Matej Meterc Paremiološki optimum Paremiološki oPtimum Najbolj poznani in pogostipregovori ter sorodne paremijev slovenšcini Matej Meterc Ljubljana 2017 Zbirka: Lingua Slovenica 10 Urednica zbirke: Helena Dobrovoljc Matej Meterc Paremiološki oPtimum Najbolj poznani in pogosti pregovori ter sorodne paremije v slovenšcini Urednica: Helena Dobrovoljc Recenzentki: Erika Kržišnik, Vida Jesenšek Oblikovanje: Brane Vidmar Prelom: Simon Atelšek Izdal: Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU Zanj: Marko Snoj Založila: Založba ZRC, ZRC SAZU Zanjo: Oto Luthar Glavni urednik: Aleš Pogacnik Tisk: Collegium Graphicum, d. o. o. Naklada: 300 izvodov Prva izdaja, prvi natis Ljubljana 2017 Izid knjige je podprla Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS s sredstvi za sofinanciranje izdajanja znanstvenih monografij v letu 2016. Digitalna verzija (pdf) je pod pogoji licence https://creativecommons.org/licenses/by-nc-nd/4.0/ prosto dostopna: https://doi.org/10.3986/9789610504153. CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 811.163.6’373 METERC, Matej Paremiološki optimum : najbolj poznani in pogosti pregovori ter sorodne paremije v slovenšcini / Matej Meterc. - 1. izd., 1. natis. - Ljubljana : Založba ZRC, ZRC SAZU, 2017. - (Zbirka Lingua Slovenica, ISSN 1855-9425 ; 10) ISBN 978-961-05-0000-1 289617152 Vsebina Predgovor..................................................................................................... 9 1 Cilji raziskav za slovenski paremiološki optimum................................... 11 1.1 Predmet raziskav za slovenski paremiološki minimum ter optimum......11 1.2 Utemeljitev raziskav slovenske paremiologije ................................... 13 2 Teoreticna in metodološka izhodišca...................................................... 15 2.1 Kratek oris sodobne slovenske frazeologije in paremiologije............. 15 2.2 Teoreticna izhodišca – stavcni frazemi, paremije in pregovori ......... 19 2.2.1 Frazeologija in idiomatika ..................................................... 19 2.2.2 Frazeološke univerzalije......................................................... 21 2.2.3 Prekrivnost frazeologije in paremiologije .............................. 23 2.2.4 Pristopi k definicijam pregovora in razmejevanje pregovorov ter rekov.....................................29 2.2.5 Nekaj drugih paremioloških ťmalih žanrovŤ ........................ 33 2.2.6 Krilatost izraza kot poseben dejavnik ................................... 38 2.3 Metodološka izhodišca za izdelavo paremiološkega minimuma in optimuma........................................40 2.3.1 Pristopi k ugotavljanju poznanosti paremij............................ 41 2.3.2 Pristopi k ugotavljanju pogostnosti paremij...........................44 2.3.3 Pogostnost in poznanost paremij kot dva razlicna fenomena.... 45 2.3.4 Kritika koncepta minimuma ................................................. 46 2.3.5 Metodološka izhodišca za izdelavo paremiološkega optimuma... 46 3 Spletni vprašalnik o poznanosti slovenskih pregovorov, rekov in sorodnih paremij – izdelava paremiološkega minimuma .......... 49 3.1 Priprava izhodišcnega korpusa za slovenski paremiološki minimum in optimum ............................................... 49 3.2 Žanrska sestava izhodišcnega korpusa za slovenski paremiološki minimum in optimum ................................ 55 3.3 Struktura spletnega vprašalnika....................................................... 58 3.3.1 Uvodni del vprašalnika ......................................................... 58 3.3.2 Jedro vprašalnika z 918 paremijami ...................................... 59 3.3.3 Zakljucni del vprašalnika z dodatnimi vprašanji .................. 60 3.4 Izboljšave in dodatna orodja spletnega vprašalnika ......................... 61 3.5 Potek raziskave s spletnim vprašalnikom ......................................... 63 3.6 Tristo najbolj poznanih pregovorov, rekov in drugih paremij v slovenšcini – paremiološki minimum .................. 63 3.6.1 Demografski podatki vzorca govorcev za paremiološki minimum.....................................................64 3.6.2 Zamejitev slovenskega paremiološkega minimuma................ 67 3.6.3 Individualno poznavanje paremij – paremiološka kompetenca slovenskih govorcev...................... 69 3.6.4 Struktura slovenskega minimuma glede na vire za izhodišcni korpus................................................... 71 3.6.5 Dodatna redakcija minimuma............................................... 74 4 Korpusna raziskava pogostnosti paremij za izdelavo slovenskega paremiološkega optimuma................................. 75 4.1 Vecstopenjsko iskanje paremij v jezikovnem korpusu ter redukcija gradiva........................................................... 76 4.1.1 Iskanje s pomocjo konstrukcijskih vzorcev ............................ 77 4.1.2 Iskanje po polnopomenskih sestavinah.................................. 83 4.1.3 Alternativni nacini iskanja .................................................... 86 4.1.4 Reduciranje seznamov konkordanc........................................ 87 4.1.5 Variante in prenovitve paremij v korpusih.............................88 4.1.6 Krajšanje paremij .................................................................. 89 4.1.7 Daljšanje paremij................................................................... 89 4.1.8 Števniki in števke .................................................................. 90 4.2 Opažanja ob korpusni raziskavi ...................................................... 91 4.2.1 Neprototipna raba, podvajanje in vprašanje popularizatorjev ..... 91 4.2.2 Pretvorbe med ravnema stavcnih in besednozveznih frazemov......96 4.2.3 Pregovor v odnosu do povedi ................................................ 98 4.2.4 Veriženje frazemov ................................................................ 99 4.2.5 Tematsko-konstrukcijski vzorci ........................................... 101 4.2.6 Vezava dolocenih paremij na dolocen tip besedil................. 103 4.2.7 Intervali pogostnosti paremij iz slovenskega paremiološkega minimuma .............................. 104 4.2.8 Posebni dejavniki, ki vplivajo na pogostnost paremij v korpusu...105 4.3 Izdelava slovenskega paremiološkega optimuma ............................ 107 5 Paremiološki optimum v medjezikovni primerjavi – slovaška in slovenska paremiologija ...................................................... 109 5.1 Razmerje med pogostnostjo in poznanostjo paremij v obeh jezikih.....................................................................110 5.2 Pogosti konstrukcijski vzorci v slovenskem paremiološkem minimumu ......................................111 5.3 Tipi frazeoloških ustreznic med slovensko in slovaško paremiologijo................................................................117 5.3.1 Nekaj pristopov k frazeološkim ustreznicam .......................117 5.3.2 Prednosti uporabljene tipologije frazeoloških ustreznic ...........................................................119 5.3.3 Posamezni tipi jezikovnosistemske ekvivalentnosti med slovenskimi in slovaškimi paremijami.......................... 120 5.3.4 Nekaj odprtih prakticnih in teoreticnih vprašanj glede tipologije ...................................................... 136 5.4 Suprasemanticna ekvivalentnost in tipi diasistemskih razlik med slovensko in slovaško paremiologijo ............................. 140 5.4.1 Diahrona razlika...................................................................141 5.4.2 Diatopicna (teritorialna in dialektna) razlika....................... 147 5.4.3 Diaintegrativna razlika........................................................ 149 5.4.4 Diamedialna razlika ...........................................................152 5.4.5 Diastraticna (zvrstna) razlika................................................153 5.4.6 Diatekstovna razlika.............................................................155 5.4.7 Diafazicna razlika................................................................ 156 5.4.8 Dianormativna razlika..........................................................161 5.4.9 Diatehnicna razlika ............................................................ 162 5.4.10 Diafrekvencna razlika ....................................................... 162 5.4.11 Diafigurativna razlika ......................................................... 164 5.4.12 Diaanomalicna razlika ........................................................ 166 5.4.13 Soobstajanje in sovplivanje diasistemskih razlik.................. 167 5.5 Drugi semanticni odnosi med slovenskimi in slovaškimi paremijami ................................................................. 168 5.5.1 Protipomenske paremije znotraj enega jezika in v medjezikovni primerjavi ............................................... 169 5.5.2 Komplementarne variante paremij znotraj enega jezika in v medjezikovni primerjavi .................................... 173 5.6 Distribucija tipov ekvivalentnosti med slovenskim in slovaškim paremiološkim optimumom...................................... 177 5.7 Bližina paremiologij v širšem okviru – indici in perspektive ...........181 6 Paremiološki optimum v širši frazeološki sliki in slovaropisju .............. 185 6.1 Mesto optimuma v širšem polju slovenske stavcne frazeologije ...... 185 6.1.1 Razmerje med zastopanostjo enot slovenskega paremiološkega minimuma v pisni in govorni rabi.............. 186 6.1.2 Delna analiza odgovorov na vprašanja v zakljucnem delu vprašalnika .............................................191 6.1.3 Paremiološki optimum v razmerju do širšega polja stavcne frazeologije skozi prizmo uvajalnih sredstev......................... 198 6.1.4 Razmerje vzorca tristotih nakljucnih paremij, ki jih v korpusu uvaja uvajalno sredstvo ťrekŤ, do paremiološkega optimuma ......204 6.2 Uporabnost paremiološkega optimuma v frazeografiji in slovaropisju nasploh ............................................ 212 6.2.1 Vprašanje izbire paremiološkega gradiva za prikaz v slovarjih ............................................................. 213 6.2.2 Variantnost paremij v empiricnih raziskavah in slovaropisju ............................................................216 6.2.3 Sodobne oblike najbolj poznanih in pogostih slovenskih paremij – posodobitev paremiološkega optimuma v skladu s trenutno jezikovno rabo .......................................219 6.2.4 Pomenska razsežnost paremij v empiricnih raziskavah in slovaropisju .................................................... 230 7 Seznam najbolj poznanih in pogostih slovenskih pregovorov in sorodnih paremij (paremiološki optimum)....................................... 237 8 Literatura in viri ................................................................................... 251 8.1 Literatura v latinici ........................................................................ 251 8.2 Literatura v cirilici.........................................................................264 8.3 Viri (slovarji, zbirke in korpusi)...................................................... 265 8.4 Ostali viri ......................................................................................266 9 Summary ............................................................................................. 269 Imensko kazalo ....................................................................................... 273 Stvarno kazalo ........................................................................................ 277 Predgovor Pregovori, reki in njim sorodni stavcni frazemi, ki jih obravnava to delo, spadajo v okvir paremiologije, ki z jezikoslovnega vidika sodi v frazeologi­jo, z vidika žanrskih znacilnosti teh frazemov pa v slovstveno folkloristiko. Paremiološke enote oziroma paremije predstavljajo v slovenšcini raznoliko in številcno množico izrazov, ki v strnjeni in lahko zapomnljivi obliki po­sredujejo široko paleto sporocil, naukov in ucinkovitih opisov zelo tipicnih pa tudi zelo specificnih življenjskih situacij. Zaradi te trajne izrazne moci so paremije nepogrešljiv del procesa sporazumevanja. Mnoge so v slovenskem govornem prostoru prisotne že stoletja, mnoge pa so nastale v zadnjem casu ali pa se frazeologizirajo prav v danem trenutku, zato po eni strani veljajo za posrednike davnih opažanj ter izkušenj, ki jih generacije govorcev pre­dajajo naslednjim generacijam, po drugi strani pa za jezikovna orodja, ki kljub ustaljenosti pomena in oblike z vsako novo rabo lahko enkratno ali za dlje casa pridobijo kakšen nov odtenek. Zato je pomembno vedeti, kateri pregovori, reki, frazeologizirani slogani, velerizmi in sorodne paremiološke enote so v današnjem casu med slovenskimi govorci najbolj poznane in v rabi najbolj pogoste. To jedro slovenske paremiologije skuša v najvecji možni meri zajeti paremiološki optimum, ki je nastal z obširnima raziskavama med slovenskimi govorci ter v množici sodobnih pisnih besedil jezikovnega korpusa FidaPLUS. Paremiološki optimum skuša slovenskim govorcem in raziskovalcem slovenšcine po svetu ponuditi odgovor na naslednja vpraša­nja: Katere izmed do sedaj uslovarjenih slovenskih paremij danes spadajo v okvir aktivno rabljene ali vsaj pasivno poznane slovenske frazeologije? Katere izmed njih so danes med najbolj pogostimi v slovenskih besedilih? Katere variante paremij prevladujejo v današnji rabi ter kakšno je razhaja­nje med njimi ter oblikami v trenutnih slovarjih in zbirkah? Koliko izmed devetstotih enot, ki so bile vkljucene v anketno raziskavo, slovenski govorec v povprecju pozna ter uporablja? Katere nove pregovore in sorodne paremije lahko še najdemo? Od kod prihajajo in kako nastajajo nove paremije? Kako lahko na podlagi paremioloških minimumov ter optimumov slovensko pare-miologijo umestimo v širši slovanski kontekst? Kaj lahko glede na opravljene raziskave pricakujemo od sodobnega slovaropisnega opisa tega dela slovenske frazeologije? Delo, ki je pred vami, prinaša odgovore na ta in še na nekatera druga vprašanja, skuša pa tudi odpreti nova vprašanja in s tem spodbuditi druge raziskovalce k nadaljnjim raziskavam. 1 Cilji raziskaV za sloVenski Paremiološki oPtimum V uvodnem delu bomo naprej predstavili predmet raziskav za slovenski paremiološki optimum ter na kratko argumentirali, zakaj paremiološki optimum predstavlja pomemben cilj v mednarodnem okviru in kori­stno metodološko izhodišce za nadaljne raziskave. Nato bomo uteme­ljili, zakaj so sociolingvisticne in korpusne raziskave potrebne v okviru slovenske in svetovne frazeologije. 1.1 Predmet raziskaV za sloVenski Paremiološki minimum ter oPtimum S pomocjo sociolingvisticnega vprašalnika je bil v okviru doktorskega dela, v katerem smo potrebovali dovolj reprezentativno množico enot za primerjavo s slovaško paremiologijo, ustvarjen slovenski paremiolo­ški minimum – lestvica tristotih najbolj poznanih do sedaj uslovarjenih slovenskih paremij. Paremiološki minimumi že nekaj desetletij veljajo za eno glavnih izhodišc za proucevanje tega dela frazeologije, tako da se je z nastankom minimuma slovenšcina pridružila vrsti jezikov, ki tak minimum imajo. Slovenski paremiološki optimum – lestvica tri­stotih najbolj poznanih ter pogosto rabljenih slovenskih paremij – pa je nadgradnja paremiološkega minimuma, saj v njem poleg poznanosti enot po metodologiji slovaškega frazeologa Petra Durca upoštevamo tudi njihovo pogostnost v besedilih jezikovnega korpusa. Ta nabor naj­bolj poznanih in pogostih pregovorov, rekov in sorodnih paremioloških enot lahko služi za metodološko dobro podprto primerjavo s stanjem v drugih jezikih. Zato s primerom podrobne kontrastivne analize sloven-ske in slovaške paremiologije, ki je vkljucena v to delo, želimo spod­buditi frazeologe k primerjalnim raziskavam z jeziki, v katerih so bili podobni minimumi ter optimumi že doloceni. Vrh slovenskega pare-miološkega minimuma bomo zato primerjali še z vrhom ceškega, polj­skega in ruskega minimuma ter ocenili, kako izsledke naših raziskav lahko umestimo v mrežo medjezikovnih primerjav, ki so jih vzpostavile sorodne paremiološke in frazeološke raziskave po svetu. V tem delu se posvecamo predvsem slovenskim pregovorom, re-kom in sorodnim paremijam ter paremiološki optimum predstavlja-mo kot izhodišce za spoznavanje in nadaljnje raziskovanje tega spek­tra slovenšcine. Dolocitev jedra najbolj poznanih in pogosto rabljenih paremioloških enot je poleg umestitve slovenske paremiologije med paremiologije drugih jezikov uporabna z jezikoslovnih, fokloristicnih, zgodovinskih, socioloških, pedagoških, psiholoških in še kakšnih vi-dikov. V tem delu se bomo posvetili predvsem raziskovanju paremi­ologije z razlicnih jezikoslovnih vidikov, zgledu podrobno razclenjene primerjave s paremiologijo sorodnega slovanskega jezika (slovašcine) ter vrednotenju uporabnosti podatkov, ki sta jih prinesli obe raziskavi, za slovaropisje. Paremiološki optimum na koncu tega dela navajamo v ce­loti s podatki o stopnji poznanosti in pogostnosti paremij v jezikovnem korpusu ter s podatki o razhajanju njihove trenutne glavne slovarske variante z varianto, ki glede na raziskavo v jezikovnem korpusu Giga­fida danes prevladuje v rabi. Kot si bomo podrobneje ogledali v nada­ljevanju, se v slovenskem jezikoslovju in slovstveni folkloristiki izraz paremiologija v zadnjem desetletju pojavlja pogosteje, izraz za njeno osnovno enoto (paremija ali paremiološka enota) pa redkeje. Termin paremija v slovenšcini še ni uveljavljen, pojavlja pa se izraz paremiološka enota (Ulcnik 2011: 64). Menimo, da je enobesedni termin paremija potreben zaradi zgošcenosti in sistemske analogije z drugimi enobe­sednimi termini, kakršen je frazem. Poleg tega je termin, kot bomo pokazali v nadaljevanju, v rabi tudi v drugih evropskih frazeologijah in paremiologijah. Namesto pojma paremija v clankih prevladujeta izraza recenica in pregovor, ki pa ne oznacujeta enakega nabora enot oziroma se z njim le delno prekrivata. V našem delu bomo uporabljali predvsem termin pregovor in nadpomenska termina paremija ter stavcni frazem. V nadaljevanju bomo predstavili še nekaj paremioloških žanrov, ki so bili zajeti v našo raziskavo: velerizme, antipregovore in splošnice. Širšim paremijam, kakršne so npr. uganke, se ne posvecamo. Dejavnik pripi­sovanega avtorstva, po katerem dolocene paremije lahko oznacimo za krilatice, obravnavamo kot posebno oz. nadžanrsko merilo. 1.2 utemeljiteV raziskaV sloVenske Paremiologije Paremiologija je bila v okviru slovenske frazeologije do nedavnega še slabo raziskana (Kržišnik 2013: 25). Poleg tega manjka metodološko zgledno zasnovan slovar paremioloških enot v sami slovenšcini in tudi podobni vecjezicni slovarji. Empiricne paremiološke raziskave bi mo­rale biti po Grzybkovem mnenju (2008: 43) odlocilno merilo za uvr-šcanje pregovorov in drugih paremij ter njihovih variant v zbirke. Isti avtor je še ob koncu prejšnjega desetletja strnil, da širokih empiricnih raziskav paremij v slovenskem jezikoslovju skorajda ni, gradivo v zbir­kah slovenskih pregovorov, ki so izšle v zadnjih desetletjih, pa je v veliki meri prepisano iz starejših zbirk, podatkov o njegovi poznanosti med govorci pa nimamo. Poudaril je tudi, da so dosedanje zbirke pregovorov in rekov neznanstvene ali pa je njihova znanstvena raven v primerjavi z jezikovnimi prirocniki za druge jezikovne ravni nizka. Pomen dela, ki je nastalo s paremiološkim optimumom, utemeljujemo z zaostankom slovenske paremiologije in paremiografije za modernimi potrebami kljub narašcajocim možnostim, ki jih je v zadnjem desetletju 20. in prvem desetletju 21. stoletja ponudil razvoj vede, prav tako pa tehnike, ki je v pomoc pri razvršcanju in obdelavi gradiva. Nacrt za sociolingvisticne in korpusne raziskave v slovenšcini je dodatno spodbudilo zavedanje o skokovitem razvoju frazeologije v za­dnjih dveh desetletjih. Na ponovni zagon frazeologije in paremiologije v devetdesetih letih sta vplivala predvsem dva dejavnika. Prvi dejavnik, ki je odpravil zastoj, v katerem se je frazeologija znašla v osemdesetih letih, je bil, kot strne Durco (1996: 91–93), razcvet sodelovanja ger­manistike s slavistiko, ki je dolgo vodila v vzpostavljanju znanstvenih temeljev te vede. Drugi dejavnik je razvoj informacijske družbe in splet­nih orodij, med katerimi je na frazeološke raziskave najmocneje vpli­vala pojavitev jezikovnih korpusov. Frazeologija je v okviru korpusnega jezikoslovja našla dodatno spodbudo za raziskovanje razmerja med jezi­kovno normo in rabo ter med ustaljenostjo in variantnostjo. Jezikovni korpus nam omogoca sistematicen pregled ogromnih zbirk besedil in s tem tudi dolocitev pogostnosti frazemov (prim. Cermák 2003: 15–16), kar je bistveno za našo korpusno raziskavo. Sociolingvisticni vprašalnik o poznavanju slovenskih paremij vkljucu­je nabor potencialno znanih uslovarjenih paremij, poleg tega pa nas zani-ma, katere paremije poleg teh iz jedra vprašalnika anketiranci še poznajo. Zato vprašalnik razumemo kot dolgotrajnejši projekt, ki bo anketirancem na voljo še vec let, in obseg podatkov v njem vseskozi rase. Zavedamo se pomena raziskovanja paremiologije, ki (še) ni uslovarjena ali registrirana v zbirkah. Zato bomo predstavili tudi delno analizo odgovorov na zakljucna vprašanja v vprašalniku o poznavanju slovenskih paremij. Analizirali bomo odgovore, v katerih so anketiranci dopisali dodatne enote poleg tistih, ki so bile vkljucene v jedro vprašalnika. Na kratko si bomo ogledali tudi od­govore na vprašanje o šaljivih posegih v pregovore in reke, med katerimi pricakujemo precejšen delež neustaljenih in tudi ustaljenih antipregovo­rov. Vprašalnik nam bo poleg seznama najbolj poznanih paremij omogocil tudi razvrstitev odgovorov v seznam najbolj aktivno rabljenih paremij po intuitivni oceni anketirancev. To bomo izkoristili za ugotavljanje razmerja med pisno in govorno rabo paremij. Ta pogled bomo primerjali z rezultati manjše raziskave v slovenskem govornem korpusu GOS. Korpusna raziskava pogostnosti 300 najbolj znanih slovenskih pa-remij v korpusu FidaPLUS je potekala z dvema osnovnima tipoma iskal­nih pogojev, preizkusili pa smo tudi nekaj alternativnih iskalnih pogo-jev. Iskalni pogoji prvega tipa se opirajo na prepoznane konstrukcijske vzorce paremij, iskalni pogoji drugega tipa pa na njihove polnopomenske leksikalne sestavine. Že sama korpusna raziskava nam omogoca primer-javo nekaterih znacilnosti pojavljanja slovenskih paremij v konkretni be-sedilni rabi. V njej smo pozorni na njihove medravninske pretvorbe v besednozvezne frazeme. Na vec mestih posvecamo pozornost uvajalnim sredstvom in prikažemo tudi, kako lahko z njihovo pomocjo išcemo nove paremiološke enote. Fenomen neprototipnih zgledov paremij v jezikov­nem korpusu navezujemo na problematiko redukcije konkordancnih se­znamov ter na fenomen popularizatorjev posameznih paremij. 2 teoreticna in metodološka izhodišca Po kratkem vpogledu v stanje slovenske frazeologije in paremiologije bomo predstavili kljucne teoreticne postavke in dileme, ki se ticejo raz­mejitve med frazeologijo in idiomatiko, frazeoloških univerzalij, prekriv­nosti frazeologije in paremiologije, pristopov k definicijam pregovora ter drugih paremioloških žanrov. Natancno si bomo ogledali razvoj metodo­logije vzpostavljanja paremioloških minimumov v svetovni frazeologiji. 2.1 kratek oris sodobne sloVenske frazeologije in Paremiologije Slovensko frazeološko terminologijo je prvi skušal sistematizirati Jože To­porišic v clanku K izrazju in tipologiji slovenske frazeologije (1974). Preden sta v njej v devetdesetih letih prevladala izraza frazem in frazeološka eno­ta, je Toporišic predlagal frazeologem (1974: 273), da bi ga lahko uvrstili v red pojmov fonem, morfem, tonem in sintaksem, ruski termin frazeo­logizem pa predlagal za oznako variant posameznega frazeologema, kar se ni prijelo. V prispevku se je oprl na teorijo Šanskega (1963). Podal je še oceno takratnega stanja frazeologije, ki je bila v sredini sedemdesetih let še v povojih. Kasneje se je posvetil tudi primerjalnim frazemom v zbirkah pregovorov in rekov (1985) in znacilnostim dvodelnih frazemov – dvoj-cicev (1996). Dodatek k Toporišicevemu terminološkemu premisleku je prispeval Matej Rode v kratkem clanku Semanticni odnosi v frazeologiji (1975). Pisal je o razlicnih stopnjah variant, sinonimiji in delni sinonimiji, antonimiji, polisemiji in homonimiji. Najvecji pecat je slovenski frazeologiji nedvomno dala Erika Kr-žišnik. Od konca osemdesetih let (1987) v slovenskem jezikoslovju po vzoru ceških (Cermák) in slovaških (Mlacek) frazeologov uporablja ter­min frazem. Glede termina stalna besedna zveza poudarja (1986), da moramo locevati med frazeološkimi in nefrazeološkimi stalnimi bese­dnimi zvezami. Uveljavila je termin prenovitev (1987, 1987a, 1990), raz­iskuje pa tudi povezave med kulturologijo in frazeologijo (2005, 2008, 2008a). Vseskozi se posveca odnosu frazeologije do jezikovne norme in uslovarjanju frazeologije (1988, 1996, 2000, 2001, 2003, 2004, 2004a, 2006, 2009). O tej temi razmišlja tudi z diahronega vidika in poleg pri­merov frazeoloških napak obravnava primere ustaljevanja odstopov od norme (1996, 2006). V pogledu na razmejitev pojmov frazem in idiom se strinja (2010) s Cermákovim konceptom rabe teh dveh pojmov za razlicna vidika. Tako kot Cermák obravnava enobesedne idiome, izraz frazem pa zamejuje na vecbesedne enote. V zadnjih dveh desetletjih se je v slovenski frazeologiji okrepilo za­nimanje za korpusni pristop k frazemom (Gantar 2006, 2007, 2007a), pragmaticne frazeme (Stramljic-Breznik 2001, Jakop 2006, 2011), mi-nimalne frazeme (Babic 2008), frazeodidaktiko (Jesenšek 2007, 2009, 2009a, 2010, 2011), narecno frazeologijo (Poklac 2004, Marc Bratina 2009, Smole 2015) in izvor frazemov (Keber 1995, 2001). Leta 2005 je Slovenija v Strunjanu prvic gostila mednarodno konferenco Europhras z naslovom Frazeologija v jezikoslovju in drugih vedah. Soorganizirali sta jo Filozofska fakulteta v Ljubljani (Oddelki za slovenistiko, slavistiko in germanistiko) in Inštitut za slavistiko Univerze v Gradcu. Za slovensko frazeologijo je pomemben tudi izid Slovarja slovenskih frazemov (Keber 2012). Slovar je naletel na kritiko (Kržišnik 2004b) že pred izidom, ko je bil objavljen njegov Poskusni zvezek (Keber 2003). Kritike so bili de­ležni zvrstna obravnava frazemov, merila za (ne)vkljucevanje frazemov v slovar (Kržišnik 2004b: 200–201), odnos med lematizirano obliko, tipicno uresnicitvijo in invariantno obliko (2004b: 201–202), obravna­va pragmaticnih frazemov (2004b: 202) in obravnava variant (2004b: 205–206). V slovenski frazeološki terminologiji se je v zadnji cetrtini 20. sto­letja na Toporišicevo pobudo (1974: 273) zacel uporabljati terminološki par reklo in recenica – prvi za oznacevanje besednozveznih, drugi pa za oznacevanje stavcnih frazemov. Kljub temu da paremiologiji jezikoslov­je tudi v slovenskem prostoru dolgo ni posvecalo veliko pozornosti, je Teoreticna in metodološka izhodišca stroka ni povsem izkljucila v smislu ožjega dojemanja frazeologije. Izraz paremiologija je sicer v zvezi z raziskovanjem slovenskega jezika prisoten že dolgo, saj je zbirka slovenskih pregovorov, ki jo je leta 1592 v Gradcu izdal Hieronim Megiser, nosila ime Paroemiologia. Tudi v omenjenem terminološkem clanku Toporišic omenja paremiologijo kot vedo in ume-šca stavcne frazeme v sestavni del frazeologije: ťNaše izrocilo prišteva torej k frazeologiji tudi pregovore, reke, prilike ipd., po našem mnenju upraviceno; jasno pa je, da so frazeologemi te vrste v primeri z nestavcni-mi nekaj posebnega.Ť (1974: 274). Dodaja, da je nadaljnja delitev recenic glede na razlicne parametre na pregovore, reke, izreke, prilike ipd. mo­goca, vendar se urejanja tipologije ne loteva in to prepušca folkloristom. Do sistematiziranja teh oznak v slovenski frazeologiji do danes ni prišlo. Toporišicev termin recenica se sicer v zadnjih dveh desetletjih še pojavlja, a se ni uveljavil. Njegova raba je v strokovnih clankih zacela pešati soca­sno z uveljavljanjem termina frazem. Ob razmejevanju besednozveznih in stavcnih frazemov prevladuje osredotocanje na pregovore, kar pa je po naši oceni prevelika posplošitev, saj so pregovori le eden izmed tipov stavcnih frazemov in prav tako le eden izmed paremioloških žanrov. S slovensko paremiologijo so se pred devetdesetimi leti ukvarjali tudi nekateri folkloristi in etnologi npr. Milko Maticetov (1952, 1956, 1968), v zadnjem casu pa Marija Stanonik (2001, 2008, 2009) in Saša Babic (2011, 2012). Saša Babic ugotavlja, da paremiologiji namenja pozornost predvsem jezikoslovje, slovstvena folkloristika pa nekoliko manj (2011: 28). Po njeni oceni v zadnjem casu primanjkuje terenskih raziskav, saj je obsežno gradivo lažje pri dobiti iz medijskih objav kot s terena (2011: 31). Etnologinja Marija Makarovic je opravila obsežno terensko raziskavo poznanosti stotih pregovorov med 64 govorci iz 57 krajev po Sloveniji (1975). Grzybek v prispevku Fundamentals of slove­nian paremiology (2008: 24) poudarja, da njena raziskava v slovenskem prostoru pomeni pionirsko delo na podrocju sodobne empiricne pare-miologije. H kritiki Slovarja slovenskih frazemov se moramo vrniti tudi v okviru paremiologije. Tako Rojs (2012: 210) kot Konickaja (2012: 171) izpostavljata kontradiktorno zamejitev vsebine slovarja na ožjo frazeologijo brez stavcnih frazemov in hkratno uvrstitev nekaterih pre­govorov vanj. Kritizirata avtorjevo skopo obrazložitev, da je ťtako zah­tevala aktualna govorna rabaŤ (Keber 2012: 9). Dodamo lahko, da bi ob sklicevanju na aktualnost in rabo uslovarjenih paremij pricakovali argumentacijo s sociolingvisticno ali pa korpusno raziskavo, ki je avtor ni izpeljal. Polona Gantar (2013: 11) pregovorom, ki jih je uslovaril Ke­ber, ocita tudi neskladje z rabo, kar je razvidno iz primerjave s stanjem, kot ga kažejo jezikovni korpusi. Pregovorom sta se v zadnjem casu posvecali s kulturološkega vidika Erika Kržišnik (2005, 2008) in Irena Stramljic Breznik (2007), z vidi­ka poucevanja tujega jezika Vida Jesenšek (2007, 2007) in Nada Šabec (2007), z vidika uslovarjanja in spletnih podatkovnih baz Jesenšek (2011) in z vidika diahronih sprememb Natalija Ulcnik (2011). Med medna­rodnimi projekti, v katere je bila v zadnjem casu vkljucena mariborska germanistika na celu z Vido Jesenšek, izpostavimo projekt SprichWort, ki je trajal od leta 2008 do 2010. Oddelek za germanistiko Filozofske fa-kultete Univerze v Mariboru ga je vodil v sodelovanju z univerzami Sze­ged (Madžarska), Trnava (Slovaška), Zlín (Ceška), TU Graz (Avstrija) in Inštitutom za nemški jezik v Mannheimu (Nemcija). V njegovem okviru je nastala petjezicna spletna podatkovna baza s paremiološkimi ustrezni­cami (iz slovenšcine, nemšcine, cešcine, slovašcine in madžaršcine), opre­mljenimi z razlago pomena in komentarji o posebnostih rabe, ustaljenosti in variantnosti. Izhodišce za medjezikovno primerjavo je bil nabor 300 najbolj pogostih nemških pregovorov glede na zglede v korpusu DeReKo (Steyer 2012). V slovenski paremiologiji je ta projekt okrepil zanimanje za frazeološke ustreznice, za slovaškega paremiologa Durca, ki je prav tako sodeloval v projektu, pa je pomenil dodatno spodbudo za izdelavo sodob­ne tipologije frazeoloških ustreznic in suprasemanticnih razlik. V Mariboru je leta 2012 potekala mednarodna konferenca Eu-rophras s podnaslovom Frazeologija in kultura, na kateri je bila dobro zastopana tudi paremiologija. Mariborska germanistika je leto kasneje v sodelovanju z ljubljanskim Inštitutom za slovensko narodopisje prire­dila tudi dvodnevno frazeološko in paremiološko konferenco z naslo­vom Vec glav vec ve: Frazeologija in paremiologija v slovarju in vsakdanji rabi, leta 2015 pa je v Ljubljani v organizatorstvu Oddelka za sloveni­stiko Filozofske fakultete in Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša potekala konferenca z naslovom Prostor in cas v frazeologiji. Teoreticna in metodološka izhodišca 2.2 teoreticna izhodišca – staVcni frazemi, Paremije in PregoVori Preden izpostavimo nekaj pomembnejših terminoloških in teoreticnih razmejitev, poudarimo, da se na razlicnih ravneh frazeologije vedno znova pojavljajo težave, ki izvirajo iz neostrih mej in prehodnosti ene pojavnosti v drugo. Problem širših in ožjih teoreticnih in terminolo­ških zamejitev izhaja že iz dejstva, da se raziskovalci opirajo na tipicne lastnosti, s tem pa posledicno v razumevanju frazeološkega in paremi­ološkega gradiva, ki je izredno živo in plasticno, ustvarijo predstavo o jedru in obrobju. S te tocke vodi vec poti, ki problematiko še dodatno poglobijo. V sinhronem smislu gre za možnost poudarjanja jedra in izlocanja obrobnih pojavov iz raziskave, redkeje pa za poudarjanje ob-robij kot sticnih tock z drugimi pojavnostmi. Tako v sinhronem smislu (vzporedne terminološke postavke) kot v diahronem (razvojno spremi­njanje postavk) frazeologi dolocajo podobne, a delno drugacne nabore tipicnih lastnosti, ki zamejujejo predmet njihovega proucevanja. Naj­prej se bomo na kratko posvetili primeru vzporednega razvoja dveh zelo sorodnih konceptov idioma in frazema, ki je povezan z vprašanjem spodnje (besedne) zamejitve proucevanih enot. Druga problematika, ki se zacenja pri zgornji meji oz. stavcnem frazemu, se še dodatno povecuje, ker sta frazeologija in paremiologija v svojo terminologi­jo vkljucili nabor splošnih (laicnih) in tradicionalnih oznak. Zaradi kolicine sopomenskih in delno sopomenskih oznak, ki po eni strani presega terminološke potrebe, po drugi pa jih povsem ne zadovoljuje, sta morali frazeološki in paremiološki terminologiji neizbežno izbirati selektivno in s tem vzpostavili razkorak, h kateremu je treba pazljivo pristopiti. 2.2.1 Frazeologija in idiomatika Vprašanje, kaj je osnovna enota frazeologije, je bilo bistveno, ko se je frazeologija še oblikovala kot samostojna disciplina, pomen tega vprašanja pa se od casa, ko je frazeologija že razmeroma utrdila svoj status, ni zmanjšal. Vzporedno z razvojem frazeologije, ki je prevlado­vala v slavisticnih in kasneje germanisticnih študijih, se je, predvsem v romanskih in anglisticnih študijih, razvijala idiomatika. Da gre pri uporabi terminov obeh disciplin ponekod za vzajemno prepletanje, ponekod pa za nedisciplinirano rabo, ugotavlja Kržišnik (2010: 84). Mlacek poudarja, da je razumevanje termina idiom prešlo od Saus­surejevega pojmovanja vsega, po cemer je dolocen jezik specificen po oblikoslovni, skladenjski, besedotvorni in glasoslovni plati, k po­imenovanju za vse ustaljene besedne zveze v zahodnem jezikoslovju (1984: 22). Tu se ponovno zastavlja vprašanje, kaj predstavlja celoto, saj frazeologi nemetaforicnih frazemov pogosto niso prepoznavali kot frazeme. Mlacek dodaja, da je ta izraz vcasih rabljen kot sopomenka tipu frazemov, pri katerih je motivacija popolnoma nejasna. V sloven-ski frazeologiji je po vzoru tipologije Šanskega in termina Frazeolo­giceskoe srašcenie (Birih, Volkov, Nikitina 1993: 98) Toporišic (1974: 275) za take enote predlagal izraz zraslek, v slovašcini pa se za to uporablja izraz frazeologický zrast, zato je Mlacek mnenja, da je v tem pomenu izraz idiom nepotreben. Drugacen pogled na idiomaticnost opazimo že pri Durcu (1996), po katerem je idiomaticen tak izraz, ki je nestandardna in izvirna povezava in uporaba jezikovnih sestavin v novi funkciji. To je blizu Cermákovi definiciji frazema in idioma, ki je ťtaka nemodelna in ustaljena sintagma elementov, v kateri je vsaj eden izmed njih z vidika drugega del formalno in vecinoma tudi se­manticno skrajno omejene in zaprte paradigmeŤ (Cermák 1993: 45). V zadnjem casu ima mocan vpliv Cermákov koncept, po katerem sta frazeologija in idiomatika razlicni optiki, s katerima lahko pristopimo k (skoraj) istemu predmetu. Raziskovanje pomena je idiomatski po­gled, raziskovanje zgradbe pa frazeološki, kar je skladno z osredotoca­njem na stalnost in vecbesednost izraza v slavisticni frazeologiji in na neprevedljivost in neizpeljivost pomena frazema iz njegovih sestavin v anglisticni frazeologiji (Kržišnik 2010: 85). Tudi tu je bistveno vpra­šanje zamejitve proucevanih jezikovnih enot na besede ali vecbesedne enote, pri cemer pa, kot ocenjuje Kržišnik (2010: 86–88) Cermák ni strikten, poleg tega pa je treba upoštevati dejstvo, da se slovanski jeziki od germanskih vedno razlikujejo po veliko manjši meri poeno­ Teoreticna in metodološka izhodišca besedenja. Toporišic je konceptu enobesednih frazemov nasprotoval (1974: 274–275). Prizadevanje Cermáka za vzpostavitev splošne teo­rije frazeologije je po mnenju Erike Kržišnik smiselno, po preucitvi idiomatskih tvorjenk in sklopov v slovenšcini pa zakljucuje: Obenem smo na gradivu slovenskega jezika, ki je pac eden od slo­vanskih jezikov, ugotovili, da idiomatske tvorjenke do stopnje zlo­ženk kažejo sistemsko besedotvornost, kar jih izloca iz frazeoloških enot, dolocenih z anomalnostjo, ali njihovo frazeološkost vsaj po­stavlja pod vprašaj. Nedvomno pa pri njih gre za idiomatske besede. Pri besedotvornih sklopih, vsaj tistih, ki ne gredo skozi proces kon­verzije, je mogoce govoriti o frazeoloških enotah (ne glede na obliko zapisa). Še naprej ostaja odprto vprašanje frazeološkosti zvez glagol + se. (Kržišnik 2010: 92) 2.2.2 Frazeološke univerzalije Tipicne lastnosti frazeoloških enot, ki jih je izpostavljala tradicionalna frazeologija, mnogi frazeologi v sodobnih konceptih relativizirajo. Mla­cek je še leta 1984 v delu Slovenská frazeológia definicijo frazema opiral na pojma slikovitosti in ekspresivnosti: ťFrazeologická jednotka (fraze­ologizmus) je ustálené slovné spojenie, ktoré sa vyznacuje obraznostou a nerozložitelnostou svojho významu, ako aj expresívnostouŤ (Mlacek 1984: 46). Tipicne lastnosti, ki jih poudarja slovenska frazeologija, so vecbesednost, stalnost, nezamenljivost sestavin, nemotiviranost oz. neizpeljivost pomena iz sestavin in ekspresivnost (Kržišnik 1994a: 92, 2010: 85), kot smo videli v prejšnjem poglavju, pa Kržišnik (2010: 93) kot pomembno merilo upošteva tudi anomalicnost. Frazemi po nje­nem mnenju izražajo subjektivno razmerje, ki je rezultat kolektivnega razmišljanja, kar jih loci od ustvarjalne metafore in metonimije, saj je pri njiju razmerje individualno subjektivno, s cimer je drugacen tudi ucinek na sprejemnika (Kržišnik 1991: 90). To lahko navežemo na ugo­tovitev (Dobrovoljski, Piirainen 2005: 31), da za razlago frazemov kot konvencionalnih znakov kognitivna teorija konceptualne metafore ne zadošca, saj jo je treba dopolniti z dodatnim védenjem o kulturnih spe­cifikah, ki so vplivale na te znake. Durco (1996: 91) našteva lastnosti, ki so v frazeologiji dolgo veljale za splošno veljavne: vecbesednost, usta­ljenost, ekspresivnost, slikovitost, anomalicnost in motiviranost. Izpo­stavlja, da razlicni frazeologi merilo vecbesednosti rešujejo na razlicne nacine. Nekaterim zadošca ena polnopomenska in ena nepolnopomen-ska beseda, drugim šele dve polnopomenski besedi. Opozarja, da bi s takim omejevanjem iz frazeologije izlocili marsikatere modalne stavc­ne frazeme, pa tudi vse frazeme, sestavljene iz predlogov, clenkov in medmetov. Ustaljenost Durco relativizira z dejstvom, da je to lastnost celotnega jezika, v dialektiki z dinamiko sprememb pa nastopa tudi v frazeologiji. Po njegovem mnenju frazeološka motivacija ni specificna do te mere, da bi frazeme locila od drugih enot, poleg tega pa v samem frazeološkem fondu (ne)jasnost motivacije zelo niha. Ocenjuje tudi, da sta ekspresivnost in slikovitost le potencialni in ne nujni lastnosti. Ce definiramo frazem z merili ustaljenosti, slikovitosti, ekspresivnosti in vecbesednosti, po Durcevem mnenju (1996: 99–100) zamejimo le majhen izsek frazeologije. Tako kot Cermák (2001: 93) opozarja, da bi z omejevanjem na metaforicne izraze morali odmisliti vsaj polovi-co paremiološkega fonda v jeziku. Razlage pomena frazemov ni dobro omejevati na model metonimije ali metafore že zato, ker je ponekod motivacija tako nejasna, da je takšen model težko dokazati (Filipec, Cermák 1985). Namesto premika semantike gre pri Cermákovem kon­ceptu po Durcevi oceni za pobeg semantike (1996: 98). Cermák (1993: 45–46) nasprotuje konceptu univerzalnih lastnosti, ki so znacilne za celoten jezik. Zavzema se za nabor takih lastnosti, ki so znacilne le za frazeme, in našteje deset frazeoloških univerzalij: 1. frazem obstaja v vsakem naravnem jeziku; 2. obstaja na vseh ravneh kombinatorike jezi­kovnih enot; 3. je rezultat nakljucne, nemodelne tvorbe; 4. je osnovan na (notranji, paradigmatski, sintagmatski ali hkratni paradigmatski in sintagmatski) anomaliji; 5. je dan z neaditivno funkcijo vseh elemen­tov (ne gre za vsoto pomenov); 6. s svojo funkcijo analogicno odgovar­ja funkciji obicajne kombinacije obicajnih elementov svoje ravni; 7. je funkcijsko in slovnicno vedno do dolocene mere defekten in omejen; 8. je omejen tudi z vidika pretvorb; 9. opravlja funkcijo poimenovanja, ki je ekonomicno in z vidika reference odprto; 10. je najbolj prirocno in Teoreticna in metodološka izhodišca ekonomicno sredstvo za pragmaticen in ocenjevalni tip izražanja (1993: 46–51). Izmed tipicnih lastnosti, ki so jih frazeologi pripisovali fraze-mom v zadnjih desetletjih, po Cermákovi redukciji ostaneta le anoma-licnost in neaditivnost pomena. Tudi Durco (1996: 100) ocenjuje, da je anomalicnost ena izmed bistvenih lastnosti frazemov, kljub temu da sta mera in tip anomalicnosti po njegovem mnenju od primera do primera razlicna. 2.2.3 Prekrivnost frazeologije in paremiologije Kot smo že poudarili, bomo najvec uporabljali termina paremija in pre­govor, v nekaterih (širših) kontekstih pa tudi stavcni frazem. Kar To­porišic (1974: 274) opisuje kot recenice, so po Cermáku (2001: 93–94) frazemi stavcnega tipa. Mednje poleg raznih pragmaticnih stavcnih fra­zemov (in še cesa) spadajo pregovori in reki, ne pa tudi širše paremije. Kot bomo prikazali v nadaljevanju, v virih za izhodišcni korpus mocno prevladujejo pregovori in reki, redkejši so frazeologizirani slogani, zelo redki pa npr. velerizmi. Zacnimo s problemom mesta pregovorov in re-kov v frazeologiji, nadaljujmo pa z njihovim položajem v paremiologiji in odnosom do ostalih paremij. Ozko dojemanje frazeologije je bilo znacilno za obdobje pred sedemdesetimi leti, ponovno zanimanje za stavcne frazeme pa se je lahko pojavilo šele, ko je frazeologija ovrgla tezo o ekvivalentnosti frazema z besedo in svoje raziskave od pojmovanja frazema v vlogi poimenovalne enote usmerila k pojmovanju te enote v komunikativni vlogi (Mlacek 1983: 136). Cermák in drugi ceški jezikoslovci v fra­zeologijo vkljucujejo tudi stavcne frazeme in med njimi pregovore, reke, vremenska napotila, krilatice, citate in tujejezicne citate (Cejka 1992: 35, Cermák 2007: 537). Ozko dojemanje frazeologije, po kate-rem se je jezikoslovje ukvarjalo le z besednozveznimi frazemi, zavraca tudi Burger (2005: 29). Po njegovem mnenju se jezikoslovje mora posvetiti pregovorom, poleg tega pa opozarja, da ne sme spregledati antipregovorov in pragmaticnih stavcnih frazemov. Mlacek se strinja z Mokijenkom (1980), da so izmed vseh paremij pregovori in reki ge­netsko najbližje ožji frazeologiji, obenem pa poudarja (1983: 130), da so ji blizu tudi po funkciji. Z ustaljenostjo, semanticnim premikom in ekspresivnostjo izpolnjujejo vse tri osnovne znacilnosti frazemov (1983: 135). Problem razmerja pregovorov in rekov do frazeologije je po njegovem mnenju veliko bolj povezan z razvojem frazeologije kot vede kot pa s spremembami v razumevanju teh dveh žanrov. Ko je frazeologija v zgodnjem obdobju pregovor in rek postavljala v središce svojega zanimanja, se o tem razmerju ni nihce spraševal, ko pa ju je kasneje ožja frazeologija zaradi enacenja funkcije frazema s funkcijo besede izkljucila iz nabora enot, ki se jim je posvecala, pa se problema nihce ni lotil sistematicno (Mlacek 1983: 135). Razmejitev žanrskih stavcnih frazemov (paremij) in nežanrskih stavcnih frazemov je raz­vidna iz naslednjega grafa, ki ga je predstavil Mlacek (1983: 138). Osenceno je obmocje, ki ga bomo zajeli s pomocjo paremioloških minimumov in optimumov. ustaljene zveze nebesedilne frazeološke nežanrske leksikalne nestavcni frazemi stavcni frazemi ožja frazeologija Slika 1: Mlackova delitev frazemov Teoreticna in metodološka izhodišca Poudarimo, da nam v današnjem casu besedilni korpusi omogocajo, da po številnih zgledih preverimo, ali gre za frazem stavcnega ali nestavc­nega tipa. S pomocjo tega orodja in merila pogostnosti je nastal cetrti zvezek slovarja Slovník ceske frazeologie a idiomatiky (Cermák 2009), ki obsega okoli 10.000 gesel s stavcnimi frazemi.1 Ker ta slovar v veliki meri temelji tudi na sodobnem pristopu k obdelavi govorjenih virov (Cermák 2009: 7),2 je delež nepregovornih stavcnih frazemov še vecji. Tudi Mlacek (1983: 137) opozarja, da je poleg pregovorov in rekov v jeziku prisotnih precej tipov stavcnih frazemov, ki še niso zadovoljivo raziskani. Pregovorov je v ceškem slovarju komaj desetina, kar prica o mocnem nesorazmerju med nizko številcnostjo pregovorov med stavc­nimi frazemi na eni strani in mocno prevladujoco predstavo o njiho­vem središcnem položaju, ki je razvidna iz deleža raziskav, ki se jim posvecajo. Mednje seveda sodijo tudi raziskave v okviru našega dela, ki pa jih je treba razumeti kot odziv na stanje v slovarjih in zbirkah v prizadevanju za zamejitev poznanih in aktivno rabljenih enot v uslovar­jenem gradivu. Tudi v slovenskem prostoru je bilo z izjemo omenjenega Topori­šicevega clanka stavcnim frazemom kot celoti posveceno manj pozor­nosti kot besednozveznim. Toporišic ob razmejevanju recenic od rekel poudarja odlocilni pomen stavcne oblike, ki je vnaprej dana v našem spominu: Razlika med tema dvema vrstama frazeologemov ni morda v priso­tnosti ali odsotnosti prisojevalne sintagme, temvec ravno v tem, da se prva vrsta, kadar je prisojevalna (predikativna), v povedi doloca 1 Med sodobnimi frazeološkimi slovarji sodi to delo nedvomno v sam vrh, ne le zaradi zasnove, temvec tudi zaradi situacijskega pristopa k pomenu frazemov in nekaterih edinstvenih frazeografskih doprinosov, kakršno je oznacevanje intonacije enot (Cermák 2001: 94). 2 Prag za uvrstitev stavcnega frazema, ki so ga ceški slovaropisci (rocno) registri­rali neposredno iz posnetega ali slišanega govora, je bila vsaj dvakratna poja­vitev pri dveh neodvisnih virih, nadaljnje merilo za uslovarjenje pa preverba v Ceškem narodnem korpusu (Cermák 2009: 7). (modificira) glede osebe, casa, spola in sklona (vsaj v vecini), med- tem ko je druga že povedna v našem pomnilniku (spominu). Prvi tip imenujem reklo, drugega recenica. (Toporišic 1985: 33) Po Toporišicu rekla, kot na primer verjeti komu na besedo šele v govoru z upovedovalnimi dolocitvami usposobimo za povedi ali dele povedi. Med recenicami Toporišic našteva tudi take enote, kot sta Bog pomagaj in Za božjo voljo, kar potrjuje širino tega pojma, ki je primerljiva s Cer­mákovim dojemanjem stavcnih frazemov. Cermák (2001: 93) kritizira ozko zamejevanje frazeološkega jedra na besednozvezne frazeme kot zastarel pogled, ki je raziskovalcem desetletja omogocal izbiranje tipic­nih pojavnosti, ki jih je bilo najlažje opisovati. Kot je zapisal v razpravi Propozicní frazémy a idiomy v ceštine, v Evropi leta 2001 ni bilo niti enega specializiranega slovarja za stavcne frazeme, ker se raziskovalci najpogosteje osredotocijo na besednozvezne frazeme, stavcne pa zane­marijo, ali pa si za predmet raziskav izberejo le pregovore, kot da pred­stavljajo jedro stavcnih frazemov. Poudarja, da za stavcne frazeme lahko uporabimo ista merila anomalicnosti in kombinatoricne edinstvenosti iz že omenjene definicije (Cermák 2001: 93). Ce primerjamo to stanje s stanjem v paremiologiji, odkrijemo še eno nesorazmerje, saj pregovori (in reki) z vidika številcnosti v njej predstavljajo jedro.3 Po oceni Permjakova (1988: 84) obsegajo kar tri cetrtine celotnega fonda. Mieder (2004: 125) grški izraz paremia eno­stavno enaci z latinskim proverbium s pomenom pregovora in dodaja, da izraz paremiologi uporabljajo, ker želijo pregovore razumeti v šir­šem kontekstu kot le jezikoslovnem. Avtor prelomnih del na podro-cju frazeologije in paremiologije v sedemdesetih letih, uporablja izraz paremija široko (........ 1970: 102, 1988: 90). Med paremije pri- V tem dejstvu moramo iskati razlog za mnoge posplošitve, ki jih raziskovalci dopušcajo pri uporabi termina pregovor. Tako so se na primer v naboru prego­vorov, ki jih je s terensko raziskavo preverjala Marija Makarovic, kot povzema Grzybek (2008: 31) znašli tudi trije besednozvezni frazemi, rabljeni v povedi, en velerizem in še kaj. Teoreticna in metodološka izhodišca števa 25 žanrov, ki jih razdeli po besedilnih funkcijah:4 funkcija mo-deliranja stvarnosti (pregovori in reki, velerizmi in šale-enodejanke), poucna funkcija (uganke, ťnalogeŤ, ťlogicne ugankeŤ, delovni vzkliki), napovedovalna (prognosticna) funkcija (vremenska napotila, razlage sanj, vedeževanja, vraže, uvere), magicna funkcija (vošcila, zdravice, kletve in zagovori), negativna komunikativna funkcija (šaljivi odgovo­ri, ťdopolnitveŤ, ťzgodbiceŤ), humorna funkcija (ťarmenske ugankeŤ, ťdomisliceŤ, šaljiva vprašanja) in ornamentalna funkcija, ki je znacilna za vse žanre (........ 1970: 90). Izraz parémia je uveljavljen tudi v slovaški frazeološki terminologiji (Mlacek, Durco 1995). Paremiologijo obravnava kot poddisciplino folkloristike, s katero se ukvarja tudi fra­zeologija, paremije pa kot enote, ki imajo poleg frazeoloških lastnosti tudi posebne folklorne lastnosti. Izraz paremiologija poleg discipline pomeni tudi paremiološki fond dolocenega jezika (Mlacek 1984: 125). Mlacek (1983: 136) navaja, da paremiologija pristopa k paremijam z jezikoslovnega, literarnega in kulturološkega vidika. Paremije imajo po njegovi oceni vse znacilnosti frazemov, poleg tega pa še dodatne znacil­nosti (malih) folklornih žanrov. Zaradi teh dvojnih naborov lastnosti Permjakov (1988: 85) loci po­sebno paremiološko raven jezika. Paremije so po Permjakovu (1988: 80) jezikovni klišeji v obliki povedi (pregovori, reki, vraže ipd.) ali manjši verigi povedi (kratke šale, uganke ipd.). Tako paremije kakor tudi fra­zemi v ožjem smislu in besede so v Permjakovovi teoriji klišeji, ki se uporabljajo kot znaki (1970: 7). Od preostalih frazemov se paremije lo­cijo po tem, da predstavljajo zakljuceno besedilo (tekstem) in ne le nje­govo posamezno enoto (1970: 9–10), poleg tega pa imajo kot preostali folklorni žanri svojo temo in so situativni (1988: 83). Permjakov (1988: 82) njihov položaj prikazuje v preglednici razmerja med tipi klišejev in znanstvenimi podrocji ter strokami, ki jih proucujejo: Za izraze v narekovajih zaenkrat nismo našli ustaljenega termina v okviru slo­venskih folklornih žanrov zato smo jih prevedli s pogojno terminološko ustrez­nico. Ustreznic nismo našli za naslednje žanre: rus. skorogovorka, pustogovorka, dokucnaja skazka, pokupka in ugroza. V tej graficni ponazoritvi smo osencili polje, ki je skladno z ozna-cenim poljem v Mlackovi shemi. Pregovori (paremije v obliki za­kljucenih povedi) in reki (paremije v obliki nezakljucenih povedi) se nahajajo na presecišcu zanimanja jezikoslovja in folkloristike. Ce navedene razmejitve sopostavimo z zgoraj omenjeno Permjakovovo delitvijo paremioloških žanrov po funkcijah, lahko zakljucimo, da se jezikoslovci vecinoma posvecajo prav paremijam s funkcijo mo-deliranja stvarnosti. Razumljivo je, da so jezikoslovcem take enote zaradi svoje kompleksnosti in prehajanja v nestavcno frazeologijo (s pretvorbami) posebej zanimive, ni pa povsem razumljivo, zakaj tudi paremije z drugimi funkcijami niso pritegnile pozornosti nase v vsaj malo vecji meri. Kot bomo videli v nadaljevanju, je spekter paremij Teoreticna in metodološka izhodišca zožil tudi sam Permjakov v okviru svojega koncepta paremiološkega minimuma. Kot je razvidno iz preglednice, med paremije spadajo še nekateri (daljši) paremiološki žanri, ki se jim frazeologija v širokem smislu vca­sih posveca, vcasih pa tudi ne (........ 1988: 84).5 Gre za nadfrazne paremije (rus. sverhfrazovye paremii), ki se dalje clenijo po tem, ali jih izgovarja en ali vec govorcev. Take paremije so tudi velerizmi, ki se jim bomo posvetili v nadaljevanju. Tudi Toporišic omenja skrajne primere stavcnih frazemov, ki so sestavljeni iz dveh povedi in navaja dialoško enoto: Mož, jejte repo, da boste imeli ženo lepo. Mož: Ce snem tudi kad in obroce, me nobena vzeti noce (1974: 275). Širši folklorni žanri, ki po shemi Permjakova ne spadajo v ožjo paremiologijo, so basni, šale, ku­mulativne pravljice ter drugi daljši pripovedni žanri in bolj zapletene (vecdelne) pravljice. Za paremiologijo v širšem smislu so, kot dodaja Permjakov (1970: 102), doloceni širši folklorni žanri (npr. širše pravljice in basni), zanimivi posebno v primerih, ko posamezne paremije izvirajo iz njih. 2.2.4 Pristopi k definicijam pregovora in razmejevanje pregovorov ter rekov Oglejmo si, kako se je v zadnjih desetletjih spreminjal pogled na pre­govore kot osrednji paremiološki žanr. Pri osnovnih lastnostih teh enot ponovno naletimo na problem, ki izhaja iz dolocanja jedra in obrob­ja. Jedro pregovorov je tisto, kar tradicionalni koncepti oznacijo kot ťljudska modrostŤ, obenem pa zanemarijo številne enote z drugacno, tudi izrazito šovinisticno sporocilnostjo (prim. Mieder 1997, 1985; Kochman-Haladyj 2008). V pregledu razlicnih definicij pregovorov Mieder (2004: 3) preverja Taylorjevo predpostavko (1931: 3), da govorci intuitivno dojamejo, kdaj gre za pregovor, mehanizmi tega intuitivnega uvida pa so nepredstavljivi. Leta 1985 je Mieder (2004: 3) strnil odgo­vore 50 študentov na vprašanje, kaj je pregovor: Permjakov (1988: 82) je to ponazoril s crtkanimi pušcicami. A proverb is a short, generally known sentence of folk which con­tains wisdom, truth, morals and traditional views in metaphorical, fixed and memorizable form and which is handed down from gene­ration to generation.6 Dodaja (Mieder 2004: 4), da je še precej vidikov, ki v tej definiciji manjkajo. Gre za tradicionalno predstavo o pregovorih. Mieder (2004: 5) izpostavlja problem dolocanja tradicionalnosti in pregovornosti v praksi in nasprotuje Winnickovemu merilu, po katerem s terminom pregovori lahko oznacujemo že enote, ki so jim po obliki podobne. Winnick (2003: 595) namrec trdi, da se take nove tvorbe medbesedilno sklicujejo na vzorce ustaljenih in splošno znanih enot in že s tem pri­dobijo pregovorni status. Kulturološki vidik izpostavlja Erika Kržišnik: Pregovori so že po definiciji skrceni moralno-eticni obrazci dane (jezikovne, narodne, družbene, kulturne, civilizacijske) skupnosti; so neke vrste tradicionalni stereotipi njenega samozavedanja in sa­moidentifikacije, bili so iz generacije v generacijo prenašani jezik vsakdanje kulture (2008: 38). Za pomen paremij so kljucne situacije, v katerih se uporabljajo, prav tako pa situacije, ki jih paremije oznacujejo. V zvezi s prvimi Mieder omenja Burkeov (1941: 256) koncept pregovora kot orodja za sooca­nje s ponovljivimi vzorci situacij, v zvezi z drugimi pa Krikmannov (1974) koncept heterosituativnosti pregovorov. Nigerijska jezikoslovca Ashipuja in Amendeja (2013: 14) je dejstvo, da ogromno afriških pre­govorov ni zapisanih, dodatno spodbudilo k razmišljanju o treh glavnih dejavnikih, ki sprejemniku omogocajo razumeti pomen pregovora: a) situacija, v kateri se pregovor uresnicuje; b) skupno znanje o kulturnem ozadju in c) jezikovni kontekst, v katerem je pregovor rabljen. Govorna situacija, v kateri je pregovor rabljen, pa je le en izmed tipov situacij, ki so pomembne za pregovore. Oglejmo si Grzybkovo nadgradnjo Seitlo­vega modela situacij, ki vplivajo na njihov pomen. Kot nazorno prikaže ťPregovor je kratka splošno znana poved ljudskega izvora, ki vsebuje modrost in se predaja iz generacije v generacijo.Ť (Prevod M. M.) Teoreticna in metodološka izhodišca Grzybek (2008: 30), Seitel (1969) razlikuje tri tipe situacij: a) interak­tivno situacijo, ki nastaja med pošiljateljem in prejemnikom; b) refe­rencno situacijo, na katero se pregovor sklicuje; c) pregovorno situacijo, ki jo pregovor ubeseduje. Grzybek (2008: 31–32) to shemo razširja, ker upošteva dve ravni signifikacije. S tem ko se tako pregovorna kot tudi referencna situacija razslojita na površinsko in globinsko raven, dobimo shemo z dvema procesoma abstrakcije. Razlicne pregovorne situacije se posplošujejo v nabor splošnih pomenov – situacijskih modelov, razlicne referencne situacije pa v nabor tipiziranih situacij – modelnih situacij. Grzybek iz te sheme izpelje (semanticno) definicijo pregovora: A proverb may be considered a model of a situation denoted by it if – possibly in a given interaction situation – such a situation mo­del may be derived from the proverb situatuon, which stands in an isological relation to a model situation abstracted from a concrete reference situationŤ.7 (Grzybek 2008: 33) Ta shema pomaga lociti pregovore od drugih tipov frazemov. Preden se posvetimo še nekaterim drugim paremiološkim žanrom, se ustavi-mo pri problemu tako laicnega kakor tudi strokovnega (ne)locevanja med pregovorom in rekom. Gre za prehodni pojavnosti tako v smi­slu prekrivnosti frazeologije in paremiologije kakor tudi v smislu težko dolocljive meje in medsebojne prehodnosti med pregovorom in rekom (........ 1970: 8–9). Mlacek (1983: 131) pravi, da je povecini za pre­govore (slovaško: príslovie) znacilna zakljucenost misli, ki jo vsebujejo, za reke (slovaško: porekadlo) pa nezakljucenost. Z oblikovnega vidika so za pregovore znacilni velelnik, gnomicni sedanjik in tretja glagolska oseba. Poleg tega jih po Mlacku lahko razlikujemo tudi po tem, da nosijo pregovori didakticno sporocilo (Mlacek 1983: 131, 1984: 127). Tudi Habovštiaková in Krošláková navajata, da gre pri pregovorih ve- Pregovor lahko razumemo kot model situacije, ki jo denotira, ce – v interak­cijski situaciji – lahko iz pregovorne situacije izpeljemo tak situacijski model, ki je v odnosu izologije do modela situacije, ki jo abstrahiramo iz konkretne referencne situacije. (Prevod M. M.) cinoma za didakticno sporocilo, pri rekih pa ne, vendar je meja med njimi pogosto težko dolocljiva (1996: 8). V našem delu se opiramo na Mlackovo delitev, ki s pomocjo vi-dika sporocilnosti in situativnosti pomaga predvsem dolociti tipicne pregovore (npr. Kdor ne uboga, ga tepe nadloga) in reke (npr. Saj ostane vse v familiji), ne ponuja pa orodja za nedvoumno locevanje enot, ki v rabi vcasih bolj poudarjajo nauk, vcasih pa zgolj opisujejo tip situacije, prav tako pa ostaja odprto vprašanje meje med reki in neparemiolo­škimi stavcnimi frazemi, ki pa niso zgolj pragmaticni (npr. Ostalo je zgodovina). V poglavju o slovaropisnih vprašanjih bomo s konkretnimi primeri pokazali, kako jih lahko vecinoma locimo ob izdelavi njihove­ga pomenskega opisa, pri nekaterih enotah pa moramo pomenski opis ťizraža, da /…/Ť, ki je bolj primeren za pregovore, kombinirati s po­menskim opisom ťopisuje situacijo /…/Ť, ki je bolj primeren za reke. O slovenski laicni jezikovni rabi teh dveh izrazov smo s pregledom gradiva v Digitalni knjižnici (dLib) ter Gigafidi ugotovili, da se ťnerazlikova­nje med oznakama pregovor in rek, funkcija izraza rek, da pokrije vse tisto, kar ni dovolj pregovorno, ter pomanjkanje locnice med stavcno in besednozvezno ravnjoŤ, ki so tipicne znacilnosti rabe teh oznak v 19. stoletju ťohranjajo v zbirkah druge polovice 20. stoletja in današnji rabiŤ (Meterc 2016: 186). Razpršenost rabe oznak je potrdila tudi dvo­stranska preverba v korpusu Gigafida; zanimalo nas je, kakšne enote se pojavljajo ob uvajalnih sredstvih rek in pregovor, po drugi strani pa smo preverili, kakšna uvajalna sredstva spremljajo enote, ki jih po Mlackov­ih merilih lahko enoznacno prištejemo k pregovorom ali rekom. Meni-mo, da poseganje v laicno rabo po našem mnenju ni frazeologova nalo­ga, njegova naloga pa je, da pestrost laicne rabe prouci in iz nje, glede na to, da gre za metajezikovne oznake, potegne zakljucke, ki jih lahko izkoristi v diskusiji o žanrskih oznakah kot frazeoloških terminih in s tem enotah povsem drugega (terminološkega) sistema metajezikovnih oznak (Meterc 2016: 181). Mlacek (1983: 133) se ob razmejevanju pregovorov in rekov spra­šuje tudi o meji stavcnih in besednozveznih frazemov. Strinja se s Per-mjakovom (1970: 8–9, 1988: 83–84), da so pregovori ustaljene stavcne enote, ki ne potrebujejo dopolnila iz sobesedila, reki pa ustaljene stavcne Teoreticna in metodološka izhodišca enote, ki tako dopolnilo potrebujejo. V navezavi na merilo Permjakova (1988: 83), da gre pri obeh žanrih paremij za teksteme in ne le elemente besedila, poudarja, da mora iti za stavcne enote in s tem nasprotuje tezi Mukarovskega (1971: 314) o nestavcnih rekih in s tem prehodnosti tega tipa med dvema ravnema. Dejstvo, da pregovori predstavljajo v primer-javi z reki bolj (pomensko in zgradbeno) zakljucene paremije, se odraža tudi v tem, da se poskusi definicij ticejo vecinoma le pregovorov ali pa kvecjemu obeh žanrov. 2.2.5 Nekaj drugih paremioloških ťmalih žanrovŤ Cermák (2001: 93) našteva 18 neterminoloških izrazov za stavcne fra­zeme v cešcini, med katerimi so pregovor, rek in vrsta drugih izrazov za paremiološke žanre (npr. velerizem). Ocenjuje, da množica neenakih meril, po katerih so nastala ta poimenovanja, raziskovalcem ni v po­moc, prej nasprotno. Predlaga preseganje teh oznak z uporabo skupne­ga termina (stavcni frazem). Seznam, kakršnega navaja Cermák, bi lah­ko našteli tudi v slovenšcini, dodatno pa bi se razširil, ce bi upoštevali še nekatere zastarele izraze.8 V okviru korpusne analize bomo pokazali, da v govoru v okviru uvajalnih sredstev uporabljamo še bistveno širšo paleto oznak (npr. geslo, princip, nacelo itd.). Odlocili smo se, da bomo poleg termina pregovor upoštevali le še nekatere izraze za paremiološke žanre, ki so bili v sodobni frazeološki in paremiološki teoriji zadovoljivo predstavljeni. Med njimi so reki, krilatice, vremenske uvere in napotila, vraže, velerizmi in antipregovori. Mlacek (1981: 206) ocenjuje, da se tudi frazeologija v širšem smislu ne ukvarja z vsemi paremiološkimi ža­nri; posveca se pregovorom, rekom, ostale žanre pa ponavadi zanemar­ja. Referencna situacija vraž in vremenskih napotil se po naši oceni tako mocno razlikuje od referencnih situacij preostalih tipov, da ta žanra v paremiološki minimum in optimum ne sodita. V SSKJ-ju najdemo poleg že omenjenih izrazov še: pametnica, prislovica, po­slovica, praznorek, puhlica itd. Vremenska napotila in uvere Babic v doktorskem delu (2012) obravnava vremenska napotila in oce­njuje, da se od pregovorov bistveno razlikujejo, zato jih ni primerno uvršcati v zbirke pregovorov (2012: 127). Napotilom so blizu vremen­ske uvere (npr. Miklavž piškote pece). Poleg vremenskih napotil Babic (2012) locuje tudi kmetijska in zdravstvena napotila. Vremenska na­potila (slovaško: pranostiky) so rezultat opazovanja in casovnega ume-šcanja vremenskih zakonitosti (Mlacek 1981: 207). Po tem, da se v njih odražajo clovekove izkušnje, so blizu pregovorom in rekom ali celo nji­hova podvrsta (Mlacek 1984: 131),9 vendar je odlocilno, kako jih izra­žajo. Po Mlackovem mnenju (1981: 207) njihova prognosticna funkcija slabi, pri nekaterih pa je povsem odsotna. Obenem pa jo najdemo pri marsikaterih pregovorih, kar poudarja tudi Permjakov (1988: 92), zato napovedovanja ne moremo prištevati k njihovim strukturnim znacil­nostim. Za vremenske uvere in napotila je sicer znacilna vremenska tematika, vendar pa Mlacek opozarja, da to ne zadostuje, saj mora na­potilo hkrati imeti konkretiziran denotat (1981: 208, 1984: 132). Rav-no manko pomenskega premika je tisto, kar jih postavlja na rob ali celo izven frazeologije, saj druga dva pogoja (ustaljenost in ekspresivnost) po Mlackovi oceni (1981: 211) izpolnjujejo. Vraže Permjakov (1988: 91) vraže prišteva med paremije z obliko zakljucene povedi. Tako kot vremenska napotila imajo napovedovalno funkcijo (........ 1988: 90) in so vezane na konkretizirano referencno situaci­jo, tej pa pripisujejo neki (vraževerni) pomen. Tudi pri vraževernosti gre za dokaj sinteticen in zaprt sistem zakonitosti, ki pojasnjujejo življenjske dogodke. Dve vraži smo sicer na zacetku vkljucili v izhodišcni kor-pus za sociolingvisticno raziskavo, a smo ju kasneje izlocili iz lestvice enot, razvršcenih po stopnji poznanosti (glej tretje poglavje). Vraže si zaslužijo loceno raziskavo. Z njimi je povezana tudi tema zaklinjanja in V slovenskem okolju pogosto naletimo na izraz vremenski pregovor. Ta lahko povzroci težavo, ce vremenskih napotil ne locujemo od pregovorov z vremen­sko tematiko, kakršen je npr. Za dežjem sije sonce. Teoreticna in metodološka izhodišca ritualnih vedenjskih vzorcev (npr. pljuvanje cez ramo ali pa trkanje po lesu). Nekateri pregovori so vražam blizu, vendar je njihov pomen ve­zan na tipicno pregovorno heterosituativnost, npr. V tretje gre rado. Po drugi strani se je nekaterim (redkim) vražam po našem mnenju uspelo z nadaljnjo frazeologizacijo približati neparemiološkim stavcnim fraze-mom, npr. izraz Moram potrkati, ki poudarja željo, da se glede teme, o kateri je bilo pravkar govora, ne bi nic spremenilo (na slabše). Primerja-mo ga lahko s trodelno rimano obliko Potrkaj na les in ne zvoni vmes, ce je kaj ugodnega res (Bojc 1987: 143). V starejših zbirkah so vraže pogosto zapisovali med pregovore. Tako je tudi v Bojcevi zbirki. Precej vraž naj-demo v tematskem razdelku ťŠege, navade, obicaji, praznoverjeŤ (Bojc 1987: 141–144). Velerizmi Velerizme je kot tip, ki ťspada v družino pregovorovŤ, omenjal že Mati-cetov (1968) ob analizi gradiva iz Rezije. Velerizmi so, kot navajata Ma-ticetov (1968) in Grzybek (1994: 286), poimenovani po figuri Samuela Wellerja iz Dickensovega dela Pickwickovci (1837). Imajo znacilno tro­delno zgradbo, po kateri jih brez težav locimo od pregovorov in drugih paremioloških žanrov. Izhodišcnemu delu – najveckrat pregovoru – sle­dita dopolnili o govorcu in govorni situaciji. Ti dve dopolnili do prego­vornega izhodišca vzpostavljata ironicen odnos oz. po Grzybku (1994: 287) pomenski, pragmaticni ali pa slogovno-skladenjski kontrast. Tak opis najdemo tudi v slovaški frazeološki terminologiji (Mlacek, Dur-co 1995), ki poleg humornega ucinka poudarja samoironijo. Mlacek (1986: 158–159) dopušca, da lahko izhodišcnemu delu sledi le eno do-polnilo (o govorcu), vendar pod pogojem, da že ta povzroci pomenski premik. Taka je na primer slovenska enota Bomo videli, je rekel slepec (Bojc 1987: 207). Slovaška ustreznica, ki jo navaja Mlacek (1986: 159), je trodelna, poleg tega pa poleg govorca obsega celo sprejemnika: Uvi­díme, povedal slepý hluchému a pobrali sa na nemý film. Mlacek poudarja še, da se v izhodišcnem delu velerizma pojavljajo poleg pregovorov še drugacne enote, npr. reki, razlicni stavcni frazemi in citati (1986: 161). Grzybek navaja (1994: 290), da so v slovanskih jezikih velerizmi redki, pogostejši pa so v nemšcini in skandinavskih jezikih. Mlacek (1986: 156, 2004: 50) opisuje, da se ta žanr tudi v slovašcini pojavlja bolj izje­moma ali pa v prevodih. Mlacek domneva, da so velerizmi šele preko prevodnih besedil Dickensovih del vstopili v slovaški jezikovni sistem in se v zadnjem casu vse pogosteje pojavljajo med aforizmi (1986: 164). Omenja enote, ki so na Slovaškem nastale v casu socializma (2001: 56). Zato po Mlackovi (1986: 157) in Grzybkovi (1994: 290) oceni ne gre za univerzalen žanr. S svojo dolžino in pripovedno strukturo se nahajajo na meji krajših paremij in šal ter so primer konverzije pare-mioloških žanrov (Grzybek 1994: 291), o kateri piše Permjakov (1970: 147). Dodajmo, da je zaradi majhnega števila primerov v slovenšcini težko spremljati njihovo delovanje v sobesedilu. Tri velerizme so našteli govorci med zakljucnimi odgovori vprašalnika, ki jih bomo obravna­vali v šestem poglavju. Nekaj velerizmov našteva tudi Maticetov (1956: 115). Poleg tega smo nekaj velerizmov našli v okviru kratke raziskave v korpusu Gigafida za prispevek o antonimiji (Meterc 2013: 364). Antipregovori Z vecplastnostjo terminoloških problemov, ki smo jo predstavili že v uvodu poglavja, se ne srecujemo le pri klasicnih oznakah, temvec tudi pri novih terminih, kakršen je antipregovor. Gre za enote, ki po Mie­derju (2004: 28) nastanejo s parodicnim posegom v zgradbo izraza, pri katerem je bistvena humorna ali satiricna igra z njegovim pomenom. Po Mlacku (2009: 146) gre pri antipregovorih za semanticni premik od splošnega h konkretnemu in od resnega k šaljivemu. Poudarja (Mla­cek 2009: 142), da jih veliko nastaja iz drugacnih, tudi neparemiolo­ških enot in le maloštevilno jedro antipregovorov predstavljajo ustalje­ne enote. Primerom ustaljenih slovenskih antipregovorov, kakršen je Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade, se bomo posvetili v šestem poglavju. Anna Tóthné Litovkina (2006: 557) in Jozef Mlacek (2009: 138–139) ugotavljata, da mnogi ne nasprotujejo izvornim enotam do te mere, da bi upravicili predpono anti-, zato je težko dolociti mejo, kaj še je antipregovor. Mlacek se sklicuje celo na mnenje Valdajeve (2003), da morda antipregovori niso nic drugega kot pregovori. Sprašuje se (2009: 139), zakaj ni prišlo do niza podobnih terminov kot npr. antirek ali antiparemija. To si razlaga kot posledico dojemanja pregovora kot sre­ Teoreticna in metodološka izhodišca dišcnega žanra, o katerem smo že govorili. Zakljucuje (2009: 148), da je termin zagotovo pomemben za sodobno paremiologijo, ceprav njegove meje še niso primerno dolocene. Menimo, da gre pri omenjenem pojmu sicer za terminološko oznako, ki je stara le tri desetletja, obenem pa za pojavnost, ki je bila v jeziku najbrž vseskozi prisotna. Povsem upravice­na bi bila po našem mnenju tudi širša oznaka antifrazem, saj poznamo tudi nekaj ustaljenih enot na besednozvezni ravni, npr. milo za žajfo. Dejstvo, da se ji frazeologija in paremiologija sistematicno posveca­ta šele od osemdesetih let dalje, ko je izraz Anti-sprichwort predstavil Mieder (1983), pa je lahko tako posledica povecane pozornosti kakor tudi okrepljenega pojavljanja v 20. stoletju. Med prve obravnave anti-pregovorov v slovenskem znanstvenem prostoru lahko prištejemo pri­spevek na konferenci Europhras v Strunjanu (Tóthné Litovkina 2007), prispevek Saše Babic (2010) ter prispevek o antonimiji (Meterc 2013). Splošnice Splošnice se od paremiološkega jedra, ki ga predstavljajo pregovori in reki, locijo po dobesednosti in pomenski izpraznjenosti (Kržišnik 2014: 193), saj poudarjajo nekaj ťsamo po sebi umevnegaŤ. Za izraz splošnica smo našli le en zgled v korpusu Gigafida. V SSKJ-ju je izraz pojasnjen s sopomenko puhlica in opremljen s kvalifikatorjem redko. V enakem po-menu kot izraz splošnica se v prispevku o sporocanjskih frazemih pojavi izraz puhlica kot ustreznica nem. Gemeinplatz v Burgerjevi klasifikaciji s primeroma Kar se mora, se mora in Samo enkrat se živi (Stramljic Bre­znik 2001). Kot smo pokazali v prispevku o laicnih in terminoloških izrazih za stavcne frazeme (Meterc 2016), se izraza mocno razlikujeta po meri prisotnosti v laicni rabi. Odlocili smo se, da bomo uporabljali izraz splošnica, in sicer prav zato, ker je v laicni rabi redek, prav tako pa konkurencni izraz puhlica, kot bomo pokazali v šestem poglavju, med govorci ni vezan na neko jasno žanrsko predstavo, ceprav je zanj znacil-no, da se uporablja kot uvajalno sredstvo z negativnim vrednotenjem. Po merilih za termin Gemeinplatz v geslu Dudnovega slovarja je med paremiološkimi enotami v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, ki smo jih vkljucili v raziskave za slovenski paremiološki optimum, precej splo­šnic, npr. Kar je (to) je, Kar je res, je res in Kdor zna, pa zna. Splošnice (npr. Kar je prevec, je prevec) najdemo med enotami, ki jih po mnenju frazeologov (Jesenšek, Ulcnik 2013: 282) govorci ne bi opredelili kot pregovore. Take domneve potrjuje 386 zgledov za navedeno splošni-co, ob katerih najdemo le tri samostalniška uvajalna sredstva (ťsloganŤ, ťborbeno gesloŤ in ťs tezoŤ). Splošnice najdemo tudi v vlogi dopolnila o govorcu v okviru velerizmov, npr. ťKar je, je!Ť je rekel tisti, ki se je usral v hlace, ki ga Maticetov (1968) navaja v rezijanšcini. Splošnice imajo po naši oceni izrazito pragmaticno funkcijo, zato bi bilo mogoce celo problematizirati njihovo uvrstitev med paremije in jih uvrstiti med pragmaticne frazeme, lahko pa jih dojemamo kot enote na robu pare-miološkega in neparemiološkega dela frazeologije. 2.2.6 Krilatost izraza kot poseben dejavnik Dejstvo, da dolocene frazeme v rabi spremlja zavest o njihovem avtor­stvu, ne more služiti kot merilo za uvršcanje teh enot v poseben pa-remiološki žanr. Predstavljajo posebno (nadžanrsko) skupino enot, ne glede na to, ali gre za stavcne ali nestavcne enote ter za enote z žanr­skimi znacilnostmi ali brez njih. Gre za suprasemanticni dejavnik, ki se od enote do enote razlikuje po deležu govorcev, ki enoto povezujejo z dolocenim avtorjem. Nekatere enote skoraj vsi govorci pripisujejo do-locenemu govorcu, nekatere le del govorcev, obstajajo pa tudi enote, ki jim govorci pripisujejo razlicne avtorje npr. Revolucija žre lastne otroke. Grzybek (1994a: 293) po popularizatorju krilatic Büchmannu (1864) povzema, da so to enote z znanim avtorstvom, ki so postale splošno znane in se uporabljajo ťkot pregovoriŤ. Poudarja, da gre pri mnogih izjavah, ki so postale krilatice, le za predstavo o avtorstvu. Za primer navaja paremijo Država, to sem jaz, ki se pripisuje Ludviku XIV., dokazov za to pa nimamo. Grzybek (1994a: 294) dodaja, da je bil v nekaterih primerih frazem v rabi prisoten, preden je postal kri­latica. V slovenšcini je tak primer krilatica Le cevlje sodi naj Kopitar. Problematiko razmejitve med pripisovanim in dokazljivim avtorstvom smo izpostavili tudi v prispevku o laicnih in terminoloških oznakah za Teoreticna in metodološka izhodišca stavcne frazeme v slovenskem prostoru (Meterc 2016). Za krilatico lah­ko v okviru stavcne frazeologije oznacimo tako pregovor Le cevlje sodi naj Kopitar kakor tudi rek Kocka je padla ali citatni pragmaticni frazem Vozi, Miško. Tudi enota Ce noce gora k Mohamedu, mora Mohamed h gori je knjižnega izvora, pa njeno avtorstvo (Francis Bacon), kot bomo prikazali v nadaljevanju, ni uzavešceno. V slovenskem prostoru je za pomen, kakršen ima termin krilatica, želel Toporišic (1992: 253) uvesti termin rek, a se to – verjetno zaradi pogoste sopomenske rabe poljudnih oznak pregovora in reka – ni pri­jelo. Mlacek (1981: 211) pravi, da je položaj nekaterih krilatic na robu frazeologije podoben položaju vremenskih uver in napotil. Ce dolocen izraz ne presega meje svoje izvorne motivacije, ga moramo prišteti k citatom oziroma enotam izven frazeologije. Ko potrdimo njegovo rabo v govornih situacijah, ki se odmikajo od izvorne, je to lahko znak, da se je frazeologiziral. To sodobno merilo je po Mlackovi oceni boljše od preteklega subjektivnega merila (ne)uzavešcenega avtorstva (1984: 133). Podobne razvojne etape opredeljuje Djadecko (2008: 51–52) za krilati­ce, ki so nastale iz reklamnih sloganov, saj so ravno enote reklamnega izvora po njeni oceni v 20. stoletju zacele zapolnjevati in po rabi, ki ni omejena le na krog izobražencev, tudi presegati strukturno mesto krilatic. Grzybek (1994a: 296) strne, da lahko o krilaticah govorimo na vec ravneh frazeologije, delno pa tudi izven nje: a) na poimenovalni ravni gre za enobesedne krilatice in besednozvezne frazeme; b) na (viš­ji) komunikativni ravni gre za pregovorne krilatice in citate v pravem pomenu besede. Ti citati se po zgoraj navedenem Mlackovem merilu nahajajo izven frazeologije ter prehajajo v aforizme, maksime, sentence ipd., Tudi Kržišnik (2004: 200) poudarja, da krilatice niso le stavcni frazemi, temvec tudi besednozvezni frazemi in nefrazeološki citati. V okviru paremiološkega optimuma nas zato zanimajo samo krilatice, ki jih po pomenskih in žanrskih merilih lahko uvrstimo med pregovore ali reke. 2.3 metodološka izhodišca za izdelaVo Paremiološkega minimuma in oPtimuma Idejo paremiološkega minimuma – seznama približno tristotih splošno znanih paremij – je v sedemdesetih letih predstavil Permjakov (1989: 91–92). Po mnenju Permjakova je nujno izdelati seznam najbolj znanih paremij že zaradi ucenja tujih jezikov, poleg tega pa je to dobra osnova za uslovarjanje ťjezikovnih klišejevŤ, kot jih imenuje (1989: 98). Per-mjakov govori tudi o pogostnosti paremij in trdi, da najbolj pogoste paremije niso take po nakljucju, ampak iz nekih tehtnih razlogov, ki jih je treba raziskati (1988: 149–150). Od raziskav Permjakova do danes spremljamo množico pristopov k minimumu, ki vseskozi ostaja ena iz-med osrednjih tem sodobne frazeologije. Kot poudarja Durco (2013), je Permjakov paremiološki minimum na zacetku zasnoval na pojmovanju paremije, ki vkljucuje poleg pregovorov in rekov tudi vecje paremiolo­ške žanre, npr. uganke, raziskovalci, ki so se ideji optimuma posvecali kasneje, pa so se zaceli omejevati le na pregovore in reke. Finski fra­zeolog in avtor mednarodne tipologije pregovorov Kuusi je preprican (1985: 22–28), da bi pri dolocanju paremioloških minimumov po vsem svetu morali sodelovati strokovnjaki iz razlicnih strok. Poudarja, da je treba izdelati vprašalnike, ki jih bodo izpolnile velike skupine anketi­rancev, saj bi v prihodnosti tako paremiologi lahko primerjali lastnosti in tipe pregovorov na mednarodnem nivoju in ustvarili mednarodni paremiološki minimum (Kuusi 1985: 22–28). Tudi Mieder (1997: 406) meni, da bo iz minimumov razvidno, katere enote so specificne za posamezni jezik in koliko je skupnih paremij, npr. teh, ki izvirajo iz Biblije ali latinskih izrekov. Ocenjuje, da razmejitev aktivnega in pasiv­nega fonda pregovorov ostaja cilj, ki si ga je smiselno zastaviti v okvi­ru frazeologije vsakega posameznega jezika (Mieder 1997: 406, 2004: 127–129). Chlebda (2008a: 90) poudarja, da je za vsakega govorca ob-vladanje osnovnega paremiološkega fonda nujni pogoj za orientacijo v komunikacijskem prostoru. Empiricne raziskave za vzpostavitev frazeoloških minimumov so do sedaj potekale v rušcini (........ 1988), madžaršcini (Tóthné Li-tovkina 1992), anglešcini (Grzybek, Chlosta 1995), hrvašcini (Baur, Teoreticna in metodološka izhodišca Chlosta, Grzybek 1996, Matovac, Varga 2016), lužiški srbšcini (Hose 1995), španšcini (Sevilla Muńoz, Díaz 1997), nemšcini (Chlosta, Gr-zybek, Roos 1994, Durco 2006, Steyer 2012), cešcini (Schindler 1993, Cermák 2003), slovašcini (Durco 2002, 2004), poljšcini (Szpila 2002, 2014, 2014a) in ukrajinšcini (Vyshnya 2008). V slovenšcini paremiolo­ški minimum do sedaj ni bil dolocen, izvedeno pa je bilo nekaj omeje­nih raziskav poznanosti enot (Makarovic 1974, Lipavic Oštir 2014), h katerim se bomo vrnili kasneje. V nadaljevanju bomo predstavili razvoj metodoloških pristopov k paremiološkemu minimumu v raziskavah, ki so se posvecale poznanosti in pogostnosti pregovorov. 2.3.1 Pristopi k ugotavljanju poznanosti paremij Ena izmed možnosti dolocanja poznanosti enot je, da anketiranci zapi­šejo vse pregovore, ki jim v omejenem casu pridejo na misel. Ta metoda ni najbolj ucinkovita, saj se anketiranci spomnijo le omejenega nabora enot, to pa je po mnenju Grzybka in Chloste (2008: 97–98) zato, ker so pregovori vezani na situacije, v katerih se uporabljajo, brez teh situ-acij pa je njihov priklic otežen. Kljub temu da je seznanjen z omenjeno kritiko, je poljski frazeolog Szpila (2002: 36–37) za pilotno raziskavo poljskega paremiološkega minimuma izbral to metodo. 96 študentom v starosti od 19 do 28 let je narocil, naj v 20 minutah zapišejo cim vec pregovorov.10 Anketiranci so zapisali 2439 enot, izmed katerih je 331 pregovorov (Szpila 2002: 37) z razlicno pogostnostjo (najvec 12 zgle­dov). Szpila govori o priljubljenih enotah (2002: 40), njihovo spodnjo mejo pa doloca pri enotah z osmimi zgledi, ker se ta skupina enot in skupine enot s številcnejšimi zgledi v celoti nahajajo v poljskih frazeo­loških slovarjih. Ob tem leksikografskem merilu se sprašujemo, zakaj se Szpila ni odlocil za izdelavo izhodišcnega korpusa iz slovarskih virov. Svoj izbor metode s spontanim priklicom namrec utemeljuje (2002: 36) 10 Casovna omejitev seveda vpliva na število in strukturo navedenih enot. Cox (1997) je v podobnem poskusu 42 študentom dal za zapisovanje na voljo teden dni casa. Zapisali so 1250 razlicnih nemških pregovorov. z argumentom, da ni želel intuitivno in samovoljno sestaviti seznama za izhodišcni korpus. Poleg seznama 72 pregovorov predstavlja Szpila (2014, 2014a) tudi obširnejši poljski paremiološki minimum 215 pre­govorov, ki je prav tako izdelan z elicitacijskim tipom vprašalnika med 545 poljskimi študenti. Elicitacijski tip anketiranja je po Grzybkovi in Chlostovi oceni (2008: 97–98) manj primeren od tipov s seznamom enot, ki jih an-ketiranci morajo oceniti. Na voljo imamo vec tipov vprašanj. Metoda, pri kateri morajo anketiranci dopolniti manjkajoco polovico enote, se imenuje PTP (angl. part text presentation). Uveljavil jo je Permjakov. Pregovore lahko anketirancem prikažemo tudi v celoti, pomembno pa je, kakšno ocenjevanje jim ponudimo. Lahko gre za tip FTR (angl. full text rating), pri katerem anketiranci izbirajo stopnjo na lestvici med dobro poznano in nepoznano enoto ali pa za tip FTP (angl. full text presentation), pri katerem se morajo jasno opredeliti, ali pregovor po­znajo, ali ne. Permjakov (1988: 150–151) je poskus z anketiranci iz Moskve in okolice izvedel v dveh fazah. Prvi skupini je prikazal seznam 1491 pre­govorov in prosil, naj izlocijo neznane. Naslednja skupina (sto anketi­rancev) je morala dopolniti manjkajoco (drugo) polovico pregovorov, ki so ostali na seznamu. S tem je pridobil 538 enot, ki so bile znane vec kot 90 % anketirancev. Kot paremiološki minimum je najprej pred­stavil 500 najbolj poznanih enot, kasneje pa iz tega seznama upora­bil ožji minimum 300 enot za rusko-nemški slovar (........ 1985). Grzybek in Chlosta (1995) sta izvedla podobno raziskavo v angleškem jeziku s 23 anketiranci iz ZDA in 36 iz angleško govorecega dela Ka­nade. Vsi anketiranci so bili starejši od 50 let. Z metodo PTP sta 236 paremij razvrstila glede na njihovo poznanost med govorci. Metodo PTP je uporabila tudi Tóthné Litovkina (1992) v raziskavi poznanosti madžarskih paremij. Le 42 pregovorov (11,11 % gradiva) so pravilno dopolnili vsi anketiranci. V povprecju so anketiranci pravilno izpol­nili 311,92 (82,52 %) enot od 378 prikazanih. Madžarski minimum sestavlja 162 pregovorov, ki so bili znani 90 % ali vec anketirancem (Tóthné Litovkina 1992: 285). Podobno raziskavo z vprašanji tipa PTP je v okviru cešcine izvedel Schindler (1993). Po metodi PTP je 249 Teoreticna in metodološka izhodišca anketirancev dopolnilo 265 pregovorov. Schindler je anketiral govorce iz razlicnih delov Ceške, skrbel pa je tudi za širok razpon starosti in izobrazbe (1993: 128–130). Pravilnih odgovorov je bilo 57,5 %. Drug ceški frazeolog Cermák (2003: 15) kritizira nabor enot, ki je bil uporab­ljen v tej raziskavi, saj pravi, da ni jasno, na cem temelji Schindlerjev izhodišcni korpus. Ocita tudi (2003: 16), da iz Schindlerjeve raziskave ni razvidno, za kakšno mero poznanosti pregovorov gre oziroma kje je locnica med aktivnim in pasivnim znanjem enot. Razlicni raziskovalci mejo splošne poznanosti paremij dolocajo razlicno; meja se giblje od 90 % (Tóthné Litovkina 1992, Schindler 1993), preko 95 % (Grzybek, Chlosta 2008: 105) do 97 % (........ 1988: 143). Durco (2014: 189) ocenjuje, da bi lahko mejo dolocili že pri 50 %, pod pogojem, da bi se lahko zanesli na reprezentativen in uravnotežen vzorec po sociolingvisticnih merilih. Pomen meje 50 % poznanosti enot poudarjata tudi Baur in Grzybek (1994: 172). Iz grafa, ki sta ga izdelala na osnovi podatkov iz svojega izhodišcnega korpu­sa, je razvidno, da se na tej tocki zacne krivulja, ki prikazuje odnos med številom enot in njihovo poznanostjo, bistveno spreminjati (Baur, Grzybek 1994: 172). Raziskave za dolocitev paremiološkega minimuma slovaškega jezi­ka (Durco 2002, 2002a, 2004) so za naše delo posebej pomembne, ker v raziskavah slovenske paremiologije izhajamo iz enakih metodoloških izhodišc. Durceva spletna sociolingvisticna raziskava je zajela 2834 enot iz dveh slovarskih virov in dveh moderno urejenih (in reducira­nih) zbirk. V njej je sodelovalo 42 anketirancev razlicnih starosti iz vse Slovaške. V nadaljevanju se bomo k podrobnostim te raziskave vrnili pri posameznih parametrih sociolingvisticne in korpusne raziskave slo­venskih paremij. Istocasno z našo raziskavo poznavanja slovenskih paremij (pole-ti 2012), je potekala raziskava na demografsko omejenem vzorcu 189 govorcev iz severovzhodne Slovenije (Lipavic Oštir 2014). Osnova za vprašalnik so bile slovenske ustreznice 76 najbolj pogostih nemških paremij, vkljucenih v projekt SprichWort (Lipavic Oštir 2014: 130). Devet enot iz nabora 76 nemških pregovorov v okviru projekta SprichWort nima slovenskih ustreznic, zato je bilo v raziskavo vkljucenih 67 enot. Anketiranci so ocenjevali, ali enoto poznajo, in tudi, kako pogosto jo uporabljajo pri govorjenju in pisanju (Lipavic Oštir 2014: 131–132). Prednost omenjene raziskave je dokaj velik vzorec govorcev, zaradi majhnega vzorca izhodišcnih enot, izbranih glede na tujejezicni mi­nimum, pa rezultati ne morejo ponuditi osnove za paremiološki mini­mum, temvec lahko predvsem koristijo slovensko-nemški medjezikovni primerjavi. 2.3.2 Pristopi k ugotavljanju pogostnosti paremij Pogostnost paremij so frazeologi v preteklosti ugotavljali s pregledova­njem pisnega gradiva iz arhivov, zbirk pregovorov in lastnih podatkov­nih baz (pogosto iz tiskanih medijev). Tako raziskavo je izvedel Hirsch (1987), ki je sistematicno pregledal vplivnejše ameriške casopise s pred­postavko, da novinarji uporabljajo take pregovore, o katerih so prepri-cani, da jih bodo njihovi naslovniki razumeli. Kot rezultat je predstavil 265 pregovorov. Korpusi so v devetdesetih letih prinesli veliko novosti. Vplivali so tudi na frazeologijo in paremiologijo, saj omogocajo pristop k nepredstavljivo vecjim zbirkam besedil in orodja za pridobivanje in obdelavo jezikovnih podatkov. Te prednosti izkorišcajo moderne razi­skave pogostnosti paremioloških enot. Paremiološki minimum ceškega jezika je Cermák dolocil po pogostnosti enot v ceškem korpusu (Cermák 2003). Cermák je do zbiranja podatkov z vprašalniki PTP kriticen (2003: 29–31), ker po njegovi oceni ni resnih raziskav o tem, do kakšne mere lahko (prve) polovice pregovorov zastopajo celoto. Meni, da so v dolocenih prime-rih druge polovice pregovorov tiste, ki so za enoto bolj znacilne in zato tudi bolj primerne za prikaz anketirancem. Poudarja, da je za paremi­je pomemben kontekst, v katerem se pojavljajo. Korpusna raziskava omogoca upoštevati kontekst in z njim variantnost enot. Cermák je na osnovi obsežne podatkovne baze, ki je nastajala vec kot desetletje, najprej zamejil 243 pogostih paremij, izmed njih pa s pomocjo korpu­sa za minimum izbral sto najpogostejših (2003: 26–30). Ta minimum se v veliki meri razlikuje od že omenjenega Schindlerjevega. Na delu Teoreticna in metodološka izhodišca z jezikovnim korpusom temelji tudi raziskava pogostnosti nemških paremij (Steyer 2012), v kateri je iz izhodišcnega korpusa 1000 enot, registriranih v nemških slovarjih, nastal seznam 300 najbolj pogostih nemških pregovorov. 2.3.3 Pogostnost in poznanost paremij kot dva razlicna fenomena Pionir na podrocju empiricne paremiologije Permjakov je svoj paremio­loški minimum poimenoval seznam 300 splošno rabljenih (rus. obšce­upotrebiteljnyh) pregovorov in rekov (........ 1988: 154). Iz oznake je razvidno povezovanje pojma pogostnosti (v rabi) z najbolj poznanimi enotami. Grzybek in Chlosta (2008) primerjata razlicne raziskave v an­glešcini in kriticno pristopata k pojmu priljubljenosti frazeoloških enot. Ta je, kot ugotavljata (Grzybek, Chlosta 2008: 102, Grzybek 2008), raziskovalcem neupraviceno služil kot krovni oznacevalec za dva bi-stveno razlicna fenomena – poznanost in pogostnost enot. Sprašujeta se, kako poznanost in pogostnost nase medsebojno vplivata (Grzybek, Chlosta 2008: 102). Po njunem mnenju gre za krožno medsebojno vplivanje. V graficnih prikazih omenjenega dvojnega nabora podatkov prikazujeta poznanost pregovorov kot funkcijo pogostnosti: FAM = f(FRQ). Ugotavljata asimetricno razmerje med fenomenoma: Frequent proverbs tend to be familiar, whereas familiar proverbs may, but need not occur frequently. In linguistic (Jakobsonian) terms, a given culture's stock of familiar proverbs thus turn out to be some kind of a paradigmatic inventory, from which items may be (or may be not) projected onto the syntagmatic axis of concrete (more or less frequent) proverb usage.11 (Grzybek, Chlosta 2008: 104) 11 Pogosti pregovori so ponavadi poznani, obenem pa poznani pregovori lahko so, niso pa nujno pogosti. Z (jakobsonskim) izrazjem lahko recemo, da fond znanih pregovorov predstavlja neke vrste paradigmatski nabor orodij, iz katere se te enote lahko (ali pa tudi ne) preslikajo na sintagmatsko os konkretne (bolj ali manj pogoste) pregovorne rabe. (Prevod M. M.) Menimo, da njuna zahteva po strogem locevanju omenjenih feno­menov predstavlja pomemben metodološki premik sodobne frazeolo­gije. Grzybek (2009: 216, 2012: 102–103) poudarja še, da je treba pri empiricnih raziskavah in njihovem vrednotenju razlikovati tudi med pojmom poznanosti enote ali skupine enot ter subjektivnega znanja pa-remij pri enem govorcu ali skupini govorcev. 2.3.4 Kritika koncepta minimuma Poljski frazeolog Chlebda (2008a: 91) se sprašuje o primerljivosti pare-mioloških optimumov, saj ugotavlja, da so jih v razlicnih jezikih doloci­li z anketiranjem razlicnih starostnih skupin. Poleg tega Chlebda pou­darja, da moramo govoriti o ťparemioloških minimumih dolocenega kraja in casaŤ ter jih razumeti kot približke dejanskemu stanju, saj do ťdejanskega minimumaŤ ne moremo priti. Ruski frazeolog Mokijenko (2012: 83) ocenjuje, da dosedanje pojmovanje paremiološkega mini-muma ni realisticno. Po njegovem mnenju je težko govoriti o enotnem jedru paremiologije nekega jezika oziroma staticnem seznamu najbolj poznanih enot, saj je ta prevec odvisen od demografskih dejavnikov (starost, izobrazba, regija). Kot navaja Mokijenko (2012: 83), koncept paremiološkega minimuma zaradi teritorialne omejenosti raziskave kri­tizira tudi Ivanov (2007), ki želi namesto pojma minimuma vpeljati pojem paremiološkega fonda, torej enot, ki so v jeziku prisotne vrsto let kot nekakšno stalno jedro. Mokijenko namesto razmišljanja o mi-nimumu predlaga pojem gibljivega obmocja najbolj znanih paremij, ki ga opisuje kot ťdinamicni strukturno-semanticni modelŤ (2012: 83). 2.3.5 Metodološka izhodišca za izdelavo paremiološkega optimuma Durco (2006: 3, 2014: 187) predlaga, da se koncept paremiološkega minimuma kot širšega nabora enot, ki jih uporablja povprecen govorec dolocenega jezika, nadomesti s konceptom paremiološkega optimuma, Teoreticna in metodološka izhodišca ki združuje tako podatke o poznanosti kot tudi pogostnosti pregovorov in sorodnih paremij, saj gre za nabor, sestavljen na osnovi leksikograf­sko-jezikoslovnih, empiricnih in na korpusu osnovanih védenj o aktu­alni paremiološki situaciji v jeziku. Ker prikaže presecišce najbolj po­gostih in najbolj poznanih enot, je optimum metodološka nadgradnja paremiološkega minimuma (Durco 2006: 17). Zaradi koncepta opti­muma bi bilo treba po Durcevem mnenju (2014: 187) na novo osmisliti paremiološki minimum v luci množice demografskih dejavnikov. Da bi razumeli, zakaj je paremiološki optimum potreben, si oglej-mo vprašanja, ki so gonilo empiricnih raziskav, povezanih z njim. Že v navezavi na paremiološki minimum, ki v konceptu optimuma predsta­vlja zacetno stopnjo, je pomembno dolociti, katere paremije so del ak­tivnega slovarja govorcev in tudi katere zastarele paremije so govorcem razumljive ter katere niso (Durco 2002: 52, 2004: 59–60). Ugotoviti je treba tudi, v kolikšni meri so naravnim govorcem še znani tradicionalni pregovori, navedeni v slovarskih virih, kakšen je odklon od standardne podobe v dejanski rabi enot ter kako na poznavanje vplivajo demo-grafski dejavniki (Durco 2002a: 293, 2006a: 508). Z združevanjem dveh tipov empiricnih raziskav (sociolingvisticne in korpusne) upošteva metodološki preboj glede locevanja fenomena poznanosti in fenomena pogostnosti paremij, ki smo ga že predstavili. Durco zato predlaga pet metodoloških korakov do paremiološkega optimuma: 1. analiza leksi­kografske registracije pregovorov v starejših in sodobnih slovarjih; 2. dolocitev jedra pregovorov in njihovih ťosnovnih oblikŤ z redukcijo pa-remiološkega gradiva; 3. analiza znanja in poznanosti izbranih pregovo­rov in njihovih variant s pomocjo anketirancev in spletnega vprašalni­ka; 4. analiza zgledov dolocenega nabora najbolj poznanih pregovorov v obsežnem jezikovnem korpusu; 5. primerjava in izracun korelacije med najbolj poznanimi in najbolj pogostimi pregovori v korpusu (2006: 3–4). Paremiološki optimum bi po Durcevem mnenju (2006: 3) moral biti osnova za nove paremiološke slovarje. Poleg tega je optimum do-bra osnova za primerjavo paremiologij razlicnih jezikov (Durco 2014: 201). Minimum je po Durcevem mnenju treba razumeti kot empiricno dolocen nabor enot, ki so poznani neki specificni skupini govorcev. To predstavlja premik v odnosu do dveh tradicionalnih pojmovanj mini­muma kot: 1. nabora pregovorov, ki so znani vsem govorcem, ali pa 2. nabora pregovorov, ki so z veliko verjetnostjo znani povprecnemu odraslemu govorcu. Durco predlaga, da bi specificnost skupin govorcev lahko služila kot osnova za vrsto razlicnih paremioloških minimumov, izmed katerih bi vsak posamezen nabor služil vnaprej dolocenemu na-menu. Izpostavlja uporabo minimumov, prilagojenih npr. za potrebe vecjezicnih slovarjev ter prirocnikov za ucenje tujega (in tudi lastnega) jezika (2006: 3). Množico minimumov po njegovi oceni potrebujemo zaradi pomembnih demografskih spremenljivk, hkrati pa poleg njih potrebujemo optimum kot cim bolj stalen in splošno veljaven (optima-len) nabor paremij. Oglejmo si primer dolocanja nemškega paremiološkega optimu-ma. S korelacijo podatkov o poznavanju in pogostnosti je Durco zame­jil 150 enot nemškega paremiološkega optimuma. Izhodišcni korpus je predstavljalo 385 paremij iz nemških slovarjev. Poznavanje enot je 220 govorcev iz Nemcije, Avstrije in Švice ocenilo po modelu petih mo-žnih odgovorov, ki ga bomo predstavili v nadaljevanju (Durco 2006: 4). Pogostnost enot je Durco (2006: 7–8) dolocil z uporabo nemškega jezikovnega korpusa Cosmas2. Poudarja (2006: 5), da je pri tako ve­likih enotah, kakršne so paremije, treba uporabiti prilagojene iskalne taktike. Uporabil je kompleksne iskalne pogoje, v katerih je upošte-val tipicne konstrukcijske vzorce in posebnosti nemških pregovorov in rekov. Durco se je oprl na 27 vzorcev, ki sta jih dolocila Mieder in Röhrich (1977), sam pa je s korpusno raziskavo dolocil vzorce z zelo vi-soko pogostnostjo, vzorce z nižjo pogostnostjo in izolirane konstrukcij­ske vzorce (Durco 2006: 9). Iskalne pogoje je prilagajal tudi tako, da so zajeli cim vec variant in tudi prenovitev paremij (Durco 2006: 11–12). Sociolingvisticna in korpusna raziskava sta pokazali precejšen raz­korak med stanjem v slovarjih in rabo paremij, jezikovni korpus pa se je izkazal za zanesljivo orodje pri ugotavljanju standardnih oblik paremij, variant in pretvorb (Durco 2006: 4–5). Durco je ugotovil, da je med do-kaj dobro poznanimi paremijami (nad 85 % govorcev) tudi precej takih, ki se v korpusu pojavljajo zelo redko ali pa se sploh ne pojavljajo, zato je mogoce ustvariti seznam paremij, za katere je znacilna pisna raba, ter seznam teh, za katere je znacilna govorna raba (Durco 2006: 15–16). 3 sPletni VPrašalnik o Poznanosti sloVenskih PregoVoroV, rekoV in sorodnih Paremij – izdelaVa Paremiološkega minimuma Na zacetku tega poglavja bomo opisali metodološke oporne tocke za pripravo nabora potencialno znanih paremij oziroma izhodišcnega kor­pusa za sociolingvisticno raziskavo. Ogledali si bomo, kateri paremio­loški žanri so prisotni v tem naboru in kako je strukturiran slovenski vprašalnik o poznavanju paremij. Na koncu bomo predstavili rezultate raziskave za dolocitev slovenskega paremiološkega minimuma. 3.1 PriPraVa izhodišcnega korPusa za sloVenski Paremiološki minimum in oPtimum Permjakov (1988: 151) glede nastajanja izhodišcnega korpusa razlaga, da je vse v raziskavo vkljucene paremije slišal in zapisal na terenu – veci­noma na obmocju Moskve in njene okolice, pa tudi na Uralu, na obmo-cju mesta Tula ter med ruskimi govorci v severni Ukrajini. Zapisal je 1495 enot in posebej oznacil variantne sestavine. Ker je gradivu s terena dodal še variante, se je število enot v izhodišcnem korpusu povecalo na 1740. Jezikoslovci, ki so izvajali podobne sociolingvisticne raziskave poznavanja kot zacetnik ideje o paremiološkem minimumu Permjakov, so k izdelavi izhodišcnega korpusa pristopali tudi drugace. Anna Tóthné Litovkina (1993) je za izhodišcni korpus v madžar-šcini uporabila mešan pristop. Del gradiva je prepisala iz slovarjev in zbirk pregovorov. Pri enem slovarju je upoštevala enote, ki jih je avtor zbirke po lastni presoji oznacil za aktualne, pri drugem pa je sama na­redila podoben izbor. Poleg tega je uporabila lastno zbirko enot, ki jih je pet let zapisovala na terenu in iz medijev. Zacetna podatkovna baza je štela okoli 4000 enot, to pa je Tóthné Litovkina dala oceniti 50 an-ketirancem, ki so oznacili nepoznane enote. Za koncni vprašalnik ji je ostalo 930 pregovorov, ki so bili znani vsaj 50 % anketirancev iz prve faze. Koncna ocena njenega izhodišcnega korpusa je kljub mešanici pri­stopov dobra glede na visok delež dopolnjenih enot (82,52 %). Primerjave, ki sta jih izvedla Grzybek in Chlosta (2008: 99–100), so potrdile, da je za dolocanje minimuma zelo pomembna kakovostna zasnova izhodišcnega korpusa enot, ki jih uporabimo za raziskavo. Pou­darjata, da je zbirke pregovorov smiselno uporabiti le, ce so kakovostne in nastale s sodobnimi raziskavami in ne le s prepisovanjem razlicnih starejših zbirk. Taka je zbirka English proverbs (Mieder 1988), iz katere sta Grzybek in Chlosta tudi crpala gradivo za njuno raziskavo. 1200 paremij sta v prvi fazi zamejila tako, da sta osmim anketirancem dala po metodi FTP oceniti prvih 600 paremij, osmim drugim pa nasle­dnjih 600 paremij iz zbirke (Grzybek, Chlosta, Roos 1994: 229). Za na­slednjo fazo, v kateri sta uporabila metodo PTP, sta izbrala 236 paremij, ki so bile znane vsem anketirancem v okviru obeh skupin. Ocenjujeta, da je 16 oseb, vkljucenih v prvo fazo, premalo za tako obsežno raziska­vo (Grzybek, Chlosta 2008: 107). Zakljucimo lahko, da raziskovalci, ki so sledili ideji Permjakova, k izdelavi izhodišcnih korpusov niso pri­stopili enako. Med viri za zajeto gradivo prevladujejo zbirke pregovorov in frazeološki slovarji. Redkeje gre za terensko zbrano gradivo. V vecini primerov so paremiologi zamejili gradivo z dvema locenima anketama. S prvo so izlocali najbolj nepoznane in zastarele enote z vprašanji tipa FTP in dvema možnima odgovoroma (poznam : ne poznam). Oglejmo si še zgled zasnove izhodišcnega korpusa v slovaškem je­ziku. Durco (2002: 53–55, 2004: 59–61) je pri izdelavi izhodišcnega korpusa enot, vkljucenih v slovaški sociolingvisticni vprašalnik, v ve­liki meri izhajal iz slovarskih virov. Upošteval je vire, ki so preverjeni, sodobni in služijo kot prirocniki. Uporabil je dva slovarska vira: Krátky slovník slovenského jazyka (Kacala, Písarcíková 2003, v nadaljevanju: KSSJ) in Malý frazeologický slovník (Smiešková 1977). Tretji vir je delo Frazeológia v škole (Miko 1989), v katerem so sistematicno zbrane pare-mije iz slovaških šolskih ucbenikov in s tem ponuja odlicen vpogled v enote (razvršcene po stopnjah osnovnošolskega pouka), ki jih je veliko število slovaških govorcev spoznalo v casu šolanja. Za zadnji vir je na­mesto množice zbirk Durco uporabil gradivo, ki sta ga iz obsežne zbirke Slovenská prísloví, porekadla a úsloví (Záturecký 1896) v delu Slovenské príslovia a porekadlá izbrala Mlacek in Profantová (1996). Skupno šte­vilo enot v Durcevem izhodišcnem korpusu je 2834. Durco je poenotil variante, v vprašalniku pa omogocil vpis variante. Pri izdelavi izhodišcnega korpusa slovenskih pregovorov in rekov smo upoštevali merila, ki so jim morali ustrezati tudi viri v slovaški raziskavi. Lotili smo se sistematicnega izpisovanja paremij (vecinoma pregovorov in rekov) iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika (v nada­ljevanju SSKJ) ter Frazeološkega slovarja v petih jezikih (Pavlica 1960, v nadaljevanju FSVPJ). Ocenili smo, da sta to edina slovarska vira,12 ki ju lahko uporabimo. Nekaj besed namenimo kritiki, ki sta ju bili deležni ureditvi frazeološkega gradiva v teh slovarjih. Kritika (Suhadolnik 1961: 205, Peterman 1988: 302) je FSVPJ za­radi številnih pomanjkljivosti oznacila za delo, ki ne more opravljati funkcije frazeološkega, temvec le konverzacijskega slovarja. Glede pa-remiologije Suhadolnik zakljucuje (1961: 203), da je v slovarju precej enot, prepisanih iz starejših zbirk (Kocbek, Šašelj 1934), obenem pa tudi precej novih enot, ki jih je registriral sam Pavlica. Kriticno oce­njuje tudi izbiro nekaterih (že zastarelih) variant paremij (1961: 203). Slovar smo kljub omenjeni kritiki vseeno uporabili kot dokaj bogat vir paremij. Razlage paremij so v FSVPJ-ju redke, vcasih so podobne kot v SSKJ-ju, vcasih pa se precej razlikujejo: Zaradi dreves ne vidi gozda – zaradi posameznosti ne dojame celote (SSKJ); Od samih dreves ne vidi gozda – zaradi posameznosti zanemarja ce­ loto (Pavlica 1960: 92); Dobrota je sirota – dobro dejanje navadno ni poplacano s hvaležno­ stjo (SSKJ); Dobrota je sirota – dobroto ljudje najhitreje pozabijo (Pavlica 1960: 80). 12 V Slovenskem pravopisu iz leta 2001 ni s frazeološkega vidika nic novega v pri­merjavi s SSKJ (Kržišnik 2003: 223). Kebrov Slovar slovenskih frazemov (2012) v casu nastajanja izhodišcnega korpusa (2010/11) še ni izšel, sicer pa se, kot smo že opisali, v njem nahaja malo paremij. Obravnava frazeologije v SSKJ-ju je bila prav tako veckrat deležna kriti­ke (Kržišnik 1988, Peterman 1988, Logar 2001). Tako Peterman (1988 301–302) kot Kržišnik (1988: 114) slovarju ocitata že terminološko ne­jasno opredelitev, kaj je frazem in kakšni frazemi so v njem uslovarjeni. Frazeološkega gradiva ne najdemo le v frazeološkem gnezdu, temvec tudi med ilustrativnim gradivom (Kržišnik 1988: 144–145), v frazeo­loških gnezdih je marsikaj, kar tja ne sodi (1988: 145–146), kot fraze­ološke so predstavljene prenovitve (1988: 147) ter terminološka poime­novanja (1988: 148–149), enote so nedosledno navedene vcasih v vseh, vcasih le v geslu ene izmed njihovih sestavin (1988: 149). Poleg tega je zabrisana meja med obicajnimi besednimi okolji frazemov in njihovimi aktualnimi sobesedili (1988: 156). Pomanjkljivo so predstavljene sesta­vinske variante (1988: 157), vcasih pa tudi pomenske razlage niso tocne oz. so prevec konkretizirane (1988: 160–161). Omenjeni kritiki prikaza frazemov v SSKJ-ju dodajmo še nekate-re pomanjkljivosti prikaza paremiologije. Kvalifikatorji so v primeru pregovorov rabljeni poljubno, ker imajo nekateri žanrsko oznako prego­vor, drugi ožjo oznako (ekspresivno, ironicno itd.), naslednje enote pa so navedene brez kakršnekoli oznake: Veliko babic – kilav otrok; Enkrat z betom, drugic s psom; Podarjenemu konju se ne gleda na zobe; Lastna hva-la – cena mala; Cisti racuni, dobri prijatelji; Obleka dela cloveka; Prilika dela tatu; Vaja dela mojstra; V tretje gre rado; Drugi kraji, druge navade. Menimo, da je tako oznacevanje neustrezno že zato, ker bi morale biti vse paremije enotno oznacene kot paremije ali pa (širše) kot stavcni fra­zemi. Nihanje mere ekspresivnosti od frazema do frazema je stopnjevito (Mlacek 2002: 131). Zavedati se je treba tudi, da jezikoslovje pogo-sto ne najde ustreznega merila za ekspresivnost, zaradi cesar se (npr. v slovaškem jezikoslovju) pogosto zamenjuje s pojmom emocionalnosti (Pallay 1996, 1998). Ob tem Pallay (1998) predlaga razmejitev na vse­binski (emocionalni) in oblikovni (ekspresivni) vidik. Vprašanje je, ali je ekspresivnost frazemov sploh treba oznacevati in po kakšnem kljucu so frazemi v SSKJ-ju sploh prejeli take oznake (Logar 2001: 147). Tudi na ravni paremiologije se uporabnik slovarja lahko vpraša, ali pregovori, ki niso oznaceni s tem kvalifikatorjem, niso ekspresivni, oziroma kaj je posebno ekspresivnega pri enoti Beseda ni konj ali Clovek ne ve ne ure ne dneva. O nedoslednem oznacevanju prica enota Živemu cloveku se vse primeri, mrtvemu samo jama, ki ni oznacena s kvalifikatorjem ekspresiv-no, medtem ko njena sestavinska varianta Živemu cloveku se vse pripeti, mrtvemu samo jama je oznacena s tem kvalifikatorjem. Smiselnost na­daljnje rabe kvalifikatorjev je prav tako vprašljiva, saj so paremije hete­rosituativne enote, ki jim ne ustrezajo nujno naslednje oznake: ironicno (Jajce vec kot puta ve), nizko (Ne cohaj se, kjer te ne srbi), pogovorno (Ka­mor je šel bik, naj gre še štrik; Gliha vkup štriha) in šaljivo (Potrpljenje je božja mast, samo revež je, kdor se z njo maže; Ce noce gora k Mohamedu, mora Mohamed h gori). Dodajmo še, da nekatere paremije so opremlje­ne s pomensko razlago, druge niso. Iz SSKJ-ja smo izpisali 599 razlicnih paremij. V FSVPJ-ju smo našli 506 paremij, 187 izmed njih je enakih kot v SSKJ-ju ali pa gre za njihove variante, vcasih le pravopisne, npr.: Cast komur cast! (SSKJ) in Cast ko­mur cast (Pavlica 1960: 50). Opraviti smo morali redukcijo izhodišcnega korpusa in poenotiti variante. Glede uvrstitve ene ali druge variante smo, tako kot Durco, težili k izbiri prevladujoce oblike. Izmed dveh variant, navedenih v SSKJ-ju, smo obdržali npr. nevtralno enoto Ne praskaj se, kjer te ne srbi namesto bolj ekspresivne Ne cohaj se, kjer te ne srbi. Že na tej stopnji smo si pomagali s korpusom FidaPLUS, da bi ugotovili, katera oblika je pogostejša in zato bolj primerna za uvrstitev v vprašalnik. Vanj smo tako npr. uvrstili enoto Potrpljenje železna vrata prebije (SSKJ) na­mesto Potrpljenje železne duri prebije (Pavlica: 378). Glede osnovnih razlik med pregovori na ravni pregovornih tipov smo se ravnali po Permjakovovih merilih (1988: 131–132). Pri dolo-canju, kaj je (še) varianta in ne nova paremija, smo upoštevali merilo drugacne (ali pa delno drugacne) motivacije, pri kateri ne gre le za za­menjavo leksikalne sestavine. Po tem kriteriju smo se odlocili, da bomo navedli Lastna hvala – cena mala in Lastna hvala se pod mizo valja kot sopomenki in ju ne bomo poenotili, kot bi šlo za varianti. Ce bi izbrali širši koncept variant, bi morali izvesti tudi veliko vecjo redukcijo gra-diva, kar pa bi po naši oceni pomenilo preveliko siromašenje izhodišc­nega korpusa. Tako smo v izhodišcnem korpusu pustili tudi dvojico sopomenk z zelo podobno a ne povsem enako motivirano sestavo Oci so bolj lacne kot želodec in Samo oci so lacne, Le cevlje sodi naj kopitar in Cevljar ostani pri svojem kopitu, pa tudi enote Kaj pomaga vse bogastvo, ce ni zdravja, Zdravje je najvecje bogastvo ter Zdravje je vredno vec kot vsako bogastvo. Tako smo ravnali tudi v primeru dvojice Kjer nic ni, tudi cesar pravico izgubi in Kjer ni nic, tudi vojska ne vzame s skupnim te­matsko-konstrukcijskim vzorcem. Iz korpusa bi izkljucili manj poznani enoti Kakršna mati, takšna hci in Kakršni starši, takšni otroci. Prva se od veliko bolj poznane enote Kakršen oce, takšen sin razlikuje po pomen-ski sestavini spola, druga s sestavinama starši in otroci pa je v odnosu do ostalih dveh nadpomenka. Po podobnem merilu smo v izhodišcni korpus vkljucevali tudi komplementarne variante npr. Kar se Janezek nauci, to Janez zna (SSKJ) ter Cesar se Janezek ni naucil, tega Janez ne zna (Pavlica 1960: 270). Vkljucevali smo tudi vse primere, pri katerih ne gre niti za variante niti za popolne sopomenke, saj se enoti kljub skupnim polnopomenskim sestavinam po konstrukcijskem vzorcu raz­likujeta do te mere, da izražata drugacen pomen, npr. Bolje zlepa kakor zgrda in Kdor noce zlepa, mora zgrda.13 Naleteli smo na vprašanje, kako navajati dvodelne paremije, pri katerih je en del bolj poznan, drugi pa v rabi pogosto odpada. Ce se je v viru pojavila, smo v vprašalniku navedli kratko obliko. V primeru eno­te Dokler prosi, zlata usta nosi, kadar vraca, hrbet obraca, ki je navedena pod iztocnico vracati, smo v vprašalniku navedli le Dokler prosi, zlata usta nosi, ki je navedena pod dokler. V primeru Mladost je norost, cez potok skace, kjer je most smo po pomoti navedli kratko in daljšo varian-to, po odgovorih anketirancev pa se je izkazalo, da bi zadošcal navedek kratke oblike, saj imajo ob tem anketiranci možnost dodati daljšo vari­anto, drugi del enote pa jih ne ovira pri oceni poznavanja prvega dela. Kasneje smo daljšo enoto izlocili iz nabora 300 najbolj poznanih enot. Paremija Potrpljenje je božja mast, samo revež je, kdor se z njo maže je bila v virih navedena le v dolgi obliki. Možnosti navedbe kratke oblike nismo imeli tudi pri enoti Govoriti je srebro, molcati je zlato (SSKJ), saj 13 Gre za primera znotrajjezikovne formalno-semanticne mutacije, ki jo bomo med tipi ekvivalentnosti frazeoloških enot predstavili v petem poglavju. enota Molk je zlato ni prisotna v nobenem izmed dveh virov. Našli smo jo le v okviru daljše enote Golk je srebro, molk je zlato (SSKJ).14 Po redukciji gradiva nam je ostalo 918 enot.15 Enot nismo pravo­pisno popravljali, ker smo hoteli obdržati njihovo slovarsko podobo oz. t. i. nicto varianto (Grzybek, Chlosta 1995: 72). Za vmesno redukcijo gradiva, kakršno smo opisovali pri nekaterih raziskavah, se nismo od­locili. Predvidevali smo, da bo tako kolicino enot dovolj anketirancev zmoglo oceniti v celoti, ce bo spletno orodje vprašalnika prilagojeno ta­kemu tipu reševanja. O tem vec v nadaljevanju. Zanašali smo se tudi na to, da je pri ocenjevanju posamezne enote treba le izbrati enega izmed petih možnih odgovorov. Z 918 enotami izhodišcni korpus odgovar­ja dvema splošnima meriloma, ki ju izpostavljata Grzybek in Chlosta (1995: 69). Po merilu kakovosti bi moral izhodišcni korpus vsebovati vse potencialno znane paremije dolocene kulture, po kolicinskem me-rilu pa ta nabor enot ne bi smel biti prevelik za ocenjevanje v socioling­visticni raziskavi. 3.2 Žanrska sestaVa izhodišcnega korPusa za sloVenski Paremiološki minimum in oPtimum V izhodišcnem korpusu mocno prevladujejo pregovori in reki. Prevlada teh tipov paremij v slovarskih virih kaže, da imajo pri govorcih (laikih in tudi jezikoslovcih) poseben status ťnarodnega blagaŤ in ťljudske mo-drostiŤ zaradi njihove sporocilnosti in poucnosti, obenem pa seveda ne pomeni, da v rabi niso razmeroma zastopani tudi drugi tipi. V mislih imamo predvsem zastopanost ustaljenih antipregovorov, splošnic, fra­zeologiziranih sloganov in krilatih izrazov, ki jih lahko po pomenskih znacilnostih oznacimo za reke in pregovore. Tudi ce zaostrimo merila in h krilaticam prištejemo vse enote, ki jim lahko pripišemo (ne pa 14 V vprašalnik smo vkljucili le prvo, rezultate poznavanja te enote pa predstavlja- mo v nadaljevanju. 15 Kljub veckratnemu pregledovanju izhodišcnega korpusa je v gradivu ostalo nekaj nepoenotenih variant. Te smo poenotili naknadno. vedno tudi dokažemo) avtorstvo,16 preostalih enot vkljucno z enim ve­lerizmom, dvema vražama in vremenskima pregovoroma, ki mejita na napotili, ni vec kot 20. Ocenjujemo, da je v korpusu veliko vec pregovorov kot rekov. K rekom lahko, glede na tipicne lastnosti, ki smo jih predstavili v drugem poglavju, prištejemo npr. naslednje enote: Saj nisva krav skupaj pasla. Karte na mizo! Saj ne gori voda. Saj ostane vse v familiji. Kocka je padla. Mi o volku, volk iz gozda. Saj nisem s hruške padel. O tem civkajo že vrabci na strehah. Naredi tako, da bo volk sit in koza cela. Med enotami, vkljucenimi v raziskavo, je tudi nekaj pomensko izpra­znjenih enot oziroma splošnic, npr. Kar je prevec, je prevec, Kar bo, pa bo in Kar je res, je res. Obcutek imamo, da je takih enot v jeziku veliko vec, kot sta jih zajela za izhodišcni korpus uporabljena slovarja. Prav pomenska izpraznjenost je lahko vzrok za to, da je bilo v dosedanjih raziskavah takim paremijam posveceno bolj malo pozornosti. V izhodišcni korpus smo uvrstili npr. krilatice Kocka je padla (Julij Ce-zar), Besede, besede, besede! (William Shakespeare) in O, vi, ki vstopate, vsak up pustite (Dante Alighieri). Primeru enote Le cevlje sodi naj Ko­pitar, ki jo lahko prištevamo med krilatice pa tudi med pregovore, se bomo posebej posvetili v okviru diasituativne razlike. Vkljucili pa smo tudi paremijo Pomembno je sodelovati, ne zmagati, ki izvira iz slogana olimpijskih iger. Ocenjujemo, da se uporablja v širših kontekstih kot npr. slogani (parole) Proletarci vseh dežel združite se, Tujega nocemo, 16 V SSKJ-ju najdemo tudi dolocene leposlovne citate, ki niso frazeologizirani, npr. iz Pregljevega Dogodka v mestu Gogi: Vse mesto preži in caka, kaj se bo zgodilo. V korpusu FidaPLUS nismo z iskalnim pogojem #1cakati//#1prežati našli niti enega zgleda tega citata – tudi ce bi se pojavil, pa bi bilo treba preve­riti, v kakšen kontekst je umešcen. svojega ne damo in Smrt fašizmu – svobodo narodu, ki jih v izhodišcni korpus nismo vkljucili.17 V gradivu izhodišcnega korpusa se poleg pre­govorov pojavi le en velerizem: Vsak po svoje (je rekel tisti, ki je kravo s svedrom drl).18 To potrjuje domnevo o razmeroma majhni zastopanosti velerizmov v slovenski paremiologiji. Nekaj velerizmov so anketiranci našteli v odgovorih na zakljucna vprašanja in jih bomo omenili v še-stem poglavju. Iz izhodišcnega korpusa smo v skladu z merili, ki smo jih pisali v drugem poglavju, izkljucili naslednja vremenska napotila: O svetem Vidu se skozi noc vidi. Kakor sveti Jernej vremeni, jesen vsa se drži. Zelen božic, bela velika noc. Mala maša za suknjo vpraša. Sveti Matija led razbija, ce ga ni, ga pa naredi. Sušec zmeraj vije, ce z glavo ne, pa z repom. Ob sv. Gregorju se pticki ženijo. Sveta Neža kuram rit odveže. Enoti O kresi se dan obesi in Ce spomladi grmi, se zima ponovi sta v SSKJ­-ju oznaceni kot pregovora. V izhodišcni korpus smo ju sicer prvotno vkljucili, ker gre po naši oceni za vremenski napotili, ki sta s svojo splošnostjo prešli v širšo rabo. V izhodišcni korpus sta bili sprva vklju-ceni tudi vraži Crna macka mi je prekrižala pot in Trinajst je nesrecna številka, iz lestvice 300 najbolj poznanih paremij pa smo obe napotili in vraži kasneje izkljucili. 17 Današnja raba socialisticnih sloganov je zanimiva tema, ki bi si zaslužila loce-no raziskavo. 18 To potrjuje domnevo o razmeroma majhni zastopanosti velerizmov v slovenski paremiologiji, ki se navezuje na že omenjeno ugotovitev Grzybka, da za slo­vanske jezike niso tako znacilni kot npr. za germanske. Nekaj velerizmov so anketiranci našteli v odgovorih na zakljucna vprašanja (glej šesto poglavje). 3.3 struktura sPletnega VPrašalnika Tako kot Durco (2002: 51) smo se odlocili, da uporabnikom omogo-cimo veckraten in casovno neomejen dostop do vprašalnika z uporabo gesla, ki ga je spletna stran ustvarila za vsakega reševalca posebej. Ker smo v jedro spletnega vprašalnika uvrstili kar 918 enot, smo se trudili, da bi bil v skladu z Durcevimi (2014: 201) napotki preprost za uporabo in bi nagovoril cim širši vzorec govorcev, saj je po njegovem mnenju pogosta slabost paremioloških raziskav, da temeljijo na premajhnem vzorcu in niso zadosti reprezentativne z demografskega vidika. V na­daljevanju bomo predstavili obliko in namen uvodne strani ter opisali jedro vprašalnika in zakljucni obrazec. Predstavili bomo tudi tehnicne izboljšave v primerjavi z Durcevim vprašalnikom. 3.3.1 Uvodni del vprašalnika Uvodni del vprašalnika sestavljajo naslovna stran, stran z registracijo in stran z demografskimi podatki. Naslovna stran vsebuje podatke o po­stopku reševanja in raziskovalnih namenih sociolingvisticnega vprašalni­ka. Na njej je tudi elektronski naslov: vprasalnikpregovori@gmail.com, kamor anketiranci lahko sporocajo svoje vtise, kriticne pripombe in pre­dloge, ali pa zaprosijo za pomoc, ce se soocijo s kakšno težavo. Z naslovne strani je anketiranec usmerjen na stran, kjer pridobi svoje geslo ali pa se, ce je že registriran, prijavi v vprašalnik in nadaljuje, kjer je z izpolnjeva­njem koncal ob zadnji prijavi. Vsak anketiranec ostane anonimen, lahko pa odda elektronski naslov, da nanj prejme svoje geslo, ce ga slucajno po­zabi. Po registraciji se anketirancem prikaže stran, na kateri morajo izpol­niti pet osnovnih podatkov: spol, letnico rojstva, stopnjo izobrazbe,19 na-recno skupino obmocja, kjer so odrašcali, in narecno skupino obmocja, kjer živijo v casu reševanja. Namesto obsežnega števila slovenskih narecij (vec kot 40) smo raje ponudili izbiro med sedmimi narecnimi skupinami: 19 Okencu, v katerem morajo anketiranci izbrati stopnjo izobrazbe, smo dodali legendo, ki ponuja pregled in razlago osmih stopenj izobrazbe. gorenjsko, štajersko, panonsko, koroško, primorsko, rovtarsko, panon­sko in dolenjsko narecno skupino z belokranjskimi narecji (Logar 1966: 134). Govorci, ki prebivajo (ali so prebivali) v tujini, imajo poleg sedmih narecnih skupin tudi možnost vpisa v rubriko ťdrugoŤ. Na tej strani jih tudi prosimo, da prepišejo zaporedje znakov za potrditev, da ne gre za avtomaticno izpolnjevanje, ki bi ga lahko izvajali spletni roboti. Tik pred jedrom vprašalnika jih še prosimo, naj vprašalnik rešuje naenkrat le ena oseba po lastni jezikovni presoji, brez pomoci slovarjev in drugih virov. 3.3.2 Jedro vprašalnika z 918 paremijami Vsakemu anketirancu se pregovori, ki jih še ni ocenil, kažejo v drugem (nakljucnem) vrstnem redu. V nadaljevanju (poglavje 4.3) bomo opisa­li, zakaj je to posebej pomembno v metodološkem smislu. Anketiranci izberejo eno od petih možnosti: 1. poznam in uporabljam; 2. poznam, a ne uporabljam; 3. ne poznam, a razumem; 4. ne poznam in ne razumem ali 5. poznam varianto (možnost dodajanja oblike). Ker jim nismo hoteli vnaprej ustvariti predstave o tem, kaj je varianta, nismo navedli definicije variante, ampak dali navodilo, naj pripišejo obliko, v kakršni poznajo pregovor, ce ocenijo, da se bistveno razlikuje od navedene. Z definicijo bi govorce lahko zbegali ali odvrnili od reše­vanja, ce bi podvomili v svojo zmožnost locevanja med posameznimi tipi variantnosti. Vsaka nova enota se pojavi s pisavo in ozadjem v dru­gi barvi, kar deluje kot vizualno opozorilo v primeru, da anketiranec nehote izbere enega izmed odgovorov. Vsak anketiranec ima možnost vpogleda v svojo podatkovno bazo odgovorov (preko ikone v zgornjem desnem kotu), ce bi rad kakšen odgovor spremenil. Spremlja lahko tudi, koliko odstotkov pregovorov je že ocenil. Z odjavo iz vprašalnika se odgovori samodejno shranijo, ob ponovni prijavi pa program pokaže naslednjo paremijo, ki še ni bila ocenjena. 3.3.3 Zakljucni del vprašalnika z dodatnimi vprašanji Ko anketiranec oceni vse pregovore iz jedra vprašalnika, se pred njim prikaže obrazec s petimi neobveznimi dodatnimi vprašanji. Vprašanja 1., 3., 5. in 6. je v podobni obliki slovaškim anketirancem zastavil tudi Dur-co (2002: 51), vprašanji 2. in 4. pa sta novost v slovenskem vprašalniku: 1. Se spomnite kakšnega pregovora, ki ga v vprašalniku niste zasledili? 2. Uporabljate tudi kakšne pregovore iz drugih jezikov, ko komunicirate v slovenšcini (npr. iz anglešcine, hrvašcine, srbšcine, latinšcine …)? 3. Napišite nekaj pregovorov, ki so vam najljubši (najvec pet). Ce že-lite, utemeljite. 4. Se spomnite kakšnega pregovora (najvec pet), h kateremu cutite odpor? Ce želite, utemeljite. 5. Poznate kakšen humorno preoblikovan pregovor, šalo ali pa bese­dno igro, ki je izšla iz pregovora? 6. Imate kakšno pripombo glede vprašalnika ali pregovornih enot v njem? Anketirancem smo narocili, naj si ne pomagajo z zbirkami ali brska­njem po spletu oziroma naj navajajo enote, ki se jih spomnijo sami. Kljub temu da so anketiranci imeli tudi možnost vpogleda v datoteko s svojimi odgovori, smo pricakovali, da mnogi tega ne bodo storili in bomo med odgovori na prvo vprašanje naleteli na veliko enot, ki so se nahajale v jedru vprašalnika. V prihodnjih raziskavah bo možno raz­iskati vzorec tujih enot, prikazati distribucijo jezikov in z dodatnimi raziskavami ugotoviti, v kakšni meri so te enote slovenskim govorcem poznane, razumljive in v kakšni meri so njihovi morebitni kalki integri­rani v slovenski paremiologiji.20 Izsledke koncnega vprašalnika bomo delno predstavili v šestem poglavju. 20 Vprašanju integracije tujih paremij v slovenski jezik se bomo posvetili kasneje v poglavju o diaintegrativni razliki. 3.4 izboljšaVe in dodatna orodja sPletnega VPrašalnika Tehnicne izboljšave smo v razmerju do slovaškega vzora v vprašalnik uvedli že zaradi razvoja interneta in novih spletnih orodij. Drug razlog zanje je metodološki premislek glede na opažanja pri slovaški spletni raziskavi. Pomembno je tudi izkoristiti možnosti mreženja, populari­zacije in krožne izmenjave informacij z uporabniki, ki jih ponujajo so-cialna omrežja. Jedro slovaškega vprašalnika je predstavljal dokument programa McAccess, ki so ga anketiranci izpolnili in posredovali preko elektron­ske pošte ali na disketi. Slovenski vprašalnik avtomaticno shranjuje vsak odgovor posebej in tudi koncno podobo izpolnjene anketne pole. Nakljucni vrstni red prikaza paremij v jedru slovenskega vprašalnika je novost, ki omogoca dodaten pogled na koncne rezultate. Ker je zaradi takega prikaza vsaka paremija deležna približno enakega števila odgo­vorov, lahko v locenih podatkovnih bazah spremljamo tudi rezultate in vrstne rede najbolj poznanih enot glede na vse anketirance, ki so se loti­li vprašalnika in ne le tiste, ki so ga izpolnili v celoti. Najbolj pomemb-no novost spletnega vprašalnika, ki omogoca razvršcanje podatkov s posebnimi filtri, bomo predstavili v naslednjem poglavju. Na administratorski strani spremljamo potek raziskave. Glavna stran prikazuje število vseh anketirancev, ki so zaceli z izpolnjevanjem vprašalnika, in število teh, ki so ga že izpolnili v celoti (tudi v odstot­kih). Prikazuje tudi število vseh prejetih odgovorov in delež, ki ga pred­stavljajo v razmerju do polnega števila možnih odgovorov (vse enote, pomnožene s številom vseh anketirancev). Loceno si lahko ogledamo tudi graficna prikaza v celoti izpolnjenih vprašalnikov in registracij novih anketirancev, razvršcena po dnevih. Tudi odgovore na koncna vprašanja lahko razvrstimo glede na demografske podatke. Na voljo imamo dve osnovni preglednici vseh paremij s podat­ki o odgovorih o njihovem poznavanju. Prva upošteva vse odgovore anketirancev, ki so zaceli izpolnjevati vprašalnik, druga pa le odgovo-re tistih, ki so ga izpolnili v celoti. Barvna lestvica, ki prikazuje delež posameznih odgovorov na paremijo, nam omogoca, da hitro opazimo enote, pri katerih je delež navedenih variant povecan. Preglednico lah­ko urejamo po kolicini odgovorov št. 1., 2., 3., 4. in 5. Ce izberemo 1<, paremije razvrstimo od te, ki je prejela najvec odgovorov št. 1. do te, ki jih je prejela najmanj. Gre za enote z najvecjim deležem aktivne rabe. Enako lahko ustvarimo lestvico enot z najvecjim (ali najmanjšim) de­ležem pasivnega znanja (2. odgovor), z najvecjim (ali najmanjšim) dele­žem nepoznanosti in hkratne razumljivosti (3. odgovor) ter z najvecjim (ali najmanjšim) deležem nepoznanosti in hkratne nerazumljivosti (4. odgovor). Prikažemo lahko tudi najbolj (5 <) in najmanj (5 >) variantne enote. Za dolocitev slovenskega paremiološkega optimuma je najbolj pomemben prikaz vrstnega reda enot glede na seštevek odgovorov št. 1., 2. in 5., ker vsi predstavljajo poznavanje enote, ne glede na to, ali gre za aktivno znanje, pasivno znanje ali znanje variante. Pri obeh preglednicah imamo možnost izbrati posamezno paremi­jo in si podatke o njej ogledati na loceni strani. Ta stran prikazuje tudi poln seznam posameznih variant, ki so jih anketiranci dopisali, ce so iz­brali odgovor št. 5. Na vsaki strani s posamezno enoto lahko vkljucimo tudi filter ali pa kombinacijo filtrov. Izberemo lahko demografske filtre spola, izobrazbe, starosti,21 narecne skupine, v kateri so anketiranci od­rašcali, in narecne skupine, v kateri živijo v casu izpolnjevanja vpra­šalnika. Dodaten filter omogoca dolocanje mere izpolnjenosti vprašal­nikov (od 0 do 100 %). Vse filtre je mogoce kombinirati med seboj. Ko vkljucimo enega ali vec filtrov, se nam prikažejo števila in odstotki odgovorov za vsako paremijo glede na zožen izbor anketirancev (npr. le anketirancev, starih od 20 do 40 let, ki so odrašcali v obmocju dolenj­ske narecne skupine in so izpolnili vsaj 10 % vprašalnika). Podatkovno bazo vprašalnika smo od zacetka projekta veckrat shranili v zamrznje­nem stanju. Filtre lahko uporabljamo v vsaki zamrznjeni podatkovni bazi. Vse demografsko zamejene vzorce tako lahko spremljamo tudi v diahronem sosledju sinhronih prerezov. 21 Teoreticno je možno izbrati letnice od 1900 do 2008. Ta filter je koristen tudi zato, ker z njegovo pomocjo lahko izlocimo anketirance, ki po pomoti ne bi navedli svojih demografskih podatkov, saj v podatkovni bazi ostane prednasta­vljena letnica rojstva 2008, ce je anketiranci ne spremenijo. 3.5 Potek raziskaVe s sPletnim VPrašalnikom Vprašalnik je bil na spletu objavljen 21. aprila 2012. Želeli smo, da bi ga v nekaj mesecih v celoti izpolnilo vsaj 100 ljudi. Pricakovanja glede odziva govorcev so bila presežena, ko je bilo število doseženo 6. maja 2012, mesec kasneje, 6. junija pa se je podvojilo na 200. K reševanju smo vabili govorce iz vse Slovenije ter tudi preko zamejskih in izseljen­skih društev. Vabila smo poslali razlicnim društvom, ki se ukvarjajo s kulturo. Zadnji val množicnih vabil je bil namenjen slovenskim osnov­nim in srednjim šolam, pa tudi ljudskim univerzam in univerzam za tretje življenjsko obdobje. Ko smo 13. oktobra 2012 zamrznili podat­kovno bazo za izdelavo paremiološkega minimuma in optimuma, je vprašalnik izpolnilo že 316 oseb.22 Najvecje število registracij na dan je bilo 76. Nekateri anketiranci vprašalnik rešijo v enem dnevu, vecina pa ga izpolnjuje v intervalih. Izpostaviti je treba pomen socialnih omrežij, ki smo jih vkljucili v projekt vprašalnika. S tem, ko smo na socialnih omrežjih zaceli objavljati tudi nekatere delne rezultate ankete, odgovore na pogosta vprašanja in zanimivosti iz frazeologije ter jezikoslovja na­sploh, smo vzpostavili krožno komunikacijo, ki lahko raziskavi v pri­hodnosti dodatno koristi. 3.6 tristo najbolj Poznanih PregoVoroV, rekoV in drugih Paremij V sloVenšcini – Paremiološki minimum V nadaljevanju si bomo ogledali vzorec slovenskih anketirancev z de­mografskega vidika, nato pa argumentirali kolicinsko zamejitev sloven-skega paremiološkega minimuma ter si ogledali strukturo minimuma glede na vire za izhodišcni korpus. Ocenili bomo, kakšna je bila v 22 Z objavami na forumih ter socialnih omrežjih Facebook (profil ťPregovori Slovenski jezikŤ od maja 2012) in Twitter (od avgusta 2013 na naslovu @pre­govori) smo pripomogli k popularizaciji raziskave in stiku z anketiranci, ki komentirajo vprašalnik in paremije v njem, objavljajo nove enote in mnenja o razlicnih temah, povezanih s frazeologijo ter jezikom na splošno. povprecju paremiološka kompetenca slovenskih govorcev, vkljucenih v anketo. Na koncu bomo opisali dodatno redakcijo seznama tristotih najbolj poznanih paremij. 3.6.1 Demografski podatki vzorca govorcev za paremiološki minimum V raziskavi smo si prizadevali za pridobitev pestrega in predvsem cim vecjega vzorca, nismo pa težili k temu, da bi bil demografsko urav­notežen, saj bi v tem primeru morali vzorec sorazmerno zmanjšati že zaradi manjše uporabe racunalnikov pri najstarejšem delu populacije. Ob zamrznitvi podatkovne baze za paremiološki minimum 13. ok­tobra 2012 je vprašalnik v celoti izpolnilo 316 anketirancev, kar je 22 % od skupnega števila 1442 anketirancev, ki so se vanj registri­rali.23 Prikazali bomo demografske podatke vseh anketirancev, ki so vprašalnik izpolnili v celoti. Raziskave njihovega vpliva zaenkrat še nismo opravili. Izmed 316 anketirancev je 239 žensk in 77 moških. Mocno pre­vladovanje žensk v vzorcu je sicer zanimivo, vendar ne kot dejavnik, ki bi bistveno vplival na poznavanje. Durco ugotavlja (2012: 303), da spol ne igra opazne vloge pri meri poznavanja paremij. Morda bo ta dejav­nik pomemben za kakšno ožjo raziskavo, npr. za raziskavo poznavanja in navedkov variant pri nekaterih pregovorih, ki odražajo šovinisticne nazore. K sodelovanju smo uspeli pritegniti anketirance razlicnih starosti. Najvec anketirancev (118) se je rodilo v casovnem intervalu od 1980 do 1989, najmanj pa v intervalu od 1920 do 1929. Povprecna starost 287 23 Vkljucno z odgovori anketirancev, ki vprašalnika niso izpolnili v celoti, je bilo vseh dokoncanih vprašanj 470.167 od 1.323.756 (36 %), kar je v povprecju 512,2 odgovorov na posamezno paremijo, ce bi se odlocili za uporabo te vzpo­redne podatkovne baze. anketirancev je bila 39,55 let.24 Najstarejši anketiranec se je rodil leta 1929, najmlajši pa 2000. 140 ŠTEVILOANKETIRANCEV 120 100 80 60 40 20 0 1 2 14 40 49 33 118 29 1 1 LETNICA ROJSTVA Graf 1: Starostne skupine Vprašalnik so izpolnjevali anketiranci z vsemi stopnjami dokoncane iz­obrazbe. Najvec je anketirancev s sedmo stopnjo izobrazbe. ŠTEVILOANKETIRANCEV 150 100 50 0 126 41 81 32 4 7 9 16 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. STOPNJA IZOBRAZBE Graf 2: Stopnje izobrazbe 24 29 vnosov z navedkom 2008 smo iz tega izracuna odstranili, ker nekateri go-vorci ocitno niso spremenili te vnaprej ponujene letnice. Anketiranci so svojo izobrazbeno stopnjo oznacevali na podlagi nasle­dnje lestvice:25 1. stopnja: 7 razredov osnovne šole ali manj; 2. stopnja: dokoncana osnovna šola; 3. stopnja: dokoncana poklicna šola; 4. stopnja: dokoncana srednja strokovna šola; 5. stopnja: dokoncana gimnazija in ostale štiriletne šole; 6. stopnja: sedanja bolonjska 1. stopnja univ. ali visokošolskega strokovnega programa, po starem sistemu višješolski programi (do 1994) in višješolski strokovni programi ter specializacija po višješol­skih programih in visokošolski strokovni programi; 7. stopnja: sedanja 2. bolonjska stopnja (magisterij stroke), po sta-rem sistemu diploma univ. programa ali specializacija po visokošol­skih strokovnih programih; 8. stopnja: doktorat znanosti (po starem in po bolonjskem sistemu), magisterij znanosti po starem sistemu. (http://www.arhiv.mvzt.gov. si/indexe600.html?id=11789) ŠTEVILOANKETIRANCEV 100 90 80 70 60 50 40 30 20 10 0 94 56 45 35 22 24 13 14 11 2 NARECNASKUPINA ROJSTVA Graf 3: Narecne skupine 1 25 Lestvico smo povzeli po spletni strani Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo. 33 43 38 25 15 7 8 7 5 Med odgovori v kategoriji ťdrugoŤ prevladujejo (24) odgovori Ljubljana in osrednjeslovenska regija (v grafu oznaceni kot LJ in OS), med ostali-mi navedki pa se pogosto pojavljajo še Zasavje, Posavje, Kocevje in Žiri. Tudi v rubriki o narecni skupini trenutnega bivanja v kategoriji ťdrugoŤ prevladujejo (38) odgovori Ljubljana in osrednjeslovenska regija, med ostalimi kraji, navedenimi pod ťdrugoŤ so Zasavje, Posavje, Kocevje in Žiri. 129 ŠTEVILOANKETIRANCEV 140 120 100 80 60 40 20 0 Graf 4: Narecne skupine 2 3.6.2Zamejitev slovenskega paremiološkega minimuma Pri kolicinski zamejitvi paremiološkega minimuma izhajamo iz že opi­sanih metodoloških izhodišc. Za tristo paremij, ki so bile govorcem najbolj poznane, pa se nismo odlocili le na podlagi kolicine enot v paremioloških minimumih drugih jezikov, temvec tudi glede na za­stopanost odgovorov slovenskih anketirancev v intervalih poznanosti. Oglejmo si graf strukture odgovorov v celotnem izhodišcnem korpusu, ki je urejen glede na poznanost enot (skupnega števila odgovorov št. 1., 2. in 5. na eno paremijo). Nizi 1 predstavljajo odgovore št. 1, nizi 2 odgovore št. 2 itd.. Nizi1 Nizi2 Nizi3 Nizi4 Nizi5 ŠTEVILOPOSAMEZNIHODGOVOROV 350 300 250 200 150 100 50 0 POSAMEZNAPAREMIJA IZHODIŠCNEGAKORPUSA Graf 5: Struktura odgovorov v celotnem izhodišcnem korpusu Z upadanjem odgovorov št. 1 (aktivno znanje) narašca delež odgovorov št. 2 (pasivno znanje), ki doseže vrh po 300 najbolj poznanih pare-mijah, nato pocasi upada. Do izenacitve deleža znanih enot (1., 2. in 5. odgovor) ter neznanih enot (3. in 4. odgovor) pride šele pri 545. enoti po poznanosti oziroma je med 918 paremijami 373 takih, ki so poznane manj kot 50 % ljudem. Iz grafa je razvidno, da se krivulje vseh odgovorov (razen navedkov variant v 5. odgovoru) križajo ravno na obmocju med 300. in 400. paremijo. Po tem obmocju zacne delež nepoznanih enot z razumljivo motivacijo (odgovor št. 3.) presegati delež vseh ostalih odgovorov, cedalje vecji pa je tudi delež nepoznanih enot z nerazumljivo motivacijo (odgovor št. 4). Že iz tega graficnega prikaza lahko ocenimo, da je variantnost enot dokaj stalna. Bolj se ji bomo posvetili v šestem poglavju. Z opaznim prelomom v intervalu med 300. in 400. najbolj znano paremijo argumentiramo zamejitev slovenskega paremiološkega mini-muma na 300 enot. Poznanost paremij se giblje od 99,7 % pri najbolj poznani paremiji (Kdor išce, najde) do 79,7 % pri 300. najbolj znani paremiji (Reci in narediti je dvoje). V slovenskem minimumu je 224 enot, ki jih vec kot 50 % govorcem pozna in uporablja, enot, ki jih pozna, a ne uporablja vec kot 50 %, pa 12. Njuna vsota (236) je le malo manjša od števila enot, ki so bile vec kot 50 % anketirancev nepoznane in razumljive ali pa nepoznane in nerazumljive (292). aktivno znanje nad 50 % pasivno znanje nad 50 % neznano in razumljivo nad 50 % neznano in nerazumljivo nad 50 % Graf 6: Struktura odgovorov slovenskih govorcev Vprašamo se lahko, kakšne paremije so v množici 12 slovenskih enot, ki so vec kot 50 % govorcem znane, a jih ne uporabljajo. Med njimi je nekaj krilatic (npr. Trnova je pot do slave) in izbiblicnih paremij (npr. Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in bogu, kar je božjega in Prah si in v prah se povrneš), v pasivni del paremiološkega fonda pa so se uvrstile tudi tri vraže (npr. Trinajst je nesrecna številka), ki smo jih kasneje izlo-cili iz seznama. 3.6.3 Individualno poznavanje paremij – paremiološka kom­petenca slovenskih govorcev Vidik poznanosti paremij, ki je pomemben za dolocitev paremiološkega minimuma, moramo locevati od vidika znanja paremij pri posamez­nem govorcu: The paremiological experiments help us to examine the paremiolo­gical competence, which is the active and the passive knowledge of proverbs by an individual elicited through a paremiological experi­ment and also the paremiological performance which is the active and the passive overall knowledge of proverbs by all informants in a paremiological experiment.26 (Durco 2014: 190) Glede na podatke ob izdelavi paremiološkega minimuma oktobra 2012 ocenjujemo, da slovenski govorec v povprecju uporablja 290, pozna, a ne uporablja 250, ne pozna, a razume 319, ne razume pa 54 paremij izmed 918, predstavljenih v vprašalniku. V prihodnosti bo s pomocjo že opisanih filtrov našega vprašalnika treba raziskati odvisnost paremiološke kompetence od demografskih dejavnikov. S filtri za urejanje podatkovnih baz bomo lahko raziskali vpliv starosti govorcev na poznavanje slovenskih paremij. Prav tako bo mogoce raziskati vpliv izobrazbe (prim. Grotjahn, Grzybek 2000: 122). Oba demografska dejavnika je v slovašcini raziskal Durco (2002a). Za­nimivo bi bilo primerjati odgovore anketirancev, pri katerih se narecna skupina, v kateri živijo, ne razlikuje od te, v kateri so odrašcali, ter odgovore anketirancev, pri katerih gre za dve razlicni narecni skupini ali pa živijo v tujini. Podatek o frazeološki kompetenci slovenskih govorcev je pomem­ben tudi z metodološkega vidika. Potrjuje namrec, da o znanju paremij med govorci izvemo s takim tipom raziskave veliko vec kot z elicitacij-skim tipom vprašalnika, v katerem govorce prosimo, naj naštejejo vse enote, ki jim pridejo na misel (Durco 2014: 189), kakor je paremiolo­ško raziskavo v slovenskem govornem okolju izvedla Marija Makarovic (1975). Razumljivo je, da govorec spontano navede le dokaj omejeno število pregovorov, rekov in sorodnih paremij, kar potrjuje tudi doloca­ 26 Paremiološki testi nam pomagajo preuciti paremiološko kompetenco, ki pred­stavlja aktivno in pasivno znanje pregovorov pri individualnem govorcu v te­stu, poleg tega pa tudi poznanost paremij glede na vse udeležence paremiolo­škega testa. (Prevod M. M.) nje poljskega elicitacijskega minimuma (Szpila 2002: 37), ki je v dvaj­setminutnem navajanju enot prineslo relativno malo paremij na posa­meznega govorca v primerjavi s številom paremij, ki so jih navedli vsi anketiranci. Poleg omejenosti števila paremij pa je treba izpostaviti še domnevo, da govorci iz spomina priklicemo le najbolj tipicne, stereoti­pne enote. Ne moremo namrec zanemariti dejstva, da marsikatere pre­govore, kakršen je npr. Riba mora plavati trikrat, rabimo v situacijah, ki so iz povsem zunajjezikovnih razlogov redkejše od množic situacij, ki jih lahko opišejo bolj splošni pregovori, kakršen je na primer Kdor caka, docaka. Tega dejavnika se bomo v cetrtem poglavju dotaknili tudi v okviru dejavnikov, ki vplivajo na manjšo pogostnost nekaterih paremij v jezikovnem korpusu. 3.6.4 Struktura slovenskega minimuma glede na vire za izhodišcni korpus Oglejmo si grafa, ki prikazujeta delež enot iz razlicnih virov v izhodišc­nem korpusu za vprašalnik in delež enot iz razlicnih virov v minimumu 300 najbolj poznanih paremij. Delež vseh enot iz SSKJ-ja v minimumu (273) v razmerju do celotnega števila enot iz tega slovarja v izhodišcnem korpusu (599) je 45,6 %, delež vseh enot iz FSVPJ-ja v minimumu (141) v razmerju do celotnega števila enot iz FSVPJ-ja v izhodišcnem korpusu (506) pa 28 %. Vec kot cetrtina (26,38 %) paremij v SSKJ-ju je zastarelih, saj jih pozna manj kot polovica govorcev. Najvecji delež v minimumu predstavljajo paremije iz SSKJ-ja (273 oz. 91 %), v najvecji meri (113 od 187 enot oz. 60,4 %) pa so se vanj glede na število v izhodišcnem korpusu uvrstile paremije, ki so bile v obeh virih. 1. SSKJ 2. SSKJ in FSVPJ 3. FSVPJ Graf 7: Paremije po virih v izhodišcnem korpusu 1. SSKJ 2. SSKJ in FSVPJ 3. FSVPJ Graf 8: Paremije po virih v minimumu Naslednjih 27 enot (razvršcene so od najbolj do najmanj poznane), ki smo jih našli le v Frazeološkem slovarju v petih jezikih, se je uvrstilo med 300 najbolj poznanih enot: Vsi smo pod kožo krvavi. Pomagaj si sam in bog ti bo pomagal. Cas ozdravi vse bolecine. Stene imajo ušesa. Vse ali pa nic. Casi se spreminjajo. Nihce ni brez napake. Ljubezen vse premaga. Zdravje je vec vredno kot najvecje bogastvo. Živeti in pustiti živeti. Ne vemo, kaj imamo, dokler ne izgubimo. Vino utopi vse skrbi. Vsakemu svoje! Cesar se Janezek ni naucil, tega Janez ne zna. Ura zamujena je za vselej izgubljena. V šali se dostikrat skriva resnica. Treba je plavati s tokom. Tudi vse lepo mine. Kakršen zacetek, takšen konec. Trnova je pot do slave. Vsaka stvar ima svojo mero. Ni pravila brez izjeme. Kar tebi ni drago, ne stori drugemu! Ni treba soditi po videzu. Kar je storjeno, je storjeno. Cas je najboljši ucitelj. Vsak po svojem okusu. Sklenemo lahko, da je bila uporaba FSVPJ-ja smiselna. Prikaz paremij po virih v izhodišcnem korpusu bomo dopolnili s prikazom deleža pa-remij, ki so presegle mejo 50-odstotne poznanosti in deleža paremij, ki so bile znane manj kot 50 % anketirancev. Najvec zastarelih enot, ki so poznane manj kot 50 % anketirancev, je bilo iz FSVPJ-ja. Le 39 pare-mij (4 %), ki so se pojavile v obeh virih za izhodišcni korpus, ni doseglo 50-odstotne poznanosti. SSKJ (< 50 %) SSKJ (> 50 %) SSKJ + FSVPJ (< 50 %) SSKJ + FSVPJ (> 50 %) FSVPJ (< 50 %) FSVPJ (> 50 %) Graf 9: Paremije po virih v izhodišcnem korpusu glede na poznanost 3.6.5Dodatna redakcija minimuma Zaradi velike kolicine gradiva in relativne neurejenosti enot v slovar­skih virih se je nekajkrat zgodilo, da sta v izhodišcnem korpusu kljub veckratnemu pregledovanju ostali dve varianti istega pregovora, tako da smo za obe dobili podatke o poznavanju slovenskih govorcev. Poleg pregovora Lastna hvala se pod mizo valja smo spregledali sopojavitev njegove variante Lastna hvala se po blatu valja v izhodišcnem korpusu. Zgodilo se je, da smo poleg pregovora Motiti se je cloveško v vprašalniku pustili še Grešiti je cloveško. Iz seznama najbolj poznanih enot smo te variante odstranili. 4 korPusna raziskaVa Pogostnosti Paremij za izdelaVo sloVenskega Paremiološkega oPtimuma Uporaba jezikovnih korpusov je prinesla velike spremembe v frazeo­logiji (Mieder 2004: 57, Cermák 2005: 129). Pri iskanju po korpusu ne bomo uporabili nekaterih tipicnih statisticnih orodij, kakršna je vrednost MI, ki je bila v slovenski frazeologiji že uporabljena (Gantar 2006: 524). Ta orodja so primerna za iskanje besednozveznih frazemov po nacelu fraznega jedra (Gantar 2007a: 83–84), v primeru stavcnih frazemov pa potrebujemo iskalna orodja za precej širše (stavcne in vec­stavcne) enote. Pri upoštevanju variantnosti smo si lahko pomagali tudi z odgovori anketirancev v sociolingvisticnem vprašalniku. Kljub temu da so korpusne raziskave pretežno kvantitativnega znacaja, kar še pose-bej velja za ugotavljanje pogostnosti, je veliko odvisno tudi od razisko-valceve strokovne presoje. Za analizo pogostnosti slovenskih paremij smo izbrali referencni korpus FidaPLUS, ki so ga vzpostavili Filozofska fakulteta, inštitut Jožef Stefan, založba DZS in podjetje Amebis.27 Zanj smo se odlocili zaradi primerljivosti s Slovaškim narodnim korpusom (SNK) po veli­kosti, žanrski strukturi besedil in iskalnih orodjih.28 Vecina besedil, 27 Besedilni korpus Beseda, ki ga ureja Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, je drugace žanrsko strukturiran, saj v njem prevladuje leposlovje, ker je bolj diahrono naravnan, pa so v njem starejši viri (tudi iz 19. stoletja). Obsega okoli 274 milijonov besed. 28 Lematizirano gradivo korpusa FidaPLUS je obsegalo okrog 600 milijonov be-sed. Med našo raziskavo je postala uporabnikom dostopna tudi demo razlicica korpusa Gigafida, ki je nadgradnja korpusa FidaPLUS in obsega skoraj 1,2 mi-lijarde besed. Tega korpusa nismo uporabili, saj tedanji vmesnik ni omogocal nekaterih tipov iskanja, sedanji vmesnik, ki je zelo podoben slovaškemu, pa je postal dostopen šele, ko smo raziskavo že v veliki meri opravili. ki jih zajema FidaPLUS, je iz obdobja od leta 1990 do leta 2005, le majhen delež (262.708 besed, 0,04 %) pa iz obdobja od leta 1979 do leta 1990. V korpusu prevladujejo neumetnostna besedila (96,41 %). Med neumetnostnimi besedili je 89,55 % nestrokovnih in 10,38 % strokovnih. Umetnostnih besedil je v korpusu FidaPLUS 3,47 %. Velik delež publicisticnih besedil v jezikovnih korpusih je z vidika frazeologi­je ugoden, saj je tam ponavadi dobro zastopana. Frazeologi ocenjujejo, da je v casopisih in revijah veliko vec (Mlacek 2007: 349) oziroma kar enkrat ali dvakrat vec (Cermák 2007: 538–539) frazemov kot v ume­tnostni in drugi neumetnostni literaturi. Ce bi želeli uporabiti uravno­težen korpus, bi imeli na razpolago tudi stomilijonski korpus KRES, ki je podkorpus Gigafide. Zaradi dokaj nizke pogostnosti paremij (tudi v razmerju do preostalih frazemov) smo želeli uporabiti korpus s cim vecjo kolicino besedil, zato se tudi za podkorpus nismo odlocili. 4.1 VecstoPenjsko iskanje Paremij V jezikoVnem korPusu ter redukCija gradiVa Ker smo se zaradi želje po cim bolj širokih vzorcih odlocili, da bomo vsako paremijo poskušali iskati na vec nacinov, bomo v nadaljevanju opisali dva glavna pristopa k iskanju in še nekaj dodatnih. Prikazali bomo, kako smo ustvarjali razlicne iskalne pogoje in rezultate po enem tipu iskanja uporabljali za izboljševanje iskalnih pogojev po drugem tipu iskanja. To je bilo nujno, ker se je izkazalo, da se z vsakim izmed dveh glavnih nacinov iskanja lahko v vecji meri posvetimo le doloce­nim tipom variantnosti in prenovitev. Upoštevali bomo tri eksistencialne tipe, o katerih je podrobno pisal že Mlacek (1984); zanimajo nas tako standardne podobe frazeoloških enot, kakor tudi njihove variante in prenovitve. Pri prenovitvah smo upoštevali širok nabor možnosti, ki se odraža tudi v slovenski (Krži­šnik 1990) in slovaški (Mlacek 1984) tipologiji prenovitev. V slovenski frazeologiji locujemo (Kržišnik 1990: 403) znotrajfrazemske, zunajfra­zemske, križanjske in vecstopenjske prenovitve. Znotrajfrazemske pre­novitve se delijo na glasoslovne, pravopisne, oblikoslovne, besedotvor­ne, sestavinske in skladenjske, zunajfrazemske na povezovalnostne in sobesedilne, vecstopenjske pa na sestavljene in razstavljene (Kržišnik 1990: 403). Slovenska in slovaška tipologija sta skoraj enaki, posebnost je v tem, da slovenska locuje križanje kot poseben tip. 4.1.1 Iskanje s pomocjo konstrukcijskih vzorcev Ta tip iskanja smo lahko uporabili le pri nekaterih enotah. Pri pare-mijah, v katerih smo prepoznali dolocen konstrukcijski vzorec, smo morali upoštevati še dolocene druge zgradbene posebnosti, npr. število in vrsto leksikalnih sestavin v polovicah dvodelnih paremij in najvecjo dolžino iskalnega pogoja, ki ga je korpus še lahko obdelal. Omejitev glede dolžine ni bila stalna. Pri razlicnih paremijah je korpus dopušcal razlicno dolge iskalne pogoje. Prav zaradi posebnosti, ki jih bomo na primerih predstavili v nadaljevanju, smo iskalne pogoje morali prilago­diti, tako da ponavadi en konstrukcijski vzorec pomeni osnovo za niz ožjih iskalnih pogojev. Pri tvorbi iskalnih pogojev smo se lahko delno zgledovali po Durcevih iskalnih pogojih (2006: 9–11), ki upoštevajo pogoste kon­strukcijske vzorce, redke konstrukcijske vzorce in vzorce, znacilne le za posamezne primere pregovorov. Ti iskalni pogoji so bili ustvarjeni za korpus z uporabniškim vmesnikom COSMAS (Durco, 2006: 13–15). Zato smo morali za iskanje po korpusih FidaPLUS in SNK ustvariti pogoje z drugacnima formalnima jezikoma. Formalni jezik slovaške­ga korpusa je bil CQL (angl. corpus querry language), opis formalnega jezika korpusa FidaPLUS pa je na voljo v prirocniku za uporabo tega korpusa (Arhar 2007). Oglejmo si konstrukcijski vzorec Kdor X, (ta) Y, za katerega smo ustvarili štiri iskalne pogoje. Zaimka ta nismo uvrstili v iskalni pogoj, saj v podobnih podrednih konstrukcijskih vzorcih pogosto odpada. Name-sto njega smo uporabili nadomestni znak *. V prvem pogoju smo upo­števali možnost zapisa brez vejice. V drugem iskalnem pogoju smo s pra­znim mestom lahko zajeli že enote z vejico (tudi pomišljajem) ali pa enote z zaimkom in manjkajoco vejico. Tretji in cetrti iskalni pogoj sta zajela enote z vejico in zaimkom, pa tudi nekatere pregovore z vec leksikalnimi sestavinami.29 S širjenjem iskalnih pogojev se je v odnosu do števila vseh konkordanc zmanjševalo število zgledov pregovorov. Za primer navajamo štiri razlicne iskalne vzorce po konstrukcijskem vzorcu Kdor X, (ta) Y s celotnim številom konkordanc (v oklepaju) ter številom zgledov paremij v korpusu FidaPLUS.30 Za polnopomenski sestavini smo dolocili glagol v tretji osebi ednine in nedolocni ter dolocni obliki: a) kdor_#2gppste??n?????n_#2gppste??n?????d (15) Kdor caka docaka. 13 Kdor išce najde. 1 b) kdor_#2gppste??n?????n_*_#2gppste??n?????d (262) Kdor caka, docaka. 177 Kdor išce ta najde./Kdor išce, najde. 14 Kdor molci desetim odgovori. 2 Vsak, kdor dela, naredi kdaj napako. 1 c) kdor_#2gppste??n?????n_*_*_#2gppste??n?????d !R&V !prilogi !17 (280) Kdor išce, ta najde. 58 Kdor molci, desetim odgovori. 29 Kdor caka, ta docaka. 13 Kdor izbira, izbirek dobi. 7 Kdor pije, ta placa./Kdor pije, naj placa. 3 Kdor molci, ta pritrdi. 2 Kdor dela, tudi zamoci. 1 29 Tretji iskalni pogoj smo morali dopolniti, da bi odstranili konkordance s pri­ljubljeno rubriko. 30 Enote zapisujemo brez vejic, kjer so se v taki obliki pojavile v korpusu. Enote, podcrtane s polno crto, so del minimuma 300 najbolj znanih enot, s prekinje-no crto pa oznacujemo enote, ki so bile vkljucene v izhodišcni korpus, a se v minimum niso uvrstile. d) kdor_#2gppste??n?????n_*_*_*_#2gppste??n?????d (162) Kdor išce, ta tudi najde. 5 Kdor caka, ta tudi docaka. 4 Kdor dela, kdaj tudi pogreši. 1 Kdor pije, naj tudi placa. 1 Za variante istega pregovora lahko štejemo enote Vsak, kdor dela, nare­di kdaj napako, Kdor dela, tudi zamoci in Kdor dela, kdaj tudi pogreši. Zanimive so sestavinske variante s števniki, npr. Kdor molci, devetim (desetim, stotim, tisocim, vsem) odgovori. Našli smo tudi nekaj prenovi­tev, npr. Kdor caka, ne docaka zmerom in Kdor išce, lahko najde – idejo. Iskanje po konstrukcijskih vzorcih lahko služi tudi za iskanje novih, ne­registriranih paremij. Poleg navedenih paremij smo našli še dve citatni ceški paremiji, kalka dveh nemških pregovorov ter množico sloganov. Paremiji Dvakrat da, kdor hitro da (1.) in Kdor nima v glavi, ima v petah (2.) spadata v že omenjeni splošni konstrukcijski vzorec Kdor X, (ta) Y, vendar smo ju iskali po posebej prilagojenih iskalnih pogojih: 1. kdor_#2Rso_#2gppste*_#2Rso_#2gppste* kdor_#2Rso_#2gppste*_*_#2Rso_#2gppste* kdor_#2Rso_#2gppste*_*_*_#2Rso_#2gppste* #2Rso_#2gppste*_kdor_#2Rso_#2gppste* #2Rso_#2gppste*_ *_kdor_#2Rso_#2gppste* #2Rso_#2gppste*_ *_*_kdor_#2Rso_#2gppste* 2. kdor_#2g*_#2Dpem*_#2sozem*_#2g*_#2Dpem*_#2sozmm* kdor_#2g*_#2Dpem*_#2sozem*_*_#2g*_#2Dpem*_#2sozmm* kdor_#2g*_#2Dpem*_#2sozem*_*_*_#2g*_#2Dpem*_#2sozmm* Prvo paremijo smo iskali tudi z vzorcem, s kakršnim je bila uslovarjena. V taki obliki smo našli le en zgled. Ce smo na primere skladenjskih vari­ant naleteli šele kasneje pri iskanju paremij po polnopomenskih sestavi­nah, smo se vrnili k iskanju po konstrukcijskih vzorcih in ga dopolnili. Ravno zaradi pogostih sestavinskih prenovitev smo v vecini primerov z iskanjem po konstrukcijskih vzorcih našli manjše število zgledov kot z iskanjem po polnopomenskih sestavinah. To dejstvo ne zmanjšuje po­mena iskanja po konstrukcijskih vzorcih, saj smo tako lahko pridobili podatke o spremenljivosti leksikalnih sestavin, ki smo jih potrebovali pri iskanju, v katerem smo se zanašali nanje. V primeru pregovora Vec glav vec ve smo lahko uporabili bolj podroben iskalni pogoj z dolocitvi­jo tipa (obcno ime), spola, števila in sklona samostalnika ter tipa (pol­nopomenskega), oblike (povedniške), casa, osebe, števila, nikalnosti in vida glagola: vec_#2sozmr_vec_#2gppste??n?????n. Poleg tega smo z dvema dodatnima pogojema preverili, koliko enot z dodatno leksikalno sestavino najdemo. S prvim (vec_#2sozmr_*_vec_#2gppste??n?????n) smo našli 11 zgledov, med njimi npr.: Vec glav zagotovo vec ve. Vec glav vedno vec ve. Vec glav menda tudi vec ve. Vec glav skupaj vec ve. Vec glav, vec ve. (FidaPLUS) Kot je razvidno iz zadnjega primera, nam razširjeni pogoji poleg variant in prenovitev prinesejo tudi kak primer slovnicne napake. Z drugim pogojem (vec_#2sozmr_*_*_vec_#2gppste??n?????n), s katerim smo pre­verili, koliko je zgledov z dvema vrinjenima leksikalnima sestavinama, smo našli le eno konkordanco in še v tem primeru je šlo za napacno lematizacijo samostalnika moc kot bi šlo za obliko glagola moci: ťvec so-dobnosti in nekaj vec mociŤ. Zavedamo se, da smo morda izpustili ka­kšno prenovitev, ki je ostala izven omenjenih zamejitev samostalniške in glagolske sestavine. Da s tako ozkim iskalnim pogojem ne bi izpu­stili kakšne pogoste variante, smo preverili z iskalnim pogojem ve//glav po polnopomenskih besedah,31 s katerim smo našli 138 zgledov tega pregovora, kar je primerljiva kolicina. Na podoben nacin, kot smo zoži­li iskalne pogoje v navedenih primerih, bi jih bilo treba zožiti za vzorec Danes X jutri Y s pogojem pridevnikov (Danes rdec, jutri smrdec), za­imkov (Danes meni, jutri tebi) ali prislovov (Danes tukaj, jutri tam). Pri 31 Iskanje po lemah (#1vedeti//#1glava) je prineslo prevec (1445) konkordanc. nekaterih paremijah smo morali zaradi njihove dolžine iskalne pogoje krajšati. Vcasih je zadošcalo, da smo ustvarili iskalni pogoj za polovico paremije. Navedimo primer iz iskanja po Slovaškem narodnem korpu­su. Ce je tak iskalni pogoj zajel preširok vzorec, kot npr. pri paremiji Vrana k vrane sadá, rovný rovného si hladá, smo poleg prve polovice dodali še iskalni pogoj za zacetek drugega dela paremije: [tag=ŤSSfs1Ť] [tag=ŤE.3Ť][tag=ŤSSfs3Ť][tag=ŤVK.sc.+Ť][]{0,1}[tag=ŤAA.s1xŤ]. V okviru medjezikovne primerjave bomo predstavili nabor pogo-stih konstrukcijskih vzorcev v slovenskem in slovaškem minimumu 300 najbolj poznanih paremij. Pri iskanju pa smo si pomagali tudi z vzorci, ki niso pogosti. Nekatere iskalne pogoje smo lahko ustvarili na osnovi dovolj nenavadne (ponavadi simetricne in dvodelne) zgradbe, ki se v jeziku pojavlja redkeje ali pa celo tako redko, da ga v korpusu najdemo le v iskanem pregovoru: Lepa beseda lepo mesto najde. #2pkozei*_#2sozei*_#2pkoset*_#2soset*_#2gpp?te* #2pkozei*_#2sozei*_*_#2pkoset*_#2soset*_#2gpp?te* #2pkozei*_#2sozei*_*_*_#2pkoset*_#2soset*_#2gpp?te* Vsi za enega, eden za vse. #2zc*_za_*_*_za_#2zc* #2zc*_za_*_*_*_za_#2zc* #2zc*_za_*_*_*_*_za_#2zc* Zdrav duh v zdravem telesu. #2pkomein*_#2somei*_v_#2pkosem*_#2sosem* Ljubo doma, kdor ga ima. #2rso*_#2rso*_kdor_#2z*_#2gppste* #2rso*_#2rso*_*_kdor_#2z*_#2gppste* Pomembno je sodelovati, ne zmagati. je_#2gpn*_ne_#2gpn* je_#2gpn*_*_ne_#2gpn* je_#2p*_#2gpn*_ne_#2gpn* je_#2p*_#2gpn*_*_ne_#2gpn* Hoceš, noceš, moraš. #2Gnpsde*_#2Gnpsde*_#2Gnpsde* #2Gnpsde*_*_#2Gnpsde*_#2Gnpsde* #2Gnpsde*_#2Gnpsde*_*_#2Gnpsde* #2Gnpsde*_*_#2Gnpsde*_*_#2Gnpsde* Clovek cloveku volk. #2s???i*_#2s???d*_#2s???i* Zadnja dva primera lahko izpostavimo kot primera paremij, pri katerih smo vse sestavine zamenjali s kodami oz. iskali po drugem kanalu, saj smo se le s tem lahko oprli na njihovo nenavadno zgradbo.32 Za rek Mi ovolku, volk iz gozda smo uspešen iskalni pogoj lahko sestavili že iz osrednjega dela pregovora (o volku, volk iz): o_#2so??m*_*_#2so??i*_iz o_#2so??m*_#2so??i*_iz o_#2sl??m*_*_#2sl??i*_iz o_#2sl??m*_#2sl??i*_iz Med 129 konkordancami po prvem iskalnem pogoju se je pregovor pojavil v 13 primerih, po drugem iskalnem pogoju pa pregovora med 63 konkordancami nismo našli. S tretjim in cetrtim smo preverili, ali v korpusu najdemo prenovitve tega pregovora z lastnimi imeni. Ker iskanja nismo ozko zamejili z zaimkom mi in samostalnikom moškega spola v rodilniku, smo našli še naslednje prenovitve: Mi o volku, volk iz hoste, Midva o dedu, ded iz gozda! in Ti o policaju, policaj iz gozda! Podobne iskalne pogoje smo ustvarili za nekatere slovaške paremije, na primer za enoto Všetci pre jedného, jeden pre všetkých: [tag=ŤPFmp1Ť][]{0,1}[tag=ŤEu4Ť][]{0,1}[tag=ŤNFms4Ť][]{0,3} [tag=ŤNFms1Ť][]{0,1}[tag=ŤEu4Ť][]{0,1}[tag=ŤPFmp4Ť] [tag=ŤNFms1Ť][]{0,1}[tag=ŤEu4Ť][]{0,1}[tag=ŤPFmp4Ť][]{0,3} [tag=ŤPFmp1Ť][]{0,1}[tag=ŤEu4Ť][]{0,1}[tag=ŤNFms4Ť]. 32 Takih iskalnih pogojev nismo mogli ustvariti s prvim vmesnikom za Gigafido, ker ta zahteva vsaj eno polnopomensko sestavino. Tako pri iskanju s konstrukcijskimi vzorci kakor tudi pri iskanju s polnopomenskimi sestavinami vcasih naletimo na korpusni šum. Ta je posledica nerazdvoumljenih lem in racunalniku nepoznanih oblik (Gantar 2007a: 82). Ob iskanju pregovora Kdor se zadnji smeje, se naj­slajše z iskalnim pogojem kdor_se_#2p*_#2g*_*_se_#2r*_#2g* smo našli le tri pregovore z obliko smeji. Tudi s širšim iskalnim pogojem kdor_se_zadnji_#2g* smo našli le osem konkordanc, izmed katerih je šest pregovorov z obliko smeji. Z iskanjem po polnopomenskih se­stavinah (zadnji//#1sladko !serija !film in smeji//zadnji) smo našli 62 pregovorov, med katerimi mocno prevladujejo variante z obliko smeje, ki ocitno ni bila lematizirana. Korpusni šum je prisoten tudi ob iska­nju sestavine jela v pregovoru Brez dela ni jela. Izraz jelo ocitno ni bil lematiziran, saj ga ne najdemo z iskalnim pogojem #1jelo, za omenjeni pregovor pa ne moremo uporabiti pogoja brez_#2soser*_ni_#2soser*, ker ga ne najdemo med 38 konkordancami, ki jih ta prikaže. Iskanje po konstrukcijskih vzorcih je bilo potrebno tudi zato, ker z iskanjem po polnopomenskih sestavinah nismo mogli zajeti paremij z napacnim zapisom sestavin, npr.: ť/…/ tega, kar lahko storimo dabnes, ne smemo odlašati na jutri.Ť Za nekatere konstrukcijske vzorce v korpusu nismo mogli ustvariti ucinkovitega iskalnega pogoja, ki ne bi zajel prevec kon­kordanc. Tako je s slovenskimi enotami Obleka dela cloveka, Prilika dela tatu, Vaja dela mojstra in slovaško enoto Slovo robí muža. 4.1.2 Iskanje po polnopomenskih sestavinah Iskalne pogoje smo morali prilagajati številu polnopomenskih sesta­vin ter drugim merilom. Eden izmed pomembnih dejavnikov, ki smo jih morali upoštevati, je bilo vprašanje, ali sestavini spadata v skupno tematsko polje. Ce je šlo za take besede, smo morali pogosto iskanje po lemah zaradi prevelikega števila konkordanc opustititi in se vsaj pri eni leksikalni sestavini (vcasih pa pri obeh) omejiti na iskanje po eni izmed oblik. Za primer navedimo iskanje sopojavitev leksemov miza in stol: • iskanje po lemah: #1stol//#1miza (2863 zgledov); • iskanje po lemi in obliki besede iz paremije: stol//#1miza (577); • iskanje po lemi in obliki besede iz paremije: #1stol//miza (358); • iskanje po oblikah besed iz paremije: stol//miza (117). V takem primeru je najbolj optimalno sestaviti iskalni pogoj iz leme in iskane oblike besede iz paremije, saj je okoli tristo konkordanc še ob-vladljivo število.33 Poudariti moramo, da smo se pri takem omejevanju iskalnih pogojev zanašali tudi na podatke, ki smo jih o spremenljivosti leksikalnih sestavin pridobili z iskanjem po konstrukcijskih vzorcih, kjer to ni bilo možno, pa s kakšnim enostavnejšim iskalnim pogojem. Nekatere leksikalne sestavine iz skupnih tematskih polj se pojavljajo v vec paremijah hkrati. Tak je na primer par sejati in žeti. V slovenskem izhodišcnem korpusu smo imeli pregovore Kdor seje veter, bo žel vihar, Kar kdo seje, to bo tudi žel in Eden seje, drug žanje. Za iskanje enot s štirimi polnopomenskimi sestavinami smo sestavi­li shemo iskalnih pogojev, ki je razvidna iz primera iskanja enote Ce macki na rep stopiš, zacvili. V oklepajih navajamo zaporedne številke polnopomenskih sestavin v paremiji: rep//#1zacviliti (2.)//(4.) macki//rep !#1zacviliti (1.)//(2.) !(4.) #1stopiti//#1zacviliti !rep (3.)//(4.) !(2.) macki//#1stopiti !#1zacviliti !rep (1.)// (3.) !(4.)(2.) macki//#1zacviliti !#1stopiti !rep (1.)// (4.) !(3.)(2.) #1stopiti//rep !macki !#1zacviliti (2.)// (3.) !(1.)(4.) V naslednjem primeru smo iskalnim pogojem dodali pogoj !#1civkati, da smo iz vzorca izlocili pogost rek O tem civkajo že vrabci na strehah: #1vrabec//#1golob #1vrabec//#1roka !golob 33 Vcasih niti omejitev na iskanje po konkretnih oblikah besed ni zadošcala, saj je sopojavljanje dolocenih besed tako okrepljeno. #1golob//#1streha !vrabec #1streha//#1roka !vrabec !golob #1roka//#1golob !vrabec !streha #1vrabec//#1streha !roka !golob !#1civkati Ce je za pregovor znacilna sestavinska variantnost, ali pa je pogosto prenovljen, se to odrazi na vecjem številu zgledov z iskanjem po kon­strukcijskih vzorcih. Ce je vec skladenjske variantnosti, je to razvidno pri iskanju po polnopomenskih sestavinah. Ce pri iskanju po prvem tipu zanemarimo dolocene pogoste skladenjske variante in vrstne rede sestavin, to zaznamo pri iskanju po polnopomenskih sestavinah in po­sledicno razširimo iskalne pogoje; obratno pa lahko prvi tip iskanja pri­nese podatke o sestavinski variantnosti, ki jo nato vkljucimo v iskalne pogoje po drugem tipu iskanja. Vcasih tudi z iskanjem po polnopomenskih sestavinah, ki ne spadajo v kakšno skupno tematsko polje, najdemo dve paremiji, npr. Nesreca nikoli ne pociva in Nesreca nikoli ne pride sama. Ne zadošca pa skupni pogoj, potrebni so še dodatni pogoji, kot npr. nesreca//pociva !nikoli ter nikoli//pociva !nesreca. Z nekaterimi is-kalnimi pogoji išcemo vec paremij hkrati, npr. Obleka dela/naredi cloveka in Obleka ne dela/naredi cloveka. Pri iskanju paremije Nihce ni nezamenljiv smo našli dodatne variante, ker smo upoštevali tudi (zanikane) pridevnike iz komplementarne paremije Vsak clovek je nadomestljiv (in obratno): clovek//nadomestljiv vsak//nadomestljiv !clovek clovek//zamenljiv vsak//zamenljiv !clovek nihce//nezamenljiv nihce//nenadomestljiv noben//nezamenljiv Nekatere paremije isto lemo vsebujejo dvakrat, zato je treba paziti, da njihovih zgledov ne štejemo dvojno. V nekaterih primerih smo pare-mijo poskusili iskati tudi s pogovornimi oblikami leksikalne sestavine. Pregovor Malo denarja, malo muzike smo iskali tako z iskalnim pogo-jem malo//muzike kakor tudi z iskalnima pogojema mal*//muske in mal*//muzke, ki upoštevata izpad samoglasnika in prilicenje. Z njima smo našli naslednje zglede: Za velik dnarja, hocmo vsaj mal muske! /…/ da je za mal' d'narja pac mal' muske /…/ /…/ dovolj muske za zelo malo denarja /…/ Pregovor, 'malo denarja, malo muzke ', je najbolj ustrezen /…/ (FidaPLUS) Tako smo iskali tudi variante v primeru enot Cez komod ga ni (s sesta­vinami komod, komot, udobje), Posel je posel (s sestavino biznis) in Naj­prej štalica, potem kravica (s sestavinama štalca in kravca). Pri zadnjem pregovoru smo ugotovili, da mocno prevladujejo enote z redukcijo vokalov: štalca//kravca (57) štalica//kravica (1) štalco//kravco (1) štalico//kravico (0) K enoti se bomo vrnili še v tem poglavju v podpoglavju o populariza­torjih. 4.1.3 Alternativni nacini iskanja Opisati želimo še nekaj dodatnih iskalnih pogojev. Pri nekaterih pa-remijah smo po lastni intuiciji poskušali ugotoviti, ali morda njihova zgradba ni do te mere nenavadna (ali celo anomalicna), da bi z njeno pomocjo lahko ustvarili iskalni pogoj, ki bi mu med gradivom v korpu­su ustrezale predvsem paremije. To nam je uspelo npr. pri paremiji O tem civkajo že vrabci na strehah z iskalnimi pogoji: o_tem_#2gpp*_že_ #2so??i*_na o_*_#2gpp*_že_ #2so??i*_na o_*_*_#2gpp*_že_ #2so??i*_na že_ #2so??i*_na_#2so??m*_#2gpp*_o Podoben pristop smo uporabili pri dolocenih enotah z rimo, asonanco ali podobnim zvocnim ujemanjem delov besed, ki so prav tako znacilni za del slovenske paremiologije. Rima, asonanca in aliteracija so, kot ugotavlja Toporišic (1996: 296), znacilni za dvojcice (pa tudi trojcice in cetvercice), med omenjenimi tipi frazemov pa obravnava tudi stavcne frazeme (1996: 276–277), npr. Dobrota je sirota; Leta tecejo, nic ne recejo; Kdor posojuje, placuje in Kakor dobljeno, tako izgubljeno. Enoto Dobrota je sirota smo iskali tudi z iskalnim pogojem *ota_je_*ota. Le v redkih primerih smo se lahko oprli na arhaicne oblike. Ar-haizme in nekrotizme sicer pogosto najdemo med sestavinami fra­zemov, v minimumu 300 najbolj poznanih paremij pa je bilo takih enot razmeroma malo. Iskanje s pomocjo arhaizmov in nekrotizmov smo uveljavili le pri enotah Gliha vkup štriha, Le po vrsti, kakor so hiše v Trsti in Sreca je opoteca. Po iskalnem pogoju Trsti smo našli 21 konkordanc, izmed katerih je 14 paremij. Med preostalimi konkor­dancami so primerjalni frazemi. Na žalost nam korpus FidaPLUS ni omogocal iskalnih pogojev, ki bi dolocili ponovitev iste leksikalne sestavine, saj bi z njimi poskusili iskati enote Roka roko umiva; Clovek cloveku volk; Ce noce gora k Mohamedu, mora Mohamed h gori; Prah si in v prah se povrneš; Iz nic ni nic; Beseda je dala besedo ter Družba je družba, služba pa služba. 4.1.4 Reduciranje seznamov konkordanc Pogosto smo opazili, da so seznami konkordanc obcutno daljši zara­di ponavljajoce se besede in besedne zveze, ker je iskalni pogoj zajel poleg iskanih paremij npr. termine, besednozvezne in neparemiološke stavcne frazeme. Med njimi so tudi iskane paremije, ki so bile opazno pomnožene v neprototipni rabi, ki se ji bomo bolj posvetili v poglavju 4.2.1. Pogosteje smo morali reducirati sezname konkordanc po iskalnih pogojih tipa b) kot a). Razlog je tudi v tem, da so nas pri iskanju po konstrukcijskih vzorcih zanimale tudi druge paremije z istim vzorcem. Pregovor Gliha vkup štriha smo poskusili iskati po arhaizmu gliha. Seznam konkordanc je bil zelo velik (1545) zaradi priimka Gliha. Po redukciji s pogojem gliha !Gliha !GLIHA smo dobili 44 konkordanc, izmed katerih je 26 paremij. Pri iskanju paremije Stara navada, železna srajca po iskalnem pogoju #1star//#1železen !#1navada !#1srajca smo zaradi zgodovinskega termina starejša železna doba morali izlocili kon­kordance s zgledom leme doba. Z iskalnim pogojem #1star//#1železen !#1navada !#1srajca !#1doba smo seznam zmanjšali s 418 na 173 kon­kordanc. Sezname konkordanc smo morali reducirati v številnih pri­merih neprototipnih zgledov paremij. Pregovor Noc ima svojo moc smo našli v zelo številnih (1157) konkordancah zaradi istoimenske oddaje v televizijskih sporedih, npr.: ť6.20 Noc ima svojo moc 7.00 Novice in dogodkiŤ. Iskalni pogoj smo s pomocjo besed, ki so se pojavljale po-leg te oddaje v sporedu, zožili na noc//moc !novice !nokturno in s tem zmanjšali množico prikazanih konkordanc na obvladljivo število (293). 4.1.5 Variante in prenovitve paremij v korpusih Cermák pristopa tako k variantnosti kot k prenovitvam s skupnim poj-mom variabilnost in ugotavlja, da se ta v korpusu kaže v polni meri, saj le pri enem pregovoru izmed 265 ni našel variante (2004: 591). Po-dobno je mocno variantnost ceških pregovorov pokazala Schindlerjeva raziskava (1993). Analizo variantnosti Cermák (2007: 591) zakljucuje s trditvijo, da se pri tako obrobnem obmocju jezika, kot so pregovori, kaže pestra variantnost zato, ker ga kodifikacija ne zavira v naravnem razvoju. Tej ugotovitvi lahko pritrdimo na podlagi stanja v slovenskem in slovaškem korpusu. Kljub bogatemu naboru variant in prenovitev, s katerim bi verjetno lahko predstavili vse tipe in podtipe, znane iz slo­venskih in slovaških tipologij (Mlacek 1984, Kržišnik 1987, 1990), se bomo v nadaljevanju posvetili le nekaterim pojavnostim, zaradi katerih smo morali iskalne pogoje dodatno prilagoditi. Variantnost in odprtost za prenovitve pri paremiji v enem jeziku nam je pogosto lahko služila kot opozorilo, kaj lahko pricakujemo pri enako motiviranih enotah v drugem jeziku. 4.1.6 Krajšanje paremij Ob pregledu zanimivejših prenovitev slovenske paremiologije ugota­vljamo, da je zanjo dokaj znacilen pojav krajšanje, ki je bilo opaženo tudi ob analizi zgledov pregovorov v ceškem korpusu (Blatná 1998). Tudi pri tem tipu variantnosti se kaže razhajanje med uslovarjenimi variantami in stanjem v korpusih obeh jezikov. Enoto Skoraj ni še ni­koli zajca ujel, komaj pa ga je, smo v veliki vecini zgledov našli v kratki obliki Skoraj ni še nikoli zajca ujel. Nekateri pregovori so sestavljeni iz delov, ki sicer delujejo tudi kot samostojni pregovori. Ob štetju zgledov v jezikovnem korpusu smo naslednje primere šteli kot realizacije tako enega kot drugega pregovora npr. Vrana k vrane sada, rovny rovneho si hlada in Mladost – radost, staroba – choroba. V nadaljevanju se bomo posvetili tudi vprašanju ekvivalentnosti takih enot. Poleg odpadanja polovic v vecdelnih pregovorih so tako v slovenšci­ni kot v slovašcini v rabi pogosti tudi zamolki, ki bi jih lahko oznacili za retoricno krajšanje. Pri tem gre pogosto za odpadanje dela pregovora, ki je za pomen paremije sicer pomemben. Kljub temu da se tudi ta tip kraj­šanja pojavlja pri vecjem številu paremij, je pri nekaterih enotah ta težnja bolj izrazita, npr. pri enotah Clovek cloveku …, Zarecenega kruha …, Mi o volku … in Po toci zvoniti ... Omenimo še prenovitveno krajšanje paremij v križankah, pri katerem ne gre niti za težnjo po ekonomicnosti niti za retoricni ucinek: ť1. zarecenega se najvec pojeŤ; ť18 ... je sveta vladarŤ; ť26 tece in nic ne receŤ; ť37. kdor dela, jo tudi narediŤ. 4.1.7 Daljšanje paremij Pri daljšanju enot, ki je veliko manj pogost pojav, moramo prav tako locevati med dvema razlicnima situacijama. Ponekod gre za podaljšave, ki so ustaljen del pregovora, vendar so zastarele in vecinoma tudi niso bile uslovarjene. Taka podaljšava je torej, tako kot prvi tip krajšanja, odvisna od gledišca, na katerega vpliva nicta varianta. Tak primer je v slovenšcini npr. Ne klici hudica, (ker bo res prišel). Gre za variante pare-mij. Poleg takih podaljšav se pojavljajo tudi prenovitve enot, v katerih govorec z veriženjem sestavin nadaljuje konstrukcijski vzorec paremije. V slovenšcini je to znacilno za enoto Oko za oko, zob za zob: Oko za oko, zob za zob, noht za noht, slepic za slepic ali kako /…/ Zob za zob in glavo za glavo. Zlocin za zlocin. Oko za oko, zob za zob, za orožje pa gotovino. /…/ ozracje obracunavanja, vracanja oko za oko, primer za primer. (FidaPLUS) Tako podaljševanje te paremije kakor tudi pogosta zamenjava sestavin (poleg variantnih glava in kri) sta povezani z dejstvom, da je paremija že v izvornem biblijskem sobesedilu del daljše verige. 4.1.8 Števniki in števke Med iskanjem paremij smo morali biti posebno pozorni na enote s štev­niki in lastnostnimi prislovi, po katerih se sprašujemo z vprašalnico kolikokrat, saj so to pogosto zelo spremenljive leksikalne sestavine. Ob iskanju enote Petkrat razmisli, preden receš smo ugotovili, da v korpusu najdemo le varianti s prislovoma dvakrat in trikrat. Enoto smo iskali z naslednjimi iskalnimi pogoji: *misli//receš *mislite//recete *misli//poveš *mislite//poveste *krat_*misli*_preden *krat_*misli*_*_preden Anketiranci so med 14 dopisanimi variantami dodali devet enot s se­stavino dvakrat in pet s sestavino trikrat. Pri nekaterih paremijah smo v korpusu zasledili tako majhno množico oblik z drugimi lastnostnimi prislovi in števniki, da jih namesto k variantam najbrž moramo prišteti k prenovitvam. Taka je paremija Kjer se prepirata dva, tretji dobicek ima. V korpusu smo med 114 zgledi pregovora našli le prenovitev Kjer se prepirajo štirje, peti z dobickom oddirja. Pri iskanju paremije Cez sedem let vse prav pride smo med 66 zgledi našli pet prenovitev, v katerih se zvrstijo števniki deset, trinajst in trideset ter zaimek nekaj. Podobno je s pregovorom Dvakrat da, kdor hitro da, pri katerem smo med 83 zgledi našli le tri prenovitve s prislovom trikrat. Med sedmimi variantami, ki so jih anketiranci dopisali k pregovoru Dvakrat da, kdor hitro da nismo našli nobenega števnika ali lastnostnega prislova, ki bi se razlikoval od tega v nicti varianti. Pri pregovorih Kjer se prepirata dva, tretji dobicek ima in Cez sedem let prav pride anketiranci niso dopisali nobene vari-ante. Redkeje se v pregovoru pojavljajo zapisane števke: 100 ljudi, 100 okusov. Kljub temu da so taki primeri redki, smo bili ob iskanju pozorni tudi nanje. 4.2 oPaŽanja ob korPusni raziskaVi Ob korpusni raziskavi smo naleteli na nekaj fenomenov, ki se jim bomo posebej posvetili v tem poglavju, k nekaterim izmed njih pa se bomo kasneje še vracali pri posameznih primerih v okviru medjezikovne pri­merjave. 4.2.1 Neprototipna raba, podvajanje in vprašanje popularizatorjev Neprototipna raba je po Cermáku (2007: 572–573) v korpusu razvi­dna, ko pregovor ni rabljen v funkciji pregovora. Pregovor je po njegovi oceni v takih primerih najpogosteje rabljen na dva nacina: a) kot naslov ali podnaslov dela besedila ali pa kot naslov filma, televizijskega progra­ma, knjige ipd.; b) kot del kviza. Cermák (2007: 573) omenja še tretji možni tip neprototipne rabe pregovorov v funkciji reklamnih sloganov. Med neprototipnimi zgledi, ki smo jih našli, so bili pogosti naslovi fil­mov (npr. Mašcevanje je sladko), leposlovnih del (npr. Ni vse zlato, kar se sveti), pesmi (npr. Po bitki so generali vsi), naslovi rubrik (npr. Zdravje – naše najvecje bogastvo) in akcij (npr. Pametnejši odneha). Glede na pre­gled tristotih enot v slovenskem jezikovnem korpusu je njihova raba v kvizih kot npr. ťSe strinjate s pregovorom, da je vsak svoje srece kovac?Ť relativno redka. V primerjavi z njimi se slovenski pregovori, kot smo že omenili, pogosteje uporabljajo v križankah. Redek primer je tudi enota, rabljena v poštnem pripisu: ťNe pozabi pripisati imena, priimka in sta­rosti, vse skupaj pa hitro pošlji v Pil PLUS, 1536 Ljubljana, s pripisom Kdor jezika špara ... ali na naš elektronski naslov /…/Ť Našli smo še dva tipa neprototipnih zgledov. Prvi je zgled enote v znanstvenih ali polju­dnoznanstvenih (npr. jezikoslovnih in folkloristicnih) clankih. Za te primere je znacilno veckratno navajanje enote. Podobno neprototipno rabo pregovora predstavljajo tudi prepisi seznamov pregovorov iz zbirk. Sprašujemo se, ali je navedba ustreznice tujega pregovora ali pa dobe­sedni prevod, ki je blizu domacemu pregovoru, tudi neprototipna raba. Taka raba pregovora je v marsicem specificna. Vcasih gre za navedek dveh enot, vcasih le ustreznice (kot v zadnjem navedenem primeru) ali dobesednega prevoda: /…/ napovemo z nizozemskim rekom: Eind goed al goed (Konec dober, vse dobro). Potem je še rekel: Esó után köpönyeg (Po toci zvoniti je prepozno). Kdo drive prijde, ten drive mele (Kdor prej pride, prej melje). (Fi­ daPLUS) Pri zapisu tujejezicnih enot so pogoste napake, kar je razvidno v zad­njem izmed navedenih primerov. Neprototipna raba pregovora je pogosto povezana s podvajanjem v vzorcu konkordanc, ki ga moramo prepoznati in zamejiti. Posebno množicni so pomnoženi naslovi nadaljevank iz televizijskih sporedov. Pregovor Mašcevanje je sladko smo najprej iskali z iskalnim pogojem #1mašcevanje//#1sladko. Zaradi istoimenske telenovele v televizijskih sporedih se nam je prikazalo 711 konkordanc. Ko smo iskalni pogoj dopolnili v #1mašcevanje//#1sladko !del !ponovitev !show !pon !film !nad !telenovel*, je preostalo le še 124 konkordanc, izmed katerih smo morali odstraniti še nekaj naslovov nadaljevanke. Prototipnih zgledov pregovora smo našteli le 36. Neprototipno rabo pregovora lahko v mnogih primerih obrav­navamo kot njegovo populariziranje, saj pogosto pojavljanje v prej omenjenih vlogah krepi tudi njihovo obicajno, prototipno rabo. Med raziskavami vpliva popularizatorjev na konkretne paremije omenimo Miederjeve raziskave (2004: 225) ter primer pesmi Lay, lady, lay Boba Dylana in pregovora You cannot have your cake and eat it too, ki ga opisujeta Grzybek in Chlosta (1995: 76–77). Raziskovalca sta z obse­žno sociolingvisticno raziskavo tipa PTP po ZDA in Kanadi doloci-la poznanost angleških paremij. Domnevata (Grzybek, Chlosta 1995: 76–77), da je besedilo pesmi vplivalo na razširitev pregovora You cannot have your cake and eat it v obliko s sestavino too, saj je drugo polovico podaljšane variante You cannot have your cake and eat it too dopisalo 72 % njunih anketirancev. Razlog za podaljšavo v Dylanovem besedilu je bila rima. Na moc popularizatorjev gotovo vpliva vrsta nejezikovnih dejavni­kov, recimo sama priljubljenost tipa medija ali avtorja dolocenega dela. Vcasih lahko popularizatorji revitalizirajo paremije, ki so bile pred tem znane le manjšemu delu populacije. Varianto pregovora Najprej štalco, pol pa kravco, kakršna v rabi prevladuje danes, je najverjetneje populari­zirala reklama iz leta 1999. Pregovor se je uvrstil na 27. mesto minimu-Vse dodane variante so enote s samoglasniško redukcijo (nicta varianta v SSKJ-ju je Najprej štalica, potem kravica). Pregovor je z 59 zgledi med manj pogostimi enotami v korpusu. Iskanje po iskalnem pogoju štali-ca//kravica v korpusu FidaPLUS je dalo le en rezultat: Prvo štalica, po­tlej kravica. 60 konkordanc s 57 pregovori nam da iskanje po iskalnem pogoju štalca//kravca s samoglasniško redukcijo. Še en zgled smo našli z iskalnim pogojem štalco//kravco. ma najbolj poznanih slovenskih paremij: 1. poznam in uporabljam: 217 | 68,7 % 2. poznam, a ne uporabljam: 89 | 28,2 % 3. ne poznam, a razumem: 3 | 0,9 % 4. ne poznam in ne razumem: 1 | 0,3 % 5. poznam varianto: 6 | 1,9 % Posamezni popularizatorji verjetno ne vplivajo enako mocno na pogostnost in na poznavanje paremij. Poudarimo, da ne govorimo zgolj o pogostnosti konkordanc v korpusu, saj je ocitno, da moramo odšte-ti podvojitve paremij. Kaže, da so v korpusu najbolj številcni naslovi filmov, televizijskih oddaj in casopisnih rubrik. S pomocjo korpusa si lahko ustvarimo le del predstave o pogostnosti, ki se tice pisne rabe pa-remij. Domnevamo, da so reklamni slogani med najbolj ucinkovitimi popularizatorji enot, ki pogosto lahko privedejo tudi do revitalizacije zastarele paremije ali njene diahrone variante. V kolikšni meri popula­rizatorji krepijo tudi pasivno poznavanje enot, je zanimivo vprašanje, na katerega pa na tem mestu ne moremo odgovoriti. Oglejmo si primer popularizatorjev paremije v preteklosti. Enota Denar ima kratek rep je nastopala v vlogi slogana Mestne hranilnice ljubljanske: Prav tako je ostal brez ustrezne asociacije v glavi sodobnega Sloven-ca slogan Mestne hranilnice ljubljanske Denar ima kratek rep, ki se navezuje na besedilo ťDesetere hranilnicne zapovediŤ (izdala jih je hranilnica ob ustanovitvi 1. 1889), in sicer na šesto: Ne živi razko­šno in ne zapravljaj. Denar ima kratek rep. V Pleteršniku je mogoce najti to ima velik rep 'das hat viele Folgen'. Morda je bil frazem v ťzapovediŤ rabljen prenovljeno ali pa je zares obstajal protipomenski frazem, katerega pomen bi iz besedila in Pleteršnika rekonstruirali kot 'ne imeti velikih posledic, trajati kratek cas'. Zagotovo pa tega ni mogoce vedeti. (Kržišnik 1996: 140) Oceni, da je enota današnjim govorcem skorajda nepoznana, lahko pri­trdimo s podatki iz sociolingvisticne raziskave: 1. poznam in uporabljam: 17 | 5,4 % 2. poznam, a ne uporabljam: 41 | 13 % 3. ne poznam, a razumem: 206 | 65,2 % 4. ne poznam in ne razumem: 52 | 16,5 % 5. poznam varianto: 0 | 0 % V korpusu FidaPLUS smo z iskalnim pogojem #1denar//#1rep našli le en zgled. Gre za zgled v monografiji Zgodovinski oris prostega spisja na Slovenskem, v kateri avtorica navaja vaje za ucence v Spisju za slovensko mladino (1873) Andreja Praprotnika: ťRazlagajo se pregovori (poslovi­ce) in izreki, Razlagaj pregovor: /…/ Denar ima polzek rep. /.../Ť (Pra­protnik 1873 po Blažic 2002: 14). Kaže, da je pregovor v slovenšcini obstajal še pred njegovo rabo v vlogi slogana. Ker smo v korpusu Fida-PLUS našli le en zgled, smo enoto poiskali še preko podatkovne baze dlib.si. Našli smo štiri zglede. Raba tega pregovora je povezana tudi s številnimi ponatisi Janežiceve Slovenske slovnice. Pregovor najdemo že v (tretjem ponatisu) Janežiceve slovnice (1864: 162): ťPriredilni prilastki se vjemajo s svojim samostavnikom sploh v sklonu, spolu in številu, samostavni le v sklonu, n. pr. Brezovo olje zaceli razvade mladih dni. Slomš. – Denar ima polzek rep. /…/Ť Pregovor najdemo tudi v sedmem ponatisu slovnice v drugacnem sobesedilu: ť/…/ tožilnik neživih recij pa je jednak imenovalniku. Na pr. Lenuha dan straši. (N. pr.) – Strežek naznanja snežek. (N. pr.) – Denar ima polzek rep. (N. pr.) /…/Ť (Jane­žic, Sket 1894: 30) Pregovor se v obliki Denar ima kratek (polzek) rep pojavi še v reviji Vrtec (1915: 128) skupaj z drugimi pregovori o denarju ter v reviji Zvoncek (Kompoljski 1907: 98), kjer enoto najdemo z razlago v sobesedilu: ťIn tako se je živelo lahko in udobno, ne pa kakor zdaj, ko se moramo pehati za vsak ‘božjak’; vsak vinar si prislužiti v trudu in znoju. In ce ga dobimo v roke, se nam hitro izmuzne, ker ‘denar ima polzek rep’, kakor pravi pregovor.Ť 4.2.2 Pretvorbe med ravnema stavcnih in besednozveznih frazemov Na medravninske pretvorbe smo pogosto naleteli pri iskanju paremij po polnopomenskih sestavinah. V nekaterih primerih so bili zaradi njih seznami konkordanc obcutno daljši in smo zato, ce je bilo mogoce, iskalne pogoje dopolnili tako, da smo njihove zglede odstranili. Mlacek (1983: 139) opozarja na dejstvo, da se pretvorbe dogajajo v obeh sme­reh – iz besednozveznih v stavcne frazeme ter obratno. Vprašanju smeri se nismo posebej posvecali, na prvi pogled pa se zdi, da prevladujejo pretvorbe iz stavcnih frazemov v besednozvezne. Po Mlackovem (2007: 48) mnenju so v današnjem jeziku zelo žive. Cermák dojema pretvorbe širše in loci pretvorbe med dvema ravnema in pretvorbe znotraj ene rav­ni. Nas zanimajo pretvorbe med ravnema stavcnih in besednozveznih frazemov.34 V analizi pregovorov v ceškem korpusu ugotavlja (2003: 19), da so pretvorbe razmeroma pogost in tvoren pojav, ki kaže na eno bistvenih dihotomij frazeologije – ustaljenost in spremenljivost. Med zelo pogostimi in po njegovem mnenju ustaljenimi pretvorbami našte­va samostalniška frazema tichá voda in zakázané ovoce, ki sta, kot kaže naša raziskava, pogosta tudi v slovenšcini (tiha voda, prepovedan sad) in slovašcini (tichá voda, zakázané ovocie). Cermák izpostavlja problem merila za razmejitev ustaljenih in neustaljenih pretvorb, za kar po nje­govem mnenju celo velik jezikovni korpus ne more zagotoviti dokaza, poleg tega pa se ne moremo zanesti na subjektivno oceno. Vseeno na­števa pretvorbo z razmeroma visoko pogostnostjo (Cermák 2003: 19). V nekaterih primerih število pretvorb prevladuje nad številom izhodišc­nih paremij, npr. pri pregovoru Izjema potrjuje pravilo. Oglejmo si tipe pretvorb, razvršcene po pogostnosti; slovenske pretvorbe so navedene v prvi, slovaške pa v drugi vrstici: 34 Cermák obravnava tudi pretvorbe s frazemov v enobesedne idiome (v sloven-šcini npr. dobrosrcnost) 14151 31 Preglednica 2: Tipi pretvorb v slovenšcini in slovašcini Povzamemo lahko, da smo našli primerljivo število pretvorb v primer-ljivi distribuciji po posameznih tipih. Med njimi je pet medjezikovnih ustreznic, ki so enako motivirane oziroma izhajajo iz enako motivira­nih izhodišcnih paremij:35 tichá voda – tiha voda; výnimka potvrdzujúca pravidlo – izjema, ki potrjuje pravilo; zakazané ovocie – prepovedan sad; železná košela zvyku – železna srajca; pozametat pred vlastným prahom – pometati pred lastnim pragom. Mlacek (2007: 48) opozarja, da proces nastajanja besednozveznih fra­zemov iz stavcnih, ki ga sam imenuje derivacija, kaže na neenakomerno delovanje principa analogije v frazeologiji. To argumentira z dejstvom, da bi se polnopomenske sestavine marsikaterega pregovora lahko pre­tvorile, pa se to dogaja le z nekaterimi enotami. Glede na to, da smo med 300 slovenskimi pregovori zapisali 34 primerov številnih pretvorb, med 300 slovaškimi pa 38, lahko Mlackovi oceni pritrdimo. V izhodišcni korpus smo vkljucili paremijo Kovaceva kobila je vedno bosa, ceprav smo v FSVPJ-ju našli še Cevljarjeva baba in kovaceva kobila sta vedno bosi. V korpusu FidaPLUS najdemo številne primere rabe samostalniškega frazema kovaceva kobila: ťKako je z vašo kovacevo kobilo, si oblikujete kdaj kakšno stvar zase?Ť Iskali smo tudi samostalniška frazema cevljar­jeva žena in cevljarjeva baba. Ta del paremije se v slovenšcini ni pretvo­ril v besednozvezni frazem. Rezultati glede poznanosti te enote so: 35 Med pretvorbami so tudi frazemi, ki sicer imajo enako motivirano ustreznico v drugem jeziku, vendar njegove izhodišcne paremije ni bilo med 300 najbolj pogostimi paremijami v drugem jeziku. 1. poznam in uporabljam: 243 | 76,9 % 2. poznam, a ne uporabljam: 65 | 20,6 % 3. ne poznam, a razumem: 5 | 1,6 % 4. ne poznam in ne razumem: 2 | 0,6 % 5. poznam varianto: 1 | 0,3 % V naboru odgovorov vseh reševalcev, ki so se lotili vprašalnika do ok­tobra 2012, sta dva anketiranca navedla varianto Kovaceva kobila in šuštarjeva baba sta zmeraj bosi, rezultat glede poznanosti pa je podoben: 1. poznam in uporabljam: 394 | 74,2 % 2. poznam, a ne uporabljam: 112 | 21 ,1 % 3. ne poznam, a razumem: 11 | 2,1 % 4. ne poznam in ne razumem: 11 | 2,1 % 5. poznam varianto: 3 | 0,6 % Varianto smo tudi v korpusu FidaPLUS našli le enkrat v obliki Kovace­va kobila in cevljarjeva žena sta dostikrat bosi. 4.2.3 Pregovor v odnosu do povedi V veliki vecini primerov se paremija realizira v okviru ene povedi. Raz­meroma redko se ista paremija ponovi znotraj ene povedi: /…/ vara tudi videz Tisnikarjeve domnevne nereligioznosti ali celo areligioznosti, vara videz njegovega ponavljanja /…/ Videz vara, draga moja, videz vara! Le na dan z besedo, Andrew, le na dan z besedo. (FidaPLUS) Vcasih se pisci odlocijo za daljši premor med dvema deloma paremije in vsakega vkljucijo v samostojno poved. Razlog lahko išcemo v reto-ricnem ucinku premora. V oklepajih navajamo nicte variante paremij, ki smo jih našli v locenih povedih: Ko je doštudiral, jo je, oborožen z znanjem in ranocelniškimi spretnost-mi, mahnil tja, kamor vodijo vse ceste. V Rim. (Vse poti vodijo v Rim) Saj, pri denarju se vse zacne. In konca. (Pri denarju se vse neha) Strah? Ja, ima velike oci. (Strah ima velike oci) (FidaPLUS) Zaradi takih zgledov se ob iskanju nismo odlocili za uporabo orodja, ki omogoca zožitev iskalnega pogoja na zgled znotraj ene povedi. 4.2.4 Veriženje frazemov V rabi pogosto zasledimo verige paremij z enakim ali bližnjim po­menom. Veriženje kot ťsklapljanjeŤ omenja Toporišic kot eno izmed možnih oblik realizacije stavcnega frazema v povedi s primerom: ťBog pomagaj, saj beseda ni konjŤ (1985: 33). Mlacek (1998: 13, 2001: 148– 149) imenuje kombinacijo vec frazemov ali pa variant istega frazema frazeološko verigo, raziskuje pa predvsem poeticno veriženje frazemov v poeziji, kjer gre pogosto tudi za medsebojna križanja frazemov v verigi. Dobro je biti pozoren na veriženje frazemov, ker nam lahko veliko pove o njihovih pragmaticnih funkcijah, z njihovo pomocjo pa lahko tudi preverimo heterosituativnost paremij. Naštejmo nekaj primerov verig: Nikoli ne reci nikoli, oziroma nikoli ni prepozno. /…/ da nikoli ne reci nikoli. Prav zarecenega kruha se najvec poje. Beseda vendar ni konj in kdor jezika špara, kruha strada! /…/ v skladu s pregovorom Zrno do zrna pogaca ali Iz malega raste veliko /…/ Cas je zlato, minuta izgubljena, ne vrne se nobena!Življenje tece dalje, cas je najboljši ranocelnik, pravijo. Sicer pa, beseda ni konj. Beseda izrecena ne udari te nobena! Ampak, kar je, je in podarjenemu konju se ne gleda v zobe. Po bitki je lahko biti pameten, a kar je, je, se je sam nase jezil. Saj veste: 'Naj vrže prvi kamen, kdor je brez greha' ali tudi 'Najprej pometi pred svojim pragom' /…/ (FidaPLUS) Ugotavljamo, da se dolocene paremije pogosto sopojavljajo: /…/ da iz majhnega raste veliko ali kar se Janezek nauci, to Janez zna /…/ Iz majhnega raste veliko. Kar se Janezek nauci, to Janez zna. Okusi so razlicni in o njih se ne kaže prerekati /…/ /…/ okusi so seveda razlicni in o njih se ne splaca prepirati /…/ Okusi so razlicni in star rek celo pravi, da o njih nima smisla raz­pravljati /…/ Drago dekle, okusi so razlicni ali: De gustibus non est disputandum /…/ Saj veste, da vsaka šola nekaj stane in tudi osel gre le enkrat na led. Ljubezen: Ocitno sodite med tiste, ki gredo samo enkrat na led. Pravilno, kajti zadnja šola je bila draga. Mi razumemo, da smo vsi ljudje in krvavi pod kožo /…/ Vsi smo krvavi pod kožo in vsi smo ljudje. Vsi smo samo ljudje, krvavi pod kožo, željni ljubezni in topline. (FidaPLUS) Menimo, da bi bilo fenomen pogostih sopojavitev dolocenih paremij treba v prihodnosti podrobneje raziskati. Paremije se pojavljajo tudi s sopomenskimi (besednozveznimi) frazemi: ťproblem razglasi za vihar v kozarcu vode ali veliko hrupa za nic.Ť Najdemo jih tudi v paru s ki­nogrami – frazemi, nastalimi na osnovi kretenj, ki imajo po Cermáku (2007: 233) dvojni (konkretni in simbolicni) konotat: ť/…/ že vnaprej odgovarjajo z zamahom roke: 'Veliko hrupa za prazen nic!'Ť Sopojavitve paremij nam odkrivajo tudi sodobne frazeme, ki še niso bili registrirani v slovarjih in zbirkah: ťSaj ni res, pa je. Žalostno, a resnicno.Ť Manj pogosto je veriženje protipomenskih enot ali enot, ki niso pravi antonimi, a zastopajo nasprotujoce si situacije: /…/ da imajo vsake oci svojega malarja, a kar je prevec, je prevec. /…/ tisocletnega spopada med rekoma: navada je železna srajca in na napakah se ucimo /…/ Med dvema pregovoroma: ťNajboljša obramba je napadŤ in ťKdor molci, desetim odgovoriŤ je tenkocuten rez /…/ (FidaPLUS) Redkeje se paremije pojavljajo v vecjem številu: ť/…/ kot dokaz, da kopriva ne pozebe, da jabolko ne pade dalec od drevesa ali pa, da na mladih svet stoji /.../Ť in ťKar pa zadeva vajino sožalje, naj recem le c'est la vie. Betty je dobila, kar je iskala. Nic na tem svetu ni zastonj.Ť Pouda­riti moramo, da je od veriženja paremij treba lociti naštevanje paremij kot navedkov gradiva iz zbirk, ki ga prav tako zasledimo v korpusu. Kot smo že opozorili, moramo take zglede prišteti k primerom neprototipne rabe paremij. 4.2.5Tematsko-konstrukcijski vzorci Izraza tematsko-konstrukcijski vzorec ne uporabljamo kot uveljavljen frazeološki termin, temvec kot oznako za fenomen, za katerega dru-god nismo našli poimenovanja.36 Uvajamo jo, ker želimo to pojavnost razlikovati od konstrukcijskih vzorcev, ki jih bomo opisali v okviru slo­vensko-slovaške medjezikovne primerjave v naslednjem poglavju. Ce gre pri konstrukcijskih vzorcih za vzorce, ki paremijam nudijo goli for-malni okvir, gre pri tematsko-konstrukcijskih za okvir, ki v vecji meri prispeva k pomenu enote, ki po njem nastane, saj ga sestavljajo tudi polnopomenske besede. Po tematsko-konstrukcijskih vzorcih nastajajo tako (zelo številne) individualne prenovitve kot tudi novi frazemi. Pri nekaterih tematsko-konstrukcijskih vzorcih lahko brez težav dolocimo njihovo izhodišcno enoto. Taki sta paremiji Skromnost je lepa cednost in Povej mi, s kom se družiš in povem ti, kdo si, ki se jima bomo posvetili v nadaljevanju. Pregovor Nesreca nikoli ne pociva v korpusu Fi­daPLUS najdemo tudi v podobi variant s sestavinami smola, vrag in hu­dic. Druga enota Sovražnik nikoli ne spi, ki je ni v našem izhodišcnem korpusu, se pojavlja še s sestavinama sovražnik in sovrag. Na osnovi kon­strukcijskega vzorca X nikoli ne pociva/spi je nastala enota Konkurenca nikoli ne pociva/spi. Po iskalnem pogoju #1konkurenca//#1pocivati naj­ 36 Izjemo predstavlja izraz strukturna formula (angl. structural formula), ki jo za podobne primere (One X is worth thousand Y in Only good X is dead X) uporablja Mieder (1997a: 7, 2004: 85–86), vendar nismo našli razlage, kakšne vzorce ob-sega, uporablja pa tudi izraz pregovorna formula (proverbial formula). demo 30 zgledov paremije, po iskalnem pogoju #1konkurenca//#1spati pa 29, po cemer sklepamo, da se je ta enota že v veliki meri osamosvoji-la. Drugace je s paremijami, ki so se že zdavnaj ustalile, saj bi za etimo­loško ugotavljanje, katera izmed njih je bila izhodišcna, potrebovali hi­storicno dovolj pester vzorec gradiva. Na opisan nacin je morda nastala ena izmed enot Kjer nic ni, tudi cesar pravico izgubi in Kjer ni nic, tudi vojska ne vzame, ki smo ju omenili že v poglavju o redakciji izhodišc­nega korpusa. Podobno je najbrž z enotama Potrpljenje železna vrata prebije in Denar železna vrata prebije, iz katerih lahko izpeljemo temat-sko-konstrukcijski vzorec X železna vrata prebije. Tak vzorec najdemo tudi med paremijami Ljubezen je slepa, Smrt je slepa, od kraja pobira, nic ne izbira in Sreca je slepa in enotama V slogi je moc ter V znanju je moc. Na tematsko-konstrukcijske vzorce smo bili pozorni pri pregledovanju gradiva v jezikovnih korpusih, saj smo številne enote, ki so zgrajene na osnovi teh vzorcev, morali obravnavati kot locene (cetudi ne ustaljene) enote in ne prenovitve izhodišcne paremije. V nekaterih primerih smo morali biti pozorni na to, ali je šlo za uveljavljanje tematsko-konstruk­cijskega vzorca ali le za prenovitev. V nadaljevanju se bomo bolj podrobno posvetili tematsko-kon­strukcijskemu vzorcu v enoti Skromnost je lepa cednost. Pregovor smo iskali z iskalnimi pogoji: #1skromnost//#1cednost (91 zgledov), #1skromnost//#1lep !cednost (9 zgledov), #1cednost//#1lep !skromnost (3 zgledi). Med 107 konkordancami za iskalni pogoj #1cednost//#1lep !skromnost smo našli 92 primerov s tematsko-konstrukcijskim vzorcem X (vecinoma znacajska lastnost) je lepa cednost. Na položaju leksikalne sestavine lastnosti se v našem vzorcu zvrsti široka množica samostal­nikov ženskega spola, ki se pojavijo enkrat ali dvakrat.37 Nekatere ab-straktne lastnosti se v paremijah s tem vzorcem pojavljajo v vecjem šte­vilu: tocnost (22), vztrajnost (19), hvaležnost (7) in radovednost (5). Enoto Tocnost je lepa cednost najdemo tudi v Bojcevi (1987: 53) in Prekovi zbir­ki (1982: 173). Pogost je tudi nekoliko spremenjen vzorec z negativno 37 Gre za sestavine popolnost, nežnost, snažnost, kolegialnost, iskrenost, strpnost, poštenost, poslušnost, prilagodljivost, samokriticnost, resnicoljubnost, varcnost, štedljivost, vzdržljivost, odgovornost, odkritost, zmernost, požrtvovalnost, natanc­nost, previdnost in velikost. lastnostjo (požrešnost, lažnivost, necimrnost, ljubosumnost, pozabljivost) ter zanikanim glagolom ali pa dvojnim zanikanjem (nehvaležnost). V korpusu smo našli še primer Cednost ni najlepša ženska cednost, pri kate-rem gre za besedno igro, zasnovano na vecpomenskosti besede cednost. K izhodišcni paremiji prištevamo še dve komplementarni varianti z le­ksikalno sestavino požrešnost ter eno z napako pri zapisu (kromnost). Od vzorca nekoliko odstopa par primerov s sestavino srednjega (potrpljenje, poštenje) ali moškega spola (optimizem). Oglejmo si še primer vzorca Povej mi X in povem ti, kdo si in šir­šega vzorca Povej mi X in povem ti Y z odprto drugo polovico paremij. Izhodišcna paremija tega vzorca je Povej mi, s kom se družiš, in povem ti, kdo si. Po iskalnem pogoju povej*/9povem smo dobili 164 konkordanc. Med njimi je bilo 38 izhodišcnih paremij. Pri 19 enotah s tematiko hrane (Povej mi, kaj ješ/zajtrkuješ in povem ti, kdo si) bi morda lahko razmislili o vplivu (križanju) z enoto Si, kar ješ. Poleg tega smo našli še 80 enot, ki temeljijo na tem tematsko-konstrukcijskem vzorcu, npr.: Povej mi, kako izgleda tvoje mesto, in povem ti, kdo si. Povej mi, o cem obrekuješ, in povem ti, kaj ti manjka! Povej mi, kakšna soncna ocala nosiš, in povem ti, kakšen si. Povej mi, kakšne lase imaš, in povem ti, ali boš lahko delala na televiziji. (FidaPLUS) Vprašamo se lahko, ali iz enot s skupnimi tematsko-konstrukcijskimi vzorci nastajajo pretvorbe na ravni besednozveznih frazemov. Ne trdi-mo, da so enote prebiti železna vrata, nikoli ne pocivati, biti pol zdravja, biti lepa cednost postali besednozvezni frazemi, glede na številne korpu­sne zglede pa domnevamo, da bi do tega lahko prišlo. 4.2.6 Vezava dolocenih paremij na dolocen tip besedil Opažanje, da se nekatere paremije pojavljajo v tipicnih besedilnih oko­ljih, bi bilo v prihodnosti vredno podrobneje raziskati. Na tem mestu bomo navedli le nekaj posameznih primerov, vprašanja pa se bomo dotaknili tudi v poglavju o diatekstovni razliki. Znacilne so vezave dolocenih paremij na besedila, povezana s športom. Pregovora Vsi za enega, eden za vse in Sreca spremlja hrabre sta znacilna za tako besedilno okolje. Pogosto so dolocene pretvorbe znacilne za dolocen tip besedila. Taka je pretvorba vracati se na kraj zlocina paremije Zlocinec se vraca na kraj zlocina, ki se pogosto tice glasbenih nastopov. Tudi znotrajra­vninska pretvorba igra macke z mišjo prevladuje v športnih besedilih, medtem ko je njen izhodišcni frazem igrati se kot macka z mišjo enako­merno zastopan po razlicnih tipih besedil. Za ženitne oglase sta posebej znacilni enoti Cas beži in V dvoje je lepše. Opazili smo, da se v horo­skopih posebej pogosto pojavlja enota Petkrat premislite, preden recete. Pregovori imajo v horoskopih mocno vlogo, ker pisci lahko z njihovo pomocjo ustvarjajo splošne opise, s katerimi se lahko poistoveti širok spekter bralcev. 7 50 50 25 13 9 7 6 2 1 0 1 2 1 4.2.7 Intervali pogostnosti paremij iz slovenskega paremiološkega minimuma Najbolj pogosta med slovenskimi paremijami v korpusu FidaPLUS je Casi se spreminjajo s 691 zgledi. Povprecno število zgledov med 300 naj­bolj poznanimi slovenskimi paremijami (30.462 deljeno s 300) je 101,54. 126 ŠTEVILOPRAEMIJ 140 120 100 80 60 40 20 0 INTERVALPOGOSTNOSTI Graf 10: Število slovenskih paremij po intervalih pogostnosti Povprecno število zgledov med 300 najbolj poznanimi slovenskimi pare-mijami (21.993 deljeno s 300) je 73,31. Najmocneje je zastopan interval od 1 do 50 zgledov. V njem se nahajajo tudi paremije, ki so najmanj pogoste. Paremije, ki se pojavijo petkrat ali manj, lahko oznacimo kot enote z zelo nizko pogostnostjo. Takih paremij je med najbolj poznanimi slovenskimi enotami 22. Pri takih enotah so zgledi pogosto le prepisi iz zbirk ali pa pregovori našteti v znanstvenih clankih, oziroma gre za neprototipne zgle­de. Razlogom za relativno nizko pogostnost nekaterih izmed 300 najbolj poznanih paremij se bomo posvetili v naslednjem podpoglavju. 4.2.8 Posebni dejavniki, ki vplivajo na pogostnost paremij v korpusu V nadaljevanju bomo predstavili razlicne dejavnike, ki lahko po naši oceni mocno vplivajo na pogostnost paremij v jezikovnem korpusu. Pomembno jih je upoštevati zlasti zato, ker vcasih privedejo do opaznih razhajanj med mero pogostnosti paremij in mero poznanosti. Tako kot Durco (2006: 15–16) ugotavljamo, da se tudi nekatere dobro poznane paremije pojavljajo zelo redko, ali pa se sploh ne pojavljajo. Ugoto­vitev je skladna z mehanizmom krožnega vplivanja, v katerem s pogostno­stjo dolocene enote njena poznanost narašca, poznane enote pa lahko so po­goste, lahko pa tudi ne (Grzybek, Chlosta 2008: 104, Grzybek 2009: 228). Ne moremo tudi zanemariti dejstva, da imajo jezikovni korpusi posebno žanrsko strukturo, v kateri prevladujejo novinarski žanri. Žanrska omeje­nost korpusa najbrž vpliva tudi na manjši delež vulgarnih enot in variant. V njem je tudi zelo malo narecnih variant. Cermák (2003: 16) opozarja na dejstvo, da jezikovni korpusi ne vsebujejo vseh podatkov o jeziku, kar je v veliki meri posledica tega, da se opirajo na pisni jezik, ki pa v vsakodnevni komunikaciji predstavlja manjši del. Glede na lastno jezikovno intuicijo do-mnevamo, da so take enote npr. Mi o volku, volk iz gozda (15 zgledov), Saj nisva skupaj krav pasla (9 zgledov) ter Misliti se pravi nic vedeti (9 zgledov)38. 38 Pri iskanju enote Saj nisva krav skupaj pasla v korpusu opazimo mocno prevlado pre­tvorb z nezanikano obliko. Domnevamo, da je pri nizki pogostnosti dokaj poznane (94,6 %) enote Vsako tele ima svoje veselje (7 zgledov) pomembno vlogo odigrala razlika med izgovorom in zapisom sestavine veselje. Razliki med pisno in govor-no rabo paremij se bomo podrobneje posvetili v poglavju o diamedialni razliki. V nadaljevanju si oglejmo še nekaj dejavnikov, ki lahko vplivajo na nižjo pogostnost paremij. Poudarili smo, da je heterosituativnost ena izmed glavnih lastnosti paremiologije. Nekatere paremije imajo znatno ožji razpon referencnih situacij kot druge, kar se gotovo odraža tudi na njihovi manjši pogo-stnosti. Za primer navedimo enoti Riba mora trikrat plavati (21 zgledov) in Še pes ima rad pri jedi mir (12 zgledov), ki sta omejeni na govorne situacije, povezane s prehrano. Ceprav se paremije lahko pojavijo tudi izven svojega tipicnega konteksta, je razpon situacij omenjenih enot bi-stveno ožji v primerjavi s tako pestrim naborom situacij, v katerih se npr. uporablja splošnica Kar je, je (459 zgledov). Pomemben dejavnik predstavlja konkurencni citatni izraz. Do-mnevamo, da pogostnost nekaterih paremij znižujejo citatno rabljene enako motivirane ustreznice iz tujih jezikov. Pogosto gre za izvorne oblike paremij v latinšcini. V korpusu FidaPLUS z enostavnim iskal­nim pogojem vino//veritas najdemo 56 zgledov enote In vino veritas, kar je primerljivo s kolicino zgledov (60) slovenske ustreznice V vinu je resnica. V primerjavi z uravnoteženostjo rabe pri tej dvojici je zgle­dov enote Homo homini lupus v korpusu (24) le za cetrtino zgledov njene slovenske ustreznice (102), zgledov Errare humanum est (11) pa za manj kot desetino zgledov Motiti se je cloveško (143). K védenju o citatnih paremijah, ki jih govorci uporabljajo v kontekstu slovenšcine, bo v prihodnosti lahko prispevala analiza odgovorov anketirancev na 2. dodatno vprašanje. Med odgovori 167 anketirancev se In vino veritas pojavi osemnajstkrat, Homo homini lupus petkrat, Errare humanum est pa dvakrat. Domnevamo, da tudi medravninske pretvorbe prispevajo k pozna­vanju izhodišcne paremije in s tem povecujejo razkorak med poznava­njem in pogostnostjo. Paremija Žena podpira tri vogle hiše, mož pa enega je znana 95,3 % anketirancev. V korpusu smo jo zasledili 87-krat, gla­golski frazem podpirati tri vogale/vogle pa 131-krat. To je skupno neka­terim enako motiviranim slovenskim in slovaškim enotam, npr. Prepo­vedani sad je najslajši (95,9 %, 35 zgledov) in Zakázané ovocie najlepšie chutí (54 zgledov) ter Vsak naj pometa pred svojim pragom (98,2 %, 19 zgledov) in Každý nech si pred svojim prahom zametá (27 zgledov). Pri nekaterih enotah je možno, da so govorci svoje poznavanje oce­nili pod vplivom paremij z enakimi sestavinami, vendar drugacnim konstrukcijskim vzorcem in pomenom. Tako je verjetno v primeru eno­te Bolje zlepa kakor zgrda, ki je bila poznana kar 94,9 % anketirancev, v korpusu pa je nismo našli. Možno je, da je na visoko poznanost te enote vplivalo poznavanje enote Kdor noce zlepa, mora zgrda (93,3 %), za katero smo v korpusu našli 85 zgledov. Podobno je morda poznanost enote Kar kdo seje, to bo tudi žel (93,3 % in 119 zgledov) vplivala na poznanost enote Brez setve ni žetve (88,3 %), ki je prav tako nismo našli v korpusu, razen v varianti Kdor ne seje, ne bo žel. Takih primerov je sicer zelo malo. 4.3 izdelaVa sloVenskega Paremiološkega oPtimuma Seznamu paremij, razvršcenemu po stopnji poznanosti, smo poleg vr­stnega reda enot pripisali vrstni red istih enot glede na stopnjo pogo-stnosti v jezikovnih korpusih. Nato smo pri vsaki posamezni paremiji izracunali vsoto njenih vrstnih redov ter enote razvrstili glede na te seštevke vrstnih redov. Seznam je optimalen, ker fenomena pogostnosti in poznanosti paremij, kot smo že omenili, nista povsem skladna. Kon­kretno to pomeni, da so se nekatere zelo poznane paremije, ki v pisni rabi niso zelo pogoste, ter zelo pogoste paremije, ki pa niso med najbolj poznanimi, v seznamu pomaknile rahlo navzdol, na vrh paremiološke­ga optimuma pa so se uvrstile enote, ki so v najvecji možni meri tako pogoste kakor hkrati tudi poznane med slovenskimi govorci. Rezultat združevanja teh dveh podatkov je seznam najbolj poznanih in obenem najbolj pogostih paremij v slovenskem jeziku, ki pa je oprt na podatke o njihovi pisni rabi, zato gre za pisni paremiološki optimum. Morda bo v prihodnosti s pomocjo obsežnejšega govornega korpusa mogoce izde­lati tudi govorni paremiološki optimum, kar bi bila vsekakor dobrodo­šla dopolnitev v našem delu predstavljenega pisnega vidika. Slovenski paremiološki optimum navajamo na koncu tega dela skupaj s podatki o poznanosti, pogostnosti, izhodišcnih virih ter varianti, ki glede na jezikovni korpus danes prevladuje v pisni rabi, ce smo ugotovili, da se ta razlikuje od izhodišcne podobe. 5 Paremiološki oPtimum V medjezikoVni PrimerjaVi – sloVaška in sloVenska Paremiologija Paremiološki minimum in optimum omogocata umestitev medjezi­kovne primerjave v širšo sliko, kot bi jo lahko dosegli le s primerjavo izoliranih in nakljucno izbranih paremij ter njihovih medjezikovnih ustreznic. Celostnost medjezikovne primerjave slovenske in slovaške paremiologije smo skušali doseci s postopnim prehodom od splošne primerjave k primerjavi na osnovi posameznih fenomenov in prime-rov. V okviru splošne primerjave nas zanima, v kakšni meri sta si slo­venska in slovaška paremiologija podobni v zgradbi in pomenu pare-mioloških enot. Dolocili bomo najbolj pogoste konstrukcijske vzorce paremij v obeh jezikih. Pri dolocanju pomena enot se bomo v obeh jezikih zanašali predvsem na konkretne zglede rabe v jezikovnih korpu­sih. S pomocjo razvrstitve posameznih slovenskih in slovaških paremij po Durcevi tipologiji frazeoloških ustreznic (2012, 2013) bomo poleg prikaza pogostih in redkih tipov ustreznic v obeh optimalnih vzorcih paremiološkega gradiva prikazali tudi prekrivnost med sorodnima slo­vanskima jezikoma na tej jezikovni ravni. Predstavili bomo tudi medje­zikovne protipomenke (antonime) ter komplementarne variante, ki jih tipologija ne zajema. Na zacetku primerjave si bomo ogledali razmerje med pogostnostjo in poznanostjo paremij v obeh jezikih, kasneje pa se bomo k temu vrnili v okviru dolocanja medjezikovne razlike v govor­ni in pisni rabi oziroma diamedialne razlike. Podatki o pogostnosti in poznanosti širokega nabora paremij so za nas posebej pomembni pri obravnavi medjezikovnih suprasemanticnih razlik, saj sta diahrona in diafrekvencna razlika povezani z vsemi preostalimi suprasemanticnimi razlikami. 5.1 razmerje med Pogostnostjo in Poznanostjo Paremij V obeh jezikih Oglejmo si graf, ki prikazuje narašcanje povprecne pogostnosti po in-tervalih poznanosti paremij v obeh jezikih. Gre za prikaz šestih inter-valov po petdeset paremij: POVPRECNA POGOSTNOST 168,8 180 160 140 120 46,42 34,64 51,96 40,58 48,8 58,3 133,16 98,12 160,8 98,46 111,04 slovenske 100 paremije 80 60 slovaške 40 paremije 20 0 123456 INTERVAL POZNANOSTI Graf 11: Narašcanje povprecne pogostnosti po intervalih poznanosti (50 paremij) Graf s šestimi intervali nam pove le, da povprecna vrednost narašca v intervalih bolj poznanih paremij, narašcanje pa je okrepljeno v sredini obeh paremioloških minimumov (v tretjem in cetrtem intervalu). Od­locili smo se še za graficni prikaz povprecne pogostnosti v petnajstih intervalih poznanosti. V vsakem se nahaja dvajset paremij. Ta graf nam pokaže, da je narašcanje povprecne pogostno­sti znacilno le za obmocje do desetega intervala pri slovaških in do dvanajstega pri slovenskih paremijah. Tudi pri slovenskih pa-remijah je po desetem intervalu (od 100. najbolj poznane paremi­je naprej) narašcanje povprecne pogostnosti veliko manjše kot v nekaj intervalih pred tem. Iz zadnjih petih intervalov slovaškega ter zadnjih treh intervalov slovenskega grafa je razvidno, da naj­bolj poznane paremije lahko so med najbolj pogostimi, ni pa nuj-no tako, kar je v skladu z že omenjenimi ugotovitvami paremi­ologov (Durco 2006: 15–16, Grzybek in Chlosta 2008: 104). POVPRECNA POGOSTNOST razlocek uvajamo zato, ker imamo, ko govorimo o pogostnosti, v mi-slih nabor uslovarjenih paremij, ki so se znašle v izhodišcnih korpusih in posledicno v obeh minimumih. V širšem merilu bi lahko upoštevali še enote v zbirkah ne glede na njihovo morebitno zastarelost, saj bi nam zadošcalo dejstvo, da so nekoc bile del aktivne paremiologije. Chleb­da (2008a: 90) ugotavlja, da fond aktivno rabljenih pregovorov niti ni tako številcno velik, kolikor je produktiven. V nasprotju s pogostnostjo pojem produktivnosti razumemo širše – seveda pa moramo upošteva-ti, da se skozi cas produktivnost dolocenih vzorcev spreminja. Nekoc produktiven vzorec postane neproduktiven, ker ne služi vec kot osnova za nastanek novih enot. Da je neki konstrukcijski vzorec produktiven, lahko pomeni tudi, da na njegovi osnovi nastajajo številne enote, ki so samo do dolocene mere ustaljene ali pa sploh niso ustaljene. Iz tega izhaja, da lahko pricakujemo tudi primere konstrukcijskih vzorcev, ki niso pogosti, so pa zelo produktivni. Kot smo opisali v cetrtem poglav­ju, je tako z marsikaterimi tematsko-konstrukcijskimi vzorci, ki so zelo produktivni, a obenem izhajajo iz izhodišcne enote, ki je edina ustalje­na enota tega vzorca. Na drugi strani lahko pricakujemo tudi primere konstrukcijskih vzorcev, ki so bili nekoc ocitno dovolj produktivni, da je na njihovi osnovi nastala vrsta paremij, s cimer so ti vzorci postali pogosti, njihova produktivnost pa je v današnjem casu nizka. Kljub opisanima skrajnostima pa lahko na številnih primerih, ki smo jih našli z iskanjem tipa a), potrdimo, da v najbolj poznanem delu slovaškega in slovenskega paremiološkega fonda ponavadi visoko pogostnost spremlja tudi visoka produktivnost konstrukcijskega vzorca. Posameznim konstrukcijskim vzorcem paremij je pozornost po­svecalo precej frazeologov, le redki med njimi pa so poskusili izdelati celovit sistem konstrukcijskih vzorcev, s katerim bi bilo mogoce opisati pretežen del paremiološkega fonda enega ali vec jezikov. Med njimi omenimo Permjakova (1988: 182, 1979: 586), ki je iz številnih prime-rov evropskih in azijskih pregovorov izdelal podroben in kompleksen sistem vzorcev. Uporaba njegovega sistema na celotnem gradivu obeh paremioloških optimumov bi zahtevala obsežno loceno študijo. Odlo-cili smo se, da se bomo posvetili le dolocenim vprašanjem konstrukcij­skih vzorcev. V naslednjem seznamu navajamo konstrukcijske vzorce, ki so se vsaj dvakrat ali veckrat pojavili v slovenskem ali slovaškem minimumu 300 najbolj poznanih paremij. Poleg njih navajamo po en primer iz vsa­kega jezika. Primere vzorcev, ki so se v enem izmed minimumov pojavi­li le enkrat ali pa smo jih našli v izhodišcnem korpusu izven optimuma, navajamo v oklepaju. Upoštevali smo tudi primere, v katerih je zgradba obrnjena, npr. Ni dima brez ognja. Vzorce, ki se v dolocenem jeziku ne pojavljajo, navajamo v dobesednem prevodu v oklepaju: Kdor X, (ta) Y. Kdor prej pride, prej melje. Komur X, temu Y. (Komur ni svetovati, temu ni pomagati.) Kakršen X, takšen Y. Kakršen oce, takšen sin. Kakor X, tako Y. (Kakor ti meni, tako jaz tebi.) Kolikor X, toliko Y. Kolikor jezikov znaš, toliko (mož) veljaš. Kjer X, (tam) Y. Kjer osel leži, dlako pusti. Ce X, Y. Ce macki na rep stopiš, zacvili. Brez X (negacija) Y. Brez dela ni jela. (Tudi X je/so Y.) Kto X, (ten) Y. Kto sa dá na vojnu, musí bojovat. Komu X, tomu Y. Komu sa nelení, tomu sa zelení. Aký X, taký Y. Aká matka, taká Katka. Ako X, tak Y. Ako sa do hory volá, tak sa z hory ozýva. Kolko X, tolko Y. (Kolko hláv, tolko rozumov.) Kde X, (tam) Y. Kde nechodí slnko, tam chodí lekár. Ked/Ak X, Y. Ked pánboh dá, aj motyka vystrelí. Bez Y (negacija) Y. Bez vetra sa ani lístok nepohne. Aj X je/sú Y. Aj zajtra je den. Vec X vec Y. Vec glav vec ve. Kar X, (to) Y. Kar je res, je res. X je (presežnik) Y. Napad je najboljša obramba. Jaz X, ti/ta Y. Ce pravim jaz, da je belo, trdi on, da je crno. Ni X brez Y. Brez dela ni jela. X dela/delajo Y Obleka dela cloveka. Bolje X kot Y. Bolje pozno kot nikoli. Vsak X svoj Y. Vsake oci imajo svojega malarja. Danes X, jutri Y. Danes meni, jutri tebi. Viac X viac Y. Viacej ocí viacej vidí. Co X, (to) Y. Co je vela, to je vela. X je (presežnik) Y. Hlad je najlepší kuchár. Ja X, ty/ten Y. Ja o Havlovi, ten o Pavlovi. Niet X bez Y. Niet ruže bez trna. X robí/robia Y. Slovo robí muža. Lepšie X ako Y. (Lepšie neskoro ako nikdy.) Každý X svoj Y. Každý je vo svojom dome pánom. Dnes X, zajtra Y. (Dnes ja tebe, zajtra ty mne.) Le za enega izmed osemnajstih pogostih slovaških konstrukcijskih vzorcev nismo našli primera niti v minimumu 300 najbolj poznanih slovenskih paremij niti v izhodišcnem korpusu za slovensko raziskavo. V primerjavi s slovaškim minimumom se v slovenšcini redkeje pojavlja­ta dva konstrukcijska vzorca, konstrukcijski vzorci, ki so bolje zastopa­ni v slovenskem kot v slovaškem minimumu, pa so trije. Med gradivom, ki je zamejen v obeh minimumih, smo našli še nekaj vzorcev. Tak je na primer vzorec Drugi X, drugi Y, ki je skupen slovenski enoti Drugi kraji, druge navade in njeni slovaški ustreznici Iný kraj, iný mrav. Poleg tega je v slovenskem izhodišcnem korpusu še enota Drugi casi, druge šege. Po primerih, ki jih bomo navedli v nadaljevanju, sklepamo, da so vzorci, ki so najbolj pogosti v minimumu, praviloma tudi dokaj produktivni, hkrati pa to ne pomeni, da ne bi bili precej produktivni tudi nekateri vzorci, ki v minimumu niso pogosti, ali pa v njem celo niso prisotni. Pogost konstrukcijski vzorec Kolikor X, toliko Y je tudi precej pro-duktiven. Z iskalnim pogojem kolikor_#2so?mr*_#2gp*_*_toliko smo poleg pregovora Kolikor jezikov znaš, toliko (mož) veljaš v korpusu Fida-PLUS našli še naslednje enote: Kolikor šivov, toliko solz, ce si nevesta šiva obleko sama; Kolikor zvonov, toliko pritrkovalcev; Kolikor frizerjev, toliko trendov; Kolikor zvezd, toliko zelencev; Kolikor filmckov, toliko zgodbic in idej; Kolikor hitov, toliko parodij; Kolikor hribckov, toliko cerkva na njih. Marsikatere izmed navedenih oblik niso ustaljene, kljub temu pa dokazujejo produktivnost vzorca. V okviru konstrukcijskega vzorca Kdor X, (ta) Y smo iskali pare-mijo Kdor prej pride, prej melje s pogojema kdor_#2Rso_#2gppste*_* _#2Rso_#2gppste* in kdor_#2Rso_#2gppste*_*_*_#2Rso_#2gppste*. Z njima v korpusu FidaPLUS najdemo še Kdor visoko leta, nizko pade, ki se prav tako nahaja v optimumu in paremije, ki niso v njem: Kdor dolgo kašlja, dolgo živi in Kdor vec zna, vec velja; Kdor nazaj gleda, na­prej pade; Kdor široko gleda, vec vidi; Kdor zgodaj seje, zgodaj žanje; Kdor dolgo seje, obilno žanje in Kdor vec ima, vec daje. Pri nekaterih primerih so nas na dejstvo, da gre za pregovore, opozorila uvajalna sredstva kot npr. stara modrost. S pogojem za pregovor Kdor prej pride, prej melje najdemo tudi Kdor hitro da, dvakrat da, ki je sicer uslovarjen kot Dva­krat da, kdor hitro da. Tako skladenjsko varianto z zaimkom kdor na zacetku so anketiranci v raziskavi navedli sedemkrat. Vcasih se pogost in produktiven vzorec pojavi pri enoti, pri kateri je sicer zastopan drug vzorec. Tak primer je enota Kolikor krajev, toliko obicajev. Nekatere konstrukcijske vzorce, ki so pogosti tudi v okviru mi-nimumov 300 najbolj poznanih slovenskih in slovaških paremij, je obravnaval Toporišic. Konstrukcijski vzorec Bolje X kot Y našteva kot znacilen vzorec t. i. primerjalnih frazeologemov neenakosti: ťV njih je povedano, cemu se daje prednost. To kar ima prednost, je vecinoma bolje, boljše, vec, bolj, lepše, rajši/raje, laže, slaje ali vecje bogastvo /…/Ť (Toporišic 1985: 41–42). Vecina najpogostejših konstrukcijskih vzor­cev v obeh minimumih ustreza dvodelni zgradbi enot, ki jih Topori­šic (1996: 269) oznacuje kot dvojcice. Dvojcici so lahko samostalniški, pridevniški, prislovni, glagolski, povedkovniški, clenkovni, vezniški in medmetni (1996: 269). Lahko so tudi povedni, med katerimi Topo­rišic (1996: 276–277) loci priredne (npr. Leta tecejo, nic ne recejo) in podredne oblike (Kdor caka, docaka).39 Nekaj konstrukcijskih vzorcev s podrednim stavkom smo opisali zgoraj. Med dvojcice sodijo tudi pregovori s konstrukcijskim vzorcem X je (presežnik) Y. Ta vzorec je tako v slovenšcini kot v slovašcini dokaj produk­tiven. Po njem so poleg pregovora Napad je najboljša obramba zgrajene tudi enote Cas je najboljši/najpravicnejši sodnik; Lakota je najboljši kuhar; Vest je najboljši sodnik in Mirna vest je najboljše zglavje, ki se nahajajo v izhodišc­nem korpusu, ne pa tudi v minimumu najbolj poznanih enot. Navedimo primere udejanjanja dokaj produktivnega konstrukcijskega vzorca, kot ga lahko zasledimo izven minimuma in ostalega gradiva v slovenskem izho­dišcnem korpusu. Poleg že naštetih enot smo z iskalnim pogojem #2so?ei*_ je_najboljš?_#2so?ei* v korpusu FidaPLUS našli še naslednje enote, ki so neustaljene ali pa ustaljene le do dolocene mere: • Zgodovina je najboljša uciteljica (2); Življenje je najboljši ucitelj/ucite­ljica/vzgojitelj (3); Zgled je najboljši ucitelj (2); Lasten zgled je najboljša vzgoja; Vzgled/zgled je najboljša šola (2). V isti niz sodijo tudi enote z leksikalnimi sestavinami: izkušnja, slaba izkušnja, praksa, previdnost, zagnanost, lastnik in domaca kuhinja; • Smeh je najboljša obramba; Znanje je najboljša obramba; • Zadovoljen gost je najboljši gost; Domaci gost je najboljši gost (2); • Zadovoljen gost je najboljša reklama (2); Dobro delo je najboljša re-klama; Dobra izkušnja je najboljša reklama; • Šport je najboljša droga (2); Traktor je najboljša droga; Glasba je najboljša droga; • Knjiga je najboljše darilo (2). 39 V korpusni raziskavi pogostnosti slovenskih in slovaških paremij smo vec po­ zornosti namenili podrednim oblikam, ker je bilo zanje (predvsem zaradi za­ imkov) tudi lažje ustvariti ucinkovite iskalne pogoje. Ugotovili smo, da vsebuje omenjeni konstrukcijski vzorec še ožji vzo-rec, v katerem prihaja do ponovitve istega samostalnika: Varna naložba je najboljša naložba; Zadovoljen delavec je najboljši delavec; Izobražen nakupovalec je najboljši nakupovalec; Stari kupec je najboljši kupec; Suha plenica je najboljša plenica. Med njimi so pogoste paremije, ki imajo funkcijo mota, vodila. Iz navedenih primerov bi lahko izlušcili še po­samezne tematsko-konstrukcijske vzorce, ki se razrašcajo iz skupnega konstrukcijskega vzorca: X je najboljši ucitelj, X je najboljša obramba in X je najboljša droga. Toporišic iz primerjave dvojcicev v slovenšcini, nemšcini in itali­janšcini zakljucuje, da sta si slovenšcina in nemšcina s tega vidika blizu, manj skupnih potez pa ima slovenšcina z italijanšcino. Iz naše primer-jave je razvidno, da imata slovenšcina in slovašcina med dvodelnimi pregovori vrsto skupnih konstrukcijskih vzorcev. Kot bomo pokazali v nadaljevanju, je med njimi tudi precej enako motiviranih ustreznic (idionimov, sestavinskih variant ipd.). 5.3 tiPi frazeoloških ustrezniC med sloVensko in sloVaško Paremiologijo Pri obravnavanju pomenskih odnosov med paremijami moramo upo­števati, da je, kot ugotavlja Cermák (2009: 1253), njihov pomen vecpla­sten ter po svoji naravi primerljiv tako s pomenom leksema, kakor tudi s pomenom tekstema. Cermák poudarja tudi, da se pomenu tekstemov jezikoslovje redko sistematicno posveca. 5.3.1 Nekaj pristopov k frazeološkim ustreznicam Za zacetek bi radi predstavili nekaj razlicnih tipologij ustreznic in raz­mislili, kaj imajo skupnega. Model s petimi tipi (Rodziewicz 2006: 464) izhaja iz posameznih primerov v paremiološkem gradivu: a) le­ksikalno-semanticni tip: skladna ali do velike mere podobna sestava, leksikalne razlike tu ne vplivajo na razliko v pomenu; b) oblikoslovno­-skladenjski tip: besedotvorna sestava posameznih sestavin je neskla­dna, razlike so v skladenjski sestavi, ne prihaja do velikih pomenskih razlik, temvec gre za razlicne pomenske odtenke; c) mešani tip a + b: gre tako za leksikalne kakor oblikoslovne razlike; d) strukturni in le­ksikalni tip: popolnoma skladna zgradba, leksikalna sestava in pomen in e) tip navideznih ustreznic: po semanticni strani ni skladnosti, ce­prav gre za podobno ali identicno leksikalno sestavo in oblikoslovno ter skladenjsko obliko. Predlagana tipologija je stopnjevita – vecja obli­kovna razlika je povezana z vecjo pomensko razliko med ustreznicama, pri cemer je treba dopustiti mešane tipe, ki jih ni mogoce zamejiti z drugimi tipi. Nekatere tipologije medjezikovnih ustreznic nastanejo na podlagi že urejenega paremiološkega gradiva, ker je njihov namen vrednotenje leksikografskega dela. Chlebda (2008a: 91–93) izhaja iz analize slovarskih ustreznic v poljsko-ruskem slovarju (Stypula 1974) in loci tri tipe ustreznic: a) polne ustreznice (pomensko skladne enote, ki so tudi enako motivirane); b) nepolne ustreznice (pomensko skladne enote, ki so razlicno motivirane) in c) neprave ustreznice. Iz primerov, ki jih navaja, je razvidno, da k prvemu tipu prišteva tako enote s popol­noma identicnimi sestavinami kakor tudi sestavinske variante, v drug tip pa sopomenke, pri katerih dodaja, da imajo pogosto kljub drugacni sestavinski sestavi identicen skladenjski vzorec. K tretjemu tipu prišteva enote, ki so jih leksikografi bodisi ustvarili s kalkiranjem izhodišcnih enot bodisi s prirejanjem enot v ciljnem jeziku. Navedeni tipologiji sta po svoji strukturi blizu temu, kar Durco (2012: 91–93, 2013) imenuje kvalitativna ekvivalenca. Pri njej gre za stopnjo ujemanja glede na vidika pomena in zgradbe, v grobem pa se ustreznice delijo na: a) simetricne, ki imajo enako strukturo sestavin in so enako motivirane; b) simetricno-asimetricne, ki se delno ujemajo v strukturi sestavin in so podobno motivirane in c) asimetricne, ki se ne ujemajo v strukturi sestavin in so razlicno motivirane. Kvalitativen vidik dopolnjuje vidik kvantitativne ekvivalence, ki ga Durco (2012: 93, 2013) povzema po Korhonenu (2007: 574–575) ter Hallsteinsdótirr Farř (2010: 125). Pri kvantitativni ekvivalentnosti na osnovi števila ustreznic razlikujemo štiri tipe: a) monoekvivalenca, ko eni enoti od­govarja ena frazeološka ustreznica v drugem jeziku; b) poliekvivalenca, ko eni frazeološki enoti odgovarja vec sopomenskih enot; c) nicta ek­vivalenca, ko v drugem jeziku ne obstaja frazeološka ustreznica za dani pojem ter d) semiekvivalenca, ko variantnim frazeološkim enotam ali sopomenskim frazeološkim variantam v drugem jeziku odgovarja vec variantnih enot oz. frazeološke sopomenke, ki pa se po strukturi pov­sem ne ujemajo. Po Durcevi oceni (2012: 94, 2013) gre le za osnovne tipologije, ki ne zadošcajo za prikaz položaja frazeoloških ustreznic v jezikovnem sistemu kot celoti, zato se zavzema za celovit prikaz ustre­znic v jezikovnem sistemu ter njihovega delovanja v aktualni govorni rabi oz. v diasistemu. 5.3.2 Prednosti uporabljene tipologije frazeoloških ustreznic Namesto tipizacije na osnovi nakljucno izbranih primerov ekvivalent­nosti, ki je znacilna za dosedanje tipologije frazeoloških ustreznic, te­melji Durceva tipologija na osnovnih logicnih odnosih na semanticni in oblikovni ravni (Durco 2012: 91). Ta model, ki ga je v leksikologiji preizkusil Dolník (1987: 129–131), je Durcu omogocil vzpostaviti vna­prej dolocen, celosten in številcno zakljucen nabor tipov. Tega Durco nadgrajuje s tipi suprasemanticnih razlik, ki se jim bomo posvetili v petem poglavju. Odnosi, ki jih tipologija opisuje, so prisotni med fra­zeološkimi dvojicami razlicnih jezikov, prav tako pa tudi med enotami v okviru enega jezika. Posamezne tipe je Durco predstavil s primerjavo ruskih, slovaških in nemških frazemov (2012, 2013), pri cemer je dal prednost paremijam, s cimer je pokazal, da je tipologijo možno aplicira-ti tudi na ravni tekstemov. Nekateri tipi so med frazeološkimi enotami zelo pogosti, drugi pa redkejši ali celo zelo redki.40 40 Zavedati se moramo, da je iskanje frazeoloških ustreznic med paremijami zara­di vecje stopnje kompleksnosti zgradbe in pomena tekstemov bolj zahtevno od iskanja ustreznic med besednozveznimi frazemi. Zanimivo bi bilo primerjati pogostnost tipov ekvivalentnosti med paremijami s pogostnostjo teh tipov v primerljivem vzorcu nestavcnih frazemov. V okviru slovenskega minimuma petdesetih najbolj pogostih slovenskih pregovorov in rekov ter njihovih slova­ških ustreznic smo našli polovico tipov (8 od 16) (Durco, Meterc 2013: 25). 5.3.3 Posamezni tipi jezikovnosistemske ekvivalentnosti med slovenskimi in slovaškimi paremijami Za jezikovnosistemsko tipologijo ekvivalentnosti so bistvene binarne opozicije oblike in pomena frazeoloških enot. Primerjani enoti sta lah­ko s formalnega (F) in semanticnega (S) vidika v odnosu identitete (I), privativne oz. izkljucevalne (P), ekvipolentne oz. enakomerne (E) ali gradualne oz. stopenjske (G) opozicije ter disjunkcije (D) (Durco 2012: 93–94). Ta model logicnih odnosov Durco uveljavlja po analogiji s pri­kazom teh odnosov v slovaški leksikologiji (Dolník 1987: 129–131). Gradualno opozicijo Durco izloca iz jezikovnosistemske tipologije, ker gre pri njej za razlike v meri in intenzivnosti zaznamovanosti.41 Po iz-locitvi gradualne oz. stopenjske opozicije Durco s kartezicnim produk-tom razmerij na oblikovni in pomenski ravni ({FI | FP | FE | FD}.{SI | SP | SE | SD}) prikaže vse kombinacije opozicij primerjanih frazeolo­ških enot: FP : SI FP : SP FP : SE FP : SD FE : SI FE : SP FE : SE FE : SD FD : SI FD : SP FD : SE FD : SD Preglednica 3: Kombinacije logicnih opozicij Med pogosteje zastopanimi tipi je najvec sestavinske variantnosti (21), sledita idionimija in sinonimija (obe po 18), ekstenzivna in intenzivna hipernimija (4), oblikoslovna variantnost (3) ter ekvipolentna sinonimija (2), z enim primerom pa sta zastopani tudi specifikacija in neprava paronimija. 41 Namesto med osnovnimi tipi ekvivalentnosti jo uveljavlja v okviru supra­semanticnih razlik med ustreznicami. Gre npr. za gradualne opozicije ťbolj znane : manj znaneŤ, ťv besedilih bolj pogoste : manj pogosteŤ, ťpogostejše v govorni rabi : redkejše v govorni rabiŤ ipd. Poudarja, da za dokazovanje gradu­alnih opozicij primanjkuje relevantnih dvojezikovnih sociolingvisticnih razi­skav (Durco 2012: 93–94). Pri nekaterih tipih si stojijo nasproti enaki tipi opozicij, pri nekaterih bližnji, pri drugih pa nesorodni. Glede na to Durco loci: 1. popolnoma simetricne opozicije: idionimija (FI : SI), idiosinkrazija (FD : SD), formalno-semanticna mutacija (FE : SE), formalno-se­manticna modifikacija (FP : SP); 2. delno simetricne opozicije: ekstenzivna divergenca (FI : SP), obli­koslovna variantnost (FP : SI), formalno-semanticna specifikacija (FE : SP), formalno-semanticna derivacija (FP : SE); 3. delno asimetricne opozicije: intenzivna divergenca (FI : SE), prava paronimija (FP : SD), sestavinska variantnost (FE : SI), ekvipolen­tna sinonimija (FD : SE), ekstenzivna ali intenzivna hipernimija (FD : SP), neprava paronimija (FE : SD) 4. asimetricne opozicije: homonimija (FI : SD), prava sinonimija (FD : SI). Za primerjavo lahko navedemo Rodeta (1975: 439), ki se je med prvi-mi raziskovalci v slovenskem prostoru posvecal semanticnim odnosom med frazemi: ťMed drugim lahko ugotavljamo razmerja med obliko in pomenom frazeologemov. Pri tem nastane pet razlicnih kombinacij: variantnost, sinonimija, antonimija, polisemija in homonimija.Ť Neka­tere podtipe, ki jih opisuje Rode, si bomo ogledali ob pregledu Durceve tipologije, podtipe antonimije pa v locenem poglavju. V nadaljevanju si bomo ogledali vsak tip ekvivalentnosti posebej ter poskušali najti primere zanj v okviru slovenskega in slovaškega paremiološkega opti­muma. Idionimija (FI : SI) Binarno opozicijo formalne in semanticne identicnosti dveh primerja­nih frazeoloških enot Durco (2012: 94) oznacuje kot idionimijo (prim. Cermák 1983: 210). Gre za pomensko in oblikovno popolnoma skladne izraze. Ob primerjavi slovenskega in slovaškega paremiološkega opti­muma smo naleteli npr. na naslednje idionime:42 42 Pri vseh tipih navajamo v oklepaju zaporedno število paremije v optimumu obeh jezikov, ce se je paremija vanj uvrstila. Vse poti vodijo v Rim. (71. mesto) – Všetky cesty vedú do Ríma. (110. mesto) Prilika dela tatu. (125. mesto) – Príležitost robí zlodeja. (116. mesto) Kdor ne dela, naj ne je. (162. mesto) – Kto nepracuje, nech neje. (67. mesto) Nobena juha se ne poje tako vroca, kot se skuha. (12. mesto) – Žiadna polievka sa neje taká horúca, ako sa navarí. (84. mesto) Pripomnimo, da je poleg navedenega slovaškega pregovora s sestavi-no polievka v rabi mocneje zastopana varianta Nijaká kaša sa neje taká horúca, ako sa uvarí, ki je sestavinska varianta tudi v odnosu do nave-dene slovenske ustreznice.43 Idiosinkrazija (FD : SD) Pri binarni opoziciji formalne in semanticne disjunkcije gre za idio­sinkrazijo. Gre za odnos popolne simetrije, ker gre na ravni oblike in pomena za enak tip opozicije in tudi za nasprotje idionimije. V enem jeziku obstaja frazeološki izraz, ki v drugem nima vzporednice in ga lahko interpretiramo le eksplicitno. Oglejmo si enoto Ja nic, ja muzi­kant na primerih iz korpusa SNK: Z jej slov vidiet, že zaujala velmi populárnu taktiku typu: ja nic, ja muzikant. My nic, my politici. Väcšina politických strán oficiálne vyhlasuje, že útoky nepatria do ich volebného arzenálu. Peter Bilý pichá do hniezda, z ktorého pred casom sám vyletel, no alibisticky sa tvári – ja nic, ja muzikant. Prestanme sa hrat na pštrosa s hlavou v piesku v zmysle ja nic, ja muzikant. Pomen te paremije bi lahko opisali kot kriticno vrednotenje situacije, v kateri se nekdo pretvarja, da z neko zadevo nima opravka. Zadnji pri­mer je posebej zanimiv, ker se ob paremiji Ja nic, ja muzikant pojavlja besednozvezni frazem strkat hlavu do piesku (KSSJ), ki ima slovenski 43 Z iskalnim pogojem [word=Ť(?i)kašaŤ][]{0,5}[word=ŤhorúcaŤ]|[word=ŤhorúcaŤ][] {0,5}[word=ŤkašaŤ] smo našli 105 zgledov v korpusu SNK, s pogojem[word=Ť(?i) polievkaŤ][]{0,5}[word=ŤhorúcaŤ]|[word=ŤhorúcaŤ][]{0,5}[word=ŤpolievkaŤ] pa le 11 zgledov. idionim, ki jo SSKJ navaja kot tišci glavo v pesek (kot noj) s pomensko razlago noce videti neprijetne resnice, sprijazniti se z njo. Vprašanja medravninskih ustreznic (npr. dvojic besednozveznih frazemov in pa-remij) Durco ne obravnava. Menimo, da je to zanimivo vprašanje, ki bi mu bilo treba posvetiti pozornost, saj kljub razlikam in specifikam rabe besednozveznih frazemov in paremij (kot tekstemov) pogosto najdemo njihova pomenska sticišca. Kljub temu da za omenjeno paremijo nismo našli ustreznice, ni izkljuceno, da bi z bolj sistematicnim pregledom paremiološkega gradiva (predvsem arhaicnih enot iz zbirk) našli vsaj kakšno delno sopomenko, nadpomenko ali podpomenko. Pri idiosinkraziji gre pogosto za enote s pomenom, ki je vezan na specificna geografska okolja in zgodovinske okolišcine. Take so nasle­dnje slovenske paremije: Ce greš na Dunaj, pusti trebuh zunaj. (290. mesto) Doberdob, slovenskih fantov grob. (avtopsija) V Bohinju ima dež ta mlade. (avtopsija) Iz Tržica še veter ni dober. (avtopsija) Korošec potuje z roncem, Hrvat s torbo, Kranjec z bisago. (Bojc 1987: 143) Takšen je tudi slovaški pregovor Zaživa v Bystrici, po smrti v nebi, ki go-vori o slovesu nekdanjega bogatega rudarskega mesta Banske Bystrice. Pregovor sicer ni bil uvršcen v izhodišcni korpus. Take primere bi lahko oznacili za najboljše primere idiosinkrazije, saj je njihova geografska in zgodovinska pogojenost edinstvena. Z njimi lahko oporekamo razmi­šljanju Chlebde (2008: 96), da bi zaradi invariantnih tipov odnosov, ki jih izražajo pregovori, vsak moral imeti ustreznico v drugem jeziku. Moramo pa se zavedati, da ima tudi množica enot s sestavinami, ki so vezane na specificno geografsko okolje in zgodovinske okolišcine, ustreznice v drugem jeziku. Tak primer sta enoti Še precej vode bo steklo, preden se bo to uresnicilo (140. mesto) in Dovtedy mnoho vody ešte pre-tecie/dolu/Dunajom (78. mesto). Poleg reke Donave (slovaško: Dunaj) v korpusu SNK najdemo še variante in prenovitve s sestavinami Váh, Hron, Hornád, Turiec in Laborec, slovensko enoto pa v korpusu Fida-PLUS s sestavinami Krka, Sava, Mura, Drava, Soca, Ljubljanica, Ra­ šcica, Poljanska Sora, Bohinjka, Bistrica, Pesnica, Globovnica, Polanski potok, pod Prulskim mostom, pod Dravskim mostom, pod Tromostovjem, pod Kapucinskim mostom, Tibera, Laba, Neva, Kongo, Vardar in Roka­vski preliv. Ekstenzivna divergenca (FI : SP) Po Durcevi tipologiji oznacujemo binarno opozicijo formalne identitete dveh enot, ki sta s semanticnega vidika v odnosu privativne opozicije kot medjezikovno ekstenzivno divergenco. Ekstenzivna divergenca je odnos med enopomensko in vecpomen­sko enoto z enako obliko. Obsega pomenov primerjanih enot se ne po­krivata npr. Ako ty mne, tak ja tebe (185. mesto) – Kakor ti meni, tako jaz tebi (239. mesto). Slovenska paremija poleg negativnega vrednotenja vedenja tretje osebe in adekvatne reakcije na to obnašanje lahko izraža tudi ustrezno reakcijo na pozitivno vrednoteno vedenje. To je razvidno iz naslednjih primerov: Zásada ťAko ty mne, tak ja tebeŤ je psí inštinkt, nie ludský /…/ /…/ zacarovaného kruhu – oko za oko, alebo ako ty mne tak ja tebe. (SNK) Ker v EU veljajo standardi enakopravnosti in vzajemnosti (kakor ti meni, tako jaz tebi), bomo po evropskih mestih kmalu zagledali napise in table /…/ /.../ ce nekaj dobrega ali slabega damo, enakovredno dobimo povrnjeno – kakor ti meni, tako jaz tebi. (FidaPLUS) Intenzivna divergenca (FI : SE) Medjezikovna intenzivna divergenca pomeni opozicijo formalne iden­titete in ekvipolentne semanticne opozicije. Ekvipolentni odnos med pomenom dveh enot je odnos, pri katerem imata dva izraza poleg skup­nega pomenskega jedra še razlikovalne pomenske sestavine (seme). Gre za situacijo, v kateri se formalno identicni enoti delno razlikujeta v se­stavi in naravi semanticnih sestavin. Slovaški pregovor, ki se sicer ni znašel v paremiološkem minimumu, opisuje strahopetnost ljudi v kriticni situaciji in opustitev skupnega pri­zadevanja za rešitev: ťKed Benda vo väzení uvažoval o emigrácii, zarazila tú myšlienku v zárodku: „Potkany opúštajú lod prvé. Kapitán posledný.“ Dnes hovorí, že aj napriek všetkým tažkostiam stál život za to.Ť (SNK) Slovenska ustreznica, ki je bila v izhodišcnem korpusu, v minimum 300 najbolj poznanih paremij pa se ni uvrstila,44 poudarja, da gre pri tej stra­hopetni reakciji za osebe, ki so odgovorne za nastalo situacijo: Pregovor pravi, da podgane prve zapustijo ladjo, ki se potaplja. Ko­likor se navedena liberalna vodila ne bodo trdneje ukoreninila v na­šem politicnem življenju, bodo strankarski politiki, ki se v sedanjih zakulisnih pogajanjih drenjajo h koritu politicne oblasti, vse bolj postajali biološki unikat podgan, ki lezejo nazaj na potapljajoco se ladjo. Pazite, to je bilo maja 1988, ko je partija razpadala po dolgem in pocez, ko so podgane množicno zapušcale potapljajoco se državno­partijsko ladjo. (FidaPLUS) Homonimija (FI : SD) Pri homonimiji gre za popolno skladnost oblike in neskladnost pomenov. Durco (2012: 98) loci pravo in nepravo medjezikovno homonimijo. Za nepravo medjezikovno homonimijo Durco (2012: 98) oznacuje tako jezikovno vzporednico, ki je dobesedni prevod izhodišcne enote, v drugem jeziku pa nima leksikaliziranega pomena in ji je možno pripisa-ti le potencialni pomen, kakor da bi šlo za aktualno izjavo v konkretni govorni situaciji. Navaja nemški pregovor Klappern gehört zum Han-dwerk in njegov dobesedni prevod v slovašcino. Ce ga dobesedno preve-demo v slovenšcino, ustvarimo izjavo ťRopot spada k obrtiŤ. Podobno lahko slovaški pregovor Každý chvílku tahá pílku, ki sicer delno ustreza slovenski enoti Sreca je opoteca dobesedno prevedemo v slovenšcino kot ťVsak za hip vlece žagicoŤ.45 Gre sicer za slovnicno in pomensko ko­rektne prevode, njihov pomen pa ni ustaljen, v ciljnem jeziku je zato nejasen, ce ni konteksta, ki bi ga razložil. Tak je tudi primer prevodnega 44 Enoto je poznalo 67,3 % anketirancev. 45 Razmerje med tema enotama je po naši oceni nadpomensko. Nadpomenskosti se bomo posvetili v nadaljevanju. naslova Slovo nie je kôn dela Žarka Petana (1969), saj v slovašcini pare-mije s tako motivacijo ni. Pravi medjezikovni homonimi so ustaljene jezikovne vzporednice, ki imajo drugacen pomen. Primer prave medjezikovne homonimije je Durco našel pri primerjavi nemških in slovaških paremij (2012: 98). Nemška pare-mija Mein Name ist Hase s pomenom ‘o tem nic ne vem’ v podobi ťIme mi je ZajecŤ v slovenšcini (in tudi slovašcini) predstavlja le ustaljen obrazec pri predstavitvi osebe s priimkom Zajec. Rode (1975: 441) o homonimiji piše: Homonimi nastanejo, ce ista oblika izraža pomene, ki nimajo no-bene skupne semanticne oznake, kot na primer: krvni davek: 1. 'dajatev, ki so jo pobirali Turki v zasedenih deželah', 2. 'izgubljena življenja, navadno v vojni, v prometnih nesrecah'. Pravi medjezikovni homonimi so redki. Navedimo primer besednozve­znega frazema osje gnezdo in nefrazeološke stalne besedne zveze, ki pred­stavlja oznako za vrsto peciva osje gnezdo. V tem primeru ne gre le za medjezikovni temvec tudi za znotrajjezikovni homonim v obeh jezikih: Kakor koli že, slovenski obrambni minister je dregnil v osje gnezdo mednarodne politike in trgovine z orožjem. /…/ srebrne so za ocvirkova osja gnezda izrocili Turisticnemu dru­ štvu Šalamenci, za ajdove palacinke z gobami /…/ (FidaPLUS) Ak sa trochu pozornejšie poobzeráme po svete, neunikne nám prísnost, s akou štáty dohliadajú na kádre vysokoškolských ucitelov. To sú osie hniezda! /…/ v kategórii Pecivo firma Dolejší Bratislava za osie hniezda /…/ (SNK) Pravih medjezikovnih homonimov na ravni paremij med slovenšcino in slovašcino zaenkrat nismo našli, prav tako pa primer ni bil najden v raziskavah med slovaško, rusko in nemško paremiologijo (Durco 2012, 2013). Znan je primer nemško-slovenske homonimicne dvojice Aller gu-ten Dinge sind drei in Vse dobre stvari so tri (Jesenšek, Ulcnik 2014: 290). Sopomenka te nemške enote je V tretje gre rado, pregovor Vse dobre stvari so tri pa opisuje kakovost, ki jo dolocajo trije bistveni elementi. Oblikoslovna variantnost (FP : SI) Oblikoslovna variantnost je odnos med pomensko enakima enotama, ki se razlikujeta po obliki sestavin. Tudi Kržišnik (2003a: 119) ugo­tavlja, da je mogoce v sorodnih jezikih najti primere zelo minimalne razlocevalnosti, npr. slov. biti v škripcih in hrv. biti u škripcu. Primere navajamo z dobesednim prevodom slovaških paremij v slovenšcino: Kar je prevec, je prevec. (60. mesto) – Co je vela, to je vela.(Kar je veliko, je veliko.) (9. mesto) Drugi kraji, druge navade. (252. mesto) – Iný kraj iný mrav. (Drug kraj, druga navada.) (8. mesto) Kakor si si postlal, tako boš ležal/spal. (102. mesto) – Ako si ustelieš, tak budeš ležat/spat. (Kakor si postelješ, tako boš ležal/spal.) (178. mesto) Zadnji primer nazorno kaže, da moramo upoštevati možnost znotraj­jezikovne variantnosti enot – od tega, katero izmed variant izberemo, je odvisno, ali bo v medjezikovni primerjavi šlo za variante tega tipa, sestavinske variante ali idionime. Formalno-semanticna mutacija (FE : SE) Simetricni odnos formalne in semanticne ekvipolentne opozicije ozna-cujemo kot formalno-semanticno mutacijo. Dve frazeološki enoti imata z vidika zgradbe poleg skupnih sestavin tudi drugacne sestavine, poleg skupnih pomenskih sestavin pa tudi drugacne. Pomen slovaške enote Ked je somárovi dobre, ide na lad tancovat je po slovarju KSSJ ‘clovek si pogosto sam povzroca težave’. To pomensko jedro ima tudi slovenska enota Osel gre samo enkrat na led (83. mesto v optimumu). Poleg tega pa vsebuje slovenski pregovor še pomensko sestavino enkratnega dejanja, dodatna pomenska sestavina v slovaški enoti pa izraža misel, da clovek nepremišljeno ravna, ko mu gre dobro: /…/ in dvakrat padli na isto ťfintoŤ. Še osel gre samo enkrat na led ... /…/ poskusiti nekaj, pri cemer vam je prvic spodletelo. Osel gre sicer samo enkrat na led, ampak ce že vztrajate, si prej pac kupite drsalke. (FidaPLUS) Vyznávali sme zásadu, že ak sa nám má z niecoho obrátit žalúdok, preco si ho šetrit. Bol to prejav našej životnej filozofie – ked je so-márovi dobre, ide na lad tancovat. /…/ lebo to bola revolúcia plných žalúdkov, taká, akú v ludovej reci oddávna charakterizuje príslovie: ked je somárovi dobre, ide na lad tancovat. (SNK) Slovenska enota se je po poznanosti uvrstila na 111. mesto, slovaška pa na 363. mesto, s cimer se ni uvrstila v minimum. Formalno-semanticna mutacija je redek tip frazeoloških ustreznic. Ob primerjavi slovaške­ga in slovenskega paremiološkega optimuma smo našli še dva primera. Skupno semanticno jedro pregovorov Dobro blago se samo hvali in Dielo chváli majstra izraža prepricanje, da izdelek najbolje sam prica o lastni kakovosti. V slovaški enoti dodatna pomenska sestavina poudarja vlo-go avtorja izdelka, ki se šele ob koncanem izdelku lahko izkaže kot mojster. Slovenski pregovor izraža, da dobrega izdelka ni treba posebej hvaliti: ťZ reklamami enostavno pretiravajo, da grejo cloveku že na živ­ce. Kaj ne vedo, da se dobro blago tudi samo hvali?Ť (FidaPLUS) Ta pregovor se je po poznavanju uvrstil na 134. mesto. Kljub temu, da je njegova slovaška ustreznica dokaj poznana in se je v minimumu uvrstila na 268. mesto, je v korpusu SNK ne najdemo. Zadnji primer formalno-semanticne mutacije sta slovenska enota Drugi casi, druge šege (Pavlica: 46) in slovaška enota Iný kraj, iný mrav, ki ima sicer slovensko oblikoslovno varianto Drugi kraji, druge navade (252. mesto). Njuno skupno pomensko jedro izraža nestalnost clove­ških navad, razlikujeta pa se po tem, da ena to nestalnost veže na pro-storske, druga pa na krajevne razlike: Už naši predkovia hovorievali: iný kraj, iný mrav. A to o Pakistane zrejme ani nepoculi /.../ Na juhu USA, v Novom Mexiku sú Vianoce sviatkom obžerstva – jedia mäso, fazulu, dyne a cibulu. No co, iný kraj, iný mrav, aj na Vianoce. (SNK) /…/ da je to davno leto 1792 in drugi casi, druge navade Drugi casi, druge navade, je Lamy opravicil mrzlicno delovanje ko­misije v casu padca berlinskega zidu, razpada nekdanje Jugoslavije in vzpostavitve skupnega evropskega trga. (FidaPLUS) Pregovor Drugi kraji, druge navade je bil znan 81,1 % anketirancev. Med variantami se pojavljajo le enote s sestavino obicaji. Njegova znotrajjezi­kovna formalno-semanticna mutacija Drugi casi, druge šege je bila znana manj anketirancem (72,5 %), izmed njih je 13 (4,1 %) dopisalo variante, med katerimi prevladujejo te s sestavinama navade (osemkrat) in obicaji (trikrat), eden anketiranec pa je kot varianto navedel prvi pregovor. Prava paronimija (FP : SD) Pri pravi paronimiji gre za odnos privativne opozicije na ravni zgrad-be in za neskladnost pomenov (semanticno disjunkcijo) dveh izrazov. Frazeološki enoti se z vidika zgradbe razlikujeta le po eni sestavini, obe­nem pa nimata skupnih pomenskih sestavin. Pravi paronimi so redki. V našem gradivu smo naleteli le na dvojico Naj ne ve tvoja levica, kaj dela desnica in Pravica nevie, co robí lavica. Slovenska enota je izbiblicna paremija in izraža poduk, naj se clovek ne hvali z dobrimi deli: ťSveto pismo pravi, naj ne ve levica, kaj pocne desnica, potemtakem ne govori o zaslužniški ljubezni.Ť (FidaPLUS) Ta enota ima tudi slovaški idionim Nech nevie tvoja lavica, co robí pravica. Poleg primera rabe slovaške iz­biblicne paremije navedimo slovaško enoto s pomenom nepreglednega, kaoticnega delovanja ter njen slovenski idionim: Kristus povedal: „Nech nevie tvoja lavica, co robí tvoja pravica, aby tvoja almužna zostala skrytá. A tvoj otec, ktorý vidí aj to, co je sk­ryté, ti odplatí“ (Mt 6: 4) Pri našej vládnej koalícii sme si už na to zvykli, ale cloveka nevdojak v prvej chvíli zamrzí, že ani vo vede nevie pravá ruka, co robí lavá – alebo možno aj vie a kašle na to. Jeden vedný odbor usilovne pracuje na zdokonalovaní prístroja, a druhý hned s rovnakým zápalom a exaktnostou hladá dôkazy o jeho škodlivosti. (SNK) Nimajo koncepta in desnica ne ve, kaj dela levica, napovedujejo vec denarja za svoje resorje, a financni minister govori nasprotno /…/ (FidaPLUS) Paronimicni dvojici sta tudi idionima obeh omenjenih enot (Desnica ne ve, kaj dela levica – Nech nevie tvoja lavica, co robí tvoja pravica), prav tako pa sta v okviru slovenšcine v odnosu paronimije obe slovenski enoti ter v okviru slovašcine obe slovaški enoti. Posledice paronimije v okviru enega jezika so razvidne iz odgovorov anketirancev v sociolingvisticnem vprašalniku. Enota Desnica ne ve, kaj dela levica se s 77,8 % ni uvrstila v minimum (321. mesto po poznanosti). Obe enoti, navedeni kot varianti (Naj ne ve desnica in Desnica naj ne ve, kaj dela levica), kažeta na zamenja­vo z biblicno paremijo. To dejstvo postavlja vsoto odgovorov o poznavanju enote pod vprašaj, saj nismo preverjali, kako si anketiranci enoto razlaga­jo. V minimum se s 73,7 % poznanostjo prav tako ni uvrstila enota Naj ne ve tvoja levica, kaj dela desnica in je pristala na 352. mestu. Vseh šest dopisanih variant je brez clenka naj, do zamenjave vrstnega reda sestavin pa ne prihaja. Vse se pojavljajo v podobi Levica ne ve, kaj dela desnica. Po-gosto nerazlikovanje med enotama razberemo tudi iz sobesedila zgledov teh dveh enot v korpusu ter zamenjave vrstnega reda sestavin: Videti je, kot da Mesto Ljubljana funkcionira po nacelu 'Naj ne ve levica, kaj dela desnica'. Kako bi si lahko drugace razlagala, da pusti ulice, kjer se z uradnim dovoljenjem parkira na cestišcu, po obeh zadnjih hujših sneženjih popolnoma nesplužene in nedotaknjene, hkrati pa obsoja kot prekršek parkiranje vozila /…/ Pianist, ki sem ga poslušal, bi bil odlicen politik, saj je igral po na- celu Naj ne ve levica, kaj dela desnica. Kot da levica ne ve, kaj dela desnica, so predstavniki slovenske obla­ sti pripovedovali uglednim gostom iz tujine, kako zagreti smo prav­ zaprav za EU /…/ Levica ne ve, kaj dela desnica, bi lahko komentirali to dvojno po­ nudbo pod pokroviteljstvom istega organizatorja. Levica ne ve vec, kaj dela desnica, in nasprotno. (FidaPLUS) Zamenjavo sestavin najdemo že v terensko zbranem gradivu Marije Makarovic (1975: 187): Naj ne ve desnica, kaj dela levica. Ob tako po­gostih napacnih rabah obeh paremij, se lahko vprašamo, ali sploh še gre za napako. Tudi v slovašcini prihaja do zamenjave med enotama: ťŠpor­tovci nemajú mat na jednu disciplínu viacerých trénerov. Potom nevie lavá ruka, co robí pravá, a lyžiari sa môžu vycerpat ešte pred závodmi.Ť (SNK). Zaradi razlike med leksikalnima sestavinama pravica ter pravá ruka (desnica in desna roka), ki sta znacilni vsaka za svojo paremijo, je teh napak veliko manj kot v slovenšcini. Sestavinska variantnost (FE : SI) Z binarnim odnosom formalne ekvipolentne opozicije in semanticne identitete gre za vecjo mero variantnosti med primerjanima frazeolo­škima enotama. Poleg skupnih (leksikalnih) sestavin imata enoti tudi razlicne, s semanticnega vidika pa sta identicni. Ta tip medjezikovnih ustreznic spada med najpogostejše. Naštejmo nekaj primerov iz paremi­oloških optimumov obeh jezikov: Iz te moke ne bo kruha. (8. mesto) – Nebudú z tej múky koláce. (421. mesto po poznanosti) Ljubezen vse premaga. (160. mesto) – Láska hory prenáša. (104. mesto) Kopriva ne pozebe. (243. mesto) – Mrcha (zlá) zelina nevyhynie. (162. mesto) Za dežjem sonce sije. (30. mesto) – Po daždi býva pekne. (296. mesto) Tudi pri tem tipu variantnosti se moramo zavedati, da lahko zaradi množice variant dolocenih paremij v okviru enega jezika dvojica med-jezikovnih frazeoloških ustreznic preide iz razmerja sestavinske varian­tnosti v oblikoslovno variantnost ali celo idionimijo. Pregovor, ki je v SSKJ-ju uslovarjen kot Stara navada, železna srajca in je v odnosu do slovaške enote Zvyk je železná košela sestavinska varianta, se v rabi veli­ko pogosteje pojavlja v obliki Navada je železna srajca, kar je razvidno iz odgovorov anketirancev ter korpusnih zgledov.46 V tem primeru gre za idionim. Prava sinonimija (sopomenskost) (FD : SI) Pravi sopomenki imata popolnoma razlicno strukturo sestavin, semanticno pa sta identicni. V naslednjih primerih gre za pravo medjezikovno sinonimijo: Kdor caka, docaka. (11. mesto) – Dockaj casu ako (sta) hus klasu. (86.mesto) Minuta zamujena ne vrne se nobena. (96. mesto) – Co sa stalo, už sa neodstane. (35. mesto) Šest izmed devetih anketirancev, ki so navedli varianto pregovora, je zapisa-lo obliko Navada je železna srajca. Med 180 zgledi, ki smo jih našli v korpu­su FidaPLUS z iskalnimi pogoji #1navada//#1srajca, stara//navada !#1srajca ter #1železen//#1srajca !#1navada, smo naleteli le na 28 zgledov s pridevnikom stara. Gliha vkup štriha. (216. mesto) – Vrana k vrane sadá, (rovný rovného si hladá) (18. mesto) Po toci zvoniti je prepozno. (4. mesto) – Škoda plakat nad rozliatym mliekom. (58. mesto) Ekvipolentna sinonimija oziroma delna sopomenskost (FD : SE) Binarni odnos formalne disjunkcije in semanticne ekvipolentne opozi­cije oznacuje Durco kot ekvipolentno sinonimijo. Enoti imata razlicno obliko, poleg skupnih pomenskih sestavin pa imata obe tudi sestavine, po katerih se razlikujeta: Ljubo doma, kdor ga ima (17. mesto) – Všade dobre, doma najlepšie (44. mesto). Slovenska enota govori o tem, da je najlepše biti doma, poleg tega pa tematizira dom kot imetje in dejstvo, da se clovek tega posebej zave, ce je locen od doma, ali pa ga nima: Le majhen odstotek milijarde Kitajcev in Indijancev zapusti rojstno vas oziroma mesto. Bogati ljudje se selijo bolj, a je na primer le slaba polovica Britancev že letovala v tujini. John Howard Payne je bil eden manj pomembnih ameriških dramatikov v 19. stoletju, a je zapisal splošno resnico: Ljubo doma, kdor ga ima. Toda ker velja tudi drug pregovor, ki pravi ljubo doma, kdor ga ima, Sebastjan pa je ostal v Ljubljani brez nogometnega doma, se je podal s trebuhom za kruhom. (FidaPLUS) Slovaško ustreznico poznamo tudi v slovenšcini (Povsod lepo, doma naj­boljše). Izraža zadovoljstvo po vrnitvi s potovanja, ko se clovek kljub izku­šnjam, ki so na tujem lahko pozitivne, najbolje pocuti v domacem okolju. Delni sopomenki sta tudi enoti Motiti se je cloveško in I ten najmudrejší môže schybit. Slovenska enota, ki ima sicer tudi slovaški idionim, poleg pre­pricanja, da je napake treba vzeti v zakup, govori o splošni cloveški lastno­sti, slovaška pa poudarja, da napake naredijo tudi najbolj sposobni. Ekstenzivna ali intenzivna hipernimija (nadpomenskost) (FD : SP) Pri ekstenzivni in intenzivni hipernimiji oziroma nadpomenskosti se primerjani enoti z vidika zgradbe popolnoma razlikujeta, s pomenskega pa le v eni sestavini. Durco (2012: 101–102) opisuje, da je ta razlika pri ekstenzivni hipernimiji razlika v splošnosti pomenov, pri intenzivni pa v širini pomenov (npr. le negativni ali pozitivni ali oboje hkrati). Slovenska paremija Kdor z malim zadovoljen ni, velikega vreden ni (124. mesto) ima v odnosu do slovaške Kto si groš neváži, na zlatku sa nezváži (vir: Sprichwort-Plattform) splošnejši pomen, saj se ne tice le denarja ali lastnine, temvec tudi pozitivnih rezultatov in uspeha na splošno: /…/ ne smemo racunati na velike ribe. Kdor ni z malim zadovoljen, velikega ni vreden. /…/ (FidaPLUS) Slovenska enota Jabolko ne pade dalec od drevesa ima v odnosu do ustreznic Aká matka, taká Katka, taká celá jej celiadka in Aký otec, taký syn, aké drevo, taký klin širši pomen, ker ne zamejuje spola. Pri tej dvojici gre za intenzivno hipernimijo. Podobno razmerje je tudi med dvojico Lepa beseda lepo mesto najde in Ako sa do hory volá, tak sa z hory ozýva. Njuno skupno semanticno jedro je soraz­mernost v cloveških odnosih. Pomen slovenske paremije je v primerjavi s slovaško ožji, saj se omejuje na vljudnost v jezikovnem pristopu: Lepa beseda lepo mesto najde. Z lepo besedo lahko dosežete vec kot pa z grobostjo in nasilnostjo. Res pa je tudi, da lepa beseda lepo mesto najde. Ob prijaznem opo­ zorilu bodo sedež skoraj zanesljivo odstopili, ceprav morda z nego­ dovanjem. Lepa beseda lepo mesto najde – potrudite se in se opravicite. (Fi­ daPLUS) Pomen slovaške paremije ni omejen na govorna dejanja, poleg tega pa lahko opisuje tako pozitiven odziv na vljudno obnašanje kakor tudi negativen odziv na grobost in nevljudnost: Staré príslovie hovorí: „Ako sa do hory volá, tak sa z nej ozýva. “ Teda vlúdnost, láskavost a porozumenie neostane bez odozvy, na­ pomôže utvorit správny vztah žiakov k ucitelovi. Ako sa do hory volá, tak sa z hory ozýva. Ak nevieš povedat nieco milé, radšej mlc. Nᚠnajmúdrejší trvale útocí na médiá. Nuž a média na nom, vdaka zrkadlovému princípu, nenechávajú ani nitku suchú. Akoby nepo­ znal príslovie: Ako sa do hory volá, tak sa z hory ozýva, prípadne trafená hus zagága. (SNK) Zadnji primer je posebej zanimiv, ker je v njem pregovor izenacen s podpomenko Trafená hus zagága. Ta je sicer sopomenka slovenskega pregovora Ce macki stopiš na rep, zamijavka, prekriva pa se ravno s tem delom pomena paremije Ako sa do hory volá, tak sa z hory ozýva, ki ga slovenska ustreznica Lepa beseda lepo mesto najde ne obsega. Pri slovaški dvojici Trafená hus zagága in Ako sa do hory volá, tak sa z hory ozýva gre torej za razliko v naboru vrednotenjskih predznakov in s tem za znotraj­jezikovno intenzivno hipernimijo. Neprava paronimija (FE : SD) Formalna ekvipolentna opozicija in semanticna disjunkcija tvorita ne­pravo paronimijo. Frazeološki enoti sta si z vidika zgradbe podobni po nakljucju. Poleg identicnih sestavin imata tudi specificne, ob tem pa z vidika pomena nimata nicesar skupnega. Tako kot prava je tudi nepra­va paronimija v okviru paremiologije dokaj redek pojav. Neprava med-jezikovna paronima sta slovenski pregovor Kadar macke ni doma, miši plešejo in slovaški Nemajú myši každý den bál. Slovaške enote v korpusu ne najdemo, ker je ocitno zastarela, v zbirki Zatureckéga (1896: 207) pa se nahaja v tematskem razdelku ťnestalnost sreceŤ. Lahko bi šlo za sopomenko slovenskega pregovora Ni vsak dan nedelja/praznik, vendar je to težko z gotovostjo trditi, ker zanjo nismo našli zgleda v konkre­tnem besedilu. Neprava paronimija je tudi med paremijama Kto hladá, ten nájde in Kar je iskal, to je dobil. Z vidika zgradbe se enoti razlikujeta v gla­golu ter tudi po osebi in casu glagola, ki se pri drugi enoti prilagajata sobesedilu: Kar ste iskali, ste tudi dobili. Kdor se igra z ognjem, se na koncu ponavadi pošteno opece. Nekateri se sprašujejo, zakaj umirajo motoristi, drugi pa vse mecejo v en koš in grobo pravijo, da so pac dobili, kar so iskali. /…/ zdaj pa imaš! Kar si iskala, to si dobila /.../ Zdaj si pa dobil, kar si iskal, se mu je režal Miha. (FidaPLUS) Po pomenu si enoti nista blizu. Prva izraža prepricanje, da se vztrajno iskanje obrestuje: ťPredsa všetko je na webe – tak kto hladá, tak nájde /…/Ť (SNK) Kot je razvidno iz navedkov iz korpusa, predstavlja druga enota privošcljiv komentar ob posledici, ki doleti nekoga, ki izziva uso-do, ali pa je storil nekaj, kar komentator negativno vrednoti. Glede na razliko v zaokroženosti pomena in potrebi po dopolnitvi iz sobesedila ocenjujemo, da je prva paremija pregovor, druga pa rek. V primeru nju­nih medjezikovnih idionimov Kdor išce, ta najde in Kto co hladá, to aj nájde je formalna razlika med enotama majhna, zato gre po naši oceni pri njiju za pravo jezikovno paronimijo. Formalno-semanticna specifikacija (FE : SP) Binarni odnos formalne ekvipolentne in semanticne privativne opozici­je pomeni, da imata primerjani enoti s formalnega vidika razen skupnih sestavin tudi razlicne, pomensko pa se razlikujeta le v eni sestavini. V okviru leksikologije govori Dolník (1987: 133) o specifikaciji kot o odnosu med cleni besedotvornega tipa, pri katerem je eden izmed clenov v rodovnem odnosu do drugih clenov, npr. oddeliti : odlomiti, oddeliti : odtrgati, umazati : zablatiti, umazati : zamastiti itd. Primera v frazeologiji Durco (2012: 102) ni našel. Morda bi za primer lahko šteli enoti Cas celi srcne rane (225. mesto) in Cas všetko zahojí (70. me-sto). Slovenska paremija v primerjavi s slovaško namrec izraža ožji, bolj specificen pomen. Res je, da je ta enota, ki je uslovarjena v SSKJ-ju, dokaj redka, saj jo v konkretnem besedilu najdemo šele izven korpusa, v primerjavi z njo pa je enota Cas zaceli vse rane, ki bi jo lahko šteli za sestavinsko varianto zgoraj omenjene slovaške paremije, zelo pogosta. Kot primer specifikacije v okviru enega jezika bi lahko obravnavali tudi enoti Kolikor jezikov znaš, toliko veljaš (220. mesto) in Kolikor znaš, toliko veljaš. Drugo enoto so anketiranci dopisali kot varianto v devetih izmed dvanajstih navedkov. Pomen prve enote je po SSKJ-ju ‘znanje vec jezikov zelo poveca clovekovo pomembnost’. Druga enota ima širši pomen, saj gre za kakršnokoli znanje. Enota Kolikor jezikov znaš, to-liko (mož) veljaš se je s 87,7-odstotno poznanostjo uvrstila v slovenski paremiološki minimum, v slovaškem izhodišcnem korpusu pa njene ustreznice nismo našli. V korpusu SNK najdemo z iskalnima pogo-jema [word=ŤjazykovŤ][]{0,5}[lemma=ŤclovekŤ] in [word=ŤreciŤ][]{0,5} [lemma=ŤclovekŤ] njeno sestavinsko varianto Kolko jazykov/reci vieš, tolkokrát si clovekom. Formalno-semanticna modifikacija (FP : SP) Na binarni odnos formalne in semanticne privativne opozicije ob pri­merjavi slovenskega in slovaškega gradiva nismo naleteli. Primera dvoji­ce enot, ki bi se formalno in semanticno razlikovali le po eni specificni sestavini, tudi Durco (2012, 2013) ob primerjavi slovaškega, ruskega in nemškega gradiva ni našel. Dolník (1987: 132) v okviru leksikalnih enot opisuje derivacijski odnos, kakršen je prisoten pri ustvarjanju kate­gorije deminutivnosti in augmentativnosti, poleg tega pa tudi pri dolo-cenih predponskih glagolih in pridevnikih, npr. med drevo in drevesce, liti in preliti, krasen in prekrasen ipd. Formalno-semanticna derivacija (FP : SE) Pri raziskavi odnosov med slovaškim in slovenskim paremiološkim gra­divom nismo naleteli na primer, ki bi ustrezal merilom za formalno-se­manticno derivacijo. Moralo bi iti za frazeološki enoti, ki bi se z vidika oblike razlikovali le po eni sestavini, s semanticnega vidika pa bi poleg skupnih imeli tudi razlicne sestavine. Tudi Durco (2012, 2013) takega primera ni našel. 5.3.4 Nekaj odprtih prakticnih in teoreticnih vprašanj glede tipologije Ob primerjavi slovenske in slovaške paremiologije smo našli 13 izmed 16 teoreticno možnih tipov ekvivalentnosti. Pokazali smo tudi primere nepravih homonimov, prave homonime pa le na ravni besednozveznih frazemov. Našli smo primere formalno-semanticne specifikacije, ki jih Durco v raziskavah med slovaško, rusko in nemško paremiologijo ni predstavil. Ce k temu prištejemo vse dosedanje (Durco 2012, 2013) in odkrite primere medjezikovnih frazeoloških ustreznic, lahko povzame­mo, da je bilo potrjenih 14 izmed 16 teoreticno možnih tipov. Nadalj­nje raziskave bodo poskušale dokazati ali ovreci obstoj tipov, za katere zaenkrat nismo našli primerov (formalno-semanticna modifikacija in derivacija). Kot bomo videli v nadaljevanju, velja podobno za nekatere tipe diasistemskih opozicij. Zaradi številnih možnih kombinacij jezi­kov, možnosti uporabe tipologije znotraj vsakega posameznega jezika in tudi zaradi ogromnih fondov tako stavcnih kakor tudi besednozveznih frazemov je možno, da najdemo primere vseh teoreticno možnih tipov, pomembno pa je tudi, da se z vecanjem števila tovrstnih raziskav veca število primerov redkejših tipov ekvivalentnosti. V okviru tipologije frazeoloških ustreznic lahko problematiziramo razmerje med enodelnimi in dvodelnimi ustreznicami. Problem nasto-pi, ko gre za dvojico paremij z idionimicno ali variantno osnovo, ki pa je v enem jeziku dopolnjena z nadaljevanjem:47 Roka roko umiva. (118. mesto) – Ruka ruku umýva, a obe sú biele. (175.mesto) Kakršen oce, takšen sin. (190. mesto) – Aký otec, taký syn, aké drevo, taký klin. (306. mesto po poznavanju) Clovek se do smrti uci. (230. mesto) – Clovek sa musí do smrti ucit a ešte sa nedoucí. (391. po poznavanju) Nova metla dobro pometa. (459. mesto po poznavanju) – Nová metla dobre metie, a stará necháva smeti. (106. mesto) V takih primerih smo se odlocili, da bomo dvojice obravnavali kot sestavinske variante. Vcasih je uslovarjena enodelna, obstaja pa tudi dvodelna varianta. Tak primer je dvojica Malé deti, malá starost, velké deti, velká starost – Majhni otroci, majhne skrbi. Sedem izmed osmih anketirancev je navedlo varianto: Majhni otroci – majhne skrbi, veliki otroci – velike skrbi. V slovaškem gradivu je bilo v primerjavi s sloven-skim nekoliko vec ustreznic z dopolnilom, kar pa bolj kaže na izbiro 47 Razmerje enodelnih in dvodelnih sopomenk kot npr. Gliha vkup štriha – Vra­ na k vrane sadá, rovný rovného si hladá seveda ni problematicno. Prav tako ni problematicno razmerje dvojic z osnovama, ki sta sestavinski varianti, npr. Kakršna mati, takšna hci – Aká matka, taká Katka, taká celá jej celiadka. slovaropiscev kot na kakšno splošno razliko med paremiologijama.48 Zanimiv je primer Cert nespí, podaj mu prst, nuž ta za celú ruku uchytí, ki se v Durcevem izhodišcnem korpusu pojavlja kot varianta pregovora Cert nikdy nespí. Prva polovica te paremije ustreza slovenski sestavinski varianti Nesreca nikoli ne pociva (18. mesto v optimumu), drugi del pa Ce mu prst pomoliš, pa roko z(a)grabi (167. mesto v optimumu). Tema medravninskih frazeoloških ustreznic, ki smo se je dotaknili v poglavju o idiosinkraziji, je zanimiva z vidika frazeoloških medrav­ninskih pretvorb, o katerih smo že pisali. Vprašamo se lahko, za kakšen tip gre v primeru enako motivirane paremije in besednozveznega fraze-ma, ce torej v enem jeziku pride do pretvorbe, v drugem pa ne. Takih primerov sicer ni veliko, saj so pretvorbe enako motiviranih enot v po­dobni meri prisotne v obeh jezikih. Nekaj takih paremij je v slovaškem izhodišcnem korpusu: Kohut na svojom smetisku pán. – drži se kot petelin na gnoju (SSKJ) Žena musí mat posledné slovo. – imeti zadnjo besedo (SSKJ) Slovo robí muža. – biti mož beseda (SSKJ) Cím menej rozumu, tým viac štastia. – ima vecjo sreco kot pamet (SSKJ) V mútnej vode je dobre ryby lapat. – ribariti v kalnem/ribarjenje v kalnem (SSKJ) Durco zaenkrat tipologije ekvivalentnosti še ni apliciral na druge pa-remiološke žanre, recimo na vremenska napotila in uvere ter velerizme in antipregovore. Med vremenskimi uverami in napotili lahko pricaku­jemo široko zastopanost tipov ekvivalentnosti, saj je tovrstnega gradiva v slovaških in slovenskih zbirkah precej, enote pa kažejo tudi bogato va­riantnost. Na take medjezikovne ustreznice vpliva tudi to, do kolikšne mere sta si slovensko in slovaško okolje blizu po podnebnih razmerah. Primer je sestavinska variantnost (FE : SI) med paremijama Sveti Ma-tija led razbija, ce ga ni, ga pa naredi (SSKJ) in Matej lady láme. Ker so velerizmi v slovanskih jezikih dokaj redki, lahko pricakujemo, da bomo tudi v prihodnosti našli bolj malo enako motiviranih medjezi­ 48 Precej slovenskih paremij z dopolnilom smo našli v okviru sekundarnih virov, npr. Voda ni za v cevlje, kaj šele za želodec (Makarovic 1975: 192). kovnih dvojic, kakršni sta sestavinski varianti Bomo videli, je rekel slepec in Uvidíme povedal slepý hluchému a pobrali sa na nemý film. Po pome-nu se navedeni enoti ne razlikujeta, ceprav se njuni dopolnili nekoliko razlikujeta. Domnevamo, da je velerizme z enako izhodišcno enoto in razlicnim dopolnilom mogoce razlagati kot sestavinske variante, saj do-polnilo pomenu ne dodaja kaj drugega kot ironicno distanco. Bolj zanimivo je še neraziskano polje antipregovorov in njihovih medjezikovnih ustreznic. Posebno zanimivo je vprašanje internacional-no razširjenih antipregovorov (Tóthné Litovkina 2006). Primer je idi­onimicna dvojica Kdor drugemu jamo koplje, je grobar in Kto druhému jamu kope, je hrobár. Pri dvojici Ne delaj danes tega, kar lahko jutri pre­ložiš na pojutrišnjem ter Co môžeš urobit dnes, (pokojne) odlož na zajtra gre za sestavinsko variantnost. Zanimivo je tudi vprašanje tipov ekvi­valentnosti med izhodišcno enoto in antipregovorom. Menimo, da bi nekatere take dvojice morali obravnavati v okviru navedene tipologije, nekatere druge, npr. Kto nepracuje, nech neje ter Kdor ne dela, naj vsaj je pa v okviru antonimije, saj se antipregovori med seboj precej razlikujejo v stopnji posega v pomen izhodišcne enote.49 Vprašamo se lahko tudi, v kakšnem odnosu so do tipologije fraze­oloških ustreznic nekateri drugi tipi semanticnih odnosov, ki jih tipo­logija ne zajema, recimo antonimija. Razlicni tipi antonimije, ki si jih bomo ogledali v nadaljevanju, s formalnega vidika sestavljajo niz, pri katerem bi lahko šlo za podobno stopnjevit prehod od formalne identi­tete preko obeh tipov opozicij do disjunkcije kot pri nizu idionimicnih, variantnih in sopomenskih dvojic. Komplementarne variante paremij, ki jih bomo prav tako obravnavali v nadaljevanju, lahko razumemo kot poseben podtip sestavinskih variant. 49 Ta antipregovor se je med odgovori anketirancev na dodatna vprašanja pojavil trikrat. 5.4 suPrasemanticna ekViValentnost in tiPi diasistemskih razlik med sloVensko in sloVaško Paremiologijo Primerjalno raziskovanje frazeologije je po Durcevem mnenju (2012a: 358) treba razširiti tudi na t. i. suprasemanticno ekvivalentnost in upo­števati princip gradualne (stopenjske) opozicije, ker gre za razlike v meri in intenzivnosti zaznamovanosti. S tem nadgrajuje osnovne tipe ekvivalentnosti, ki temeljijo na preostalih opozicijah. Gre za mero ek­vivalentnosti primerjanih frazeoloških enot v diasistemu jezika. Že ob predstavitvi prvih petih suprasemanticnih razlik je Durco (2006a: 515) poudaril, da si v primerjalnem opisu frazeoloških enot lahko šele na suprasemanticni ravni ustvarimo realno podobo, ki bi jo slovaropisci morali upoštevati pri izdelavi slovarskih gesel. Ker gre za primerjanje frazemov v aktualni rabi, v kontrastivni opis vkljuci (Durco 2012: 358) casovne, arealne, nacionalne, medialne, sociokulturne, formalne, be-sedilne, tehnicne, kvantitativne, evalvativne in normativne vidike. Po teh vidikih se lahko razlikujejo dvojice vseh tipov jezikovnosistemske ekvivalentnosti razen idiosinkrazije, pri kateri gre za odsotnost ustre­znice. Nekateri izmed teh vidikov (npr. diasituativni) v doloceni meri zahtevajo tudi kulturološki pristop k frazemom. Prav v okviru suprase­manticnih razlik se lahko strinjamo z Dobrovoljskim (2012: 25), da za proucevanje kulturnosemioticne specificnosti dolocenih frazemov ne zadošca le ugotavljanje, ali neka kulturno pogojena motivacija v frazeo­logiji dolocenega jezika obstaja v primerjavi z drugim jezikom, temvec kako se frazeologija kot del jezikovnega sistema prevezuje z drugimi semioticnimi sistemi. Nekaterim izmed enajstih suprasemanticnih razlik se bomo posve­tili le na podlagi posameznih primerov, obenem pa razmislili, kakšne raziskave bi bile potrebne, da bi jih lahko bolj sistematicno opisali. Dur-co na podlagi dosedanjih raziskav ocenjuje (2012a: 379), da so pogo-stejši tipi suprasemanticnih razlik diahrona, diamedialna, diatekstovna in diafrekvencna razlika, manj pogoste pa dianormativna, diaintegra­tivna, diasituativna in diafazicna razlika.50 O diatopicni razliki pravi, da je posebej zanimiva za pluricentricne jezikovne situacije, kakršna je recimo nemška. Ugotavlja, da za diatehnicne in diastraticne razlike še nimamo dovolj širokih raziskav. Ker smo z vprašalniško in korpusno raziskavo najvec podatkov pridobili za diahrono in diafrekvencno razli­ko, ta dva tipa obravnavamo na zacetku in na koncu, s cimer bomo sku­šali zaokrožiti razmišljanje o medsebojnem vplivanju suprasemanticnih dejavnikov. V tem razmišljanju upoštevamo predstavo o krožnem vpli­vanju med pogostnostjo in poznanostjo frazemov (Grzybek, Chlosta 2008: 102–103). Domnevamo, da je podobna vzrocnost prisotna tudi med preostalimi suprasemanticnimi razlikami, ne le med diahrono in diafrekvencno, zanima pa nas, med katerimi in v kakšni meri. Pri po­sameznih primerih suprasemanticnih razlik bomo zato poskusili iskati razloge v drugih suprasemanticnih razlikah. Ravno s tem vodilom ar­gumentiramo tudi potrebo po uvajanju novih tipov suprasemanticnih razlik z vpeljavo vidikov figurativnosti in anomalicnosti. 5.4.1 Diahrona razlika Diahrona razlika je razlika med enoto, ki je prisotna v sodobni rabi, ter enoto, ki je v rabi ne najdemo vec ali pa nanjo redko naletimo. Ugotavljamo jo lahko tudi na podlagi poznanosti frazemov. Pogosto pa naletimo na enako motivirane enote, ki so v enem jeziku zastarele, v drugem pa spadajo v aktivni del paremiološkega fonda. Domnevamo lahko, da so se mnoge medjezikovne ustreznice v jezikih iste jezikovne skupine, kakršna sta slovenšcina in slovašcina, nahajale v delu paremi­ologije, ki je danes neznan. Kržišnik (2004a: 112) ugotavlja, da casovna (ne)zaznamovanost fra­zemov ni predvidljiva iz casovne (ne)zaznamovanosti njihovih sestavin. Pokazali smo že, da je 373 izmed 918 paremij iz izhodišcnega korpusa vec kot polovici slovenskih anketirancev nepoznanih oziroma bolj ali manj 50 Diafazicna razlika se naprej deli na diaevalvativno in diasituativno. zastarelih.51 Izmed njih jih je 158 iz SSKJ-ja ali iz obeh slovarjev, ostale pa so iz FSVPJ-ja. O zastarelih enotah v SSKJ-ju pricata kvalifikatorja starinsko in zastarelo, s katerima pa je oznaceno le sedem enot: Krpež in trpež pol sveta držita. (star.) Marca trava ne raste, ce bi jo iz zemlje vlekel. (star.) Od vola se uci orati volic. (star.) Šparovec cerovca najde. (star.) Vsaka doba ima svoje rabe. (zastar.) Vse skupaj je pet krav za en groš. (star.) Ženitev je uganitev. (star.) Slovaška paremija Ja pán, ty pán, kto bude kozy (kravy, svine) pást se je po poznavanju uvrstila na 316. mesto. Slovar KSSJ navaja dve semantic­ni jedri te enote in sicer: 1. tudi enostavno delo ima svojo vrednost ter 2. poudarjanje enakosti govorcev. Njene ustreznice v virih za slovenski vprašalnik nismo našli, prav tako je nismo zasledili v zbirkah pregovo­rov in rekov, našli pa smo njeno sestavinsko varianto v prozi Popotova­nje od Litije do Cateža: Radivoj rece: ťVendar je greh, da niste v šolah ostali! Vi bi bili mo-drec, da malo takih!Ť ťJaz tudi pravim, da,Ť odgovori Mrtoláz. ťPo­sebno zvezde, to je moje veselje! Tako bi jim bil prišel na konec, da bi se cudili vsi malovedneži na zemlji, zlasti pa kar jih je tod okoli Svetega Križa in Cateža. Kaj se pa ce? Saj veste, kako pravijo: Ti župan, jaz župan, kdo bo pa konja sedlal?Ť (Levstik 1858) Ceprav slovaška paremija ni med najbolj poznanimi, se od slovenske ustreznice v diahronem smislu obcutno razlikuje. Njenemu mestu v sodobni slovaški paremiologiji se bomo posvetili tudi z vidika diafre­kvencne razlike. Osredotocili smo se na enote, ki so v slovenšcini za­starele, v slovašcini pa danes žive, o cemer prica njihova uvrstitev v 51 Ce pasivnega znanja in znanja variante ne bi upoštevali, bi zakljucili, da v ak­tivni paremiološki fond iz izhodišcnega korpusa spada le 224 enot, ki jih je vec kot 50 % anketirancev oznacilo z odgovorom št. 1 (poznam in uporabljam). minimum. Pri naslednjih dvojicah enako motiviranih paremij navaja-mo vir, ce ne gre za enoto, ki je bila prisotna v izhodišcnem korpusu. Vecinoma gre za medjezikovne sestavinske variante. Enotam, ki so se uvrstile v optimum dolocenega jezika, v oklepaju dodajamo zaporedno število v njem: S jedlom rastie chut. (12. mesto) – Tek prinese tudi dobra jed. (Bojc 1987: 176) Dva razy meraj, raz strihaj! (22. mesto) – Petkrat meri, enkrat reži! (Bojc 1987: 57) Ako sa do hory volá, tak sa z hory ozýva. (47. mesto) – Kakor se v gozd klice, tako odmeva. (Bojc 1987: 339, Prek 1982: 80) Dobrá rada nad zlato. (62. mesto) – Dober nasvet je vreden zlata. (Bojc 1987: 58, Hecko 2005: 113) Co ta nepáli, nehas. (76. mesto) – Kar ne gori, ne gasi! (Bojc 1987: 56) Ked neprší (netecie), aspon kvapká. (89. mesto) – Rokodelstvo, ce ne tece, pa kaplja. (Bojc 1987: 82) Padla, trafila kosa na kamen. (95. mesto) – Kosa tudi kamen zade­ne. (Bojc 1987: 159) in Kosa je zadela ob kamen (na kamen). (Bojc 1987: 131) Vyklulo sa šidlo z vreca. (128. mesto) – Se ne zlaga, kakor ne rogovje v vreci. (Bojc 1987: 135) Kto do teba kamenom, ty do neho chlebom. (161. mesto) – Kdor tebe s kamenjem, ti njega s kruhom. (Bojc 1987: 68) Pýcha predchádza pád. (165. mesto) – Napuh hodi pred padcem. (Prek 1982: 101) Ceprav gre pri razlikah v pogostnosti že za diafrekvencno razliko, smo pri teh paremijah z naslednjimi iskalnimi pogoji preverili, ali so v korpusu sploh prisotne: #1rogovje//#1vreca, #1kosa//#1kamen, #1nasvet//#1zlato, #1goreti//#1gasiti, #1tek//#1jed in #1gozd//#1odmevati. Našli smo le pet zgledov pregovora Dober nasvet je vreden zlata in po en zgled pre­govorov Po jedi se tek zbudi ter Kakor pokliceš v gozd, tako odmeva. Slo­venske enote iz naslednjih dvojic so bile vkljucene v izhodišcni korpus za sociolingvisticno raziskavo poznavanja slovenskih paremij, vendar se v minimum in optimum niso uvrstile. Posebej smo oznacili zastarele slovenske ustreznice, ki jih je Hecko (2005) uvrstil v svojo zbirko pre­govorov v enajstih jezikih. Hecko (2005: 29) je v Bojcevi zbirki našel veliko ustreznic, ki nedvomno pricajo o jezikovni sorodnosti, vendar je te sledi treba razumeti v diahronem smislu: Trpezlivost ruže prináša. (4. mesto) – Kdor potrpi, si rožice sadi. (Pa­vlica 1960: 378) Potrpežljivost rožice sadi. (Hecko 2005: 247) Kdor rad potrpi, si rože sadi. (Prek 1982: 37) Bližšia košela ako kabát. (25. mesto v optimumu) – Srajca je bližja od suknje. (Pavlica 1960: 26, Hecko 2005: 18) Prej je srajca kakor suknja. (Bojc 1987: 161) Komu niet rady, tomu niet pomoci. (36. mesto) – Komur ni svetovati, temu ni pomagati. (SSKJ) Komur se ne more svetovati, temu ni poma­gati. (Bojc 1987: 310, Hecko 2005: 101) Kto sa bojí, nesmie do lesa. (90. mesto) – Kdor se šuma boji, naj v listje ne hodi. (Pavlica 1960: 12) Kto chce psa bit, palicu nájde. (107. mesto) – Kdor hoce psa tepsti, lahko mu je palico dobiti. (Pavlica 1960: 334, Bojc 1987: 256, Hecko 2005: 113) Kdor hoce udariti psa, prime za palico. (Bojc 1987: 256). Kôn ma štyri nohy a predsa sa potkne. (136. mesto) – Še konj se spotika cetveronog. (Pavlica 1960: 186, Hecko 2005: 104) Co sa vlecie, neutecie. (157. mesto) – Kar se vlece, ne utece. (Pavlica 1960: 610, Bojc 1987: 147, Hecko 2005: 40) Oglejmo si podatke o poznanosti zgoraj navedenih enot glede na struk­ture odgovorov v sociolingvisticnem vprašalniku. Enoto Srajca je bližje od suknje pozna 16,1 % anketirancev (840. mesto po poznavanju): 1. poznam in uporabljam: 5 | 1,6 % 2. poznam, a ne uporabljam: 45 | 14,2 % 3. ne poznam, a razumem: 183 | 57,9 % 4. ne poznam in ne razumem: 82 | 25,9 % 5. poznam varianto: 1 | 0,3 % Enoto Kar se vlece, ne utece pozna 14,9 % anketirancev (851. mesto po poznavanju): 1. poznam in uporabljam: 7 | 2,2 % 2. poznam, a ne uporabljam: 40 | 12,7 % 3. ne poznam, a razumem: 209 | 66,1 % 4. ne poznam in ne razumem: 60 | 19 % 5. poznam varianto: 0 | 0 % Enoto Komur ni svetovati, temu ni pomagati pozna 20,9 % anketirancev (788. mesto po poznavanju): 1. poznam in uporabljam: 13 | 4,1 % 2. poznam, a ne uporabljam: 53 | 16,8 % 3. ne poznam, a razumem: 238 | 75,3 % 4. ne poznam in ne razumem: 12 | 3,8 % 5. poznam varianto: 0 | 0 % Enoto Kdor potrpi, si rožice sadi pozna 28,8 % anketirancev (715. mesto po poznavanju): 1. poznam in uporabljam: 14 | 4,4 % 2. poznam, a ne uporabljam: 73 | 23,1 % 3. ne poznam, a razumem: 209 | 66,1 % 4. ne poznam in ne razumem: 16 | 5,1 % 5. poznam varianto: 4 | 1,3 % Enoto Še konj se spotika cetveronog pozna 6,3 % anketirancev (917. me-sto po poznavanju): 1. poznam in uporabljam: 5 | 1,6 % 2. poznam, a ne uporabljam: 15 | 4,7 % 3. ne poznam, a razumem: 216 | 68,4 % 4. ne poznam in ne razumem: 80 | 25,3 % 5. poznam varianto: 0 | 0 % Enoto Kdor hoce psa tepsti, lahko mu je palico dobiti pozna 11 % anketi­rancev (893. mesto po poznavanju): 1. poznam in uporabljam: 7 | 2,2 % 2. poznam, a ne uporabljam: 27 | 8,5 % 3. ne poznam, a razumem: 243 | 76,9 % 4. ne poznam in ne razumem: 38 | 12 % 5. poznam varianto: 1 | 0,3 % Enoto Kdor se šuma boji, naj v listje ne hodi pozna 19,6 % anketirancev (807. mesto po poznavanju): 1. poznam in uporabljam: 12 | 3,8 % 2. poznam, a ne uporabljam: 49 | 15,5 % 3. ne poznam, a razumem: 241 | 76,3 % 4. ne poznam in ne razumem: 13 | 4,1 % 5. poznam varianto: 1 | 0,3 % Navedimo še primer diahrone razlike v dvojici z zastarelo slovaško pa-remijo: Hodina ranná zlato dohána (Hecko 2005: 65) – Rana ura, zlata ura. V delu Zátureckega (1896: 164) najdemo varianto Ranná hodina, zlatá hodina tega slovaškega pregovora. Izsledki slovenskega vprašalni­ka kažejo, da slovenski pregovor pozna in uporablja 80,7 % govorcev, pozna, ampak ne uporablja 18 %, eden (0,3 %) pa je navedel varianto. Slovaška enota se ni uvrstila v paremiološki optimum, njena raba pa je zanemarljiva. Zanimivo je vprašanje vecdelnih ustreznic, ki smo ga že izpostavili. K dvojici Kakršen oce, takšen sin – Aký otec, taký syn, aké drevo, taký klin lahko dodamo zastarelo slovensko varianto Kakršen je les, takšen je klin, kakršen je oce, tak je sin (Makarovic 1975: 189). Med variantami in med dodatnimi odgovori je ni navedel nihce. Uvršcanje enot z izrazito diahrono razliko v slovarje in medjezi­kovne zbirke je neprimerno, ce niso posebej oznacene. Posebno pozor­nost je treba posvetiti fenomenu obstanka enote v aktivni paremiologiji v enem jeziku in zastarevanju v drugem. Nanj lahko gledamo kot na vir podatkov o pomenu (in morda tudi izvoru) enot, ki so v enem izmed jezikov zastarele, v drugem pa še del aktivnega paremiološkega fonda, kar pomeni, da si jih lahko ogledamo v konkretnih sobesedilih in ne le kot izolirane navedke v doloceni zbirki, kar je pri zastarelih paremijah pogosta situacija. S tega vidika bi bili za proucevanje rabe danes zasta­relih enot zelo koristni tudi obsežni historicni korpusi. 5.4.2 Diatopicna (teritorialna in dialektna) razlika Pri diatopicni razliki gre za mero teritorialne razširjenosti, lahko pa tudi na-recnosti primerjanih frazemov, kar pomeni, da raziskujemo dihotomijo vsenarodno : regionalno. Take razlike sta na primeru angleških paremij v Kanadi in ZDA z vprašalnikom tipa PTP opisala Grzybek in Chlosta (1995: 76). Durco prikazuje diatopicne razlike med nemškimi pregovori v Nemciji in Avstriji (2012: 359). Znotrajjezikovne diatopicne razlike med frazemi na slovenskem govornem obmocju v Sloveniji s frazemi slovenskih izseljencev v Argentini je raziskovala Erika Kržišnik (2003a: 107). Poleg frazeoloških kalkov in napacne rabe frazemov obravnava primere vzpore­dnega razvoja, kakršen je potekel pri stalnih besednih zvezah hladna vojna in mrzla vojna (2003a: 119) in primere zastarelih frazemov, npr. (kdo/kaj) biti v mislih (komu) (2003a: 120), zaradi cesar lahko razmislimo o vzrocni povezavi med diatopicno in diahrono razliko. Slovenšcina in slovašcina nista pluricentricna jezika, sta pa narecno dokaj razvejani. Splošno razširjenemu slovaškemu pregovoru Nemému di-etatu ani vlastná mat nerozumie, ki se je v slovaškem optimumu znašel na 177. mestu, na primer odgovarja pregovor Mati molcecemu detetu niš ne veruje v belokranjskem narecju, ki ga najdemo v Šašljevi zbirki Bisernice iz belokranjskega narodnega zaklada (1902). Pregovor se med dodatnimi odgovori v slovenskem vprašalniku ne pojavlja. V korpusu ga s pogojema lastna_mati_ne ter #1nem_#1otrok nismo našli. Diatopicna razlika se zagotovo odraža v diafrekvencni razliki, zaznavanje tega vpliva pa bi bilo nedvomno odvisno od strukture besedil v jezikovnem korpusu. Ker nam spletno orodje vprašalnika o poznavanju slovenskih pa-remij omogoca vkljuciti demografske filtre in med njimi tudi narecno skupino, v kateri je anketiranec odrašcal, ter skupino, v kateri živi v casu reševanja, bo v prihodnosti, kljub temu, da anketiranci vecinoma niso navajali narecnih variant, vsaj do dolocene mere možno raziskati znotrajjezikovno diatopicno razliko. Oglejmo si primer pregovora Naj­bolj neumen kmet ima najdebelejši krompir, o katerem anketni podatki kažejo, da je po razlicnih narecnih skupinah poznan v dokaj razlicni meri. Za prikaz smo uporabili podatke iz junija 2016, ko je vprašal­nik v celoti rešilo 442 ljudi, s prikazom odgovorov vseh anketirancev ne glede na to, kolikšen del vprašalnika so izpolnili. V prvem stolpcu prikazujemo poznanost paremije med govorci, ki so odrašcali in živi­jo v doloceni narecni skupini, v drugem pa med vsemi govorci, ki so odrašcali v doloceni skupini, ne glede na to, ali so se morda preselili v drugo. V oklepaju navajamo najprej delež aktivne rabe, za njim delež pasivnega poznavanja enote in na koncu število govorcev v vzorcu. Re-zultate ankete smo v prvem stolpcu razvrstili po aktivni rabi, v drugem pa smo vrstni red ohranili: gorenjska – gorenjska (58 %, 27,2 %, 162) dolenjska – dolenjska (49 %, 36,7 %, 49) primorska – primorska (45,3 %, 34,4 %, 64) koroška – koroška (42,9 %, 28,6 %, 14) rovtarska – rovtarska (38,7 %, 25,8 %, 31) štajerska – štajerska (35,6 %, 38,9 %, 90) panonska – panonska (26,1 %, 52,2 %, 23) gorenjska – vseeno (57 %, 27,5 %, 200) dolenjska – vseeno (49,3 %, 37,3 %, 75) primorska – vseeno (47,2 %, 37,1 %, 89) koroška – vseeno (50 %, 23,1 %, 26) rovtarska – vseeno (50,9 %, 23,6 %, 55) štajerska – vseeno (44,1 %, 34,6 %, 127) panonska – vseeno (30 %, 45 %, 40) Pregovor je ocitno veliko bolj prisoten v narecnih skupinah v zaho­dnem in osrednjem delu slovenskega govornega prostora. V gorenjski narecni skupini pregovor aktivno uporablja vec kot polovica govorcev, v štajerski okoli tretjina, v panonski pa komaj malo vec kot cetrtina govorcev. V štajerski in panonski narecni skupini je delež pasivnega poznavanja višji od deleža aktivne rabe. Poleg tega je poznavanje prego­vora v gorenjski in dolenjski narecni skupini najmanj odvisno od dejav­nika selitev na obmocje druge narecne skupine. Delež aktivne rabe se za malenkost zmanjša samo v gorenjski narecni skupini, v dolenjski in primorski se poveca za manj kot dve odstotni tocki, v preostalih pa se obcutno poveca, ce upoštevamo še govorce, ki so se preselili na obmocje druge narecne skupine. 5.4.3Diaintegrativna razlika Ceprav je predmet proucevanja pri tej razliki dihotomija domace : tuje, Durco poudarja (2012: 359), da ne gre za delitev na enote domacega in tujega izvora, temvec na delitev na domace ali pa kvazidomace (prevzete in popolnoma integrirane v jezik) na eni strani ter enote, ki niso v polni meri integrirane v jeziku, na drugi strani. S ťtujo enotoŤ imamo torej v mislih stanje, ko govorci cutijo, da integracija v jezik ni potekla. O tem razlocku razmišlja tudi Földes (2012: 95). Vprašanje, kaj je izvorno slovensko, je težavno, saj so mnoge enote, ki so v slovenšcini prisotne že dolgo casa, tujega izvora. K izvoru dela paremiološkega fonda etimo­logija pristopa lažje, k izvoru nekaterih paremij pa zaradi pomanjkanja virov težje. V razmislek o razsežnosti števila prevzetih paremij lahko omenimo razlago nemškega izvora pregovora Jabolko ne pade dalec od drevesa (Mieder 2004: 52). Vprašanje je, kako dolociti mero integraci­je frazema v jezik. Razmerje med frazemoma babje leto in indijansko poletje bi težko šteli za primer znotrajjezikovne diaintegrativne razlike. Boljši primer bi bil odnos med kalkiranim angleškim frazemom voda pod mostom (water under the bridge) ter slovensko enoto kakor za lanski sneg (SSKJ). Dokler ne izdelamo posebnih vprašalnikov, v katerih bi govorci ocenjevali integriranost enote v jeziku, si lahko pomagamo z metajezikovnimi pripombami in uvajalnimi sredstvi: ťV drugi polovici meseca nas morda le caka nekaj dni lepega vremena, tistega namrec, ki mu pravimo ťindijansko poletjeŤ, ponekod pa ga imenujejo ťbabje poletjeŤ.Ť (FidaPLUS) Oglejmo si medjezikovno diaintegrativno razliko med paremija-mi. Enoto Len raz je ako nikdy smo v korpusu SNK našli le enkrat kot prevod ob nemškem pregovoru: Njeno slovensko ustreznico Enkrat ni nobenkrat pozna in uporablja 98,8 % govorcev. Z 49 zgledi, ki jih v korpusu FidaPLUS najdemo z iskalnim pogojem enkrat//nobenkrat, gre tudi za diafrekvencno razliko. Slovaški paremiji Darmo plakat nad rozliatym mliekom ustreza sopomenka Po toci zvoniti je prepozno. Izraz Kaj bi žalovali za razlitim mlekom, ki ga najdemo v romanu Grenka roža (Bracic 1944) je kalk, ki se v slovenšcino ni integriral, kar bi ver­jetno potrdila anketa med govorci, slovaška enota pa je v slovašcino integrirana v polni meri. Med dodatnimi odgovori v vprašalniku ni nihce navedel te enote v slovenskem prevodu in tudi ne med odgovori o tujih paremijah. Navedimo še primer delnih sopomenk z diaintegrativno razliko: Iný kraj, iný mrav – Ko si v Rimu, se obnašaj kot Rimljan. Slovenska enota je kalk angleškega pregovora When in Rome, do as Romans do. V korpusu FidaPLUS smo z iskalnim pogojem Rimu//Rimljan našli le devet zgledov, izmed katerih je ena sopostavljena z izhodišcnim prego­vorom: ť/…/ da se mora ne glede na nacin, na katerega clovek potuje, ravnati po nacelu: 'When in Rome, act like a Roman.' 'Ko si v Rimu, se obnašaj kot Rimljan.'Ť Med odgovori anketirancev se v kalkirani obliki ne pojavi, v angleški pa se pojavi dvakrat. Zaenkrat v zvezi z diaintegrativno razliko še ni povsem jasen status paremij iz tujih jezikov, ki se v kontekstu dolocenega jezika pojavlja­jo citatno. Durco se temu problemu v okviru tipologije ne posveca. Posebej zanimivi so primeri paremij iz hrvašcine in srbšcine v okviru slovenšcine ter številne ceške paremije, ki jih slovaški govorci upora­bljajo ťkot svojeŤ, ceprav se zavedajo, da niso del njihovega jezika. V to problematiko sodi primer ustreznic Sanja svinja kukuruz in Sanja svinja o koruzi (Gantar 2013: 5). Navedimo še primer enote Sto ljudi, sto cudi (Prek 1982: 177), ki je sopomenka slovaške enote Kolko hláv, tolko ro­zumov (268. mesto).52 V govorni rabi zasledimo tako tuje naglaševanje sestavin ljudi in cudi na prvem kakor tudi slovensko naglaševanje na drugem zlogu. Številni primeri uporabe te enote v korpusu pricajo o delnem prevzemu s sestavinama cudes in nravi ter uvajalnimi sredstvi: Skratka, kot bi rekli naši južni sosedi: sto ljudi, sto cudi. ťSto ljudi, sto cudi,Ť so rekli vcasih. Že star pregovor pravi: ťSto ljudi, sto cudi.Ť Sto ljudi, sto cudi, pravi lep slovenski pregovor. 52 Pregovor Sto ljudi, sto cudi so anketiranci štirikrat navedli med odgovori na vprašanje o paremijah, ki se jih poleg paremij v jedru vprašalnika še spomnijo in trinajstkrat med odgovori na vprašanje o tujih enotah, ki jih uporabljajo v kontekstu slovenšcine. Poleg osnovne oblike so navedli še obliki Kolko ljudi, tolko cudi in Tristo ljudi, tristo cudi. Sto ljudi, sto cudes. Bo že držala tista ťsto ljudi, sto nraviŤ. In spet je ťsto ljudi – sto nraviŤ razreševalo skrivnostno uganko. (FidaPLUS) Obenem enoto v obliki Sto ljudij, sto cudi najdemo med pregovori iz belokranjskega narecja v Šašljevi zbirki (1906), s cimer se v sami sloven-šcini vzpostavlja diatopicna razlika med prevzeto in narecno varianto. Prav zaradi takih prehodnih oblik bi se bilo treba posvetiti tudi temu tipu diaintegrativne razlike. Paremija Kto neumí, ucí je v slovašcini citatna paremija, izposojena iz cešcine, zato je med njo in slovensko krilatico Ce ne znam, bom pa druge ucil prisotna tudi diaintegrativ­na razlika. Enoti sta medjezikovni sestavinski varianti. Slovaško enoto najdemo tako s slovaškim vprašalnim zaimkom kto, kakor tudi s ceško obliko kdo. Z iskalnim pogojem [word=Ť(?i)kdoŤ][word=ŤneumíŤ] smo v korpusu SNK našli dva zgleda, z iskalnim pogojem [word=Ť(?i)ktoŤ] [word=ŤneumíŤ] pa štiri: Ono sa hovorilo: Kto neumí, ten ucí! Ak to správne preložime, tak nám vyjde, že kto nevie, ten sa ucí. V praxi to nie raz dopadne tak, že kto nie je schopný prežit v každodennom pracovnom procese, ten zostáva na škole a ucí druhých. Foto nech vám pošle ten típek, ja to zatial neviem, ale naucím sa, lebo kto neumí – ten ucí! Kto umí, umí. Kto neumí, ucí. Kto neucí, rídí MŠ SR. (SNK) V cešcini gre pri tem pregovoru pogosto za verigo, ki jo sestavljata dve enoti (Kdo umí, umí; Kdo neumí, ucí.), vcasih pa celo tri enote (Kdo umí, umí; Kdo neumí, ucí; Kdo neumí ucit, ucí telocvik.). Primer tro­delne verige je tudi med navedenimi korpusnimi zgledi. Z iskalnim pogojem pa_druge_#1uciti smo našli šest zgledov krilatice Ce ne znam, bom pa druge ucil. Poleg tega, da njena pogostnost ni zanemarljiva, jo slovenski govorci dojemajo kot domaco enoto, saj imajo predstavo o njenem izvornem besedilu, o cemer bomo na podlagi uvajalnih sredstev spregovorili še v poglavju o diasituativni razliki. Slovaška ustreznica pregovora Vaja dela mojstra je Cvik robí maj­stra. Gre za redko rabljeno enoto. V korpusu SNK smo jo z iskalnim pogojem [lemma=ŤcvikŤ][]{0,5}[lemma=ŤmajsterŤ]|[lemma=ŤmajsterŤ][] {0,5}[lemma=ŤcvikŤ] našli le petkrat. V korpusu FidaPLUS smo z is-kalnimi pogoji vaja#1//#1mojster, vaja_dela !#1mojster in dela_mojstra !#1vaja našli 386 zgledov. Slovaška enota je verjetno kalk iz nemšcine. 5.4.4 Diamedialna razlika Pri tej razliki raziskujemo, v kakšni meri frazema prevladujeta v pi-sni ali govorni rabi. Da bi lahko dolocili enote z opazno diamedialno razliko, je najprej treba oceniti, katere paremije prevladujejo v govoru. Naloga ni enostavna, saj tega, kar lahko iz korpusov izvemo o pisni rabi paremij, o njihovi govorni rabi še ne moremo preveriti na zadovo­ljivem vzorcu. Govorni korpus slovenšcine GOS je zaenkrat premajhen za tako obravnavo paremij. Trenutno obsega okrog 120 ur posnetkov oziroma približno milijon besed. Z enostavnimi iskalnimi pogoji smo npr. pregovor Rana ura, zlata ura našli šestkrat, pri cemer gre v vseh primerih za naslov jutranje radijske rubrike, pregovor Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade pa smo našli le enkrat (Meterc 2015a: 4). Odlocili smo se, da bomo k diamedialni razliki pristopili s pri­merjavo podatkov iz sociolingvisticne in korpusne raziskave. Izkoristili bomo razliko med intuitivno oceno govorcev ter stanjem v korpusu FidaPLUS. Domnevamo, da lahko s sopostavitvijo seznama enot, ki se v korpusu pojavljajo podpovprecno pogosto, s seznamom enot, ki jih je 50 % (158 od 316) in vec anketirancev oznacilo za aktiven del njihove frazeologije, dobimo presecišce paremij, ki verjetno prevladu­jejo v govorni rabi. To presecišce bomo natancneje predstavili v šestem poglavju. V precej primerih imajo paremije iz omenjenega seznama enako motivirane slovaške ustreznice, ki ocitno prav tako prevladuje­jo v govorni rabi, saj je njihova pogostnost v korpusu SNK nizka. Pri vseh slovensko-slovaških medjezikovnih ustreznicah takega ujemanja ni. Domnevamo, da gre med naslednjimi enotami z opazno razliko v pogostnosti tudi za diamedialno razliko. Število korpusnih zgledov navajamo v oklepajih: Kar si je skuhal, naj sam poje. (3) – Co si kto navaril, nech aj zje. (66) Kakršen oce, takšen sin. (16) in Kakršna mati, takšna hci. (4) – Aká matka, taká Katka. (82) Kdor riskira, profitira. (32) – Risk je zisk. (150) Cas ozdravi vse bolecine. (12) – Cas všetko zahojí/vylieci. (89) Stene imajo ušesa. (25) – Aj steny majú uši. (85) V prihodnosti bomo verjetno naleteli na vec primerov diamedialne raz-like. Posebno, ce bomo primerjali tudi frazeme, ki niso bili uslovarjeni. Primer diamedialne razlike sta enoti Ista pašta in Jeden za osemnást (de­vätnást), druhý bez dvoch (bez jedného) za dvadsat, saj se slovenska enota vecinoma pojavlja v govoru, slovaška pa je pogosta tudi v pisni rabi. Med enotama je tudi dianormativna razlika, ker je slovaška knjižna, slovenska pa pogovorna. Med dodatnimi odgovori se pojavi dvakrat, v korpusu FidaPLUS (iskalni pogoj #1isti_pašt*) pa le petkrat. Do-mnevamo, da je poleg dianormativne vzrocno povezana z diamedial-no razliko tudi diaevalvativna razlika. Diamedialna razlika je bila ob dolocanju nemškega paremiološkega optimuma (Durco 2006: 15–16) mocno opazna pri 18 enotah, ki so splošno znane (od 86,07 % do 100 % anketirancem), hkrati pa nepogoste (0 do 14 zgledov) v jezikovnem korpusu. 5.4.5 Diastraticna (zvrstna) razlika Pri diastraticni razliki gre za razlicno mero ekvivalentnosti z vidika so-cialne pogojenosti in razmerja primerjanih frazeoloških enot do soci­olekta. Širše analize paremij z vidika zvrstnosti predstavljajo izziv za prihodnost. Zanimivo analizo 42 frazemov je z vprašalnikom, ki ga je izpolnilo 52 anketirancev, opravila Erika Kržišnik (1998: 53, 2004a: 109–110). Ugotavljala je, kako rojeni govorci izbirajo ekspresivne in zvrstne ozna­ke in v kakšnem odnosu je ta izbira do izbire pri uslovarjenju v SSKJ-ju. Med njimi prevladujejo nestavcni frazemi. Paremiji Kamor je šel bik, naj gre še štrik, ki je v SSKJ-ju oznacena z zvrstno oznako pogovorno, je ve-cina anketirancev (40) prisodila zvrstni oznaki (25 pogovorno, 15 nizko pogovorno), štirje anketiranci so enoto ocenili kot nezaznamovano, eden pa jo je oznacil z ekspresivno oznako nizko. Dodajmo, da primerjava frazemov glede na zvrstnost v prvi vrsti zahteva odlocitev za enega izmed modelov stratifikacije. Teh modelov je veliko že v okviru enega jezika. Pallay (2013: 295–296) po pregledu stratifikacijskih modelov v slovašcini zakljucuje, da je mogoce govoriti o nenehni prestratifikaciji ali restratifikaciji jezikov in premikanju teži-šca na nižje oblike, ki se utrjujejo, medtem ko se knjižna oblika vse bolj omejuje na uradni stik. Trdi (Pallay 2010: 145–146), da je v primerjavi s slovašcino situacija v slovenšcini še bolj zaostrena in da je knjižni zborni jezik v vsakdanji slovenski govorjeni komunikaciji fikcija, vprašljiva pa je tudi splošna raba splošnega pogovornega jezika, saj se ta tudi v javni rabi pogosto umika pokrajinskim pogovornim jezikom in narecjem. Kot opozarja Kržišnik (2004a: 119), pa je ťraba frazema tesneje pove­zana z intenco besedila kakor z njegovo pripadnostjo doloceni zvrsti.Ť Pogovorna enota Ista pašta se po zvrstnosti razlikuje od njene knji­žne slovaške ustreznice Jeden za osemnást (devätnást), druhý bez dvoch (bez jedného) za dvadsat. Domnevamo, da je taka razlika prisotna tudi v primeru naslednjih dvojic, ki jih bomo posebej obravnavali v okviru diaevalvativne razlike: Ne cohaj se, kjer te ne srbi – Nehas, co ta nepáli in Ni mogoce scati proti vetru – Proti vetru sa nedá dúchat. Kržišnik (2004a: 104, 2009: 53) poudarja, da kljub razlicnim teoreticnim ume­stitvam ekspresivne in zvrstne zaznamovanosti (v sam pomen ali izven le-tega), ostaja ocitna njuna medsebojna povezava, ki se kaže tudi v mešanju njunih kvalifikatorskih oznak v slovarjih. Na podlagi anke­te ugotavlja (Kržišnik 2004a: 110), da tudi rojeni govorci zamenjujejo ekspresivno in zvrstno zaznamovanost, ob tem pa je razvidna smer od ekspresivne oznake k zvrstni. To pomeni, da se z vecanjem ekspresivne zaznamovanosti veca tudi zvrstna zaznamovanost frazema. Negativna ekspresivnost je povezana z neknjižnostjo (vulgarno je pogovorno), pozi­tivna (kvalifikator vzneseno) pa s knjižnostjo. Dodaja (Kržišnik 2004a: 111), da se predvidljivost socialnozvrstne oznacenosti kaže v tem, da so frazemi, ki izvirajo iz Biblije, starogrške in starorimske književnosti ter mitologij, pa tudi iz drugih literarnih del, praviloma knjižni. Prav tako so knjižno zaznamovani frazemi, ki vsebujejo enako zaznamovano be-sedo, ce obstaja nezaznamovana sestavinska varianta (npr. kupiti macka v vreci) ali nezaznamovana oblikoslovna varianta. Poleg tega razmišlja o odnosu med socialnozvrstno zaznamovanostjo sestavine frazema in frazema kot celote: Frazem kot celovita enota ima predvidljivo eno stopnjo višji soci­alnozvrstni status kot socialnozvrstno zaznamovana beseda v vlogi njegove sestavine, prim. dohtar v SSKJ nižje pog., frazem govoriti kot raztrgan/strgan dohtar z oznako pog., enako še npr. kufre gor, kufre dol; izmucen kot turška fana, dati/zabiti komu kajlo itd.; za premik nar. . nižje pog. prim. šajba in vreci koga na šajbo. (Kržiš­nik 2004a: 111) Domnevamo, da se diastraticna razlika odraža tudi na diafrekvencni in diamedialni razliki. To lahko navežemo na opažanje iz korpusne raziskave (Kržišnik 2004a: 119), da so manj zaznamovani tisti frazemi, ki jih je vec in so bolj enakomerno razporejeni po vrstah besedil. Ce je pogostnost nižja, je zaznamovanost vecja. 5.4.6Diatekstovna razlika Raziskujemo prevladovanje primerjanih frazemov v razlicnih tipih be-sedil. Taka razlike je med znacilno heterosituativno slovensko paremijo Beseda je meso postala in njeno slovaško ustreznico, ki se pojavlja skoraj izkljucno v svetopisemskem kontekstu: Žal beseda ni meso postala, tako da so bili lastniki xboxov deležni le /.../ /…/ le v Sloveniji lahko beseda postane meso na tako birokratski, mehanicen in rutinski nacin. (FidaPLUS) /…/ na zaciatku Jánovho evanjelia, kde sa hovorí: „A slovo sa stalo telom“ Boh sa stal clovekom, slovo sa stalo telom. (SNK) Tudi paremija Duh je voljan, ali meso je slabo se po svoji heterositua­tivnosti razlikuje od slovaške ustreznice Duch je síce ochotný, ale telo je slabé, kar potrjuje stanje v korpusih: Bdejte a modlite sa, aby ste neprišli do pokušenia. Duch je síce ochotný, ale telo slabé. /…/ lebo duch je síce bdelý, ale telo je slabé (porov. Mt 26 , 49) /…/ Vieš však, že Boh sa ti prihovára skrze vnútorný hlas a že pokoj a radost nájdeš len vtedy, ak ho budeš pocúvat. Áno, duch je síce ochotný poslúchat, ale telo je slabé. (SNK) Podobne razlike med slovenskimi in ruskimi izbiblicnimi frazemi ugo­tavlja Konickaja (2012) z raziskavo širokega vzorca (okoli 350 ruskih in 280 slovenskih) frazemov. Razumljivo je, da je diatekstovna razlika povezana z diafrekvencno razliko, saj omejevanje rabe paremije na do-locen tip besedila niža njeno pogostnost. 5.4.7Diafazicna razlika Razlike v diafazicni ekvivalentnosti se lahko ticejo razlik v ekspresiv­nosti (diaevalvativne razlike) ali stilisticnem uveljavljanju frazemov (di­asituativne razlike). Diaevalvativna razlika Razlike z vidika ekspresivnosti frazemov najpogosteje izvirajo iz raz­licne motivacije, ki jo pogojuje njihova sestavinska zgradba. Primer za to sta sopomenki Ne cohaj se, kjer te ne srbi in Nehas, co ta nepáli, ker je ena pejorativna, druga pa nevtralna. Slovenska ustreznica je edini pregovor v SSKJ-ju s kvalifikatorjem nizko. V vprašalniku smo navedli varianto Ne praskaj se, kjer te ne srbi. Ta je bila znana 78,5 % anketiran­cev, med dvema navedkoma pa ni bilo enote s pejorativno konotacijo. Diaevalvativna razlika je tudi med sestavinskima variantama Proti ve­tru sa nedá dúchat in Ni mogoce scati proti vetru. Ob slovaškem primeru se lahko vprašamo tudi o razkoraku med nicto varianto in dejansko rabo, ki je morda posledica cenzure pri uslovarjanju – med 15 zgledi za iskalni pogoj [word=ŤvetruŤ][]{0,5}[word=ŤnedáŤ]|[word=ŤnedáŤ][]{0,5} [word=ŤvetruŤ] nismo našli niti ene variante s sestavino dúchat (pihati), prevladujejo (8 zgledov) pa ustreznice z glagoli, ki v vecji ali manjši meri odgovarjajo pomenu in ekspresivnosti slovenskega scati. Glede na kvali­fikatorje, s katerimi so glagoli opremljeni v KSSJ, jih navajamo po vrsti od najbolj grobe variante do variante z zamolkom ter aluzijo: /…/ proti vetru sa nedá štat, ked horí dom, nemožno ho /…/ (kva­ lifikator: grobo) Proti vetru sa nedá síkat, je tak? (kvalifikator: ekspresivno) Co si myslím? Že proti vetru sa cúrat nedá (kvalifikator: narecno) Nemalo význam riešit to tam, proti vetru sa cikat nedá. (kvalifika- tor: otroško) Proti vetru sa – viete co nedá ... (SNK) Tudi med slovenskimi primeri v korpusu najdemo primere samocenzure govorcev z blažjimi sestavinskimi variantami, zamolki ter aluzijami, npr: /…/ plašce obracali po vetru. Drugi bodo – oprostite – lulali proti vetru. Pri nas pa bomo raje lulali proti vetru in se borili proti stvarem, ki so se drugod /…/ Omenjeni novinar je namrec zakljucil, da je za vse kriv južni veter. Proti vetru pa se na da ... saj veste kaj. (FidaPLUS) Govorci paremijo prilagajajo govornim situacijam, ker varianta s scati ne ustreza komunikacijski normi. Zato je diaevalvativna razlika v na­vedenem primeru in verjetno še v mnogih primerih povezana z dianor­mativno razliko, ki se ji bomo posvetili v nadaljevanju. Diasituativna razlika Pri dolocanju diasituativne razlike raziskujemo ujemanje frazemov z vidika situacijske in funkcijske stilisticne obarvanosti. Slovaška paremi­ja Šuster, drž sa svojho kopyta ima v slovenšcini dve ustreznici: Cevljar ostani pri svojem kopitu! (Pavlica 1960: 50) in Le cevlje sodi naj Kopitar! (SSKJ). Pri prvi gre za diahrono razliko v odnosu do slovaške paremije. Pozna jo le 42,5 % anketirancev: 1. poznam in uporabljam: 26 | 8,2 % 2. poznam, a ne uporabljam: 81 | 25,6 % 3. ne poznam, a razumem: 168 | 53,2 % 4. ne poznam in ne razumem: 14 | 4,4 % 5. poznam varianto: 27 | 8,5 % Anketiranci so navedli 27 variant. Vsi navedki so oblike Le cevlje sodi naj Kopitar/kopitar. Razlikujejo se le po veliki in mali zacetnici zadnje sestavine.53 Domnevamo, da so v veliki meri odgovori številka 1. pri tej enoti posledica njenega razumevanja kot variante druge enote, ki je zaradi Prešernove pesmi Apel in cevljar veliko bolj znana (97,7 % anketirancem): 1. poznam in uporabljam: 213 | 67,4 % 2. poznam, a ne uporabljam: 94 | 29,7 % 3. ne poznam, a razumem: 6 | 1,9 % 4. ne poznam in ne razumem: 1 | 0,3 % 5. poznam varianto: 2 | 0,6 % Dva govorca sta navedla varianto z malo zacetnico. Na rabo te enote pri slovenskih govorcih vpliva poznavanje leposlovnega sobesedila in pe­snika Franceta Prešerna. Vez tega izraza s citatnostjo potrjujejo številna uvajalna sredstva ob njegovih zgledih v korpusu FidaPLUS: ťnaj velja Prešernova miselŤ, ťbi rekel kot nekoc PrešerenŤ, ťlahko recemo s Pre­šernomŤ, ťizrek znanega slovenskega pesnikaŤ, ťslavni pesnik je nekoc zapisalŤ, ťže Prešeren je napisalŤ, ťtista PrešernovaŤ, ťznan Prešernov rekŤ itd.. Slovaška enota se ni uvrstila v izhodišcni korpus, v korpusu SNK pa smo našli 50 zgledov z iskalnima pogojema: [lemma=ŤšusterŤ][]{0,5}[lemma=ŤkopytoŤ]|[lemma=ŤkopytoŤ][] {0,5}[lemma=ŤšusterŤ] [lemma=ŤobuvníkŤ][]{0,5}[lemma=ŤkopytoŤ]|[lemma=ŤkopytoŤ][] {0,5}[lemma=ŤšusterŤ]. 53 21 navedkov ima sestavino kopitar z malo zacetnico, pet z veliko zacetnico, en navedek pa vsebuje tako malo kot veliko zacetnico. Slovensko enoto Le cevlje sodi naj Kopitar smo z iskalnima pogojema cevlje//#1kopitar in #1soditi//#1kopitar !cevlje našli 166-krat. Med njo in slovaško enoto je tako poleg diasituativne tudi diafrekvencna razlika. Slo­vensko enoto lahko obravnavamo kot krilatico, ceprav je verjetno v sloven-šcini v navezavi na zgodbo iz Plinijevega dela Naturalis historia na osnovi latinske oblike Ne sutor supra crepidam obstajala že pred Prešernovo pesmi­jo v obliki Cevljar ostani pri svojem kopitu ali kakšni njeni varianti. Pesem je opravila vlogo popularizatorja. Z iskalnima pogojema #1cevljar//#1kopito in #1cevljar//#1ostati !#1kopito v korpusu FidaPLUS tega pregovora nismo našli. Na spletu smo ga našli v nekaj virih iz prve polovice 20. stoletja: Star pregovor pravi: Cevljar ostani pri svojem kopitu! Podoba je, da bi ti bil moral ostati pri šivanki, sicer nisi zaslužil moje milosti /…/ (Hauff, Nedeljko 1907) Ce mi recete: ťOstani cevljar pri svojem kopitu, poznanje zelišc je zdravnikova in ne župnikova stvarŤ, vam odgovarjam, da sem iz­vlekel kopito na dan, po katerem je nabijal prejšnje case skoraj vsak selski župnik. (Künzle 1914) /…/ ne mecejo v obraz znanega izreka: Ne sutor ullra crepidani. Crevljar ostani pri svojem kopitu. (Bucar 1919: 5)Kmet ostani pri svojem plugu, cevljar pri svojem kopitu. (Štampar 1925) Diasituativna razlika je tudi med slovaško enoto Dobrá vôla všetko zdolá (309. mesto po poznanosti) in slovensko Dobra volja je najbolja (Bojc 1987: 244), ki sicer ni bila vkljucena v izhodišcni korpus. Slovenska enota je v zavesti govorcev povezana z delom Josipa Vandota in filmi o Kekcu, predvsem pa s pesmijo Dobra volja je najbolja, ki jo je za film Kekec (1951) napisal Frane Milcinski: Da je dobra volja najbolja, je vedel že Kekec. Ce bi znal slovensko /…/ Dobra volja je najbolja, je prepeval Kekec, dobre volje pa so tudi /…/ Nekako tako je v enem najbolj priljubljenih slovenskih filmov pel tudi Kekec: ťDobra volja je najbolja.Ť (FidaPLUS) Slovensko enoto najdemo z iskalnima pogojema dobra//najbolja in dobra_ volja_je !najbolja v korpusu štiridesetkrat, slovaško ustreznico pa v korpusu SNK osemindvajsetkrat z iskalnim pogojem [lemma=ŤvôlaŤ][]{0,5}[lemma =ŤzdolatŤ]|[lemma=ŤzdolatŤ][]{0,5}[lemma=ŤvôlaŤ]. Zaradi tesne povezano­sti slovenske paremije Ce ne znam, bom pa druge ucil z izvorno prozo Bu-talci (1949) Frana Milcinskega,54 je diasituativna razlika prisotna med njo in enoto Kto neumí, ucí. Enoti smo obravnavali že v okviru diaintegrativne razlike. Slovenske enote med viri za izhodišcni korpus nismo našli, slovaška pa prav tako ni prisotna v slovaškem minimumu. Navezava na omenjeno prozo je razvidna iz uvajalnih sredstev pri korpusnih zgledih: Ker butalska sam ne znam, bom pa druge ucil pri njih ne sme velja- ti, so hodili v šolo /…/ Na Prešernovo misel, da le cevlje sodi naj kopitar, pa so cisto poza­ bili in se raje držijo modrosti butalskega župana, ki je svojemu sinu dejal: 'Ce ne boš znal, boš pa druge ucil.' /…/ /…/ vendar menim, da zadevo lahko zadovoljivo pojasni le zname­ nita slovenska prilika, kako so Butalci kovaca v uk poslali, rekši: Nic ne de, ce sam ne boš znal, boš pa druge ucil. /…/ se ravna po butalski modrosti, ki pravi: Ce ne znaš, boš pa druge ucil. (FidaPLUS) Razvidno je, da se enota pojavlja v pestrem naboru variant, govorci pa jo umešcajo v sobesedilo tudi s spreminjanjem podrobnosti izvirne zgodbe. Zanimivo je, da iz izvorne oblike izpada srednji del izjave: ťCe ne znam, sem pa tja, bom pa druge ucil.Ť Posvetimo se še primeru odnosa med slovaško enoto Aj zajtra je den in slovensko Jutri je še en dan. Domnevamo, da je na poznanost enote Jutri je še en dan vplivala krilatica Milana Kucana Nocoj so dovo­ljene sanje, jutri pa je nov dan, ki opisuje prelomno situacijo. Slovensko enoto pozna 95,6 % anketirancev: 1. poznam in uporabljam: 224 | 70,9 % 2. poznam, a ne uporabljam: 71 | 22,5 % 3. ne poznam, a razumem: 13 | 4,1 % 4. ne poznam in ne razumem: 1 | 0,3 % 5. poznam varianto: 7 | 2,2 % 54 Iz humoreske Butalski kovac se je frazeologiziral tudi citat Ce bo špicasto, bodo vile, ce okroglo, pa lopata. Šest izmed sedmih navedenih variant ima obliko Jutri je nov dan, ki je skladna s krilatico iz obdobja osamosvojitve. Tudi njena slovaška ustre­znica je med najbolj poznanimi pregovori. Je cetrta po poznavanju, za­njo pa smo z iskalnim pogojem [word=Ť(?i)ajŤ][tag=ŤDxŤ][lemma=ŤbytŤ] [tag=ŤSSis1Ť] v SNK našli 73 enot. V slovenskem korpusu smo našli 308 zgledov z naslednjimi iskalnimi pogoji: jutri_#1biti_*_*_dan jutri_#1biti_*_dan #1biti_jutri_*_*_dan #1biti_jutri_*_dan Nekaj korpusnih zgledov prica o navezavi na omenjeno krilatico, npr.: ťBo sploh dovoljeno sanjati? Bo jutri nov dan ali bo odpadel zaradi sla­bega vremena?Ť (FidaPLUS) 5.4.8 Dianormativna razlika Frazemi se lahko razlikujejo z vidika veljavnosti jezikovne norme. V fraze­ologiji je dihotomija med knjižnim in neknjižnim oslabljena in zato mo-ramo razmišljati o t. i. družbeni normi, kar pomeni, da se osredotocamo na primernost enote v dani govorni situaciji. Glede umešcanja frazemov v normo Kržišnik (1996: 138) ugotavlja, da sta za drugo polovico 20. stoletja znacilna velik prodor pisnih publicisticnih besedil ter prodor govorjenega jezika, ki je prav tako povezan z razvojem in širitvijo dosega medijev. Di-anormativno razliko opazimo med idionimoma Istota je istota in Ziher je ziher. Slovenske enote ni v SSKJ-ju, njene knjižne ustreznice pa nismo za­sledili. V slovašcini gre za pogosto rabljeno knjižno paremijo (168 zgledov), slovenska pa je vsaj v pisnih besedilih sodec po korpusu FidaPLUS manj pogosta (26 zgledov). Dianormativna razlika je tudi med sopomenkama Gliha vkup štriha in Vrana k vrane sadá. Vse leksikalne sestavine slovenske paremije so neknjižne. Slovenska enota se v FidaPLUS pojavi 43-krat, slo­vaška pa v SNK 118-krat. Kaže, da moramo biti poleg diafrekvencne razli­ke v povezavi z dianormativno pozorni predvsem na diamedialno razliko. 5.4.9 Diatehnicna razlika Ekvivalentnost primerjanih frazeoloških enot proucujemo z vidika nji­hovega uveljavljanja v splošnem ali strokovnem jeziku. Domnevamo, da bi se zaradi športnega žargona lahko enota Žoga je okrogla diatehnicno razlikovala od nadpomenke Sreca je opoteca in njene slovaške ustreznice Štastie je vrtkavé. Paremija Kdor ga ne da, ga dobi, ki je v spletnih virih opisana kot ťnogometni pregovorŤ, je s pregovorom Napad je najboljša obramba, ki ima splošnejši pomen, v razmerju hipernimije.55 Slovaška ustreznica Najlepšia obrana je útok ni bila vkljucena v izhodišcni kor-pus. Veliko žargonskih frazemov ostaja izven dosega jezikovnih korpu­sov, še posebej to najbrž velja za poklicne in obrtniške žargonske izraze, med katerimi bi gotovo našli tudi kakšno paremijo. Walter in Moki­jenko v spremni študiji k slovarju antipregovorov (2005: 5–6) navajata sodobne ruske pregovore iz letalskega in glasbeniškega žargona. Športni žargon, iz katerega smo navedli nekaj primerov, ima drugacen status, saj se v veliki meri pojavlja tudi v pisnih novinarskih žanrih. Diateh­nicna razlika se, podobno kot diatekstovna, odraža na diafrekvencni razliki. Raziskave tega tipa diasistemske razlike trenutno za posamezne jezike še nimamo na razpolago. 5.4.10 Diafrekvencna razlika Ekvivalentnost proucujemo tudi z vidika pogostnosti frazemov v pisnih in govornih besedilih. Primerjavo lahko zaenkrat opremo na podatke o pogostnosti enot v korpusih. Diafrekvencna razlika je prisotna med vsemi enotami, pri katerih se pojavlja diahrona razlika. Zastarele enote se v jezikovnih korpusih, kakršna sta FidaPLUS in SNK, ne pojavljajo, ali pa se pojavljajo v zanemarljivem številu. Pogosto gre pri takih zgle­dih za prepis seznama pregovorov iz zbirke. V nadaljevanju se bomo posvetili drugacnim primerom. Zanima nas namrec, kako je z diafre­kvencno razliko pri dvojicah enot, ki niso zastarele. Sprejmemo lahko 55 http://www.primorske.si/Mnenja/Pod-milim-nebom/-Kdor-gola-ne-da,-ga-dobi­ merilo, da o obcutni diafrekvencni razliki še lahko govorimo, ce je en izmed frazemov podpovprecno, drug pa nadpovprecno pogost. Primer diafrekvencne razlike sta paremiji Každý si je (sám) kovácom svojho šta­stia (23 zgledov) in Vsak je svoje srece kovac (176 zgledov). V slovašcini je veliko bolj pogosta sestavinska varianta Každý si je strojcom svojho štastia (170 zgledov). Vprašamo se lahko, kateri dejavniki poleg zastarelosti enot še vpli­vajo na obcutne diafrekvencne razlike. Domnevamo, da je v mnogih primerih diafrekvencna razlika posledica diamedialne razlike zaradi strukture jezikovnih korpusov, ki temeljijo na pisnih virih. Nadalje se lahko vprašamo, ali v takem primeru lahko sploh govorimo o pravi diafrekvencni razliki, ce obstaja možnost, da sta enoti v splošnem meri­lu primerljivo pogosti, vendar nimamo primerljivih pisnih in govornih korpusov, da bi to lahko dokazali. Mogoce je odgovor v locenem obrav­navanju dveh podtipov diafrekvencne razlike (govornega in pisnega). Kot smo povedali že na zacetku, je ob razlagi, ki pojmuje eno diasistem­sko razliko kot možen dejavnik za drugo, mogoce, da argumentaciji ne bo zadošcala le razlaga vpliva dejavnika (pisnega ali govornega) medija, ampak bomo morali poiskati še dejavnik, ki je vplival nanj. Predposta­vimo lahko, da bi se vulgarna leksikalna sestavina zaradi samocenzure in žanrske strukture korpusov odrazila na diamedialni razliki paremije v odnosu do njene tujejezicne ustreznice brez take sestavine, s tem pa posledicno tudi na (pisni) diafrekvencni razliki. Veriga suprasemantic­nih dejavnikov bi v tem primeru izgledala takole: diaevalvativna in/ali dianormativna razlika . diamedialna razlika . (pisna) diafrekvencna razlika. Verigo lahko še podaljšamo, ce predpostavimo še nekaj razlic­nih izhodišc: a) paremija ima varianto s sestavino, ki ni vulgarna; b) paremija nima take variante, vendar njena zgradba omogoca tako pre­novitev; c) sestavinska prenovitev paremije ni verjetna, ker je vulgarna sestavina bistvena za figuro. V zadnjem primeru je možen kvecjemu zamolk ali pa namig na paremijo z obcutno redukcijo sestavin. Mož­nost c) je povezana z diafigurativno razliko, ki se ji bomo posvetili v nadaljevanju. 5.4.11 Diafigurativna razlika Diafigurativno razliko uvajamo, ker figurativnost vpliva na zapomnlji­vost frazeološke enote in s tem povecuje njeno reprodukcijo ter vpliva na diafrekvencno in diahrono razliko. Rima, aliteracija in asonanca so tvorne v frazeologiji nasploh in tudi v pregovorih (Toporišic 1996: 276–277). To razmišljanje lahko navežemo na ugotovitve Claudie Au-rich (2012: 208–209), ki spremlja porast takih sprememb v sestavi an-gleških pregovorov od obdobja stare anglešcine preko srednjega veka do danes, ki omogocajo vzpostavitev rime in podobnih figur. Trdi, da je slog v nadrejenem položaju v razmerju do ostalih sprožilcev spre­memb – kompenzacije, konvergence, divergence in ucinkov izposojanja iz drugih jezikov.56 Ko eden izmed sprožilcev povzroci spremembo, jo stilisticni principi in omejitve prevzamejo in zacnejo oblikovati po svo­je. Opažamo, da je figurativnost medjezikovnih ustreznic med sloven-šcino in slovašcino pogosto na zelo podobni ravni, tudi ce gre za sesta­vinske variante npr. aliteracija pri enoti Clovek mieni, Pán Boh mení ter Clovek obraca, bog obrne. Pogosto se tudi dvojica sopomenk ne razlikuje po meri figurativnosti, npr. pri rimanih enotah Kto sa hanbí, má práz­dne gamby in Kdor jezika špara, kruha strada. Diafigurativna razlika se ne pojavlja le med sopomenkami, temvec tudi med enako motiviranimi ustreznicami. Ob pregledu slovenskega in slovaškega paremiološkega gradiva smo ugotovili, da se po meri figurativnosti razlikujejo naslednje paremije:57 SK>SI: Aká práca, taká pláca. (87.) – Kakršna služba, taka placa. (Bojc 1987: 79) FISI Ja o voze, ty o koze. (100.) – Ce pravim jaz, da je belo, trdi on, da je crno. (izhodišcni korpus) FDSI Kto mlcí, ten svedcí, (kto svedcí, pes väcší). (88.) – Molk je znak pri­ znanja. (izhodišcni korpus) FDSI 56 Aurich uporablja izraz trigger. 57 Enote navajamo s tipom ekvivalentnosti ter vrstnim redom v optimumu, ce so se vanj uvrstile. Najprv práca, potom pláca. (195.) – Po delu placilo. (izhodišcni kor- pus) FDSI Kto chce s vlky žit, musí s nimi vyt. (156.) – Kdor se z volkovi druži, mora z njimi tuliti. (izhodišcni korpus) FESI SI>SK: Denar je sveta vladar. (1.) – Peniaze vladnu svetom. (Sprichwort Plattform) FDSE Obleka dela cloveka. (37.) – Šaty robia cloveka. (112) FPSI Sreca je opoteca. (78.) – Štastie je vrtkavé. (152) FISI Lastna hvala se pod mizo valja. (186.) – Samochvala smrdí. (93) FDSI Lastna hvala, cena mala. (261.) – Samochvala smrdí. (93) FDSI Kdor se zadnji smeje, se najlepše smeje. (82.) – Ten sa smeje najlepšie, kto sa smeje naposledy. (102) FESI Kamor je šel bik, naj gre še štrik. (168.) – Ked cert vzal kravu, nech vezme aj tela. (Habovštiakova, Krošláková 1996: 74) FDSI Nobena juha se ne poje tako vroca, kot se skuha. (12.) – Nijaká kaša sa neje taká horúca, ako sa uvarí. (84) FESI Paralelizmi so v paremijah zelo pogosti. Obe enoti v dvojici Ja o voze, ty o koze ter Ce pravim jaz, da je belo, trdi on, da je crno sta zasnovani na pa-ralelizmu, vendar je mera figurativnosti v slovaški enoti zaradi rime višja. Kot je razvidno iz navedenih primerov, najbolj pogosto na diafigurativ-no razliko vpliva rima, najdemo pa tudi primere drugacnega zvocnega ujemanja ali ponovitve sestavin (npr. anafore v Kdor se zadnji smeje, se najslajše smeje). Pregledali smo celotno gradivo slovaškega in slovenskega optimuma. Iz navedenega gradiva je razvidno, da so v veliki vecini prime-rov enote s figurami bolj znane od njihovih enako motiviranih ustreznic in tudi sopomenk brez figur. Razmeroma pogosto naletimo na dvojice z diahrono in diafrekvencno razliko, ki se po stopnji figurativnosti ne razlikujejo.58 Našli pa smo le dva primera sopomenk, v katerih je enota z rimo manj poznana in pogosta kot njena nerimana ustreznica. Taki sta npr. sopomenki Z cudzieho krv netecie in Tuje gorje ne sega v srce. Slo­venska enota je znana skupaj le 26,2 % anketirancev. Oglejmo si primer enote Ljubezen je bolezen, ki v slovašcini nima enako motivirane ustaljene 58 Primera za to sta slovenski paremiji Starost – slabost in Starost ni radost, ki ustrezata pomenu slovaške enote Staroba – choroba. ustreznice. Obenem se v slovenšcini na to enoto navezuje antipregovor Ljubezen je bolezen, ki se jo lahko ozdravi samo v postelji, ki pa ga kot samostojen (morda prevodni) aforizem najdemo tudi v slovašcini, npr. Láska je choroba, pri ktorej obaja pacienti musia ist do postele. (SNK) Kljub temu, da sta se antipregovora v obeh jezikih dokaj razširila, v slovašcini enota brez humornega dopolnila ni zaživela. V korpusu SNK najdemo z iskalnim pogojem [lemma=ŤláskaŤ][]{0,5}[lemma=ŤchorobaŤ]|[lemma=Ťc horobaŤ][]{0,5}[lemma=ŤláskaŤ] 324 konkordanc, med katerimi so le štiri izrazi podobni slovenskemu pregovoru, zato domnevamo, da se meta-fora ni frazeologizirala. Figure, ki so tvorne v paremiologiji, izkorišcajo ustvarjalci reklamnih sloganov. Razlog take nacrtne tvorbe je zapomnlji­vost. Navedimo nekaj primerov: Lacen si ful drugacen (rima), Ni zime za Eskime (rima) in Les je lep (delno zvocno ujemanje). 5.4.12Diaanomalicna razlika To diasistemsko razliko uvajamo, ker smo prepricani, da je treba lo­cevati med anomalicnimi pojavnostmi, ki vplivajo na komunikativno normo, ter temi anomalicnimi pojavnostmi, ki na normo bistveno ne vplivajo. Ker je anomalicnost ena izmed osnovnih lastnosti frazemov (Cermák 1993: 48–49), tudi pri tem tipu govorimo le o razliki v njeni stopnji. Pri paremijah bomo te razlike prikazali s primeri anomalicnih oblik sestavin ter arhaizmov in nekrotizmov. Po stopnji anomalicnosti se slovenska paremija Mi o volku, volk iz gozda razlikuje od slovaških variant My o vlku a vlk za humny ter My o vlkovi a vlk za humny zaradi arhaicnih mestniških oblik o vlku ter za humny, ne pa tudi od variante My o vlkovi a vlk za humnami. Varianta brez anomalicnih sestavin je v rabi že zacela nadomešcati preostali va­rianti (Mlacek 1997: 229, 2004: 74–75). Mlacek (1997: 229, 2004: 75) prav v zvezi z variantnostjo te paremije poudarja, da se paremije v vari­antah znebijo anomalicnih oblik le v primeru, da zgradba take enote ni ritmicno organizirana in navaja, da se to v rimani enoti Babka k babce, budú kapce, ni zgodilo. Diaanomalicna razlika je med slovensko pare-mijo Pomagaj si sam in bog ti pomore, ki vsebuje anomalicno glagolsko obliko in slovaško Pomôž si, aj pánboh ti pomôže. Stopnja anomalicnosti se izravna, ce slovensko enoto sopostavimo s slovaško varianto Pomôž si clovece, aj pánboh ti pomôže, ker je zvalnik v slovašcini omejen le na dolocene oznacevalce in kontekste ter s tem zaznamovan. Zanimiva razlika v stopnji anomalicnosti se pokaže tudi ob primerjavi slovaške enote Niet ruže bez trna in slovenske Vsaka roža ima trnje. V slovenski enoti je oznacevalec roža ostal na mestu, ki ga v sodobni slovenšcini za­stopa vrtnica, saj je bil to njen izhodišcni pomen (Snoj 2015: 654). Be-seda vrtnica je nastala po nemškem vzoru Gartenrose (Snoj 2015: 859). Slovaška sestavina ruža je sopomenka slovenske vrtnica. Anomalicne zgradbe pogosto omogocijo nastanek novih frazemov. Tak je primer frazeologiziranih reklamnih sloganov Ti imaš domišljija in Kam pa pridemo brez domišljija, v katerem ne gre za izrabo retoricne figure, temvec za nacrtno vpeljavo imenovalniške oblike namesto ro­dilniške, ki skupaj s podobno nenavadno oblikovanim sobesedilom v reklami ustvarja predstavo o jeziku kolišcarjev. Da je ta enota razširjena med govorci, lahko preverimo na spletu, njeno polifunkcionalnost in heterostituativnost pa nam dokazuje naslednja razlaga pomena: ťUporabimo v situaciji, ko želimo nekomu na lep nacin sporociti, da so njegovo delo ali besede zelo drugacne od resnicne situacije. V pozitivni ali negativni smeri. Npr. ce nekdo naredi kaj zelo domisel­nega ali rece kaj zelo neuresnicljivega.Ť (Razvezani jezik) Podobnega nastanka je tudi precej besednozveznih frazemov, med ka­terimi omenimo jesti mamile, cigar raba je na portalu Razvezani jezik razložena takole: ťNajveckrat se uporabi, ko se hocemo ponorcevati iz staršev ali iz neinformiranih, ki nimajo prave predstave o uživanju drog, ceprav nenehno govorijo o temŤ. 5.4.13 Soobstajanje in sovplivanje diasistemskih razlik Za zakljucek bi radi s pomocjo graficnega prikaza strnili opažanja glede medsebojnega vplivanja diasistemskih dejavnikov. Gotovo nismo od­krili vseh možnih vzrocnih povezav med suprasemanticnimi razlika­mi. Nekatere izmed njih smo prikazali na konkretnih primerih, druge samo predpostavili, nismo pa se jim podrobneje posvetili, ker bi bile za to potrebne dodatne raziskave. Prikaz dopolnjujemo z vzrocnimi pove­zavami, ki jih je ob primerjavi slovaškega in nemškega paremiološkega gradiva ugotovil Durco (2012a): S temnima crtama (polno in prekinjeno) smo oznacili 20 primerov vpliva­nja med razlicnimi diasistemskimi razlikami, ki smo jih navedli v razmerju med slovenšcino in slovašcino. Sedem izmed njih, ki jih je navedel tudi Durco (2012a), smo oznacili s polno crto. S svetlo polno crto ponazarjamo še dve dodatni vplivanji med suprasemanticnimi razlikama, ki ju je navedel Durco, s svetlo pikcasto pa sta povezani suprasemanticni razliki, ki smo ju odkrili pri isti dvojici paremij, a med njima ne vidimo vzrocne povezave. 5.5 drugi semanticni odnosi med sloVenskimi in sloVaškimi Paremijami Že v okviru tipologije ekvivalentnosti smo poudarili, da nas v medje­zikovni primerjavi ne zanimajo le frazeološke ustreznice. Pri dolocenih tipih ekvivalentnosti ne moremo govoriti o ustreznicah v pravem po­menu besede, ker gre za neskladnost pomena enot oz. za le ťnavidezneŤ ustreznice (homonimija in paronimija) ali pa za odsotnost kakršnekoli ustreznice (idiosinkrazija). Zanikanje in sprememba iz nikalne v tr-dilno obliko sta eksplicitni sredstvi za izražanje nasprotnega pomena. Dolník (2007: 97) glede na prisotnost tega eksplicitnega sredstva na primeru slovaških leksemov locuje formalno-semanticne in semanticne antonime. Antonimicna sestavina v paremiji pa ne pomeni tudi nujno nasprotnega pomena paremije kot celote v odnosu do druge (cetudi enako motivirane) paremije. Zato se bomo v naslednjih poglavjih po­svetili tako razlicnim tipom frazeoloških antonimov oz. protipomenk kakor tudi vprašanju komplementarnih variant paremij. 5.5.1 Protipomenske paremije znotraj enega jezika in v medjezikovni primerjavi Nasprotje, ki ga izražajo antonimi oz. protipomenke, je v slovenskem jezikoslovju po Vidovic Muhi (2000: 169–174) osnovano na skupnem pojmovnem polju njihovih denotatov, kljucen za vzpostavitev protipo­menskosti pa je vpliv protipomenk na aktantske vloge v stavcni povedi. Protipomenke deli na zamenjavne ali konverzivne, skrajnostne ali polar-ne, dopolnjevalne ali komplementarne in usmerjene ali vektorske. Med dopolnjevalnimi antonimi loci še podskupino razmerne svojilnosti ter med skrajnostnimi podskupino stopnjevitostnih (gradualnih) protipo­menk. Podoben je koncept protipomenskosti v slovaškem jezikoslov­ju. Po Dolníkovem mnenju (2007: 99) je clovekovo mišljenje v svojem razvoju prešlo od kontrarnih (skrajnih) polov v vecdelnem razredu k uzavešcanju komplementarnih nasprotij. Komplementarna nasprotja predstavljajo binarno clenitev pojma, zato so po Dolníkovi oceni prava osnova antonimije. Tako za Vidovic Muho (2000: 169–174) kakor tudi za Dolníka, termin komplementarnost oznacuje odnos pojmov brez vmesnih stopenj (npr. mrtev in živ). Odnos med pojmoma, med kate­rima ni skrajnih polov (npr. velik in majhen), Vidovic Muha imenuje polarnost, Dolník pa gradualnost. Oba razlagata, da gre pri vektorskih antonimih za izražanje nasprotno usmerjenega delovanja. Kot smo že omenili, se je osnovnim semanticnim odnosom v slo­venski frazeologiji med prvimi posvetil Rode (1975). Navaja, da so antonimi semanticno razmerje izrazov z nasprotnim pomenom in loci popolne ter variantne antonime: Popolni antonimi so tisti, pri katerih so strukture oblik razlicne: biti na zeleni veji : biti na psu, figa mož : mož beseda, fant od fare : dvanajst na ducat, zasukati rokave : sedeti križem rok, živeti na veliko nogo : živeti iz rok v usta. Variantni antonimi nastanejo, ce spre­menimo samo eno od komponent frazeologema, navadno z njenim antonimom: biti rojen pod srecno/nesrecno zvezdo, imeti dober/slab dan, imeti proste/vezane roke, greben raste/se povesi. (Rode 1975: 441) Poleg primerov za prvi tip, ki ga omenja Rode, poznamo tudi dvoji­ce protipomenskih frazemov z antonimicnimi, a brez skupnih sestavin (trezen kot riba : pijan kot cep). Na tem merilu je osnovana razlika med pojmoma antonimicne vrste (rusko rjad', slovaško rad) ter antonimicne skupine (rusko gruppa, slovaško skupina), ki ju po delitvi Kunina iz leta 1986 navaja Slovar ruske frazeološke terminologije (1993: 2–3), po njem pa tudi slovaška Frazeologická terminológia (1995). Ce je antonimicna vrsta dvojica protipomenskih frazemov z antonimicnimi, a brez sku­pnih sestavin, gre pri antonimicni skupini za zvezo antonimicnih fra­zemov brez skupnih in tudi brez antonimicnih sestavin (npr. zasukati rokave : sedeti križem rok). Po Dolníkovih merilih gre pri antonimicni vrsti in antonimicni skupini za zvezi cisto semanticnih antonimov. V slovenskem in slovaškem paremiološkem gradivu (tako znotraj enega jezika kakor tudi v medjezikovnem razmerju) zaenkrat nismo našli pri­mera antonimicne vrste. Za medjezikovne antonimicne skupine lahko oznacimo naslednje dvojice paremij: Po smiechu býva plac. (147. mesto v optimumu) – Za dežjem sonce sije. (30. mesto v optimumu); Kdor se v petek smeje, se v nedeljo joka. (SSKJ) – Po daždi býva pekne. (298. mesto v optimumu); Ruska in slovaška frazeološka terminologija locujeta še pojem antoni­micnega gnezda, ki je skladno z Rodetovim tipom variantnih antonimov (npr. imeti dober/slab dan), saj frazemi v njem vsebujejo tako antoni­micne kot tudi skupne sestavine. V redkih primerih lahko govorimo o antonimicnih gnezdih tudi na strukturni ravni paremiologije. Pri ena­ko motiviranih paremijah, ki izražajo nasprotni pomen, je pomembno vprašanje izvorne enote in enote, ki je drugotnega nastanka. Kot bomo videli v nadaljevanju, odgovori anketirancev in korpusni zgledi kažejo, da je to diahrono razmerje pri govorcih pogosto uzavešceno. Naslednje dvojice enako motiviranih paremij z nasprotnim pomenom iz sloven-šcine najdemo šele z uporabo sekundarnih virov: Dobrota je sirota (23. mesto v optimumu) – Dobrota ni sirota (Bojc 1987: 145) in Dober glas seže v deveto vas (20. mesto v optimumu) – En slab glas gre v deveto vas, dober pa še cez prag ne (Makarovic 1975: 187). V sekundarnih virih lahko najdemo še nekaj antonimicnih gnezd, npr: Bolje je dobro hoditi kot se slabo peljati (Makarovic 1975: 192) – Bolje se slabo voziti kot dobro hoditi (Makarovic 1975: 192). Slovensko-slovaško medjezikovno anto­nimicno gnezdo smo našli v razmerju enote Co na srdci to na jazyku iz slovaškega optimuma (24. mesto) do paremije Na jeziku med, v srcu led, ki se je znašla izven slovenskega optimuma (583. mesto po poznanosti). Slovenska enota ima tudi slovaški idionim Na jazyku med, v srdci je z opazno diahrono razliko, saj se je slovaška uvrstila na 202. mesto v optimumu. Medjezikovno primerjavo lahko v okviru slovenskega in slovaškega optimuma izpeljemo le na primeru antonimicne dvojice Obleka dela cloveka (SSKJ) in Obleka ne dela cloveka (Pavlica 1960: 302) ter njunih slovaških oblikoslovnih variant Šaty robia cloveka in Šaty nerobia clove­ka. V primerih, ki nam jih ponujajo jezikovni korpusi, moramo glede na sobesedilo lociti ustaljene antonime od primerov neustaljenih pre­novitev z nasprotnim pomenom, npr. ťŠaty nerobia cloveka ale dievcaŤ (SNK). Poznavanje izhodišcne enote iz SSKJ-ja je bilo med slovenskimi govorci sledece: 1. poznam in uporabljam: 165 | 52,2 % 2. poznam, a ne uporabljam: 97 | 30,7 % 3. ne poznam, a razumem: 8 | 2,5 % 4. ne poznam in ne razumem: 0 | 0 % 5. poznam varianto: 46 | 14,6 % Pregovor pozna 97,5 % anketirancev, s cimer se je uvrstil na 87. mesto po poznanosti. V korpusu FidaPLUS smo našli 298 zgledov (22. mesto po pogostnosti). V optimumu se je glede na obe merili uvrstila na 37. mesto. Med 46 navedki variant je šest navedkov protipomenske enote z glagolom narediti, to sestavino pa vsebujejo tudi vse preostale navedene variante. Poznanost paremije Obleka ne dela cloveka je nekoliko manjša: 1. poznam in uporabljam: 112 | 35,4 % 2. poznam, a ne uporabljam: 100 | 31,6 % 3. ne poznam, a razumem: 63 | 19,9 % 4. ne poznam in ne razumem: 4 | 1,3 % 5. poznam varianto: 37 | 11,7 % Paremijo pozna 78,7 % anketirancev, s cimer se je po poznanosti uvr­stila na 325. mesto ter ostala izven paremiološkega minimuma ter tudi optimuma. Od izhodišcne enote se razlikuje predvsem po aktivni rabi. Korpus FidaPLUS prikaže 298 izhodišcnih oblik in 41 oblik z zanika­njem za naslednje iskalne pogoje: obleka//cloveka naredi//cloveka !obleka dela//cloveka !obleka obleka//naredi !cloveka obleka//dela !cloveka Izmed 37 enot, ki so jih anketiranci pripisali kot variante, je 13 oblik brez zanikanja, tudi tu pa prevladujejo variante z glagolom narediti. O tem, da se mnogi govorci zavedajo sekundarnosti te paremije, govori pripomba v enem izmed navedkov: ťObleka naredi cloveka. Tako je bilo nekoc.Ť Antonimicno gnezdo, ki smo se mu podrobneje posvetili, je v slovenšcini prisotno že dlje casa, o cemer pricata tudi navedka v terenski raziskavi Obleka ne naredi cloveka (Makarovic 1975: 203) in Bojcevi zbirki Obleka (še ne) naredi cloveka (1987: 36).59 Sestavina še eksplicitno izraža pomensko jedro, ki govori o zahtevah, ki jih je treba izpolnjevati, da nekomu lahko recemo clovek.60 Poleg zanikanja ta eno­ta prinaša še pomenski odtenek moraliziranja. Enota Šaty robia cloveka je s 165 zgledi pristala na 38. mestu po pogostnosti, Šaty nerobia cloveka pa s 24 zgledi na 198. mestu. Prva se je uvrstila na 188. mesto po po­znavanju ter 112. mesto v optimumu, druga pa na 283. in 252. mesto. Tudi pri protipomenskih paremijah opažamo suprasemanticne razlike. Poleg diahrone in diafrekvecne razlike, ki sta razvidni pri pri­merih, ki smo jih navedli iz sekundarnih virov, najdemo tudi druge, manj pogoste. Diaevalvativna in tudi dianormativna razlika sta npr. opazni med slovenskima protipomenkama Muhe gredo na med (Bojc, 216) in Muhe grejo na drek (FidaPLUS).61 5.5.2 Komplementarne variante paremij znotraj enega jezika in v medjezikovni primerjavi Pojav komplementarnih variant je pogosto povezan z dvojnim zani­kanjem pri dvodelnih paremijah (Cesar se Janezek ni naucil, tega Janez ne zna – Kar se Janezek nauci, to Janez zna), Redkeje komplementarne variante nastajajo tudi s protipomenskimi sestavinami, ki pomena fra­zema kot celote ne spremenijo. Tak je primer dvojice Vsak je svoje srece kovac in Vsak je svoje nesrece kovac. Pomena variant sta skladna. Prva enota s tem, da izraža clovekov vpliv na pozitiven potek dogajanja, im­plicitno vsebuje tudi vpliv na njegov negativen potek. Na primere kom­plementarnih variant naletimo že v okviru izhodišcnih korpusov obeh jezikov ter obeh optimumov, saj smo sklenili, da tudi v primeru enako motiviranih paremij komplementarnih variant ne bomo poenotili. 59 Isti anketiranec je navedel obe protipomenski paremiji. 60 Med navedki variant so pri prvi enoti štiri oblike s to sestavino, pri drugi enoti pa šest. 61 Pripomnimo, da med primerjalnima frazemoma kot muhe na med in kot muhe na drek ni vzpostavljenega protipomenskega odnosa, diaevalvativna in dianor­ mativna razlika pa ostajata. Enota Vsak je svoje nesrece kovac je znana iz istoimenske pesmi Nece Falk. Obstoj takega popularizatorja je gotovo vsaj do dolocene mere vplival na razširjanje te variante, enota pa se vseeno ni povsem ustalila, kar lahko sklepamo po njeni nizki pogostnosti v jezikovnem korpusu. Ce odštejemo zglede, ki so vezani na omenjeni popularizator, se enota z zanikanjem pojavi osemnajstkrat. Pogosti so zgledi kot Vsak je pac svoje (ne)srece kovac. V korpusu SNK smo našli šest zgledov s sestavino neštastie, vedno pa se pojavlja v prenovitvi skupaj s sestavino štastie, npr. ť'Každý je strojcom svojho štastia alebo neštastia,' povedal podpredseda /…/Ť. V jezikovnih korpusih pogosto najdemo primere komplementarnih variant, ki niso uslovarjene in vecinoma (ce sodimo po njihovi nizki pogostnosti) tudi niso ustaljene, npr.: /…/ ludové príslovie hovorí, že kam nechodí slnko, tam chodí lekárŤ (32 zgledov v SNK) Nikdy nezabúdajte na heslo, že ťkam chodí slnko, tam nechodí lekárŤ (5 zgledov v SNK) Nenadarmo platí 'Sýty hladnému neverí' a zároven neexistuje žia­ dne porekadlo /…/ (58 zgledov v SNK) Co na to povedat? Hladný sýtemu neverí, košela je bližšia než ko­ žuch a /…/ (9 zgledov v SNK) Zanimiva je dvojica Kar se Janezek nauci, to Janez zna (47. mesto v op-timumu) in Cesar se Janezek ni naucil, tega Janez ne zna (269. mesto v optimumu). Prvi enoti v slovašcini odgovarja sestavinska varianta Co sa za mladi naucíš, na starost akoby si našiel (97. mesto v optimumu), drugi pa oblikoslovna varianta Co sa Janko nenaucí, to sa Jano nedoucí izven optimuma (Sprichwort-Plattform). Enota Kar se Janezek nauci, to Janez zna je znana 99 % govorcev in se je uvrstila na 47. mesto v optimumu: 1. poznam in uporabljam: 243 | 76,9 % 2. poznam, a ne uporabljam: 68 | 21,5 % 3. ne poznam, a razumem: 1 | 0,3 % 4. ne poznam in ne razumem: 2 | 0,6 % 5. poznam varianto: 2 | 0,6 % Med navedenimi variantami ni variante Cesar se Janezek ni naucil, tega Janez ne zna. Ta je slovenskim govorcem manj znana (88,3 %): 1. poznam in uporabljam: 127 | 40,2 % 2. poznam, a ne uporabljam: 97 | 30,7 % 3. ne poznam, a razumem: 35 | 11,1 % 4. ne poznam in ne razumem: 2 | 0,6 % 5. poznam varianto: 55 | 17,4 % Med 55 navedenimi variantami gre v 54 primerih za trdilno enoto Kar se Janezek nauci, to Janez zna.62 Navedki se razlikujejo še po sestavinah kar/cesar ter Janez/Janezek. Razlika v aktivni rabi ene in druge enote je razvidna že iz odgovorov, stanje v jezikovnem korpusu FidaPLUS pa je še bolj izostreno. Prva paremija se je s 106 zgledi uvrstila na 109. mesto po pogostnosti in 47. v optimumu, druga pa s komaj dvema zgledoma na 287. mesto po pogostnosti ter 269. v optimumu. Oglejmo si še nekaj medjezikovnih primerov komplementarnih variant: Pes, ktorý breše, nehryzie. (139. mesto v optimumu) – Pes, ki ne laja, zobe zasaja. (Bojc, 119) in Pes, ki le molci in nic ne laja, globoko zobe zasaja. (Bojc, 119). Kto neriskuje, nevyhrá. (SNK) – Kdor riskira, profitira. (156. mesto v optimumu) Risk je zisk. (45. mesto v optimumu) – Kdor ne rizikira, ne profitira. (FidaPLUS) Zadnja navedena paremija je zanimiva z diafrekvencnega vidika, saj je oblika z dvojnim zanikanjem v slovenšcini izenacena s pogostnostjo trdilne, slovaška oblika z dvojnim zanikanjem pa se v korpusu pojavlja veliko redkeje od trdilne oblike. Zamenjava sestavin, ki oznacujejo akterje, pogosto vzpostavlja na­sprotni pomen, v naslednjem primeru pa številni primeri iz korpusa tega ne potrjujejo. V slovenski paremiološki optimum (na 134. mesto) se je uvrstila enota Ce noce gora k Mohamedu, mora Mohamed h gori, v 62 Eden izmed navedkov je sopomenska enota Vaja dela mojstra, ce mojster dela vajo. slovaški (na 153. mesto) pa enota z obratno zgradbo Ked nejde Mohamed k hore, musí íst hora k Mohamedovi. Tudi v Bojcevi zbirki (1987: 156) najdemo le izvorno obliko Ce ne pride gora k Mohamedu, mora Moha­med h gori. Presenetljivi so rezultati raziskave v korpusih, saj drugotna oblika v obeh jezikih mocno prevladuje nad izvorno. V FidaPLUS je izvornih oblik le 15, oblik z zamenjavo pa kar 41. V šestih primerih je vrstni red sestavin težko dolocljiv. Uporabili smo naslednje iskalne pogoje: Mohamedu/9gori Mohamed/9gori !Mohamedu gora/9Mohamedu !gori Mohamed/9gora !gori !Mohamedu Mohamed/9Mohamedu !gori !gora gori/9gora !Mohamed !Mohameda V korpusu SNK smo našli 49 zgledov pregovora z iskalnim pogojem [word=ŤhoreŤ][]{0,5}[word=ŤMohamedŤ]|[word=ŤMohamedŤ][]{0,5} [word=ŤhoreŤ]. Izvornih oblik je le šest. Po naši oceni gre pri zamenjavi sestavin za posledico nejasne motivacije, glede na korpusne zglede pa ugotavljamo, da gre pogosto za namerno rabo enote z obratno zgradbo: ťToda ne, oni spet kot Mohamed v pisarni, gore ljudi pa naj gomazijo k njim.Ť Domnevamo, da govorci pogosto med enotama ne razlikujejo, oziroma ce pride do razlikovanja, mora to biti oprto na dodatnih kono­tacijah, kakršna je v navedenem primeru množicnost, ki jo tudi zastopa oznacevalec gora. Ambisemija je po Dolníku (2007: 67) eden izmed znakov iracionalnega pola jezika, ki se v frazeologiji kaže bolj izrazito kot v drugih plasteh. V slovenski frazeologiji so bili primeri ustaljevanja pogostih oblikovnih napak že obravnavani, npr. lociti zrno od plev/ple-vela (Kržišnik 1996: 134). Domnevamo, da se ambisemija pojavlja tudi pri enoti Zaradi dreves ne vidi gozda (SSKJ) in njeni varianti Zaradi goz­da ne vidi dreves, ki jo izpricuje korpus. Zbirka (Bojc 1987: 165) poleg nje navaja tudi Gre skozi les, ne vidi dreves (Bojc 1987: 264). 5.6 distribuCija tiPoV ekViValentnosti med sloVen-skim in sloVaškim Paremiološkim oPtimumom Proucevanje posameznih primerov medjezikovne ekvivalentnosti nam še ne pove dovolj o bližini primerjanih jezikov. Manjka nam recimo predstava o obsegu enako motiviranih frazemov (v našem primeru pa-remij). Z dolocitvijo paremiološkega minimuma ter optimuma smo ustvarili z metodološkega vidika dovolj obsežen in reprezentativen vzo-rec tristotih najbolj poznanih in najbolj pogostih enot za raziskavo di­stribucije posameznih tipov ekvivalentnosti. Distribucijo posameznih tipov želimo prikazati tako v razmerju optimuma v enem jeziku do op-timuma v drugem jeziku kakor tudi v razmerju optimuma do paremi­oloških ustreznic vkljucno z enotami, ki se niso uvrstile v paremiološki optimum v drugem jeziku. Pri tem drugem prikazu bomo upoštevali sekundarne vire v obeh jezikih. Paremiji ponavadi v drugem jeziku ustreza vec enot, ki so lahko ustreznice enega ali vec tipov. Pri dolocanju bližine slovenske in slova­ške paremiologije uvajamo med tipi ekvivalentnosti merilo, po katerem imajo prednost enote, ki so enako motivirane, med njimi pa take, ki so po obliki bližje. Idionimi so tako imeli prednost pred obema tipo-ma variant. Ce take ustreznice nismo našli, smo v optimumu drugega jezika poiskali drugace motivirane sopomenke, za njimi pa so prišli na vrsto preostali tipi. Ce ustreznice nismo našli v okviru optimuma drugega jezika, smo jo najprej poskušali najti v preostalem gradivu iz­hodišcnega korpusa za paremiološki minimum, nato pa v sekundarnih virih. Ob tem smo uveljavili enako hierarhicno merilo kot pri iskanju ustreznic znotraj optimumov. Med sekundarnimi viri smo upoštevali tiskane zbirke, ki so izšle od druge polovice dvajsetega stoletja do zdaj (Makarovic 1975, Prek 1982, Bojc 1987, Habovštiaková, Krošláková 1996), spletne zbirke (Sprichwort-Plattform, Razvezani jezik), ter kor­pusa obeh jezikov (FidaPLUS in SNK).63 Izjemoma smo starejši vir (Šašelj 1906) upoštevali pri ustreznici slovaške pare-mije Nemému (dietatu) ani vlastná mat nerozumie. Že iz obravnave posameznih tipov sistemske ekvivalentnosti lahko pricakujemo, da bodo doloceni tipi (idionimija, oba tipa variantnosti ter sinonimija) mocno prevladovali, drugi pa se bodo pojavljali redkeje. Za­radi hierarhicno organiziranega iskanja in prednosti, ki jo dajemo enako motiviranim medjezikovnim ustreznicam, lahko pricakujemo, da nekateri izmed tipov ne bodo prikazani. Da primeri teh tipov obstajajo, smo se že prepricali. Pricakujemo lahko tudi, da bodo med enotami, najdenimi izven optimuma, mocno prevladovale ustreznice z opaznimi suprasemanticnimi razlikami (predvsem diahrono in diafrekvencno), primerom brez opaznih suprasemanticnih razlik pa bomo posvetili posebno pozornost. O bližini aktivne slovenske in slovaške paremiologije govori že dejstvo, da smo približno polovici enot iz obeh optimumov (154 v slo­venskem in 138 v slovaškem) našli ustreznice v optimumu drugega je­zika. Razlika med številoma je povezana s tem, da se v okviru vsakega optimuma nahaja razlicno število enot, ki si delijo isto ustreznico iz optimuma drugega jezika. Skupaj z ustreznicami izven optimumov (v preostanku izhodišcnega korpusa ter drugih, že naštetih virih) smo na­šli paremiološke ustreznice kar 274 (91,3 %) slovenskim in 261 (87 %) slovaškim enotam. Pomemben je podatek o enako motiviranih oziroma sorodnih enotah. Enako motivirane paremiološke ustreznice smo v okviru op-timuma drugega jezika našli 97 enotam (32,3 %) iz slovenskega pare-miološkega optimuma ter 96 enotam (32 %) iz slovaškega otimuma. Z upoštevanjem vseh najdenih ustreznic se število enako motiviranih ustreznic za izhodišcne paremije iz slovenšcine poveca na 180 (60 %), za izhodišcne paremije iz slovašcine pa na 156 (52 %). Ce nekoliko posplošimo, tretjini enot iz slovenskega in slovaškega optimuma ustre­zajo sorodne paremije v optimumu drugega jezika, vec kot polovici pa ustrezajo sorodne paremije ne glede na vir v drugem jeziku. Upoštevati smo morali dejstvo, da vcasih paremiji v drugem jeziku ustreza le besednozvezni frazem. Take medravninske ustreznice ima­jo poseben status, zanemariti pa jih ne bi smeli že zaradi množice enako motiviranih neparemioloških ustreznic, zato smo, ko nismo našli nobene paremiološke ustreznice (v optimumu ali izven njega), upoštevali tudi be-sednozvezne frazeme, ki so bili po pomenu blizu paremijam. O stopnji idiosinkrazije lahko namrec govorimo šele, ko izkljucimo obstoj ustaljene ustreznice v drugem jeziku. Idiosinkrazija je dokaj nizka,64 saj v nobenem izmed izhodišc ne presega 10 %. Tako v razmerju slovenskega optimuma do slovašcine kakor tudi v razmerju slovaškega optimuma do slovenšcine znaša 16 paremij (5,3 %). Morda bi nekaterim izmed paremij, ki smo jih uvrstili v ta tip, našli ustreznice, ce bi uporabili še starejše sekundarne vire. 154 enotam iz slovenskega paremiološkega optimuma smo našli ustreznice v okviru slovaškega optimuma. Izmed 146 enot, ki jim ni­smo našli ustreznice v slovaškem optimumu, smo desetim našli le ustre­znice, ki so besednozvezni frazemi, 16 pa nismo našli nobene ustreznice oz. smo pri 16 primerih naleteli na idiosinkrazijo. 120 enotam smo našli (paremiološke) ustreznice izven slovaškega optimuma. Med njimi je 19 enot iz izhodišcnega korpusa za vprašalnik, ki se niso uvrstile med 300 najbolj poznanih paremij, ter 101 enota iz sekundarnih virov. 138 paremijam iz slovaškega paremiološkega optimuma smo našli ustreznice že v slovenskem optimumu. Izmed 162 enot, ki jim nismo našli ustreznice v slovenskem optimumu, je 23 takih, ki smo jim ustre­znice našli med slovenskimi besednozveznimi frazemi, 16 pa takih, ki jim v slovenšcini nismo našli nobene ustreznice. 123 slovaškim enotam smo našli paremiološke ustreznice izven slovenskega optimuma. Med njimi je 69 enot iz izhodišcnega korpusa za vprašalnik, ki se niso uvrsti­le v slovenski minimum, ter 54 enot iz sekundarnih virov. V naboru ustreznic med optimoma ni diahronih razlik, med ustre­znicami, ki smo jih našli izven paremioloških optimumov, pa je pogo-sto obcutna diahrona razlika in to širšo primerjavo moramo razumeti v diahronem smislu, o bližini paremiologij obeh jezikov pa nam govori z vidika sistemske ekvivalentnosti oz. z vidika sorodnega razvoja iz­ 64 Zaenkrat nimamo podatkov o stopnji idiosinkrazije slovenskih paremij v odnosu do drugih jezikov. Na podlagi lastne jezikovne intuicije, pa tudi glede na rezulta­te sorodnih raziskav (Fojtu 2013) domnevamo, da bi npr. primerjava slovaškega in ruskega paremiološkega optimuma pokazala višjo stopnjo idiosinkrazije. Za­nimivo bi bilo to stopnjo primerjati tudi s stopnjo idiosinkrazije med slovensko in rusko paremiologijo. Delež ruskih besednozveznih frazemov brez slovaških ustreznic je bil v omenjeni raziskavi (Fojtu 2013) 20 %, delež brez hrvaških ustreznic pa je znašal le 2 %. Slovenšcina ni bila vkljucena v raziskavo. raznih sredstev, ne glede na to, ali gre za uporabo teh enot v aktual­ni govorni rabi oz. v sinhronem prerezu, ki ga zamejujeta optimuma. Obenem se moramo zavedati, da je v sekundarnih virih mogoce najti še veliko ustreznic. Ker smo dali prednost ustreznicam iz optimuma, smo namesto marsikatere zastarele enako motivirane ustreznice zapi­sali sopomenko; npr. Vyckaj casu ako hus klasu (86. mesto v slovaškem optimumu) namesto Kto si pocká, ten sa docká (Sprichwort-Plattform) za slovensko izhodišcno paremijo Kdor caka, docaka. Kljub temu je de­lež (vecinoma zastarelih) idionimov med enotami iz sekundarnih virov visok. Med slovenskimi ustreznicami paremij iz slovaškega optimuma je takih enot 14, med slovaškimi ustreznicami paremij iz slovenskega optimuma pa kar 38 (12,7 % vseh ustreznic). Med ustreznicami slovenskih paremij iz slovaškega optimuma pre­vladujejo sopomenke (48), sledijo sestavinske variante (42), idionimi (33) in oblikoslovne variante (20). Podobna je distribucija tipov med ustreznicami slovaških paremij iz slovenskega optimuma, le da je se­stavinskih variant vec (43) kot sopomenk (36). Števili oblikoslovnih variant sta identicni, število idionimov v slovenskem optimumu pa je manjše le za eno enoto. Med slovaškimi ustreznicami izven optimu-ma prevladujejo sestavinske variante (40), idionimi (38) in sopomenke (28), med slovenskimi ustreznicami izven optimuma pa je najvec sopo­menk (54), sledijo primeri sestavinskih variant (39) in idionimov (13). Naleteli smo še na pet manj pogostih tipov ekvivalentosti. Med njimi sta bili v obeh jezikih najbolj pogosti hipernimija in ekvipolentna sinonimija, našli pa smo tudi štiri primere formalno-semanticne muta­cije, dva primera neprave medjezikovne paronimije ter en primer for­malno-semanticne specifikacije. Struktura ustreznic iz optimuma drugega jezika se od strukture ustre­znic izven optimuma razlikuje z vidika aktualne govorne rabe. Razumljivo je, da med ustreznicami v razmerju med optimuma ni zastarelih enot z diahrono razliko, o doloceni stopnji diafrekvencne razlike znotraj optimu-ma pa smo že spregovorili. Med temi ustreznicami je nekaj drugih suprase­manticnih razlik, ki smo jih na posameznih primerih že obravnavali. Tako med slovenskimi kakor tudi med slovaškimi ustreznicami izven optimuma po pricakovanjih prevladujeta diahrona in diafrekvencna razlika. O manjši poznanosti, v mnogih primerih pa tudi zanemarljivi pogostnosti in s tem zastarelosti ustreznic iz sekundarnih virov smo se lahko prepricali v poglavju o suprasemanticnih razlikah. Slovenske ustreznice brez opaznih diasistem­skih razlik iz sekundarnih virov so: Ne moreš z glavo skozi zid (Makarovic, 198), Ce bi ne bilo ce, bi bila cebula bula (FidaPLUS), Nemogoce je mogoce (Razvezani jezik), Ce bi pogledi ubijali … (FidaPLUS) in Jutro je modrejše od vecera (FidaPLUS). Slovaške ustreznice brez opaznih diasistemskih razlik, ki niso bile vkljucene v optimum, so Zdanie klame (SprichwortPlattform), Nikdy nehovor nikdy (SprichwortPlattform), Spolu sme silnejší (SNK), Teraz alebo nikdy (SNK), Pomsta je sladká (SprichwortPlattform) in Všetko alebo nic (SNK). 5.7 bliŽina Paremiologij V širšem okViru – indiCi in PersPektiVe Za medjezikovno frazeološko primerjavo slovenšcine in slovašcine na ravni paremiologije je poleg obsežne primerjave po tipih ekvivalentnosti in suprasemanticnih razlik pomembno vprašanje nadaljnjih možnosti umešcanja teh razmerij v širše medjezikovne primerjave. Take primer-jave bi glede na trenutno stanje lahko oprli na vrsto že vzpostavljenih paremioloških minimumov v razlicnih jezikih po svetu. Glede na to, da je naloga vzpostavitve paremioloških minimumov v svetovni fraze­ologiji še vedno aktualna, pricakujemo, da se bo število minimumov in tudi optimumov še vecalo. Menimo, da je smiselno primerjati tako deleže enako motiviranih paremij v minimumih in optimumih posameznih jezikov kakor tudi deleže posameznih tipov ekvivalentnosti. Celostna primerjava razmerja slovenske in slovaške paremiologije do razmerij obeh s paremiologijami drugih jezikov bi presegala okvir tega dela. Vseeno pa želimo predstaviti vsaj zasnovo umestitve razmerja med slovensko in slovaško paremiologijo v širši slovanski kontekst. Sopostavimo lahko mero enako motiviranih medjezikovnih ustreznic v slovenšcini in slovašcini s 50 najbolj poznani-mi enotami v ruskem (........ 1989) in poljskem (Szpila 2014, 2014a) paremiološkem minimumu najbolj poznanih enot, s 50 najbolj poznani­mi enotami v pilotnem hrvaškem minimumu (Matovac, Varga 2016) ter v ceškem minimumu najbolj pogostih enot (Cermák 2003). 50 najbolj poznanim in obenem pogostim enotam slovenskega pa-remiološkega optimuma smo našli kar 36 (72 %) enako motiviranih ustreznic v slovašcini (izmed njih 25 iz slovaškega optimuma), 50 eno-tam iz slovaškega optimuma pa 35 (70 %) enako motiviranih slovenskih ustreznic (26 iz slovenskega optimuma). V locenem prispevku (Durco, Meterc 2013: 23–25) smo 50 najbolj poznanim enotam slovenskega pa-remiološkega minimuma našli 39 (78 %) enako motiviranih ustreznic, izmed katerih jih je 9 iz nabora 50 najbolj poznanih slovaških paremij, naslednjih 20 iz preostalega dela slovaškega minimuma, 10 pa izven njega. Da gre za precej visok delež tudi v okviru slovanskih jezikov, se lahko prepricamo, ce ta dva izsledka primerjamo z odnosom slovenske paremiologije do vrha poljskega, hrvaškega in ruskega paremiološkega minimuma. Ocenjujemo, da lahko enako motivirane ustreznice naj-demo 24 paremijam izmed prvih 50 enot poljskega paremiološkega minimuma (Szpila 2014: 96–100), npr. Ni dima brez ognja za Nie ma dymu bez ognia ter Kadar macke ni doma, miši plešejo za Kiedy kota nie ma, myszi harcuja. Med 50 najbolj poznanimi enotami v hrvaškem pilotnem minimumu (Matovac, Varga 2016: 24–25) ima takih sloven-skih ustreznic po naši oceni 36 paremij, kar je primerljivo z razmerjem slovenske paremiologije do vrhov slovaškega in ceškega minimuma. Izmed 50 najbolj poznanih ruskih paremij (........ 1989: 92–96) ima po naši oceni le 10 paremij (20 %) enako motivirane ustreznice v slovenšcini.65 Oglejmo si še odnos 50 najbolj pogostih ceških paremij (Cermák 2003: 27–30) do slovenske paremiologije. Ocenjujemo, da je med njimi vsaj 37 (74 %) takih, ki imajo enako motivirano slovensko ustreznico. Med njimi je 12 takih, ki se nahajajo tudi med 50 najbolj pogostimi paremijami v slovenskem minimumu, 14 iz preostalega dela 65 To so paremije ...............(4. mesto v ruskem minimumu), ......­... .... ...... (15.); ... ........, ... . ........... (19.); ... .. ........, ... .. .... (22.); ..... ...... . ....., ... ....... . .... (25.); ..... .... .. ..... (33.); .. ... ......, ... ....... (34.); ... .... ... .... (39.); .. ...... ...... ... ....... (40.) in .... .. ...., ... .. ...... (42.). minimuma ter 11 izven minimuma. Domnevamo, da je prekrivnost slovaškega seznama 50 najbolj pogostih paremij s ceškim seznamom še vecja. Prekrivnost slovanskih minimumov in optimumov je zanimivo sopostaviti s prekrivnostjo seznamov v drugih jezikih (Meterc 2016a: 333), kot smo pokazali na primeru angleških ustreznic prvih petdesetih enot slovenskega optimuma (Meterc 2016a: 327–331). Zanimivo je tudi vprašanje stopnje idiosinkrazije med paremio­logijami razlicnih jezikov. 16 primerov idiosinkrazije predstavlja nizek delež (5,3 %) v okviru 300 najbolj poznanih in pogostih paremij v slovašcini in slovenšcini, za umestitev tega podatka v širši kontekst pa imamo zaenkrat le nekaj opornih tock. Že na podlagi lastne jezikov­ne intuicije in bežnega pregleda vrha ruskega paremiološkega mini-muma, pa tudi glede na rezultate sorodnih, ceprav ne povsem enakih raziskav (...... 2003, Fojtu 2012, Földes 2012), domnevamo, da bi npr. primerjava slovenskega in ruskega paremiološkega minimuma (ter optimuma) pokazala višjo stopnjo idiosinkrazije. Zanimivo bi bilo to stopnjo primerjati tudi s stopnjo idiosinkrazije med slovaško in rusko paremiologijo. Delež ruskih besednozveznih frazemov brez slovaških ustreznic je bil v omenjeni raziskavi (Fojtu, 2013) 20 %, delež brez hrvaških ustreznic pa je npr. znašal le 2 %. Slovenšcina v raziskavo ni bila vkljucena. Vecanje števila medjezikovnih primerjav na širokih vzorcih gradiva lahko prinese ugotovitve glede bližine frazeologije (in paremiologije) jezikov v razmerju do njihove pripadnosti posameznim jezikovnim skupinam in obmocjem vpliva.66 Poleg tega se lahko vpra­šamo, v kolikšni meri se podobnosti in razlike med sorodnimi ter tudi sosednjimi oz. kontaktnimi jeziki kažejo na ravni besednozveznih fra­zemov ter v kolikšni meri na ravni stavcnih frazemov, katere sestavni del je tudi paremiologija (Meterc 2016a: 334). 66 Petra Fojtu ugotavlja (2012: 15), da v frazeologiji delitev na vzhodne, zahodne in južne slovanske jezike ne zadošca. Primer za to sta poljšcina in belorušci­na, ki po njenem mnenju sestavljata posebno podskupino. Z raziskavo okoli 1000 medjezikovnih ustreznic prikazuje mocan vpliv nemšcine na frazeologi­jo zahodnoslovanskih jezikov, posebej lužiške srbšcine. Frazeologija nekaterih slovanskih jezikov je po njeni oceni (Fojtu 2012: 15) bližje nemšcini kot fraze­ologiji drugih slovanskih jezikov. 6 Paremiološki oPtimum V širši frazeološki sliki in sloVaroPisju Z raziskavami v okviru dolocanja slovenskega paremiološkega mini-muma ter optimuma smo zamejili aktivno jedro slovenske paremiolo­gije. Vprašali se bomo, kakšno je mesto tega paremiološkega jedra med preostalimi, do sedaj v slovenskem prostoru še manj raziskanimi pa-remiološkimi žanri ter med neparemiološkimi tipi stavcnih frazemov. Zanimalo nas bo, kako podatki iz dodatnih odgovorov v vprašalniku dopolnjujejo to frazeološko sliko ter kako jo lahko še dopolnimo z do-datnimi raziskavami. V nadaljevanju bomo predstavili uporabnost so­ciolingvisticnih in korpusnih podatkov za frazeografijo in slovaropisje na splošno. Prikazali bomo tudi, kako smo s pomocjo teh podatkov posodobili slovenski paremiološki optimum. 6.1 mesto oPtimuma V širšem Polju sloVenske staVcne frazeologije Slovenski paremiološki optimum smo iz paremiološkega minimuma oblikovali z upoštevanjem pogostnosti paremij v pisnem jezikovnem korpusu, zato se na zacetku sprašujemo, kako lahko pridobimo predsta­vo o zastopanosti enot paremiološkega minimuma v govorni rabi. Ker je obseg paremij v izhodišcnem korpusu omejen, želimo z dodatnimi vprašanji v zakljucnem obrazcu vprašalnika najti enote, ki jih slovarska vira za izhodišcni korpus vprašalnika nista zajela. S tem želimo pare-miološko jedro (minimum oziroma optimum) dopolniti s podatki o preostali živi slovenski paremiologiji ter do neke mere tudi o frazeolo­giji širše. Obenem želimo z odgovori na prvo vprašanje preveriti, kako dober je bil izhodišcni korpus. Izpostaviti želimo tudi problem manj uzavešcenega in raziskanega dela paremiologije v odnosu do žanra pre­govorov, ki predstavljajo jedro. Poleg paremiološkega dela stavcne fraze­ologije pa se moramo zavedati še širokega polja neparemiološke stavcne frazeologije, katerega jedro predstavljajo pragmaticni frazemi. Prikazali bomo tudi, kako lahko predstavljene sociolingvisticne podatke dopol­nimo s korpusnim odkrivanjem novih frazemov s pomocjo tipicnih pa-remioloških uvajalnih sredstev. 6.1.1 Razmerje med zastopanostjo enot slovenskega paremio­loškega minimuma v pisni in govorni rabi O oznacevanju frazemov glede rabe v pisnih ali govornih besedilih Kržišnik (2004a: 112–113, 2009: 53) ugotavlja, da Slovenski pravopis in SSKJ rabo frazemov v govornih besedilih oznacujeta vsaj delno z zvrstnima kvalifikatorjema knjižno pogovorno in pogovorno. Z oznako pogovorno ali nizko pogovorno je v SSKJ-ju oznacenih 18 paremij, med njimi npr. V španoviji še pes crka (pog.); Vcasih mu rata, najveckrat ga pa frata (pog. šalj.); Vsak ima kaj nad seboj (pog.) in Vsake oci imajo svojega malarja (pog. ekspr.).67 Kot smo že omenili, ni enostavno oceniti, katere paremije iz slo­venskega paremiološkega minimuma so mocneje zastopane v govoru kot v pisni rabi. Tega, kar lahko iz korpusov izvemo o pisni rabi, o go-vorni rabi slovenskih paremij še ne moremo preveriti v dovolj velikem korpusu. Šele primerjava približno enako velikih pisnih in govornih korpusov bi prinesla dovolj dobro oceno zastopanosti posameznih pare-mij v govornem in pisnem mediju, s katero bi tudi lahko primerjali re-zultate našega poskusa, ki je v doloceni meri špekulativne narave, kljub temu, da smo ga oprli na empiricne podatke. Na strani administratorja strani vprašalnika smo ustvarili seznam z razporeditvijo enot glede na delež odgovorov št. 1 (poznam in uporabljam). S tem se, v primerjavi s seznamom poznanosti, ki upošteva tudi odgovora št. 2 (poznam, a ne uporabljam) in 5. (navedek variante), opiramo na intuitivno oceno 67 Kvalifikatorje navajamo skupaj z drugimi kvalifikatorji, s katerimi je enota opremljena. govorcev, ali je enota del njihovega aktivnega besedišca. Za primer na­vedimo prvih dvajset enot z vrha lestvice po aktivni rabi in pokažimo, kako se to zaporedje razlikuje od zaporedja v lestvici najbolj pogostih enot (število v oklepaju): V tretje gre rado. (4.) Pocasi se dalec pride. (36.) Vaja dela mojstra. (11.) Nikoli ni prepozno. (63.) Mi o volku, volk iz gozda. (246.) Zarecenega kruha se najvec poje. (48.) Kdor prej pride, prej melje. (47.) Bolje pozno kot nikoli. (50.) Kdor caka, docaka. (36.) Jabolko ne pade dalec od drevesa. (18.) Pametnejši odneha. (142.) Vec glav vec ve. (79.) Videz vara. (66.) Vse ob svojem casu. (101.) Obljuba dela dolg. (29.) Kjer se prepirata dva, tretji dobicek ima. (102.) Osel gre samo enkrat na led. (110.) Po toci zvoniti je prepozno. (34.) Tiha voda bregove dere. (87.) Na napakah se ucimo. (49.) Kot smo delno že opisali v petem poglavju, smo razliko med intuitivno oceno govorcev ter stanjem, ki ga prikazuje korpus FidaPLUS, izkori­stili pri dolocanju diamedialne razlike. Tako smo ustvarili presecišce 229 aktivno rabljenih enot ter 185 podpovprecno pogostih enot,68 v ka­terem se je znašlo vsega 181 enot, o katerih domnevamo, da so mocneje zastopane v govorni rabi kot v pisni. Razvršcene so glede na razliko v vrstnih redih po obeh merilih. Ocenjujemo, da je razlika med govorno in pisno rabo posebej ocitna pri 75 enotah z vrha te preglednice, ki so se v korpusu pojavile 50-krat in manj, obenem pa jih je vec kot polovica 68 Povprecno število korpusnih zgledov v slovenskem paremiološkem minimumu je bilo 101,54. anketirancev oznacila za aktivno rabljene. Navajamo jih v seznamu, kjer so razvršcene tako, da so na vrhu tiste, pri katerih je najvecji raz­korak med nizko pogostnostjo in visoko aktivno rabo. Opremljene so z vrstnim redom po pogostnosti (prva številka) ter vrstnim redom po aktivni rabi (druga številka), po katerem so razvršcene, nekatere, ki smo jih našli tudi v govornem korpusu GOS pa še s številom zgledov v tem korpusu. Z zvezdico smo oznacili število zgledov v GOS, pri katerih je šlo za neprototipne zglede: Mi o volku, volk iz gozda. (246., 5.) Vsak naj pometa pred svojim pragom. (229., 25.) Pes, ki laja, ne grize. (201., 34.) Zmeraj ista pesem. (220., 49.) Enkrat ni nobenkrat. (171., 51.) Kdor z malim ni zadovoljen, velikega vreden ni. (214., 54.) Ura tece, nic ne rece. (179., 63.) Hoceš, noceš, moraš. (215., 64., GOS: 1) Ne hvali dneva pred vecerom. (193., 66.) Tudi slepa kura vcasih zrno najde. (174., 70.) Kar danes lahko storiš, ne odlašaj na jutri. (173., 73., GOS: 1) Eden ni nobeden. (207., 75.) Vsako tele ima svoje veselje. (263., 78.) Saj nisva skupaj krav pasla. (256., 80.) Še pes ima rad pri jedi mir. (254., 85.) Kdor nima v glavi, ima v petah. (236., 108.) Nihce ni brez napake. (240., 112.) Enkrat je treba zaceti. (226., 115., GOS: 1) Kdor riskira, profitira. (194., 126.) Misliti se pravi nic vedeti. (257., 128.) Kjer osel leži, dlako pusti. (197., 129.) Iz nic ni nic. (235., 130.) Pomagaj si kakor veš in znaš! (196., 132., GOS: 1) Kar je iskal, to je dobil. (224., 135.) Kdor ne uboga, ga tepe nadloga. (260., 139.) Kakršen oce, takšen sin. (239., 140.) Ce mu prst pomoliš, pa roko z(a)grabi. (176., 141.) Mašcevanje je sladko. (186., 142.) Bolje zlepa kakor zgrda. (295., 145.) Vse pride na dan. (227., 148.) Clovek se do smrti uci. (284., 149.) Od zraka se ne da živeti. (204., 152.) Ne hiti, saj ne gori voda. (232., 153.) Nic ne pride samo od sebe. (213., 155.) Ponoci je vsaka krava crna. (261., 156.) Kaj bo ta dež, saj nisem iz cukra. (269., 160.) Vsakemu svoje! (185., 163.) Ne vemo, kaj imamo, dokler ne izgubimo. (275., 166.) Saj ostane vse v familiji. (198., 168.) Cez komod ga ni. (211., 169.) Stene imajo ušesa. (208., 171.) Samo oci so lacne. (291., 172.) Karte na mizo! (247., 173.) Kdor ne dela, naj ne je. (183., 174.) Oci so bile bolj lacne kot želodec. (268., 175.) Kopriva ne pozebe. (200., 176.) Tudi vse lepo mine. (190., 178.) Kar si je skuhal, naj sam poje. (279., 179.) Nic ni tako nujnega, da ne bi moglo pocakati. (296., 180.) Gliha vkup štriha. (177., 181.) Gora ni nora, tisti je nor, ki gre gor. (195., 184., GOS: 4*) Vsak zakaj ima svoj zato. (221., 186.) Pamet je boljša kot žamet. (255., 187.) Babe se zbirajo, dež bo. (280., 190.) Prepovedani sad je najslajši. (189., 191.) Cas celi srcne rane. (294., 192.) Kdor jezika špara, kruha strada. (241., 197., GOS: 1) Ni dima brez ognja. (192., 198., GOS: 1) Cas ozdravi vse bolecine. (253., 202.) Previdnosti ni nikoli prevec. (225., 205.) Vsaka stvar ima svojo mero. (251., 206.) Kakršna mati, takšna hci. (273., 207.) Skoraj ni še nikoli zajca ujel, komaj pa ga je. (234., 208.) Pride pa mine. (276., 211.) Lastna hvala se pod mizo valja. (199., 212.) Le povrsti, kakor so hiše v Trsti. (242., 213.) Clovek se vsemu privadi. (180., 216.) Kakršni starši, takšni otroci. (272., 217.) Kakršen zacetek, takšen konec. (288., 218.) Ne izzivaj nesrece! (285., 220.) To se zgodi (tudi) v najboljših familijah. (237., 221.) Ni treba soditi po videzu. (244., 224.) Vsak po svojem okusu. (278., 225.) Ljubezen je bolezen. (212., 226.) Žlahta je strgana plahta. (217., 227.) Sedem izmed naštetih enot smo našli tudi v korpusu govorjene sloven-šcine GOS, ko smo v njem izvedli raziskavo pogostnosti vseh enot slo­venskega paremiološkega minimuma (Meterc 2015a). Izmed 300 enot slovenskega paremiološkega optimuma smo sicer le 37 enotam našli zgled; skupaj 55 zgledov, povprecje pa je bilo 1,49 zgleda na paremijo. Potrdilo se je pricakovanje, da v govornem korpusu ne bomo našli le enot, ki so med najbolj pogostimi v pisnem korpusu, temvec tudi take, ki so med manj pogostimi. Zanimivo je tudi vprašanje, na koliko be-sed se v govornem in pisnem korpusu v povprecju pojavi paremija iz slovenskega paremiološkega minimuma. S podatkom o številu besed v korpusu GOS (1.035.101) lahko izracunamo, da se paremija iz mini-muma v njem pojavi na okoli 22.502 besed. To je povsem primerljivo s podatkom iz korpusa FidaPLUS, saj smo v njem za 300 paremij na­šli skupno 30.462 zgledov v šestomilijonskem korpusu FidaPLUS, kar znese okoli 19.696 besed na eno paremijo iz minimuma. Tri izmed enot, za katere menimo, da so bolj pogoste v govorni kot v pisni rabi, imajo v SSKJ-ju oznako pogovorno (Cez komod ga ni; Gliha vkup štriha in Zmeraj ista pesem). Med njimi je še nekaj paremij s pogovornimi sestavinami: Žlahta je strgana plahta; Saj ostane vse v familiji; To se zgodi (tudi) v najboljših familijah in Kdor riskira, profitira. V seznamu najdemo tudi paremije, ki zvocno ujemanje v izgovoru ohranjajo z redukcijo (vesele, vala): Vsako tele ima svoje veselje in Lastna hvala se pod mizo valja.69 Med paremijami v presecišcu se nahaja tudi 22 enot, ki jih spremljajo pogoste pretvorbe na ravni besednozveznih frazemov, npr. glagolske stopiti na rep (komu), imeti krompir in podpirati tri vogale ali pa samostalniške zrno resnice in trnova pot do slave. Tudi pretvorbe so verjetno delni vzrok za razkorak med aktivno rabo paremij in njihovo nizko pogostnostjo. 69 Tak je tudi pregovor Zaston se še macka ne gon, ki ga v izhodišcnem korpusu ni, navedla pa sta ga dva anketiranca v odgovorih na dodatna vprašanja. 6.1.2 Delna analiza odgovorov na vprašanja v zakljucnem delu vprašalnika Posvetili se bomo odgovorom na vprašanja po jedru vprašalnika. S pr-vim smo anketirance spodbudili, naj navedejo pregovore, o katerih se jim zdi, da jih v vprašalniku niso zasledili. V petem smo jih pozvali, naj napišejo kakšen humorno preoblikovan pregovor, šalo ali pa besedno igro, ki je izšla iz pregovora. Domnevamo, da bodo navedki anketiran­cev z žanrskega vidika pestri, ker se predstave posameznih govorcev o tem, kako široko množico pojavnosti predstavlja tradicionalna oznaka pregovor, dokaj razlikujejo. Pricakujemo lahko tako tradicionalne ka­kor tudi novejše enote, ki so v slovenšcini nastale in se ustalile nedav-no, morda tudi s kalkiranjem tujih enot, frazeologizacijo reklamnih sloganov, filmskih citatov in podobno. Med odgovori na obe vprašanji pricakujemo tudi antipregovore, vremenska napotila in uvere, veleriz-me, vraže in najrazlicnejše slogane. V zadnjem izmed obravnavanih vprašanj smo anketirance pozvali, da naštejejo tuje enote, ki jih upo­rabljajo, medtem ko govorijo ali pišejo po slovensko. Pricakujemo pre­cej latinskih enot, med živimi jeziki pa predvsem mocno zastopanost nemških, italijanskih, hrvaških in srbskih enot. V slovenskem prostoru je na pomen registracije novih enot v spremni študiji k svoji terenski raziskavi opozarjala že Marija Makarovic (1975: 207), ki je menila, da bi bilo: ť/…/ mikavno ugotoviti, koliko novih posvojenih ali prilicenih pregovorov smo pridobili v zadnjem casuŤ. Navajamo stanje, ki je bilo zamrznjeno 13. oktobra 2012 za izdelavo paremiološkega minimuma in paremiološkega optimuma. Podatkovne baze odgovorov na zakljucna vprašanja se bodo z vecanjem števila anketirancev še povecevale, ker je spletni vprašalnik namenjen vecletnemu raziskovanju. Med navedki je velik delež enot, ki so sicer v izhodišcni korpus bile vkljucene, vendar so anketiranci pozabili, da so nanje naleteli. V števil­nih komentarjih anketiranci porocajo, da se po izpolnjevanju v etapah ne spomnijo vec z gotovostjo, katere enote so bile v jedru vprašalnika. Preveriti želimo, kakšen delež teh enot je predstavljen v jedru vprašal­nika in kakšne so enote, ki jih anketiranci najpogosteje dopisujejo. Na prvo vprašanje je odgovorilo 191 anketirancev od 316. Navedli so 551 razlicnih enot. Med njimi je kar 126 besednozveznih frazemov.70 200 izmed 426 preostalih enot (tekstemov) so paremije, ki so bile tudi del izhodišcnega korpusa. Pretežen del tekstemov (292) se pojavi le enkrat, dvakrat pa že znatno manjši del (48). Anketiranci so našteli precej enot sodobnejšega nastanka, ki niso registrirane v slovarskih virih, npr. Ce ne z leti, pa s tableti; Cesar je nag; Dva sta družba, trije so gužva; Fantje ne jocejo in Eno jabolko na dan prežene zdravnika stran. Ne manjkajo niti navedki vulgarnih paremij npr. Baba pijana, rit prodana. Anketiranci so dopisali tudi nekaj tradicionalnih paremij, ki niso bile vkljucene v je­dro vprašalnika, so pa registrirane v zbirkah, npr. Boljša domaca gruda, kot na tujem zlata ruda (Prek 1982: 40, Bojc 1987: 61). Domnevamo, da gre za enote, ki so znane le manjšemu delu govorcev. Merilo pogostno­sti navedkov dolocene enote v vzorcu nam bo sicer pomagalo ustvariti okvirno predstavo, vsekakor pa ne bo zadostovalo za širšo analizo. Za analizo neregistriranih, a dokaj poznanih paremij bi bile potrebne na­daljnje raziskave, med drugim na primer analiza s pomocjo uvajalnih sredstev, ki jo bomo predstavili v naslednjem poglavju. Dva navedka tujih enot Amor magister est optimus in Nulla dies sine linea, smo izlocili iz vzorca. V nadaljnjih prikazih bi ju lahko uvrstili v vzorec tujejezicnih enot, ki so jih anketiranci navajali v odgovorih na drugo vprašanje. Med 24 paremijami, ki se med odgovori pojavljajo vec kot petkrat, so bile v izhodišcni korpus 918 paremij vkljucene vse razen ene (Po ju­tru se dan pozna/ Dan se po jutru pozna).71 Vse so tudi med 300 najbolj poznanimi enotami in polovica (12 izmed njih) med prvimi 50. S tem se vsaj do dolocene mere potrjuje kakovost izhodišcnega korpusa, saj je ocitno zajel dovolj obsežno množico poznanih paremij. Navedimo enote, ki so se med odgovori na 1. vprašanje pojavile vec kot petkrat:72 70 Besednozvezne frazeme pogosto realizirajo v povedih (npr. Zakadil se je kot bik v maline). Nekatere navajajo v slovarski obliki, npr. v nedolocniku (žejnega cez vodo peljati). 71 Enoto v podobi Dan se po jutru pozna navaja Prek (1982: 29). 72 V oklepaju navajamo njihovo zaporedno število v minimumu 300 najbolj po­ znanih enot ter zaporedno število v slovenskem paremiološkem optimumu. 18 navedkov: Rana ura, zlata ura. (22. mesto v minimumu, 77. v optimumu) 16 navedkov: Kdor drugim jamo koplje, sam vanjo pade. (19., 46.) 11 navedkov: Brez muje se še cevelj ne obuje. (33., 72.) Laž ima kratke noge. (46., 44.) Kdor molci, desetim odgovori. (101., 130.) Kdor jezika špara kruha strada. (191., 227.) 10 navedkov: Vsak je svoje srece kovac. (27., 44.) 9 navedkov: Jabolko ne pade dalec od drevesa. (12., 2.) Kdor visoko leta, nizko pade. (55., 110.) Ni vse zlato, kar se sveti. (29., 14.) Nobena juha se ne poje tako vroca, kot se skuha. (13., 12.) Vrana vrani ne izkljuje oci. (116., 101.) 8 navedkov: Kjer osel leži, tam dlako pusti. (93., 141.) Po jutru se dan pozna. (izven izhodišcnega korpusa) 7 navedkov: Po toci zvoniti je prepozno. (2., 4.) Ne hvali dneva pred vecerom. (35., 115.) Ena lastovka še ne prinese pomladi. (57., 40.) Roka roko umiva. (99., 118.) Dalec od oci, dalec od srca. (167., 136.) 6 navedkov: Bolje vrabec v roki kot golob na strehi. (16., 3.) V sili hudic še muhe žre. (50., 81.) Osel gre samo enkrat na led. (65., 83.) Dober glas seže v deveto vas. (67., 20.) Sreca opoteca. (77., 78.) Enoto Po jutru se dan pozna in njeno skladenjsko varianto Dan se po jutru pozna smo v korpusu iskali z iskalnima pogojema po_#2so**m_ se_#2so*_#2gppste* in #2so*_se_po_#2so**m_#2gppste*. Našli smo 32 zgledov, poleg tega pa 18 primerov, ki kažejo, da gre za razmeroma produktiven tematsko-konstrukcijski vzorec: Kruh se po peku prepozna. Mesto se po taksijih pozna. Po dnevu se glasba pozna. Po skorji se mojster spozna. Po vratih se gospodar pozna. Po rokah se moški spozna. Po stolu se program spozna. Po oknih se stanovanje pozna. Po narocnini se politik pozna. Po šali se zvezda spozna. Po prodaji se letnik pozna. Že po rocajih se avto pozna. Po letalu se avto pozna. Po plesu se minister pozna. Po lojalnosti se tovarna pozna. Dodajmo še primera dveh podobnih paremij, ki sta po naši oceni starej­ši: Drevo se po sadu pozna in Po dvorišcu se gospodar pozna. Težko je oceniti, koliko izmed navedenih 225 tekstemov, ki se ne pojavljajo v izhodišcnem korpusu, je paremij. Ocenjujemo, da je fra­zeološkost pri okoli desetih izmed njih vprašljiva, pri vsaj petih pa je vprašljivo, ali ne gre morda le za eno izmed morfoloških oblik besedno­zveznih frazemov (npr. Ne kiti se s tujim perjem). Poleg tega med njimi niso samo pregovori in reki, temvec tudi vremenska napotila, velerizmi, vraže, antipregovori in slogani. Med njimi so tudi enote, ki jih govorci pripisujejo dolocenemu avtorju. Ce se je katera izmed njih pojavila vec kot enkrat, to navajamo v oklepaju: • 8 vremenskih napotil, npr. Zelen božic – bela velika noc (3 zgledi) in Matija led razbija (3); • velerizmi: Kar je bolj, je bolj, je rekel tisti, ki je z oljem špeh zabelil, Znajt se je treba! je rekel tisti, ki je z glisto cižme (cevlje) vezal in Bolje je le bolje, je rekel tisti, ki je špeh na maslu cvrl; • vraži: Ce dežuje, ko žena obeša perilo, je mož nezvest in Ne se na stolu klecat (gugat), bo krava šepala; • slogana: Od poraza do poraza h koncni zmagi in Vsi drugacni, vsi enakopravni; • krilatica: Ne kar mora, kar more – to mož je storiti dolžan.73 Navedki anketirancev služijo za registriranje novih enot. Med odgovori je okoli 200 paremij, ki se ne nahajajo v nobenem izmed slovarjev, ki smo ju uporabili za izhodišcni korpus. Nekaj je enot, ki se najbrž v rabi pojavljajo razmeroma redko ali pa le na delu slovenskega govorne­ga obmocja, nekaj pa enot, ki so nastale v zadnjem casu. Oznacevalca pregovor in rek anketiranca lahko odvrneta od navajanja enot, ki po njegovem mnenju niso dovolj tradicionalne. Obenem pa govorci tudi t. i. tradicionalne pregovore in reke pogosto uvajamo z uvajalnimi sred­stvi kot so: ťpraviloŤ, ťgesloŤ, ťprincipŤ ipd. (Meterc 2016: 186–187). Eden izmed anketirancev je ob navedku enot pripisal, da ne ve, ťali gre za uradne pregovoreŤ. Lahko se strinjamo z Natalijo Ulcnik (2011: 67), ki ocenjuje, da je prepoznavanje stavcnih frazemov pri govorcih ome­jeno. Med enotami, ki po njeni oceni niso uzavešcene kot pregovori, našteva npr. Red mora biti, Ziher je ziher in Številke ne lažejo. Menimo, da je to še bolj ocitno pri enotah, ki so se frazeologizirale iz sloganov in filmskih citatov. O postmodernisticni medbesedilnosti v frazeologiji in paremiologiji piše Burger (1991), ki spremlja frazeologizacijo citatov iz najrazlicnejših vrst besedil. Možno je, da so naslednje enote zacele delovati kot paremije, možno pa je tudi, da gre le za enote, ki jih le posamezni govorci doživljajo kot paremije, vendar njihove frazeologiza­cije na tem mestu ne bomo analizirali. Ostali bomo pri dejstvu, da so nekateri anketiranci po lastni intuiciji naslednje enote predstavili kot pregovore ali reke: • enote, ki izvirajo iz reklam: Jože požen, mi smo prpravlen (rekla-ma za smucišce) in Potem pa svizec zavije cokolado… (reklama za cokolado); • enoti, ki izvirata iz pesmi: Pil bi vsak hudic, placal pa nic in Ne cakaj na maj (trije navedki, med njimi varianta Ne cakaj na maj, ce lahko že zdaj); • enota, ki izvira iz popularnega medijskega prispevka: Kaj ti bo torba, ce imaš kolo. Izbiblicna paremija se je v tej podobi popularizirala kot citat iz pesmi Življenje ni praznik Simona Gregorcica. Raziskavo citatne rabe reklamnih sloganov v vsakdanji komunikaciji srednješolskih dijakov, je na Ceškem izvedla Capková (2010, Holanová 2011) na vzorcu 245 dijakov. V anketi je od njih zahtevala, da zapiše­jo citate iz reklam, ki jih uporabljajo v svojem govoru, in opišejo pri­mer govorne situacije, v katerih bi jih uporabili. Ugotavljala je, kateri izmed reklamnih citatov so bili posebej pogosti (Capková 2010: 7–8, Holanová 2011: 129). Osamosvajanje reklamnih sloganov v slovenšcini raziskuje Polajnar (2013). Med drugimi obravnava slogan iz reklame za cokolado, ki so ga navedli tudi naši anketiranci (Polajnar 2013: 13). Moniko Kalin Golob (2013: 204) je zanimalo, kateri reklamni slogani se zdijo študentom posebej ucinkoviti in zakaj. 10 izmed 31 anketira­nih študentov je navedlo reklamni slogan Lacen si ful drugacen: ťKot argument za to, da je izbrani slogan ucinkovit, so poudarili dejstvo, da se je osamosvojil in da ga uporabljamo tudi v drugih vsakdanjih okolišcinah.Ť (Kalin Golob 2013: 204) Frazeologizacija sloganov po­teka stopenjsko, predpogoj zanjo pa je potreba po izrazu, ki bi opisal situacijo, za katero še ni ustaljenega oznacevalca (....... 2008: 52). Ko reklamni citat izgubi zvezo s prvotnim kontekstom, se lahko fra­zeologizira kot paremija ali pa se njegove sestavine frazeologizirajo kot besednozvezni frazem. Da je prve frazeologizacije reklamnih sloganov v rušcini moc zaslediti že na zacetku 20. stoletja, prikaže na primeru slogana za kolonjsko vodo, ki ga je kot citatno paremijo v vsakdanjem govoru uporabljal pesnik Majakovski (....... 2008: 53–54). Šest antipregovorov, ki so jih anketiranci našteli v odgovorih na prvo vprašanje, bomo komentirali v nadaljevanju, v katerem se bomo posvetili humornim prenovitvam paremij oziroma antipregovorom. Ta spekter paremiologije smo želeli zajeti s petim vprašanjem o humornih posegih v pregovore, na katerega je odgovorilo 109 od 316 anketiran­cev. Navedli so 115 enot in njihove variante (skupaj 179 navedkov), izmed katerih je 71 enot, ki bi jih lahko šteli za antipregovore ali vsaj humorne prenovitve. Pri nekaterih navajajo avtorstvo, npr. Kdor prej pride, ga prej zmeljejo (Žarko Petan) in Ne odlašaj na jutri, kar lahko sto­riš pojutrišnjem (Oscar Wilde). Vecino preostalih navedkov (32) pred­stavljajo tekstemi, ki so paremije ali pa enote, za katere bo treba še ugo­toviti, ali so ustaljene. V nadaljnjih raziskavah bi jih lahko prikljucili k odgovorom na 1. vprašanje.74 Preostale navedene enote so tuje paremije in antipregovori (6), anekdote (4) in besednozvezni frazemi (3). Vec kot enkrat se pojavi le 13 antipregovorov od 71. Najpogostejši so: Kdor drugemu jamo koplje, je grobar. (17 + 2 iz odgovorov na vprašanje 1.); Rana ura, slovenskih fantov grob. (11 + 1 iz odgovorov na vprašanje 1.); Kdor visoko leta, je pilot. (11); Ne odlašaj na jutri, kar lahko storiš pojutrišnjem. (11) in Kdor z malim ni zadovoljen, mu vecji ne bo zrasel. (5). Antipregovor Kdor drugemu jamo koplje, je grobar je pogost tudi v slo­vašcini, omenja ga že Mlacek (2009: 136): Kto druhému jamu kope, je hrobár. Slovaško ustreznico ima tudi predzadnji antipregovor: Co môžeš urobit dnes, (pokojne) odlož na zajtra a mᚠdva dni volna (Sprichwort--Plattform). V prihodnosti bi se morali posvetiti vprašanju internacio­nalnih antipregovorov. Nekateri pregovori ocitno pogosteje služijo kot izhodišce za antipregovore kot drugi. Med 71 razlicnimi antipregovori smo našteli 45 izhodišcnih pregovorov. Med odgovori na 1. vprašanje se je pojavil tudi antipregovor Kdor ne dela, naj vsaj je,75 ki se skupaj poja­vlja trikrat in Vaja dela mojstra, ce mojster dela vajo, ki ga med odgovori na 5. vprašanje ne najdemo. Antipregovori so bili v jeziku zaradi njegovih strukturnih možno­sti verjetno vedno prisotni. Domnevamo, da so zapisovalci paremij bo­disi zaradi moralisticne in didakticne težnje bodisi zaradi tega, ker je izbiro resnejših naukov in napotkov zahteval tip besedil, ki so jih pisali, dajali prednost ťljudski modrostiŤ, ťljudsko hudomušnostŤ pa prepu-šcali ustnemu izrocilu in so zato najverjetneje v veliki meri ostale izven 74 Le tri izmed navedenih enot se nahajajo v jedru vprašalnika. 75 Ta antipregovor najdemo tudi v gradivu iz terenske raziskave (Makarovic 1975: 202). dometa pisnih zbirk, ki so nam na voljo danes (Meterc 2016). Pogosto pa je tudi to, kar je v rabi danes, težko uzavestiti ne le govorcem, ampak tudi jezikoslovcem. Potrebne bodo podrobnejše analize novega paremiološke­ga gradiva v slovenskem jeziku, njegovega izvora in žanrske strukture, pa tudi jezikovnih avtostereotipov, povezanih z njim (Meterc 2015). 6.1.3 Paremiološki optimum v razmerju do širšega polja stavc­ne frazeologije skozi prizmo uvajalnih sredstev Najprej bomo pokazali, kaj uvajalna sredstva so, nato pa bomo prikaza­li, iz kakšnih vidikov lahko ta fenomen proucujemo. Predstavili bomo razlicna uvajalna sredstva, ki smo jih zasledili med korpusnimi raziska­vami za slovenski paremiološki optimum, in navedli nekaj primerov enot, ki se ob njih pojavljajo. V naslednjem poglavju bomo opravili po­drobnejšo analizo vzorca 300 paremij, ki se v korpusu Gigafida pojavijo ob uvajalnem sredstvu ťrekŤ. Uvajalna sredstva je v cešcini in anglešcini podrobno raziskal Cer­mák (2004, 2005a). Drugi raziskovalci (Durco 2002, Mieder 2004) za­nje uporabljajo razlicne oznake. Cermák v anglešcini uporablja termin introducer, v cešcini introduktor, v slovenskem prevodu pa imamo za to izraz uvajalno sredstvo. Durco v nemšcini uporablja izraz Konnek-tor. Uvajalno sredstvo je po Cermáku vsako jezikovno sredstvo, ki ima funkcijo uvajanja drugega jezikovnega sredstva, v nekaterih primerih zaradi negotovosti govorca, v najvecji meri pa spremljajo frazeme (2004: 71–72, 2005a: 57–58). Cermákova analiza kaže, da so najbolj pogosta v paremiologiji, ceprav se njihova funkcija pri uvajanju besednozveznih in stavcnih frazemov ne razlikuje. V vlogi uvajalnih sredstev najpogo­steje nastopajo samostalniki, glagoli, prislovi, vezniki ter besedne zveze (Cermák 2004: 75, Cermák 2005a: 63). Na kratko si oglejmo samostalnike in besedne zveze v vlogi uvajal­nih sredstev slovenskih paremij. Raba samostalnikov nas zanima zaradi navezave na jezikoslovne termine, raba vecbesednih uvajalnih sredstev pa zaradi njihovega ustaljevanja. Cermák ocenjuje (2004: 72), da je raba uvajalnih sredstev v metajezikovnem smislu podobna rabi jezikoslovnih terminov, obenem pa njegova analiza kaže, da izraza ťpregovorŤ in ťrekŤ še zdalec nista edini in tudi ne prevladujoci sredstvi niti v cešcini niti v anglešcini (2005: 66). Nabor samostalniških uvajalnih sredstev v slo­venšcini je podobno pester in vecinoma tudi prekriven tako s cešcino kakor tudi slovašcino: ťgesloŤ, ťprincipŤ, ťmodrostŤ, ťpregovorŤ, ťrekŤ, ťrekloŤ, ťpraviloŤ, ťnaceloŤ itd.. Domnevamo, da našteti izrazi spadajo med standardna uvajalna sredstva, kot jih opisuje Cermák (2004: 84. 2005: 71). Mednje spadajo tudi vecbesedni izrazi, ki so v veliki meri ustaljeni, npr. ťne pravijo zastonjŤ, ťpri nas pravimoŤ, ťkot pravi znan pregovorŤ, ťvcasih so rekliŤ, ťkako že gre tistaŤ. Naša raziskava kaže, da je v primerjavi s številnimi primeri frazeologiziranih uvajalnih sredstev raba frazema kot uvajalnega sredstva redkejša: ťRek, da ženska podpira tri hišne vogale, nikakor ni za lase privlecen.Ť Ceprav so bila uvajalna sredstva v Cermákovem clanku iz leta 2004 predstavljena tudi slovenski jezikoslovni javnosti, ocenjujemo, da njihov raziskovalni potencial v okviru slovenske frazeologije še zdalec ni izcrpan. Raziskujemo lahko sama uvajalna sredstva, preko njih pa še vrsto drugih vidikov. Uvajalna sredstva paremioloških in širše frazeo­loških enot v nekem jeziku je smiselno zbirati, pa naj bo to na klasicen oz. ťterenskiŤ nacin, ali pa s pomocjo spleta, posebej pa z jezikovnimi korpusi. V tem trenutku je tudi glede te tematike najbolj plodno delo s pisnimi jezikovnimi korpusi, v prihodnosti pa lahko pricakujemo tudi vse bolj obsežne in natancno oznacene govorne jezikovne korpuse. V majhnem obsegu smo se tako uvajalnim sredstvom lahko posvetili tudi v okviru raziskave zgledov enot slovenskega paremiološkega minimuma v govornem korpusu GOS (Meterc 2015a: 10–11), ki pa na žalost zaen­krat obsega samo okoli 120 ur posnetkov. Ena izmed možnih poti je, da uvajalno sredstvo, npr. ťkako že gre tistaŤ opazimo ob frazemu med konkordancami, nato pa v istem jezikovnem korpusu uvajalno sredstvo uporabimo kot iskalni pogoj. Koristno je zabeležiti njegove variante in jih zgošceno zapisati v strnjeni obliki npr. ťkako gre (že)/ (že) gre tista/ tisto/tistiŤ, nato pa se osredotociti na tip (npr. besednozvezni ali stavcni, žanrski ali nežanrski) ali pa žanr (npr. pregovor, velerizem, antiprego­vor) ter mero ustaljenosti in (ne)frazeološkost sopojavnic. Že po krat­kem pregledu zgledov zadnjega navedenega uvajalnega sredstva v Giga­fidi ugotovimo, da ga je zaradi oblik kot sta ťkako že gre tisti pregovorŤ in ťkako že gre tisti rekŤ težko shematicno uvrstiti le med samostalniška žanrska uvajalna sredstva ali ustaljena vecbesedna uvajalna sredstva. S pomocjo uvajalnih sredstev lahko ugotavljamo tudi, v kakšni meri in kako govorci izražajo zavest o dolocljivem, pogosto pa le pripisovanem avtorstvu paremij. Navedimo primer sredstev, ki razkrivajo nepoznava­nje avtorstva paremije, ki je, kot opisuje ceški frazeološki slovar (2007: 293–294) nastala na osnovi citata iz dela Eseji Francisa Bacona (1597): Star arabski pregovor pravi: Ce ne gre gora k Mohamedu, gre Moha­ med k njej. Star muslimanski rek: ce ne gre Mohamed h gori, gre gora k Mohamedu. Stara modrost govori, da gora ne bo prišla k Mohamedu, zato smo pac mi prišli h gori. (FidaPLUS) Ako hovorí staré porekadlo, ked nepríde Mohamed k hore, príde hora k Mohamedovi. Ako hovorí naše príslovie, nepôjde Mohamed k hore, ale hora k Moha­ medovi. (SNK) Poseben odnos do avtorstva v paremiologiji lahko navežemo na Dolníkov (2007: 60) koncept iracionalnega pola jezika, ki se v frazeologiji kaže v intuitivnem in zdravorazumskem vzpostavljanju odnosov med znaki. Dvosmerno preverjanje uvajalnih sredstev smo uporabili v raziska­vah izrazov za stavcne frazeme v slovenšcini (Meterc 2016). Opazovali smo razmerje med naborom laicnih oznak za stavcne frazeme, ki so hkra-ti tudi njihova uvajalna sredstva, ter naborom frazeoloških terminov. V istem prispevku smo za vpogled v uvajalna sredstva slovenskih stavcnih frazemov v tisku 19. in prve polovice 20. stoletja lahko uporabili portal Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si). Samostalniška uvajalna sredstva lahko razumemo kot indice o žanrski uzavešcenosti frazemov. Oglejmo si pestrost enot, ki se pojavljajo ob glavnih slovenskih uva­jalnih sredstvih. Najprej naštevamo samostalniška uvajalna sredstva, nato pa vecbesedna ustaljena uvajalna sredstva. Za vsako izmed njih navajamo po tri primere; prvi primer je iz izhodišcnega korpusa in/ali iz paremio­loškega optimuma, drugi je primer paremije, ki je izhodišcni korpus ni zajel, na koncu pa navajamo še primer uvajanja necesa, kar ni paremija: ťpregovorŤ (Gigafida: 15095, Nova beseda: 1804) Primer 1: ťKogar je picila kaca, pravijo, da se boji zvite vrvi. Ta pregovor v Vladovem primeru ni držal. Ko je za silo ozdravel, se je ogibal naše drušcine in krenil k svojim pajdašem.Ť (Nova beseda) (248. mesto v optimumu: Kogar je kaca picila, se boji zvite vrvi) Primer 2: ťEden izmed ljudskih pregovorov pravi: Ce sneg na drevju vztraja sedem dni, bo še sedem tednov tako.Ť (Gigafida) Primer 3: ťPregovor, da se pri nas cedita med in mleko, je treba kori­girati!Ť ťrekŤ (oblika ťrekomŤ: Gigafida: 408, Nova beseda: 110) Primer 1: ť/…/ da pa se koncajo po reku Konec dober, vse dobro, da bo torej tudi tokrat vendarle prevladal skupni, celjski interes.Ť (Gigafida) (15. mesto v optimumu: Konec dober, vse dobro) Primer 2: ťSe bo slovenski hokej res zadovoljil z rekom: bolje prvi na vasi kot zadnji v mestu?Ť (Nova beseda) Primer 3: ťSlovenci bi se zadovoljili z rekom o boju za oslovo senco, v ozadju pa je vendarle, povsem jasno, boj za zakonitost, pa naj bodo razlogi zanj takšni ali drugacni.Ť ťrekloŤ (oblika ťrekluŤ: Gigafida 181, Nova beseda: 52) Primer 1: ťVsak po svoje, Bohinjc pa s svedrom, pravi staro reklo.Ť (Gigafida) Primer 2: ť/…/ v skladu z reklom Primoža Trubarja 'stati in obstati', obstanek na celotnem ozemlju, ki ga Slovenija ima, zato sem prepri-can, da bo tudi današnja razprava vodila v tej smeriŤ (Nova beseda) Primer 3: ťPropagirati turisticni razvoj z reklom ťdolina adrenalinaŤ gotovo ni modro. Adrenalin se namrec v cloveku sprošca takrat, ko doživlja strah in obcutek ogroženosti.Ť (Nova beseda) ťkrilaticaŤ (Gigafida: 1107, Nova beseda: 457): Primer 1: ťVse se konca pri denarju, je krilatica, ki jo v vrhunskem športu niti po nakljucju ni mogoce obiti.Ť (Nova beseda) (145. me-sto v optimumu: Pri denarju se vse neha) Primer 2: ť/…/ ki rad uporablja krilatico, kako tatovi kricijo: 'Primi­te tatu!'Ť (Gigafida) Primer 3: ťPrav pri procesorjih se jasno vidi, da krilatica o cedalje ce­nejših racunalnikih nima nobene zveze z resnicnostjo.Ť (Nova beseda) ťprincipŤ (Gigafida: 22778, Nova beseda: 8571) Primer 1: ťLahko da so po principu slepe kure našli zrno ali pa klju­nili v prazno.Ť (Nova beseda) (107. mesto v optimumu: Tudi slepa kura vcasih zrno najde) Primer 2: ťNotranjost hiše bi uredila po principu 'manj je vec'.Ť (Gi-gafida) Primer 3: ťDogodek Gverila darila za božic brez nakupov je name-njen izmenjavi licno zavitih daril po principu kar se praši v omari, se lahko podari naprej.Ť (Gigafida) ťgesloŤ (Gigafida: 62053, Nova beseda: 10048): Primer 1: ťZnamenito polžarsko geslo Hiti pocasi! oziroma latinsko Festina lente poznajo tudi Italijani, Francozi, Španci, Nemci (Eile mit Weile) in Rusi (Tiše jedeš, daljše budeš).Ť (Gigafida) (79. mesto v optimumu: Hiti pocasi) Primer 2: ťPetelin Pepi je živel na kmetiji v mali dolenjski vasici. Nje­govo geslo je bilo; ťRana ura, slovenskih fantov grob.Ť (Gigafida) Primer 3: Jadralna zveza Slovenije in pokrovitelji so celo napovedo­vali njen nastop z geslom – 'V Sydney po kolajno'.Ť (Nova beseda) ťpuhlicaŤ (Gigafida: 1173, Nova beseda: 409) Primer 1: ťNa živce mi gre ta puhlica, o mrtvem vse lepo.Ť (Nova beseda) (244. mesto v optimumu: O mrtvih govori le dobro) Primer 2: ť/…/ do puhlice pripeljani stavek, ki govori o 'operaciji, ki je uspela' in o 'pacientu, ki je umrl'Ť (Gigafida) Primer 3: ť/…/ brez vsake puhlice v slogu ťAli imajo vaše trepalnice premalo osebnosti?Ť (Gigafida) ťmodrostŤ (Gigafida: 20009, Nova beseda: 5540) Primer 1: ťDržite se modrosti reka, po katerem desetim odgovori tisti, ki molci.Ť (Gigafida) (130. mesto v optimumu: Kdor molci, desetim odgovori) Primer 2: ťVodilni motiv Moulin Rougea je stara modrost iz sveta za­bavništva 'The show must go on', in to za vsako ceno.Ť (Nova beseda) Primer 3: ťStara ekonomska modrost nas uci, da se lahko cene blaga znižajo le takrat, ko ponudba mocno presega povpraševanje.Ť (Gigafida) Oglejmo si še nekaj ustaljenih vecbesednih uvajalnih sredstev: ťsaj veste/veš, kako/kaj pravi/pravijoŤ (Gigafida: 335) Primer 1: ť/…/ tudi z igranjem racunalniških iger ne gre pretiravati. Saj veste, kako pravijo, prevec še s kruhom ni dobro.Ť (Gigafida) Primer 2: ťA saj veste, kaj pravijo. Nikoli ne reci nikoli.Ť (Gigafida) Primer 3: ťSaj veste, kako pravijo Švedi: 'Ni neprimernega vremena, so le neprimerna oblacila.'Ť (Gigafida) ťnekoc je veljal/veljala/veljaloŤ (Gigafida: 196, Nova beseda: 59) Primer 1: ťNekoc je veljalo nacelo Važno je sodelovati in ne zma­gati danes pa imamo novo. Važno je imeti pravo informacijo in staviti.Ť (Gigafida) (53. mesto v optimumu: Važno je sodelovati, ne zmagati) Primer 2: ťNekoc je veljalo, da je lastnina tatvina, saj si še s tako tr-dim delom clovek ni mogel prislužiti premoženja, kot si ga je veliko Slovencev npr. v zadnjih desetih letih.Ť Primer 3: ťNekoc je veljalo, da so študentske stranke podmladki parlamentarnih strank.Ť (Nova beseda) ťne pravijo/pravimo/recejo/recemo zaman/zastonjŤ (Gigafi­da: 267, Nova beseda 39) Primer 1: ťNeizpodbitno sicer ostaja, da je veliko pomembnih ljudi v zgodovini nosilo brado: Marx jo je imel, lepo in košato, Freud, Tolstoj in celo Vsemogocni, ce gre verjeti upodobitvam na freskah in vitražih, saj ne recemo zaman, da je bog najprej sam sebi brado ustvaril.Ť (Gigafida) (182. mesto v optimumu: Bog je najprej sam sebi brado ustvaril) Primer 2: ťVerjemite, dovolj je, da pogledam v oci. Ne recemo za-man, da so oci ogledalo duše, in ce je ta ranjena ...Ť (Nova beseda) Primer 3: ťItalija se je ob napadu na newyorškega dvojcka in wa­shingtonski Pentagon bolj kot kdajkoli zavedla dejstva, da ji ne rece­jo zaman najvecja ameriška letalonosilka na svetu.Ť (Gigafida) Navedeni izrazi ne nastopajo vedno v vlogi uvajalnih sredstev. Že na prvi pogled v korpusu opazimo, da je ta delež veliko manjši npr. pri izrazu ťgesloŤ, kot pri izrazu ťrekloŤ, najvecji pa je pri ustaljenih vec-besednih uvajalnih sredstvih. Ob iskanju uvajalnih sredstev ťrekŤ in ťrekloŤ naletimo na mocan korpusni šum zaradi besed reka in reci. S pomocjo korpusnih orodij ga na žalost lahko odpravimo le do dolocene mere. Pri iskanju izraza ťpuhlicaŤ poleg poimenovanja v vlogi uvajal­nega sredstva najdemo še njegov homonim s pomenom vrste prsti. V navezavi na izraz ťpuhlicaŤ se vrnimo še k izrazu ťsplošnicaŤ. Zanj smo našli le en zgled v korpusu Gigafida. Kot smo že navedli, je v SSKJ-ju izraz pojasnjen s sopomenko ťpuhlicaŤ in opremljen s kvalifikatorjem redko. Med 386 zgledi za splošnico Kar je prevec, je prevec najdemo le tri samostalniška uvajalna sredstva (ťsloganŤ, ťborbeno gesloŤ in ťs tezoŤ). Med navedki ťpuhlicŤ je precej enobesednih in neustaljenih vecbe­sednih izrazov. Med ustaljenimi vecbesednimi izrazi so enote razlicnih tipov, npr. slogan (Delu cast in oblast), klasicen pregovor (Kri ni voda), sodoben rek (Operacija uspela, pacient umrl), splošnica (To ni konec sve­ta), pragmaticni stavcni frazem (Želim vse dobro), besednozvezni fra­zemi z obliko dvojcicev (ťTako ali tako, tu in tam, kdaj pa kdajŤ) in kolokacija (kulturni dialog). Žanrske enotnosti ali vsaj prevladujocega žanra ni, enotam je skupno le negativno vrednotenje. Uporablja se v podobnih kontekstih kot ťfrazaŤ, ťklišeŤ in ťfloskulaŤ, vendar pa se po­javlja tudi ob povsem tipicnih pregovorih (Meterc 2016). 6.1.4 Razmerje vzorca tristotih nakljucnih paremij, ki jih v korpusu uvaja uvajalno sredstvo ťrekŤ, do paremiološkega optimuma Zanima nas vzorec prvih tristotih paremij, ki jih v korpusu Gigafida najdemo ob uvajalnem sredstvu ťrekŤ. Dolociti želimo, v kakšni meri so v njem prisotne paremije, ki smo jih iz dveh slovarjev izpisali za iz­hodišcni korpus za sociolingvisticno raziskavo, še posebej pa te izmed njih, ki so se uvrstile v slovenski paremiološki minimum ter optimum. Glavni namen te pilotne korpusne raziskave je dolociti, katere paremi­je se v omejenem vzorcu korpusnega gradiva še pojavljajo poleg teh iz izhodišcnega korpusa, saj s tem lahko pridobimo približno predstavo, koliko slovenskih enot še caka na slovaropisno obravnavo. Pricakujemo lahko tako zglede dokaj ali povsem zastarelih paremij kakor tudi pa­remij, ki so del aktivno rabljene slovenske paremiologije, a do sedaj v slovarje še niso bile vkljucene – bodisi zato, ker gre za enote novejšega nastanka, bodisi zato, ker slovaropisci v preteklosti niso imeli na voljo tako obsežnih in metodološko obvladljivih virov, kakršni so sodobni jezikovni korpusi. Na koncu bomo na podlagi korpusne pogostnosti ocenili, katere izmed najdenih paremij, ki niso bile uslovarjene niti v FSVPJ-ju, niti v SSKJ-ju, so do te mere prisotne v sodobnem knjižnem jeziku, da bi najverjetneje dosegle prag za vkljucitev v splošni slovar. Iskanje po lemi ťrekŤ spremlja mocan korpusni šum zaradi samo­stalnika ťrekaŤ ter glagola ťreciŤ. To je bil glavni dejavnik, zaradi ka­terega smo morali za vzorec tristotih slovenskih paremij pregledati kar okoli 1690 konkordanc od vsega 12072 konkordanc za iskalni pogoj ťrekŤ, kljub temu, da smo ga dodatno zamejili na samostalnike mo-škega spola. Precej je bilo tudi zgledov rabe leksema ťrekŤ, ki ni uvajal nobene paremije, npr.: ť/…/ da so Egipcani zdravili s carovniškimi reki in da so šele Grki izumili moderno medicino.Ť Zavedati se moramo, da govorci enaka uvajalna sredstva, kakršna uporabljajo za uvajanje pa-remij, uporabljajo tudi za druge neparemiološke, npr. primerjalne be-sednozvezne frazeme, npr.: ťo reku ‘zdrav kot dren’Ť. Take zglede smo predhodno izlocili iz vzorca. Izlocili smo tudi zglede citatnih frazemov iz drugih jezikov. Citatnih paremij je bilo v množici gradiva, ki smo ga pregledali za seznam 300 slovenskih paremij, približno dvajset. V vzo-rec pa smo vkljucili primere sopojavitve citatne paremije in slovenske ustreznice, npr.: ťGlede na to, da prebivalci Besnice kljub zanimivemu imenu, ki ga nosi njihov kraj, niso znani po izgredih, lahko zakljucimo, da gre prej za nakljucni dogodek kot za pojav, ki bi ga lahko strnili v la-tinskem reku Nomen est omen (ime vse pove).Ť Vcasih smo na paremijo naleteli tudi v konkordancah, ki se prikažejo kot posledica korpusnega šuma, npr. ťSem že enkrat reku – ce bi foušija gorela, bi zgorela že cela SlovenijaŤ. Paremijo smo v takem primeru zabeležili, a je nismo vklju-cili v vzorec. Ob iskanju smo upoštevali razlicne pojavitve iste paremije (tudi, ce je šlo za identicne variante) kot ob dolocanju pogostnosti enot paremiološkega minimuma. Upoštevali smo tudi neprototipne zglede paremij – vendar le enkrat, brez podvojitev – ter zglede ocitnih sloven-skih prevodov tujih paremij. Da je bila ta odlocitev pravilna, se lahko prepricamo v primeru paremije, ki je v rabi dokaj pogosta in bi se ver­jetno lahko uvrstila v slovar: ť/…/ sam pa se ravna po francoskem reku, da je treba ťživeti z mladostjo svojega casa in ne v casu svoje mladostiŤ. V dokaj redkih primerih nam korpus prikaže tako kratek izsek besedi-la, da nismo mogli razbrati, za katero paremijo gre, npr. ťal kako je že prešern rekuŤ. V seznamu prvih 300 paremij, ki smo jih našli ob uvajalnem sred­stvu ťrekŤ je 95 zgledov s paremijami, ki so se uvrstile v paremiološki minimum ter optimum. Nekatere paremije iz optimuma se v gradivu veckrat ponovijo. Najveckrat (šestkrat) smo naleteli na paremijo Bolje/ boljše vrabec v roki kot golob na strehi. Zgledov rabe paremije, ki se ni uvrstila v optimum, a je bila prisotna v izhodišcnem korpusu za njegovo izdelavo, je 27. Med njimi se dvakrat ponovi Clovek obraca, Bog (pa) obrne (enkrat s prenovitvijo Slovenija obraca, Bruselj pa obrne) in trikrat Psi lajajo, karavana (pa) gre dalje. Kar 178 zgledov vsebuje paremije, ki jih ni bilo v izhodišcnem korpusu za paremiološki minimum oziroma v slovarjih SSKJ in FSVPJ. Tudi med njimi je nekaj paremij, ki nasto­pajo v vec razlicnih zgledih. Najveckrat (trikrat) se pojavita enoti (Eno) jabolko na dan prežene zdravnika stran in Za dobrim konjem se zmeraj kadi / se dviguje / dviga prah, dvakrat pa Kruha in iger (ljudstvu), Kdor ne da, dobi, Ce cebula ne bi imela ce, bi bila bula, Naj sosedu krava crkne, Prišel, videl, zmagal in Kolikor znaš, toliko veljaš. Po pricakovanju je v vzorcu najvec pregovorov (npr. Kar te ne ubije, te utrdi) in rekov (npr. Prišel, videl, zmagal), ce upoštevamo že omenje-no Mlackovo pomensko delitev 1983: 131, 1984: 127). Precej je tudi frazeologiziranih sloganov, npr. Seks, droge in rokenrol, Hitreje, višje, mocneje in Iz poraza v poraz do koncne zmage. V celotnem vzorcu 300 paremij smo našli le eno vremensko napotilo kot dobesedni prevod ita­lijanske enote, vraže pa ni bilo nobene. Zavzemamo se (Meterc 2016) za loceno upoštevanje merila pripisovanega avtorstva. Med najdenimi paremijami je precej enot, ki jih v rabi spremlja zavest o avtorju (npr. Stati inu obstati). Pripomnimo, da je takih enot precej tudi med temi, ki po naši oceni ne zadošcajo frekvencnim in drugim merilom za vklju-citev v slovar (npr. Hrbet je upognjen, bica voljan in željan). Posebno pri enotah, za katere drugod ne najdemo potrditve, moramo biti previdni, saj jih ne moremo oznaciti za paremije samo zato, ker se ob njih pojavlja paremiološko uvajalno sredstvo – to je sicer dober indic, da lahko gre za paremiološko enoto, vendar pa je treba s prototipnimi primeri rabe njeno frazeologizacijo potrditi ali ovreci. Poudarimo še, da pogosto ne gre za zavest o avtorstvu, temvec bolj za zavest o izvornem besedilu (npr. o Butalcih). Dodajmo, da je zavest o avtorstvu lahko sicer mocno prisotna, vendar ne nujno v vsakem zgledu rabe; ob Wittgensteinovi krilatici tako najdemo uvajalno sredstvo ťpo onem prastarem rekuŤ, ceprav gre za enoto, ki je nastala v dvajsetem stoletju. Poleg krilatic novejšega nastanka je tudi precej klasicnih krilatic npr. Prišel, videl, zmagal, Mislim, torej sem in Vem, da nic ne vem ter izbiblicna paremija Blagor ubogim na duhu, kajti njih je nebeško kralje­stvo. O nekaterih enotah lahko z veliko gotovostjo trdimo, da so nastale s prevzemanjem iz drugih jezikov, npr. Vse se vraca, vse se placa iz hr-vašcine in srbšcine ter Denar govori iz anglešcine. V vzorcu vseh 300 najdenih paremij se pojavi tudi enota z lokalno tematiko Na Blokah je devet mesecev zima. O njeni prisotnosti v sodobnem jeziku pricajo trije zgledi v korpusu Gigafida, kar pa je po naši oceni premalo za uvrstitev v slovar. Take enote so v jeziku še kako prisotne, vendar so po virih zelo neenakomerno razpršene. Redkokatera takšna enota postane znana ve-cjemu številu govorcev. Doloceno izjemo v tem smislu po našem mne­nju predstavlja npr. enota V Bohinju ima dež mlade, o kateri domneva-mo, da se je med govorci mocno razširila tako zaradi skladbe v vlogi popularizatorja kakor tudi zato, ker je Bohinj mocno obiskan turisticni kraj. Drugace je z enotami, ki so znacilne za športna besedila, npr. Kdor ne da, dobi in Veliko prometa, malo zaslužka, ker so novinarska besedila s športno tematiko v jezikovnem korpusu mocno zastopana. Pogosto smo samostalniško uvajalno sredstvo ťrekŤ našli v okviru širših uvajalnih sredstev npr.: ťce verjamemo rekuŤ, ťpo tistem znanem rekuŤ, ťse ravna po rekuŤ, ťprosto po kitajskem rekuŤ, ťpo ljudskem rekuŤ in ťje v reku X mnogo resniceŤ. Zanimivi in redkejši so primeri rabe dveh samostalniških uvajalnih sredstev: ťpo reku ali geslu 'hiti po-casi'Ť. Ne le, da se po naših dosedanjih ugotovitvah izraz ťrekŤ (Meterc 2016: 186) pogosto rabi za oznako necesa, kar naj ne bi bilo dovolj ťpre­govornoŤ, temvec izraza celo hkrati uvajata doloceno paremijo: ť/…/ se glasi starodavni angleški pregovor in tudi v tem reku se tako kot v vseh drugih skriva kar precej resnice.Ť V prihodnosti bi bilo zanimivo pri­merjati strukturo najdenih in v jeziku dokaj pogostih paremij z enako raziskavo z uvajalnima sredstvoma ťkrilaticaŤ in ťpregovorŤ. Kot smo pokazali (Meterc 2016), se tudi ob njiju pojavljajo najrazlicnejše eno­te, vendar bi primerjava vecjih vzorcev morda lahko vseeno pokazala, da je enot dolocenega paremiološkega žanra ob dolocenem uvajalnem sredstvu vec kot ob drugem. Tak podatek je za nas zanimiv z metajezi­kovnega vidika, nasprotujemo pa terminologizaciji dolocenih uvajalnih sredstev po tem merilu (Meterc 2016). Za ožji izbor enot je bilo pomembno merilo ustaljene variante. Va-riante navajamo, kakor smo jih našli v korpusu ob uvajalnem sredstvu ťrekŤ. Variantnost upoštevamo le v manjši meri in jo navajamo v strnje­nem zapisu – predvsem v primerih, ko gre za vec navedkov iste enote (npr. Za dobrim konjem se zmeraj kadi / se dviguje / dviga prah) ter v primerih enot z veliko pogostejšo varianto od najdene (Kdor ni z nami, je proti nam namesto Kdor ni z nami, je naš sovražnik), enote pa bi si v prihodnosti zaslužile še podrobnejšo raziskavo variantnosti. V primerih zgledov, pri katerih je prišlo do razgradnje paremije ali pa le aluzije na­njo, smo poiskali varianto, ki je v jezikovnem korpusu dobro zastopana. Navedimo primer zelo variantne enote. Prvi izmed zgledov je zgled, ki smo ga našli z uvajalnim sredstvom: Pregovor pravi, da lacnega ne nasitimo, ce mu damo ribo, pac pa ga nasitimo, ce ga naucimo loviti ribe. In veliko pomembneje je, da cloveka, ki je lacen, nauciš loviti ribo, kot pa da mu jo daš. Za trajnostni razvoj potrebujemo infrastrukturo, znanje in vrednote. Ljudi je namrec bolj koristno nauciti loviti ribe kot pa jim dati hrano. Višek energije podarite tistemu, ki pomoc potrebuje. Naucite loviti ribe, ne delite rib. Ce daš lacnemu ribo, ga nasitiš danes; ce ga nauciš loviti ribe, ga nasitiš za vse življenje. (Gigafida) Precej zgledov nas napeljuje na misel, da bi frazem lahko zaživel tudi kot pretvorba na besednozvezni ravni (nauciti koga loviti ribe). Upo­števali smo tudi prenovitve, npr. ťpo dobri kavi se dan poznaŤ po že omenjenem tematsko-konstrukcijskem vzorcu Po X se Y pozna. Poleg tematsko-konstrukcijskih vzorcev moramo biti ob registraciji novega paremiološkega gradiva pozorni tudi na manjše, a bistvene pomenske razlike kakršna je specifikacija v odnosu med enotama Kolikor jezikov znaš, toliko veljaš iz optimuma in Kolikor znaš, toliko veljaš, ki smo jo obravnavali že v petem poglavju. Opozorimo še na enoto Martinovo je jesenski pust, ob kateri smo naleteli na problematiko osamosvajanja samostalniškega frazema jesenski pust. Enota spada v skupino paremij z vzorcem X je (pridevnik) Y, kamor spadajo tudi številne paremije ožjega vzorca X je (presežnik) Y, ki smo ga obravnavali v poglavju o pogostih konstrukcijskih vzorcih. Navajamo 66 paremij, ki bi se po naši oceni najverjetneje uvrstile v splošni slovar slovenskega jezika. V oklepaju navajamo, ali je enoto kdo na­vedel tudi v anketi za slovenski paremiološki optimum (in v kateri obliki): Baba pijana, rit prodana. (enako, Baba pijana, kikla prodana.) Blagor ubogim na duhu, kajti njih je nebeško kraljestvo. Bolje kot podarjati ribe je nauciti ljudi ribe loviti. Cilj je pot. Ce bo okroglo, bo lopata, ce bo špicasto, pa vile. Ce cebula ne bi imela ce, bi bila bula. (enako) Ce kruh pade ti na tla, poberi in poljubi ga. (Ce kruhek pade ti na tla, poberi in poljubi ga.) Ce ni pokvarjeno, ne popravljaj. Dan ima štiriindvajset ur. Denar govori. Denar ljudi kvari. Denar ne smrdi. Dogovorov se je treba držati. (Eno) jabolko na dan prežene zdravnika stran. (enako, Eno jabolko na dan odžene zdravnika stran.) Ime vse pove. Iz poraza v poraz do koncne zmage. Kar te ne ubije, te utrdi. (Kar (te) ne ubije, (te) krepi/okrepi.) Kdor dela, dela tudi napake. Kdor ne da, dobi. Kdor ni z nami, je proti nam. Kolikor znaš, toliko veljaš. (enako, Kar znaš, to veljaš / Vec (ko) znaš, vec veljaš.) Kruha in iger. Laž je nesmrtna duša komunizma. Lažeš, kradeš, bolhe ješ. Lepota je relativna. Manj je vec. Martinovo je jesenski pust. Meje mojega jezika so meje mojega sveta. Mislim, torej sem. (enako) Na mladih svet stoji. Naj sosedu krava crkne. Nihce me ne more tako malo placati, kot lahko slabo delam. (Nihce me ne more placati tako malo, kot lahko ne naredim.) Nikoli ne reci nikoli. (enako) O okusih se ne razpravlja. (O okusih ne razpravljamo.) Pivce za živce. Po jutru se dan pozna. (enako, Dan se po jutru pozna.) Prišel, videl, zmagal. (enako) Prve ne pozabiš nikoli. Samo enkrat se živi. Seks, droge in rokenrol. Slab zacetek, dober konec. (enako) Spustite zastor, komedija je koncana. Star si toliko, kolikor se pocutiš. Stati inu obstati. (Stati ino obstati.) Stokrat ponovljena laž postane resnica. (Veckrat ponovljena laž postane resnica.) Strup je v majhnih steklenickah. (Strup je v majhnih flaškah.) Svinje se menjajo, korito ostane. Treba je živeti z mladostjo svojega casa in ne s casom svoje mladosti. Upokojenci nikoli nimajo casa. Varcevati je treba, pa naj stane, kar hoce. Veliko prometa, malo zaslužka. Vem, da nic ne vem. Vino ni rado samo. Vsak sodi po sebi. Vsaka reklama je dobra. Vsaka stvar je za nekaj dobra. / V vsaki stvari je nekaj dobrega. (Vse je za nekaj dobro.) Vsakomur svoje. (Vsakemu svoje.) Vse se vraca, vse se placa. (enako) Za dobrim konjem se zmeraj kadi / se dviguje/dviga prah. (Za dobrim konjem se prah dviguje.) Za lepoto je treba potrpeti. (enako) Za vsako bolezen rož'ca raste. (Za vsako bolezen rožica raste / zraste roža.) Zdravje je v naših rokah. Zgodovina je uciteljica življenja. Zgodovina se ponavlja. Ženske so z Venere, moški pa z Marsa. Pred korpusno poizvedbo smo pricakovali, da bomo našli paremije no-vejšega nastanka ter tudi enote, ki so v našem jeziku prisotne že dolgo, a so ostale izven dosega dosedanjega slovaropisnega dela. Število takih enot (178) v našem vzorcu 300 paremij, ki se v nakljucnem vzorcu pojavijo ob uvajalnem sredstvu ťrekŤ, je preseglo pricakovanja. Veliko pove tudi naša ocena, da približno vsaka tretja taka enota oz. približno vsaka peta enota v celotnem vzorcu 300 paremij izpolnjuje pogoje za uvrstitev v slovar. Tretjino izmed 66 navedenih enot (22) so navedli tudi anketiranci v naši raziskavi. Pregledali smo komaj malo vec kot desetino konkordanc ob lemi ťrekŤ. Kljub dejavniku ponavljanja enot v zgledih zato lahko ob tem uvajalnem sredstvu pricakujemo še na stotine enot, ki bi si zaslužile uvr­stitev v slovar, še vec pa v sodobno paremiološko zbirko (zaradi njegovega korpusnega šuma pa ob drugih uvajalnih sredstvih še toliko vec). Poleg naštetega se je potrdilo pricakovanje, da bodo med najdenimi enotami v veliki meri prisotne te, ki so se uvrstile v paremiološki minimum ter optimum. V vzorcu 300 nakljucnih paremij smo našli približno tretjino (95)enot slovenskega paremiološkega optimuma. Poudarimo, da je poleg dolocanja pragu za uvrstitev v slovar pomemb-no tudi dolocanje enot, ki so v sodobnem jeziku prisotne, ceprav morda v manjši meri. Naštejmo nekaj enot, ki jih v ožji izbor nismo uvrstili zaradi splošno nizkega števila korpusnih zgledov ali pa dejstva, da nobena izmed variant ni bila v korpusu dovolj pogosta, so pa, sodec po preostalih spletnih virih v sodobni slovenšcini, dokaj pogoste in razširjene: Princi so že davno/zdavnaj izumrli. Kar se pa Kartagine tice, mora pasti. Kdor nima tistega, kar bi rad, mora imeti rad tisto, kar ima. Življenja ne smemo jemati prevec resno/preresno. Vzemite si toliko suverenosti, kolikor je lahko pogoltnete. Kdor ne gre na Triglav, ni pravi Slovenec. Žalost enega – veselje drugega. Ne pije vec – manj pa tudi ne. Take enote bi bilo smiselno uvrstiti v sodobno paremiološko zbirko. Poizvedba v korpusu seveda ne zadošca za razmejitev v rabi manj po­gostih a aktivno rabljenih paremij od povsem zastarelih enot. Lahko gre celo za zavajajoc podatek, ker je možno, da se enota, ki je v rabi dokaj prisotna, zaradi omejenosti na govorni medij, krajevne veza­nosti ali kakšnega drugega dejavnika v korpusu pojavi le enkrat, po drugi strani pa se, kot smo že pokazali, lahko v pisni rabi namnožijo navedki povsem arhaicnih enot kot posledica prepisovanja iz zbirk. Enoto Konja se cuvaj od zadaj, psa od spredaj, cloveka pa od vseh strani najdemo v korpusu le enkrat, v drugih spletnih virih pa ne. Koristna je že širša poizvedba po spletu, najbolje pa bi bilo opraviti anketiranje glede poznavanja enot med govorci iz razlicnih delov slovenskega go-vornega obmocja. 6.2 uPorabnost Paremiološkega oPtimuma V frazeografiji in sloVaroPisju nasPloh Paremiološki minimum in optimum sta nam omogocila umestitev medjezikovne primerjave v širšo sliko, kot bi jo lahko dosegli le s pri­merjavo izoliranih in nakljucno izbranih paremij in njihovih medjezi­kovnih ustreznic. Ta širša slika pa je pomembna tudi za sodobno slova­ropisje. Izpostaviti želimo še nekaj možnosti za nadaljnje raziskovanje in vkljucevanje spoznanj v frazeografijo in paremiografijo. Posvetili se bomo vprašanju variantnosti ter pomenskega opisa paremioloških enot v slovarju in možnosti upoštevanja sociolingvisticnih in korpusnih po­datkov v ta dva namena. 6.2.1 Vprašanje izbire paremiološkega gradiva za prikaz v slovarjih Opravljene empiricne raziskave so pomembne tako z vidika izdelave splošnih razlagalnih slovarjev kakor tudi z vidika izdelave razlicnih spe­cializiranih in vecjezicnih slovarjev. Iz naše medjezikovne primerjave je razvidno, da frazemom v enem jeziku pogosto ustrezajo tudi enako motivirani a zastareli frazemi v drugem jeziku, zato bi bilo pri dvojezic­ni leksikografski obravnavi treba upoštevati, ali se ustreznica nahaja v optimumu drugega jezika, ali ne (in zakaj). Kar se tice širine paremiološkega gradiva, predstavljenega v doloce­nem slovarju, stojita pred sodobno slovensko frazeografijo dve bistveni nalogi. Prva naloga je preveriti, do kakšne mere je govorcem še poznana tradicionalna in v dosedanjih slovarjih registrirana frazeologija.76 To za­mejitev smo na paremiološki ravni opravili z vzpostavitvijo slovenskega paremiološkega minimuma. Pridobili smo védenje o tem, kolikšen del paremiologije iz slovarjev SSKJ in FSVPJ je v sedanjem casu aktivno rabljen in kolikšen del spada v njen pasivni fond. V minimum se je uvr­stilo 27 paremij, ki se nahajajo le v FSVPJ-ju, 114 enot, ki se nahajajo v obeh slovarjih in 159 enot, ki se nahajajo le v SSKJ-ju. Skupno se je vanj uvrstilo 273 izmed 599 paremij, ki smo jih našli v SSKJ-ju. Uvrstitev v minimum, v katerem je bila spodnja meja 79,7-odstotna poznanost enote, seveda ne more biti edino merilo, zato smo si v tretjem poglavju ogledali tudi, koliko enot iz posameznih slovarjev je ostalo pod pragom 50-odstotne poznanosti med govorci. Izmed 599 paremij iz SSKJ-ja je bilo takih 158 oziroma vec kot cetrtina (26,4 %), kar je za tako pomem­ben slovar vsekakor veliko. Ker se je 27 izmed 506 paremij iz FSVPJ-ja uvrstilo med 300 najbolj poznanih enot, smo ob izdelavi minimuma zakljucili, da je bila uporaba tega slovarja ob pomanjkanju drugih virov smiselna. Vseeno pa je bilo najvec zastarelih enot (253), ki niso dosegle praga 50-odstotne poznanosti prav iz tega vira. 76 Glede gradiva v pretežnem delu slovenskih paremioloških zbirk lahko pricaku­jemo majhno stopnjo aktualnosti. Med zbirkami bi izjemo lahko predstavljalo paremiološko gradivo, ki je bilo zbrano na terenu (Makarovic 1975), ceprav je od njegovega zbiranja preteklo že 40 let. Druga naloga sodobne frazeografije obsega anketno, terensko, korpusno idr. zbiranje cim vecjega deleža preostale žive paremiologije in v širšem smislu tudi stavcne frazeologije ter frazeologije nasploh. V okviru paremiologije in v manjši meri tudi v širšem okviru stavcne frazeologije smo k tej nalogi pristopili s podatkovno zbirko, ki nastaja na osnovi dodatnih odgovorov anketirancev. Z delno analizo dveh izmed petih dodatnih vprašanj smo pokazali, kako lahko dopolnimo sliko, ki smo jo ustvarili z dolocitvijo paremiološkega jedra. Govorci so se odzvali v skladu s pricakovanji in navedli bolj žanrsko pester nabor paremij, kot ga prikazujejo sodobni slovenski slovarski viri.77 Anketiranci so poleg pregovorov in rekov naštevali še antipregovore, splošnice, vremenska napotila, vraže, frazeologizirane slogane in celo velerizme, ki so sicer v slovenšcini redkost. Z analizo preostalih enot smo vzpostavili dodatno sliko, ki kaže, iz kako razlicnih virov crpa sodobna slovenska frazeologija in kaj vse lahko vstopi v proces fraze­ologizacije. Ali je v posameznih primerih frazeologizacija potekla v polni meri, se bomo morali v prihodnosti prepricati na podlagi dodat­nih korpusnih in sociolingvisticnih raziskav. Med množico antipre­govorov smo zaradi ponovljivosti lahko dolocili maloštevilno jedro ustaljenih enot tega paremiološkega žanra v slovenšcini. Ker imajo nekateri ustreznice v drugih jezikih, smo se dotaknili tudi vpraša­nja internacionalnih antipregovorov. Pokazali smo tudi, kako lahko s pomocjo uvajalnih sredstev pridobimo do sedaj še neregistrirane, a v sodobnem jeziku prisotne paremije, ki bi jih bilo prav tako treba vkljucevati v sodobne splošne in frazeološke slovarje ter frazeološke ali paremiološke zbirke. Kržišnik (2009: 54) poudarja, da kolicina pa-remiološkega gradiva že v SSKJ-ju ni bila velika. Pomembna je njena pobuda, da bi o vkljucevanju tega dela frazeologije in obsegu uslovar­jene paremiologije v novem slovarju lahko presojali na podlagi rabe v korpusih. Menimo, da bi pri uvršcanju paremiologije v slovar mo-rala poleg pogostnosti paremij igrati pomembno vlogo tudi njihova 77 V mislih imamo tako SSKJ kakor tudi Slovar slovenskih frazemov (2013), v katerem je paremiologija slabo zastopana. poznanost, ki predstavlja locen in samosvoj fenomen. Pokazali smo, kako lahko k njej pristopimo z vprašalnikom, ki zajame pester in ob-sežen vzorec paremij in tudi govorcev. Poleg tega je ocena pogostno­sti paremij, kakršno kaže korpus, pogojena s tipom medija, žanrsko strukturo korpusa in drugimi dejavniki, o katerih smo razmišljali na koncu cetrtega poglavja. Opozoriti moramo še na široko polje preostale (nežanrske) stavc­ne frazeologije, ki v slovenšcini še ni dovolj raziskano. Ker je enote, kakršne so npr. Saj ni res, pa je, Ostalo je zgodovina in Fertig, Lojze, že frazeologom težko uzavestiti, bi za ta del stavcne frazeologije morali iz­delati tip vprašalnika, ki bi govorce vzpodbudil k cim bolj sprošcenemu in plodnemu navajanju takih enot. Za množicno zbiranje nežanrskih stavcnih frazemov bi morali razviti posebne strategije iskanja po jezi­kovnih korpusih, ker si pri njih ne moremo dosti pomagati z uvajalnimi sredstvi. Zato se sistematicna registracija takih enot kaže kot poseben metodološki in klasifikacijski izziv. Pomembno delo na podrocju pra­gmaticne frazeologije je opravila Nataša Jakop (2006). Že v teoretskih izhodišcih smo v okviru slovenske frazeološke terminologije opozori­li na strukturno mesto Toporišicevega termina recenica, ki odgovarja morda bolj jasni in z vidika neterminološke rabe žanrsko neobremenje­ni oznaki stavcni frazem (tudi v številnih svetovnih frazeologijah prim. Cermák 2001, 2007, 2009). Slovenska frazeologija bi po našem mne­nju veliko pridobila, ce bi pregovor prenehala dojemati in raziskovati kot glavno ali celo edino pojavnost nad mejo stavka, saj ima središcni položaj morda v paremiologiji, v širšem okviru stavcne frazeologije pa vsekakor ne. Kot glavni problem v zvezi z zajemanjem še neregistrirane frazeologije in paremiologije bi radi izpostavili vprašanje refleksije go-vorcev in odnosa do tradicionalnih žanrskih oznak, na katerega smo v našem delu pogosto naleteli. Zato bi bilo potrebno rezultate raziskav z anketiranjem kriticno ovrednotiti s sopostavitvijo strukture enot iz navedkov anketirancev s strukturo novih paremij, ki bi jih pridobili s posebnimi korpusnimi raziskavami. 6.2.2 Variantnost paremij v empiricnih raziskavah in slovaropisju Variante paremij iz obeh slovarskih virov smo najprej poenotili za po­trebe spletnega vprašalnika. Odlocilno merilo za razmejevanje variant od sopomenk je bilo, ali enoti izhajata iz skupne motivacije. Izjemo smo naredili le z vkljucitvijo dvojic komplementarnih variant. V vprašalni­ku smo anketirancem omogocili vpis variante. Variantnost je razvidna iz petega med možnimi odgovori v jedru vprašalnika, poleg tega pa se kaže tudi v naboru paremij, ki so jih anketiranci dopisali med odgovori na dodatna vprašanja po zakljucku ocenjevanja jedra vprašalnika. Poleg tega smo variantnost enot morali v cim vecji meri upoštevati pri iskanju slovenskih in slovaških paremij v jezikovnih korpusih. Tako raziskava z vprašalnikom kakor tudi korpusna raziskava sta prinesli vpogled v variantnost uslovarjenih paremioloških enot in tudi odnos uslovarjene (nicte) variante do variant(e), ki prevladuje(jo) v rabi. Že ob izdelavi paremiološkega minimuma se je izkazalo, da marsi­katera nicta varianta ne odraža stanja v rabi. Med njimi so tudi nekatere najbolj poznane enote slovenskega paremiološkega minimuma. Pribli­žno pri cetrtini paremij (235 enot, 25,6 %) iz izhodišcnega korpusa lahko pricakujemo, da se slovarska oblika obcutno razlikuje od oblike, ki prevladuje v rabi, saj je delež navedenih variant pri njih višji od pov­precja (1,6 %). Ostale tri cetrtine paremij iz izhodišcnega korpusa (683 enot, 74,4 %) so prejele od nic do pet vnosov variant. Delež odgovorov št. 5 tako v naši kakor tudi Durcevi raziskavi (2002) znaša okoli 2 % vseh odgovorov demografskega vzorca. V širši raziskavi te problemati­ke pri posodobitvi paremiološkega optimuma, ki jo bomo predstavili v naslednjem poglavju, se bomo oprli na podatke iz jezikovnih kor­pusov. Zaradi možnosti vpisa variantnih podob paremij ter predvsem zaradi dodatnih vprašanj, ki jih zastavljamo anketirancem po tem, ko izpolnijo jedro vprašalnika, lahko projekt razumemo ne le kot orodje empiricne raziskave temvec v širšem smislu tudi kot projekt zbiranja paremiološkega gradiva, ki je z vidika variantnosti pogosto zelo bogato. Pred zacetkom reševanja nismo želeli vplivati na intuicijo govorcev glede variantnosti enot. Hoteli smo pridobiti cim bolj spontane odzi­ve. Razlicni anketiranci imajo razlicno mnenje, kaj je varianta in kaj ne. Nekateri so verjetno sprejeli navedeno nicto varianto, tudi ce se je nekoliko razlikovala od variante, ki jo sami uporabljajo, drugi pa so variante dopisovali bolj dosledno, o cemer pricajo tudi navedki pravo­pisnih variant. Poleg manka navodil moramo upoštevati, da smo anke­tirancem prikazali knjižne variante paremij. Anketiranci so se nanje na­mrec vecinoma odzivali z variantami, kakršne uporabljajo v knjižnem sporazumevanju, za kar nam je po eni strani zaradi okrnjene sonde v pestrost pogovornih in narecnih variant lahko žal, po drugi strani pa je to z vidika uporabnosti sociolingvisticnih podatkov v okviru splošnega slovarja koristno. Zelo redki so vpisi variant z izrazito pogovornimi ali pa narecnimi prvinami npr. Kolkr znaš, tuk velaš. 219 114 51 24 16 9 7 4 2 3 2 2 1 Zanima nas, kaj vse lahko pomeni visok delež vpisanih variant, še pred tem pa, kakšen delež vpisanih variant lahko oznacimo za visok? Oglejmo si distribucijo pregovorov po intervalih, ki štejejo štiri odsto­tne tocke, v casu nastanka minimuma: 464 ŠTEVILOPAREMIJ 500 450 400 350 300 250 200 150 100 50 0 ŠTEVILONAVEDKOV Graf 13: Število navedkov variant Najvišji delež dodanih variant ima enota Izpred oci, iz srca (19,6 %). 219 enotam ni bila dodana nobena varianta. Okoli tri cetrtine enot izho­dišcnega korpusa (683 enot, 74,7 %) ima od nic do pet vnosov variant (1,6 % vseh odgovorov). Povprecno število variant na pregovor je 4,88. Nicta varianta paremij iz te skupine je ocitno tudi varianta, ki prevla­duje v rabi. Med 235 enotami v vseh nadaljnjih intervalih, ki obsegajo od 6 do 62 vnosov variant, lahko pricakujemo enote, katerih nicta vari­anta se razlikuje od prevladujoce enote v rabi, ali pa gre za soobstajanje primerljivo pogostih variant. Poudariti moramo, da samo število na­vedkov še ne pove veliko, saj si moramo pri vsaki enoti podrobno ogle-dati njihovo strukturo. Tudi enote v treh intervalih z najvišjim deležem dodanih variant (od 15 do 20 %) ne predstavljajo homogene množice, saj gre za: a) enote, pri katerih gre za obcutno razhajanje med nicto varianto in (eno samo) varianto, ki prevladuje v rabi, npr. Izpred oci, iz srca (Dalec od oci, dalec od srca); b) enote, pri katerih gre za vec variant, ki soobstajajo v rabi, npr. Pov-sod dobro, doma pa najboljše (Povsod lepo, a doma najboljše); c) enote, pri katerih so anketiranci v veliki meri dopisali sopomenke, npr. zastarela enota Kragulj kragulja ne uje (Vrana vrani ne izkljuje oci). Distribucijo enot po intervalih smo si ogledali tudi zato, ker so med enotami z najvec zapisanimi variantami tudi nekatere enote, ki smo jih obravnavali v zvezi s tematsko-konstrukcijskimi vzorci, z dovolj velikim vzorcem pa lahko o njih povemo kaj vec. Po merilih, ki smo jih dolocili glede teh vzorcev, smo v korpus vkljucili tako enoto Minuta izgubljena ne vrne se nobena kot tudi Ura zamujena je za vedno izgubljena. Druga je med anketiranci veliko manj poznana, namesto nje so navajali prvo ali pa varianto prve z leksikalnima sestavinama ura ali priložnost. Kljub temu in še nekaj podobnim primerom, v katerih so anketiranci ocitno v veliki meri prepoznali eno enoto kot varianto prve, smo se odlocili, da zaradi tega enot ne bomo izkljucevali. Paremija Kjer ni nic, tudi vojska ne vzame je znana 73,4 % anketiran­cev. Med petimi dodanimi variantami je v treh ohranjena leksikalna se­stavina vojska (npr. Ce nimaš nic, ti še vojska ne vzame), pri eni se pojavita vojska in voda (Ce ni, še vojska/voda ne vzame), pri eni pa zlodej (Ce ni, še zlodej ne vzame). Bolj zanimivi so odgovori pri manj znani (38,6 %) pa-remiji istega tematsko-konstrukcijskega vzorca Kjer nic ni, še cesar pravico izgubi. Med 33 dopisanimi enotami se je poleg 19 sopomenk (Kjer ni nic, tudi vojska ne vzame) znašlo 10 variant z nekakšno vmesno obliko med paremijama, ki ohranja sestavino cesar in zgradbo druge paremije (npr. Kjer ni nic, še cesar ne more vzeti; Kjer ni nic, še cesar ne vzame in Kjer ni nic, še cesar nima kaj vzeti). Poleg tega so anketiranci našteli še: Kjer nic ni, še cesar ne dobi; Ce nic ni, še voda ne vzame; Kjer ni nic, se nic vzeti ne more in Ce nimaš, ti še država ne vzame. Šele z upoštevanjem celotnega spektra možnih variant in korpu­snim preverjanjem indicev o variantnosti, ki smo jih pridobili s socio­lingvisticno metodo, najbolj zanesljivo dolocimo to, kar Durco (2014) imenuje ťparemiološka lemaŤ. Razmislimo lahko tudi o širšem pojmu ťfrazeološke lemeŤ, saj je variantnost znacilna tudi za besednozvezno raven in za nekatere povsem pragmaticne stavcne frazeme, ki spadajo v neparemiološki spekter slovenske stavcne frazeologije, npr. Kaj ceš/ hoceš lepšega/boljšega. Za dolocanje najbolj pogoste in s tem v slovarskem prikazu nicte variante lahko uporabimo pestro paleto pristopov, ki smo jih že prikazali. Menimo, da bi bilo tako v sodobnem frazeološkem slovarju kakor tudi v splošnem slovarju knjižnega jezika smiselno poleg nicte variante prikazati še nekaj najbolj pogostih variant – recimo tri ali štiri – ter jih v frazeološkem gnezdu hierarhicno razvrstiti po pogo-stnosti v jezikovnem korpusu. Tudi koncept novega razlagalnega slovarja slovenskega knjižnega jezika (Gliha Komac idr. 2015: 60–61, Gliha Ko-mac idr. 2016: 26–27, Jakop, Meterc 2016: 55–56) predvideva prikaz frazeoloških variant, ki so razvršcene po pogostnosti. 6.2.3 Sodobne oblike najbolj poznanih in pogostih slovenskih paremij – posodobitev paremiološkega optimuma v skladu s trenutno jezikovno rabo Paremiološki optimum, ki je objavljen na koncu tega dela, smo poso­dobili, tako da odraža današnjo jezikovno rabo. V krepkem tisku so navedene variante, ki sodec po podatkih iz jezikovnega korpusa Giga­fida danes prevladujejo v rabi. Ce se variante, v kakršnih so paremije zapisane v izhodišcnih virih, od njih razlikujejo, te navajamo v oklepaju v obicajnem tisku. Nekaj vec kot eni tretjini paremij v optimumu (106 enotam) smo spremenili podobo – izmed tega pri štirih samo zaradi koncnega locila. Ob tem smo uporabili podatke iz navedkov govorcev v vprašalniku ter korpusne podatke, ki smo jih pridobili (leta 2016) v korpusu Gigafida.78 V veliki vecini primerov so bili korpusni podat­ki odlocilni, kar pomeni, da se varianta, ki je navedena ob izhodišcni (iz SSKJ-ja, slovarja FSVPJ ali obeh virov) v jezikovnem korpusu naj­pogosteje pojavlja. Zelo pogosto je bila to varianta, ki je prevladovala med navedki govorcev v anketi, vendar ne vedno; tudi o razlogih za to razhajanje bomo spregovorili v nadaljevanju. Le pri nekaterih primerih izredno nizke pogostnosti v jezikovnem korpusu (manj kot 10 zgledov) ter posebno zahtevnih primerih, ki jim bomo nekaj pozornosti posve­tili kasneje, smo se odlocili, da se bomo pri izbiri variante za optimum ravnali le po njeni pogostnosti med navedki anketirancev. Posodobitev paremioloških enot lahko služi tudi kot vpogled v razkorak med slovar-skim stanjem in sedanjo rabo ter kot spodbuda za frazeografijo in pare-miografijo, v prvi vrsti v okviru Novega slovarja slovenskega knjižnega jezika, pa tudi v morebitnih frazeoloških slovarjih. Oglejmo si razlicne tipe variant, s katerimi smo posodobili opti­mum. Najbolj pogosto (v 50 primerih) gre v odnosu do oblike iz izho­dišcnega korpusa za sestavinsko variantnost (npr. Važno je sodelovati, ne zmagati namesto Pomembno je sodelovati, ne zmagati) ter (v 24 primerih) za kombinacijo sestavinske in skladenjske variantnosti (npr. Vsega lepega je enkrat konec namesto Tudi vse lepo mine). Redkejše so skladenjske va­riante (npr. Papir prenese vse namesto Papir vse prenese) pri desetih, obli­koslovne (npr. Nihce ni brez napak namesto Nihce ni brez napake) pri šestih in pravopisne variante (npr. Cez komot ga ni namesto Cez komod ga ni) pri štirih paremijah. Pojavljata se tudi kombinacija sestavinske in oblikoslovne variante v petih ter kombinacija sestavinske, oblikoslovne in skladenjske variantnosti v treh primerih. K problemu pravopisne varian­tnosti se bomo vrnili v nadaljevanju. Spreminjali smo tudi koncna locila, 78 V tem poglavju poleg uporabe korpusa Gigafida namesto korpusa FidaPLUS uporabljamo novejše sociolingvisticne podatke. Gre za stanje iz marca leta 2016, ko je vprašalnik v celoti izpolnilo 440 oseb, zaradi cim vecjega vzorca navedkov pa upoštevamo tudi delno izpolnjene anketne pole oziroma odgo­vore vseh 1973 do takrat v raziskavo vkljucenih anketirancev. Ena paremija je bila v tem obdobju deležna v povprecju 688 odgovorov. saj se paremije, ki so bile uslovarjene s klicajem, rabijo tudi s piko, zato smo primerom, kakršni so Karte na mizo, Deli in vladaj, Vsakemu svoje in Besede, besede, besede raje spremenili koncno locilo v piko, kar bi bila verjetno najboljša rešitev tudi v okviru slovarskega zapisa. Ponekod se je zapis koncnega locila razlikoval že pri obeh slovarskih virih za izhodišcni korpus. Paremija Kuj železo, dokler je vroce je bila v FSVPJ-ju zapisana s klicajem, v SSKJ-ju pa brez. Pri približno dveh tretjinah enot smo ohranili podobo, v kakršni so bile uslovarjene. Med njimi gre tako za enote, ki nimajo ustaljenih variant (npr. Kdor ne uboga, ga tepe nadloga in Videz vara), kakor tudi za enote, ki imajo variante, a so manj pogoste od izhodišcne oblike (npr. Dober glas seže v deveto vas, slab pa še dlje pri izhodišcni Dober glas seže v deveto vas). V optimumu smo naleteli tudi na variante, ki danes v rabi skorajda niso prisotne, smo pa s pomocjo korpusa lahko poiskali njihove najbolj pogoste sodobne variante, npr. Nasprotja se pri­vlacijo (ok. 100 zgledov v Gigafidi) namesto Nasprotja se privlacujejo (en zgled) in Za dežjem posije sonce (ok. 40 zgledov) namesto Za dežjem sonce sije (en zgled). V nekaterih primerih je varianta, ki je bila uslo­varjena v preteklosti, danes v rabi še prisotna, vendar v veliko manjši meri kot druga (glavna, nicta) varianta, ki jo navajamo v posodoblje­nem optimumu. Take variante so npr. Cas je zlato, Podarjenemu konju se ne gleda na zobe in Dvakrat da, kdor hitro da, ki so v sodobni rabi veliko redkejše od variant Cas je denar, Podarjenemu konju se ne gleda v zobe ter Kdor hitro da, dvakrat da. Pri mnogih primerih gre za enote, ki imajo v rabi nekaj mocno zastopanih variant. V primerih, kakršni so Ko/kadar macke ni doma, miši plešejo, Obleka dela/naredi cloveka in Kjer osel leži, (tam) dlako pusti je v primerjavi z zgoraj naštetimi primeri z vecjimi razlikami v pogostnosti bolj ocitno, da si je treba pomagati z jezikovnim korpusom. Menimo pa, da se jezikoslovec pri dolocanju osnovne (nicte) variante in drugih najpogostejših variant pri nobeni paremiološki enoti ne more opreti le na lastno intuicijo. Kot bomo videli, tudi sociolingvisticna raziskava pogosto ne zajame vseh najbolj pogostih variant, zato je ob delu z jezikovnim korpusom treba razmi­sliti o mnogih hipoteticno možnih variantah. Frazeograf torej svoje jezikovne intuicije ne ignorira, temvec jo upošteva v pravem trenutku, saj z njeno pomocjo lahko korpusna orodja uporabi v najvecji možni meri ter rezultate analize kriticno ovrednoti. Zlasti z zadnjimi naštetimi primeri lahko utemeljimo, zakaj je po naši oceni v slovarjih (ne le v frazeoloških, temvec tudi splošnih) treba prikazati variantnost frazemov tudi v okviru paremiologije. Verjetno bi bilo najbolj optimalno poleg osnovne (nicte) variante prikazati še tri najbolj pogoste variante, ce le vsaka izmed njih doseže pogostnostni prag za vkljucitev v slovar. Ob tem je treba upoštevati najrazlicnejše tipe variantnosti. Že ta naloga ni enostavna, pojavlja pa se tudi vpraša­nje, ali je pri relativno nizkih razlikah v pogostnosti zgledov v korpusu smiselno vztrajati pri pogostnosti kot odlocujocem merilu ali pa je bolj pomembno v slovar uvrstiti cim bolj razlicne variante. Drugo odlocitev bi lahko argumentirali z željo, da slovarskemu uporabniku posreduje-mo cim vec jezikovnega bogastva, vendar domnevamo, da bi se s takim pristopom ujeli v past, kajti še vedno bi bilo treba dolociti, kaj je dovolj ťpestroŤ in obenem še vedno dovolj reprezentativno. Zato se zdi, da bi bilo ob prizadevanju za enoten pristop k vsem frazemom treba ostati pri merilu pogostnosti in sicer tudi pri enotah, pri katerih se število variant v korpusu razlikuje komaj v enem ali nekaj zgledih. Ob tem seveda moramo biti pozorni še na neprototipne zglede, ki smo jih v našem delu že obravnavali. Navedimo primer poizvedbe glede pogostnosti pestre množice obstojecih in potencialnih variant v korpusu Gigafida: Ko macki stopiš na rep, zacvili. (20 zgledov) Ce macki stopiš na rep, zacvili. (19) Ce macki stopiš na rep, zamijavka. (7) Ce macku stopiš na rep, zacvili. (6) Ce macki na rep stopiš, zacvili. (6) Ko macki stopiš na rep, zamijavka. (5) Ce macku na rep stopiš, zacvili. (5) Ko macku stopiš na rep, zacvili. (4) Ko macki na rep stopiš, zacvili. (4) Ko macku na rep stopiš, zacvili. (3) Ce macki na rep stopiš, zamijavka. (1) Ce macku na rep stopiš, zamijavka. (1) Ko macku na rep stopiš, zamijavka. (0) Ko macki na rep stopiš, zamijavka. (0) Ce slovaropisec na prvo mesto postavi pestrost, se v danem primeru znajde v zadregi, ker se mora odlociti, ali je bolj pomembno, da pri­kaže variantnost nepolnopomenskih sestavin ko/ce, polnopomenskih sestavin zacvili/zamijavka ter macka/macek ali skladenjsko variantnost. Ce slovaropisec za glavno merilo izbere pogostnost, pa se mora sooci-ti s problemom majhnih razlik oz. celo variant z enako pogostnostjo v korpusu, kot je razvidno iz zgornjega primera. Ker je še tako velik jezikovni korpus še vedno samo približen odraz jezikovne rabe, pa je pravzaprav problem razlik v pogostnosti veliko širši in tako tudi vecje razlike v pogostnosti ne moremo razlagati kot absolutne dokaze temvec kot indice, ki nam pomagajo, da prikažemo to, kar je v jeziku najbolj reprezentativno. Na ta nacin je treba gledati tudi na glavne oz. nicte variante, saj ne gre za oblike, ki bi jih frazeograf hotel prikazati kot bolj priporocljive od preostalih uslovarjenih variant iste enote, temvec le kot najbolj znacilne. Zato bi bilo kljub primerom, kakršen je zgornji, dobro namesto subjektivnega merila pestrosti v najvecji možni meri slediti merilu pogostnosti, za hierarhijo med tipi variantnosti pa se odlociti šele pri primerih z izenaceno pogostnostjo na koncu seznama najbolj pogostih variant, kakršni sta Ce macku stopiš na rep, zacvili in Ce macki na rep stopiš, zacvili. V prid sestavinski variantnosti se lahko odlocimo zaradi želje po povezavi tega frazema s slovarsko iztocnico macek. Oglejmo si še skrajen primer variantnosti. Med odgovori je najbolj pogosta oblika Ponudiš prst, vzame roko s petimi zgledi, poleg nje pa sta bili vec kot enkrat – obe le dvakrat – navedeni le še varianti Ponudiš prst, pa vzame roko in Ponudiš prst, zagrabi roko. Da gre za res skrajen primer variantnosti, se lahko prepricamo, ce si ogledamo preostale na­vedke. Najprej navedimo variante z glagolom ponuditi: Ponudiš prst, vzamejo celo roko. Ponudiš prst, vzame pa roko. Ponudiš prst, pa zagrabi roko. Ponudiš prst, te zgrabi za roko. Ponudiš prst, pograbijo roko. Ponudiš prst, pa ti odtrga roko. Ponudiš prst, odgrizne roko. Ponudiš prst, a odgrizne roko. Ponudiš prst, pa ti vzame celo roko. Ponudiš prst, vzame celo roko. Ponudiš prst, prime te za roko. Ponudiš prst, on vzame celo roko. Ponudiš prst, pa zgrabi celo roko. Ponudiš prst pa ti odtrga roko. Ponudiš mu prst, vzame pa roko. Ponudiš mu prst pa vzame roko. Ponudiš mu prst pa vzame celo roko. Ponudiš mu prst, on te zgrabi za roko. Ponudiš mu prst, zgrabi pa roko. Ponudiš mu prst, pa zgrabi roko. Ponudiš mu prst, pa zagrabi roko. Ponudiš mu prst, vzame pa celo roko. Ponudiš mu prst, pa ti odgrizne roko. Ponudiš mu prst a on hoce roko. Ponudu si prst, vzel ti je roko. Ponudil sem mu prst, on pa je zagrabil celo roko. Ce mu ponudiš prst, zgrabi celo roko. Ce mu ponudiš prst, bo hotel roko. Ce mu ponudiš prst, bo roko prijel. Ce mu ponudiš dlan, bo roko vzel. Ce mu ponudiš prst, hoce celo roko. Ce ponudiš prst, bo hotel roko. Mu ponudiš prst, pa te bo za roko prijel. Mu ponudiš prst, hoce roko. Ti ponudiš prst, on zagrabi celo roko. Ti mu ponudiš prst, pa hoce celo roko. Nekomu ponudiš prst, in bo vzel celo pest. Prst mu ponudiš, pa ti roko vzame. Med navedki najdemo še variante z glagoli dati, pokazati, podati, pomo­liti in vreci ter brez prvega glagola: Daš mu prst, vzame roko. Daš mu prst, pa ti roko vzame. Daš prst, pa ti vzame celo roko. Daš prst, ti odtrga roko. Daš prst, on prime za roko. Daš mu prst, pa ti vzame roko. Daš mu prst, vzame roko. Ce mu prst daš, ti roko vzame. (Ce) mu daš prst, pa ti še roko (ramo) vzame. Ce mu daš prst, ti vzame roko. Ce mu daš prst, ti bo odgriznil roko. Ti mu daš prst, on ti odgrizne roko. Ti mu daš prst, on pa bi celo roko. Ti mu pokažeš prst, on pa zgrabi celo roko. Pokažeš mu prst, pa te zgrabi za roko. Pokažeš mu prst, pa zgrabi celo roko. Pokažem ti prst, ti hoceš roko. Ce mu prst pokažeš, te bo za roko zgrabil. Ce mu pokažeš prst, te bo zgrabil za roko. Ce mu pokažeš prst, bo hotel celo roko. Ce mu prst pokažeš, ti bo roko vzel. Pokažeš mu prst, pa ti roko poje. Ce mu prst podaš, te bo za roko prijel. Cloveku pomoliš prst, on pa zgrabi celo roko. Vržeš mu kost, pa te zgrabi za roko. Ti njemu prst, on tebi roko. Ti njemu prst, on hoce celo roko. Prst – roka. Situacija v jezikovnem korpusu je podobna, v njem pa najdemo tudi mnoge variante, ki jih med navedki v anketi ni, npr. Ce ponudiš prst, ti gre roka. Presenetljivo pa je, da v korpusu Gigafida ne najdemo oblike, ki je bila najbolj pogosta med navedki anketirancev. Najbolj pogosta oblika v korpusu Gigafida je z vsega štirimi zgledi Ponudiš prst, zagra­bijo roko. Sociolingvisticno dolocena paremiološka lema se torej lahko tudi ob mocnem odzivu anketirancev precej razlikuje od korpusno do­locene leme. Na prevlado ene izmed variant lahko vplivajo popularizatorji. Zdi se, da je tako v primeru enote Lahko je biti poveljnik po bitki (nicta va­rianta iz SSKJ-ja) in pesmi Po bitki so generali vsi skupine Pepel in kri (1976). Že ob ustvarjanju paremiološkega optimuma v korpusu Fida-PLUS med 114 zgledi nismo našli niti ene enote z leksikalno sestavino poveljnik. Enota je znana 82,3 % anketirancev in je po poznavanju na 276.mestu: 1. poznam in uporabljam: 114 | 36,1 % 2. poznam, a ne uporabljam: 105 | 33,2 % 3. ne poznam, a razumem: 54 | 17,1 % 4. ne poznam in ne razumem: 2 | 0,6 % 5. poznam varianto: 41 | 13 % Razen ene sopomenke, ki je bila dodana kot varianta, ima vseh 40 pre­ostalih variant sestavino general. Da bi potrdili tezo o vplivu populari­zatorja, bi si seveda morali ogledati vire iz casa pred izidom pesmi leta 1976. Kot povzema Michelizza (2015: 199–200), iz listkovnega katalo­ga za SSKJ izvemo, da se je na zacetku sedemdesetih let enota v SSKJ komaj uvrstila in da so redaktorji izvedli manjšo anketo, ki je pokazala, da enoto poznata samo dva izmed enajstih anketirancev. Da je najbolje primerjati anketno in korpusno pridobljene podatke je razvidno iz primerov, v katerih anketiranci niso navedli dolocene variante, ki je glede na korpusno gradivo sicer dokaj pogosta (Še slepa kura najde poleg Tudi slepa kura zrno najde). Pri takih primerih gre po­gosto za nepolnopomenske sestavine, treba pa je poudariti, da se tudi na manjkajoce nepolnopomenske sestavine anketiranci mocno odzovejo, ce te vplivajo na ritem paremije. Frazeologi ugotavljajo, da paremije v svojem razvoju težijo k izenacitvi števila zlogov na levi in desni strani oz. k harmoniji zlogov (Lückert 2014: 187). Variante z enakim številom zlogov na obeh straneh so pogosto najbolj številcne. Oglejmo si odziv anketirancev na varianto najbolj poznane enote v našem vprašalniku, ki nacela harmonije zlogov ne izpolnjuje. V levem stolpcu predstavlja-mo varianto iz SSKJ-ja brez zaimka ta s podatki o njeni poznanosti med govorci ter navedeno varianto s številom navedkov, v drugem stolpcu pa pogostnost obeh variant v jezikovnem korpusu Gigafida. Vse enote so zaradi vecje preglednosti opremljene tudi s številom zlogov v drugem oklepaju: Kdor išce, najde. (3 : 2) (99,3 %) Kdor išce, ta najde. (3 : 3) (ok. 130) Kdor išce, ta najde. (3 : 3) (53) Kdor išce, najde. (3 : 2) (ok. 20) Varianta, ki so jo dopisali številni anketiranci, v rabi sodec po korpusu mocno prevladuje. V naslednjem primeru gre za paremijo z vec varian­tami s harmonijo zloga: Kdor zna, pa zna. (2 : 2) (96,3 %) Kdor zna, pac zna. (2 : 2) (188) Kdor zna, pac zna. (2 : 2) (8) Kdor zna, pa zna. (2 : 2) (55) Kdor zna, zna. (2 : 1) (5) Kdor zna, zna. (2 : 1) (40) Kdor zna, ta zna. (2 : 2) (4) Kdor zna, ta zna. (2 : 2) (11) Opazimo lahko, da v rabi prevladuje drugacna varianta od te, ki je bila uslovarjena v SSKJ-ju. Odziv anketirancev odgovarja rabi, ki jo potrjuje korpus, in je tudi v tem primeru kar mocan, ceprav ne tako kot v prej­šnjem primeru, ko jim je bila predstavljena varianta brez harmonije zlo-gov. Naslednji primer pa kaže, kako se na izhodišcno enoto s harmonijo zlogov anketiranci sploh niso odzvali z navedki, ceprav v rabi najdemo tudi (veliko manj pogoste) variante brez harmonije zlogov: Kdor caka, docaka. (3 : 3) Kdor caka, docaka. (3 : 3) (290) / Kdor caka, tudi docaka. (3 : 5) (9) / Kdor caka, ta docaka. (3 : 4) (7) / Kdor caka, ta tudi docaka. (3 : 6) (1) S pomocjo navedkov anketirancev ter korpusnega gradiva se vrnimo še k problemu pravopisnih variant. Najprej se posvetimo vprašanju zapisa lastnoimenskih sestavin z veliko ali malo zacetnico. Stramljic Breznik in Novak ugotavljata, da glede tega besednozvezni frazemi kažejo ťveliko stopnjo variabilnostiŤ ter s primerjavo korpusnega gra-diva in opisov v Slovarju slovenskih frazemov opažata težnjo po zapisu z veliko zacetnico: Tak zakljucek omogocajo rezultati opravljene analize: (a) visoko šte­vilo frazemov, ki v korpusno potrjeni rabi sledi v SSF predvideni ve­liki zacetnici; (b) pri dvojnicnih možnostih v SSF je v korpusu višji odstotek zapisov z veliko zacetnico; (c) delež zapisov z malo zacetni-co je v korpusu pri tistih frazemih, v katerih SSF predvideva veliko zacetnico, opazno manjši. (Stramljic Breznik, Novak 2015: 45) Poudarimo, da gre v omenjeni raziskavi predvsem za besednozvezne frazeme. Oglejmo si nekaj primerov iz našega paremiološkega gradiva. Prešernova krilatica je v SSKJ-ju zapisana v obliki Le cevlje sodi naj Kopitar!. Znana je bila 86 % govorcev, vkljucenih v anketo. Pravopi­sno varianto z malo zacetnico so navedli samo trije izmed njih, kar je presenetljivo, glede na to, da ta (neoriginalna) varianta v pisni rabi, kot kaže, mocno prevladuje. Kopitar z veliko zacetnico se kot sestavina te paremije v korpusu pojavi 59-krat, z malo zacetnico pa kar 230-krat. Preostalih 20 korpusnih zgledov je v celoti zapisanih z velikimi tiska­nimi crkami. Razmerje med variantama, kakršno potrjuje korpus, pa se zrcali v navedkih anketirancev, ki jim je bila predstavljena zastarela paremija z enako motivacijo Cevljar ostani pri svojem kopitu. Enoto z malo zacetnico je navedlo 44 anketirancev, varianto z veliko le 11. Me-nimo, da bi bilo v slovarju treba uslovariti obe varianti. Na pravopisno variantnost naletimo tudi pri paremijah s sestavino bog. Pri enotah bog/ Bog je dal, bog/Bog je tudi vzel ter Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in bogu/Bogu, kar je božjega prevladuje zapis z veliko zacetnico. Pri enoti Cez komod ga ni so se anketiranci mocno odzvali z navedki pravopisne variante, ki tudi sodec po korpusnih podatkih v rabi prevladuje nad nicto varianto iz SSKJ-ja: 0 Cez komod ga ni. (78,5 %) 0 Cez komot ga ni. (6) 1 Cez komot ga ni. (17) 1 Cez komod ga ni. (3) 2 Ni ga cez komot. (2) 1 Ni ga cez komot. (3) 3 Cez kamot ga ni. (1) / 3 Cez na komod ga ni. (1) / Šibka tocka vprašalnika je v tem, da se je okoli pet enot (npr. Bolje zlepa kakor zgrda ter Brez setve ni žetve), kot smo omenili v cetrtem poglavju, verjetno prebilo v paremiološki minimum ter optimum samo zato, ker so anketiranci ocenili, da jih poznajo, glede na izredno nizko pogostnost teh enot in njihovih variant v jezikovnem korpusu pa sklepamo, da gre le za poznavanje zelo podobnih enot (npr. Kdor noce zlepa, mora zgrda ter Kar kdo seje, to bo tudi žel). Ta dejavnik je verjetno vplival tudi na poznanost enot Kar je storjeno, je storjeno ter Cas je najboljši ucitelj, ki ju v jezikovnem korpusu ne najdemo. Na predzadnje mesto paremiološkega optimuma smo namesto prve izmed njiju vkljucili paremijo Ti oceta do praga, sin tebe cez prag, ki je bila pred tem na 301. mestu po poznanosti. Zanjo na žalost nimamo podatkov o pogostnosti v korpusu FIdaPLUS, v korpusu Gigafida pa najdemo 15 zgledov. Tudi enoto Cas je najboljši ucitelj, ki se je nahajala na koncu optimuma, smo iz njega izlocili in namesto nje na konec seznama dodali Po jutru se dan pozna, edino paremijo izven izhodišcnega korpusa, ki se je med odgovori na zakljucna vprašanja vprašalnika pojavila vec kot petkrat. Omenimo pa, da enote Brez setve ni žetve v korpusu FidaPLUS nismo našli, v Gigafidi pa smo zanjo že našli en zgled. Prav tako smo našli dva zgleda paremije Enako se z enakim druži, ki je v FidaPLUS nismo zasledili. Kot smo že omenili, anketiranci razen redkih izjem niso navajali narecnih variant in med navedki prevladujejo knjižne variante. Glede na to, da smo pri posodobitvi seznama tristotih najbolj poznanih in po­gostih slovenskih paremij izhajali iz jezikovnega korpusa, so variante, ki so prikazane v njem, v veliki vecini v knjižni podobi. Poudarimo, da je za vkljucitev frazeološke enote v splošni slovar bistveno, da lahko s pomocjo korpusnih zgledov dokažemo, da enota deluje v knjižnem so-besedilu, pa ceprav gre za enoto s sestavinami, ki niso knjižne, npr. Gli-ha vkup štriha. Primer neknjižnih prvin v variantah, ki bi se po našem mnenju lahko uvrstile v slovar, so neknjižne sestavine, ki so za doloceno paremijo bistvene zaradi glasovnega ujemanja, npr. glagol v paremiji Lastna hvala se pod mizo vala. Korpus kaže, da kljub nezanemarljivemu številu zgledov rabe s sestavino v oblikah vala (12) in val'a (6) v pisni rabi prevladuje poknjižena oblika valja (16 zgledov), pri cemer je tre­ba upoštevati možnost hiperkorekcije pisca ali pa lektorskega posega. Podobno velja za varianto z neknjižno sestavino biznis (97 zgledov), ki kljub prevladi variante Posel je posel (148) prav tako deluje v knjižnem besedilu, kar je razvidno iz korpusnih zgledov: Najprej je bilo treba pošteno napojiti kupca, nato so zadeve tekle kot po maslu. Pa cetudi z goljufijo: domacini so srkali borovnicev sok, gostje pa metliško crnino. Biznis je biznis. Tako se nekatere banke z obcinami dogovarjajo o subvencioni­ranju posojil, kar pomeni, da bodo najemniki kreditov realno odplacali toliko, kot so kredita dobili, zaslužek pa bodo bankam krile obcine. Banke tako ne bodo nic izgubile in ob tem reklama z nepovratnimi sredstvi precej zbledi. Ja, biznis je biznis, pa ceprav potresni. (Gigafida) Ce izhajamo iz korpusa, sledimo odlocitvam piscev ter s tem vcasih tudi hiperkorekciji. Po drugi strani pa enot ne prirejamo, tako da bi se nam v okviru sodobnega korpusnega pristopa k izdelavi slovarja na drugi strani npr. ne bi privošcili samovoljnega spreminjanja frazema imeti (cesa) poln kufer v imeti (cesa) poln kovcek. O moci reklame v vlogi popularizatorja smo v tem delu govorili; tudi v navezavi na paremijo, ki smo jo v paremiološkem optimumu navedli v obliki Najprej štalca, potem pa kravca, kar je danes reprezentativna podoba paremije poleg variante Najprej kravca, pol pa kravca, v preteklosti pa je bila uslovarje­na kot Najprej štalica, potem kravica. 6.2.4 Pomenska razsežnost paremij v empiricnih raziskavah in slovaropisju Razmišljanje o pomenskem opisu paremij v slovarju lahko naveže-mo na to, kar smo zapisali ob pregledu teoreticnih izhodišc. Pare-mije predstavljajo ťorodja za soocanje s ponovljivimi vzorci situacijŤ (Burke 1941: 256), besedilne enote, ki posredujejo ťbolj ali manj zakljuceno miselŤ in imajo lahko ťdidakticno poslanstvoŤ (Mlacek 1983: 131) oziroma gre za ťmoralno-eticne obrazceŤ ter ťtradicio­nalne stereotipe samozavedanja in samoidentifikacije dolocene sku­pnostiŤ (Kržišnik 2008: 38). Pomenski opis paremij je po sodobnih frazeografskih smernicah najbolje opreti na korpusne (Steyer 2014: 216, Durco, Steyer, Hein 2015: 43–45) ter druge empiricne raziskave. Intuitivna presoja fraze­ografa s tem ni vec osrednje merilo, je pa pomembna pri kriticni oceni empiricno pridobljenih podatkov. Ponekod, ceprav redko, so anketi­ranci v rubriki za variante navedli tudi kakšen komentar glede pome­na enote. Zanimiv je navedek ob enoti Lastna hvala se pod mizo vala: ťHvala se pod mizo val(j)a – vendar smo pregovorno enoto uporabili v kontekstu, ko se je pricakovalo, da se boš zahvalil in se tega sam nisi spomnil.Ť Zgledi rabe v jezikovnem korpusu Gigafida sicer rabe pre­govora v taki situaciji ne potrjujejo, ni pa izkljuceno, da je pri enoti z izgubo sestavine lastna prišlo tudi do rabe v tej funkciji. Ob tem lahko pritrdimo Kathrin Steyer (2014: 208), ki pravi, da podatek o pregovoru v jezikovnem korpusu lahko predstavimo kot dokaz, obratno pa odso­tnost nekega podatka v njem zaradi specificne (predvsem publicisticne) strukture korpusa ni dokaz, da nekaj v rabi ne obstaja. Do tako izra­zitih sprememb funkcije paremije sicer prihaja redkeje, vseeno pa nas primer opozarja, da moramo biti pozorni na spekter situacij, v katerih se neka paremija lahko uporabi. Frazeologi opozarjajo na pragmaticne vidike rabe pregovorov (Kržišnik 2006, Jesenšek 2011, 2014: 144, Steyer 2014: 216–217), ki so sicer bistveni za neparemiološki pol frazeologije (Jakop 2006: 64, Kr-žišnik 2007: 141), npr. izražanje spodbude s pragmaticnim frazemom Glavo pokonci. Tudi koncept novega slovarja slovenskega knjižnega je­zika poudarja pomensko in pragmaticno razsežnost pomena paremij (Gliha Komac idr. 2015, Gliha Komac idr. 2016, Jakop, Meterc 2016). Nekatere paremije bi bilo v slovarju dobro opremiti tako s pomenskim kakor tudi s pragmaticnim opisom: Beseda ni konj izraža, da je za dosego cilja treba hotenje izraziti; izraža spodbudo h govornemu dejanju; Lastna hvala – cena mala izraža, da po hvaljenju ne moremo soditi o dejanski kakovosti necesa; izraža prezir. Cas tece izraža, da cas hitro mineva; izraža spodbudo, da se kaj opra-vi hitreje; Cas je denar izraža, da je cas veliko vreden; izraža spodbudo, da se kaj opravi hitreje. Zadnja dva primera kažeta, kako sta si enoti lahko po pragmaticni funkciji enaki, ceprav s strogo semanticnega vidika nosita drugacno sporocilo. S pomocjo jezikovnih korpusov lahko preverimo semanticne in pragmaticne prvine paremij v dejanski rabi. Trenutno gre predvsem za možnost dovolj natancnega preverjanja pisne rabe. Jezikoslovec se pri zgolj intuitivnem dolocanju pomena paremije zanaša na lasten je­zikovni cut, s katerim sicer težko popolnoma zgreši dejanski pomen enote, je pa zelo možno, da ga zoži le na del pomena ali le na dolocen del spektra situacij, ki ga paremija opisuje. Po naši oceni je do tega po­gosto prihajalo v dosedanji paremiografiji, slovenska pa v tem smislu ni izjema. Prevec konkretizirane pomenske razlage frazemov v SSKJ-ju je kritizirala že Kržišnikova (1988: 160–161). Pregovor Boljši je vrabec v roki, kakor golob na strehi je v SSKJ-ju na primer opremljen s pomenski opisom ťkoristneje je imeti malo, a zares, kakor pa veliko pricakovati, a ne dobitiŤ, ki poudarja predvsem kolicino, podobno pa je v novem slo­vaškem splošnem slovarju SSSJ (Slovník súcasného slovenského jazyka): ťradšej mat menšiu vec, ale istúŤ. Zgledi v korpusu nazorno kažejo, da gre pogosto za vprašanje kakovosti, zato bi bil verjetno bolj primeren splošnejši opis ťizraža, da se je treba sprijazniti s slabšo izmed dveh mo-žnosti, ce je lažje dosegljiva ali edina dosegljivaŤ. Oblika izraža je primerna za uvajanje opisa pomena pregovorov, pri katerih gre ponavadi za mnenje, prepricanje oziroma nauk. Vseeno se zdi, da bi bilo odvec eksplicitno navajati tako kategorijo v pomenskem opisu npr. ťizraža prepricanje, da se je treba sprijazniti s slabšo izmed dveh možnosti, ce je lažje dosegljiva ali edina dosegljivaŤ. Za opredelitev pomena paremiološkega fonda v slovarju bi verjetno zadošcale tri oblike pomenskega opisa. Poleg oblike izraža, ki lahko služi tako za opis pra­gmaticne funkcije paremij ter pragmaticnih stavcnih frazemov, kakor tudi za opis vecine enot, ki jih oznacujemo kot pregovore, se izkaže, da za del paremiologije potrebujemo posebno formulacijo. Gre za enote, ki bi jih glede na merila, ki smo jih v našem delu že izpostavili, vecinoma najlažje opredelili za reke, saj nastopajo bolj v vlogi oznacevalcev situa­cij kot njihovega interpretiranja ali vrednotenja: Beseda je dala/da besedo opisuje situacijo, ko pogovor pripelje do neke odlocitve; Kdor nima v glavi, ima v petah opisuje situacijo, ko nekdo zaradi nepremišljenega dejanja, zlasti, ce na kaj pozabi, mora opraviti do-datno pot; Kocka je padla opisuje situacijo, ko pride do kljucnega dogodka ali odlocitve; Operacija uspela, pacient umrl opisuje situacijo, ko pozitivno vre­dnotenje ne odraža dejanskosti. Oznako lahko v pomenskem opisu dopolnjujemo z opisom pragmatic­ne funkcije: Nic novega pod soncem opisuje situacijo, ko se kaj dlje casa ne spre­meni, izraža, da govorec ni presenecen. Slab zacetek, dober konec opisuje situacijo, ko se dogajanje, ki se je zacelo težavno, konca ugodno; izraža olajšanje. Svet je majhen opisuje situacijo, ko v nekem okolju, zlasti v tujini, govorec naleti na nekoga ali nekaj iz povsem drugega, zlasti doma-cega okolja; izraža presenecenje. Upanje umira zadnje opisuje situacijo, ko clovek dolgo goji upanje; izraža spodbudo. Kot smo opozorili že v uvodnih razmišljanjih tega dela, meje med pa-remiološkimi žanri niso ostre in nekatere enote lahko ustrezajo tako merilom enega kot tudi drugega paremiološkega žanra. Zato je pri ne­katerih enotah za bolj celosten pomenski opis koristno kombinirati for-mulaciji izraža in opisuje situacijo: Iz malega raste veliko izraža, da po dolocenih znamenjih lahko pre­sodimo, v kaj se bo nekaj razvilo; opisuje situacijo, ko se kaj stop-njuje;Še slepa kura zrno najde izraža, da se je vcasih treba zanesti na sre-co; opisuje situacijo, ko se nekomu nekaj posreci kljub nasprotnim pricakovanjem; V tretje gre rado izraža prepricanje, da nekaj mora uspeti v tretjem poskusu; opisuje situacijo, ko nekaj uspe v tretjem poskusu. V ustvarjanju teh pomenskih opisov smo izhajali iz zgledov rabe pare-mij v jezikovnem korpusu. Iz korpusnih zgledov so izhajali tudi avtorji pomenskih opisov na portalu Sprichwort-Plattform (Jesenšek 2011), zato je ta projekt primer sodobnega pristopa k pomenskemu opisu pare-mij. Portal vecinoma uporablja drugacno uvodno formulacijo (recemo), ki poudarja situativnost paremije, ponekod pa tudi izrazimo prepricanje ali poudarimo. Pomenski opisi so daljši kot v klasicnih slovarjih, kakr­šen je SSKJ, in povecini tudi od zgoraj navedenih pomenskih razlag, v katerih smo se trudili ohraniti kar se da strnjen slog. Obenem pa so pomenski opisi zaradi upoštevanja ne le semanticnih, temvec tudi pra­gmaticnih prvin dokaj podobni tem, ki smo jih navedli zgoraj: Cas je denar. S pregovorom izrazimo prepricanje, da ima cas denar-no vrednost in da je z njim treba gospodarno ravnati. Poimenuje nacelo ravnanja ali poslovanja, ki vodi v poslovni oziroma financni uspeh. Kdor nima v glavi, ima v petah recemo, kadar je kdo pozabljiv ali premalo zbran in mora zato opraviti vec poti ali kaj ponoviti. S prego­vorom na splošno izrazimo prepricanje, da je za pozabljivost, raztrese­nost, malomarnost potrebno placati, vcasih tudi z denarjem.Še slepa kura zrno najde recemo, kadar kdo nepricakovano, po naklju-cju uspe ali kaj doseže. S pregovorom lahko izražamo tolažbo. Upanje umre zadnje recemo, kadar kdo ne obupa niti po številnih slabih izkušnjah in do konca, neomajno verjame v uspeh ali dober izid cesa. Za slovaropisje so zanimiva tudi pomenska razmerja med paremijami. Zanje lahko tudi v okviru enega jezika uporabimo tipologijo frazeolo­ških ustreznic, ki smo jo podrobno predstavili v okviru medjezikovne primerjave. O nekaterih pomenskih razmerjih med slovenskimi pare-mijami se lahko prepricamo že iz rezultatov sociolingvisticne raziskave. Anketiranci so med variantami vcasih zapisali sopomenke, delne so-pomenke, pa tudi nadpomenke in podpomenke. Takih navedkov je v naši podatkovni bazi tako malo, da si upamo trditi, da na velik vzorec, kakršen imamo, bistveno ne vplivajo. Vseeno pa je tudi to dragoceno frazeološko gradivo. Tudi to podatkovno zbirko lahko uporabimo za iskanje frazemov, ki morda ustrezajo merilom za uslovarjenje. Za ugotavljanje pomenskih razmerij je uporaben jezikovni korpus. Ne le, da lahko na velikem številu primerov rabe opazujemo, kako se dve paremiji obnašata v množici sobesedil in situacij oziroma v ka­kšnem razmerju sta njuni heterosituativnosti. V ta namen je koristno beležiti sopojavitve oziroma veriženje tako sopomenskih kot tudi nad­pomenskih, protipomenskih ipd. paremij, kakršnega smo na številnih primerih pokazali v cetrtem poglavju. 7 seznam najbolj Poznanih in Pogostih sloVenskih PregoVoroV in sorodnih Paremij (Paremiološki oPtimum) 1. Denar je sveta vladar. SSKJ in FSVPJ 99,3 439 2. Jabolko ne pade dalec od drevesa. SSKJ in FSVPJ 99,1 313 3. Bolje vrabec v roki kot golob na strehi. SSKJ in FSVPJ 99 323 (Boljši je vrabec v roki kakor golob na strehi.) 4. Po toci zvoniti je prepozno. SSKJ in FSVPJ 99,4 237 5. Vaja dela mojstra. SSKJ in FSVPJ 98,7 386 6. Pocasi se dalec pride. SSKJ in FSVPJ 99,4 217 7. V tretje gre rado. SSKJ 98,4 573 8. Iz te moke ne bo kruha. SSKJ 99 261 9. Pustimo casu cas. SSKJ 98,4 393 10. Vsi za enega, eden za vse. SSKJ 98,8 243 11. Kdor caka, docaka. SSKJ in FSVPJ 99 207 12. Nobena juha se ne poje tako vroca, SSKJ 99,1 196 kot se skuha. 13. Zarecenega kruha se najvec poje. SSKJ in FSVPJ 99,3 185 14. Ni vse zlato, kar se sveti. SSKJ in FSVPJ 98,7 245 15. Konec dober, vse dobro. SSKJ in FSVPJ 98,4 312 16. O tem civkajo že vrabci na strehah. SSKJ 98,1 617 17. Ljubo doma, kdor ga ima. SSKJ in FSVPJ 98,7 240 18. Nesreca nikoli ne pociva. SSKJ in FSVPJ 98,4 253 19. Cas celi rane. SSKJ 99,4 150 20. Dober glas seže v deveto vas. SSKJ in FSVPJ 98 397 21. Malo denarja, malo muzike. SSKJ in FSVPJ 99,1 160 (Za malo denarja malo muzike.) 22. Bolje pozno kot nikoli. SSKJ 98,7 181 23. Dobrota je sirota. SSKJ in FSVPJ 98,4 203 24. Oko za oko, zob za zob. SSKJ in FSVPJ 97,8 327 25. Vec glav vec ve. SSKJ 99,4 138 26. Zdrav duh v zdravem telesu. SSKJ in FSVPJ 98,1 255 27. Vsak je svoje srece kovac. SSKJ 98,4 196 28. Obljuba dela dolg. SSKJ in FSVPJ 98,1 251 29. Zrno na zrno pogaca, kamen na SSKJ in FSVPJ 99,3 138 kamen palaca. (Zrno do zrna pogaca, kamen do kamna palaca.) 30. Za dežjem posije sonce. SSKJ in FSVPJ 98 295 (Za dežjem sonce sije.) 31. Kdor prej pride, prej melje. SSKJ in FSVPJ 98,4 190 32. To je pa druga pesem. SSKJ 97,7 373 33. Ljubezen gre skozi želodec. SSKJ in FSVPJ 98,1 227 34. Lepa beseda lepo mesto najde. SSKJ in FSVPJ 99,4 127 35. V slogi je moc. SSKJ in FSVPJ 97,5 316 36. Kuj železo, dokler je vroce. SSKJ 98,5 144 37. Obleka naredi cloveka. SSKJ in FSVPJ 97,5 298 (Obleka dela cloveka.) 38. Kovaceva kobila je vedno bosa. SSKJ 97,8 204 (Kovaceva kobila je zmeraj bosa.) 39. Kjer se prepirata dva, tretji SSKJ in FSVPJ 99,4 114 dobicek ima. 40. Ena lastovka še ne prinese SSKJ in FSVPJ 98,2 173 pomladi. (Ena lastovka ne naredi pomladi.) 41. Na napakah se ucimo. SSKJ in FSVPJ 98,1 183 42. V tem grmu tici zajec. SSKJ in FSVPJ 96,8 396 43. Podarjenemu konju se ne gleda v SSKJ in FSVPJ 97,8 195 zobe. (Podarjenemu konju se ne gleda na zobe.) 44. Laž ima kratke noge. SSKJ 98,4 141 45. Receno – storjeno. SSKJ 97,1 300 46. Kdor drugemu jamo koplje, sam va- SSKJ in FSVPJ 99 113 njo pade. (Kdor drugim jamo koplje, sam vanjo pade.) 47. Kar se Janezek nauci, to Janez zna. SSKJ 99 106 48. Klin se s klinom izbija. SSKJ 99,3 96 49. Kdor išce, ta najde. (Kdor išce, najde.) SSKJ in FSVPJ 99,7 86 50. Okusi so razlicni. SSKJ 96,8 263 51. Volk sit in koza cela. (Naredi tako, da SSKJ in FSVPJ 95,6 619 bo volk sit in koza cela.) 52. Vsake oci imajo svojega malarja. SSKJ 97,5 195 53. Važno je sodelovati, ne zmagati. SSKJ 97,8 161 (Pomembno je sodelovati, ne zmagati.) 54. Navada je železna srajca. SSKJ in FSVPJ 97,7 180 (Stara navada, železna srajca.) 55. Vsak zacetek je težak. SSKJ in FSVPJ 97,4 202 56. Cas je denar. (Cas je zlato.) SSKJ in FSVPJ 96,5 270 57. Nikoli ni prepozno. SSKJ 97,8 159 58. Le cevlje sodi naj kopitar. SSKJ 97,7 166 (Le cevlje sodi naj Kopitar!) 59. Noc ima svojo moc. SSKJ 98,1 140 60. Kar je prevec, je prevec. SSKJ in FSVPJ 96,5 242 61. Kocka je padla. SSKJ 96,9 202 62. Casi se spreminjajo. FSVPJ 94,6 691 63. Vse ob svojem casu. SSKJ 98,4 116 64. Pri enem ušesu noter, pri drugem SSKJ in FSVPJ 98,7 101 ven. (Pri enem ušesu mu gre noter, pri drugem pa ven.) 65. Kri ni voda. SSKJ 97,8 142 66. Kar bo, pa bo. (Bo, kar bo.) SSKJ 95,2 416 67. Kar je res, je res. SSKJ 97,7 152 68. Jutri je nov dan. (Jutri je še en dan.) SSKJ in FSVPJ 95,6 308 69. Zdaj ali nikoli. SSKJ in FSVPJ 97,2 170 70. Prijatelja spoznaš v nesreci. SSKJ in FSVPJ 99 84 71. Vse poti vodijo v Rim. SSKJ in FSVPJ 97,8 139 72. Brez muje se še cevelj ne obuje. SSKJ 98,7 95 73. Videz vara. SSKJ in FSVPJ 97,5 157 74. Vsi smo krvavi pod kožo. FSVPJ 98,4 109 (Vsi smo pod kožo krvavi.) 75. Tiha voda bregove dere. SSKJ in FSVPJ 98 130 76. Motiti se je cloveško. SSKJ in FSVPJ 97,7 143 77. Rana ura, zlata ura. SSKJ 99 81 (Rana ura – zlata ura.) 78. Sreca je opoteca. SSKJ in FSVPJ 97,8 130 79. Hiti pocasi. SSKJ in FSVPJ 98,4 99 80. Poskusiti ni greh. (Poskusiti še ni greh.) SSKJ 97,1 146 81. V sili še hudic muhe žre. SSKJ 98,4 95 82. Kdor se zadnji smeje, se najslajše sme- SSKJ in FSVPJ 99 63 je. (Kdor se zadnji smeje, se najslajše.) 83. Osel gre samo enkrat na led. SSKJ in FSVPJ 98,1 106 84. Veliko hrupa za nic. (Mnogo hrupa za SSKJ in FSVPJ 97,4 136 prazen nic.) 85. Kadar macke ni doma, miši plešejo. SSKJ in FSVPJ 98,4 90 86. Iz malega raste veliko. SSKJ in FSVPJ 97,2 132 87. Zdravje je naše najvecje bogastvo. SSKJ in FSVPJ 97,8 114 (Zdravje je najvecje bogastvo.) 88. Najprej štalca, potem pa kravca. SSKJ 98,8 58 (Najprej štalica, potem kravica.) 89. Beseda je dala besedo. SSKJ 92,1 377 90. Vse ali nic. (Vse ali pa nic.) FSVPJ 95,6 162 91. Mladost je norost. (Mladost – norost.) SSKJ in FSVPJ 97,5 115 92. Pametnejši odneha. SSKJ in FSVPJ 98,4 73 93. Strah ima velike oci. SSKJ in FSVPJ 95,9 144 94. Previdnost je mati modrosti. SSKJ 96,5 136 95. Kdor zna, pac zna. (Kdor zna, pa zna.) SSKJ 96,9 127 96. Priložnost zamujena ne vrne se SSKJ 95,6 158 nobena. (Minuta zamujena ne vrne se nobena.) 97. Kar lahko storiš danes, ne odlašaj SSKJ in FSVPJ 99 48 na jutri. (Kar danes lahko storiš, ne odlašaj na jutri.) 98. Brez dela ni jela. SSKJ in FSVPJ 98,4 68 99. Enkrat ni nobenkrat. SSKJ 98,8 49 100. Napad je najboljša obramba. SSKJ 96,8 121 101. Vrana vrani ne izkljuje oci. SSKJ in FSVPJ 96,5 128 (Vrana vrani oci ne izkljuje.) 102. Kakor si boš postlal, tako boš spal. SSKJ in FSVPJ 98,4 63 (Kakor si si postlal, tako boš ležal.) 103. Nasprotja se privlacijo. SSKJ 96,6 121 (Nasprotja se privlacujejo.) 104. Cisti racuni, dobri prijatelji. SSKJ in FSVPJ 96,8 118 105. Žalostno, a resnicno. SSKJ 96,2 128 106. Na dan z besedo. (Kar na dan z besedo.) SSKJ 97,5 101 107. Tudi slepa kura zrno najde. SSKJ in FSVPJ 98,7 45 (Tudi slepa kura vcasih zrno najde.) 108. Pomagaj si sam in bog ti bo pomagal. FSVPJ 97,5 100 109. Vse je relativno. SSKJ 94,3 168 110. Kdor visoko leta, nizko pade. SSKJ in FSVPJ 98,4 60 111. Dobro blago se samo hvali. SSKJ in FSVPJ 97,8 84 112. Pes, ki laja, ne grize. SSKJ in FSVPJ 99,1 28 113. Izjeme potrjujejo pravilo. SSKJ in FSVPJ 95,5 133 (Izjema potrjuje pravilo.) 114. Zapihal je nov veter. SSKJ 88,6 323 (Nov veter je zapihal.) 115. Ne hvali dneva pred vecerom. SSKJ 98,7 32 116. Skromnost je lepa cednost. SSKJ 96,2 103 117. Korajža velja. SSKJ 94,6 131 118. Roka roko umije. (Roka roko umiva.) SSKJ in FSVPJ 97,2 84 119. Bolje preventiva kot kurativa. SSKJ 91,5 181 (Bolje je preprecevati, kakor zdraviti.) 120. Ura tece, nic ne rece. SSKJ 98,4 42 121. Vsaka šola nekaj stane. SSKJ in FSVPJ 95,9 106 122. Ljubezen je slepa. SSKJ in FSVPJ 97,2 75 123. Beseda ni konj. SSKJ 95,8 103 124. Kdor z malim ni zadovoljen, velikega SSKJ in FSVPJ 98,7 22 vreden ni. 125. Priložnost dela tatu. (Prilika dela tatu.) SSKJ in FSVPJ 91,7 142 126. Kar je, je. (Kar je, to je.) SSKJ 84,8 459 127. Tresla se je gora, rodila se je miš. SSKJ 87,3 211 128. Kar seješ, to žanješ. (Kar kdo seje, to SSKJ 93,3 119 bo tudi žel.) 129. V vinu je resnica. SSKJ 96,8 60 130. Kdor molci, desetim odgovori. SSKJ in FSVPJ 97,2 53 131. Ženska podpira tri vogale hiše. (Žena SSKJ 95,3 87 podpira tri vogle hiše, mož pa enega.) 132. Prazna vreca ne stoji pokonci. SSKJ in FSVPJ 96,5 63 133. Zaradi tega ti ne bo krona z glave padla. SSKJ 95,9 71 134. Ce ne gre Mohamed h gori, gre gora k SSKJ 96,2 62 Mohamedu. (Ce noce gora k Moha­ medu, mora Mohamed h gori.) 135. Pomagaj si, kakor veš in znaš! SSKJ in FSVPJ 97,8 30 136. Dalec od oci, dalec od srca. SSKJ 93 105 137. Prah si in v prah se povrneš. SSKJ 96,2 59 138. V znanju je moc. SSKJ in FSVPJ 94,6 78 139. Najprej pometi pred svojim pragom. SSKJ 98,2 19 (Vsak naj pometa pred svojim pragom.) 140. Še veliko vode bo preteklo. / Že veliko vode je preteklo. (Še precej vode bo SSKJ in FSVPJ 87,7 145 steklo, preden se bo to uresnicilo.) 141. Kjer osel leži, tam dlako pusti. SSKJ 97,5 30 (Kjer osel leži, dlako pusti.) 142. Saj nisva skupaj krav pasla. SSKJ 98,5 9 143. Ce ne zlepa, pa zgrda. SSKJ 93,3 85 (Kdor noce zlepa, mora zgrda.) 144. Ta je pa bosa. SSKJ 95,6 58 145. Pri denarju se vse neha. SSKJ 85,7 168 146. Beseda je meso postala. SSKJ 86,4 158 147. Vse ima svoje meje. (Vsaka stvar ima SSKJ 89,5 120 svoje meje.) 148. Mašcevanje je sladko. SSKJ 96,8 36 149. Eden ni nobeden. SSKJ in FSVPJ 97,5 26 150. Papir prenese vse. (Papir vse prenese.) SSKJ in FSVPJ 88,3 127 151. Deli in vladaj! SSKJ 84,2 181 152. Povsod je lepo, a doma je najlepše. SSKJ 91,2 93 (Povsod dobro, doma pa najboljše.) 153. Mi o volku, volk iz gozda. SSKJ in FSVPJ 98,1 15 154. Živeti in pustiti živeti. FSVPJ 91,4 88 155. Vsi smo samo ljudje. (Vsi smo pac ljudje.) SSKJ 86,7 131 156. Kdor riskira, profitira. SSKJ 96,2 32 157. Prepovedan sadež je najslajši. SSKJ 95,9 35 (Prepovedani sad je najslajši.) 158. Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in SSKJ 90,4 92 Bogu, kar je božjega. (Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in bogu, kar je božjega.) 159. Volk dlako menja, nravi pa nikoli. SSKJ in FSVPJ 90,2 90 (Volk dlako menja, a narave nikdar.) 160. Ljubezen premaga vse. FSVPJ 91,7 75 (Ljubezen vse premaga.) 161. Kar je iskal, to je dobil. SSKJ 93 63 162. Kdor ne dela, naj ne je. SSKJ in FSVPJ 95,5 37 163. Posel je posel. SSKJ 83,8 162 164. Ko ima hudic mlade, jih ima veliko. SSKJ 87,7 107 (Kadar ima vrag mlade, nima nikoli samo enega.) 165. Strah je votel, okrog ga pa nic ni. SSKJ 92,7 59 (Strah je na sredi votel, okrog kraja ga pa nic ni.) 166. Stene imajo ušesa. FSVPJ 96,2 25 167. Ce mu ponudiš prst, zagrabi roko. SSKJ 93,9 43 (Ce mu prst pomoliš, pa roko z(a)grabi.) 168. Kamor je šel bik, naj gre še štrik. SSKJ 92 54 169. Družba je družba, služba pa služba. SSKJ 89,9 69 170. Od zraka se ne da živeti. SSKJ 95,5 27 171. Vedno ista pesem. (Zmeraj ista pesem.) SSKJ 95,9 21 172. Hoceš, noceš, moraš. SSKJ in FSVPJ 95,6 22 173. Clovek cloveku volk. SSKJ in FSVPJ 86 102 174. Kjer je dim, je tudi ogenj. SSKJ 93,9 33 (Ni dima brez ognja.) 175. Bolje nekaj kot nic. SSKJ 90,5 50 (Boljše nekaj kakor nic.) 176. Vse ostane v družini. SSKJ 92,7 30 (Saj ostane vse v familiji.) 177. Ljubezen je bolezen. SSKJ in FSVPJ 93,7 23 178. Palica ima dva konca. SSKJ 86,4 74 179. Cas pozdravi vse. FSVPJ 96,2 12 (Cas ozdravi vse bolecine.) 180. Sezam, odpri se. SSKJ 90,5 37 181. Po bitki je lahko biti general. SSKJ 82,3 114 (Lahko je biti poveljnik po bitki.) 182. Bog je najprej sebi brado ustvaril. SSKJ in FSVPJ 85,4 80 (Bog je sam sebi najprej brado ustvaril.) 183. Ko macki stopiš na rep, zacvili. SSKJ 88,5 50 (Ce macki na rep stopiš, zacvili.) 184. Vsakemu svoje. (Vsakemu svoje!) FSVPJ 90,2 37 185. Nic ne pride samo od sebe. SSKJ 93 23 186. Lastna hvala se pod mizo valja. SSKJ 91,5 30 187. Neumen kmet ima debel krompir. SSKJ in FSVPJ 86,1 65 (Najbolj neumen kmet ima najdebelej­ ši krompir.) 188. Povej mi, s kom se družiš, in povem SSKJ in FSVPJ 89,2 38 ti, kdo si. (Povej mi, s kom hodiš, in povem ti, kdo si.) 189. Zakon je za vse enak. SSKJ 85,5 68 190. Kakršen oce, takšen sin. SSKJ in FSVPJ 94,6 16 191. Karte na mizo. (Karte na mizo!) SSKJ 94,9 15 192. Molk je zlato. (Govoriti je srebro, SSKJ in FSVPJ 80,7 118 molcati pa zlato.) 193. Gora ni nora, nor je tisti, ki gre gor. SSKJ 90,2 32 (Gora ni nora, tisti je nor, ki gre gor.) 194. Ne gori voda. SSKJ 93,6 18 (Ne hiti, saj ne gori voda.) 195. Previdnost ni odvec. SSKJ 92,8 20 (Previdnosti ni nikoli prevec.) 196. Clovek se vsega navadi. SSKJ 88 39 (Clovek se vsemu privadi.) 197. Riba smrdi pri glavi. SSKJ 82,6 93 (Riba pri glavi smrdi.) 198. Vsak zakaj ima svoj zato. SSKJ 92,4 21 199. Nihce ni brez napak. FSVPJ 94,1 16 (Nihce ni brez napake.) 200. Brez nic ni nic. (Iz nic ni nic.) SSKJ 93,4 17 201. Seme je padlo na plodna tla. SSKJ 86,7 51 (Seme je padlo na rodovitna tla.) 202. Misliti se pravi nic vedeti. SSKJ 95,3 9 203. Eno je reci, drugo storiti. SSKJ 79,7 117 (Reci in narediti je dvoje.) 204. Nesreca nikoli ne pride sama. SSKJ in FSVPJ 85,5 60 (Nesreca ne pride nikoli sama.) 205. Kdor ne uboga, ga tepe nadloga. SSKJ in FSVPJ 95,3 8 206. Kdor hitro da, dvakrat da. SSKJ in FSVPJ 83,2 82 (Dvakrat da, kdor hitro da.) 207. Še pes ima rad pri jedi mir. SSKJ 94,6 12 208. V vsaki šali je nekaj resnice. FSVPJ 87,1 38 (V šali se dostikrat skriva resnica.) 209. Naj se zgodi, kar se mora. SSKJ in FSVPJ 83,5 72 210. Pamet je boljša kot žamet. SSKJ in FSVPJ 94 12 211. Ponoci je vsaka krava crna. SSKJ in FSVPJ 94,6 8 212. Cas bo prinesel svoje. SSKJ 84,9 57 (Cas prinese svoje.) 213. Nekje je treba zaceti. SSKJ 91,4 20 (Enkrat je treba zaceti.) 214. Kdor nima v glavi, ima v nogah. SSKJ in FSVPJ 92 17 (Kdor nima v glavi, ima v petah.) 215. Vsako tele ima svoje veselje. SSKJ 94,6 7 216. Gliha vkup štriha. SSKJ 86 43 217. Danes tu, jutri tam. SSKJ 88,9 24 (Danes tukaj, jutri tam.) 218. Vsak nosi svoj križ. SSKJ in FSVPJ 89,5 22 (Vsak ima svoj križ.) 219. Vsega lepega je enkrat konec. FSVPJ 86,7 35 (Tudi vse lepo mine.) 220. Vec jezikov znaš, vec veljaš. (Kolikor SSKJ 87,7 28 jezikov znaš, toliko (mož) veljaš.) 221. Ne stori drugemu, kar ne želiš, da FSVPJ 82 66 drugi stori tebi. (Kar tebi ni drago, ne stori drugemu!) 222. Nihce ni nenadomestljiv. SSKJ 84,7 50 (Nihce ni nezamenljiv.) 223. Vse pride na dan. SSKJ 90,2 20 224. Cez sedem let vse prav pride. SSKJ 81,9 66 225. Cas celi srcne rane. SSKJ in FSVPJ 95,6 0 226. Življenje je boj. SSKJ in FSVPJ 83,8 54 227. Kdor jezika špara, kruha strada. SSKJ 91,1 16 228. Kar si je skuhal, naj sam poje. SSKJ in FSVPJ 94,3 3 229. S silo nic ne dosežeš. SSKJ 85,4 35 230. Clovek se vse življenje uci. SSKJ in FSVPJ 94,5 2 (Clovek se do smrti uci.) 231. Kakršna mati, takšna hci. SSKJ in FSVPJ 93,3 4 232. Kolikor ljudi, toliko okusov. SSKJ 88,6 19 233. Kakršna setev, takšna žetev. SSKJ 92,5 6 (Kakršna žetev, taka setev) 234. Bolje zlepa kakor zgrda. SSKJ 94,9 0 235. Kdor je brez greha, naj prvi vrže ka- SSKJ 82,9 49 men. (Kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.) 236. Ne klici hudica. SSKJ 86 27 (Nikar ne klici vraga v hišo!) 237. Nisem s hruške padel. SSKJ 91,8 6 (Saj nisem s hruške padel.) 238. Kakor ti meni, tako jaz tebi. SSKJ 92,4 5 239. Kdor laže, ta krade. SSKJ in FSVPJ 87,7 20 240. Kakor dobljeno, tako izgubljeno. SSKJ 89,6 15 241. Stara ljubezen ne zarjavi. SSKJ in FSVPJ 81,1 52 242. Kopriva ne pozebe. SSKJ in FSVPJ 84,5 29 243. O mrtvih samo dobro. SSKJ 87 19 (O mrtvih govôri le dobro.) 244. Lepo po vrsti, kot so hiše v Trsti. SSKJ 87,9 16 (Le povrsti, kakor so hiše v Trsti.) 245. Zdravje je vec vredno kot najvecje FSVPJ 91,5 4 bogastvo. 246. Voda še za v cevelj ni dobra. SSKJ 84,5 27 (Voda še za v cevlje ni dobra.) 247. Kogar je picila kaca, se boji zvite vrvi. SSKJ in FSVPJ 81,4 43 (Kogar je kaca picila, se boji zvite vrvi.) 248. Žlahta je strgana plahta. SSKJ 85,4 22 249. Vsak clovek je svet zase. SSKJ 84,1 28 250. Ne veš, kaj imaš, dokler tega ne FSVPJ 91,2 4 izgubiš. (Ne vemo, kaj imamo, dokler ne izgubimo.) 251. Drugi kraji, drugi obicaji. SSKJ in FSVPJ 81,1 44 (Drugi kraji, druge navade.) 252. Dež bo. (Babe se zbirajo, dež bo.) SSKJ 91,5 3 253. Vsako delo je castno. SSKJ 81,9 36 (Vsako pošteno delo je castno.) 254. Nic ni tako nujnega, da ne bi moglo SSKJ 92,7 0 pocakati. 255. Stvari gredo svojo pot. SSKJ 84,1 24 256. Riba mora plavati trikrat: v vodi, v SSKJ 85,1 21 olju in v vinu. 257. Oci so bile bolj lacne kot želodec. SSKJ 88,9 6 258. Cez komot ga ni. (Cez komod ga ni.) SSKJ 82,9 24 259. Se zgodi tudi v najboljših družinah. SSKJ 85,4 17 (To se zgodi (tudi) v najboljših familijah.) 260. Lastna hvala, cena mala. SSKJ in FSVPJ 79,8 36 261. Ne izzivajmo nesrece. SSKJ 89,3 2 (Ne izzivaj nesrece!) 262. Vino utopi vse skrbi. FSVPJ 90,2 1 263. Dvakrat premislite, preden kaj recete. SSKJ 84,2 18 (Petkrat premisli, preden receš.) 264. Treba je plavati s tokom. FSVPJ 87 7 265. V vsaki stvari je jedro (zrno) resnice. SSKJ 89 2 266. Nisem iz cukra. SSKJ 87,3 6 (Kaj bo ta dež, saj nisem iz cukra.) 267. Vsak je nadomestljiv. SSKJ 85,4 15 (Vsak clovek je nadomestljiv.) 268. Cesar se Janezek ni naucil, tega FSVPJ 88,3 2 Janez ne zna. 269. Bog je dal, bog je vzel. SSKJ 81,3 22 (Bog je dal, Bog je tudi vzel.) 270. Pride in gre. (Pride pa mine.) SSKJ in FSVPJ 86,9 4 271. Ni vsak dan nedelja. SSKJ in FSVPJ 84,1 16 (Ni vsak dan praznik.) 272. Denar ne leži na cesti. SSKJ 86,1 6 273. Kakršni starši, takšni otroci. SSKJ 86,4 5 274. Samo oci so lacne. SSKJ 87,9 1 275. Skoraj ni še nikoli zajca ujel. SSKJ 82,3 18 (Skoraj ni še nikoli zajca ujel, komaj pa ga je.) 276. Vsega je enkrat konec. SSKJ 81 22 (Vsaka stvar se kdaj neha.) 277. Za vse težave se najde zdravilo. SSKJ 84,8 9 278. Kdor ne seje, ne bo žel. SSKJ 88,3 0 (Brez setve ni žetve.) 279. Ura zamujena ne vrne se nobena. FSVPJ 87,6 1 (Ura zamujena je za vselej izgubljena.) 280. Vse ima svojo mero. FSVPJ 83,9 13 (Vsaka stvar ima svojo mero.) 281. Vec oci vec vidi. SSKJ in FSVPJ 84,3 7 282. Majhni otroci – majhne skrbi, veliki SSKJ 81,3 17 otroci – velike skrbi. (Majhni otroci – majhne skrbi.) 283. Ni pravila brez izjeme. FSVPJ 82,5 13 284. Ne sodi po videzu. FSVPJ 81,3 16 (Ni treba soditi po videzu.) 285. Ni mogoce scati proti vetru. SSKJ 82,9 8 286. Kakršen zacetek, takšen konec. FSVPJ 85,1 2 287. Od trnja do zvezd. FSVPJ 84,2 3 (Trnova je pot do slave.) 288. Bolje drži ga kot lovi ga. SSKJ in FSVPJ 80,3 16 289. Kdor gre na Dunaj, naj pusti trebuh SSKJ 80,7 14 zunaj. (Kdor hoce na Dunaj, mora pustiti trebuh zunaj.) 290. Cas vse izbriše. SSKJ 84,1 3 291. Jeza škoduje lepoti. SSKJ 80,7 9 292. Danes jaz tebi, jutri ti meni. SSKJ in FSVPJ 81,9 4 (Danes meni, jutri tebi.) 293. Srce ne laže. SSKJ 81,7 3 294. Treba je slišati še drugo plat zgodbe. SSKJ in FSVPJ 81,9 2 (Treba je slišati še drugo plat zvona.) 295. Kakor komu paše. FSVPJ 80,4 4 (Vsak po svojem okusu.) 296. Nisem od vceraj. (Saj nisem šele danes SSKJ 81,9 0 na svet prišel, da ti bom verjel.) 297. Enako se z enakim druži. SSKJ in FSVPJ 81,9 0 298. Ti oceta do praga, sin tebe cez prag. SSKJ 79,9 3 299. Enaki ptici skupaj letajo. SSKJ 79,5 2 300. Po jutru se dan pozna. / / 32 8 literatura in Viri 8.1 literatura V latiniCi ARHAR, Špela, 2007: Kaj poceti z referencnim korpusom FidaPLUS. Ljublja­na: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta. ASHIPU, K. B. C., AMENDE, Charles, 2013: Proverbs as Circumstantial Speech Acts. Research on Humanities and Social Sciences 3/7. Dostopno prek: http://www.iiste.org/Journals/index.php/RHSS/article/view/5576. AURICH, Claudia, 2012: Proverb Structure in the History of English: Stability and Change. A Corpus-Based Study. Baltmannsweiler: Schneider Verlag Hohengehren. BABIC, Saša, 2008: Minimalni frazemi v slovenšcini. Jezik in slovstvo 53/2. 49–63. – –, 2010: Sodobne modifikacije pregovorov, frazemov in drugih folklornih obrazcev. Slavica Slovaca 45/2. 154–161. – –, 2011: Paremiologija na križišcu. V: Kranjc, Simona (ur.): Meddiscipli­narnost v slovenistiki. Obdobja 30. Ljubljana: Center za slovenšcino kot drugi/tuji jezik. 27–31. – –, 2012: Estetska struktura slovenskih folklornih obrazcev v casovnem preseku z vidika slovstvene folkloristike. Doktorska disertacija. Ljubljana: Filozof-ska fakulteta Univerze v Ljubljani. BAUR, Rupprecht S., GRZYBEK, Peter; CHLOSTA, Christoph, 1996: Das Projekt Sprichwörter-Minima im Deutschen und Kroatischen: What is worth doing – do it well! Muttersprache 2. 162–179. BIRIH, Aleksander, VOLKOV, Sergej, NIKITINA Tatjana, 1993: ....... ....... ................ ............. München: Otto Sagner. BLATNÁ, Renata, 1998: Czech proverbs vanishing in the black hole. Ela­borated on the material of the Czech National Corpus. V: Durco, Peter (ur.): EUROPHRAS '97 phraseology and paremiology International sympo­sium. Bratislava: Akadémia PZ. 24–29. BLAŽIC, Milena Mileva, 2002: Zgodovinski oris prostega spisja na Slovenskem. Ljubljana: Pedagoška fakulteta. BURGER, Harald, 1991: Phraseologie und Intertextualität. V: Palm, Christi­ne (ur.): Europhras 90: Akten der internationalen Tagung der germanisti­schen Phraseologieforschung in Aske (Schweden). Stockholm: Almqvist & Wiksel. 13–27. – –, 2005: 30 Jahre germanistische Phraseologieforschung. Journal of Lingui­stics 35. 17–43. BURKE, Kenneth, 1941: Literature as equipment for living. V: Burke, Kenneth (ur.): The philosophy of literary form: studies in symbolic action. Baton Rouge: Louisana state university press. 253–262. COX, Heinrich L., 1997: Beobachtungen zur standardsprachlichen Sprich­wortkompetenz deutscher Universitätsstudent(inn)en. V: Mohrmann, Ruth E., Rodekamp, Volker, Sauermann, Dietmar (ur.): Volkskunde im Spannungsfeld zwischen Universität und Museum – Festschrift zum 65. Ge-burtstag von Hinrich Siuts. Münster: Waxmann Verlag. 43–65. CAPKOVÁ, Radka, 2010: Reklama jako potencialni zdroj frazeologie ve vyjadrovaní SŠ studentu. V: Hladký, Juraj, Rendár, Lubomír (ur.): VA­RIA XIX Zborník abstraktov z XIX. Kolokvia mladých jazykovedcov (Tr­nava-Modra-Harmonia 15.-17. 11. 2009). Trnava: Pedagogická fakulta Trnavskej univerzity. 7–9. CEJKA, Mirek, 1992: Ceská lexikologie a lexikografie. Brno: Masarykova uni-verzita. CERMÁK, František, 1993: Povaha univerzálního ve frazeologii a idioma­tice. V: Krošláková, Eva (ur.): Frazeológia vo vzdelávaní, vede a kultúre. Phraseology in Education, Science and Culture: Zborník materiálov z II. medzinárodnej frazeologickej konferencie, Nitra 14-16 september 1992. Ni-tra: Fakulta humanitných vied. 45–52. – –, 2001: Propozicní frazémy a idiomy v ceštine. V: Balowski, Mieczyslaw, Chlebda, Wojciech (ur.): Frazeografia slowianska. Opole: Uniwersytet Opolski. 93–101. – –, 2003: Paremiological Minimum of Czech: The Corpus Evidence. V: Burger, Harald, Häcki Buhofer, Annelies, Greciano, Gertrud (ur.): Flut von Texten – Vielvalt der Kulturen. Ascona 2001 zur Methodologie und Kulturspezifik der Phraseologie. Hohengehren: Schneider Verlag. 15–31. – –, 2004: Besedilna uvajalna sredstva recenic in drugih stalnih besednih zvez. Slavisticna revija 52/1. 71–88. – –, 2005: Jezikovni korpus: sredstvo in vir spoznanj. V: Gorjanc, Vojko, Krek, Simon (ur.): Študije o korpusnem jezikoslovju. Ljubljana: Krtina. 137–171. – –, 2005a: Text introducers of proverbs and other idioms. Introduktory prísloví a jejich idiomu. Jezikoslovlje 6/1–2. 57–77. – –, 2007: Frazeologie a idiomatika ceská a obecná. Praga: Univerzita Karlova v Praze, Karolinum. CERMÁK, František, FILIPEC, Josef, 1985: Ceská lexikologie. Praga: Aca­demia. DOBROVOLJSKIJ, Dmitrij, 2012: Kultursemiotik und Phraseologie. V: Jesenšek, Vida (ur.): EUROPHRAS (Maribor 2012). Povzetki. Abstracts. Maribor: Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru. DOBROVOLJSKIJ, Dmitrij, PIIRAINEN, Elisabeth, 2005: Cognitive theo­ry of metaphor and idiom analysis. Jezikoslovlje 6/1. 7–35. DOLNÍK, Juraj 1987: Logické princípy organizácie slovnej zásoby. Slovenská rec. 52/3. 129–138. – –, 2007: Lexikológia. Bratislava: UK Bratislava. – –, 2007a: Princíp iracionality vo frazéme. V: Baláková, Dana, Durco, Peter (ur.): Frazeologické štúdie 5. Princípy lingvistickej analýzy vo frazeológii. Ru-žomberok: Katolícka univerzita v Ružomberku, Filozofická fakulta. 58–69. DURCO, Peter, 1990: O vztahu frazeológie a lingvistiky univerzálií: Úvaha nad knihou D. Dobrovolského: Phraseologie als Objekt der Universali­enlinguistik. Jazykovedný casopis 41/2. 160–168. – –, 1994: Probleme der allgemeinen und kontrastiven Phraseologie am Beispiel Deutsch und Slowakisch. Heidelberg: Julius Groos Verlag. – –, 1996: Metodologické problémy všeobecnej frazeológie. V: Durco, Peter, Mlacek, Jozef (ur.): Frazeologické štúdie 1. Bratislava. 91–113. – –, 2002: K výskumu súcasnej živej slovenskej paremiológie. V: Mlacek, Jozef (ur.): Prednášky XXXVIII. letnej školy a kultúry. Studia Academica Slovaca 31. Bratislava: Stimul. 51–60. – –, 2002a: Unterschiede in der (Un)kenntnis von Sprichwörtern in verschie­denen Lebensaltern. V: Häcki Buhofer, Annelies (ur.): Spracherwerb und Lebensalter. Tübingen in Basel: Francke Verlag. 293–304. – –, 2004: Slovak Proverbial Minimum: The Empirical Evidence. V: Föl­des, Csaba (ur.): Res humanae proverbiorum et sententiarum. Ad honorem Wolfgangi Mieder. Tübingen: Gunter Narr. 59–69. – –, 2006: Methoden der Sprichwortanalysen oder Auf dem Weg zum Spri­chwörteroptimum, V: Häcki Buhofer, Annelies, Burger, Harold (ur.): Phraseology in Motion. Methoden und Kritik. Akten der Internationalen Tagung zur Phraseologie (Basel, 2004). Baltmannsweiler: Schneider Ver­lag Hohengehren. 3–20. – –, 2006a: Zu den Aufgaben der kontrastiven Parömiologie. V: Bierich, Alexander, Volodina, Tatjana: C.... . ....... . ........, ....... ....... ...... . 50-..... ..... ...........skva: ....... 508–519. – –, 2012: Typológia ekvivalentnosti vo frazeológii. Na príklade ruských, slovenských a nemeckých parémií. V: Buzássyová, Klára, Chocholová, Bronislava, Janocková, Nicol (ur.): Slovo v slovníku. Aspekty lexikálnej sémantiky – gramatika – štylistika (pragmatika). Bratislava: Veda. 91–102. – –, 2012a: Diasystematische Differenzen von Sprichwörtern aus der Sicht der kontrastiven Parömiografie. V: Steyer, Kathrin (ur.): Sprichwörter multilingual. Theoretische, empirische und angewandte Aspekte der moder-nen Parömiologie. Tübingen: Narr. 357–379. – –, 2013: Extensionale und intensionale Äquivalenz in der Phraseologie am Beispiel von Deutschen und Slowakischen Sprichwörtern. V: Kübler, Natalie, Benayoun, Jean-Michel, Zouogbo, Jean-Philippe (ur.): Parémio­logie. Proverbes et formes voisines. Tome 2. Sainte Gemme: Presses univer­sitaires de Sainte Gemme. 49–64. – –, 2014: Empirical research and paremiological minimum. V: Hrisztova-Gott­hardt, Hrisztalina, Varga, Melita Aleksa (ur.): Introduction to Paremiology: A Comprehensive Guide to Proverb Studies. Varšava: Versita. 183–205. DURCO, Peter, METERC, Matej, 2013: Empiricne paremiološke raziskave tipov ekvivalentnosti in suprasemanticnih razlik v slovenšcini in slova-šcini. Slavia centralis 6/2. 20–37. DURCO, Peter, METERC, Matej, 2014: Ekvivalentnost slovaških in sloven-skih pregovorov. Pristop k tipologiji ekvivalentnosti. V: Jesenšek, Vida, Babic, Saša (ur.): Vec glav vec ve. Frazeologija in paremiologija v slovarju in vsakdanji rabi. Oddelek za germanistiko Filozofske fakultete Univerze v Mariboru in Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU. 80–98. DURCO, Peter, STEYER, Kathrin, HEIN Katrin, 2015: Sprichwörter im Ge-brauch. Trnava: Univerzita Sv. Cyrila a Metoda v Trnave. FOJTU, Petra, 2013: ................ ................. . ....... ...... Doktorska disertacija. Olomouc: Filozofická fakulta. Univerzita Palackého v Olomouci. FÖLDES, Csaba, 2010: Auswirkungen des Deutschen auf die Phraseologie seiner östlichen Nachbarsprachen. V: Korhonen, Jarmo, Mieder, Wolf­gang, Piirainen, Elisabeth, Pińel, Rosa (ur.): Phraseologie global – areal – regional. Akten der Konferenz EUROPHRAS 2008 vom 13.–16.8.2008 in Helsinki. Tübingen: Narr. 91–107. GANTAR, Polona, 2004: Frazem in njegovo besedilno okolje. Doktorska diser­tacija. Ljubljana: Filozofsbvvbc ka fakulteta Univerze v Ljubljani. – –, 2006: Korpusni pristop v frazeologiji in slovarske aplikacije. Slavisticna revija. Posebna št. Slovensko jezikoslovje danes. 151–163. – –, 2007: Stalne besedne zveze v slovenšcini: korpusni pristop. Ljubljana: Za­ložba ZRC, ZRC SAZU. – –, 2007a: Korpusni pristop k prepoznavanju in analizi stalnih besednih zvez v slovenšcini. V: Kržišnik, Erika, Eismann, Wolfgang (ur.): Frazeo­logija v jezikoslovju in drugih vedah, Europhras Slovenija 2005, Strunjan, 12. –14. september 2005. Ljubljana: Filozofska fakulteta. 79–88. – –, 2013: Slovar slovenskih frazemov in sodobna slovenska frazeologija: sa­nja svinja o koruzi, koruze pa nikjer. V: Jakop, Nataša, Jemec Tomazin, Mateja (ur.): Frazeološka simfonija: Zidaki frazeološke zgradbe. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. 1–12. GLIHA KOMAC, Nataša, JAKOP, Nataša, JEŽOVNIK, Janoš, KLEMEN­CIC, Simona, KRVINA, Domen, LEDINEK, Nina, MIRTIC, Tanja, PERDIH, Andrej, PETRIC, Špela, SNOJ, Marko, ŽELE, Andreja, 2015: Osnutek koncepta novega razlagalnega slovarja slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. GLIHA KOMAC, Nataša, JAKOP, Nataša, JEŽOVNIK, Janoš, KLE­MENCIC, Simona, KRVINA, Domen, LEDINEK, Nina, METERC, Matej, MICHELIZZA Mija, MIRTIC, Tanja, PERDIH, Andrej,PETRIC, Špela, SNOJ, Marko, ŽELE, Andreja (2016): Novi slovar slovenskega knjižnega jezika – predstavitev temeljnih konceptualnih izhodišc. Zbornik prispevkov s simpozija 2015. Škrabcevi dnevi 9. Ur. F. Marušic, P. Mišmaš, R. Žaucer, Nova Gorica: Založba Univerze v Novi Gorici. 16–33. GROTJAHN, Rüdiger, GRZYBEK, Peter, 2000: Methodological Re­marks on Statistical Analyses in Empirical Paremiology. Proverbium 17. 121–132. GRZYBEK, Peter, CHLOSTA, Christoph, 1995: Empirical and Folkloristic Paremiology: Two to Quarrel or to Tango? Proverbium 12. 67–85. – –, 2008: Some Essentials on the Popularity of (American) Proverbs. V: McKenna, Kevin J. (ur.): Festschrift on the Occasion of Wolfgang Mieder’s 65th Birthday. Burlington: University of Vermont. 95–110. GRZYBEK, Peter, CHLOSTA, Christoph, ROOS, Undine, 1994: Wer kennt denn heute noch den Simrock? Ergebnisse einer empirischen Untersuc-hung zur Bekanntheit deutscher Sprichwörter in traditionellen Samm­lungen. V: Chlosta, Christoph, Grzybek, Peter, Piirainen, Elisabeth (ur.): Sprachbilder zwischen Theorie und Praxis. Akten des Westfälischen Arbeitskreises ťPhraseologie/ParömiologieŤ (1991/1992). Bochum: Univer­sitätsverlag Dr. N. Brockmeyer. 31–60. GRZYBEK, Peter, 1984: How to Do Things With Some Proverbs: Zur Frage eínes parömischen Mínimums. V: Grzybek, Peter, Eismann, Wolfgang (ur.): Semiotische Studien zum Sprichwort. Simple Forms Reconsidered. Tü-bingen: Narr. 351–358. – –, 1994: Wellerism. V: Koch, Walter A. (ur.): Simple Forms. An Encyclopae­dia of Simple Text-Types in Lore and Literature [Bochum Publications in Evolutionary Cultural Semiotics 4]. Bochum: Brockmeyer. 286–292. – –, 1994a: Winged Word. V: Koch, Walter A. (ur.): Simple Forms. An Encyclo­paedia of Simple Text-Types in Lore and Literature [Bochum Publications in Evolutionary Cultural Semiotics 4]. Bochum: Brockmeyer. 286–292. – –, 2008: Fundamentals of slovenian paremiology. Traditiones 37/1. 23–46. – –, 2009: The Popularity of Proverbs. A Case Study of the Frequency-Fa­miliarity Relation for German. V: Soares Rui, Lauhakangas, Outi (ur.): Proceedings of the Second Interdisciplinary Colloquium on Proverbs. Tavira: IAP. 214–229. – –, 2012: Facetten des parömiologischen Rubik-Würfels. Kenntnis = Be-kanntheit [.Verwendung ˜ Frequenz]?!? V: Steyer, Kathrin (ur.): Spri­chwörter multilingual. Theoretische, empirische und angewandte Aspekte der modernen Parömiologie. Tübingen: Narr. 99–138. CHLEBDA, Wojciech, 2008: ........ ............ ....... . ....... ........ ...... V: Kuznecova, Irina (ur.): Sbornik prispevku z mezinarodnej konference XIX Olomoucké dny rusistu. Olomouc: Univerzi­ta Palackého v Olomouci. 417–421. – –, 2008a: . ... ...... ....... ..... ... .. ............ .....­... . .......... ........ Przeglad Rusystyczny 4. 90–104. HALLSTEINSDÓTTIR, Erla, FARŘ, Ken, 2010: Interlinguale Phraseolo­gie: Theorie, Praxis und Perspektiven. Yearbook of Phraseology. 125–158. HIRSCH, Eric Donald, 1987: Cultural literacy. What every American needs to know. Charlottesville: University of Virginia. HOLANOVÁ, Radka, 2011: Jak reklamní texty ovlivnují vyjadrování stredo­školských studentu. Ceský jazyk a literatura 61/ 3. 118–124. HOSE, Susanne, 1995: Prislowny minimum w serbšcinje. V: Fasske, Hel­mut (ur.): Sorabistiske prednoški II: mjezynarodny lecny ferialny kurs za serbsku rec a kulturu 1994. Budyšin: Ludowe nakladnistwo Domowi­na. 78–89. JAKOP, Nataša, 2006: Pragmaticna frazeologija. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. JAKOP, Nataša, 2011: Sticišca jezikovne pragmatike in frazeologije. V: Kranjc, Simona (ur.): Meddisciplinarnost v slovenistiki. Obdobja 30. Ljub­ljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 205–211. JAKOP, Nataša, METERC, Matej 2016: Lexikografické spracovanie frazeolo­gických variantov v novom slovníku slovinského spisovného jazyka, v: Aka-demický slovník soucasné ceštiny a software pro jeho tvorbu aneb Slovníky a jejich uživatelé v 21. století. Sborník abstraktu z workshopu. Ur. M. Lišková, V. Vodrážková, Z. Dengeová, Praha: Ústav pro jazyk ceský AV CR. 55–56. JESENŠEK, Vida, 2007: Lehr und Lehr-Gegenstand Phraseologie. V: Jesen­šek, Vida, Fabcic, Melanija (ur.): Phraseologie kontrastiv und didaktisch. Zora 47. Maribor: Slavisticno društvo: Filozofska fakulteta. 17–27. – –, 2007a: Kontrastive, lexikographische und fremdsprachendidaktische Dimensionen der Phraseologie. V: Jesenšek, Marko, Cossutta, Rada, Karnicar, Ludvik (ur.): Besedoslovne spremembe slovenskega jezika skozi prostor in cas. Zora 49. Maribor: Dravska tiskarna. 475–542. – –, 2009: Ponazarjalni primer in slovaropisna obravnava frazeologije. Anna-les. Series historia et sociologia 19/2. 389–398. – –, 2009a: Phraseologische Wörterbücher auf dem Weg zu Phraseologie­datenbanken. V: Mellado Blanco, Carmen (ur.): Theorie und Praxis der idiomatischen Wörterbücher. Tübingen: Niemeyer. 65–81. – –, 2010: Sprichwörter im Netz – eine Internet-Lernplattform für das Sprachen­lernen. V: Mellado Blanco, Carmen (ur.): La fraseografía del S. XXI: Nuevas propuestas para el espańol y el alemán. Berlin: Frank & Timme. 125–148. – –, 2011: Sprichwörter im Wörterbuch. Linguistik Online 47/3. Dostopno prek: https://bop.unibe.ch/linguistik-online/article/view/361/555. – –, 2014: Pragmatic and Stylistic Aspects of Proverbs. V: Hrisztova-Gott­hardt, Hrisztalina, Varga, Melita Aleksa (ur.): Introduction to Paremiolo­gy: A Comprehensive Guide to Proverb Studies. Varšava: Versita. 133–161. JESENŠEK, Vida, ULCNIK, Natalija 2014: Spletni frazeološko-paremiolo­ški portal. Redakcijska vprašanja ob slovenskem jezikovnem gradivu. V: Jesenšek, Vida, Babic, Saša (ur.): Vec glav vec ve. Frazeologija in paremi­ologija v slovarju in vsakdanji rabi. Oddelek za germanistiko Filozofske fakultete Univerze v Mariboru in Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU. 80–98. KALIN GOLOB, Monika, 2013: Lacen si ful drugacen: v iskanju naslovni­kovega jezika. V: Žele, Andreja (ur.): Družbena funkcijskost jezika (vidiki, merila, opredelitve). Obdobja 32. Ljubljana: Znanstvena založba Filozof­ske fakultete. 201–206. KEBER, Janez, 1995: Pomen etnografskih in zgodovinskih podatkov za razi­skovanje leksike in frazeologije. V: Muršic, Rajko, Ramšak, Mojca, Kro­pej Telban, Monika. Razvoj slovenske etnologije od Štreklja in Murka do sodobnih etnoloških prizadevanj. Ljubljana: Slovensko etnološko društvo: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. 85–90. – –, 2001: Razlaganje izvora slovenskih frazemov. V: Kržišnik, Erika (ur.): Skripta 5. Ljubljana: Center za slovenšcino kot drugi/tuji jezik. 35–50. KOCHMAN-HALADYJ, Bozena, 2008: Negative portrayal of a woman as emerging from English proverbs. V: Komorowska, Ewa, Dziadosz, Dorota (ur.): Swiat Slowian w Jezyku i Kulturze. Szczecin: Print Group. 106–110. KRŽIŠNIK, Erika, 1987: Prenovitev kot inovacijski postopek. Slava 1/1. 49–56. – –, 1987a: Prenovitve stalnih besednih zvez v Kosmacevi prozi 30. Let. V: Zadravec, Fran, Koruza, Jože, Skaza, Aleksander, Toporišic, Jože (ur.): Socialni realizem v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi: mednarodni simpozij v Ljubljani od 26.do 28.junija 1985. Obdobja 7. Ljubljana: Filo­zofska fakulteta. 517–532. – –, 1988. Frazeološko gradivo v Slovarju slovenskega knjižnega jezika. Slava 2/2. 143–162. – –, 1990: Tipologija frazeoloških prenovitev v Cankarjevih proznih besedi­lih. Slavisticna revija 38/4. 399–421. – –, 1991: Frazeologija v slovenskem casopisju 1991. V: Pocaj-Rus, Darinka, Jug-Kranjec, ermina, Kržišnik, Erika, Kranjec, Marko, Stabej, Marko (ur.): XXVII. seminar slovenskega jezika, literature in kulture, 24. 6. - 13. 7. 1991. Zbornik predavanj. Ljubljana: Oddelek za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete. 89–98. – –, 1994: Slovenski glagolski frazemi (ob primeru glagolov govorjenja). Doktor-ska disertacija. Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. – –, 1994a. Frazeologija kot izražanje v ťpodobahŤ. V: Pouk slovenšcine malo drugace. Ur.: Križaj-Ortar, Martina, Bešter, Marja, Kržišnik, Erika. Tr-zin: Different. 91–140. – –, 1996: Norma v frazeologiji in odstopi od nje v besedilih. Slavisticna revi­ja 44/2. 133–154. – –, 1998: Socialna zvrstnost in frazeologija. V: Kržišnik, Erika (ur.): 34. se­minar slovenskega jezika, literature in kulture. Zbornik predavanj. Ljublja­na. 53–69. – –, 2000. Normativno v frazeologiji. V: Badurina, Lara, Pritchard, Boris, Stolac, Diana (ur.): Jezicna norma i varijeteti: zbornik. Zagreb; Rijeka: Hrvatsko društvo za primijenjenu lingvistiku. 283–295. – –, 2001: Vsebina (slovenskega) frazeološkega slovarja za tujce – dolocitev in preizkus meril. V: Kržišnik, Erika (ur.): Zbornik za ucitelje slovenšcine kot drugega/tujega jezika, Skripta 5. Ljubljana: Center za slovenšcino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovanske jezike in književnosti Filozof­ske fakultete. 7–21. – –, 2003: Frazeologija v Slovenskem pravopisu 2001. Slavisticna revija 51/2. 221–237. – –, 2003a: Frazeologija in njena funkcija v casopisu slovenskih izseljencev v Argentini. V: Vidovic-Muha, Ada (ur.): Slovenski knjižni jezik – aktualna vprašanja in zgodovinske izkušnje: ob 450-letnici izida prve slovenske knji­ge. Obdobja 20. Ljubljana: Center za slovenšcino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete. 107–126. – –, 2004: ťFehlerŤ beim Gebrauch von Phrasemen – Gründe für Entstehung und (Nicht)Erkennen: eine empirische Untersuchung. V: Palm-Meister, Christine (ur.): EUROPHRAS 2000: Internationale Tagung zur Phrase-ologie vom 15.-18. Juni 2000 in Aske/Schweden, (Stauffenburg Linguistik 25). Tübingen: Stauffenburg. 245–256. – –, 2004a. Dolocanje jezikovno- in/ali besedilnozvrstne zaznamovanosti v frazeolo­giji. V: Kržišnik, Erika (ur.): Aktualizacija jezikovnozvrstne teorije na Slovenskem: clenitev jezikovne resnicnosti. Obdobja 22. Ljubljana: Center za slovenšcino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete. 103–120. – –, 2004b: Poskusni zvezek slovenskega frazeološkega slovarja. Slavisticna revija 52/2. 199–208. – –, 2005: Frazeologija v luci kulture. V: Stabej, Marko (ur.): Veckulturnost v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi. Zbornik predavanj 41. seminarja slovenskega jezika, literature in kulture. Ljubljana: Center za slovenšci-no kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete. 67–81. – –, 2006. Meja med semanticnim in pragmaticnim opisom frazeološke eno­te. Ur. Fink-Arsovski, Željka, Hrnjak, Anita (ur.): Medunarodni znan­stveni skup ťSlavenska frazeologija i pragmatikaŤ Rab, 17-19. rujna 2006. Sažeci referata. Zagreb: Filozofski fakultet. 139–145. – –, 2008. Kulturološka interpretacija frazema. V: Kalin Golob, Monika, Lo-gar Berginc, Nataša, Grizold, Anton (ur.): Jezikovna prepletanja. Ljublja­na: Fakulteta za družbene vede. 149–165. – –, 2008a. Viri za kulturološko interpretacijo frazeoloških enot. Jezik in slov­stvo 53/1. 33–47. – –, 2010: Idiomatska beseda ali frazeološka enota. Slavisticna revija 58/1. 83–94. – –, 2013: Moderna frazeološka veda v slovenistiki. V: Jakop, Nataša, Jemec Tomazin, Mateja (ur.): Frazeološka simfonija: Zidaki frazeološke zgradbe. Ljubljana: Založba ZRC. 15–26. KUUSI, Matti, 1985: Proverbia septentrionalia. 900 Balto-Finnic Proverb Types with Russian, Baltic, German and Scandinavian Parallels. Helsinki: Suomalaien Tiedeakatemia. LIPAVIC OŠTIR, Alja, 2014: Poznavanje in raba slovenskih pregovorov. Študi­ja iz vzhodnega dela slovenskega jezikovnega prostora. V: Jesenšek, Vida, Babic, Saša (ur.): Vec glav vec ve. Frazeologija in paremiologija v slovarju in vsakdanji rabi. Oddelek za germanistiko Filozofske fakultete Univerze v Mariboru in Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU. 80–98. LOGAR, Tine, 1966: Slovenska narecja. Jezik in slovstvo 11. 134–140. LOGAR BERGINC, Nataša, 2001. Kvalifikator ekspr. v Slovarju slovenskega knjižnega jezika na ravni frazeologije. Jezik in slovstvo 46/4. 137–148. LÜCKERT, Claudia, 2014: Prosodic aspects of proverb change in english: Panini's principle. V: Jesenšek, Vida, Grzybek, Peter (ur.): Phraseologie im Wörterbuch und Korpus. Phraseology in Dictionaries and Corpora. Zora 97. Maribor: Univerza v Mariboru. 205–216. MARC BRATINA, Karin, 2009: Etape zbiranja narecnega frazemskega gra-diva. Annales. Series historia et sociologia 19/2. 399–410. MATICETOV, Milko, 1952: Slovenski pregovori v starih štajerskih rokopi­sih. Slovenski etnograf 5. 160–168. – –, 1956: Pregovori in uganke. V: Legiša, Lino, Gspan, Alfonz, Slodnjak, Anton (ur.): Zgodovina slovenskega slovstva I. Ljubljana: Slovenska matica. 115–118. – –, 1968: Pregled ustnega slovstva Slovencev v Reziji. Referat za VI. med-narodni slavisticni kongres v Pragi. Slavisticna revija 16. 203–229. MATOVAC, Darko, VARGA, Melita, Aleksa, 2016: Kroatische Sprichwörter im Test. Proverbium 33. 1–28. METERC, Matej, 2012: Transformacije frazeoloških enot in prepoznavanje transformacij v drugem slovanskem jeziku med slovenskimi in slovaški-mi govorci. V: Stankovska, Petra, Wtorkowska, Maria, Pallay, Jozef (ur.): Individualna in kolektivna dvojezicnost. Slavica Slovenica. Ljubljana, Fi­lozofska fakulteta. 323–330. – –, 2013: Antonimija enako motiviranih paremioloških enot (primeri iz slo­venšcine in slovašcine), Slavisticna revija 61, št 2, 361–376. – –, 2015: Online questionnaire providing information on most well-known and well-understood proverbs in Slovene language. Vida Jesenšek, Peter Grzybek (ur.): Zora 97. Phraseologie im Wörterbuch und Korpus. Phraseology in Dictionaries and Corpora. Maribor: Univerza v Mariboru. 205–216. – –, 2015a: Enote slovenskega paremiološkega minimuma v govornem kor­pusu GOS. Slavisticna revija 63/ 1. 1–16. – –, 2016: Izrazi za stavcne frazeme v slovenskem govornem in raziskoval­nem prostoru skozi cas. Kržišnik, Erika, Jakop, Nataša, Jemec Tomazin, Mateja (ur.): Prostor in cas v frazeologiji. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Založba ZRC. 181–191. – –, 2016a: The Slovene Paremiological Optimum – New Empirical Rese­arch Tools and the Augmentation of the Field of Minimum-oriented Research. Proverbium 33. 319–338. MIEDER, Wolfgang, 1985: A proverb a day keeps no chauvinism away. Pro-verbium 2. 273–277. – –, 1997: Modern paremiology in retrospect and prospect. Paremia 6. 399–416. – –, 1997a: The Politics of Proverbs: From Traditional Wisdom to Proverbial Stereotypes. Madison: University of Wisconsin press. – –, 2004: Proverbs: A handbook. Westport: Greenwood Press. MIEDER, Wolfgang, TÓTHNÉ LITOVKINA, Anna, 1999: Twisted wis­dom: Modern anti-proverbs. Burlington: The University of Vermont. MIEDER, Wolfgang, RÖHRICH, Lutz, 1977: Sprichwort. Stuttgart: Metzler. MICHELIZZA, Mija, 2015: Spletna besedila in jezik na spletu. Ljubljana: Za­ložba ZRC, ZRC SAZU. MLACEK, Jozef, 1981: Pranostiky a frazeológia. Slovenská rec 46/4. 206–212. – –, 1983: Problémy komplexného rozboru prísloví a porekadiel. Slovenská rec 48/2.  129–140. – –, 1984: Slovenská frazeológia. Bratislava: Slovenské pedagogické naklada­telstvo. – –, 1986: Wellerizmy, problematika ich vymedzenia a prekladania. Jazykovedný casopis 32/2. 157–166. – –, 1997: Príspevky k jazykovej charakteristike Slovenských prísloví, poreka­diel a úsloví A. P. Zátureckého. V: Mlacek, Jozef (ur.): Studia Academica Slovaca. Bratislava: Filozofická fakulta Univerzity Komenského. 72–82. – –, 2001: Tvary a tváre frazém v slovencine. Bratislava: Edícia Studia Acade-mica Slovaca. – –, 2003: Premeny súcasnej slovenskej frazeológie. V: Keníž, Alojz (ur.): Le-tná škola prekladu. Prednášky z XXIV. Letnej školy prekladu v Budmerici­ach 18. 9. – 21. 9. 2002. Bratislava: Stimul. 146–157. – –, 2004: Breviár slovenských prísloví a porekadiel. Slovenské príslovia a frazémy v novom výbere. Slovenská rec 69/1. 43–51. – –, 2004a. K tvarovým zvlaštnostiam slov v slovenských frazémach. V: Mla­cek, Jozef, Vojtech, Miloslav (ur.): Studia Academica Slovaca 33. Pred­nášky XL. letnej školy slovenského jazyka a kultúry. Bratislava: Stimul. 132–153. – –, 2005.Ako sa uplatnuje slovo vo frazeológii. V: Mlacek, Jozef, Vojtech, Miloslav (ur.): Studia Academica Slovaca 34. Prednášky XLI. letnej školy slovenského jazyka a kultúry. Bratislava: Stimul. 43–65. – –, 2007: Štúdie a state o frazeológii. Ružomberok: Filozofická fakulta Ka­tolíckej univerzity v Ružomberku. – –, 2009: Antipríslovie a príbuzné útvary: K niektorým súcasným pre­menám v paremiológii a jej pojmosloví. Slovenská rec 74/3. 135–148. MLACEK, Jozef, DURCO, Peter, 1995: Frazeologická terminológia. Bratisla­va: Stimul. MOKIJENKO, Valerij, 2012: Russisches parömiologisches Minimum: The-orie oder Praxis? V: Steyer, Kathrin (ur.): Sprichwörter multilingual. The-oretische, empirische und angewandte Aspekte der modernen Parömiologie. Tübingen: Narr. 79–99. MUKAROVSKÝ, Jan, 1971: Cestami poetiky a estetiky. Praha: Ceskosloven­ský spisovatel. PALLAY, Jozef, 1996: Linguistische Dimensionen des Emotionalitätsbegrif­fes. V: Dagmar Koštálová (ur.): Philologica XLVII. Zborník. Bratislava: Univerzita Komenského. 69–79. – –, 1998: Jazyk a emocia. Doktorska disertacija. Bratislava: Filozofická fa-kulta Univerzity Komenského v Bratislave. – –, 2010: Spisovná slovincina a jej miesto v sociálnej stratifikácii národného jazyka. V: ojtechová Poklac, Saša, Vojtech, Miloslav (ur.): 90. Vyrocie vzniku Univerzity Komenského v Bratislave a Univerzity v Lublane. Brati­slava: Univerzita Komenského v Bratislave. 135–147. – –, 2013: Stratifikacija (zvrstnost) v slovaškem jezikoslovju – razvoj in sta­nje. V: Žele, Andreja (ur.): Družbena funkcijskost jezika (vidiki, merila, opredelitve). Obdobja 32. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fa-kultete. 291–297. PETERMAN, Jürgen, 1988: Frazeologija v Slovarju slovenskega knjižnega je­zika (I-V). V: Paternu, Boris, Jakopin, Franc (ur.): Sodobni slovenski jezik, književnost in kultura. Obdobja 8. Ljubljana 301–310. POKLAC, Saša, 2004: Nekaj teoreticnih izhodišc o narecni frazeologiji in narecnih frazemih. Jezikoslovni zapiski 10/2. 137–145. POLAJNAR, Janja, 2013: Neprodani in trdni. Ja, seveda, potem pa svizec ..., Jezik in slovstvo 58, št. 3. 3–19. RODE, Matej, 1975: Semanticni odnosi v frazeologiji. Slavisticna revija 23/3–4. 439–442. RODZIEWICZ, Barbara, 2006: Problemy ekwiwalencji jednostek frazeolo­gicznych w badaniach konfrontatywnych. V: Bierich, Alexander, Volodi­na, Tatjana: C.... . ....... . ........, ....... ....... ...... . 50-..... ..... ......... ..skva: ....... 459–464. SEVILLA MUŃOZ, Julia, DÍAZ, Juan Carlos, 1997: La competencia pare-miológica: los refranes. Proverbium 14. 367–381. SMOLE, Vera 2015: Frazemi s pomensko sestavino hitenja v slovenskem vzhodnodolenjskem šentruperskem govoru. Kržišnik, Erika, Jakop, Na-taša, Jemec Tomazin, Mateja (ur.): Prostor in cas v frazeologiji. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Založba ZRC. 245–265. STANONIK, Marija, 2001: Teoreticni oris slovstvene folklore. Ljubljana: Za­ložba ZRC, ZRC SAZU. – –, 2008: Interdisciplinarnost slovstvene folklore. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. – –, 2009: Zgodovina slovenske slovstvene folklore. Od srednjega veka do sodob­nosti. Ljubljana: Slovenska Matica. STEYER, Kathrin, 2012: Sprichwortstatus, Frequenz, Musterbildung. Parö­miologische Fragen im Lichte korpusmethodsicher Empirie. V: Sprich­wörter multilingual. Theoretische, empirische und angewandte Aspekte der modernen Parömiologie (Studien zur deutschen Sprache, Band 60). Steyer, Kathrin. Tübingen: Narr. 287–314. – –, 2014: Proverbs from a Corpus Linguistic Point of View. V: Hrisztova--Gotthardt, Hrisztalina, Varga, Melita Aleksa (ur.): Introduction to Pa-remiology: A Comprehensive Guide to Proverb Studies. Varšava: Versita. 206–228. STRAMLJIC BREZNIK, Irena, 2001: Komunikacijski ali sporocanjski fra­zemi, Jezik in slovstvo 46/5. 191–200. STRAMLJIC BREZNIK, Irena, NOVAK, Sanja, 2015: Zacetnica pri frazemih z (iz)lastnoimenskimi sestavinami v Slovarju slovenskih frazemov in korpusnih virih. V: Dobrovoljc, Helena, Lengar Verov­nik, Tina (ur.): Pravopisna razpotja. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. 33–46. SUHADOLNIK, Stane, 1961: Josip Pavlica: Frazeološki slovar v petih jezi­kih. Jezik in slovstvo 6/6. 200–205. SCHINDLER, Franz, 1993: Das Sprichwort in heutigen Tschechischen. Empirische Untersuchung und semantische Beschreibung. München: Verlag Otto Sagner. SZPILA, Grzegorz, 2002: Minimum paremiologiczne jezyka polskiego – ba­danie pilotazowe. Jezyk Polski 1. 36–42. – –, 2014: Znajomosc przyslów wsród polskich studentów. Literatura ludowa 4–5/58. 87–101. – –, 2014a: Kompetencja paremiczna mlodziezy akademickiej w badaniu an-kietowym. Literatura ludowa 6/58. 42–58. ŠABEC, Nada, 2007: The role of proverbs in foreign language teaching: the case of English. V: Jesenšek, Vida, Fabcic, Melanija (ur.): Phraseologie kontrastiv und didaktisch. Zora 47. Maribor: Slavisticno društvo: Filozof-ska fakulteta. 83–93. TAYLOR, Archer, 1931: The Proverb. Cambridge: Harvard University Press. TOPORIŠIC, Jože, 1974: K izrazju in tipologiji slovenske frazeologije. Jezik in slovstvo 19/8. 273–279. – –, 1985: Vsebinska podstava primerjalnih frazeologemov v slovenskih zbir­kah pregovorov in rekov. V: Dular, Janez (ur.): XXI, seminar slovenskega jezika, literature in kulture, zbornik predavanj. Ljubljana: Filozofska fa-kulteta. 31–46. – –, 1992: Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva založba. – –, 1996: Dvojcici in podobne frazeološke zgradbe v slovenšcini. Slavisticna revija 44/3. 269–278. TÓTHNÉ LITOVKINA, Anna, 1992: The Use of Proverbs In Contemporary Hungarian Society. A Study of National Identity Among Hungarians of Tolna County Through Proverbs. European Journal for Semiotic Studies 4. 289–316. – –, 1996: Conducting a Paremiological Experiment in Hungary. Proverbium 13. 161–183. TÓTHNÉ LITOVKINA, Anna, 2006: Na net i suda net: Punning in Anglo­-American and Russian anti-proverbs. V: Bierich, Alexander, Volodina, Tatjana: C.... . ....... . ........, ....... ....... ...... . 50-..... ..... ......... ..skva: ....... 556–570. ULCNIK, Natalija, 2011: Pregovori v procesu spreminjanja. V: Krakar Vogel, Boža (ur.): Zbornik Slavisticnega društva Slovenije 22. Slavistika v regijah – Maribor. Ljubljana: Zveza društev Slavisticno društvo Slovenije. 63–68. VALDAJEVA, Tatjana, 2003: Anti-proverbs or new proverbs: The use of En­glish anti-proverbs and their stylistic analysis. Proverbium 20/4. 379–390. VIDOVIC MUHA, Ada, 2000: Slovensko leksikalno pomenoslovje. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. – –, 2005: Medleksemski pomenski razmerji – sopomenskost in protipo­menskost. V: Jesenšek, Marko (ur.): Knjižno in narecno besedoslovje. Maribor:Slavisticno društvo. 205–221. VYSHNYA, Natalia, 2008: Mínimo paremiológico ucraniano y peculiarida­des de su traducción. Paremia 17. 101–110. 8.2 literatura V CiriliCi ......., ....., ........, ......., 2005: ............. ........ ....... Sankt-Peterburg: ............ ... ..... ......., ......., 2008: ......... ........ . ....... ........­.... Przeglad Rusystyczny 4. 50–57. ......, ......., 2007: ........ ................. .... ........ ....................................... . XI ..........­.... ........ ......, .......: ... ... .... ......... 115–118. ........, ....., 2012: ......... . ....... . .......... ...... V: ....... .... . .......... . .............. ............... ............ 26.–28. ...... 2012 ... Pskov: ......... .......­........ ............ 192–201. ......, ......, 2003: ................. ....... ........ ..... . ............. . ....... ....... Bohemistyka 3/2. 148–156. ........, ......., 1980: .......... ............ Moskva: ...... ...... ........, ........, 1970: .. ......... .. ......: ....... .. ..­... ...... ...... Moskva: ...... – –, 1971: ................. ...........: ......... ... ...e...­........... ......... Moskva: ...... – –, 1979: ..................................................­... ........ ......... ....... ........ Moskva: ...... – –, 1985: 300 ................... ....... ........ . ......... (... ......... .. ........ .....). Moskva: ....... ..... – –, 1988: ...... ........... ............. Moskva: ...... – –, 1989: On the Question of a Russian Paremiological Minimum. Proverbium 6. 91–102. ......., ......., 1969: ........... ............ ........ ...­..: ....... ....... ... ......... .............. ............ Moskva: ...... ...... 8.3 Viri (sloVarji, zbirke in korPusi) BOJC, Etbin, 1987: Pregovori in reki na Slovenskem. Ljubljana: DZS. CERMÁK, František, 2009: Slovník ceské frazeologie a idiomatiky. Výrazy vetné. Praga: Leda. HABOVŠTIAKOVÁ, Katarína, KROŠLÁKOVÁ, Ema, 1996: Frazeologický slovník: clovek a príroda vo frazeológii. Bratislava: Veda. HECKO, Blahoslav, 2005: Nehádžte perly sviniam. Bratislava: Veda. KEBER, Janez, 2011: Slovar slovenskih frazemov. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. MAKAROVIC, Marija, 1975: Pregovori, življenjske resnice. Ljubljana: CZP Kmecki glas. MIKO, František, 1989: Frazeológia v škole. Bratislava: Slovenské pedagogické nakladatelstvo. PREK, Stanko, 1982: Ljudska modrost. Ljubljana: CZP Kmecki glas. PAVLICA, Josip, 1960: Frazeološki slovar v petih jezikih. Ljubljana: Državna založba Slovenije. SMIEŠKOVÁ, Elena, 1977: Malý frazeologický slovník. Bratislava: Slovenské pedagogické nakladatelstvo. SNOJ, Marko, 2015: Slovenski etimološki slovar, tretja izdaja. Ljubljana: Za­ložba ZRC, ZRC SAZU. ŠAŠELJ, Ivan, 1906: Bisernice iz belokranjskega narodnega zaklada. Ljubljana: Katoliško tiskarsko društvo. Dostop prek: http://sl.wikisource.org/wiki/ Bisernice_iz_belokranjskega_narodnega_zaklada_I.. KOCBEK, Fran, ŠAŠELJ, Ivan, 1934: Pregovori, reki in prilike. Celje: Družba sv. Mohorja. ZÁTURECKÝ, Adolf Peter, 1996: Slovenské príslovia a porekadlá: výber zo zbierky A. P. Zátureckého. Mlacek, Jozef (ur.). Bratislava: Nestor. Fran, slovarji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, 2014– razlicica 3.0. Dostop prek: www.fran.si. Korpus slovenskega jezika FidaPLUS. Dostop prek: http://www.fidaplus.net. Krátky slovník slovenského jazyka, 1987. Bratislava: Veda, Vydavatelstvo SAV. Korpus slovenskega jezika Gigafida. Dostop prek: http://www.gigafida.net. Paremiologická databaza. Durco, Peter (ur.). Dostop prek: https://data.juls. savba.sk/paremiografia. Slovar slovenskega knjižnega jezika. V. Likar (ur.). Ljubljana: Inštitut za sloven-ski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, Državna založba Slovenije: 2008. Dostop prek: http://bos.zrc-sazu.si/sskj.html. Slovenský národný korpus – prim-6.0-public-all. Bratislava: Jazykovedný ústav L. Štúra SAV 2013. Dostop prek: http://korpus.juls.savba.sk. 8.4 ostali Viri BRACIC, Julija, 1944: Grenka roža. Ljubljana: Nova založba. Dostop prek: http://www.dlib.si/preview/URN:NBN:SI:DOC-JIANFNZ3. BUCAR, Julij, 1919: Slovenski metuljar. Ljubljana: Uciteljska tiskarna v Lju­bljani. Dostop prek: http://www2.pms-lj.si/pdf/JULIJ_BUCAR_Slo­venski_metuljar.pdf. HAUFF, Wilhelm, NEDELJKO, Fran, 1907: Viljem Hauffove pravljice za mladino. J. Giontini. Dostop prek: http://sl.wikisource.org/wiki/ Pravljica_o_nepravem_kraljevi%C4%8Du. JANEŽIC, Anton, 1864: Slovenska slovnica za domaco in šolsko rabo. Ljubljana: J. Blaznik. Dostop prek: http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC­-RXWASX9P. KOMPOLJSKI, 1907: Zakaj hodijo Kranjci po svetu za denarjem? Zvoncek 8/5. Dostop prek: http://www.dlib.si/preview/URN:NBN:SI:DOC­-QUPG9N2E/9463f6ec-eaac-4f7c-ab62-6a91d33b5f9d. KÜNZLE, Johann, 1914: Zdravilna zelišca. Katoliška bukvarna. Dostop prek: http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-C1ESV7CD. LEVSTIK, Fran, 1858: Popotovanje od Litije do Cateža. Dostop prek: http:// sl.wikisource.org/wiki/Popotovanje_iz_Litije_do_%C4%8Cate%C5%BEa. SKET, Jakob, JANEŽIC, Anton, 1894. Janežiceva slovenska slovnica. Družba sv. Mohorja. Dostop prek: http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC­-SBWEX4J4. ŠTAMPAR, Vekoslav, 1925: Kmet ostani pri svojem plugu, cevljar pri svo­jem kopitu. Slovenski gospodar 59/22. Dostop prek: http://www.dlib. si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-AFUAMJCX. 9 summary The work presents the set of the 300 most well-known and most fre­quent proverbs, sayings, and similar paremiological units in modern Slovene, its theoretical and methodological basis, as well as how it can be used in different phraseological and phraseographical tasks. The concept of the paremiological optimum was developed by Peter Durco and it combines the concept of Permjakov’s paremiological minimum of the most well-known units with corpus-based and frequency-orient­ed analysis. The paremiological optimum is arranged as a correlation between the familiarity of the units, based on the demographical re­search, and their frequency, based on the corpus research. It is updated according to the most frequent form of each unit in the Gigafida lan­guage corpus and is presented at the very end of the work. We focused on basic lexicographical sources in Slovene language. Our experimental corpus for the questionnaire consisted out of 918 proverbs, sayings, (proverbial) winged words, and (just one) wellerism, all found by a systematic search in two dictionaries. The units were col­lected from Slovar slovenskega knjižnega jezika (Standard Slovene Dic­tionary) and Frazeološki slovar v petih jezikih (Phraseological diction­ary in five languages, Pavlica 1960). The FTP (full text presentation) questionnaire located on the webpage http://vprasalnik.tisina.net gave respondents an option of five possible answers for each individual unit according to Durco’s model: 1. I know it and I use it; 2. I know it but I do not use it; I do not know it but I do understand it; 4. I do not know it and I do not understand it; 5. a possibility to add a variant form that the respondent knows. Included in the sociolinguistic test were 316 Slovene speakers and the top list of the 300 most well-known out of 918 units presented to them was additionally arranged according to their frequency in the FidaPLUS language corpus. Different procedures used for searching the language corpora are presented. The first tactic was to search the units with the help of their lexemes. The second tactic was more sophisticated, because we used constructional formulas. We also tried to develop some alternative search procedures. When examining the situation in the corpora, it was necessary to discuss the text introducers of proverbs, the role of non-prototypical occurrences, their tendency to form chains of (often syn­onymic) units, as well as other aspects of proverb usage. We described the numerous cases of the specific type of production of new paremio-logical units as not only reproducing the constructional pattern, but also retaining a part of the referential situation described by the original unit. Because of the lack of terminology to describe these patterns, we named them thematic-constructional formulas, as we wanted to dif­ferentiate them from the usual constructional formulas. The comparative research of the Slovak and Slovene paremiology based on the paremiological optimum is presented in detail. The indi­vidual units and their equivalents are compared according to their se­mantic and formal features. The distribution of the types of equivalents is presented as well – firstly by taking into consideration the equivalents of the optimum of the second language and secondly by doing the same with equivalents from the optimum as well as outside the optimum. Analysing the types of suprasemantic differences is also more valuable in such a wider context which the paremiological optimum provides. We describe how the data gained in the sociolinguistic and cor­pus research can be used in the lexicography. The main form of the paremiological unit – its zero variant or the paremiological lemma can be determined both by using sociolinguistic data and corpus-based analysis. Along with the paremiological or phraseological lemma, we are interested in other variants often cited by the respondents and the comparison of this information with the picture the language corpus gives us. A corpus-based procedure to search for the new paremiologi-cal material with the help of the introductory formulas is described. We stress the importance of establishing the lexicographical descrip­tion of the paremiological meaning according to the variety of the pos­sible contexts in which a paremiological unit can occur as shown in the Summary language corpus. We propose two basic types of the lexicographical description of the meaning in order to describe the typical proverbs on one hand and the typical sayings on the other. Those types of descrip­tions must in many cases be combined with one another and with the description of the pragmatic features. imensko kazalo A Alighieri, Dante 56 Amende, Charles 30 Arhar, Špela 77 Ashipu, K. B. C. 30 Aurich, Claudia gl. tudi Lückert, Claudia 164 B Babic, Saša 16, 17, 34, 37 Bacon, Francis 39, 200 Baur, Rupprecht 40, 43 Birih, Aleksander 20 Blatná, Renata 82 Blažic, Milena Mileva 95 Bojc, Etbin 35, 123, 143–144, 159, 164, 171, 173, 175–177, 192 Bracic, Julija 149 Bucar, Julij 159 Burger, Harald 23, 37, 195 Burke, Kenneth 30, 230 C Cezar, Julij 56 Cox, Heinrich l. 41 C Capková, Radka gl. tudi Holanová, Radkova 196 Cejka, Mirek 23 Cermák, František 23, 25–26, 33, 41, 43–44, 75–76, 88, 91–92, 96, 100, 105, 117, 121, 166, 182, 198–199, 215 D Díaz, Juan Carlos 41 Dickens, Charles 35, 36 Djadecko, Ljudmila 39, 196 Dobrovoljskij, Dmitrij 21, 140 Dolník, Juraj 119, 120, 135–136, 169–170, 176, 200 Dylan, Bob 93 D Durco, Peter 13, 22–23, 27, 35, 40–41, 43, 46–48, 50–51, 53, 58, 60, 64, 70, 77, 105, 110, 118–121, 123, 125–126, 132, 135–136, 138, 140, 147, 149–150, 153, 168, 181, 198, 219, 230 F Falk, Neca 174 Farř, Ken 118 Filipec, Josef 22 Fojtu, Petra 179, 183 Földes, Csaba 149, 183 G Gantar, Polona 16, 18, 75, 83, 150 Gliha Komac, Nataša 219, 231 Gregorcic, Simon 195 Grotjan, Rüdiger 70 Grzybek, Peter 13, 17, 26, 30–31, 35–36, 38–43, 45–46, 50, 55, 57, 70, 93, 105, 110, 141, 147 H Habovštiaková, Katarína 31, 165, 177 Hallsteinsdóttir, Erla 118 Hauff, Wilhelm 159 Hecko, Blahoslav 143–144, 146 Hirsch, Eric Donald 44 Holanová, Radka gl. tudi Capková, Radka 196 Hose, Susanne 41 Ch Chlebda, Wojciech 40, 46, 112, 118, 123 Chlosta, Christoph 40–43, 45, 55, 93, 105, 110, 141, 147 I Ivanov, Jevgenij, ......, ....... 46 J Jakop, Nataša 16, 215, 219, 231 Janežic, Anton 95 Jesenšek, Vida 16, 18, 38, 126, 231, 234 Ježovnik, Janoš 219, 231 K Kalin Golob, Monika 196 Keber, Janez 16, 18 Klemencic, Simona 219, 231 Kocbek, Fran 51 Kochman-Haladyj, Bozena 29 Kompoljski 95 Konicka, Jelena 17, 156 Kopitar, Jernej 13–16, 38–39, 53, 56, 157–158, 160, 228 Kotova, Marina 183 Krošláková, Ema 31, 165, 177 Krvina, Domen 219, 231 Kržišnik, Erika 13, 15–16, 18, 20–21, 30, 37, 39, 51–52, 76–77, 88, 94, 127, 141, 147, 153–155, 161, 176, 186, 214, 230–232 Kucan, Milan 160 Künzle, Johann 159 Kuusi, Matti 40 L Ledinek, Nina 219, 231 Levstik, Fran 142 Lipavic Oštir, Alja 41, 43–44 Logar Berginc, Nataša 52 Logar, Tine 59 Lückert, Claudia gl. tudi Aurich, Claudia 226 Ludvik XIV. 38 M Majakovski, Vladimir 196 Makarovic, Marija 17, 26, 41, 70, 130, 138, 146, 171–172, 174, 177, 181, 197, 213 Marc Bratina, Karin 16 Maticetov, Milko 17, 35–36, 38 Meterc, Matej 32, 36–37, 39, 119, 152, 182–183, 190, 195, 198–200, 204, 206–208, 219, 231 Mieder, Wolfgang 26, 29–30, R 36–37, 40, 48, 50, 75, 93, 101, 149, 198 Michelizza Mija 219, 226, 231 Miko, František 50 Milcinski - Ježek, Frane 159 Milcinski, Fran 160 Mirtic, Tanja 219, 231 Mlacek, Jozef 15, 20–21, 23–25, 27, 32–36, 39, 51–52, 76, 88, 96–97, 99, 166, 197, 206, 230 Mokijenko, Valerij 23, 46, 162 Mukarovský, Jan 33 N Nedeljko, Fran 159 Nikitina, Tatjana 20 Novak, Sanja 227 P Pallay, Jozef 52, 154 Pavlica, Josip 53–54, 128, 144, 157, 171 Perdih, Andrej 219, 231 Permjakov, Grigorij 26–29, 31, 32, 34, 36, 40, 42–43, 45, 49–50, 53, 112, 181–182 Petan, Žarko 126, 197 Peterman, Jürgen 51–52Petric, Špela 219, 231 Piirainen, Elisabeth 21 Poklac, Saša 16 Polajnar, Janja 196 Prek, Stanko 102, 143–144, 150, 177, 192 Prešeren, France 158 Rode, Matej 15, 121, 126, 170–171 Rodziewicz, Barbara 117 Röhrich, Lutz 48 Roos, Undine 41, 50 S Sevilla Muńoz, Julia 41 Shakespeare, William 56 Schindler, Franz 88 Sket, Jakob 95 Smiešková, Elena 50 Smole, Vera 16 Snoj, Marko 167, 219, 231 Stanonik, Marija 17 Steyer, Kathrin 18, 41, 45, 230–231, 254 Stramljic Breznik, Irena 16, 18, 37, 227 Suhadolnik, Stane 51 Sz Szpila, Grzegorz 41–42, 71, 181–182 Š Šabec, Nada 18 Šanskij, Nikolaj 15, 20Šašelj, Ivan 51, 147, 151, 177Štampar, Vekoslav 159 T Taylor, Archer 29 Toporišic, Jože 15–17, 20–21, 23, 25–26, 29, 39, 87, 99, 115–117, 164, 215 Tóthné Litovkina, Anna 36–37, 40, 42–43, 49–50, 139 U Ulcnik, Natalija 12, 18, 38, 126, 195 Valdajeva, Tatjana 36 Vidovic Muha, Ada 169 Volkov, Sergej 20 Vyshnya, Natalia 41 W Walter, Harry 162 Wilde, Oscar 197 Z Záturecký, Adolf Peter 51, 134, 146 Ž Žele, Andreja 219, 231 stVarno kazalo A aforizem 36, 39, 166 antifrazem 37 antiparemija 36 antipregovor 12, 14, 23, 33, 36–37, 55, 138–139, 162, 166, 191, 194, 196–197, 199, 214 antirek 36 avtorstvo paremije 13, 38–39, 56, 197, 200, 206–207 C citat 23, 35, 39, 56, 160, 195–196, 200 – filmski 191, 195 – leposlovni 56 – reklamni 196 – tujejezicni 23 D demografski dejavnik 46–47, 70 dopolnilo velerizma – o govorcu 35, 38 – o govorni situaciji 35 dvojcic 15, 87, 116–117, 204 E ekspresivnost 21–22, 24, 34, 52, 154, 156–157 ekvivalentnost 54, 89, 118–121, 136–140, 153, 156, 162, 164, 168, 177–179, 181 – jezikovnosistemska 120, 140 – suprasemanticna 140–141 elicitacijski tip vprašalnika 42, 70 F folkloristika 9, 12, 17, 27–28 fond – frazeološki 22 – paremiološki 22, 26–27, 40, 45–46, 69, 111–112, 141–142, 146, 149, 213, 232 frazem gl. tudi frazeološka enota, frazeološka stalna besedna zveza 9, 12, 14–17, 19–25, 27, 31, 38, 51–52, 76, 87, 94, 96–97, 99–101, 104, 106, 119, 121, 140–141, 147, 149, 152–157, 161–163, 166–167, 170–171, 173, 177, 186, 198–200, 209, 213–214, 222–223, 227, 230, 232, 235 – besednozvezni 14, 16–17, 23, 25–26, 32–39, 75, 87, 96–97, 100, 103, 119, 122–123, 126, 136–138, 167, 178–179, 183, 190, 192, 194, 196–199, 204–205, 227–228 – citatni 39, 205 – izbiblicni 156 – minimalni 16 – pragmaticni 16, 23, 32, 38–39, 186, 204, 219, 231–232 – primerjalni 15, 87, 173, 205 – stavcni 9, 12, 16–17, 19, 22–26, 28–29, 32–33, 35, 37, 39, 52, 75, 87, 96–97, 99, 137, 183, 185, 195, 198, 200, 204, 215, 219, 232 – zastarel 147, 213 frazeodidaktika 16 frazeografija 185, 212–214, 220 frazeologem 15, 17, 25, 115, 170 frazeologija 9–13, 15–24, 26–29, 31, 33–34, 37–40, 44, 46, 52, 63, 75–76, 96–97, 135, 140, 152, 161, 164, 170, 176, 181, 183, 185–186, 195, 198–200, 213–215, 219, 231 – stavcna 39, 185–186, 198, 214–215, 219 frazeologizacija 35, 191, 195–196, 207, 214 frazeologizem 15 frazeološka enota gl. tudi frazem, frazeološka stalna besedna zveza 15, 21, 28, 45, 54, 76, 119–121, 127, 129, 131, 134, 136, 140, 153, 162, 168, 199, 229 frazeološkost 21, 194, 199 H harmonija zlogov 226–227 heterosituativnost 30, 35, 99, 106, 156, 235 idiom 16, 19, 96 idiomaticnost 20 idiomatika 15, 19–20 izhodišcni korpus 23, 34, 41–43, 45, 48–51, 53–57, 63, 67–68, 71–74, 78, 84, 97, 101–102, 112–114, 116, 123, 125, 135, 138, 141–143, 158–160, 162, 164–165, 167, 173, 177–179, 185, 190–195, 200, 204, 206, 216–217, 220–221, 229 K kalk 60, 79, 147, 149–150, 152 kalkiranje 118, 191 kinogram 100 krilatica 13, 23, 33, 38–39, 55–56, 69, 151, 159–161, 195, 201, 207–208, 228 križanje 77, 99, 103 L leksem 83, 117, 169, 205 leksikologija 119–120, 135 lema – frazeološka 219 – paremiološka 219, 225 M metoda FTP 42, 50, 269 metoda FTR 42 metoda PTP 42, 44, 50, 93, 147 N napotilo – kmetijsko 34 – vremensko 23, 27, 33–34, 39, 56–57, 138, 191, 194, 206, 214 – zdravstveno 34 P paremija gl. tudi paremiološka enota 9–14, 18–19, 23–24, 26–30, 33–34, 36, 38, 40–57, 59–64, 67–73, 75–79, 81–91, 93–94, 96–107, 109–117, 119–127, 130–131, 133–135, 137–139, 141–143, 146–157, 159–166, 168–173, 175, 177–183, 185 – citatna 79, 106, 151, 196, 205 – izbiblicna 69, 129, 195, 207 – zastarela 47, 94, 142, 146, 204, 228 paremiografija 13, 212, 220, 232 paremiologija 9–19, 186, 190, 192, 194–198, 200, 204–209, 211–221, 226–232, 234–235, 237–250 paremiološka enota gl. tudi paremija 11–14, 36–37, 44, 109, 207, 212, 216, 220 paremiološka kompetenca 64, 69–70 paremiološka zbirka gl. tudi zbirka pregovorov 211–214 paremiološki minimum 10–12, 15, 24, 29, 33, 40–50, 55, 63–64, 67–74, 78, 81, 87, 93, 104, 109–116, 119, 124–125, 128, 130, 135, 143, 160, 172, 177, 179, 181–183, 185–187, 190–192, 199, 204–206, 211–213, 216–217, 228 paremiološki optimum 9–13, 24, 33, 37, 39–40, 46–49, 55, 62–63, 75, 107–109, 112–113, 115, 121, 127–128, 131, 138, 143–144, 146–147, 153, 164–165, 170–175, 177–183, 185, 190–193, 198, 200–204, 206, 209, 211–213, 216, 219–221, 225, 228–230 pogostnost paremije 11–12, 14, 25, 40–41, 44–45, 47–48, 71, 75–76, 94, 96, 104–112, 116, 141, 143, 151–153, 155–156, 162, 172–175, 181, 185, 188, 190, 192, 205, 214–215, 219–223, 226, 228–229, 237–250 polifunkcionalnost 167 popularizator 14, 86, 91, 93–94, 159, 174, 207, 225–226, 230 poznanost paremije 9, 11–13, 17, 34, 41–43, 45–47, 49, 67–70, 73, 93, 97–98, 105, 107–111, 128, 130–131, 135, 141, 144, 148, 159–160, 171–172, 181, 186, 213, 215, 226, 228–229, 237–250 pregovor 9, 11–15, 17–19, 23–45, 47–53, 55–60, 63–64, 70–71, 74, 77–86, 88–102, 104–105, 112, 115–117, 119, 122–132, 134–135, 138, 142–143, 146–152, 156, 159, 161–162, 164, 166, 172, 176, 190–191, 194–197, 199–201, 204, 206, 208, 214–215, 217, 220, 231–232, 234, 237 pretvorba frazema – medravninska 14, 96, 106, 138 – znotrajravninska 104 R recenica 12, 16–17, 23, 25–26, 215 rek 24, 32–33, 39, 82, 84, 100, 135, 158, 195, 198–201, 203–208, 211 reklo 16, 26, 199, 201, 203 S slogan – frazeologizirani 9, 23, 55, 194–196, 206, 214 – reklamni 39, 92, 94–95, 166–167, 191, 196 slovar – frazeološki 25, 41, 50–51, 72, 214, 219, 222 – konverzacijski 51 – paremiološki 47 – splošni 205, 209, 213, 217, 219–220, 222, 229, 232 – vecjezicni 48, 213 slovaropisje 12, 185, 212, 216, 230, 234 splošnica 12, 37–38, 55–56, 106, 204, 214 stalna besedna zveza 16, 147 – frazeološka gl. tudi: frazem, frazeološka enota 16 – nefrazeološka 16, 126 stalnost gl. tudi ustaljenost 20–21 suprasemanticni dejavnik 38, 141, 163 T tekstem 27, 33, 117, 119, 123, 192, 194, 197 U ustaljenost gl. tudi stalnost 9, 14, 18, 22, 24, 34, 96, 199 uvajalno sredstvo 14, 32–33, 37, 115, 149–151, 158, 160, 186, 192, 195, 198–200, 203–208, 211, 214–215 uvajalno sredstvo – standardno 199 – samostalniško 38, 199–200, 204, 207 – vecbesedno 198, 200, 203 V velerizem 9, 12, 23, 26–27, 29, 33, 35–36, 38, 56–57, 138–139, 191, 194, 199, 214 vraža 27, 33–35, 56–57, 69, 191, 194–195, 206, 214 vremenska uvera 27, 33–34, 39, 138, 191 vzorec – konstrukcijski 14, 48, 54, 77–81, 83–85, 88, 90, 101, 107, 109, 111–117, 209 – tematsko-konstrukcijski 54, 101–103, 112, 117, 194, 209, 218 Z zbirka pregovorov gl. tudi paremiološka zbirka 13, 15, 17, 34, 44, 49–50, 142–143 znanje paremije – aktivno 43, 62, 68–70 – pasivno 43, 62, 68–70, 142 Ž žanr – folklorni 27, 29 – novinarski 105, 162 – paremiološki 12, 15, 17, 28–29, 31, 33, 35–36, 38, 40, 49, 138, 185, 208, 214, 233 – pripovedni 29