Platonizem, pesništvo in forme: Rudolf Kassner
gyOrgylukacs
"Kajti vedno in vsepovsod sem srečeval ljudi, ki so izredno dobro igrali kakšen instrument, da, po svoje celo komponirali in nato v življenju razen tega niso ničesar znali od te svoje glasbe. Mar ni to nenavadno?" Rudolf Kassner nima nobenega spisa, iz katerega ne bi odprto, ali skrito, med glasovi, ki ga spremljajo, nekako zvenelo to vprašanje. Še njegova najkrajša recenzija želi podati odgovor na to vprašanje in v vsakem človeku, ki ga analizira, (to so pretežno pesniki, kritiki,slikarji) ga zanima samo to, poudarja le to, kar se dotika tega problema.1 Kaj vodi k temu, kakšen je bil kdo v življenju, kako se življenje in umetnost obnašata drug do drugega, kako drug drugega oblikujeta, kako iz obeh raste višji organizem ali zakaj se to ne razvije. Obstaja stil v življenju nekega človeka? Če da, kako in v čem se razodeva? Mar obstaja v življenju nekakšna do kraja segajoča, trajno zveneča, močna melodija, ki dela vse nujno, vse raztaplja v tem, v čemer vse razhajajoče spet znova stremi k enotnosti? In v kakšni meri bo neko veliko življenjsko delo koga povzdignilo v višino, in kje v umetnosti se bo to izrazilo, če je kdo velik, iz enega edinega kosa metala ulit človek?
Kakšni ljudje pravzaprav nastopajo v Kassnerjevih kritičnih delih? Že to, da lahko zastavimo to vprašanje, določa - negativno - Kassnerjevo mesto med današnjimi kritiki. Med zdaj živečimi kritiki je edino aktiven kritik; edini, ki svoje oltarje sam poišče, ki sam izbira, kar želi žrtvovati, da bi zagovarjal duhove samo takih ljudi, ki lahko odgovorijo na njegova vprašanja; Kassner ni nikakršna, za svetlobo občutljiva plošča, za te, po naključju njemu odigrane vtise. Kassner je docela suvereno pozitiven kritik. Pozitiven v izbiri svojih ljudi: nikoli ni napisal polemike, nikoli tudi ne polemično nastrojene kritike. Slabega, neumetniškega zanj kratko in malo ni, tega sploh ne vidi, kaj šele, da bi se želel boriti proti temu. Pozitivno v njegovi predstavitvi ljudi: neuspešno ga ne zanima, meja tudi samo toliko, kolikor je neločljivo povezana s človekom, le zgolj toliko, kolikor sestavlja negativen pol njegove najvišje vrednote, ko predstavlja ozadje za veliko simbolno akcijo življenja. Vse drugo spelje od človeka, ko ga zagleda. On je zmožen s tako sugestivno močjo ne videti stvari, da njegov pogled ljudi izlušči iz njihove lupine, in od tega trenutka naprej lupino občutimo kot pleve in kot pomembno samo to, kar on opazuje kot jedro. Ena od glavnih Kassnerjevih moči je v tem, da on marsičesa ne vidi. Kategorije vsakdanjega življenja in šablonsko pisanje zgodovine zanj sploh ne
1 Platonizem, pesništvo in forme: Rudolf Kassner, je drugi esej iz dela madžarskega filozofa Gybrga Lukacsa Duša in forme s podnaslovom liseji. Podobno kot v prvem eseju, Lukacs tudi tukaj raziskuje vizijo forme kot tisto tvorno in upodabljajočo moč, ki je tedaj, ko so nastajali ti eseji, razumljena kol zadnja in najmočnejša dejanskost biti. Glej Anthropos, leto 1990, it. I-II.
obstajajo. Ko govori npr. o Didcrotu, nc vidi nič od cnciklopcdista, kamor ga jc uvrstila literarna zgodovina, v njem nc vidi utemeljitelja meščanske drame, ne znanilca mnogih novih nazorov, nc razlikuje Didcrotovcga tcizma, dcizma in ateizma in pred njegovim pogledom izgine cclo, ta pri psihologih tako često omenjana germanska zamegljcnost. Potem ko je tako pred našimi očmi odpravil vse banalnosti, nam gradi novega Didcrota, tega vedno nemirnega, ki večno išče, prvega impresionista in individualista, za katerega jc vsak nazor, vsaka metoda, samo sredstvo prispeli do samega sebe ali razumeti druge, ali tudi zgolj priti z njimi v stik; tak Diderot precenjuje ves svet, ker jc to zanj edino sredstvo, da prerašča sam sebe; tistega Didcrota, ki tiči v ogromnih protislovjih, ki često brblja, pogosto frazira in vendarle v izjemnih trenutkih - in samo v tem - najde svoj stil, ki živi naprej v ritmu naših hrepenenj.
Tako želimo spregovoriti o Kassncrjcvih ljudeh. Dve vrsti ljudi nastopa v njegovih delih, dva glavna tipa vseh, v umetnosti živečih ljudi: ustvarjalen umetnik in kritik, ali -čc uporabimo kar Kassncrjevo terminologijo - pesnik in platonik. Ostro, s konservativno, domala z dogmatično odločnostjo tipizira oba. On jc sovražnik modernega občutja zabrisanih meja, med seboj pomešanih stilov, ki dovoljujejo da "ljudje s fantazijo, ki jim verzi težko gredo od rok, pišejo pesmi v prozi". Kajti vsaki vrsti duše je adekvatno drugačno izrazno sredstvo: pesnik piše v verzih, platonik v prozi in - to je najpomembnejše - "poezija ima zakone, proza nikakršnih".
Pesnik piše v verzih, platonik v prozi. Eden živi v sklopu zakona stroge varnosti, drugi v tisočerih vrtincih in nevarnostih svobode; eden v bleščeči in očarljivi popolnosti-v-sebi-samem, drugi v nenehnem valovanju relativnosti; prvi: od časa do časa drži v svojih rokah stvari in si jih tako ogleduje, največkrat pa leti navzgor čeznje z močnimi udarci kril; drugi: stvarem jc vedno blizu, toda neskončno daleč od njih, zdi se kot, da bi jih lahko posedoval in vendar mora vedno hrepeneti po njih. Morda stojita tukaj oba enako brez domovine in zunaj življenja, toda pesnikov svet je (četudi nikdar ne doseže sveta življenja) vendarle absolutni svet; platonikov svet nima nikakršne bitnosti. Pesnik pove bodisi ja ali ne, hkrati še verjame in dvomi in to v istem trenutku. Pesnikova usoda je lahko tragična,toda platonik nc more postati niti junak tragedije, "on je", pove Kassncr, "Hamlet, ki mu ni bil niti oče umorjen".
Skrajna nasprotja so to. Skoraj dopolnjujejo se. Toda, če jc pesnikov življenjski problem v tem, da platonika nc opazi, se za platonika ustvari odločilni doživljaj, kako si priti na jasno s pesnikom, najti besede za njegovo določitev. Pravemu tipu pesnika primanjkujejo misli, to pomeni, kadar jih premore, so te samo tvar, zgolj možnosti ritma, podobno kot vse drugo samo glasovi v zboru, ki ničesar nc dojemajo, k ničemur nc obvezujejo; pesnik se nc more ničesar naučiti, kajti on jc vedno dovršen in popoln. "V platoniku jc vedno nekaj živega, za kar nikjer nc najde rime", vedno bo hrepenel po nečem, česar ne more doseči. Tudi pri njem je misel surovi material, samo pot, po kateri lahko nekam pride, toda pot sama po sebi mu pomeni nekaj skrajnega, dejstvo v njegovem življenju, ki se ga ne da več razlagati, on se neprestano razvija in kljub temu nikdar nc pride na cilj. Kar jc želel povedati, jc vedno več - ali tudi manj - kot to, kar mu jc bilo dano povedati in samo tiha spremljava zamolčanih stvari dela njegove spise za glasbo. Nikdar nc more o sebi vsega povedati, nikdar se ne more nobeni stvari popolnoma predati, nikdar niso njegove forme povsem izpolnjene ali ne zajemajo nič več v sebi vsega; analiza, proza je njegova forma. Pesnik vedno govori o sebi, čisto vseeno je, o čem pesnikuje; platonik si nc upa glasno razmišljati o sebi, samo
skozi dela drugih lahko doživlja svoje lastno življenje, z razumevanjem drugih se približuje lastnemu jazu.
Pravi, tipični pesnik (po Kassnerju jc morda lahko samo Pindarja, Shcllcya in Whitmana brez pridržkov prištevali zraven) ni nikdar problematičen, pravi platonik pa jc to vedno; kar pri ljudeh, ki so odločeni svoje življenje konsekventno živeti do poslednjih meja, pomeni v najglobljem smislu isto. Življenjski problem postaja izraz in pot, verz in proza šele takrat, kadar sc oba tipa pomešata v enem človeku in to se mora neizogibno zgodili z napredujočim razvojem. Tako postaja, da omenimo nekaj Kassncrjcvih primerov, grška tragedija pri Evripidu, Sokratovcm učencu, v primerjavi z Ajshilom platonska, pri Wolframu von Eschcnbachu pa se izoblikuje francoski viteški cp in nasproten razvoj teče od Platona sem v smeri razvoja h krščanstvu.
V čem jc pravzaprav problem? In kje sc nahaja rešitev? Pri čistih likih sovpadala delo in življenje, bolje: samo lo velja iz lega življenja in samo to prihaja v pošlev, kar se na to nanaša. Življenje ni nič, delo jc vse, življenje je čisto naključje in delo jc sama nujnost. "Ko Shelley pesni", piše Kassncr, "izgublja ljudi", in delo nekega Patcrja, Ruskina in Taina posrka iz njegovega življenja vse, morda temu istemu delu, nasprotujoče si možnosti. Problem nastane, ko grozi, da bo na beli sijaj verzov padla scnca večne negotovosti platonikov, ko želi teža njegovih občutenj distance razkriti njihovo lahkotno lebdenje, ko sc je treba bati, da bi pesnikova sveta lahkomiselnost lahko popačila globoka nihanja platonika, jih oropala njihove poštenosti. Pri takem človeku jc treba najti neko formo, da bi bilo v njeni širini moč poiskati prostor za tendence, ki sc razhajajo, in bogastvo te forme bi jih prisililo k enotnosti, ki bi hkrati dala šc moč njihovemu obilju, dejstvo, da jih nc razbija. Za takšne ljudi pomeni ena smer cilj in druga smer nevarnost, prva je kompas, druga divjina, prva delo, druga življenje. In boj na življenje in smrt divja med obema za zmago; za zmago, ki bi združila dva vojskujoča sc tabora, ki bi iz slabosti premaganih sil in njunih napak ustvarila prednosti; zaradi tega tako nevaren boj, ker bi se v danem primeru lahko enkrat en ekstrem nadomestil z drugim in iz razkroja disonanc bi nastala prazna povprečnost.
Resnično razrešitev lahko nudi samo forma. Samo v formi ("edino možna" je njena najkrajša dcfinicija), samo v formi nastajata iz vsake antiteze, iz vsake tcndcncc glasba in nujnost. In ker pelje pot vsakega problematičnega človeka k formi, torej k taki enotnosti, ki lahko v sebi združuje največjo mero med seboj razhajajočih se sil, stoji zato, na kraju te poti človek, ki lahko dela forme, umetnik in v njegovi formi postaneta enaka pesnik in platonik.
Ven iz teh naključij! To je cilj, kamor so si prizadevali Wcrthcr in Friedrich Schlcgel ter AHc'.^iie pri Benjaminu Constantsu (po Kassnerju Kicrkcgaardov predhodnik), in ti so bili vsi lepi in zanimivi ter izrezljani iz pravega lesa, v prvem aktu njihovega življenja, ko jc šc zadoščalo biti zanimiv, svojevrsten in duhovit; toda kakor hiLro so si prizadevali po občem življenju, ki daje vzore (in to so samo druge besede za pojem forme), so sc razkrojili in razblinili, postali samomorilci ali sc notranje razkrojili. Toda Kierkegaard jc prispel k neki višji, strogo verno, na platonski podlagi utemeljeni življenjski usmeritvi in zato, da je tja prispel, jc moral v sebi uničili estela in poeta; vse tc lastnosti je moral do kraja doživeti, da bi jih nato lahko tukaj raztopil. Zanj jc bilo življenje to, kar je za poeta pesništvo, in v njem skriti pesnik jc bil kol vabljivi zvok življenja, podoben sirenam. Povsem nasprotno je šel Robert Browning. Njegova nikdar ustaljena narava ni nikjer v življenju našla trdne točke; nobenega izraza ni bilo, ki bi ga
upal imeti za dokončnega, nobenega spisa, kjer bi našel prostor za to, kar je živel in čutil; vse dokler ni nazadnje našel v svojevrstni abstraktno-lirični in impresionistično-abstraktni psihološki drami (povejmo kar: v fragmentih drame, v monologih in situacijah) za svoj platonizem glasbo, liriko redkih, velikih trenutkov, s katerimi je postalo čisto naključje njegovega življenja simbolno in nujno. Tako združuje Baudclairov artizem človeka, ki je majhen, skoraj nič in nikamor ne sodi, s pesnikom, ki jc vse in večen in ki tudi nikamor ne sodi. Tak6 raste v Rossettijevo življenje umetnost in izvirno umetniške, stilistične zahteve se spreminjajo v življenjska občutja. Tako raste Keatsovo življenje s tem, da misli svoje lastno pesništvo povsem in celo do kraja in da se v askezi kot nekakšen menih zaradi samega sebe odreče življenju, preseže svoje pesništvo in združi oboje (življenje tukaj kot ozadje verzov), kar prinaša neko novo enotnost višje ravni.
Od naključij do nujnosti, to jc pot vsakega problematičnega človeka; priti do tja,kjer postane vse nujno, ker vse izraža bistvo človeka, nič drugo kot to in popolnoma in brez ostanka; kjer vse postaja simbolno, kjer jc vse tako kol v glasbi, samo to, kar pomeni in pomeni samo to, kar jc.
Pesnikova forma jc lebdela nad njegovim življenjem, platonikova se je morala Življenju vedno umakniti; umetnikova forma jc posrkala vase vse sence in je s Utkim vpijanjem vseh temačnosti svoj lesk stopnjevala do najvišje intenzivnosti. Samo v umetnikovi formi lahko nastane ravnotežje med težko stopajočim nihanjem plato-nika in breztežnim, kot puščica lahkotnim pesnikovim letom; v umetnikovi formi raste iz pesništva vedno navzoč predmet večnega platonikovcga hrepenenja; varnost, dogma - in platonizem vnaša v božansko enoznačne pesmi pesnikov mnogobarvnost življenja.
Morda obstaja življenje kot realnost samo za tega, čigar občutja se razhajajo v ti dve smeri. Morda jc življenje sam6 beseda in pomeni za platonika možnost biti pesnik, za Poeta pa platonizem, ki leži skrit v njegovi duši in živel bi lahko samo ta, v katerem se obe te prvini lakč pomešata, da iz njune povezanosti izraste forma.
Kassner jc eden od najmočnejših platonskih pisateljev v svetovni literaturi. Neverjetno močan, toda tudi neverjetno prikrit in ovil v divje ironije, z otrplimi postavkami živi v njem hrepenenje po gotovosti, po meri in po dogmi. In vzvišen jc njegov dvom in kolebanje tako, da mu vsaka mera uide iz rok in mu prepoveduje, da bi ljudi dojemal v dekorativni harmoniji velike sinteze, in ne v ostri razsvetljeni izoliranosti. Kassner vidi sinteze skoraj samo z zaprtimi očmi; ko si stvari ogleda, vidi toliko, lako fine detajle, toliko nikdar več ponovljivega, da pri tem mora vsakršno povzemanje učinkovati kot laž, kot zavesten ponaredek. In vendar, on sledi svojemu hrepenenju, zapre oči, da bi stvari videl skupaj - pomensko - toda njegova poštenost ga •akoj prisili, da jih znova gleda in takrat so že spet izločene, izolirane, brez zraka. Nihanje med tema obema poloma določa Kassncrjcv stil. Lepi so trenutki gledanja, ko se slutene sinteze polnijo z realnimi vsebinami, dejstva pa za hip še ostajajo v pomenih, kajti niso še zadosti močna, da bi razblinila sanjane povezanosti. In lepi so tudi trenutki zapiranja oči, ko čudovite, v detajlih videne stvari stopajo v neskončno vrsto kot v kakšni pravljično opremljeni dvorani: še živijo, toda samo kot simboli, kot dekoracije. Kassner jc zanesenjak velike linije, toda tudi enkraL za vselej - zaradi vestnosti -impresionist. Ta dvojnost ustvarja strastne intenzivnosti in hkrati nepredirno meglo njegovega stila.
Dejali smo: plalonikov svet nima nikakršne obstojnosti. Svet, ki ga ustvari pesnik, ostane vedno stvaren, četudi je stkan iz sanj, kajti njegova stvar jc vedno enotna in živahna. Kritikova ustvarjalnost se dogaja tako kot takrat, ko Homerjev junak s krajo žrtvenega jagnjeta za krajši čas obudi senco nekega drugega, v Hadu koprnečega junaka k navideznemu življenju. In prcbivalci dveh svetov stojijo eden nasproti drugemu, človek in senca, človek pa želi doživeti od nje samo eno stvar,in scnca se jc vrnila na zemljo, da bi sporočila samo en odgovor, in vse dokler traja soglasje med vprašanjem in odgovorom, obstajata eden za drugega. Platonik nikdar nc ustvari človeka, kajti ta je žc tako nekje stopil v življenje, neodvisno od svoje želje in svoje moči, platonik lahko roti samo sence in zahteva odgovor na vprašanje (in samo v tem jc kritik popolnoma suveren), katerega pomembnost sprašujoči morda ni niti nikdar slutil.
Platonik jc razčicnjcvalcc duš in nikakor nc tvorcc ljudi. Hofmannsthal ločuje v enem izmed svojih dialogov (Balzac to izgovarja) ljudi na dve vrsti: ena vrsta je izkristalizirana do zmožnosti življenja, da zaživi v drami, druga vrsta v epu tako, da si je lahko predstavljati ljudi, ki bi v drami zaživeli, nc pa v epu. Morda bi bilo možno v vseh literarnih umetniških formah nadaljevali to razlikovanje in glede na posamezne umetniške forme postaviti stopnje življenjske sposobnosti. Gotovo jc, da čc bi drama stala na enem koncu vrste, bi moral stali esej (da z eno besedo označimo vse spise plalonikov), na drugem mestu. To ni nikakršno šolsko razčlenjevanje, temveč ima globoke duševne razloge. Balzac ravno v istem dialogu pove razlog: nc verjame namreč v cksistcnco značajev, medtem ko Shakespeare v to verjame; njega niso zanimali ljudje, temveč samo usode. In v enem zadnjih Kassncrjcvih dialogov zanikujc en junak značaj drugemu, kajti njegov spomin sc zdi pretirano dober, nc prenese, da bi se kaj ponavljalo, vsako ponavljanje čuti kot napačno, neumno, kot odvečno, kot nekoristno. A vendar ni vrednotenja in nikakršne možnosti za življenje brez ponavljanja. Dodajmo k temu samo še nekaj: Kcrr priložnostno omenja o Haupunannovcm "Rdečem petelinu", da pri čevljarju Ficlitzu, tem starem malomarnežu, ta čudovito mišljena poteza, kot sc jc eksponirala v interesu flote, nikakor nc učinkuje. Nc učinkuje zaradi tega, ker sc je Hauptmann dotakne samo enkrat, jc nc ponavlja in kakorkoli že, naj še tako naravno, da jo v toku dogajanja omeni samo enkrat, to vendarle dela vtis nečesa prilepljenega. Kajti dramski značaj jc nepredstavljiv brez trajnih lastnosti; v perspektivi drame sploh nc vidimo človeka, ki nc bi imel trajnih lastnosti, njegove trenutne hibe žc v naslednjem trenutku pozabimo. Ponavljanje kakšne poteze ni čisto nič drugega kot tehnični ekvivalent globokega verovanja v obstoj lastnosti in značaja. Z drugimi besedami smo že dejali, da platonik ne verjame v ponavljanja, v te duševne in hkrati tehnično najpomembnejše zahteve glede ustvarjanja značaja.
Zato očitno živijo ljudje njegovih esejev in nc ti v njegovih poskusih novel. Pri Kassnerju vidim Browninge, vidim njegovega Hebbla, njegovega Kicrkegaarda, njegovega Shcllcya in njegovega Didcroja, toda nikjer nc vidim Adalbcrta von Glcichcna in Joachima Fortunatusa. Spominjam sc na marsikaj, kar so mislili in gledali, toda oni niso v meni povezani s čutnimi, vidnimi in slišnimi predstavami. Jaz jih preprosto nc vidim. Browninge vidim pred seboj žive, - toda morda so to samo zgolj njihove scncc, morda lahko Kassncrjcve besede sugerirajo samo eno, da sence, ki so priklicane iz knjig, prilagajo svojo, v življenju rabljeno opremo in ohranjajo kretnje svojega življenja, tempo življenja in njegov ritem; morda jc to samo klicanje duhov, kar jc neki trenutek izgledalo kot ustvarjanje ljudi.
Povsem gotovo jc: Browning jc moral žc nekoč živeti, da bi Kassner lahko poskusil obuditi ga k novemu življenju. Za Goetheja ni bilo nujno, da bi Egmont ali Tasso nekoč dejansko bivala, niti ne za Swinburna Maria Stuart, kajti Swinburne tudi ni bil močan oblikovalec ljudi, medtem ko je pri platoniku Patcrju Wattcau v dnevniku nekega dekleta predstavljen intenzivno in živi pred nami, dekle samo pa, ki piše dnevnik, se razblini v meglo. Zalo ni res, da oba izbirata enako ustvarjalno nadarjena umetniška lipa prek zunanjega razloga, eden esej, drugi - povejmo - dramo za svojo izrazno formo. Vsak bo, če jc le pravi umetnik, glede na slopnjo svoje laslne sposobnosti živel (ali morda bolje: ustvarjal ljudi), našel svojo umetniško formo. Zaradi tega mora platonik, če želi spregovoriti o sebi z usodo drugih, in sicer takih, pri katerih jc dano to, kar je žc iz življenja izoblikovano, večno nespremenljivo, izredno bogato, prispeti do najskrivnejših intimnosti svoje duše; kajti njegov vse razkrajajoč pogled jc lahko tako tesno povezan z močnimi stvarmi, da v določeni meri vidi kar ljudi iz mesa in krvi. Včasih se mi zdi, kot da jc poštenost pravega kritika, ki si izrecno prizadeva za to, da s svojim modelom nc bi postopal samovoljno v tem, da ga za vsako ccno prikazuje tako, kot jc dejansko obstajal in nastajal iz globokega spoznanja lastnih meja. On, ki uspe konstruirati samo prehode, prihaja toliko bliže k ustvarjanju, kolikor bolj jc stvarnost nesporna in kolikor bolj trdno ga veže.
Še enkrat: pesnik in platonik sta polarni nasprotji. Vsak platonik izgovori svoje najpomembnejše besede, kadar piše o pesniku. Morda obstaja mistična zakonitost, ki določa kakšnemu kritiku, naj bo določen ta ali oni pesnik, o katerem sme spregovoriti. Morda jc odločilna za oba stopnja, kako sta med seboj pomešana poezija in platonizem, kdo bo v tem smislu vedno drugemu psihološki antipod; morda jc v nekakšnem mistično-matematičnem smislu vsota platonizma in pesništva v obeh vedno konstantna, namreč tako, da eden lahko, vsega platonizma osvobojen pesnik, namreč videč, toliko globlje vrednoti in ljubi, kolikor bolj jc on sam čisti platonik. Verjetno izhaja to od tu, ker jaz smatram med vsemi Kassncrjcvimi spisi tistega o Shelleyu za najsubtilnejšcga, o Shcllcyu, ki celo tako čistokrvnemu platoniku, kot jc Emerson, ni mnogo pomenil. Svoje najbolj zvočne, najbolj vrtoglave in cilj najbolj zadevajoče besede najde Kassner, ko spregovori o Shcllcyu in morda, ker v prav vsem, kar jc še tako v nedogled daleč oddaljeno od njega, govori še tudi o sebi, ko opisuje Shcllcycv stil. "One so", piše o Shcllcycvih podobah, "kot stkane iz luči, zraka in vode, barve so mavrične, njihov zvok je čho, njihovo trajanje, če smem tako reči, peneči se valovi, ki naraščajo in padajo." Lepše in boljše Shcllcycvcga stila ni mogoče opisati - toda, tudi nc Kassncrjcvcga. Kajti to jc še hkrati Kassncrjcv stil; vendar ni pri Shcllcyu nikakršnih scnc, pri Kassncrju pa nič drugega kot temno svetlikanje scnc.
1908
Prevedla dr. Cvetka Tčtii