Učiteljski list GLASILO „ZVEZE SLOVANSKIH UČITELJSKIH DRUŠTEV V TRSTE". Izhaja 1., 10. in 20. vsakega meseca. — Uredništvo in upravništvo v Trstu (15), Via Udine 35, III.— Hrvatski dopisi naj se pošiljajo na naslov : Vinko Šepid, nadučitelj u Buzetu. — Izdaja .Zveza slovanskih učiteljskih društev v Trstu*, za uredništvo odgovoren Silvester Pertot. — List je za člane izdajateljice brezplačen, naročnina za nečlane Lir 24,— Tekoči poštni račun. — Tiska Tiskarna Edinost v Trstu. St. 2 V Trstu, dne 10. januarja 1924. Leto V. O poklicu učiteljice Wangel. Težnja za brezmejnim in neskončnim - za nedosežnim bo naposled Ivoj razum zagrnita v temno noč. Elida. — Ah da. da nad seboj čutim — kakor črne. brezglasne peruti! Wangel. — Do tega ne sme priti. Drugačna rešitev zate ni mogoča Vsaj jaz ne vidim druge In zato zato razveljavljam kupčijo na mestu. — Zdaj si moreš izbrati svojo pol v polni — v polni prostosti. S temi kratkimi stavki je Ibsen razrešil v znanem igrokazu «Gospa z morja» peripetijo žene, ki hoče svobodnega življenja pod lastno odgovornostjo. Odločitev se nanaša v drami zgolj na zakon med Wanglom in Elido, velja pa v prispodobi več ali manj za vse dejanje in nehanje današnje žene, ki se bolestno prebuja pod udarci gospodarskega in kulturnega razvoja, uničujočega rodbino največje zavetje ženske nravi. Čim širje obzorje ima žena, čim močnejša osebnost je, čim trdnejšo ima voljo, tem samostojnejše življenje zahteva- Razvoj je razvezal tudi tradicijo njenih dolžnosti, tradicijo predsodkov, ki jih je današnji čas previhral, tradicijo njene svetopisemske podložnosti in manjvrednosti po svobodni moderni vedi. Čuti in se zaveda gospodarskega izkoriščanja in njemu vzporednega, vedno nečastnejšega poniževanja, ki ga tudi z žrtvami, z največjim samozatajevanjem ne more ustaviti. Čuti in se zaveda brezpravnosti, ki je toliko trša, kolikor nižje pada nravnost družbe, zidane na svobodo gospodarskega izžemanja. Zato kliče iz globin, ki jo dušijo, in zahteva prostosti, ki je ima in je bo imel zanjo obstoječi red vedno manj. Med tovarišicami niso ostali ti klici brez odmevov in .več kot naravno je, da niso ostali brez odmevov. Kruh učiteljice je grenkejši kot kruh njenega stanovskega sodelavca. Kdor je močnejši, se v družbi lažje prebije skozi: učitelj si prej napravi pot s komolci kakor učiteljica, ki je pogosteje žrtev nasilstva, pa naj je to tudi manj odkrito in izzivalno. Krivice, ki se zgode učiteljem, so sicer vidnejše, one pa, ki jih učiteljice pretrpe, so često tragičnejše in bridkost-nejše. Učiteljev položaj v družbi je težak radi gospodarske in službene odvisnosti ter se le polagoma boljša, deloma vsled splošnega, svetovnega uveljavljanja gospodarsko šibkih, kakor tudi vsled neumornega stremljenja stanu, da si sam pomaga. Vendar se učitelju še ni treba odreči najelementarnejšim človeškim pravicam, za katere so učiteljice radi svoje službe pogosto prikrajšane, sužnje — telesne in duševne — nenaravnih razmer, ki se čimdalje usodneje odmikajo od edino pravega, od nravnega. Razumljivo je, če se vedno jasneje oglašajo ugovori proti naraščajoči moralni in kulturni bedi, ki zadevata ogromne plasti človeštva sploh, ženo in učiteljico pa še posebe. Razumljivo je, če išče družba izhoda iz mrtve soteske, kjer je stisnjena med dvema neprehodnima stenama, in če se najstrastneje trudijo za rešitev tisti, ki se položaja najbolj zavedajo. Učiteljica je dovolj visoko na piramidi družbe, da presodi svoj položaj in da se ozre naokrog- Ali naj gleda nema, kam leti človek, ki je izšel iz nje naročja? Naj resignira in pusti, da strup razje do dna razdvojeno dušo modernega človeka? V razkrojevanju družbe, ki je naglo napredovalo zadnjega pol stoletja in ki se danes bliža višku z gospodarskim razsulom celih zemelj, ima učiteljica dvojna nalogo: braniti sebe in dvigati rod, ki prihaja, pomagati prenoviti ga. Mnogo je ona ljubezen, ki jo ima za otroka komaj poznane matere. Ni pa dovolj, ako ne ve, kje so najgloblje rane naših dni, ako ne vidi vzrokov in posledic v najožjem krogu kakor pod najširjim obzorjem. Naš poklic dobi pravi pomen šele, ko se dvignemo k resnični prostosti samostojnega presojanja, poznavajoč nele vrline in slabosti človeka, ampak tudi vso izumetničeno zgradbo družbe, ki se danes ziblje v borbi duha s snovjo. Ni vse, kar potrebujemo, vzgoja. Mnogo či-njenic vpliva na njo. Vendar se na sploh mnogo premalo skrbi za vzgojo šoli odraslih deklet, ako pomislimo na duh časa, ki vlada danes tja do najubožnejših rodbin. Naglo izginja ona notranja lepota, iz katere edine raste trajna človekova sreča. Izginiti mora popolnoma, ako ne bo iz zdravih širokih plasti rešitve. Obubožali smo na ljudeh, to čutimo, in nič ni značilnej-šega, pravijo, za naš čas kot to, da moderno slovstvo skoro ne pozna več ženske, bi bi bila vzor, ki bi bila zmožna junaškega dejanja. Če tudi to dejstvo ne odgovarja resnici, je vendar znak naglega propadanja družbe. Kam tedaj, da se zjasni, da se luč prebije skozi megle? To vprašanje skušajo razrešiti tovarišice, ki vedo, da so naloge, ki čakajo le njih Če se doslej še ni storilo, kar bi se moglo, ni to vzrok, da bi se sploh ne pričelo. Potrebno je zbliža-nje, boljše medsebojno poznanje, razmišljanje o marsičem, kar je vredno truda; potreben je za- četek, v zavesti seveda, da je delo mnogo težje kot načrti, a da je delo tudi mnogo koristnejše kot beseda. Pot ni lahka in ne bo brez razočaranj; a je radostna, ker je pot navzgor, nav- Jedno praktično računalo Vrlo praktično, a k tomu najjeftiniie, onako domače, računalo jeste vrečica pasulja. Nemojte sc na ovo ironično nasmešiti, te ovo neračunalo računalo omalovažiti zato, što je domače, jeftino, a nijc kakvo skupotvorničko učilo. Doduše naše poznato i svagde u nas uvedeno i rabljeno rusko računalo ima svojih prednosti, ali nema sviju, dapače ima svojih zlih strana. Ima tu prednost, da je vidljivo čitavu razredu i da učitelj može svu decu najednom zaokupiti i na nj njihovu pažnju svrnuti, a konačno i to, što se na tom računalu razvidne desetice. Ima nasuprot tu manu i pomanjkanje, da ipak dcci ne može podati čvistog, solidnog pojma brojeva. Več zato ne, što rusko računalo ne pobudjuje u deci nikakve pažnje i interesa. A ovo dvoje jeste temelj svakoj uspešnoj obuci. Ovih mana ruskog računala nema naša vrečica pasulja. Molim, kakav interes da pobude one drvene, glupe krogljice?! Pasulji su pak beli, crni, šareni, žuti; ako ih dete zasije, od jednog zrna narasti če mu biljka fstabljika) sa više mošnja punih prekrasnog — ploda. To je život. A onda deca če pasuljima igrati, pa če oni u detetovoj ruci predstavljati nešto, čime oni sasma po miloj volji raspolažu, A u tomu baš leži povod i poticaj na pažnju i interes. Moramo naime znati i biti osvedočeni, da interes za računstvo počima istom tada, kada čovek (dete) nešto poseduje. Kada ljudi naime nešto poseduju i time stanu baratati, igrati, trgovati, jedva onda počimaju shvačati, razumiti brojeve i računske operacije. Dete ' počima pojmovati veličine (brojeve) na temelju onoga, što poseduju, te time raspolaže i stane izmenjivati ili trgovati. Ovo je vrlo važno u računstvu kod sviju ljudi, a osobito u računskoj obuci u pučkoj školi. I uprav u tomu leži sva pedagoško,didaktična važnost uporabe vrečice pasulja u pučkoj školi, pošto je to detetovo vlasni-štvo, kadro u njemu probuditi živu pažnju i interes. Pa napokom pasulji mogu detetu služiti u za-menu novca; mogu dakle predstavlajti novac. To je vrlo lako za učenikovu bujnu maštu (fantaziju). Eto, tu se otvaraju njemu sva vrata računanja i spekulacije; i pruža široko polje računskim operacijama, koje če učeniku razviti brojčane i računske pojmove. Igrajuči če on naučiti pojmovati ap-straktne brojeve i počimati če uistinu računati svesno i s razumevanjem, te tako dobiti prve stalne pojmove i temelje iz računstva. Poigrajmo se malko s detetom! Ima vrečicu raz-nobojnih pasulja. On če ih brojiti, da znadc za svoj posed (imetak). On če ustanoviti koliko imade belih, koliko črnih, šarenih, žutih... Pri tomu ispadu mu pod klupu nekoji. Tu če on ustanoviti, koliko mu ih je palo. Ako ih izgubi bilokako, izračunat če, koliko ih je izgubio, a koliko mu ih je ostalo. On dade prijatelju nekoliko pasulja, ili ih je od njega dobio, računat če, koliko mu ih je ostalo ili koliko ima tada. I o je prvo učenikovo zbrajanje i odbijanje, a da ne pozna ova izraze, Zar nije ovakovo «računa-nje» mnogo nazornije i svrsishodnijc negoli je ono računsko učiteljevo pitanje ili zadatak! Neko dete ima 5 jabuka; ako mu ih majka dade još tri, koliko zgor iz razdvojenosti in razdejanja dni, ki jih preživljamo. In ker je ta pot izbrana v polni svobodi, bo tudi koristna. ih tada imade? U tomu pitanju imade nešto zorno-sti, ali zorno nije ni izdaleka, a k tomu pitanje ne pobudjuje u detetu nikakve pažnje ni interesa. Da učenik dobro pojmi pitanje, valja da napne dobro svoju maštu; a čemu to? Da li napokom poseduje svako dete potrebnu moč mašte? Ne mučimo zelenu i nerazvitu decu apstraktivnostima i nečim, što jedva nadareno i zauzeto dete može velikim duševnim kapitalom i naporom predstaviti i sli vati ti! A eto doma i u ruci mu lepih, sitnih i milih zrnca pasulja, koje mu se pod prstima skližu ko jegulje. Tu je on u elementu; tu mu se odigrava jedan deo života, — života dečjega. Ta dete je igralo na pasulje onako maleno kod kuče i sa susedovom decom. Igrali su se trgovca. Koliko ih imaš ti? Ja ih imam toliko. Ja ih imam više šest; ti ih imaš manje šest od mene! Ja sam bogatiji. Deca kupuju i prodavaju raznovrsnu «robu». Plača se pasuljem. Tu deci vrve glavom samo brojevi, veličine. Tu se «računa», koliko je koji od dece izgubio, koliko dobio itd. Igrajmo se dalje! Dete zahvati nekoliko pasulja i upita prijatelja: Pogodi, koliko ih imadem u ruci! Odgovor pobudjuje veselost, što je ujedno ozbilj-nost. Pogodio si! Nijesi si pogodio! Sada deca izra-čunavaju za koliko je prijatelj pogrešio, Nisi pogodio; plališ globu. Tu opet računa, prisoodablja. Tu sada dete gubitak čuti, a to je najosctljivija stran čove-kova, pa i detetova. Igrajmo dalje! Deca postavljaju kupčiče pasulja, a onda če sudili i računati, gde ih je više, a gde manje; traže dakle razliku. Tada se oduzima ili dodava da budu jednaki kupčiči. Deca če bacati pasulje po jedan, po tri..,; te če računati koliko su ih bacili. Eto množenja. Kupčič če pasulja razdeliti na dva, tri,., dela, te ustanoviti, koliko ih je u svakome kupčiču. Evo delenja na vrlo praktičan način, čime če se učeniku postaviti temelj čitavomu računstvu. Svc se ovo postizava igrajuči, ručno (manuelno), ra-dom, životom. To bi spadalo u radnu školu, buduč je učenik ovako zaposlen dušom i tclom. Svi pedagogi moderni zagovaraju radnu školu, samo ne znadu uvek čima i kako da se deca zaposle i što da im ture u ruke. Mi smo im danas dali vrečicu pasulja. Nastavimo igru! — Nešto iz telovežbe. Deca če poredati pasulje po dva, po tri, četiri. Postavili če ih u bočne vrste i redove. Eto, to su vojnici ili sokoli postavljeni u red. Neka koračaju (marširaju) sad u vrstama, sad u redovima. Možemo pasuljima i risati. Učitelj če nešto narisati na ploči, a učenici če sliku «prerisavati» polaganjem pažulja u pravce i krivulje. Dečja če ovako slika izači izrazitija, jer če biti u bojama. Bele če naime položiti za jednu ertu, cine u drugu, šarcne u treču, prema slici i naputku učiteljevu. Ovako če učitelj u deci razviti na osobito zgodan način smisao za erte i za risanje, a prema tomu ove vežbe bi ujedno služile kao podvežba za pisanje. Pasuljima če deca ovako stvarati razne figure (slike) u bojama, što nemalo upliviše na njihovo čuvstvo i duševne sposobnosti. Dašto time se i oko njihovo oštri. Naša deca su večinom pastiri. Nek i u školi pasu stad. Beli pasulj nek su ovce, šareni debeli krave, ostali volovi; jedan poseban pasulj nek bude, pas, učiteljski list strun 11 a drugi pastir. Eto vam komadič iz pastirskog života! Ovako smo deci igrom protumačili, ali zorno, shvatljivo, živo i uspešno, razne brojčane odnošaje i njihove pojmove. Videsmo eto u kratko kako su pasulji neoporečno vrlo podesno učilo u pučkoj školi, bez kojih ne sme učenik u školu, Ako rusko računalo imade svojih mana, učenikova pasuljeva vrečica nema ih. Rusko računalo dosadjuje učenicima, pasulj ne če im do- IV e kaj misli o ženskem gibanju Današnja kritična doba nam je razdvojila duše, da ne vemo ne kod ne kam. Pred seboj vidimo bolnika, sezajočega čez vso zemljo, in vsak izmed nas je en ud tega bolnika. Njegova bolezen je socialno zlo, ki ga gleda in čuti vsak po svoje. Zato povsod splošen nered, rušenje, razkrajanje in presnavljanje, mrzlično iskanje, hotenje in močna vera v rešilno bodočnost. Pred najni so dnevi velikih ljudi in velikih idej, in mi čakamo, da se utrga plaz ter pomete in zdrobi vse, kar mu je na poti. Kjerkoli jo je človeštvo kdaj zavozilo, vse stoji danes z najvišjo potenco pred nami in vsega tega se tudi danes skušamo otresti. Zato vstajajo povsod gibanja različnih stremljenj, ki se mešajo ip pletejo in si iščejo novih smernic. Ta stremljenja pa so prava in neprava, in zato povsod pritiski in reakcije — boj. Očitno kakor še nikoli je danes tudi žensko gibanje, na katero se hočem v kratkem omejiti. Dandanes je ženska ali suženj razmer, ali pa opojna igrača za razposajeno razvedrilo, za kratko naslado, objekt puhlih šal in neokusnih dovtipov. Razgovori med njo in moškim imajo večina svoje težišče v seksuelnosti. Povsod drugod pa je neupoštevana, prezirana. To jo žali in ponižuje in zato skuša na plan, da se uveljavi. Ce vzamemo stvar v celoti, razločujemo v ženskem gibanju dvoje stremljenj, in sicer ono za izboljšanje gmotnega stališča, ki je materielno in ono za pridobitev človeškega dostojanstva, na katerem se čuti ženska prikrajšana in ki zadeva moralno stran. Vprašanje je: Ali moremo doseči v tej družbi zadoščenje temu obojemu? Da nam bo vse bolj jasno, moramo pogledati najprej, kje ima žensko gibanje svoje korenine in kdo je na njega vodilnih mestih. Dejstvo je, da sta tudi med ženstvom dva razreda — proletarijat in buržoazija, ki pa nista po čustvih tako strogo ločena kakor pri moških. Pokorščina, podrejenost in odvisnost od moža ju druži kolikortoliko. Oba razreda čutita pritisk, ki ga pa gledata v različni luči in zato ima tudi reakcija dve smeri. Prva se rodi v nižjih slojih in stremi po materielnem izboljšanju. To je borba za kruh. Ženska je danes brez izobrazbe in brez sredstev prepuščena sama sebi, vržena na cesto. Pri svoji družini ne more živeti, ker starši itak komaj čakajo, da otroci odrastejo, da jih nekoliko razbremenijo. Tukaj pa jim delajo hčere največjo preglavico in zato se jih navadno že ob rojstvu ustrašijo, ker vedo, kako negotova je njih bodočnost. Da se ohranijo, silijo potem v kakršnesibodi poklice, kjer se večkrat uničujejo duševno in telesno, se vežejo v zakon s komurkoli ali pa propadajo na cesti, tldtod nesrečni zakoni in prostitucija. In če ni ne ono ne drugo, se mora ženska nižjih slojev ncpre- sadili uz nešto učiteljeve gipkosli i taktike, a ne če ih ni utruditi kako ih umara naprotiv rusko računalo. — No mi ga ne čemo izbaciti iz pučke škole. Služi i on i ovakav kakav jest dobro deci, ali uz njega da rabimo i pasulje. Ne čemo se pokajati. Plodove brati čemo u višim razredima. — Kušajmo sva moguča sredstva da olakolimo učenicima pouku i da razumevanjem raste i napreduje. U tome baš leži jezgra uzgojne obuke. V. Š. stano boriti, da ohrani sebe ih družino. Na plan ne stopa nikdar, ker ji manjka izobrazba, ki bi ji poostrila vpogled v zunanji svet. Zna le čutiti in trpeti, saj so ji že od rane mladosti dalje pridigovali o skromni molčečnosti in udani potrpežljivosti. Ta žena tudi danes ne govori — zanjo govorijo dejstva. Dalje je ona tudi tako priklenjena na dom, da ako bi imela tudi zmožnosti, nima časa si ustvarjati svojih pravic in lastnih nazorov, ker je tu preveč zaposlena. Vsa številna hišna dela, oskrba in vzgoja otrok, prehrana, sploh vse, kar imenujemo dom in kar nam nudi dom, teži na njenih ramenih. Tu so neštevilna majhna, a nepogrešljiva dela, katerih na zunaj niti videti ni. Poleg tega pa so še dohodki, ki jih nosi mož, skromni ali sploh nezadostni ter ji dajo neprestano misliti in računati. Iz tega sledi, da se vse njene sile osredotočijo med tesnimi zidovi njenega doma. Kje pa naj vzame sedaj moč, da bo vplivala na zunaj? Moškemu je pri tem mnogo prihranjeno, ker njegovo delo je ali mehanično, ali pa toliko lahko duševno, da ni treba, da bi se mu žrtvoval ves. To so dejstva, ki govorijo za zboljšanje gmotnega položaja in podžigajo med nami razdraženost in nezadovoljnost, ki dosega danes tudi višje sloje, torej tudi one ženske, ki ne poznajo malenkostnih in skritih borb za vsakdanij kruh in ne vedo kaj je moreča tesnoba najslabših razmer. One imajo sredstva in čas, da se izobrazijo, in izobrazba da spozna-njef ki rodi nove potrebe. Zato so feministke, ki danes govorijo, same odlične gospe in ženske z višjo izobrazbo, torej ženska buržoazija. Tudi one so krivično prizadete marsikje in posebno se čutijo prikrajšane v človeškem dostojanstvu. In resnica je, da ženska nikdaV ne okusi priznanja, ampak se povsod zavrača kot manjvredna, omejena in malenkostna. Gotovo se v vsem ne more meriti z moškim, ker sta prav njiju duševnosti različni, pač pa ima svoje posebne sposobnosti, in skupno delo obeh bi sc v če-mersibodi medsebojno spopolnjevalo. Iz psihološkega vidika bi se morda to utemeljevalo tako: Bistvo v zaznavanju pojmov je med moškim in žensko različno. Vsi vemo, da ženska opazi kjersibodi marsikatere podrobnosti in malenkosti, katere moški prezre. Z majhnimi opazovanji si nabira dele za zaznavanje celote. To bi bilo nekako sintetično. Moški vidi vedno nekaj splošnega, torej zazna celoto in jo potem analizira in zato tudi lažje najde in poudari najvažneje in najbolj karakteristično. Umevno, da na tej podlagi zrastejo večja in močnejša dela, ki pa niso vselej enako popolna. Ker je ženska danes vedno nesrečnejša, se je naveličala onega vednega prikimovanja in odobravanja vsega, kar je prišlo od zgoraj, in je pričela stopati na nova polja, kjer opazuje položaj kritično. Našla je tu številne pogreške, ki jih je zakrivila višja moč nad njo in na njen račun. Njena nesamostojnost in nevednost ima izvir v enostranski in preozki vzgoji. Dalje je mnogo zastarelih zakonov, ki jih je ustvarjala obstoječa družba v svoje namene in ki so ženski pravi okovi, ker zabranjujejo svo- boden razvoj njeni osebnosti. To bo vzrok, da sili na vodilna mesta, ki so jih zavzemali le moški in ji ni dovolj, da se udejstvuje le reproduktivno, ampak tudi samostojno ustvarjajoče. Odtod boj za enakopravnost in boj za volilno pravico. Stremljenje je dobro, a smernice, ki so si jih dale, so za te čase zgrešene. Kaj nam pomaga, če dosežemo oboje in delamo po svojih idealnih programih, ki tako lepo zvenijo v ušesih, da bi skoraj vzkliknile: Da, da, to je naša rešitev! — ko pa nimamo mirnih tal in nas valovanje razdraženih mas zanaša semtertja. Mnogo sil in časa smo že potratile, ne O sestavljenih besedah Besedišče je pisan vrt, kjer je vsaka beseda lepa cvetica. Naša naloga je, ta vrt negovati, v njem pleti, saditi, cepiti. Pravopisnih pravil ne moremo določiti po živem govoru. Govori se hitro in zato se ne delajo premori med posameznimi besedami, ker se besede v govoru prelivajo druga v drugo. V govoru imamo živi naglas in živi poudarek, zato se razumevamo bolje in laže, kot če še lepše in še pravilneje sestavimo pisano besedo. Zato moramo biti pri sestavljanju pisane besede zelo previdni in natančni. Radi tega in pa radi enotnosti v pisanju skušamo, odkar pišemo, uvesti enotni pravopis, tako da bi si pravila ne nasprotovala, oziroma tako, da bi se ne pisale besede na tak način, da bi njih pisanje nasprotovalo pravilom. Tako postavljamo za pravopis pravila, ki niso izšla iz žive besede, ampak so nastala iz zdrave logike, iz sklepanja in primerjanja. Samo ob sebi se razume, da se nam še ni posrečilo, da bi imeli pravopisna pravila, proti katerim bi ne bilo nobenega ugovora. Poleg tega je prišlo v naš jezik toliko tuje navlake, da je joj. Učeni svet si je pokvaril uho s tujimi jeziki in uči po svojem pokvarjenem ušesu krivo vero; neučeni svet, ki pač ne more presoditi modrovanja učenega, mu sledi in ga še prekaša. Danes imamo v slovnici takšna pravopisna pravila, ki si nasprotujejo. Naši slovničarji jili niso proučili z vestnostjo in natančnostjo. Zdi se mi, da so bolj ugibali kot sklepali o njih. Premnogo ljuljke je nasejane po slovnicah in po knjigah. Besede se trpinčijo in mrcvarijo. Po nepotrebnem jih vklepajo v verige, jim odsekujejo ude. Uboge besede! Z omiko se pojmi od dne do dne množijo. Ker pa ne moremo za nove pojme vedno tvoriti novih besed in ker nam tudi pri tako veliki mnogoštevil-nosti končnic tudi teh nedostaja, si pomagaimo s tem, da imenujemo mnogo pojmov z dvema ali več besedami. Posebno neporabno bi bilo za zelo sorodne pojme tvoriti nove besede, ker bi se besedišče tako pomnožilo, da bi mu ne bili kos, Besedne skupine, ki nam rabijo za imenovanje enega pojma, se imenujejo sestavljene besede. Naše slovnice ločijo troje sestavljenih besed: spojenke, sestavljenke, sklopke. — Spojenke nastanejo tedaj, če se dve besedi tako trdno spojita, da tvorita eno besedo in se pišeta skupaj. — Sestavljenke so tedaj, če ohrani vsaka beseda svojo obliko in ostane zato še vsaka beseda samostojna. Sestavljenke se pišejo narazen, to je vsaka beseda zase. Sklopke poznamo po vezaju, ki nekako priklaplja vem pa, če ima katera sestradana rodbina zaradi-tega le en košček kruha več. Vse to šumi in vrši le tam zgoraj, spodaj pa obupujejo, ginejo, hirajo in sovražijo in ni jim mar za glasovnico. Mogoče je katera zadostila svojemu osebnemu ponosu in sedi danes na odličnem mestu, kjer enakopravno z moškim odloča v važnih vprašanjih, z drugo besedo, pomaga krpati to razdrapano družbo. Torej? Žensko gibanje v tej smeri ni nič druzega kakor operiranje z idejami. Danes pa vlada nasilje, na katero je treba reagirati z nasiljem. Mara. prvo besedo k drugi. Sklopki so torej takšne besedne skupine, kjer se dve besedi tako združita, da nista več dve besedi, ena pa tudi ne. Osnovna pravila, po katerih se moramo ravnati pri pisavi sestavljenih besed, so: 1.) Vsaka beseda, ki se pregiblje, je samostojna beseda. 2.) Besedne skupine, v katerih dobi prva beseda za trdimi osnovami spojilo o, za mehkimi pa spojilo e, so vedno spojenke, ker spaja to spojilo dve besedi v celoto. Prva beseda se tako trdno spoji z drugo, da se ne more več pregibati, ker je z drugo besedo trdno, neločljivo zvezana. Najprej bom govoril o sklopkih, da odpravim z njimi. Sklopki. Če se dve besedi vežeta z vezajem, sta z njim nekako sklopljeni kot dva železniška vozova; taki dve besedi tvorita sklopek. Po časopisih, časnikih in knjigah čitamo toliko sklopkov, da se bomo kmalu kosali s kitajščino. Naših pisateljev in pisarjev se je polotila neka nalezljiva bolezen, katere bacil je vezaj. Menda komaj čakajo, kdaj bi naš jezik poplemenitili s tem, da bi kam posadili tisti bacil v zgled in vzpodbudo drugim. Če že nočemo biti brez plemenitih sklopkov, se moramo ravnati po teh pravilih: Dve besedi tvorita sklopek, 1. če je med njiju predmetoma neka ■zveza, 2. če se končnica prve besede ob vstopu v sklopek ne izpremeni, 3. če se prva beseda pri pregibnih ne pregiblje, 4. če vsaka beseda ohrani svoj naglas. — Če nima sklopek vseh teh lastnosti, ne more biti nikakor pravilen. I. Po vseh teh pravilih so tvorjeni sledeči sklopki: Janežič-Sketova slovnica, Wolf-Pleteršnikov slovar, Matek-Peterlinova aritmetika itd. 1. V teh sklopkih je med obema imenoma neka zveza. Janežič je slovnico sestavil, Sket jo je iz-poplonil. Torej ni več samo Janežičeva, ampak tudi Sketova. 2. Končnica prve besede «Janežič» se ob vstopu v sklopek ni izpremenila, ampak je beseda takšna, kot če bi stala v edn. imen, samostojno: Janežič-Sketova slovnica. 3. Če ta sklopek sklanjamo, ostane prvi del neizpremenjen: Janežič-Sketove slovnice, Janežič-Sketovi slovnici. 4. Vsaka beseda je ohranila svoj naglas. Janežič-Sketova nista več dve samostojni besedi, ena tudi ne. Torej ni ne miš ne ptič. Sklopki so torej takšni spački. Zapomnimo si torej to le: Sklopki so nerodni spački in rabiti bi jih smeli le tedaj, ko bi nam ne bilo drugega izhoda. Naš jezik pa, ki je tako pregiben in voljen, da se’ po krivih učiteljih lahko prilagodi tudi tujim pravilom, da bi se ne mogel prilagoditi pravilom, po katerih se je razvijal! /* (Dalje). IZ ORGANIZACIJE NOVI ROD. Četrta številka izide v tem tednu. Vzlic skrbi uredništva, da bi bil mladinski list kolikor mogoče dovršen, ga v mnogih krajih mladina niti ne pozna. Imamo večje šolske občine, kjer je bilo včasi oddanih po 20, 30 mesečnih izvodov, a ni zdaj ne enega naročnika. To pa zgolj radi spremembe šolskega voditelja. Ponekod dajejo učiteljstvu učenci slabo spričevalo: sami se naročajo na list. Na Tolminskem, žal, ni dovolj poskrbljeno za na-ročbo Nov. rodu. Požrtvovalnosti onih poverjenikov, ki store, kar je v njih moči, se je zahvaliti, da se list vzdržuje in da ni doslej Zvezi v breme. PLAČEVANJE ČLANARINE. Ker je redno plačevanje članarine v poedinih učiteljskih društev velikega pomena, je vodstvo Zveze mnenja, naj bi se uvedli čeki, kakor jih je oskrbela Istrs. slov. učit. društvu Zadružna zveza v Trstu. Predsedniki okr. organizacij naj se obrnejo na osrednjega tajnika, da jim pošlje potrebno število čekov za vse člane. Sežansko učiteljsko društvo je imelo zborovati 2. II,, pa je odložilo zborovanje iz tehtnih vzrokov na poznejši čas. Goriško učiteljsko društvo ni dobilo dovoljenja, da bi imelo 3. t. m. občni zbor, ker se pravila še niso predložila oblasti v italijanskem prevodu. Mislimo, da to ne znači kršenja društvene svobode, in da bo Proces tov. Medveščeka Tov. Medvešček, šolski voditelj v Dekanih, predsednik istrskega slov. učit. društva, je bil od jeseni 1922. suspendiran od pouka vsled obtožbe falzifikacije ljudskega štetja v 1. 1921., ko je kol poverjenik izvršil štetje v enem delu Dekanov. Obravnava proti njemu je bila 28. minulega meseca in 7. t. m. pred sodiščem v Kopru. Državno pravd-ništvo je dvignilo proti njemu obtožbo predvsem radi družin Loredan in Morgan, ki sta tako pri reviziji kakor pri zaslišanju izpovedali, da govore družinski udje slovensko in italijansko, da pa rabijo doma le italijanski jezik. Pri obravnavi 28. dec. so bile zaslišane priče proti tov. Medveščeku, med temi tudi kr. marešalo Azzara iz Dekanov. Razpravljalo se je o obeh slučajih falzifikacije, o šoli v Dekanih, o zadostnem znanju italijanščine italijanskih državljanov, ki imajo drugi materini jezik, o pouku italijanščine, ki je bil poverjen v dekanski šoli tov. Medveščeku, o razgovoru poslednjega z orožniškim poveljnikom ter še o marsičem. Obtožencu se je očitalo, da je fabriciral Slovence, se vmešaval v javne zacleve ter zastrupljal razmere. Pri obravnavi 7. t. m. so nastopile priče prve obravnave in one, ki jih je predlagal obtožencev zagovornik. Šlo je najbolj za to, da se dožene, kaj se je govorilo o priliki prvega štetja pri obeh družinah, kjer je tov. Medvešček izvršil štetje. Nekatere priče se niso natančno spominjale vsega, ker sta pretekli že dve leti po onih dogodljajih. Zato so se ponovno zaslišali žena Loredanova in zakonska Morgan. Prva je povedala, da je rojena Slovenka, da pa govore v družini, v kateri je tudi hlapec Slovenec, italijanski jezik. Žena Morganova Pa je izjavila, da je o priliki štetja omenila Medveščeku, da govorita dva otroka, ki hodita v šolo v Dekanih, boljše slovensko kot italijansko, med- mogoče zborovati po izvršenih formalnih dolžnostih. Slomškova zveza je imela 9. t. m. občni zbor z običajnim dnevnim redom. Učiteljsko društvo za okraj Opatija-Volosko bo zborovalo koncem tekočega meseca. Diskusije. Naši italijanski tovariši pridno prirejajo med seboj, posebno v mestih, znanstvene diskusije o vsem, kar more zanimati učiteljstvo. Prav in dobro bi bilo, ko bi se tudi med nami to gojilo v večji meri kot doslej. Mlajše učiteljstvo bi na ta način izdatno spopolnilo svojo izobrazbo. Za sanacijo pevskega zbora Zveze. O priliki poroke t. J. Demarina in Zorke roj. Flego se je nabralo med svati 50 L. za pevski zbor. V isti namen darovala namesto cvetja na grob pokojne Mire Jerebove 10 L. tovarišica Angela Čendcm. Hvala, pa da bi se našli posnemovalci! Ukor. T ovariši Rakovšček, Podgornik, Matelič in tovarišica Gerželj so dobili ukor radi stilizacije priziva proti zavrnjenju pravil učiteljskega društva za tolminski okraj. Znak časa! Ni dobro, če se učitelj preveč zaveda, da je — tudi državljan! IZ UPRAVE. «Učiteljskega 1 i s t a» še vedno ni mogoče redno izdajati. Izhaja vsakega 1. in 15. v mesecu. Toliko v znanje radi reklamacij. — Št. 32 letnika 1923. je pošla in je ne bo mogoče poslati onim, ki je morda niso prejeli. tem ko se pri njih govori doma italijansko. Tov. Medvešček je vpisal nekatere ude obeh rodbin kot Slovence, nekatere kot Italijane. Priča Kosmina, mehanik iz Dekanov, izjavi, da mu je Morgan enkrat dejal, da je otroke vpisal kot Slovence. Morgan pa pojasni, da je dejal, da je Medvešček kot števni komisar vpisal otroke kot Slovence. Pri zaslišanju priče Fortune, — ki je prisostvoval štetju in poznejši reviziji, kakor tudi pri pričevanju g.ce Kosminove se je razvilo prerekanje, kaj je hotela pravzaprav dognati statistika: ali občevalni jezik ali narodnost ali zadostno znanje italijanščine. Na podlagi statističnih obrazcev je državni pravdriik Gargano trdil, da gre za jezik, ki se uporablja, ker je znal zadostno italijansko komaj Carducci. Tudi g.ca Kosmina ni prav vpisala in bi jo lahko obtožili, ker govori dobro italijansko. «Narečje», zavrne priča;