87
Lončarstvo na Slovenskem
Jože Karlovšek
I. Splošno o našem lončarstvu
1. Uvod. Lončarstvo sodi med najstare|še in najbolj razširjene obrti
na Slovenskem. Leta 17S1 omenja Hermann v svojih poitopisih, da ni v
nobeni avstrijski deželi sorazmerno toliko lončarjev kakor ravno na Kranji-
skem (3). Najstarejše pisane vire o našem lončarstvu pa najdemo v arhivih
gornjegrajiskega gospostva, ki omenjajo zadrečke lončarje iz leta 1340 (1).
Tudi Valvasor omenja vrsto krajev, kjer so ljudje nekoč lončarili, a lončarjev
sedaj že na mnogih mestih ni več (20). Brezštevilne izkopanine lončarskih
izdelkov pa nam pričajoi, da je bilo na slovenski zemlji lončarstvo razvito že
v mlajši kameni dobi (n. pr. koliščarska keramika z Ljublianskega barja) in
nato v vseh predzgodovinskih dobah ter v srednjem veku. Saj je posoda
neogibno potrebna za kuho in jelo ter spremlja človeka, v vseh dobah in krajih.
Glavni kraji v Ljubljanskem okrožju (bivši Kranjski), kjer še sedaj lon-
čarijo, soi: okolica Komende, Krško polje, predvsem v okolici Šentjerneja,
Ribniška dolina in Gradec v Beli kraijini. Pred nekoliko leti so nehali lončariti
v okolici Črnomlja. Nekoč so lončarili tudi v Horjulu, Smledniku, Kranju,
Škoifji Loki, Ljubljani, Kamniku, v Ljubnem na Gorenjskem itd.
Po naziranju sodobne prazgodovine sodi lončarstvo med najvažnejše
vire za določevanja predzgodovinskih kultur. Toda ne samo predzgodo-
vinska, temveč tudi srednjeveška in novejša keramika nam govori o social-
nem, kulturnem in materialnem življenju človeka na naši zemlji. Medtem ko
se je pri ostalih obrtih tehnična in oblikovna stran izdelkov precej spreme-
nila, je bila pri kmečkern lončarstvu do zadnjega časa zelo konservativnai in
primitivna ter ni kazala hitrih sprememb.
Iz vsega omenjenega sledi, da je proučevanje našega kmečkega lončar-
stva pomembno v zgodovinskem, etnografskem in tehničnem pogledu posebno
sedaj, ko navadno lončarstvo vedno bolj pojema zaradi industrijske keramike
in pločevinastih posoid. Vendar bo imela preprosta keramika še vedno dosti
naročil za posebnoi kmečko' ali kako drugO' tehničnoi uporabo. Pomembna bo
nadalje tudi za umetno obrtne keramične izdelke, ki so zaradi svoje primi-
tivnosti in arhaičnih oblik silno zanimivi ter so iskani predmeti krajevnih
posebnosti. Saj v zadnjem času celo izvažamo v sosednje države našo lično
izdelano kmečko keramiko kot našo posebnost (7).
(Preden bomo podrobno obravnavali lončarstvo na Slovenskem, je dobro,
da se seznanimo nekohko na splošno z našo keramiko. Posebno so važni:
lončarski material, lončarsko vreteno, lončarska peč in oblika posod.
2. Lončarski material. Glavna snov za lončarske izdelke je primemo
mastna glina, prosta peščenih in drugih škodljivih snovi. Barva gline v
surovem stanju je siva, modrikasta, rjavkasta itd., ki pa ni odločilna za barvo
po žganju. Glina, ki je črnikasta zaradi organskih snovi ali oglja, j;e po
žganju belkasta, ker te snovi zgorijo v peči. Nasprotno pa primes železa v
88_    '     ¦ . Jože Karlpvšek
peči oksidira in dobi zaradi tega glina rumenkasto ali rdečkasto barvo..
Preveč železa pa zmanjša glini odpo-rnost v oignju. Apnenec je dopusten
samo v prahu, ker bi se sicer apnenčeva zrnca spremenila v peči v živo apno*,
ki bi nam razganjalo posodoi.
Kadar je glina premastna, jii moramo dodajati fini kremenčev pesek, da
se glinasta snov preveč ne krči, vije in poka. Glini za fino keramiko' doda-
jamo tudi nekolikoi primesi doilomitnega peska in kaolina. Dolomitni pesek
ali apnenec dodamo v prahu glini zaradi tega, da manj razpoka činov lošč
na izdelkih. Primes kaolina pa nudi snovi boljšo trpežnost in gostoto'. Primer
za sestavo recepta boljše lončarske keramične zmlete mase bi bil za material
ljubljanske O'kolice tale:
70 % predelane gline iz Radomelj,
22 % kremenjaka iz Mo'ravč,
8 % dolomita iz Kamnih goric.
Na Slovenskem imamo obilo raznovrstne lončarske gline, ki so bile pač
tudi povod lončarskega razmaha. Komendska glina se n. pr. odlikuje po
trpežnosti, šentjprnejska po lepi rdečkasti in no'vomeška po slono'kosčeni
barvi. Kočevska glina, ki joi rabijo loničarji v ribniški O'kolici, se odlikuje po
tem, da ne potrebuje neoigibno primesi kremenjaka in celoi lošču ga ne do-
dajajo. Glinaste izdelke v Gradcu žgejo namesto dvakrat samo enkrat, in
sicer kot surovo in pološčeno blago. Glini iz Tuhinjske doline in iz Liboji pri
Petrovčah se belo žgeta in sta uporabni za belo lončevino ali obliv izdelkov
iz navadne gline.
Lončarske izdelke žgemo po navadi dvakrat. Prvič žgemo surovo gli-
nasto posodo v enkrat žgano (biskvit) in drugič v loščeno (glazirano) ali
gotovo blago. Lošč da posodi gladkost, nepropustnost za vodo, lepšo po-
vršino in večjo trpežnost. Lošč sestoji iz glajenke (svinčev oksid) ali minija
(svinčev superoksid) ter fino zmletega kremenčevega peska. Kremenjak daje
lošču trdC'to. Čim več ga damo, tem teže je lošč taljiv.
Boljši novejši lošči, ki jih že uporabljamo v naši fini keramiki, pa imajo
še nekoliko primesi apnenca, živca.in kaolina. Apnenec manjša razpoke, živec
nudi večjo taljivost, kaoltn pa preprečuje, da glajenka pri višji temperaturi
ne kristalizira. Ti lošiči so' vsi prozo'rni, da se vidi skozi nje naravni ton gline,
toda bolj v intenzivni ali sočni barvi.
Kadar pa dodamo lošču še činov oksid, dobimo beli lošč, ki nam popol-
noma ali neprozomo pokrije lončeno snov. Take izdelke najdemo pri nas
redkeje. S takim Icščem ao pa loščene naše stare priljubljene majolike, ki
so bile prinesene večino'ma iz laških mest.
Prozorni ali krijoči lošč barvamo s kovinskimi oksidi, ki jih kupujejo
naši lončarji po navadi v trgovinah kakor glajenko. Najbolj uporabljajo
rjavo-rdečkaste (železni oksid) in zelenkaste (bakreni oksid) tone.
Prve znane naše loščene posode so iz 13. stoletja, najdemo pa tudi že
loščene posode med našoi rimsko keramiko.
Kremenjaka, ki ga dodajamo kot primes glinasiti snovi ali lošču, imamo
pri nas pcisebno' dosti v Moravčah in v okolici Novega mesta.
Za Ic'šč meljejo lončarji kremenjak v ročnih ali v navadnih mlinih.
SI. 1. Razvoj lončarskih kolovratov (po Adolphu Riethu)
SI. 2. O'bžig loncev in ročni kolovrat — »kolo« — v okolici Črnomlja
(ris. B. Račič — J. Karlovšek)
Si. 3. Lončarsko orodje: kalurat, špriklja in kobila v Dolenji vasi pri
Ribnici (ris. J. Karlovšek)
SI. 4. Lončarska peč v Dolenji vasi pri Ribnici (ris. J. Karlovšek)
Si. 5. Lončarska peč na Mlaki pri Komendi (ris. J. Kar-
lovšek)
SI. 6. Lončarski kolovrat — »šajba« — in ročni mlin za
pesek v okolici Šentjerneja (ris. J. Karlovšek)
Lončarstvo na Slovenskem 89
Vsi naši loničarski lošči so še surovi, brez predhoidinega žganja ter so
zaradi tega strupeni. Žgani lošči niso strupeni in so boljše kakovosti. Žgemo
jih v nekako' steklenoi snov in jih nato fino zmeljemo v prah. Z dodatkom
primerne količine vode napravimo zrnleti lošč uporaben. Najprej je začela
pri nas uporabljati doma žgane lošče kamniška keramika.
3. Lončarski kolovrat. Najvažnejše lončarsko orodje je lončarski kolo^
vrat ali vreteno-, na katerem lončarji oblikujejo iz predelane gline kera-
mično posodo'. Najstarejša keramika in tudi še poznejša je bila delana prosto-
ročno in šefe polagoma soi ljudje pričeli rabitt, tu preji, tam pozneje, vreteno
in so ga spopolnjevaM doi današnje konstrukcije. Naši lončarji nikjer več ne
delajo prostoročno, temveč na vretenu. Vsak kraj ima svojevrsten kolovrat,
ki kaže posamezne razvojne stopnje.
Prva stopnja vretena je bila na ročni pogon (Handscheibe). Pri nas jo
še zasledimo v Beli krajini.
Srednjeveško vreteno (Blockscheilie) na nožni pogon ima precej masivno
in veliko delovno ploščoi, pod kateroi je obešeno stojalo, ki drži spodnje kolo
za pogon. Os je pritrjena na posebno podlago ali V tla in se ne vrti ; nanjo
jp namreč nasajiena vrteča se plošča s pogonskim kolesom. Temu vretenu je
podoben ribniški »kalurat«.
Pravo lončarsko novejše vreteno (Spindelscheibe) izvira z vzhoda. Iz
Italije ali iz Nemčije je pa prišlo to vretenoi k nam v Slovenijoi in ga uporab-
ljajo naši lončarji ponekod v preprostejši, drugod pa v boljši izdelavi.
Zadnje vreteno je kombinacija prvih dveh tipov. Pokončna vrteča se
lesena ali železna os ima pritrjeno na vrhu delovno ploščoi, spodaj pa večjo
ploščo ah kolo za nožni pogon. Os se vrti v ležaju na podu in pod ploščo
v ležaju, pritrjenem na vodoraven drog, klop aU na polico'. SI. pr. IX/1 nam
kaže shematične risbe za vse tri opisane tipe vreten.
4. Lončarska peč. Za strditev glinastih izdelkov rabimo O'gnjišče
ali keramično peč. Pri zračnem sušenju odvzamemo' namreč glinastemu
izdelku mehanično vezano vodoi, pri žganju pa kemično vezano^ vodo, ko so
predmeti v peči rdeče razbeljeni.
Zgraditev dobre lončarske peči zahteva veliko gradiva in strokovnega
dela, zato si je zaradi vehkih stroškov ni mogel postaviti vsak lončar sam,
temveč je imelo često po več lončarjev eno skupno peč. V novejšem času ima
pa skoraj vsak lončar svojo pečico.
Kakor pri lončarskem vretenu, tako je tudi pri lončarski peči dosežen
velik napredek od prvotnega primitivnega ognjišča na prostem do sodobne
muflove peči, t. j. peči z dvojnim obodom,. Pri primitivnem ognjišču, kjer
ni nobenih tehničnih naprav, je vlek ognja slab, temperatura nizka in dim
nima reguliranega odvoda; posoda je zaradi tega slaboi žgana in okajena.
Pri vsem tem slabem izdelku pa porabimo še mnogo dragocenega kuriva.
Z obodom ali zidanim obokom nad ognjiščem smoi dobili prvo peč, ki
je zajela ognjiščno vročino in jo izolirala od ostalega hladnega ozračja. Z
ločilno steno v peči pa sta nastala dva prostora: kurišče in žgalni prostor za
izdelke. S tem se je v času kurjenja zmanjšala mehanična okvara na blagu.
Z uvedbo rešetke pod kuriščem smo' dosegli večji dovod svežega zraka in s
90 Jože Karlovšek
tem tudi večjo temperaturo. Pridobitev dimnika je pospešila vlek ognja in
odvod plinov in dima iz peči. Debele stene peči pa zmanjšujejo oddajo toplote
ozračju in večji notranji prostori v peči pocenjuiejio žganje blaga.
Z uvedbo muflove peči, ki ima žgalni prostor s posebnim obodom popol-
noma neprodušno zaprt, so izdelki obvarovani pred vsemi škodljivimi plini,
neenakomernim žganjem in mehaničnimi okvarami. Plamen in dim sta speljana
pri tej peči po kanalih med zunanjim in notranjim obodom peči v dimnik. Ne
samo, da je blago pri naprednih pečeh vedno boljše, temveč tudi kuriva
rabimo vedno' manj; in namesto drv lahko kurimo celo s premogom ali plinom.
Vsak kraj na Slovenskem, kjer je doma lončarstvo, ima svojevrstno lon-
čarsko peč, tako da so zastopane skoraj vse razvojne stopnje od primitivnega
ognjišča do sodobne muflovke.
5. Oblika ia okras posod. Pri vsaki keramiki razlikujemo razen snovi
obliko in njen okras. Oboje je odvisno od namena uporabe izdelkov,
od kvalitete materiala, od vrste orodja in naprav ter od načina tehnične iz-
delave. Vsaka predzgodiovinska in srednjeveška posoda je bila po svojem zna-
čaju uporabna in ]<ß umetnoobrtni izdelek svoje dobe. V novem veku pa
nastaja vedno' večja razlika med navadno posodo za kuhinjskoi uporabo in
posodo umetniških oblik. Zaradi tega so navadno podeželsko keramiko
v znanosti preteklosti zanemarjali, ker je zgodovina umetne obrti, ki je
pričela nastajati šele z nastopom renesanse, upoštevala samo boljše vrste
posod. Zaradi teh okolnosti je bilo tudi spoznanje naše stare in celo sedanje
podeželske keramike preceji pomanjkljiva in je naša naloga, da to po mo'žr
nosti nadomestimo.
Predzgodovinsko keramiko na slovenski zemlji obravnavajo mnoge raz-
prave; začeto je tudi raziskavanje srednjeveške in poznejše keramike. Prva
naša najpomembnejša predzgodovinska keramika je »Ljubljanska keramika«
z Ljubljanskega barja, ki spada časovno v pozni neolit in začetek bronaste
dobe. Osnovno deblo te keramike je slavonska kultura, za katero je najbolj
značilna skodela z razčlenjeno nogo. Žgane so na odprtem ognju in prosto-
ročno oblikovane brez lončarskega vretena. Ostala predzgodovinska kera-
mika se časovno naslanja na sodobne kulture na pobočju južno-vzhodnih
Alp in severne Italije, kaže pa tudi bogate samostojne oblike. Posebno bogata
keramična umetnost hallstattske dobe je prav tako ugajala takratnim ljudem,
kakor v 17. in 18. stol. po n. e. barok slovenskemu ljudstvu (17).
Pri nas so prvi uporabljali kolovrat Kelti zadnja stoletja pred n. e. Do-
končno pa se je uveljavil šele s prihodom Rimljanov. S tem so postajale
posode vitkejše in njih oblike so dobivale vedno bolj enotae obrise in
odpravili so se poljubni okraski. Obrisi profilov so enotno zaokroženo iz-
vedeni, posebno v obliki S-črte, ploskve so gladkejše, snov je trpežnejša in
finejša, izraziti rob ali usta posod pa kažejo na uporabo vretena. Boljše
posode so tudi loščene ali prevlečene z rdečo ilovnato barvo (engobo). Izbira
uporabnih posod, med temi tudi vrčev, postaja mnogovrstna, ker je imel
človek takrat že večje življenjske in kulturne potrebe. Glede na okras se začne
pojavljati tudi valovnica, ki je postala značilna v lončarstvu do današ-
njega dne.
Lončarstvo na Slovenskem 91
Preden preidemo na slovensko srednjeveško keramiko, naj omenimo še
splošno staroslovansko obliko loncev. Starejše staroslovanske posode so
oblikovane ročno in v 10. stol. po n. e. šele začno vrteti lončarji posodoi na
lončarskem vretenu. Vrtene posode so jajčaste oblike — ovalne oblike z.
zoženim vratom ter rahlo navzven zavihanim ustjem oz. robom ustja. Okrar
šene so z valovnico (13).
Valovnica pa ni kak značilni rimski ali klasični motiv, ampak je že star
motiv, več tisočletij pred n. e. in se pogosto uporablja posebno na keramiki,
kjer je v uporabi vreteno. Toda v dobi preseljevanja narodov je postala
valovnica splošno^ izbran in tipičen motiv staroslovanske ornamentike. Ona je
izraz primitivne duševnosti slovanskega ljudstva. Valovnica je na posodi
enojna, dvojna ali tudi trojna, često prekinjena in v zvezi z ravnimi črtami
ter napravljena s češljastim predmetom. Plastične valovnice so delane z
zarezami ali s prstnimi odtisi.
Mnogo pa je verjetno vplivalo na razvoj staroslovenske keramike rimsko
lončarstvo, ki je na nekaterih krajih, kakor n. pr. na Krškem polju in v Prek-
murju, najbrž polagoma prehajalo v slovensko srednjeveško lončarstvo (6).
Srednjeveške slovenske posode so v 12. stol. nizke in stlačene kroglaste
oblike. Vrat imajo nizek in rob ustja je zaokrožen. V 14. stol. so kroglasti
lonci malo vitkejši z izrazitejšo nogo in poudarjeno ravnino ustja. V 16. stol.
kažejo posode že jajčasto ovalno obliko z lepo S-linijo. Trup postane obilnejši,
vratovi so ozki, ustje pa je krepkoi navzven, zavihano in poudarjeno. Večina
srechijeveške keramike je črna, kar kaže še na primitivno žganje na odprtem
ognjišču. V svetli vrsti pa srečujemo prave umetniške oblike posod, ki so jih
žgali verjetno že v lončarskih pečeh (13).
Novoveška slovenska keramika tvori prehod iz srednjeveške v sodobno'
podeželsko keramiko brez kakih večjih oblikovalnih sprememb. Obrisi profilov
loncev postajajoi oblikovno in tehnično dognani. Noga jei ozka, da posodoi
ogenj čimbolj objame in da posodo lahko z burklami nataknemo. Trup postaja
v dvetretjinski višini najbolj napet, vrat je nizek, ramena so preceji ravna,
da lonec lahko vežemo z žico, ustje pa je majhno, toda lično zaokroženo.
Iz matičnega lonca za kuho se začnoi razvijati lonci še za, shramboi raznih
jedil z ušesi ali ročaji in tudi s pokrovom. Te posode so po navadi manj
trebušaste kakor za kuho. Splošni lončeni inventar postaja vedno obilnejši za
vsakovrstno uporaboi, kakor bomo videli pri obravnavi keramike v posameznih
lončarskih krajih. Posode začnejoi loščiti, posebno sklede, skodelice, vrče in
lonce za shrambo jedil.' Lonci za kuho soi po navadi samo znotraj loščeni
ali pa močnoi žgani in otejeni. Cvetlični lonci m vrči za vodo, v katerih.naj
bo poleti hladna pitna voda, so' neloščeni.
Mnogcličnejši in obilnejši okras se je razvijal na slovenski podeželski
keramiki šele v zadnjih dobah, to je v 19. in 20. stoletju. Stara valovnica še
vedno ostane kot glavni vodilni motiv, polagoma se pa množijo v keramični
ornanientiki razen navadnih geometričnih motivov še preprosto stilizirani
rastlinski motivi. Posebno priljubljeni motivi so: valovnica, srček, razne
rozete in lističi, vrtnice itd. Okraske poi navadi »pišejoK< z »maso«, to je z
razredčeno glino bele ali rdeče barve, ali pa z barvnimi oksidi (si. pr. XV/19).
92 _Jože Karlovšek
II. Lončarstvo v okolici Črnomlja
1. Razvoj. Najbolj zanimivo' primitivno lončarstvo je nekoč cvetelo v BeU
krajini, pose'bno pri Črnomlju. Sodeč po starinskem kolovratu in obžigu
loncev na prostem jp vei-jetno lončarstvo v Beli krajini doma že od začetka
naše naselitve. Valvasor sicer nič ne omenja tega lončarstva v svoji knjigi,
nekoliko ga omenja šele Janko' Jovan v »Domu in svetu« 1.1903, kO' opisuje
»Domače obrti na Kranjskem« (6). Po'drcbneje ga pa O'pisuje dr. Janko
Lckar v »CairnioiH« leta 1911 (11). Nekatere nejasnosti v gornjih poročilih
io pomanjkljivosti je preštudiral in spiopolnil na samem mestu Božo Račič(15)
ter mi gradivo izročil v upo'rabo. (Zato se mu na tem mestu najlepše za-
hvaljujem.)
Lončarili so v vaseh Grič pri Črnomlju, Dolenja in Gorenja Podgora,
Kralji, Vidoši, Zagozdac in Podklanec. Do leta 1914 je bilo v samem Griču
12 hiš, ki SO' se pečale z lončarstvom. V tej vasi so se celo hvalili, da se
v njihovih loncih skuhajo' najboljši žganci. Sedaj je lo'nčarstvo popolnoma
zamrlo. Zadnji lončarji so delali do' leta 1925 in zadnja, ki je delala lonce,
je bila Marija Medic na Griču št. 8 in je umrla leta 1940. Lončarsko obrt
v Beli krajini pa nadaljujejo lončarji v Gradcu, ki so prišli iz drugih krajev.
Lončene posode so izdetovale na lončarskem kolu — vretenu žene in
deklici, žgali so jih pa moški, ki so tudi pripravljali material za snov in
kurjavo. V zadnjem času so začeli tudi moški lončariti na vretenu.
2. Material in obdelava. Sivo glino »brno« ali »gniloK< za lončene izdelke
so kopali lončarji v Kanižarici pri Dobličah in pri Dragatušu. Lončar Tkal-
čevič je pa vozil glinoi iz Lipelji blizu Zdihova na Hrvatskem, kjer še sedaj
lončarijo. Lončarski kamen, to je kremenjak za primes glini, so dobivali
v Mačkovcu pri Kočevju ali pa v manjši meri v bližnji okolici. Na majhnih
ročnih mlinskih kamnih »žrvnih« so lončarji zmleli kameni v mo'ko, najprej
so ga pa zdrobili z železnim batom.
Glino so doma očistih škodljivih primesi, ji primešali kremenjak, jp močili
in gnetli z nogami, da je bila primerna za oblikovanje.
Vreteno »lončarsko kolo« je lesen nizek kolovrat, ki ga vrte še z roko
(si. pr. 1X/2). Na plo'hastem podstavku je pritrjena pokončna stalna os, nanjo je
pa nataknjena delovna plošiča s premerom oikoli 30 cm. Da se plošča ne ziblje,
je po'vezana s štirimi klini na spo'dnji križ, ki se vrti okoli osi. Vsa konstruk-
cija p visoka okoli 30 cm. To je še tip staroveškega ročnega vretena s sred-
njeveško obešeno konstrukcijo. Plošča vretena ima v sredi vrezan lončarski
znak v obliki križa, številke ali črke v krogu ali drugega motiva, da so se
lonci posameznih lončarjev po plastičnem znaku na spodnji strani dna ločili,
posebno na sejmih. Zaradi tega reliefnega znamenja na loncih je bila plošča
tudi tako poglobljena, da je bil ro'b lončevega dna vediio nekoliko nižji kakor
ostala ploskev z znakom; s tem je bil lonec stabilen. Os je iz češpljlevega lesa,
plošča pa iz bukovine ali hrastovine.
Ko lončarica dela na kolovratu, sedi na nizkem stolcu, kolovrat pa stoji
na tleh. S kupa vzame kepo obdelane gline in jo položi na ploščo »kolo«.
Tu jo z desno roko ploščato' oblikuje v dno' bodo'čega lo'nca, z levo pa poganja
Lončarstvo na Slovenskem 93
kolo. Nato jemlje lončarica kepo za kepo, jih zvalja v ped dolge svaljke
»furke«, ki jih nalaga in lepi na rob ilovnatega dna ter tako^ gradi loncev
obod. Pri tem delu vedno vrti z eno roko kolo s tem, da udarja v kline.
Če je glina presuha, pomoči kes usnja v vodo in drgne z njim ob narej'eni
del lonca. Z »žlico« oblikuje posodq na zunanji strani, s »krevljico« pa na
notranji strani. Ko^ lončarica »širi« posodo, začne kolO' hitreje vrteti in vleče
steno posode na stran, da dobi posoda trebuh. Ko pa je lonec dovolj širok,
nagiba delavka vrhnji del oboda s prsti na notranjo stran, lonec se »zožuje«.
Pritiskajoč z lesenim klinčkom na vrteči se lonec mu naredi rob ali ustje
in. končno ga še zgladi z mokro usnjato krpo »župancem«.
Za eno peč so izdelali povprečno 60 doi 70 loncev in porabili v ta namen
30—35 litrov predelane gline, ki soi ji primešali 6 do 7 litrov kremenče-
vega peska.
Ko so lonci gotovi, jih razpostavijo' po sobnih policah ali na soncu, da
se posuše. Ćez nekaj dni jih denejo še v navadno razgreto krušno peč,
da se popolnoma presuše, pri odprtini peči pa kurijo 3 ure s svežimi drvmi,
da lonce popolnoma okade, počrnijo.
3. Žganje. Za žganje lončene posode imajo lončarji na koncu vasi poseben
skupni prostor, ki ga imenujejo »pališče«. Lončarske peči nimajO', temveč
žgejoi blagO' kar na prostem ognjišču. Na pališču zakurijoi velik ogenj, da
dobijo veliko žerjavice. Na sredo zravnane žerjavice zabijejo močan drog
in okoli njega naslonijo kalanice. Okoli njih pa postavijoi pokoncu nekaj vrst
loncev in sicer v eni etaži. V zgornjih dveh etažah položijo lonce drugega
vrh drugega v ležeči legi in sicer z odprtinami navzven. Kopa se proti vrhu
vedno zožuje v obliki prisekanega stožca. Manjše lonce pa vtaknejoi v večje
(si. pr. IX/2).
Vso kopo obdajoi z dolgimi, suhimi bukovimi poleni. Kopa je visoka
1 do 1,30 m. Ako imajo dosti loncev, pridejo za poleni zopet lonci, za temi
polena itd. Ko je kopa gotova, jo zažgejo, »obžigajoi«, in, kurijo 3 ure ali več,
kakor je pač veHka kopa. Za en »obžig« porabijo 1,50 do 2m^ drv in vložijo
do 70 loncev.
Ko soi lonci žareči kot razbeljeno železo, jih vzamejo s koli iz oignja in
jih pomočijo za trenutek v vrelo vodoi, ki jo imajo pripravljeno v lesenem
koiitu zraven kurišča. V tej vodi so pa namočene in skuhane korenine praproti
— »stelja«, koža jesena ali mladega hrasta ter lupine zelenih orehov. Od te
tekočine dobe lonci lepo' črnoi barvo in trpežnost. Pomakanje žarečih loncev
v barvani krop' so imenovali v Podklancu pri Vinici »kalajsanje«. Tam je
barval lončar vo'doi s katranom ali smolo, ki jo je nabral po stenah v kuhmjah
z odprtim oignjiščem. Vsak lončar obžiga svojo grmado, in sicer v mraku
po dnevnem delu. Lonci sO' samo enkrat žgani ter jih ne lošči jo.
Podobno kakor so nekoč lončarili na Griču in drugod,, lončarijp še sedaj
na Griču pri Lipniku na hrvatski strani.
4. Izdelki in prodaja. Oblika navadnega 1 oi n c a za kuhoi ima višino
proti širini kakor 10 :13. Koza je podobna loncu, ki mu manjka vrat, ter
ima nos na izliv. K a h 1 a jie cvethčni lonec. Rena je pokrovka, ki ima v
sredi luknjico. P e k v a je glinasta skleda, ki so jo poveznili na oignjišču preko
94__Jože Karlovšek
testa in jo pokrili z žerjavicoi, da se je spekel kruh. Na strani ima posoda
nekaj podolgastih odprtin in na dnu dva rofeja, kjer jo primemoi, ko jO'
poveznemo. Lonec za mleko je podoben navadnemu loncu, samo da
ima pokončen vrat brez ustja. Rob ima nos za izliv. L a t v i c e so ovalne
v tlorisu in jih rabijo za peko perutnine — »čibe« in klobas.
Razen loncev so izdelovali tudi štirioglate in votle slepiče za na-
vadne hišne peči.
Okras je bolj skop ter je le na posodah za jedila. Navadno je v posodO'
vrezana valovnica ali pa vrsta krogov, ki jih obdajajo polkrogi.
Posodo so prodajali lončarji po sejmih, mestih in vaseh, in sicer v krajih
do Kolpe, proti Novemu mestu in Kočevju. Podgorci so lonce radi tovorih
na konjih. V Novem mestu so se žene celo trgale za belokranjske lonce.
Na jesen so pa šli lončarji radi »na barat«, to je lonce zamenjavat za zrnje in
krompir. Za en voz loncev so dobili n. pr. od Kočevarjev dvajset mernikov
krompirjia.
IIL Lončarstvo v Gradcu
1. Razvoj. Razvoj ploičevinaste in železne posode, predvsem pa primitivno',
to je drago in neekonomično izdelovanje lončenih posod v okolici Črnomlja
je povzročilo', da je tamkajšnja keramika popolnoma prenehala. Lončarstvo
v Beli krajini so začeli na novo razvijati došleci z druge strani Gorjancev,
ki so pO'Vzdignili to obrt na sodobnejši podlagi in se nasehli v Gradcu pri
Črnomlju. Vsi trije sedanji lončarji pa izdelujejo razen posod tudi pečnice
ter so tako obenem tudi pečarji.
Prvi lončar v Gradcu je bil Piletič, ki je prišel O'koli 1. 1895 iz
Stare vasi pri Šentjerneju.
Leta 1905 .p prišel Franc Graf, pečar in lončar iz Kapel pri Brežicah,
v Gradec in začel svojo obrt v hiši št. 18.
Julij R a k a r je domačin in se je izučil lončarstva in pečarstva pri
Piletiču. Sedaj ima delavnico v hiši št. 33.
Ivan Baje se je izučil teh obrti pri Josipu Klemenčiču v Novem
mestu, doma je pa iz Dola pri Šmarjeti. Leta 1921 je prišel v Gradec in ima
delavnico' v hiši št. 27.
Danes lončarijo še vsi razen Piletiča, ki je že umrl.
Franc Graf ima lončarsko delavnico v stanovanjski hiši, ostala dva pa
imata posebej zidano delavnico'. Peči so v posebnem prizidku. Poleg svojcev
pomagajo lončariti tudi najeti delavci ter je lončarstvo bolj poklicna kakor
pa domača hišna obrt.
2. Material. Glino za iz.delo'vanje pečnic vozijo iz bližnje Okljuke, glino
za posodo pa iz gozda pri Krasincu. Glina za posodo se žge svetlorumen-
kastordeče. Belo glino za obliv in olepšavo, »maso«, dobivajo iz Ozlja na
Hrvatskem. Kremenjak za lošč kupujejo od novomeških prodajalcev; kreme-
njak, ki ga primešajo' pečarski glini, dobivajo pa iz Okljuke pri Gradcu.
Prostor pri hiši, kamor vskladiščijo pripeljano glino', imenujejo »glinek«.
Obdelovanje gline in vrsta kolovrata sta podobna kakor v okolici Šentjerneja.
Kolovratu pravijo »šajba«.
Lončarstvo na Slovenskem 95
3. Žganje in loščenje. Peči za žganje posode in pečnic so na pol »muf-
lovke«, toi je, dim in plameni objemajo' v peči izdelke samo' delno in peči so
podobne so'dobnim pečarskim pečem. Temperaturo dosežejo do 900° C.
Pri notranji korisitni proistornini peči, v velikosti 1,60 X 3,50 X 1,20 m, pora-
bijo do 4 m'' drv za enkratno žganje. Drva so mehka ali trda. Pečnice žgejo
dvakrat, in sicer prvič neloščene in drugič loščene. Lončenoi posodo pa žgejo
samo enkrat, kar je tu posebnost in vendar se lošč ne kruši s posode.
Peč je v tlorisu pravokotne oblike in ima za strop segmentni obok.
Na ožji strani, pod odprtino za vlaganje, je kurišče s štirimi odprtinami.
Pod kuriščem je pepelnik, rešetka je pa sestavljena kar iz bolje žgane navadne
opeke. Dim in plamen se valita po spodnjih kanalih, od tu gresta v vertikalni
kanal na zadnji strani peči in potem skozi kratek vodoravni kanal v pečni
prostor. Iz tega prostora gresta skozi sprednji pokončni kanal (kadar se vlaga
blago, je odstranjen) v kanal nad obokom in končno' v visok in precej masivni
dimnik. Dimnik ima zaporo in snažilna vratca. Obodne stene so- precej debele,
tako da ostane skoraj vsa toplota v peči. Peč je povezana z železnimi vezmi
m lesenimi stebriči.
Za mletje lošča — »farbe«, to je zmes glajenke in kremenčevega peska,
imajo lončarji majhne ročne mline — »kamne«. Zmes glajenke in kremenjaka
mešajio v razmerju 80 :20; mere v kilogramih.
4. Izdelki in okras. Razen loncev izdelujejo' lončarji sklede, vrče, poličke,
skodelice in podobno blago, kakor n. pr. na Dolenjskem. Iz belih širokih
pasov, ki jih naslikajo z belo glinasto »maso« na sklede ali druge lepše
posode, izpraskajo razne okrase, predvsem valovnice, razne črte itd. V tem
primeru je ckvas rumenordečkast, osno-va — pas pa bel, to je ravno nasprot-
no, kakor je n. pr. okras pri dolenjskih skledah (bel okras na rdečem pasu).
Posodo okrasijo tudi z zeleno barvo (bakrov oksid), posebno rišejo —
»pišejoK< s to barvo razne okrasne motive, kakor liste, rozete, cvetke, zvezde itd.
Lončarji prodajiajo svoje izdelke po Beli krajini do Kolpe in do Novega
mesta, v novejšem času pa tudi zadružnim trgovinam in »Domu« v Ljubljani.
IV. Lončarstvo v okolici Šentjerneja
L Razvoj. Razen v Ribniški dolini je lončarska obrt na Dolenjskem najbolj
razvita v okolici Šentjerneja. Lončarji pripovedujejo, da izvira njihova obrt
še iz rimskih časov.
Po mnogih lončarskih izkopaninah v bližnjih krajih bi bilo soditi, da je
bilo že v predzgodovinskih dobah pO' Krškem polju dobrO' razvito lončarstvo.
V dobi Rimljanov je vodila poi teh krajih pomembna cesta, ki je vezala
Emono in Neviodunum (Drnovo). Znani sta tudi rimski postojanki Casta-
gneum (Kostanjevica) in Crucium (Groblje). Poleg drugih obrti je cvetela
tudi keram.ika, ki je najdemo obilno- med izkopaninami.
Lepa rdečkasta glina, mnogoi gozdov ter naseljenost so bili tod pogoji
za razvoj lončarstva. Vendar Valvasor (20) ne omenja v svoji knjigi te obrti,
ko opisuje kraje v tem okolišu.
9^_Jože Karlovšek
Dolenjske lončarje omenja šele Janko Jovan (6), medtem ko »Zgodovina
šentjernejske fare na Dolenjskem« (9) omenja samo to, da imajp v fari nekaj
lončarjev. Kakor drugod tudi tukaj pojema lončarska obrt vedno bolj zaradi
konkurence sodobna industrijske lončevine in pločevinastih ali železnih posod.
Zaradi tega ima tudi mladina vedno manji veselja do učenja te domače lon-
čarske obrti.
Danes izvršujejoi lončarskoi obrt še naslednji lončarski mojstri s svojci
ali pomočniki:
Lešnjak Jože, Šentjernej št.70 (od 1.1928); Kržan Po'lde,
Šentjernej št.97 (od 1.1926); Lešnjak Janez, Groblje št.36 pri Šent-
jerneju (stara obrt) ; P i r n a t Rudi, Groblje št. 36 pri Šentjerneju (začet-
nik) ; Škoda Ignac, Ledeča vas pri Šentjerneju (stara obrt) ; P u n g e r -
č i č Jožefa, Gruča pri Šentjerneju (stara obrt) ; Vene Slavko, Gruča
pri Šentjerneju (prišel od Sv. Križa) ; Škoda Fr a n c, Gornja Prekopa pri
Kostanjevici (stara obrt).
Poleg teh so še lončarji v Vel. Podloigu pri Leskovcu (Kržan Franc),
v Malem Podlogu (Kržan Slavko), na Gmajni pri Raki (Salopir Leopold),
pri Sv. Križu (Vene Vinko), v Brežicah (Debevc Antonija) in v Krškem
(Urbanč Franc). Do 1.1943 so lončarili tudi v Dolenji Stari vasi pri Šentjernieju.
Lončarji izdelujejo svoje izdelke v hišni dnevni sobi, lončarske peči pa
imajo postavljene v posebni leseni lopi — »pečnici«. Vsak lončar ima svojp
peč. Lešnjak Jože si je postavil tudi lončarsko delavnico zraven pečnice.
Večina lončarjev dela obenem tudi pečnice za sobne in krušne peči.
Svoje blago' so' prodajali lončarji poi sejmih in po deželskih ter mestnih
trgovinah. Prodajni trg je segal proti Ljubljani, preko Novega mesta do
Žužemberka, na drugi strani pa jie mejil na Savo in Gorjance. Sedaj; lončarji
ne vozijo svojega blaga na sejem., ker ga lahko prodajo doma trgovcem. Priha-
jajo pa ljudje kupovat lonce tudi kar sami k lončarjemi.
2. Material in obdelava. Za lonce uporabljajo lončarji sivO' mastno' glinoi
iz Grobelji, ki ima po žganju rumenkastordečo' barvo. Za sklede in latvice
jemljejo' sivkastorjavo glinoi iz Roj, ki se žge svetlordečkasto', za pečnice pa
rumenkastorjavo glinoi iz Ledeče vasi, ki je najmanj mastna.
Za lonce in tudi za pečnice primešajo glini okoli V5 prostorninskega dela
kremenjaka, ki ga kopljejo' med Mokrim poljiem in Ratežem, medtem ko glini
za sklede ne primešajo nič kremenjaka. Za oblivanje; za boljšo poso'do in za
okraševanje dobivajo glino', ki se slonokoščeno žge, s Kapiteljskega marofa
pri Novem mestu. Za okraševanje v rdeči barvi pa upoirabljajp glinoi iz Brezij
pri Stari vasi ali pa iz Brezovice pri Šmarjeti.
iGlino vskladiščijo na posebnem prostoru v bližini hiše. Suho glino raz-
močijoi, znO'Sijo v »hišO'« in jo tam zbijejo v velike kepe, ki jih režejio v
narezke s »srpi«, napravljenimi iz starih kos. Pri tem jo' osnažijoi vseh smeti
in škodljivih primesi. Narezano glino namočijO' in teptajp z no'gami, da pO'Stane
enako'merna snov; pregneteno zmečejo v kot ali k steni. Od tod joi jemljejo
za obliko'vanje na lončarski kolovrat, ki ga imenujejo »šajbo'«.
Kolovrati so' no'vejšega tipa, prosto sto'ječi, na no'žni pogon in imajo
masivno lesena ogrodje, da se pri delu ne trese. Spodnje in zgornje kolo sta
SI. 7. Ribniški lonec iz Dolenje vasi
SI. 8. Lonec iz Šentjerneja
51.9. Starejši ilonec za mast iz Komende
SI. 10. Lonec z Mlake pri Komendi (iz
zbirke E. M. v Ljubljani — foto J. Šmuc)
SI. 11. Vrč »firkel« iz Gradca (Bela kr.)
Si. 12. Kozica iz Mengša
SI. 13. Vrč za vodo — »krogla« —
z Dolenjiskega
SI. 14. Vaza »cvetličnica«i iz Komende
(iz zbirke E. M. — foto Bern)
Lončarstvo na Slovenskem 97
iz bukovega lesa. Os stoji do 10 cm iz navpične lege ter jo lahko poljubno
nagibajo. Lončarji sedijo na ogrodju tako, da imajo os (vreteno) med nogami
in da z desno nogo vrte spodnje kolo. Oblikovano posodo sušijo na soncu,
na peči ali pa na policah, ki vise pod stropom.
3. Žganje in loščenje. Lončarske izdelke žgejo vedno dvakrat, in sicer
žgejo prvič surove izdelke v »ajtano« ali — »obajtano« blago in drugič
loščene izdelke v »gotovo« blago. Žgejo pri 850» do 900° C (do belorumen-
kaste razžarjene barve).
Glajenko in kovinske okside kupujejo v trgovinah, kremenjak za primes
lošču pa kopljejo v Hrvaški gori pri Ledeči vasi. Glajenko in kremenjak
mešajo v razmerju: 10 prostorninskih delov glajenke in 7 dO' 8 delov
kremenjaka.
Kremenjak za lošč meljtejo lončarji v ročnem mlinu, ki stoji običajno
v kotu hiše. Mlin ima spodnji kamen, ki trdno leži na lesenem stojalu in v
sredini kamna je lesen klin, skozi katerega moli železna os. Ta os nosi
gorenji kamen, ki ga lončarji ročno vrtijo z drogom. Med obema kamnoma
je pločevinast ali lesen obroč (obod), da ne pada pri mletju kremenjak iz
mlina. Mlinski kamni so iz kremenjaka ali jih pa sami betonirajo iz kremen-
čevega peska in boljšega cementa.
Peči so dvoje vrste. Starejše so podobne pečem iz Dolenje vasi pri
Ribnici. V tlorisu so ovalne oblike in kurijo jih na dveh ožjih straneh;
odprtina za vlaganje je na podolžni strani. Spodnji obod je 4ebel 30 do 45 cm,
obok pa 15 cm. Ob steni in po sredi peči so kanali v velikosti 25 X 25 cm.
Peč, ki meri znoiraj v tlorisu 2,50 X 3 m in v višini 1,20 m, porabi za en-
kratno žganje blaga 2 m' drv. Kurijo običajno z bukovimi drvmi.
Novejše peči so bolj pravokotne oblike in na vlek, to je, imajo dimnik
z zasunom. Kurijo samo na eni strani peči, ki ima tri skupna kurišča. Te peči
so bolj ekonomične, ker porabijoi skoraj polovico manj kuriva kakor peči
starejše vrste. Peč v svetlobni površini 1,90 X 2,40 m in z višino 1,30 m
porabi za enkratno žganje samo 1 m' drv (bukovih). Stene so debele 45 do
38 cm, tako da gre malo; toplote v izgubo.
Prvo tako peč je postavil Hribar iz Dolenje Brezovice po vzorcu iz
Štajerske, potem sta jo postavila Jože Lešnjak in Leopold Kržan in nato še
ostali lončarji. •
4. Izdelki in okras. Lončarji izdelujejo tele oblike in vrste posod za
vsakdanjo uporabo:
Lonci — »piskri« za kuho od 5/2 do 121 vsebine. Izmed vseh loncev,
ki jih izdelujejo na Slovenskem, so tukaj razen črnomaljskih najbolj trebušasti
in znaša višina proti širini povprečno 10 : 12 do 10 : 12,5. Spodaj so precej
ozki, da jih plamen čimbolj objema in prehod med obodom in vratom (rame)
je skoraj raven, da ima žica pri vezanju loncev čimbolj ugodno ležišče. Loščeni
so samo' znotraj.
Lonci za shranjevanje jedil imajo po dva ročaja in so zno-
traj in zunaj loščeni. Lonec za mast, »kibla«, ima pokrov.    .
Slov. etnograf — 7
98_ Jože Karlovšek
Lončki — »piskerčki« z nosom rabijo za kuho' in za jedila ter imajo
roičaj in so na obeh straneh loščeni. Novejše oblike lončkov soi manj trebu-
šaste in s širšim dnom, ker jih uporabljajo za kuho na štedilnikih.
Veliki lonci za žganjekuho so' okoli 50cm visoki in imajo
visok vrat.
Cvetlični lonci sO' neloščeni in razne velikosti ; steno imajo ravno,
na vrhu so širši kot spodaj, rob imajo ojačen in na dnu luknjo za odtok vode.
Za vrtnarje delajoi lonce takoi, da je vrhnji premer za 2 cm vednoi širši, kakor
je višina lonca. Podložki so po navadi za 3 cm širši, kakor je spodaj
lonec širok.
Večji vrč za vodo, ki ga imenujejo »kroglo«, ima cevko za izliv
in na vrhu čez odprtino' polkrožen ročaj.
Polič za vino — »firkel«, je vrč z ročajem, nosom, višjim vratom
in širšim dno'in kakor pri loncih. Loščen je tudi zunaj ter često okrašen s
plastičnimi ali pisanimi motivi. Značilni motivi so listi vinske trte, grozdje
in razni napisi.
M a j o H k manj izdelujejio, posnemajo jih posameizni lončarji po raznih
starih vzorcih.
Kozice so posoide za peko in stojijo na treh nogah. Loščene so
samo znotraj.
Sklede so razne velikosti, zno'traj loščene in imajo obod skoraj raven
ali malo upognjeu. Rob sklede je v prerezu širok ter na znotraj nagnjen,
da jed ne pada iz posode, ko pri jedi zajemajo z žlico. Spodnji del roba
ima pa majhen nos, da se lahko prekine lošč pri oblivanju sklede z loščem.
Sklede so običajno vedno okrašene z raznimi geometričnimi in primi-
tivnimi rastlinskimi motivi, in sicer na notranji strani. S čopičem, namočenim
v razredčeno rdečo glinoi »mort«, naslikajo na obodu in na dno širše pasove.
V te pasove rišejo — »pišejo'« z lončeno' »kroglico«, v kateri je razmočena
bela glina. Kroglica ima nastavek, skozi katerega se naliva snov, odprtino
za cevko iz gosjega peresa in na obeh straneh oboda še jamice, dai joi lahko
držimo pri pisanju. Ornamenti so hnearni, in sicer tele vrste: krogi, črtice,
pikice, vejice, razne rozete, preproste cvetke, lističi ter zobčaste in ravne
pasoivne črte, pO'sebno je pa značilna valovnica (si. pr. XIV/16).
Namesto, da bi z belo glinoi še krasili naslikane rdeče pasove, včasih
tudi samo s prstom posnamejo del gline iz teh pasov v obliki valovnic, črt
in drugih motivov. Uporabljajo pa tudi razne barvne kovinske okside za
okraševanje posod in ne samo belo ali rdečo glinoi. Okraske pišejo tudi ženske,
katerim so priljubljene predvsem cvetke. Nekateri lončarji prevlečejo sklede
z belkasto slonokoščeno' glinoi, da je videti pO'Soda vsa, svetlejša in jo šele
nato krasijo', predvsem s kovinskimi oksidi. Posodo krasijo vedno pred
loščen jem.
Skodelice — »šalčke«, starejše oblike so trebušaste, spodaj, ozke, na
vrhu široke in loščene na obeh straneh. Poskušajo jih okraševati tudi s pisar
nimi marogâmi — »flodri«, kar učmkuje ugodno, ako so barve ubrane in
se lise vrste v lepem ritmu. Novejše skodelice se približujejo sodobnim ser-
Lončarstvo na Slovenskem 99
visom ter imajo bolj pokončen in raven obod in so običajno zunaj temnejše
barve kakor znotraj.
Umivalniki so večje sklede, toda rob imajo navzven zaokrožen in
obodno steno proti vrhu tudi navzven upognjeno. Velike soi okoli 40 cm
v premeru.
Skleda za kruh — »mesna skleda«, je podobna umivalniku, toda
samo s to razliko^, da ima dva ročaja in da je večja.
L a t v i c e so podobne skledam, toda s to razliko, da imajo nos,
zaradi katerega je rob sklede dvakrat upognjen. Stisnjene latvice uporab-
ljamo za peko »perjata« (race, kokoši itd.).
Vaze so loščene na obeh straneh. Često imajo' vrhnji rob nazobčan
ali nabran. Poslikane so enobarvno^ ali maroigastoi; okrašene soi tudi z linear-
nimi ornamenti ali pa s širokimi peščenimi pasovi. Te pasove napravijo tako',
da namažejo tista mesta z redko glino^, nanjo pa posujejoi in vtisnejo kremen-
čev pesek; še boljše je zdrobljeno^ steklo.
Vrči v obli ki čuka ali petelina (izd. lončar Jože Lešnjak)
so značilni dekorativni predmeti za šentjeraejsko okolicoi. Poslikani so' pisanO'.
M o d 1 i — »potičnice«, se rabijo za peko boljšega kruha ali peciva.
Obod imajo žlebičast ali nabran, rob pa je često valovit in še zobčastoi
okrašen. Na dnu imajo vtisnjen ali plastičen okras s primitivnimi geometrič-
nimi ali rastlinskimi motivi. KoTači so večji modli z nastavkom v sredini.
Posoda za kis ima cevko za iztok, roičaj in pokrov.
Poscida za surovoi maslo je podobna globokemu krožniku,
ki je razdeljen s krožno^ steno v dva dela. V notranji del denejo maslo, v
zunanjega pa nalijejo vodo, da maslo hladi.
Izdelujejo tudi majhne lončene sodčke, ki stoje na podstavkih, na
vrhu imajo pa nastavek z odprtino in z dvema luknjama za obešanje.
Za žganje, ki ga nosijo s seboj lovci, izdelujejo lončarji posodo' v obliki
votlega kolobar ja.
V novejšem času so začeli posamezniki izdelovati tudi krožnike,
vinske in kavne servise s pladnjem (taso), to je velikim ravnim
krožnikom.
V. Lončarstvo v okolici Ribnice
1. Razvoj. Razen suhe ro'be razvažajo ribniški krošnjarji po Slovenskem
tudi ribniške lonce in sklede, čeprav so izdelane v Dolenji vasi ali v drugih
vaseh pri Ribnici. V Ribniški dolini jje že stara lončarska obrt, kar ljudje
pomnijo. Po lončarskemi kolovratu, ki ima še sedaj v glavnem obliko srednje^
veškega kolovrata, je soditi, da jle tu keramična obrt stara že najmanj več
sto let, mogoče že od naselitve.
Valvasor (20) omenja v svoji »Die Ehre des Herzogthums Krain« leta
1689, da je v Dolenji vasi preko 80 hiš, kjer večinoma lončarijo. Za vasi
Gorica, Prigorica in Nemško vas pa omenja, da imajo mnogo lončarjev.
Več poroča o ribniškem lončarstvu Janko Jovan v »Domu in svetu« 1903 (6).
V novejšem času sta pisala o ribniškem lončarstvu Tone Trdan (19) v »Našem
redu« in neznanec v »Ilustriranem Slovencu« (4).
100_¦ •       Jože Karlovšek
Razen v Dolenji vasi, v središču lončarske obrti, izdelujejo sedaj lončene
izdelke še v Prigorici, Blatih in v Rakitnici. Dobra glina in obilo gozdov
so bili pač ugodni činitelji za razvoj lončarstva v teh krajih.
DoTeta 1914 so prodajali lončarji svoje izdelke tudi v Istro', na Notranj-
sko, v Dalmacijo do Senja, na Hrvatsko do Bjelovara in v kraje proti
Ljubljani in Novemu mestu. Toda ta obrt je vedno bolj propadala zaradi
konkurence kovinaste posode in uvedbe štedilnikov. Zaradi tega je imela tudi
mladiina vedno' manj veselja do' učenja te obrti, ki je spojena z bolj umazanim
delom, in si izbira rajiši drugo strokoi. Leta 1903 se je pečalo z lončarstvom
34 družin, in sicer v Dolenji vasi. Blatih, Nemški vasi in Rakitnici (6).
V stari Jugoslaviji so samo v Dolenji vasi izdelali letno okoli 150.000 kosov
raznih posod.
V Dolenji vasi je lončar Pogorele Franc, v Prigorici so Klun Karel,
Nosan Ignac, Henigman Franc in Nosan Anton ter na Blatih Zobec Anton.
Ljudje lončarijo', ko so vsi poljski pridelki pospravljeni, ker živijo večji
del tudi od poljedelstva. Lončarstvo ostaja v hiši kot »grunt« in obrt gre
od roda do roda. Leta 1916 je narodni poslanec in župnik Škulj organiziral
lončarje v »Lončarskoi zadrugo«.
Sprva so lončarji ali krošnjarji prenašali posodo s konji in jo prodajali
v okolici in v oddaljene kraje. Tovor za prenašanje posode je bil sedlu
podobna priprava, ki je bila izdelana iz lesa, položena na hrbet konja in je
ob straneh imela obešene koše, polne posode. Pozneje so' nalagali blago na
Lončarstvo na Slovenskem 101
voz, obložen s slamo in so šli »s fuksom po svejti«. Po osvoboditvi pro-
dajajo blago, zadrugam in se jim ni treba ukvarjati še s trgovinoL
2. Material in obdelava. Glino za sklede in boljšo^ posodo kopljejo
lončarji v kočevskem premogovnem odprtem rudniku, kjer je na vrhu okoli ^
1 m navadne zemlje, pod njo pa je glina. Pod glino sledi mešana plast gline
in premoga, nato pa premog. Do Kočevja je 13 km. Glina je trpežna, sive
barve, ter se žge slonokoščeno do rumenkastordeče. Slabša glina — manj
mastna — je v Prigorici; je rjavkasta in se žge rdečkasto.
Pred zadnjo svetovno vojno so lončarji primešali gUni še kremenčev
pesek, da je bila posoda odpornejša proti ognju. Pesek so dobivali v Žlebiču
pri Ribnici. Sedaj primes peska opuščajo in pravijo, da navzlic temu lahko
prodajajo svoje blago.
Glino — »zemljo« — vskladiščijo lončarji na posebnem prostoru pri
hiši, ki ga imenujejo »glinek«. Tu jo. razmočijo' in od tu jo' znosijo pO' potrebi
v hišO', v kateri je dnevna soba obenem delavnica ali »lončarija«. Na sredi
sobe jo z lesenimi bati stolčejoi v štirioglate hlebe. Na »kobili« (stolici)
režejo nato hlebe v tanke kosce (zrezke) s starimi srpi in pri tem delu
obenem odstranjujejo škodljive primesi in smeti. Poi potrebi te narezke
ponovno stolčejo v hlebe, ki jih natoi zopet režejo in čistijo. Zadnjikrat
narezano« glino zmečejo' v rahle hlebe, ki jih poškropijoi z vodo in pustijo
en dan ležati v ko^tu, da se razmočijo. Iz kota znesejo drugi dan glino na
sredoi sobe, kjer jo družinski člani z noigami 2 do 3 ure dolgo temeljitoi teptajo
(gnetejo), da je dobra in vlečna za delo na kolovratu.
Lončarski kolovrat ali »kalurat« pri ribniških lončarjih se precej razlikuje
od kolovratov ostalih slovenskih lončarjev. Podoben je še srednjeveškemu
vretenu (aufgehängte Kreuzscheibe). Sedanja naša oblika tega kolovrata je
podobna ročnemu črnomaljskemu vretenu, samo da je višji in na nožni pogon.
Zato je verjetno«, da je bila osnova ribniškemu kolovratu črnomaJjskoi vreteno.
Na debelem in širokem jelovem plohu ima ribniški kalurat pritrjeno
nevrtečo se os (vretenoi) iz češpljevega lesa. Na to os je nasajena delovna
plošča, spodaj ojačena z okovanim kolobarjem — »panjem«, ki rabi kot
zamah. Pod panjem sta pritrjena dva križajoča se okvira — »mataruga«,
kamor udarja lončar z boso levoi nogo, da. se plošča vrti. Vsi obešeni deli
so iz hrastovine. Lončar sedi pred kolovratom na trinožnem stolu, z levo
nogo vrti proti sebi kotovrat, na desno« nogo se pa lahko pri delu opira
s komolcem.
Ko vzame lončar primemo kepo obdelane gline s kupa v kotu hiše, jo
položi na sredo plošče. Z nogo požene kolovrat in z roko uravna kepo
natanko v sredino. Kepo vleče — »steguje« in votli do prave višine z ovčjo
kožico, ki vsebuje vedno dosti mokrote. Nato posodo »širi« in oblikuje
v projfile ter jto zgladi z leseno »špriklo«.
Ko je predmet gotov, ga s tanko« žico — »struno««, odreže od plošče.
Posodo suše zunaj na soncu ali kar v sobi na peči in na policah, ki vise
izpod stropa.
3. Žganje in loščenje. Posušeno« surovo ali »prsteno« posodo žgejo
lončarji dvakrat, najprej kot biskvit ah enkrat žgano«, drugič kot loščenO'
102__Jože Karlovšek
ali gotoivo posodo-. Žgejo jo v pečeh, ki stoje v posebnih lesenih lopah —
»ožagah«. Vsak lončar ima svojo peč, ali pa ima več lončarjev skupno peč,
katero rabijio po' vrsti. Kadar kurijoi, pravijio, da posodo »ožigajoi« in kadar
je gotova, pravijo-, da je »ožgana«. Ko ožigajo poso-do-, se zberejo možje
in fantje na vasovanje v ožagi in kramljajo. Besedi ožigati in O'žaga izvirata
iz obžigati, obžig, ko so še oežigali posodo na prostem v kopi, kakor smo
že omenili pri lončarjih v okolici Črnomlja. Verjetno so prvotno imenovali
lončarji celotno napravo, to je peč in lopo, — ožaga in šele pozneje so' ime
prenesli samo na lopO'.
Peči niso popolnoma okrogle, temveč v tlorisu nekoliko' ovalne. Osi
merijo v svetlobi peči 3,00—3,50 :2,40—3,00. Opečni obod zida je debel
25 do 30 cm. Kurijo na dveh nasprotnih kuriščih. Ob steni v notranjosti
in po sredini vodijo' kurilni kanali, ki jih pokrijejoi po' sredi s- strešno^, ob
steni pa z zidno opeko. Železna vez veže peč v višini med kurilno in vhod-
no odprtino. V peč, p-ri kateri merita dorisni osi 3,00 in 2,40 m' ter je
visoka 1,50 m, lahko vložijo okoli 800 kosov raznih posod. Prvič žgejo
okoli 8—10 ur dolgo in porabijo pri tem okoli 5 m^ bukovih drv. Za loščeno
blago pa kurijo 6 ur dolgoi in porabijo ravno tako 5 m^ mehkih drv. Iz peči
se dim kadi skozi stike, na -suho zazidane vlagalne odprtine po ožagi in od tod
skozi strešno- odprtino na prosto (si. pr. X/4).
Posodo loščijo, »pocinajo«, samo z glajenko — »gledino« ali »svincem«,
ki ga kupujejo v celjski cinkarni ali trgovinah. Kremenjaka ne primešajoi,
zato tudi nimajo mlinskih kanmov. Za barvanje lošča uporabljajo običajno
kovinske okside. Zeleno barvo napravijo s »kotlo-vno«, ki so jo dobivali pred
zadnjo vojno iz odpadkov od bakrenih kotlov v Bakru ali na Sušaku.
Kotlovno z glajenko so nekoč mleli v majhnih ročnih mlinih, pozneje pa
v županovem mlinu v Dolenji vasi.
4. Izdelki in okras. Lončarji izdelujejo predvsem uporabno blago ter
tudi igrače in lepotične predmete. Glavni uporabni predmeti so:
Lonci — »piskri« imajo 0,25 do 151 prostornine in so povprečno
v razmerju višina : širina, kakor 10 :10,5. Loščeni so samo znotraj-. Vrči
za vodo ali vinO' soi na obeh straneh loščeni ter često' tudi okrašeni. Razne
vaze — »rožniki« z ročaji in brez njih so obojestransko loščene in tudi
okrašene. Sklede od 18 cm do 45 cm premera so znotraj okrašene in loščene.
Lončki — »piskrci« z nosom in ročajem so na obeh straneh loščeni.
S k Ol d e 1 i c e — »šalčke« so lepše izdelane m na obeh straneh loščene.
Zunaj so često tudi okrašene. Cvetlični lonci z ojačenim ali nazjob-
čanim robom niso loščeni. Lome i za shranjevanje jedil soi bolj
visoki in manj trebušasti. Loščeni so tudi zunaj ter čestO' okrašeni. Latvice
za mleko so samoi znotraj loščene. Kozice za peko ali drugo na treh
nogah so prav tako samo znotraji loščene. Pepelniki so- razne oblike
in novejšega izvora.
Najbolj razvite okraske nahajamo na skledah. Na gorenjo notranjo
stran sklede naslikajo po navadi lončarji s čopičem, namočenim v redkoi-
tekočo rdečo glino, širok pas. V ta pas narišejo še črte, predvsem valovnice,
tako da s prstom posnamejo barvoi, ko se plošča vrti na kolovratu. Ravno
Ijoncarstvo na Slovenskem 103
tako narišejo dekorativen pas na dnu sklede. Po ostali ploskvi sklede rišejo —
»pišejo« razne okraske s čopičem, namočenim v kovinske barvne okside. Za
zeleno barvo vzamejo« »kotlovno«. Vso notranjo okrašenoi ploskev potem
pokrije prozorni lošč.
Glavni okrasni motivi so dekorativni trikoti, četverokoti, razne geo-
metrične rozete, preproste cvetke, listi, razne vijuge, valovnice itd. (si. pr.
XV/19).
Igrače in lepotične predmete so lončarji večinoma opustili
po drugi svetovni vojni. Pred vojno so se pečali s to panogo predvsem tile
lončarji :
Klun Janez iz Prigorice, ki je umrl 1. 1930, je izdeloval piščalke,
konjičke, hranilničke, goske, prašičke itd.
Pogorele Anton iz Dolenje vasi je delal predvsem jelene, leve,
opice, konjičke z jezdeci, petelinčke in ribniške kanarčke ali žvrgolčke, to
so majhni vrčki s piščalko. V vrček se je nalila voda in potem v vodo žvižgalo«.
Delal je tudi razno drugo robo. Umrl je 1. 1926.
Pogorele Jakob, sin Po«gO'relca Antona, je dalje delal igrače in
podobno blago. L. 1935 je začel na pobudo« Boža Račiča delati tudi druge
figure, ki so predstavljale prizore iz kmetskega življenja ali pripovedk:
dirkač, orači, godci, mlatiči, žena z jerbaso«m, kralji Matjaž, sv. Jurij na
konju itd. Umrl je 1. 1945 in z njim je tudi ta domača ljudska umetnost
prenehala.
VI. Lončarstvo v okolici Komende
1. Razvoj. Najbolj razvito podeželsko lončarstvo na Gorenjskem je v
okolici Komende. Vendar omenja Valvasor (20) lončarstvo samo v Ho«rjulu
in v Smledniku ter poroča, da je v Horjulu mnogo lončarjev, ki imajo na
razpolago do«bro lončarsko glino«, v Smledniku pa da izdelujejo najboljšo«
posodo v deželi. Prvo pisano poročilo pa najdemo« v p«o«topisu Hermanna (3)
iz leta 1781, kjer pravi, da ni v nobeni avstrijski deželi sorazmerno« toliko
lončarjev kot ravno na Kranjskem in da izdelujejo največ in najboljšo posodo
v Komendi.
Obširno« poiro«čilo« o« koimendski keramiki najdemo« šele v »Ljubljanskem
listu« (10) leta 1885. Članek «omenjia, da je ko«mendska lončarstvo naj«bolj
obsežno« v vsej deželi, kajti svoje izdelke pošiljajo križem sveta. Razen po
Kranjskem so prodajali svoje blago po« Koroškem, Štajerskem, Primoirskem,
Bosni, Tirolskem in celo' v Italijo in na Ogrsko«.
Leta 1885 je bilo v komendski okolici 74 lončarjev, ki so delali sami ali
s pomo«čniki ali svojci glinaste izdelke. V vasi Mlaka je bilo« 30, v Poidborštu
22, na Gmajnici 9, na Gori 9, na Križu sta bila 2, na Klancu in v Kaplji vasi
pa je bil po 1 lončarski mojster. Leta 1903 piše Janko Jo'van v »Domu in
svetu« (6), da se peča nad 50 družin z lončarstvom in delno tudi s pečar-
stvom v tehle vasreh: Mlaka, Go«ra, Podboršt, Gmajnica in Križ. Po večini
so« vodili samostojno« oibrt. Najiveč lc«nčarjev je bilo na Mlaki.
Leta 1929 so ustanovih domačini »Lončarsko« produktivno« zadrugo z o. z.
v Komendi«. Sprva je imela zadruga 11 članov, a sedaj jih ima že 29. Njen.
104__Jože Karlovšek
tehnični vodja je Bremšek Jože od ustanovitve do danes in od leta 1934 tudi
njen predsednik. Razen zadruge je še samostojnih lončarjev 9, in sicer jih
je v Podborstu 7 in na Gori sta 2. Skupnoi je danes lončarjev 38. V teh
številkah vidimo, kako je padlo število lončarjev od 1. 1885 (od 74 na 38).
Koliko je stara lončarska obrt v Komendi, ali kdaj se je sploh začela,
do danes še ni ugotovljeno. Pri povečanju obratnih prostorov zadruge na
Mlaki so izkopali med okupacijo iz nasutega terena, 5 večjih loncev, ki
so bili verjetno kot pokvarjeni lonci vrženi v jamo in nato zasuti z zemljo:
Lonci imajo trebušasto, toda vitko obliko in pod vratom plastično« nazobčano
črto. Dva lonca sta v Etnografskem muzeju v Ljubljani, tri je pa odnesel
s seboj na Bavarskoi med okupacijo^ keram,ični inženir Kornel Stürmer, doma
iz Aschaffenburga (Würzburgstrasse 26). Lonci bi bili stari okoli 200 tet.
Ustno izročilo pripoveduje, da je prišel pred vg-č sto leti lončar iz
Šmartna pod Šmarno goro v vas Mlaka, v hišo št. 12 in začel tam svojo obrt.
Njegov sorodnik naj bi bil Tomelli, ki je živel dolga leta v beneficiatovi hiši
v Komendi. Od tega • lončar ja so^ se baje potem naučili še ostali ljudje lon-
čarske stroke.
Pogoj večjemu razmahu lončarstva v komendski okolici so po eni strani
dobra glina, ki je v komendskem nižavju, po drugi strani pa drva, ki jih
dobijo iž bližnjih gozdov. Domovi lončarjev so pa južna sončna pobočja
gričev, ki leže med Komendo in Križem in nudijo ljudem manj ravnega polja
za obdelovanje, zaradi česar si morajo« kmetje pomagati s hišno obrtjo.
Leta 1932 je postavila Lončarska produktivna zadruga na Mlaki delav-
niške prostore, skladišča in keramično peč v dveh etažah. Razen te sodobne
peči so postavili zadružniki še navadno okroglo« poljsko peč, v kateri žgejo
posodo predvsem poleti, ko lahko sušijo izdelano surovo blago na prostem.
2. Material in obdelava. Sivkasto g-lino kopljejo lončarji v nekem gozdu
v bližini Repenj pri Vodicah. Ta glina je precej mastna ter jo mešajo v raz-
merju 2 :1 s sivomodrikasto, bolj pusto« glino, ki jo« prido«bivaj«o pri Mostah
(v gozdu med Mostami in Vodicami). Nekoč so kopali glino tudi v 2icah,
v brdskem okolišu. Za okraševanje in za dodatek lošču so« dobivali belo
glino za Avstrije iz Wolfsberga na Koroškem.
Glino kopljejb« lončarji navadno v j'anuarju, ko ni vo«de in je gozdna
pot trda, ali pa poleti, ko je suša. Nakopano glino zvozijo- domov in jo
nakopičijo v bližini hiše, zadruga jo pa vskladišči v betoniranih kleteh.
Obdelava gline jie naslednja: Nekaj mastne in nekaj puste gline (ca. 2 :1)
nadevajo v kope, ki jih zbijejo z lesenimi bati v velike kepe. Te kepe potem
režejo s starimi srpi na tanke narezke, ki jih zoipet zbijejo v nove kepe in
znova režejo. Pri tem delu odstranijo iz gline pesek, les in ostale smeti.
Drugič ali celo tretjič narezano in O'snaženo glino primerno ovlažijo z vodo,
da se razmoči. Razmočeno glino pregnetejo« navadni lončarji z no«gami, v
zadrugi pa mečejo glino dvakrat v stroj za gnetenje, iz katerega lezejo dolgi
valji obdelane gline.
Iz obdelane gline napravijo lončarji manjše kepe, ki jih oblikujejo na
k.«nčarskih »kolovratih« v razne poisode. Kolovrati imajo vodoraven drog,
ki leži na enem koncu na hišni klopi, na drugem koncu pa na dvono«žnem
SI. 15. z zaokroženimi motivi okrašena
skleda z Mlake pri Komendi
SI. 16. Z valovnice okrašena skleda iz
Šentjerneja (iz zbirke E. M. — joto
Bern)
SI. 17. Vrč v obliki petelina iz
Šentjerneja (delo lončarja J. Leš-
njaka) i
SI. 18. Škropilnik   iz   Komende,
delo  lončarja   J. Levca (Sadni-
karjeva zbirka, Kamnik)     ,
SI. 19. Okraski na lončenih posodah (risal J. Kar-
lovšek)
Lončarstvo na Slovenskem 105
stojalu. Na sredi droga je pritrjena pokončna os, ki ima spodaj večje kolo
za pogon, na vrhu pa ploščo«, kamor položijo glinasto kepo za oblikovanje.
Lončar sedi na sedežu, ki je pritrjien na stojalu, z desno nogo poganja kolo,
z rokami pa oblikuje na plošči glino«. Na klopi je še posebna polica, kamor
odlagajo izdelane posode in kjer je na zalogi nekaj gline, posoda z vodo
in razno oro'dje. Manj premožni ljudje lončarijo kar v sobi — »hiši«, kjer
stanujejo, premožnejši pa v delovni sobi ali posebni delavnici.
Lončarska zadruga ima kolo«vrate v posebni delavnici v bližini velike
peči in so« prosto« stoječi ter bolj solidna izdelani. Surove poso'de postavijo
na deske in jih sušijo na soncu ali v delavnici, pozimi pa posebno okoli peči.
Za boljšo poso«do«, ki jo žgejo preko lOGO^C, primešajo glini kremenčevega
peska, ki ga dobivajo iz Moravč ali iz potoka pri Po'dborštu.
3. Žganje in Icščenje. Loinčarji v okolici Koimende žgejo posušene gli-
naste izdelke v okroglih poljskih pečeh. To so iz opeke zidani kupolasti
obo«ki v o«bliki polkro«gle nad kro«žnim tlorisom. Obok je debel na vrhu 15 cm,
spodaj pa 30 cm. Svetlobni tlorisni premer meri 3,00 do 3,20 m in višina
znaša 1,90 do 2,10 m.
Peči kurijo pri štirih odprtinah. Ena kurišČna odprtina je večja, ker rabi
obenem za vlaganje blaga. Po« sredi peči in ob obočni steni so kurilni kanali,
ki imajo S«po«dnji del stene iz opeke, vrhnji pa iz postavljenih loncev. Prekriti
so s samotnimi ploščami. Na zunanji strani je peč povezana z železnimi
vezmi. Proti vrhu ima obok nekaj, lukenj za izhod pare in dima. Ko nehajo
kuriti, polagoma zazidajo posamezna kurišča in vrhnje luknje, da se blago
prehitro ne ohladi. Peči so v lesenih lo«pah, »barakah«, ki stoje v bližini hiše.
V peči žgejo hkrati surovo posodo za biskvit (žgana in neloščena
poso«da) in enkrat žgano«, toda pološčeno« posodo. Peč kurijo z drvmi 12
do 14 ur dolgo. Najboljša so drva iz mehkega lesa, po«sebno borova. Kurijo
pa tudi z bukovimi drvmi. Za erdtratno žganje blaga po«trebujejo« okoli 5 m'
drv. V eno peč vložijo«, da je polna, okoli 2000 do 2200 različno« velikih kosov.
Za ugotavljanje zadostne vročine pri žganju jim rabi v «obo«du peči odprtina«,
kamor postavijo c«b dc«zdevni zadostni vročini surovega glinastega možička
(pajaca). Ko se ta moižiček nagne na stran, je peč dovolj razžarjena.
Lončarska zadruga ima dve peči, in sicer navadno poljsko' okroglo in
večjo četveroo«glata v dveh etažah. Večjo peč so postavili s podporo banovine
1. 1932, ko« SO' zidali tudi ostale obratne pro'store. Glavno delovnO' poslopje
ima v pritličju v sredi peč, okoli peči pa prosto«re za sušenje surovih izdelkov,
prostor za kurjavo«, prostor za blago«, ki ga vlagajo v peč, in prostore za
obdelovanje gline. V prvem nadstropju ima glavno poslopje prostore za
oblikovanje z lo«nčarskimi kolovrati in prostor za sušenje in loščenje. Peč
sega s svc«jo vrhnjo« etažo« v prvo nadstropje.
Peč so zidali po načrtih nemške tvrdke Padelt iz Leipziga. Iz si. pr.
X1/5 je razvidno kurjenje in kako« potekajo« kurilni in dimniški kanaM, da
je vročina čimbolj izrabljena in da kro'ži p'O vseh prosto«rih enakomerno.
Posodo žgejo o«b istem času v obeh etažah, vendar je spodnja etaža poprej
izkurjiena. Zato po izkurjenju spodnje etaže zaprej'O zasun št. 1 in odprejo
106 Jože Karlovšek
št. 2, tako da gre vsa vročina naravnost v vrhnjo etažo-. Ko sta izkurjeni
oibe etaži, zaprejo še dimniški zasun št. 3, da se peč prehitro ne ohladi.
Za enkratno kurjenje porabijOi okoli 10 m' bukovih drv. Kurijo- pa tudi
z lignito-m iz Velenja. Kurjenje traja 26 do 30 ur. V peč naložijo« 3000 do
3300 kosov blaga. Kakor je razvidno iz navedenih podatkov, se porabi
sorazmerno več kuriva pri veliki peči kakor pri poljski. ZatO' uporabljajo
poljsko' peč poleti, poizimi pa veliko peč, ker ob' istem času greje še delavniške
prostore in suši izdelano blago. V veliko peč se posoda lepše vlaga in peč
tudi prenese večjo« temperaturo« (preko« 1000" C), kar je posebno- ugoidno' za
boljšo po'sodo. V okrogli peči kurijo lahko vsak teden po dvakrat, medtem
ko« v veliki peči na vsakih 10 dni samo« enkrat.
Za loščenje posoide up'0«rabljajö lončarji surovo glazuro«, ki sestoji iz
ca. 21 delov glajienke ali minija in 6 delov kremenčevega peska iz Moravč
ali pa iz potoka pri Poidbo«r&tu. Razen tega dodajo še tri .dele (v kg) kaolina
iz Črne, Liboj ali iz Češke. To je prozorna glazura. Za barvno glazuro
doidajjo nasleidnje oikside: za črno barvo: manganov dvokis, za rjavkastordečo:
mangano«vec, za rdečkasto barvo: železov oksid, zai rumenkasto« barvo.: kromov
oiksid, za zelenkastosdvoi: bakroiv oksid, za moidro« barvo^: kobaltov oksid.
Kremenjak za lošč melje zasebnim lončarjem Jože Špenko« v Komendi.
Lončarska zadruga pa ima lasten sodobni mlin, ki ima kamen iz francoskega
kremenjaka in pogon na elektromotor.
iPo6o«dO' loščijO' loinčarji z nam,akanjem ali pa z oblikovanjem. Navadno«
držijo« posodo« pri loščenju na spodnjem koncu, zato« ni poso«da loščena do
konca na zunanji spodnji strani in na dnu, kar pa ugodno« vpliva, da se
v peči naložena posoda ne sprime med seboj. Boljša posoda, ki je popolnoma
loščena, moira biti po-dložena s, trikoitnimi šamo«tnimi podložki, da se ne
sprime s tlemi. Posamezne .dragocene posode pa postavljajo v police, ki
sestoje iz tankih samotnih plošč in samotnih stebričkov.
4. Prodaja, izdelki in okras. V prvem poglavju smo že oimenili, da so«
komeindski lončarji proidajali za Avstrije svoje izdelke v vse sosednje
dežele in tudi v sosednje države. V predvojni Jugo-slaviji (1918 do« 1940) so
prodajali p'0«večini samo še p«o Goirenjske-m, v okolici Ljubljane in po
Notranjskem, kolikor je bila ta še pod Jugoslavijo. V tej dobi je predla
lončarjem najbolj trda. Loinčarji so kupovali vse na kredit in soi bili vsi
zadolženi. Povprečna cena lonca, velikosti 1 do 151 ali šlčlede ^ do 151
je bila 1,50 din. Ena peč je potemtakem dala o«koli 3000 din, ako« je žgal
lončar 2000 kosov posode. Strd«ški za enO' peč so znašali:
Lončarstvo na Slovenskem 107
Za delo mu je ostalo« din 1500,—. Za izdelavo blaga je potreboval lončar
s pomočnikom 1 mesec časa, tako da je znašal zaslužek na 1 osebo okoli
din 750,—. V zadrugi je zaslužil lončar na uro 2,50 din, kar je zneslo« pri
8-urnem delu na mesec borih din 500,—, pri nadurnem delu pa do din 700,—.
Pri tem majhnem zaslužku so morali pa še ponujati blago«, ali pa dolgo« časa
čakati na odjemalce. Domače lonce in sklede sta vedno bolj izpodrivala železna
in pločevinasta posoda ter uvoženi porcelan. K slabi prodaji je pripomoglo
tudi opuščanje kuhanja v kmečl\ih pečeh in uvedba sodobnih štedilnikov v
kmečkih domovih.
Po okupaciji (od 1. 1945) je ko«mendsko lončarstvo, zopet oiživelo«- in po-
treba po posoidi je narasla zaradi začasnega pomanjkanja boljše keramike.
Razen v bližnje okraje izvažajo« sedaj svoje izdelke do 40 "/o tudi v primorske
pokrajine.
Vendar Lončarska zadruga v Komendi ne čaka križem rok časov, ko
bo zopet ostale posode dovolj, temveč skuša že sedaj delo v obratu sodobno
tehnično izpopolniti z raznimi stroji in napravami ter napraviti posodo tudi
boljše kvalitete in z večjo izbiro«'.
Komendski lončarji, predvsem lončarska zadruga, izdelujejo sedaji tele
izdelke:
Lonci (piskri) za kuho so od K do 25 litrov veliki in znotraj loščeni.
Spoidaj so oizki, v sredi pa trebušasti, da se lahko z burklami nosijo« v peč
in da jih oigenj čimbolj c«bjema. Razmerje med višino lonca in največjim
premerom bbü«da ali trupa znaša 10 :9,7 do 10:10.
Posode ali lonci za mast (»špolerji«), za kisanje zelja in za vla-
ganje povrtnine so« manj trebušasti in spodaj širši kakor lonci za kuho.
Manjše posode imajo po en, večje pa po« dva ročaja, ki jih imenujemo lahko
tudi uš,es,a, ker so« manjše velikosti. Loščeni so na obeh stra,neh.
Sklede za jedila, umivanje in za mesen je kruha so od Vi do 151
velike in oblikovane glede na uporabo«. Loščene so znotraj in zunaj.
Vrtnarski ali cvetlični lončki so« neloščeni in z luknjico« na dnu.
K tem spadajo še plitvi podložki.
Lončki za s m o I a r j e n j e so« podobni cvetličnim lončkom, toda
brez luknje in so« znotraj loščeni.
Ko«zice za peko« stojijo na treh nogah in so znotraj loščene.
P o« t i č n i C e (mo«dli, kolači) so posode za peko boljšega peciva.. Večje
posode im.ajo v sredi zaprt ali odprt okrogel, nekoliko« koničast nastavek,
da se testo' bolj enakomerno« prepeče. Obodi so navzven izbočeni ter često,
nabrani, robovi pa nazobčani.
Latvice za mleko imajo obod precej raven in položen, na vrhu pa
nos za izliv.
Vaze za cvetlice so razne velikosti in oblike: poko«nčne, valjaste, krog-
laste, trebušaste in z ravnim, valovitim ali nazobčanim robom. Loščene so«,
znotraj in zunajji.
108 Jože Karlovšek
Skodelice (šalčke) za kavo, mleko itd. so trebušaste oblike, razne
velikosti in obojestransko loščene.
V novejšem času so začeli izdelovati tudi sklede po vzorcu tovarniških
posod, predvsem »s a 1 a t k e« , ki imajoi pokcnčnejši in nabran obod, na
vrhu pa polkrožno nazobčan ali raven in ojačen rob.
Iz boljšega materiala poskušajo izdelovati sodobnejši servis za kavo,
čaj in drugo.
Lončarji krasijo predvsem sklede in tiste posode ali lonce, ki so za
shramba jedil; dalje vazice in drugo dekorativno posodo. Snov za, okraše-
vanje napravijo iz zmesi kaolina, ali bele gline in barv (bakrov, manganov,
železni oksid itd.). Nekoč so« lončarji, krasili posodo- tudi s tem, da so z
raznimi barvami (zmes bele gline in barve) oblivali posodoi, kjer so potem
nastajale razne figure (maroge ali lise).
Okraski, ki jih sedaj »pišejo« z »bučko«, naj bi bili stari po pripo-
vediovanju lončarjev do 80 let. Bučka je iz gline; skozi vrhnjo luknjo nalijejo
snov za okraševanje, skozi pločevinasto cevko pa teče snov na posodo, ki
joi krasijo. Okraski so« primitivni, in sicer geometrični in rastlinski, kakor
n. pr. valovite črte, spirale, razne zanke in vijuge, lističi, ro-zete, krogi, črtice
itd. Motivov je na eni in isti posodi večkrat več vrst ter se ritmično ponav-
ljajo (si. pr. XI V/15).
Črne posode rabijo ljudje za svinjsko kuho, za kisanje mleka ter
za pitnO' vodo, ki je dolgo časa mrzla v taki posodi. Izdelujejo« jo iz navadne
gline, samo primešajo ji nekoliko kremenčevega peska, da je proti ognju
bolji trpežna. Žgana je samo enkrat in je brez lošča.
Ko je posoda v peči normalno »ožgana«, naložijo na kurišče smolnata
drva. Ko' drva zagorijo«, zadelajo vse odprtine. Tako ostane peč neprodimo
zaprta 3 do 4 dni in posoda zaradi tega počrni.
To črno posodo lahko zgladimo«, da se sveti in da je nepropustna za
tekočino«, in sicer tako«, da jo še vročo drgnemo s platneno« in smolnato krpo.
Taka posoda je izredno primerna za kisanje mleka, ki doibi v njej posebno
prijeten okus.
5. Pomembni lončarji. Med pomembne lončarje je prištevati Petra
Bremška na Mlaki, O' katerem piše že omenjeni »Ljubljanski list« (10). Iz
sive gline je izdeloval najbolj fino posodo in jo tudi večbarvno loščil. Razen
navadne posode je izdeloval tudi umetniške predmete. Njegovi izdelki so bili
odlikovani 1. 1857 na Dunaju. Leta 1883, v juliju, je razstavil svoje izdelke
na razstavi kranjske dežele v Ljubljani, o čemer poroiča »Slovenski Narod«
z dne 1. avgusta 1883 tole: »Peter Bremšak na Mlaki je razstavil celo mali
sodček, glaziran z napisom:
Bog živi ves slovenski svet !
Brate vse,
kar nas je
sinov sloveče matere!«
Lončarstvo na Slovenskem 109
Dostavlja dalje: »Preširen je sicer pel, da se bodo vremena nam zjasnila,
a da bode v tako razmernem kratkem času njegova pesem prošinila tako silno
vse kroige, da bodo lončarji navajali njegove krasne stihe, tega bi se nikdar
ne bi nadejal.«
S Petrom Bremškom je izdeloval enako posodo' tudi Janez Juhant iz
Gore št. 18. V Mengeško goro sta hodila po rdečo« ilovico, ki sta jo dobro
posušila, zmlela v prah in zmešala z voido«. S to tekočino sta oblivala surovO'
posodo pred prvim žganjem. Peter Bremšak je umrl leta 1907.
Drug lončar, ki je tudi izdeloval spominske in umetniške predmete,
kakor n.. pr. škropilnike, je bil Tobijasov Jože iz Podboršta. Pisal se je Jože
Leveč in je umrl leta 1885. Več njegovih škropilnikov hrani Sadiiikarjev nîuzej
v Kamniku.
Organizator in vodja lončarske produktivne zadruge je že omenjeni Jože
Bremšak, rojen 15. marca 1906 na Mlaki.
LITERATURA IN VIRI
1. Baš Fran: Dioneski k zgodovini Gomjegrajskega, CZN XXXIH.. 1938. 129 si
2. Brezovar Alojz, Bršljin št. 29 pri Novem mestu: Ustno poročilo o novomeški
keramiki.
3. Hermann Benedikt Franz: Reisen. Wien 1781, str. 119.
4. »Ilustrirani Slovenec« 1927, str.340: Lončarstvo v Ribniški dolini,
5. Jasch'inski H.M.: Keramische Arbeiten, Ravensburg 1937.
6. Jovan Janko: Domači obrti na Kranjskem (I. Lončarski obrt), »Dom in svet«.
Ljubljana 1*903, str. 238.
7. Karlovšek Jože: Naša podeželska keramika, »Tovariš« z dne 10. febr. 1950.
8. Karlovšek Jože: Slovenski ornament, Ljubljana 1937, Keramika, str. 29.
9. Lesjak Anton: Zgodovina šentjernejske fare na Dolenjskem, Ljubljana 1927.
10. »Ljubljanski list«: Naša lončarska industrija'; dne 14. januarja 1885.
'11. Lokar Janko: ilz Bele Krajine (III. Lončarstvo, str. 15), Carniola, Ljublja-
na 1911.
12. Ložar Rajko: Študija o ljubljanski keramiki, »Glasnik Muzejskega društva
za Slovenijo«, Ljubljana 1941.
13. Ložar Rajko: Staroslovansko in srednjeveško lončarstvo v Sloveniji, »Glas-
nik Muzejskega društva za Slovenijo«i, Ljubljana 1939.-
14. Mal Josip: Keramika, »Vodnik po zbirkah Narodnega muzeja v Ljubljani«,
Ljubljana 1931, str. 139.
15. Račič Božo: Ustno poročilo o keramiki v okolici Črnomlja.
16. Rieth Adolf: Die Entwicklung der Töpferscheibe, Leipzig 1939.
17. Schmid Walter: Vače, predzgodovinska naselbina; »Glasnik Muzejskega
društva«, str. 28.
18. Šnabl Rudolf: Ustno poročilo p kamniški keramiki.
19. Trdan Tone: V Dolini lončarjev, »Nas rod«, Ljubljana 1933/39.
20. Valvasor: Die Ehre des Herzogthums Krain, 1639. II. izdaja, II. knjiga;
str. 137: Smlednik, str. 214: Dolenja vas in Gorica vas, str. 215: Nemška vas in
Prigorica, str. 261: Horjul.
Opomba: Tehnične in ostale podatke o podeželski keramiki, ki niso bili
povzeti iz virov, sem dobil od lončarjev.
110    , _Jože Karlovšek
Résumé
LA POTERIE EN SLOVÉNIE
En Slovénie la poterie a une tradition ancienne. Comme ailleurs
pourtant, elle est en train, depuis le siecle dernier, de baisser a cause
de l'introduction de la cuisiniere ainsi que de la concurrence des
vaisselles d'usine modernes.
La principale piece de la poterie — la marmite pour la cuisson —
possede a présent une périphérie ventrue a forme ovale, a col bas et
embouchure étroite, rabattue vers l'extérieur. Les marmites des environs
de Črnomelj ont le plus grand diametre de panse (10 de hauteur contre
13 de largeur), tandis que les marmites de Komenda ont le plus petit
diametre (10 contre 9,7). Les autres produits caractéristiciues sont: che-
vrettes et casseroles, plats, tasses, petits pots a anses, moules a gâteaux,
terrines, écuelles, cruches, vases, pots a fleurs etc.
Quant aux décorations, les potiers en munissent surtout les plats,
les cruches et les vases. Les principaux motifs décoratifs sont les lignes
ondulées ainsi que les motifs végétaux et géométriques, le tout d'un
style primitif. On couvre la vaisselle d'ornements tracés avec de l'argile
blanche ou rougeâtre, ou avec des oxydes métalliques. La vaisselle
destinée a la cuisson n'est émaillée qu'a l'intérieur, tandis que les autres
récipients sont émaillés aussi a l'extérieur.
La poterie slovene des différents centres présente quelques varia-
tions en ce qui concerne les installations pot^res, le mode- de travail
et les formes des produits. A- ce point de vue cette poterie est assez
intéressante, puisqu'elle nous donne a la fois un aperçu de presque toutes
les phases principales du développement de la poterie.
Les principaux centres de l'arrondissement de Ljubljana (ancien-
nement de Kranj), ou l'on trouve encore des potiers actuellement, sont:
la vallée de Ribnica, les alentours de Šentjernej (Saint-Barthélemy),
Gradec dans la Carniole Blanche et les environs de Komenda.
Dans le voisinage de Črnomelj ou elle a disparu il y a quelques
années, la poterie était des plus primitives. Le tour y remontait aux
temps immémorables; on l'actionnait a la main; on cuisait la vaisselle
au grand air dans une meule sans parois. Au lieu de l'émaillage a
l'oxyde de plomb on améliorait la vaisselle en la plongeant a l'état
ardent dans un bain résineux et alcalin. Le tour («kôlo») était mu
par les femmes, alors que les hommes procédaient a la cuisson sur le
«paZisce», endroit ou se trouvait le four.
Dans la vallée de Ribnica le tour («kalurat») est de type moyen-
âgeux avec deux cadres croisés («mataruge^y) pour l'impulsion au pied.
On cuit la vaisselle dans les fours primitifs de forme ovale, installés
dans dés baraques de bois («ozagi»). Apres une premiere cuisson, la
vaisselle est émaillée a l'oxyde de plomb, mais sans quartz, puis cuite
une seconde fois.
Lončarstvo v Prekmurju 111
La poterie de Šentjernej se distingue par la qualité de son argile
rougeâlre et son beau galbe qui rappellent la céramique romaine. A l'ar-
gile et a l'émail on ajoute du quartz puloerisé. Le tour («sajba») est
d'un type plus récent; il a un axe tournant, sur leciuel est fixée la
plaque de travail et la roue inférieure pour l'impulsion au pied. Le four
est de forme cjuadrangulaire et possede des canaux de chauffage, une
cheminée et une grille.
La poterie de Gradec est d'origine plus récente et provient de la
Basse Carniole. Les fours sont déja en train de passer au type appelé
«muflooka» — dont le trait caractéristique est une double paroi. La oais-
selle n'est cuite qu'une seule fois; c'est pourquoi l'émail est appliqué
aux produits déja a l'état cru.
La poterie de Komenda se distingue par une argile résistante a
laquelle on ajoute du sable de quartz. Les fours y sont primitifs et en
forme de coupole sur un plan circulaire, Le tour (^koloorat») est de type
plus récent avec un axe droit que le potier, assis sur sa banciuette, fait
tourner sous l'impulsion de son pied gauche.