hades« für das Jahr 1913. Jahresber. Sekt. Küstenland des D. u. Oe. A. V. 1913. Triest. P., 26-36. Pavšič J. & I. Turk (1989): Prva najdba Panthera pardus (Linne) in nove najdbe vrste Gulo gulo (Linne) v Sloveniji. Razprave SAZU, 4(30), 131-160. Perco, G. A. (1910): Zur Matterreichicchen Karsthölenforschong. Deutsche kondschau für geogra- phie und statistik, 3, 246-259, Wien–Lepzig. Placer, L. (2007): Kraški rob. Geološki prerez vzdolž AC Kozina–Koper. Geologija, 50(1), 29-44. Pohar, V. (1983): Poznoglacialna favna iz Lukenjske jame. Geologija, 26, 71-107. Pohar, V. & R. Pavlovec (1997): The Črni Kal Quarry – An example of destroying Geotopes. Geologica Cro- atica, 50(2), 181-184. Pohar, V. & P. Kralj (2002): Preservation of Pleistoce- ne natural and cultural heritage in Potočka Zijalka, Križna jama and Črni Kal, Slovenia / Die Erhaltung der Pleistozän Natur- und Kulturerbschaft in Potočka zijalka, Križna jama und Črni Kal, Slowenien. – V / In: 6th Internatiolnal Symposium on Cultural Heritage in Geosciences, Mining and Metallurgy (Idrija 2002), Book of abstracts, 239-242. Rakovec, I. (1958): Pleistocenski sesalci iz jame pri Črnem Kalu (The Pleistocene Mammalia from the cave Črni Kal in Northern Istria). Razprave 4. razreda SAZU, 4, 365-433. Rakovec, I. (1973): Razvoj kvartarne sesalske favne v Sloveniji, Arheološki vestnik, 24, 225-270. Riedel, A. (2002): I resti di ossa animali delle grotte e della necropoli di San Servolo. - V: M. Vidulli Torlo (ur.), La necropoli di San Servolo. Veneti, Istri, Celti e Romani nel territorio di Trieste, 131-133, Trieste. Toškan, B. (2019): Ledenodobni sesalci. V: Sloven- ska Istra I. Neživi svet, rastlinstvo, živalstvo in naravo- varstvo. Slovenska Matica, pp. 18-27. Turk, I. (1982): http://www.arzenal.si/sarnas/naj- disce/846 Turk, I. (2004): Kratka zgodovina raziskav me- zolitika v Sloveniji. V/in: Viktorjev spodmol in Mala Triglavca: prispevki k poznavanju mezolitskega obdobja v Sloveniji. Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 9, Ur. I. Turk, Inštitut za arheologijo ZRC SAZU, 15-20. Turk I. & V. Saksida (1990): Praproče. Varstvo spomenikov, 32, 164. Župančič, M. (1982): Črni kal. Varstvo spomenikov, 24, 214. Župančič, M. (1990): Arheološka podoba Brega s kraškim robom. V: Kraški rob in Brženija, Skupščina občine. Koper, 19-26. Župančič, M. (2008): Arheološke najdbe in de- javnost L. K. Moserja v Ospu, Predloki in Črnem Kalu v Istrski Sloveniji. Annales, Ser. hist. sociol., 18(1), 15-30.