Poštnina plačana v gotovini.
KRES
FANTOVSKI LIST 1932
12
KRES
FANTOVSKI LIST
Uprava »Kresa« je v Ljubljani, Ljudski dom, / Na ta naslov
se naroča in plačuje list. / Naročnina: za posamezne naročnike 20 Din; za skupne naročnike po odsekih 18 Din. / Račun poštne hranilnice: Ljubljana 15.521. // Telefon: Ljubljana štev. 34-98.
KNJIGE IN REVIJE
Nafta zvezda je glasilo dijaških kongregacij. List se je v kratkem času — izhaja šele drugo leto — krasno razvil in je postal eden najlepših naših glasil, kar nam potrjujejo tudi letošnje številke. List toplo priporočamo.
Misijonski koledar, ki ga je izdalo Misljonišče v Grobljah ima letos poleg okusne opreme prav pestro vsebino. Dodano pa je 16 strani misijonskih slik. Stane 10 Din ter se dobi pri poverjenikih ali direktno pri Misijonišču v Grobljah.
Z izdajo »Ljudskih Iger«, ki jih je začela izdajati Misijonska tiskarna v Grobljah, bo precej zadoščeno povpraševanju po dobrih igrah, ki naj jih naši odri predvajajo. Dosedaj je izšel Slehernik in Trije kralji.
Slehernik, liturgični in alegorični misterij v 1 dejanju. Francosko priredil Thuysbaert, poslovenil in priredil Joža Pogačnik. Delo je globoko zajeto in bo na boljših odrih in ob dobri režiji doseglo uspeh, dasi množina alegorij delu nekoliko škoduje na življenjskosti. Delo je zlasti primerno za advent, post ali vse svete, saj je izraz smrti, ki pride k človeku kot božja poslanka in ga odvede na kraj, kjer bo dal račun od svojega hi-ševanja. Hiba dela pa je brez dvoma to, da je prekratko ter vsled tega skoro ne Izpolni popoldneva ali večera.
Trije kralji, ki jih je po Timmermans-Vetermanovi prireditvi poslovenil Niko Kuret, bodo bolj ugajali in bodo deležni na odru večjega uspeha, zlasti ker tako pogrešamo dobre božične igre. Bodimo si čisto odkriti: Naši odri so velikokrat predvajali kot »božične igre« dela, ki niso imela z božično skrivnostjo prav ničesar skupnega . Vršila so se pač o božičnem času, a bi se z isto pravico vršila na pustni torek ali pepelnično sredo. »Trije kralji« so pa božično skrivnost zajeli v njenem najglobljem bistvu. Imamo živahno fabulo, ki posrečeno na neprisiljen način povdarja moralo — poboljšajmo se, da nas obišče Božje dete. Delo je kakor melodija sv. večera in očiščujoča pesem angelov, ki ne spremeni samo Jurce, Grega in Tinača, temveč globoko odjekne tudi v srcu poslušalca oziroma gledalca, ki delo vidi.
»Tri modrosti starega Wanga«, ki jih je po Henri Ghčonu poslovenil Niko Kuret, so sicer v prvi vrsti misijonska igra, vendar pa je delo primerno in zasluži, da ga naša društva uprizore tudi ob kaki drugi priliki (za fantovski praznik, dan očetov). Ker je delo polno dramatičnosti, uspeh ne bo izostal.
Vse te knjige, ki se odlikujejo po krasni opremi, se naročajo v Misijonski tiskarni, Domžale-Groblje in (igre) tudi pri Prosvetni zvezi v Ljubljani. Društvo, ki kupi 5 izvodov kake igre, je zanjo oproščeno plačevanja tantijem, kar je za društva brezdvomno velika ugodnost.
S.
KRES
III	1932	12
Pogled na naše delo
Kakor so se razmere v preteklem letu 1932 pri nas razvijale, niso bile ugodne živahnejšemu udejstvovanju v naših fantovskih odsekih. Še vedno so se pojavljale nepričakovane velike ovire od strani, ki nam bi takih ovir nikakor ne smele delati. Druge težave so pa naraščale z naraščajočim obubožanjem vseh slojev našega naroda. Vedno težji je postajal boj za goli obstanek. Kje je mogoče dobiti za članarino denar n. pr. mnogo-članski delavski ali kmetski družini, ko manjka celo za najnujnejše življenske potrebščine? Kako težko je bilo plačevati naročnino za fantovski list Kres! Kako težko dobiti denar za udeležbo pri raznih tečajih in prireditvah!
In vendar imamo mnogo odsekov, ki so krepko premagali vse te ovire. Skoro nedeljo za nedeljo so bili odborniki za šport in drugi člani športnega odbora Z. F. O. zunaj, sedaj pri tem, zdaj pri onem odseku in tam poučevali zlasti o smučarstvu, v odbojki in drugih panogah športnega udejstvovanja. Kljub težavnim razmeram in raznim neprijetnostim so se po več okrožjih vršile splošne okrožne tekme in celo tekme za prvenstvo Zveze v Ljubljani in Mariboru in se ob tej priliki dosegli tudi prav lepi rezultati. Posrečila se je pa tudi še naša doslej največja športna prireditev — Slomškov štafetni tek, ki je v eni misli združil našo fantovsko mladino od Jesenic, čez Ljubljano, Celje in Maribor do Šent lija.
Vprašamo pa se tudi, koliko smo v prosveti in izobrazbi napredovali. Lani smo se lotili težkega pa izredno važnega vprašanja. Z okrožnico v spomin 40 letnice okrožnice velikega Leona XIII. o delavskem vprašanju je papež Pij XI. pokazal nova pota, ki naj jih hodi katolik. Mi hočemo sv. očeta poslušati tudi takrat, ko nam govori v ne strogo verskih rečeh. Zato smo pred lanskim na zvezinem svetu sklenili, da bodemo obdelovali to okrožnico ne samo, da zvemo, kaj sv. oče misli o socijalnem vprašanju, ampak tudi, da se po njegovih naukih v življenju ravnamo. Zato smo se hoteli čim bolj v te papeževe
nauke poglobiti. Zamotano je to socijalno vprašanje. Ni čuda, da je bila ta naloga težka. In vendar so se skoraj vsi odseki vestno pripravljali, pridno čitali in razpravljali. Morda se ni še nikoli v naših odsekih toliko resno razgovarjalo kakor ravno ob tej okrožnici. Zavedamo se, da še davno nismo vsega doumeli, da bo treba še in še citati in študirati. Toda zadeva je nujna, revolucije trkajo na duri, so že tu in kje je kompas za nas katolike na razburkanem morju? Edino v strnjenih vrstah okoli Petrove skale moremo kljubovati zbesnelim viharjem.
Pri prosvetnih tekmah so nekateri odseki prav dobro pokazali svoje regno delo.
Kočno se tudi vprašamo, ali in koliko smo postali boljši, koliko je imela uspeha vzgoja značaja v odsekih. Važna so bila praznovanja fantovskih praznikov, razna verska zborovanja, misijoni itd., ki so se za fante vršili po raznih krajih. Tu je zlasti v odsekih organizirano fantovstvo dokazalo, da more okoli sebe zbrati tudi druge, ki gredo navadno za zavednejšimi in trdnejšimi. Take večje prireditve verskega značaja so zlasti pokazale uspeh vzgojnega dela. Fantje so na take prireditve prihajali večkrat od daleč in z žrtvami.
Posebno moremo pri tem še omeniti krasno uspele rekrut-ske tečaje preteklega leta, ki so postali že stalne prireditve v veliko korist naših fantov. Ko se je na stotine mladih krepkih fantov zbralo na enem mestu, kjer so se s sv. obhajilom notranje okrepili in nato še s poukom dobro pripravili za važno dobo v svojem mladem življenju, pač tudi uspeh ni izostal in se je pokazal v vedenju fantov na poti v vojaško službo in v službi sami.
Še nismo uspeli, da bi naša fantovska druščina na vasi povsod dajala pečat življenju fantov. Lahko rečemo, da to ni naša krivda. Danes naš nastop v javnem življenju ni svoboden, vedno se za našim nastopom išče nekaj nevarnega. Mi lahko izjavljamo, da smo nevarni le zlu.
Ob koncu leta se zahvaljujemo svojim prijateljem za pomoč, nasprotnikom pa kličemo: Mi gremo naprej!
Brezmadežni!
Brezmadežna, k Tebi slovenski smo fantje prišli, da se Ti poklonimo in za fantovsko vezilo k godu srca Ti naklonimo.
Revni smo in ubogi in v naših dušah je le malo dehtečega cvetja, slabotni smo in vonj našega petja ni harmonično ubran.
Vendar, Brezmadežna, sprejmi skromna voščila!
Ce smo slabotni, nas boš Ti okrepila.
Ako smo slepi, nas Ti boš vodila.
Ako smo mračni, nas boš razsvetlila.
Glej, samo roba Tvojega oblačila se bomo teknili — Ti nam boš milostna, saj hočemo biti Tvoji, samo Tvoji mi — slovenski fantje. Na Tvojo podobo zremo zaupno in k Tebi se zatekamo, kadar viharji prete in našim dušam teme groze, saj vemo, da si nam Mati.
Brezmadežna!
Daj, da bodo naša srca vsa bela, da bo naša duša vedno v čisti jasnini blestela. Taka srca Ti hočemo dati, Božjega Sina deviška in slovenskih fantov dobrotna Mati.
Danes so pota vsevprek preprežena, da često ne vemo za tisto, ki k Tebi pel ja; danes zlagano resnico oznanjajo, da bi premotili duha; lepe obraze nam kažejo, pa so volkovi; prihajajo kakor apostoli, pa so mešetarji, ki za duše barantajo.
Brezmadežna!
Čuvaj nas nevarnosti, ki telesu in duši prete!
Naš dom nam varuj in vse, kar je naše, ohranjaj!
Ti, ki si strla kači glavo, odvrni od nas pogubne sile, ki bi rade naše svetinje, oskrunile. Odkar je naš rod razsvetlila vera v Tvojega Sina, Tebi po naših domovih lučke gore, po naših gričih v Tvojo slavo bela svetišča v soncu žare — v njih Te v slovenski besedi častimo.
Brezmadežna!
Čuvaj nam našo besedo, ki se mnogokje glasiti ne sme! Materinsko krilo razgrni nad našo zemljo in nad nami — slovenskimi fanti, ki smo in ostanemo — Tvoji!
Tone Fajfar:
Mir ljudem na zemlji!
»In na zemlji mir ljudem«, so peli angeli, ko je stopil v svojo lastnino Kralj miru.
»Zakaj hrume pogani in kujejo narodi prazne načrte?« se moramo zgroziti danes — po devetnajstih stoletjih.
Svet kriči po miru. Ocean prelite krvi nas navdaja z grozo. V strahu in trepetu čakamo prihodnosti. Čakamo kakor na sodbo. Smrt sama se je zgrozila ob pogledu na strahote svetovne vojne. Danes je štirinajst let od konca svetovne vojne. Težek je spomin na njo; z vso težo nas tlačijo posledice. »Mir! Mir!« kričimo do obupa — a miru ni.
Razorožitev, reparacije, vojni dolgovi, pariteta, konference, pogodbe o nenapadanju — to nam vsak dan zvoni po ušesih. Na drugi strani: vojne ladje, letala, plini, vojaške ceste, torpedi, vojni načrti, nedogledne milijarde za oboroževanje ...
Obup lega na človeštvo. Kje je rešitev? Ali je sploh mogoča, ali sploh še moremo upati?
Upajmo!
Božič je praznik miru. Kralj miru v jaslicah je naše upanje. On edini nam more pomagati.
Miru ni, ker ga hočejo brez Boga, brez Njegove ljubezni. Ljubezen bo odrešila svet, prava krščanska ljubezen. Nikdar pa ne razorožitvene konference, ne črtanje vojnih dolgov, ne internacionale, tudi ne brezbožni boljševizem ali pa zagrizeni nacionalizem.
Betlehem je naše upanje.
Dokler ne bo zavladal Kralj miru, miru na zemlji ne bo.
Pij XI. nam naroča: Delajmo za mir, molimo za mir, pokorimo se za mir — pred vsem pa ljubimo — ljubimo brez konca!
Bratje, to vam voščim za letošnji Božič!
Sveti večer!
Če kdaj zahrepeni človek po domu, se mu gotovo na sveti večer zahoče toplega doma, kjer so jaslice v kotu nad mizo, pred njimi pa rdeča lučka gori. K prijateljem bi rad, v objem ljubljenih domačih.
Moj brat, razsvetli nocoj	svojo notrino,	da	bo vsa	bela,
da bo po kadilu dehtela in bo kakor	jaslice,	ki	Marija	vanje
Dete položi.
Sestre, pomagajte nam bele luči prižigati!
Toda mnogo jih je, ki nimajo doma in nimajo mesta, kamor bi položili trudno glavo.
Mnogo jih je, ki nimajo	bratov,	ne sester	in tudi	prija-
teljev ne.
V njihovih srcih ni luči in v njihovih dušah po kadilu ne dehti, ker v njih je vse mračno.
Bratje in sestre, spomnimo se na tiste, ki nimajo doma! Molimo zanje!
Še jih poznam.
Imajo dom in ženo in otroke, imajo dom in mladost in neveste doma, pa jih ni.
Pri jaslicah lučka gori in njegovi molijo zanj, da bi prišel, da bi krog hiše s kadilom kadil in z blagoslovljeno vodo škropil — pa ga ni.
Bratje in sestre, tudi za tiste molimo ki, dom imajo, a doma jih ni!
Sveti večer.
Po kadilu dehti ... k Bogu molitev betlehemskih pastirjev hiti ...
Nocoj opolnoči se v belih dušah Jezušček rodi.
Mladi grobovi
br. Jože Lavrič
(Rafael.)
26. novembra nas je zapustil.
Vedeli smo, Jože, da si bolan; da pa boš tako naglo odšel, nismo slutili. Tudi sam najbrže nisi slutil, saj si sam pravil: Še tri dni, pa bom ozdravel.
In res si ozdravel — za večno.
Fantje so Te obdali s cvetjem, dekleta so Ti vencev napletle, ko smo Te z večnim Zdravjem okrepljenega spremili na zadnji zemeljski poti. Mnogo nas je bilo — preveč za Tvojo skromnost.
Vsi smo Te ljubili, saj si bil fant, kakršnih je malo med nami. Vedno in povsod si se zavedal svoje fantovske časti. Nedolžnega nisi pustil v trpljenju, za resnico in pravico si se vedno boril. Bogu in večnim načelom si ostal vedno zvest. Zato smo Te tako radi imeli. Vedno nas je bloške fante vezala iskrena fantovska in bratska ljubezen s Teboj. Zato ni izraza za ono, kar smo v srcih čutili, ko je Tvojo rakev pokrivala prst.
In kot se je na Tvojem grobu poslovil od Tebe prijatelj, tako se poslavljam od Tebe jaz v imenu Tvojih tovarišev in bratov.
Mirno spavaj v Bogu čista duša!
m—e.
Fant in dekle
Noben list ne more vsebovati samo take članke, ki bi vse čitatelje enako zanimali, pa najsi bodo ti še tako željni izobrazbe in koristnih naukov za življenje. Eden se bolj zanima za tovrstno vprašanje, drugi za drugo. V splošnem pa vemo iz izkušnje, da mladega človeka skoro vedno najbolj zanima vprašanje njegovega odnošaja do drugega spola. To je pa samo ob sebi umljivo, ker je človek po božji volji tako ustvarjen, da po ohranitvi svojega lastnega življenja, najbolj hrepeni ohraniti življenje sploh, namreč človeški rod na zemlji. Da pa še posebno mladega človeka to vprašanje tako zelo zanima, je to radi tega, ker se ravno v razvijajočem se mladem človeku ta nagon po ohranitvi človeškega rodu začne pojavljati in ker je ravno mladeniška doba tista, ki mora odločiti ne samo njegov poklic, ampak tudi njegov stan, v katerem bo užival svojo zemeljsko srečo, v kolikor si jo bo sam zaslužil in v kolikor mu jo bo Bog dal.
Radi tega bo gotovo vsak fant vesel, da bo tudi v svojem listu našel kakšno pojasnilo v tem življenskem vprašanju, ki naj bi mu služilo kot navodilo za njegova mladeniška leta. Ako bo namreč fant v svoji mladeniški dobi dobil jasne pojme v tem oziru ter srečno prebil svoja burna mladeniška leta, bo to že znamenje njegovega srečnega poznejšega življenja. Kakršen mladenič, tak tudi pozneje mož in oče.
Spoznanje in pravilna rešitev vprašanja o odnošajih fanta do dekleta in pozneje moža do žene naj bo torej skrb naših fantov, da bodo tako pripravljeni na poznejše dolžnosti in skrbi, ki jim jih bo prineslo družinsko življenje.
To resno vprašanje bomo skupno spoznavali in reševali v fantovskem listu. To vprašanje je namreč zelo resno in v splošnem se ga fantje kljub svoji mladostni razigranosti poprimejo zelo resno, ker vedo, koliko težav je imel marsikateri izmed njih glede te zadeve. Od načina, kako kdo reši to vprašanje, je mnogo odvisno. Pravilna rešitev nam že sama na sebi nudi zadovoljnost in zavest, da smo vitežko ravnali. Napačna rešitev pa, ne samo, da obtežuje našo vest, marveč ima tudi za nas in še za mnogo drugih nepregledne posledice. Obenem je pa to tudi vprašanje, ki se mu ni mogoče izogniti. Prej ali slej se ga je treba oprijeti in zavzeti napram njemu svoje stališče. Važno je, da v času, ko je človek še miren, resno premisli, kako se bo odločil, in da ne čaka trenutka, ko bo njegova mlada kri že zavrela in mu odvzela trezno razmišljanje.
Pravilna rešitev ni tako lahka kakor bi si kdo mislil. Marsikaj vpliva na mladega človeka in ga vleče na stran-pota, kjer ga čaka gotova poguba. Rekel bi, da so počutna veselja podobna močvirnatim cvetlicam, ki nas vabijo. Ako jih hočemo utrgati, se izpostavimo skoro gotovi nevarnosti, da se pogreznemo v blatno močvirje, iz katerega bo težka, ako ne celo nemogoča rešitev. Človek, ki nima izkušnje, posebno pa še mlad človek, ki še ni vajen treznega razmišljanja, pogostokrat ne vidi strašnih posledic, ki jih povzroči en sam nepremišljen korak. Da je šel na napačno pot in da je napačno ravnal, spozna šele tedaj, ko mu je prava pot že zaprta in ko je njegova sreča že razbita pod nje-
govimi nogami. Namesto pričakovanega veselja se mu nudi grenka žalost, toliko večja, v kolikor sedaj jasno vidi, kako lahko bi bil drugače ravnal.
Spoznati hočemo, da šesta zapoved, katere izpolnjevanje se mnogim zdi trdo in težko, ni nič drugega, kakor zapoved, navodilo, ki naj vodi vsakega človeka do gotove sreče na zemlji. Bog nam je dal to zapoved, ki je utemeljena v našem telesnem življenju, ki je tako v božjih rokah, kakor naše duševno življenje. Dal nam jo je pa radi tega, ker On, ki nas je ustvaril, dobro pozna naše telo, dobro ve, zakaj je ustvaril dva različna spola, ki izpopolnjujeta drug drugega in sta tako sposobna nadaljevati božje delo, ustvarjati novo življenje na zemlji. Da se pa vse to izvrši tako, da bo prav za človeško zemsko in večno življenje, je pa Bog tudi dal zapoved: »Ne smeš!« Temu »ne smeš« pa ni dodal, dodamo pa mi lahko še besede: »ako hočeš biti srečen«.
Športne tekme na Stadionu
(T. Hv.)
Arena Stadiona je zopet oživela, kajti v njeni sredi so se zbrali na poziv fantovske organizacije izbrani športniki — odposlanci — naših fantovskih odsekov, da se v medsebojni plemeniti borbi »skušajo«, kdo bo boljši, vodstvu pa z rezultati svojega nastopa dokažejo, kakšne atlete ima na razpolago oziroma s kakšnimi močmi trenutno lahko računa.
Seme, katerega so fantje pri lanskoletnem tekmovanju na Stadionu zasejali pri svojih in sosednih edinicah naše domovine, je obrodilo stoteren sad, tako v pogledu udeležbe pri tekmah, kakor tudi po doseženih rezultatih. Svoječasna ugotovitev pri pregledu doseženih uspehov prvih tekem lansko leto o »dobrem materijalu« ni bila pretirana, kajti doseženi rezultati, ki so od lanskih mnogo boljši, nam na novo potrjujejo, da bodemo pri urejenih razmerah in na pravilno prirejenih tekmovališčih s tem materijalom (s temi atleti) dosegli rezultate, katerih doslej še nihče od domačih klubov ni spravil skupaj. Od tu pa je komaj en korak v mednarodno areno, katera nam je že ponovno pritrjevala in priznala naše sposobnosti ter delo za naš narod pa tudi državo. Zlasti razveseljivo je dejstvo, da smo imeli v naši sredi mnogo mladih novih atletov, ki obetajo po svoji zmožnosti postati nove »zvezde« na polju sodobne telesne kulture oziroma športa.
Tekme! Ob napovedani uri smo pričeli po kratkem nagovoru oziroma pozdravu s teki, kjer smo na podlagi doseženih rezultatov izbrali najboljše za končni boj. Kratke in dolge proge pri tekih, so za to panogo določeni sodniški zbor najbolj »zdelale«, saj je tekmovalo v tekih kar 68 atletov. Razmere mi ne dovolijo, da bi imenoval imena najboljših atletov posameznih prog pri teku. Naj omenim, da je bilo na terenu, ki za lahko-atletske tekme zlasti teke ni dovolj primerno (kriza) urejen — cela vrsta fantov, ki so pretekli progo sto metrov v dobrih 12 sekundah. Prvo mesto na sto metrov si je priboril mlad atlet za edinico Sv. Jakob v Ljubljani. Vsa tri prva mesta in sicer na progi 200 m, 400 m, in 800 m ima eden in isti atlet ravno tako od edinice Sv. Jakob. Sele pri teku na 1500 m si pribori prvo mesto Sv. Peter v Ljubljani, dolge proge na 5000 in 10.000 m pa si osvoji Jesenice. Kakor je razvideti iz rezultatov, prednjačijo v tekih na kratke proge sploh atleti edinice Sv. Jakob v Ljubljani. Skoda, da ni bilo močne konkurence (nevarne) iz Maribora, kajti uspeh
bi bil gotovo še lepši. Zlasti boj na 5000 in. 10.000 m je bil jako oster, kar je razvidno tudi iz razlike končnega rezultata med prvimi tremi, ki je znašal le nekaj sekund. Kakor že omenjeno, si je prvo mesto na obeh najdaljših progah priboril atlet z Jesenic. Naj omenim mimogrede pri tekih na dolge proge mladega »Jožeta« z Ježice, ki je že pri prvem boju priboril svoji edinici jako častno mesto.
Štafete so jasno in očividno pokazale, da se polaga premalo pažnje na predajo. Slabi predaji tudi najboljši tekač ne pomore dosti, ker je zamuda časa vendar tako velika, da se ne da popraviti pred drugo štafeto, ki le povprečno dobro teče in tudi dobro predaja. Torej v bodoče dobri predaji isto pozornost, kakor teku in uspehi bodo popolnoma drugačni. Štafeta 4 X100 m je prinesla prvo in drugo mesto edinici Sv. Peter v Ljubljani (postavili dva moštva) in šele tretje mesto je dosegla edinica Sv. Jakob, kljub boljšim tekačem na kratke proge. Četrta in peta štafeta sta bili razveljavljeni.
Mete je absolviralo 35 atletov z jako dobrimi in boljšimi uspehi kakor lansko leto, le krogla (12.04 m) je bila za 25 cm slabša od prvih tekem (12.92). Bodi omenjeno, da je že lepo število atletov suvalo kroglo čez 10 odnosno 11 m. Disk in kopje sta lepo »frčala« po zraku, vendar na splošno pri tej panogi ni istega napredka, kakor pri krogli, kar pa je popolnoma razumljivo za deželo, ki nima za te panoge športa še toliko razumevanja, v veliki meri pa zato potrebnega prostora. Kladivo lepo napreduje in se dosežene mere ostro približujejo slovenskemu rekordu, žoga z zanjko je šla pri vseh tekmovalcih kar za nekaj metrov naprej, vendar za mednarodnimi merami še precej zaostaja. Z domačimi merami pa je trenutno še ne moremo primerjati, ker se goji ta panoga športa, kakor je videti le pri nas, kjer je tudi prejela šele lansko leto svoj krst na Stadionu.
Skakalo je 43 tekmovalcev z jako dobrmi uspehi. Skoki z mesta v višino so šli povprečno 1.30 m, v daljavo pa povprečno 2.55 m. Najboljši skok pa ima Maribor z 2.82 m. Skok v višino z zaletom nam je dal povprečno znamko 1.48 m, kar je jako lepo; najboljši skok pa je bil 1.60 m (Sv. Peter, Ljubljana). Povprečno skoki v daljavo so znašali z zaletom 5.30 m, najboljši pa je bil le nekaj cm pod 6 m (Maribor). Ne pretiravam, ako trdim, da bodo »šli« atleti prihodnje leto sigurno čez 6 m.
Prijetno presenečenje nam je prinesel tro-skok, ki nam je dal povprečno znamko 11.35, najboljši skok pa 12 m. Drugo leto »gremo« dobro čez 12 m, so zatrjevali fantje. Presenečenje je namreč bilo v tem, ker nismo računali s takim napredkom od lanskega leta in smo prvo desko (odriv) vdelali v pesek preblizu mivke v samem prostoru za doskok tako, da najboljši skakači pri zadnjem odrivu že niso imeli pravega in sigurnega terena pod nogo.
Palica nam je dala povprečno mero 2.62 m, najboljši skok (Maribor) pa je bil prav malo pod 3 m. Tudi v tej panogi lahko trdim nepretirano, da jo bomo »pognali« prihodnje leto čez čez 3 m.
Pri odbojki so nastopila 4 izbrana moštva. Venec zmage si je ponovno priborilo moštvo edinice Sv. Jakob v Ljubljani, akoravno so ti, poraženi še lansko leto, obetali pošteno »maščevanje.« Fantje od Sv. Jakoba imajo v svoji sredi že nekaj prav dobrih igralcev, za katere jih nfarsikatera edinica zavida. Le tako naprej! Ako pravi tudi letos poraženo moštvo, da se bo drugo leto pošteno revanžiralo, pravijo zmagovalci, da tudi oni ne bodo držali rok križem in tako je tudi prav. Da je
odbojka pri nas že precej udomačena, pričajo medsebojne tekme edinic po deželi, ki niso baš redke.
Rekordno število atletov in sicer prav dobrih, je tudi letos postavila edinica Sv. Peter, Ljubljana. Pogrešali pa smo dobrih moči in nevarne konkurence iz Maribora in Jesenic, ki pa sta svojo odsotnost deloma opravičila radi splošne krize.
Končno naj mi bo dovoljeno, da se še enkrat »obregnem« ob tiste št. Peterčane, ki jih povsod — — — ter jim čestitam, kajti povedati moram, da so v skupnem boju priborili svoji edinici toliko točk, da jih vsi ostali atleti skupaj niso mogli prehiteti. Rezultat je isti, kakor je bil pri letošnjih olimpijskih igrah v Ameriki, ko so Američani ves ostali svet tako »nabiksali«, da nas je vse Evropce lahko sram. Preponosni pa Št. Peterčani vendar ne smejo biti, ker so tudi drugi atleti v marsikateri panogi imenovane »nabiksali«.
Tekme so potekle v najlepšem redu. Pričujočemu zdravniku ni bilo treba intervenirati, akoravno so »nekateri« mislili, da se bomo klali.
Da je pri takih prilikah, ko se snidejo stari prijatelji in spoznavajo nove mlajše moči, polne ognja in navdušenja do svega dobrega, radost velika, ni potrebno še ponovno povdarjati. Prisrčno pozdravljanje in stiskanje žuljavih rok nam je ponoven dokaz bratske vzajemnosti, sile in moči, ki se je in se bo še žrtvovala za skupno dobro nas vseh.
Fantje, le pridno na delo, že drugo leto morda bodo uspehi takšni, da se bomo z njimi lahko ponašali pred vso našo javnostjo. Odločna volja in vztrajnost v borbi sta pripeljala še vsakega športnika do zaželjenega cilja, pa bodo tudi nas.
Po stezah davnine
(Nadaljevanje.)
%
Kespi je uganil. Mankan je res pokvaril njihove načrte in upe. Zjutraj so namreč dobili Dolarov tabor prazen. Izginil je s svojimi ljudmi tekom noči. Kespiju so stare gube obdali oblaki.
»To slabo«, je rekel družbi in nič drugega. Potovali so hitro in napravili veliko pohod, a vendar Dolara niso došli. Ko se je znočilo, so imeli po svojih računih do reke Ibere kvečjemu še kakih petnajst kilometrov.
»Vidva zelo trudna?« vpraša Kespi Harolda in Rola.
»Jaz še ne preveč, odvrne Harold, Rolo pa se tudi ne mara pokazati slabšega.
»Prav, torej mi jest in dve uri počivat, potem naprej.
Večerja jim je vlila novih moči, vendar pa se je Haroldu upirala sleherna mišica, ko so zopet odrinili in vedel je, da Rolo zaradi svojih kratkih nog še huje trpi. Nočni pohod skozi tropični gozd pač ni igrača! Noga se ti spotika ob zverižene korenine in vsepovsod te zbadajo in ti obleko trgajo trni neskončnih plezalk. Neprestano moraš biti pripravljen, da se udereš v blato in če premoreš tri kilometre na uro, si lahko vesel.
Bili so tako izmučeni, da se jim ni ljubilo govoriti; opotekali so se dalje in vedno napenjali oči, da ne bi zgrešili slabo vidne poti.
Končno se oglasi Kespi: »Zdaj ne več daleč. Jaz upat, da mi ne zamudili.«
»Zamudili kaj?« vpraša Harold hripavo.
Se preden mu more Kespi pojasniti, se začuje votlo, oddaljeno bobnenje.
»To je pa dinamit, če kaj vem!« vzklikne Rolo.
»Da, to dinamit«, pritrdi Kespi in družbo ustavi. »Torej mi prepozni!«
»Prepozni za kaj?« nestrpno vpraša Harold.
»Dolaro razstrelil most. Zato nepotrebno hodit dalje. Mi počivat do jutra.«
Obstali so torej in zlezli v viseče mreže. Bili so preveč zdelani, da bi premišljevali, kakšno jim je zagodel Dolaro. Bilo jim je samo za to, da se naspijo. Pospali so kakor ubiti in sonce je stalo že visoko, ko so se drugi dan zbudili.
Pri zajtrku so bili slabe volje, da so prav malo govorili. Brž so se oprtali in čez poldrugo uro so dospeli iz gozda ven na breg reke Ibere.
Mogočna reka se je penila med čermi v številnih bobnečih brzicah, visokih po petnajst do dvajset metrov.
Na najožjem mestu struge je prej bregova vezal indijanski viseč most, spleten iz velikih lijan (plezalk) in noseč ozko brv iz vej. Zdaj je bil pa razstreljen in konca sta bingljala v strugo, kjer so se z njima poigravali beli vrtinci. Nekaj časa so vsi nemo zrli v reko.
»Fantje, Dolaro je vedel, zakaj je hitel!« se končno oglasi Rolo. »Če bi bili mi prvi, bi pa mi njemu most razdrli in mu pot zaprli. Kespi, kje je pa zdaj najbližji most?«
»Nobenega mostu več«, vzdihne stari Indijanec mirno in brezupno.
»Čez moramo na vsak način!« se hrusti Rolo. »Saj si lahko zbijemo čoln ali splav!«
»Pa veslaj preko tehle brzic in vrtincev, če moreš!« mu ugovarja Harold.
»Eh, beži, beži! Iz samih brzic pa reka tudi ni!«
»Večinoma«, mirno reče Harold.
»Ta grapa zelo dolga. Najbližje mesto, kjer mogoče prit čez, više gore.«
»Naj bo dolga, samo da imamo vodo«, trdovratno vztraja Rolo. »Le pomislite, da se nam dnevi iztekajo! Ako ne pridemo pravočasno domov, bo našo dolino požrl Karbahal! Do tedaj imamo le še trinajst dni!«
Krenili so torej proti zapadu in rili ob reki navzgor. Steze ni bilo več in morali so si vsak meter poti dobesedno izsekati skozi deviški pragozd.
47.	Na splavu
Z združenimi močmi so vsi štirje komaj spravili v strugo čoln, ki so zanj porabili cela dva dneva. Ker jim je za čas trda predla, so se odločili, da ne bodo po drugem bregu potovali, ampak se rajši spustili kar po reki navzdol ter se tako pripeljali do mesta, kjer se vanjo izliva Reka sv. Gabriela. S čolnom pa lahko krenejo še v to reko, tako da bodo potovali ves čas po vodi.
čoln je bil bolj podoben balsi nego čolnu; balsa je indijanski brod, vmes med čolnom in splavom, zgrajen iz lesa, ki je še lažji od plute, iz kakršne delajo zamaške.
Ker niso imeli žebljev, so hlode speli z lesenimi iglicami. Tudi so vso balso povezali s srobotom, nasekali so si pa tudi debele svitke gozdnih ovijalk, da bi z njimi spuščali svoj brod niz brzice .
Tudi vesla so si napravili; eno veliko so pritrdili na zadnji konec balse kot krmilo, dve pa naj bi jim služili pri veslanju.
»Naš čoln je bolj tako, no«, je vzdihnil Harold. »Zelo me skrbi, ali bo mogel kljubovati divjim vodam na brzicah.«
»Bomo kmalu videli«, ga miri Rolo. »Takoj na prvi brzici, ki je nad njo visel most, se bo izkazal. Zdaj pa naložimo!«
Svojo prtljago so privezali na nekakšen krov sredi balse. Zdaj se je bilo pa treba posloviti od Manakana in vsem je bilo težko pri srcu. Fanta bi zvestega Indijanca rada vzela s seboj domov, a odločil se je, da se vrne z osloma v svojo vas. Bil je prepričan, da ga divji Indijanci na potu ne bodo ovirali. Prezimil bo v vasi, kjer so jim podarili oba osla.
Potniki so mu dali ves denar, kar so ga še imeli, pa tudi vso taborno opremo in obleko, kolikor je niso sami neobhodno potrebovali. Tudi šest smaragdov so mu dali. Ako se mu posreči, da se srečno vrne v domačo vas, bo preskrbljen do smrti.
Vsem po vrsti	je dal roko in	rekel:	»	Vi dobri ljudje. Meni žal,
da	se ne bomo več	videt. Jaz vam	voščit, da vsi srečno se vrnit!«
Ko so se ostali	trije vkrcali, je še stal	kakor rjava soha na bregu
in	strmel za njimi.	Harold je snel	z brega	vrv, Rolo je prijel za veslo
in balsa je lahkotno zdrsnila v sredo toka. Fanta sta se še obrnila in pomahala Manakanu, nato pa jih je zgrabil močni tok in jih pognal okoli ovinka.
Prej nego v pol ure so privozili vrh globoke soteske, nad katero je prej visel most. Zrak se je kar stresal od zamolklega bobnenja.
»Morali se bomo spustiti preko brzice«, krikne Rolo. »Breg je previsok, da bi mogli čoln spuščati po vrvi.«
Hrušč in trušč je naraščal bolj in bolj, čoln je brzel vedno hitreje. Zdaj pa se je rilec prevesil navzdol in neokretni brod je šinil niz dolgo pobočje razpenjenih vodš.
Kakor zloben duh se pojavi pred njim razdrapana skala. Harold zasadi veslo in požene jih mimo skale naprej. Kot blisk naglo jih vleko vode dalje, bučanje pa je tako, da se fanta prav nič ne slišita, četudi še tako glasno kričita. Od hitrice jim kar sapo zapira in pene jih oblivajo kakor ob viharnem deževju. Tok jih dviga zdaj visoko na grebene valov, zdaj jih treska v globoke doline. Večkrat se je zdelo, da jim bodo štrleče čeri zdrobile čoln, ali vselej sta Harold in Rolo še pravočasno za-okrenila in se nesreči izognila.
»Pozor!« naenkrat na vse grlo vikne Rolo. »Vrtinec!«
Pribrzeli so že na spodnji konec brzice, tu pa so se ogromne divje vodne gmote zmotovilile v mogočen vrtinec. Ako jih zajame, bo po njih!
Harold ga je slišal in razumel. Z divjo silo je veslal, da so se mu mišice na lakteh napele kakor vrvi, Rolova silna pleča so pa tudi storila svoje. Balsa se je zaokrenila. Za hip je nihala med vrtincem in mirnimi vodami, kakor da jo je orjak pograbil za krmo. Nato pa so jo obupni sunki vesel oprostili začaranega kroga in zdrsnila je v mirne vode.
Rolu se je kar samo smejalo. »Pravim ti, Harold, da je to bolje nego hoditi. V dveh minutah smo prevozili skoraj dva kilometra!«
»Res je šlo srečno, hvala Bogu! A ne hvali dneva pred večerom! Pomisli, da nas čakajo še Medvedove brzice!«
»Pa naj pridejo tudi Tigrove! Hujše nego te-le ne morejo biti.«
»To ne res«, se oglasi Kespi s krme. »še mnogo hujše brzice nas čakat!«
Reka jih je nekaj časa nosila tako urno in gladko, da so do opoldne prevozili najmanj štirideset kilometrov. Za kosilo so se izkrcali na peščenem pomolu, kjer so izpod peska izbrskali precej jajc sladkovodnih želv in Rolo je iz njih pripravil velike porcije jajčne jedi. Z dreves na obali pa so potnike opazovali tropi velikih opic kavne barve in glasno kramljali.
»Bržkone si pripovedujejo, kaj si o nas mislijo,« reče Rolo in vrže proti njim jajce. Velika stara opica ga prestreže in mu ga trešči nazaj. Za njo pa začno tudi ostale opice metati v potnike orehe in krepelca, tako da jih pravcata toča prežene kot bi trenil. Opice pa jih spremljajo ob bregu, vihteč se z drevesa na drevo in jezno zmerjajoč.
Uro pozneje je oddaljeno zamolklo bobnenje opozorilo na novo brzico. Jeli so se ji previdno bližati. Bila je kratka, a tako zelo strma, da je bila skoraj podobna slapu, na njenem dnu pa je grozil velikanski vrtinec. K sreči pa je desni breg spremljala vrsta skal. Zato so se brez posebnih težav izkrcali, pobrali z balse prtljago in jo po bregu prenesli na spodnji konec brzic. Nato so brod spustili na vrveh preko bobnečih valov. Vrtinec ga je prekucnil in ga sesvedral na dno, vendar pa je vrv vzdržala, zato so ga lahko potegnili ven in na breg.
Noč so prebili na peščenem bregu, vsi veseli, da so prevozili kakih osemdeset kilometrov.
48.	Vrv se utrga
»Poglej, že zopet te	vražje opice!« se razjezi Rolo	in pokaže	s	prstom.
Harold pogleda tja in	zapazi med gostim drevjem	na	visokem	bregu
rjavo postavo.
»Opice? Ne, Rolo,	to je človek!«
»Da, Harold, to je	Indijanec,« mu pritrdi Kespi.
»Pa vendar ni pritlikavec?« vzklikne Rolo.
»Jaz mislit, on ne Beni, a vendar mi urno veslajmo!«
Rolo zarine veslo v vodo, Harold nič manj krepko in čoln zleti po vodi, da je veselje.
Brez besede so hiteli na vso moč dalje, dokler niso zleteli okoli ovinka in zavozili v širšo strugo. Tu so pognali brod bolj proti drugemu bregu. Oddahnili so se, ko so videli, da jih tukaj puščice iz dolgih lesenih pihalnikov obrečnih Indijancev ne bodo mogle doseči; saj so vedeli, da so zastrupljene s kurarom in je zato lahko najmanjša praska smrtna.
Zopet je iz daljave jelo grmeti.
»»Bomo zopet kmalu plesali?« vpraša Rolo.
»To so velike brzice, menda Medvedje.«
Cim bolj so se bližali, tem jasneje je vse kazalo, da imajo pred seboj nekaj izrednega. Bregova sta bila vedno višja, reka vedno ožja, tok pa tako močan, da je balsa po njem kar letela. Zavili so še okoli vogala in zagledali orjaške gmote razpenjenih snežno belih voda: vsa reka se je zdela, kakor da nekam pada. Z urnimi sunki sta fanta brod pognala proti desnemu bregu in Harold ga je privezal k skali.
»Po tej brzici se pa ne moremo spustiti z vrvmi na dno.«
»Da, nihče tako urne vode ne prevozit. Zato izkrcat in jaz pogledat.«
Prtljago sta fanta zložila na plošnato skalo, Kespi je pa med tem šel pogledat. Precej čaša ga ni bilo nazaj, a ko se je vrnil, mu je bil stari nagubančeni obraz nenavadno resen.
»Kraj slab, vendar pa jaz upat, da ga mi zmagat.«
Ako je Kespi o kaki reči rekel, da je slaba, sta se fanta lahko zanesla, da je res taka, pa vendar si gršega kraja od tega ne bi mogla misliti. Nekako sredi brzice je bil strmi breg zasut s celimi plazovi skalovja, ki se je naletelo od zgoraj. Plazovi so s seboj privlekli tudi drevje in tako stvorili zagrado, ki so jo morali presekati, da so sploh mogli dalje.
Še huje pa je bilo, da so nekatera drevesa z zvriženimi vejami in koreninami segala daleč noter v strugo in so morali vse to posekati, da so mogli z brodom in njegovimi vrvmi skozi. Delo je bilo zelo naporno, a nič manj nevarno, kajti skale so radi neprestane vlage bile spolzke, zato sta morala sekača njegova tovariša držati vedno na vrvi. Cele tri ure so porabili, da so si prehod izsekali in svojo šaro prenesli na spodnji konec brzic.
Nato so se po malici spravili nad brod. Zvezali so skupaj vso svojo zalogo lijan in jih kolikor mogoče krepko zvezali skupaj, da bi vrv segla noter do dna. Nato so balso odrinili. Brž jo je pograbil siloviti tok, da je planila v valove kakor splašen konj.
Zdaj pa zdaj se je zazdelo, da bo potegnila vse tri preko roba za seboj v bobnečo strugo. Večkrat so morali počivati in vrv oviti okoli skal. Roke so jim bile izmučene in pretegnjene, kakor da so jih potegnili z natezalnice.
Prišlo pa je še hujše, ko je čoln dospel na pravo brzico. Napeti so morali vse sile, da niso zdrknili v strugo, kajti breg je bil sila strm, tako da se niso mogli nikamor upreti. Morali so vrv napustiti prav do konca. Bobnenje besnih voda jih je glušilo. Tedaj je pa Rolo še zdrsnil, tovariša sama vse teže tudi nista zmagala in sta zato privila vrv na mogočno korenino.
A sunek je bil drevesni vrvi prehud: pretrgala se je! Groza jih je obšla, ko so morali gledati, kako so valovi čoln pograbili in ga kakor igračko treščili na dno vrtinca.
»Jo, kaj bo zdaj!« vzklikne Rolo, ko se pobere s sluzastih tal. »Kako bomo prišli iz te pasti ven?« Plezati ne moremo, so čeri prestrme; nazaj po vodi tudi ne in prav tako ne naprej! živeža imamo komaj za teden dni! Da sem mogel biti tako neroden!«
»Daj no že enkrat mir! Ali si ti kriv, da ti je spodrsnilo? Bomo že našli kak izhod! Kaj bi tarnal!«
»Jaz mislit, mi izhod lahko dobit.«
»Kako to misliš?«
»Le poglej! Balsa zopet na vrhu.«
Res se je čoln izmotal iz divjih svedrov, splaval v mirnejše vode in se zapičil v peščeni pomol na nasprotnem bregu.
»živijo!« vikne Rolo. »Spet smo na konju. Takoj grem po čoln!«
Poskakovaje od skale do skale prihiti na dno brzice in začne metati obleko raz sebe. Pravkar se hoče pognati v valove, ko ga Kespi krepko pograbi za roko. »čakaj!« mu veli nenavadno osorno.
»Kaj pa zopet?«
»Jaz mislit, ti prej poglej v vodo!«
Kespi vzame košček mesa, ga spusti v vodo in čaka. Naslednji hip že zamrgoli površje od jate rib, ki se vržejo na meso, divje se pehajoč
in kažoč dolge, ostre suličaste zobe. Rolo kar prebledi, ko spozna, kolikšna nevarnost mu je pretila.
»Piranje!« vikne hripavo.
»Da, piranje! Zato jaz mislit, ti ne plavat po tej vodi!«
49.	Signali z dimom
Čoln je bil oddaljen samo za pedeset metrov mirne vode, a prav tako bi bil lahko za ves širok Atlantik, kajti kdor bi se drznil stopiti v reko, bi ga pri tej priči na kosce raztrgale in do kosti oglodale požrešne piranje. Na tisoče se jih je gnetlo ob obali in prihajale so vedno nove jate.
Vendar pa se Rolo ni hotel kar tako udati.
»Pa napravimo splav!«
»Iz česa neki? Les v plazu ni za rabo. Samo železni les je in težak kot svinec.«
»Torej bomo preplezali stene.«
»Da, edino to bi šlo. Vrvi imamo še nekaj, upam, da se nam posreči.«
Toda pogledal je na vrtoglave čeri za hrbtom in takoj uvidel, da so gladke kot stene in brez vsakšnih oprijemov. Takoj ga je minil ves pogum — Toda vendar: »Harold, pojdiva! Izhod morava najti!«
Tedaj pa se oglasi še Kespi: »Pojdi, Harold, a noben ne plezat prej, dokler meni ne pokazal pota!«
Fanta mu obljubita in odideta. Najprej preiščeta steno ob plazu, a bila ni za nič. še veverica ne bi mogla plezati po navpični, trideset metrov visoki steni. Više gori ob brzici je bila skala še slabša. Bila je iz granita, silno trda in skoraj vsepovsod docela gladka.
Stopala sta še naprej, dokler ju ni ustavila voda, ki je segala do skalne stene. Rolo je bil razočaran bolj in bolj.
»Bog se nas usmili, saj smo v pravcati ječi!«
A Harold mu pravi: »Ti, poglej no, kaj pa dela Kespi!«
Starčka sta videla prav razločno. Na ogenj je nametal mokrega dračja, kajti kadilo se je, da kaj in dim se vzdigal v docela brezvetrno ozračje. V rokah je držal mokro vrečo, jo hitro polagal na ogenj, da je za hip pretrgal dimni steber, nato pa jo zopet hitro snemal. Tako je dim vstajal proti nebu v nerednih kopah.
Brž stečeta k njemu, kajti uganila sta, kaj hoče.
»Kespi, komu pa daješ signale?«
»Vsem, ki jih videt. To indijanski klic na pomoč. Vsi rodovi ga poznat.«
Kespi je mirno delal dalje in tako v presledkih signalil celo uro. Nato pa je čakal, kaj bo. Pretekla je še ena ura. Sonce je bilo že blizu zatona.
»Še enkrat poskusit«, reče končno.
»Ni treba. Ljudje so že tu«, ga opozori Harold.
Pokaže kvišku, kjer si vrh stene lahko opazil tri rjave glave. Kespi jih za hip ogleduje, potem pa glasno in jasno zakliče. Takoj mu odgovore. Kespi se nasmehne.
»Mi imet srečo. To dobri ljudje.«
Nato se zopet kriče razgovarjajo in Indijanci izginejo.
Kmalu pa se preko roba čeri spusti dolga lijana, na njej pa navezan hlod, ki ga hitro spuščajo.
Rolo veselo vzklikne: »Les za balso! To bo Se bolje kakor pa nas vleči kvišku!«
Kar hitro so na ta način poslali potnikom štiri hlode ko pluta lahkega lesa in Kespi je zaklical, da bo dosti. Z lijano so hlode zvezali in si napravili splav, ki je lahko držal oba fanta.
V nekaj minutah sta bila že sredi reke in veslala po čoln. Ko se je stemnilo, sta bila s čolnom srečno nazaj. Kespi je sedel ob ognju, resen in mirno kakor vedno.
»Kespi, ti si pravo čudo!« se mu zahvali Rolo.
Kespi pa se le nasmehne in pravi: »Mi ne še varni. Glavar Zerpa, ki nam pomagal, tudi povedal, da Dolaro vedet, mi na reki. Zato Dolaro zelo hitet. On skušat pred nami prit do Piakvarskih brzic, tam povedat Karbahalu, ta pa nas ustavit in nam smaragde vzet!«
Rolo grdo pogleda, nato pa se namrdne. »Prišli bomo do Piakvarov pred Dolarom, pa če imamo veslati noč in dan!«
50.	Zadnja tekma
»Hvala Bogu, vendar enkrat!« veselo vzklikne Rolo, ko zavije čoln okoli zemeljskega jezika in zavozi v ustje precejšnje reke. »Zdaj pa smo na domači vodi!«
V poldrugem dnevu so preveslali skoraj sto kilometrov! Harold pa ni bil tako vesel.
»Narasla je!« In res je ustje Reke sv. Gabrijela bruhalo v Ibero ogromne gmote rjavih vodš,.
»Nič ne de«, tolaži Rolo. »Se bomo pa bregov držali.«
»že, že, zadrževala nas bo pa povodenj navzlic temu.«
Harold je imel prav. Napredovali so komaj tri kilometre na uro. Noč jih je zajela, ko so prevozili samo trinajst kilometrov proti toku in imeli so jih do Piakvarov še šestdeset! Ali bomo Dolaru ušli?
Cela dva naslednja dneva so se na življenje in smrt borili z rjavo povodnijo. Pri vsaki brzici so se morali izkrcati, prenašati šaro in balso z vrvmi vlačiti vkreber. Roke so jim bile polne krvavih žuljev, mišice razbolele, bili so kar naprej do kože premočeni in komaj so si vzeli toliko časa, da so vtaknili kaj v usta.
Šele' popoldne tretjega dne so ugledali Piakvare. Tedaj pa je Kespi odredil, da so se ustavili v skrivališču pod previsnimi vejami.
»Mi ne brez potrebe v nevarnost.«
»Pa počakajmo do noči in potem pot tiho nadaljujmo!« predlaga Rolo.
Kespi zmaje z glavo. »To slabo. Ako Karbahal za nas vedet, on videt. Vidva se dobro skrivat tukaj.	Pred nočjo jaz nazaj.«
nas ustavit. Vi tukaj čakat, jaz pa	it pogledat, ako Dolaro	že	prišel.«
Fanta mu hočeta braniti, a Kespi se ne da ugnati. »Oni mene ne.«
Stopi torej iz čolna in neslišno	izgine v gozd.
Fanta pa sta čakala in čakala.	Bilo je slišati samo žuborenje	vode
in ptičje žvrgolenje v vejah. Pretekli sta dve uri, tedaj pa Rolo nenadoma na nekaj pokaže.
»čoln!« šepne tovarišu. Skozi gosto zaveso listja ugledata velik čoln s štirimi veslači; hiteli so po reki navzdol.
»Karbahal je! Išče nas!«
Rolo začne hitro basati svojo puško. »Smaragdov pa ne bo dobil in naj pride, kar hoče!«
Harold opazuje čoln in srce mu začne močno razbijati. Ali je Kar-bahal ujel Kespija, ali pa jih je Dolaro prehitel in Karbahala obvestil ter jih ta zato išče?
Coln je drsel po vodi z veliko brzino. Karbahal je sedel pri krmilu. Tedaj pa se je nekaj na bregu zganilo in Kespi je stopil k fantoma.
»Kespi! Karbahal nas lovi!«
»On ne lovit nas!«
»Odkod to veš?«
»Jaz našel prijatelja med možmi Karbahala. Njemu jaz za Karbahala sporočil, da Dolaro tičat na skali ob Pumovih brzicah. Zato Karbahal hitet Dolaru na pomoč.«
»Potemtakem Dolara še ni?«
»Ne še.«
»Glavar, izvrstno si ga speljal na led!« pohvali Rolo bojno zvijačo. »Mi bomo še toliko počakali, da Karbahal izgine, potem odrinemo dalje.«
Karbahalovega čolna kmalu ni bilo več videti, še malo so počakali, da se je stemnilo, nato pa so zopet zaveslali v reko. Ob Piakvarskih rudnikih so gorele luči, a bregovi so bili brez življenja.
Magallanesova morska ožina (Južna Amerika).
Peruanska pisava z vozli.
Pri Piakvarskih brzicah jih je čakal zadnji napor in ne najmanjši. A fanta sta tu poznala vsako skalo, zato so kljub temi čoln varno potegnili preko deročih voda v mirno strugo nad klancem.
Tri ure so še veslali in dve počivali, ob svitu pa pot nadaljevali in srečno dospeli do svoje ljube domače dolinice, do smrti izmučeni in prepadeni, a tako veseli, da so vse napore pozabili.
Kako ponosna sta bila Haroldov in Rolov oče na svoja sinova! Kako iz srca vsi vaščani hvaležni'Kespiju, kraljevskemu potomcu davnih Inkov!
Ko je Harold iz vrečice stresal na mizo smaragde pred strmeče oči zbranih rojakov, so od začudenja vsi molčali. Kolikšno blesteče bogastvo! In ti zeleni kamenčki jim bodo za vedno zavarovali ljubo domačijo!
Prva se oglasi mala Nita: »Lepi so. Harold, saj mi boš dal enega, da se bom z njim igrala, kaj ne, da boš?«
Kespi potegne nekaj iz žepa. Bil je smaragd, izrezljan v obliki lame, krasna umetnina.
»Tole zate, mala gospica.« Nita vzklikne od veselja, ploskne z ročicama in se vrže starčku okoli vratu: »Hvala ti, stokrat hvala!«
Obraz starega glavarja postane ves plemenit in nežen. Glavico ljubke deklice objame z uvelima, žilavima rokama in jo poljubi na lase.
»To ti prinest srečo.«
Zdaj se je jezik vsem razvezal .
»Kespi, naklonil si nam veliko premoženje in nas vse rešil. Bog ti povrni!« se zahvali Haroldov oče.
Inženir Olaf Narjik pa pravi: »Smaragdov ne smemo vseh naenkrat prodati, ker ne bi imeli prave cene. Mislim pa, da bo četrtina zadostovala, da izplačamo Karbahala. če dovolite, odrinem takoj jutri s tem delom v La Paz (glavno mesto Bolivije), smaragde prodam in vam prinesem denar.«
»škoda bi bilo, ako bi Karbahalu zavalili vse to bogastvo«, reče Haroldov oče, »zlasti še, ker sem slišal, da bi se rudnika tudi sam zelo rad znebil, ker mu skoraj nič ne nese.«
»Tudi jaz sem mnenja«, doda Rolov oče, »da se bo cena dala znižati; rudnik je brez vrednosti.«
A Kespi dostavi: »Rudnik ne brez vrednosti, ampak zlata mnogo, ako prav kopat.«
Olaf Narjik prikima: »Glavar, mislim, da imaš prav. Kamen je tak, da brezdvomno vsebuje zlato. A nekaj drugega je: Karbahal misli, da je rudnik izčrpan, zato bomo kupno ceno lahko potlačili navzdol. Ako me pooblastite, bom vso zadevo sam izpeljal.«
Vsi so bili s predlogom zadovoljni in čez eno uro je Narjik že hitel proti La Pazu.
Inženir	je	uganil. Karbahal je res	komaj čakal, da se rudnika iznebi.
Zato ga je	rad prodal za dve	tretjini	prvotno določene kupnine in nato
izginil iz dežele.
Uganil	je	pa tudi glavar	Kespi.	Pod spretnim vodstvom inženirja
Narjika se	je	rudnik razvil v	kaj plodonosno imovino in še danes žive
vsi dolinci v blagostanju, ne da bi se dali zapeljati vabljivemu razkošju.
Harold in Rolo pa obiskujeta poljedelsko visoko šolo v Evropi in Harold namerava pozneje delati še rudarski tečaj.
Prijatelja večkrat govorita tudi o Terasni dolini, kadar sta sama. Drugemu še nikomur nista razodela svoje skrivnosti in kolikor je na njima ležeče, bo kralj Koh s svojim ljudstvom še dolgo užival nemoten mir, a tudi Jarmu se ne bo treba pritoževati, da potomec Ative ne drži besede.
KONEC
VESELE BOŽIČNE PRAZNIKE IN SREČNO NOVO LETO! ŽELI UREDNIŠTVO IN UPRAVA.
Razvaline starinskih kamnitih vrat v deželi zlata. (Peru. Južna Amerika.)
DROBTINE
ŠPORT
Kakšne pogoje stavijo nemški tur-nerji svojim kandidatom za športne in telovadne učitelje? Da bodo naši čitatelji informirani na kaki visoki stopnji morajo biti telovadni in športni učitelji pri nemških telovadnih organizacijah, navajamo pogoje za sprejem v enoletno šolo, kjer se pripravljajo kandidatje za svoj poklic. Vsak tak kandidat mora biti vsestranski športnik in telovadec, pedagog, tudi v glasbi mora biti doma, na kratko, univerzalen mora biti, če hoče postati telovadni in spotni učitelj pri kakem društvu. Nam se gotovo čudno zdi, zakaj rabi eno samo društvo v Nemčiji stalnega in običajno zelo dobro plačanega telovadnega in športnega učitelja. Telesna kultura je v Nemčiji na tako visoki stopnji, da je malo ljudi, zlasti mladine, ki se ne bi bavila s to ali ono vrsto telesnih vaj. Zato imajo tam telovadna društva, ki imajo jo po dva, tri, štiri in celo pet tisoč aktivnih telovadcev, odnosno športnikov, to se pravi takih članov, ki se redno bavijo s športom, odnosno telovadbo. Ker je povpraševanje po dobrih telovadnih in športnih učiteljih vedno večje in ker dobrih moči ravno ne manjka, zato so pogoji za sprejem tako težki. Od vsakega kandidata se zahteva naslednje:
1). Preiskava zdravnika.
2.) Ugotovitev splošne izobrazbe z ustno in s pismeno skušnjo.
3.) Praktična skušnja:
A.	a) Drog : Nadprljem — na-upor v zakolebu — spad nazaj in vzklopni naupor — toč naprej — veletoč nazaj s preprijemom desnice do prekrižnega prijema — v predkolebu naupor s celim obratom v desno do opore spredaj z nadprijemom — pod-metni koleb s celim obratom v levo okrog levice — pri predkolebu pre-prijem desnice v podprijem — z za-kolebom naupor v ročno stojo — veletoč naprej in odbočka v desno.
b)	Bradlja. Naskok v oporo na lehteh — naupor v predkolebu — z zakolebom ročna stoja — poveš v ramensko stojo — preval nazaj do
stegnjene opore — spad nazaj do vznosne opore na lehteh in — vzklopni naupor — z zakolebom ramenska stoja — preval naprej — pri zakolebu spad v veso (boki upognjeni!) in predkoleb — vzklopni naupor —- in visoka zanoška s celim obratom.
c) Konj na šir z ročaji. Opora z levico na zadnjem ročaju, z desnico na hrbtu — sonožni premah v desno in prednožni sonožni premah v levo do opore zadaj na ročajih — odnožni premah z levo nogo med ročaje — strig v desno — odnožni premah z levo nazaj do opore spredaj — sonožno kolo v desno — odnožni premah z desno med ročaje — strig v levo — vzmah obeh nog v desno — strig v levo — odnožni premah z desno v desno do opore spredaj — odnožni premah z levo nazaj — sonožno kolo v desno — in vezano prednoška v levo preko hrbta (desni bok proti hrbtu).
č) Konj na vzdolž brez ročajev 1.30 m visok. Raznoška.
B. a) Lahka atletika:	(Ocenjuje se po tekmovalni tabeli nemških telovadcev.) Tek na 100 m v 12 sek. Tek na 2000 m — Skok v višino z zaletom 1.60 m. Krogla 10.20 m.
C. Plavanje :
a) Trajno plavanje 30 minut in sicer poljubni stil prsno, hrbtno, crawl (hrbtni in prsni).
b) Skok na glavo naprej, z zaletom stegnjeno Iz 3 m deske.
c) Skok na glavo naprej iz mesta stegnjeno iz 1 m deske.
Č) Glasba.
Češki Orli so izdali poseben pravilnik, glasom katerega bodo mogli njegovi člani, oziroma članice dobiti poseben znak, takozvani »odznak zdatnosti«, če bodo v določenem roku dosegli gotove uspehe na polju telesne vzgoje. S tem hočejo doseči, da se telesne vaje čimbolj, razširijo med članstvom, na eni, ter da se poprime vsakdo več panog, na drugi strani. Kajti cela zadeva je tako urejena, da bo moral vsakdo v različnih
panogah tekmovati, če bo hotel doseči ta znak.
Znake bodo izdali v bronu, srebru in zlatu. Bronasti znak dobi, kdor doseže 18. leto starosti in v 12 mesecih izpolni zahtevane pogoje. Srebrnega dobi tisti, ki 6 let zaporedoma izpolni zahtevane pogoje, ali pa oni, ki doseže 28. leto starosti in izpolni zahtevane pogoje. Zlati znak pa more dobiti tisti, ki je v posesti srebrnega ter v nadaljnih 6 letih zaporedoma doseže zahtevani uspeh, odnosno kdor doseže 36. leto starosti in izpolni zahtevane pogoje.
Kdor se namerava boriti za omenjeni znak v letu 1933, mora dokončati v 1. 1932 18. leto starosti (za bronastega), 28. leto (za srebrnega) in 36. leto (za zlatega).
Preizkušnja, ki jo mora vsak kandidat prestati, se deli na dva dela:
A) obsega: 1. Idejna preiskušnja (orlovska ideologija, delo in organizacija orlovstva). — 2. Obvezne proste vaje za dotično leto; 3. Plavanje na 190 m v poljubnem stilu ne glede na čas.
V tvarini A mora vsak kandidat tekmovati v vseh panogah.
B) obsega pet skupin. V vsaki skupim je nekoliko panog in vsak kandidat si izbere iz vsake skupine po eno poljubno panogo.
I.	SKUPINA, (hitrost), tek na 100 in 200 m, plavanje na 50 in 100 m in drsanje.
n. SKUPINA, (vzdržnost). Tek na 1500 m in 3000 m, plavanje na 400 in 1000 m, drsanje na 5000 m, smučanje na 15—18 km, hoja na 20 km, kolesarjenje na 20 km.
III. SKUPINA, (moč), krogla, disk, kopje, dviganje bremen, plezanje po vrvi, boks.
IV. SKUPINA (spretnost), obvezna vaja na orodju v vesi (drog, bradlja), skok v višino, daljavo in športne vaje.
V. SKUPINA, (pogum), poljubne vaje na drogu, bradlji, konju, krogih, skok s palico, skok na smučeh, skok v vodo, reševanje utopljenca.
Od vsake skupine si izbere kandidat — kakor rečeno — po eno panogo, na pr. tek na 100 m,hoja na 20 km, krogla, drog, skok s palico. Ce kdo ne doseže zahtevanih uspehov, more ponovno tekmovati, ali si izbrati druge panoge.
S tem odznakom je napravil čsl. Orel velik korak naprej in uspehi se bodo tudi pri celi organizaciji, ki se itak lepo razvija, kmalu poznali.
Športna publika. Največja letošnja nogometna prireditev je bilo srečanje nogomet, reprezentanc Anglije in Avstrije v Londonu. Tekma je bila srečanje učiteljev in učencev. Zmagali so sicer učitelji, učenci pa so pokazali igro, ki je igro učiteljev po lepoti precej prekašala. Važno pa je nekaj drugega, kar je za naše razmere skoro nemogoče — namreč publika. Pri nas imamo večne pritožbe, da publika ni pravilno športno vzgojena. In res ni. Drugače je z Angleži. Tamkaj niso gledalci samo pripadniki ali simpatizerji enega od tekmujočih moštev, temveč v prvi vrsti športniki, ki prihajajo na igrišče radi športa. Klubskega fanatizma, ki pri nas mnogokrat zastruplja razmerje med športnimi društvi, tam ne poznajo, temveč dajo vsakemu, kar mu gre. Zato je nemogoče, da bi gledalci simpatizirali in se navduševali za tekmovalca oziroma moštvo, ki jim je sicer bližje, podaja pa slabšo igro. Prava športna vzgoja je dosegla, da nepristransko motre tekmovalce in jih vzpodbujajo. Zato pa je tudi razumljivo, da so angleški igralci napram soigralcem uljudnejši in njihova borba nikdar ne prestopi meja fernaise (dovoljenega), dasi so ravno Angleži znani kot izrazito borbeni igralci. Prava športna vzgoja igralcev in gledalcev je vzrok, da prihajajo tam na igrišča ogromne množice gledalcev, dočim je pri nas napačna športna vzgoja odbila z igrišč vse, ki so hoteli tudi v borbenih igrah lepe igre, ne pa surovosti, ko mnogokrat smatrajo nekateri »športniki«, da športu največ koristijo s tem, da nasprotnika na nedovoljen in nelep način onesposobijo za nadaljno tekmovanje. Naj nam bodo za zgled Angleži!
Izdaja in tiska Misijonska tiskarna, Dom-žale-Groblje (J. Godina). — Urednik Konrad Stražar. Domžale. --Za tiskarno Janko Strnad, Domžale.
Urednik
Rafael (Bloke). Nekoliko sem skrajšal vsled pomanjkanja prostora. S tem ni Tvoj prispevek na vrednosti in lepoti ničesar zgubil, morda je celo pridobil. Cim krajši in jedrnatejši je spis, tem boljši je.
Tone F. Prispevek sem prejel. Hvala! Ono »zgodbo« sem dobil v arhivu, a je zaenkrat ne bom priobčil. Morda jo o priliki nekoliko omilim. Sicer ne gre. Je škoda. Pričakujem pa, da bo obljuba v zadnjem pismu držala.
France (šamac).	Hvala za	pismo! Vsebino uporabim	o	priliki tudi
za	»Kres«, če imaš	zanj kaj	primernega pošlji	ali pa	mi o Božiču
osebno izročiš.
Ante. Kaj je s prispevkom? Podvizaj se!
A. K. Kot vidiš	sem željo	izpolnil in priobčil	ono, kar	si želel. V
kratkem Te obiščem	radi prispevka. Pozdravljen!
A. (Ljubljana). Povest je s to številko končana. Vseh klišejev ni možno uporabiti vsled pomanjkanja prostora.
Ob zaključku letnika
se uredništvo »Kresa« iskreno zahvaljuje vsem sotrudnikom in naročnikom lista z željo, da mu ostanejo zvesti tudi v novem letu. Naročnina ostane ista, vendar pa bomo skušali list povečati. Tudi vsebinsko bomo list v novem letu zboljšali, da bo čim bolj odgovarjal fantovski duši. Kakih posebnih obljub vam ne dajemo, da ne boste mislili, da so za reklamo; upamo pa, da vas bo novi letnik presenetil.
Da pa nam bo to uspelo, se obračamo do vseh naročnikov in prijateljev »Kresa« s prošnjo, da tudi oni kaj storč za povzdigo našega fantovskega glasila, za katerega smo doslej res premalo ali pa nič storili. Ali si poslal kak dopis o gibanju fantov v svojem kraju? Ali si pridobil kakega novega naročnika? Mogoče še naročnine nisi poravnal? Poboljšajmo se v novem letu! Vsaj dvakrat na leto sporoči, kako je pri vas s fantovsko organizacijo. Naročnino pobirajte po odsekih in naj jo odsekov blagajnik pošilja upravi, če ne zmorejo fantje naenkrat vsega zneska. Pa tudi imena fantov in drugih, ki naj bi postali naročniki »Kresa«, sporoči, da ga jim v novem letu pošljemo.
Če boš imel kako željo glede »Kresa«, če bi rad kakega pojasnila, piši in uredništvo bo Tvoj dopis gotovo upoštevalo, če bo mogoče. Ako bo dovolj zanimanja, bomo uvedli rubriko, kjer bodo fantje dobili odgovore na vsa vprašanja, na katera bi radi odgovorov.
Pred vsem pa veljaj eno! »Kres«, ki je fantovsko glasilo, mora biti v novem letu glasilo vsakega zavednega slovenskega katoliškega fanta!
Vse dopise za uredništvo »Kresa« pošiljajte na naslov:	Stražar
Konrad, Domžale, Kolodvorska ul. 18.	Uredništvo.
ZADRUŽNI KLETI V LJUBLJANI Kongresni trg št. 2
se točijo vina Osrednje vinarske zadruge v Ljubljani. Tu dobite najboljšo in najcenejšo postrežbo.
registrovana zadruga z neomejeno zavezo.
obrestuje hranilne vloge po najugodnejši obrestni meri ter brez vsakega odbitka. Tudi rentni davek plačuje posojilnica sama.
Domača slovenska zavarovalnica Je
VZAJEMNA ZAVAROVALNICA v Ljubljani
v lastni palači ob Miklošičevi In Masarykovi cesti
SPREJEMA V ZAVAROVANJE:
1. Proti požaru:	a) raznovrstne izdelane stavbe kakor tudi stavbe med časom gradbe; b) vse premično blago, mobilije, zvonove in enako; c) poljske pridelke, žito in krmo.
2. Zvonove insteklo proti razpoki in prelomu.
3. Vse vrste jamstva, nezgod in kaska.
i. Sprejema v ži v 1 j e n s k e m oddelku zavarovanje na doživetje in smrt, otroške dote, dalje rentna in ljudska zavarovanja v vseh kombinacijah.
5. V posebnem oddelku vodi posmrtninsko zavarovanje Karitas.
6. Posreduje vsa ostala zavarovanja.
PODRUŽNICE IN GLAVNA ZASTOPSTVA
Celje, Maribor, Split, Sarajevo, Beograd.
KRAJEVNI ZASTOPNIKI
v vseh večjih krajih v Jugoslaviji in v vseh župnijah v Sloveniji. Proračuni in informacije brezplačno in brezobvezno.
Naslov centrale:
LJUBLJANA — MIKLOŠIČEVA CESTA 19
Telefon 25-21 in 25-22.