Čeki. Toliko svetlih in vclikih praznikov jc na robu vsakega ikoledarskega lcta! Človck bi se kar zadušil z voščili in čcstitkami. Pišejo nam prijatelji, znanci in tovariši. V teh dneh pač vsakdo komu privošči dobro in lepo besedo, kajti nc utcgnemo ali morda ne znamo dovolj dobro misliti — vsak dan. Tudi mi pišemo in voščimo na vse strani... Najbolj fantastičnc slike in podobe so navadno na teh božičnih in novoletnih razglednicah. Da. koliko takih Ikart in kartic že imam po predalih in med 'knjigami, polovico svojih sten bi ž njimi že lahko prelepil, toliko se jih je že nabralo tekom lct. Pa tudi letos sem že dobil lep šop takih razglednic in skoro vse z enakim bescdilom. Toda — in to je važno — mi ne pišejo za praznike samo ožji znanci in prijatelji. tudi razna društva in tvrdlke pridejo z voščili in prigodnicami ob robu leta. Na primer pred par dnevi sem prejcl tako lcp stenski koledar s 365 lističi, da sem res malo pomislil, da-li se splačajo v tej krizi tako luksuzni koledarji s srebrom in zlatom posipani kakor v nekdanjih starih časih —. * No, pa nič zato, sem si potem mislil, ko sem ga obesil nad pisalno mizo, kajti tudi tak koledar lahko pridc človeku prav skoro vsa;k dan. Toda . .. vsc tvrdkc niso enako vljudne do svojih strank. niti za Božič ali Novo leto. Postavim na primer trgovsko zadrugo »Moda«. V lični škatlici ti pošljc svoj koledar z dolgim novoletnim voščilom v rdečem tisku. zraven pa še — ček. Hvala bogu, samo enega so mi priložili! No, pa saj že vem, zakaj: vse se tako lepo ujema: novo leto — koledarji — čeki — obroki... saj sem uganil. Prav za prav res vcč ne vem, čc bi dandanes šc lahko živeli ljudje, posebej pa uradniki, brez čekov, kaj mislite? ... Tudi sam jih imam že debel sveženj, najmanj toliko kakor božičnih in novoletnih razglednic. Sam več prav ne vcm, s kakšnimi številkami se že ujemajo na pošti in pa z mojimi računi! Vse odrezike imam skrbno spravljene v politirani škatlici in pod ključcm kakor kaka sveta pisma. No da, čeke! Kolikokrat scm moral stopiti na pošto in odšteti denar, čeprav sem včasih v roki stiskal zadnjc kovače! Vsak ček je bil namreč naši pošti nova enota, pa tudi mcni. Nič sc nisem čudil. ko se je oni teden pohvalila nai.a poštarica: »No, hvala bogu, 8400 enot že imam. Pridem s pošto končno vendar v višjo skupino!« Prav zares, čeki so nam vsak mesec požrli denar kakor volk črcdo. Najslabše jc bilo prvc dni v mesecu. tedaj smo se namrcč kar drenjali na pošti. Včasih je še poštarici zmanjkal drobiž in smo si obračali žepe na vsc strani. Šc k pcku smo se zalctcli, da nam jc zmenjal zadnji desetak.. Vse to zavoljo čeknv in poštnih cnot. Prcd tednom sem odncsel zadnji ček na pošto in scm si mislil: »Vendar enkrat sem s čcki pri kraju!« Težalk kamcn se mi je odvalil od srca, kaj kamen, gora. Potem sem pa sklenil: »Nobenega če'ka več v hišo, kajti čeki so hujši od kuge!« * Dva dni poznejc pa se jc ustavila lcpa limuzina pred šolo. In koga dobim na pragu? Trgovskega potnika in zastopnika itd. Tako se mi jc prcdstavil. »Izvolitc nekaj za prazniike! Fino robo, bogata izbira in pristno angleško blago. Po ccni, saj vcste, da jc funt zopet močno padel.« Medtem je že razložil svoje vzorce po mizi, spretno in okusno... Jaz sem pa rekel: »Ne bo nič, moj dragi gospod! Komaj sem se rešil zadnjega obroka in s čeki je prevelik križ!...« Nepričakovana dobrota je zasijala s potnikovcga obraza: »Brcz skrbi, vam gremo v vsakem oziru na rolko! Imamo najboljšc zaupanje do svojih strank. Pa dolgoročni obroki itd.« Ni zlodej..., vdal sem sc v voljo božjo! 2e zaradi starešinstva, ki me čaka pred pustom. Prijazno se je poslovil..., avto je zabrnel..., toda na mizi mi je pustil — šest čekov. Meni šest obrokov: januar. februar.. . junij, naši poštarici pa šest novih enot. Malo bridko sem sc spomnil za dva dni nazaj . . . Niscm šc dodobra spravil svojih čckov v škatlico, žc zopet nekdo prcd vrati. Pa saj ne uganetc, kdo je stal na pragu. Tudi to vam povem: prijatelj Petrovič, pesnik, pisatelj, urednik in založnik svoje revije, slovenski bohcm. — »O, zdravo!«, pa kaj tc nosi v tch hribih in v tcj zimi. ko škriplje pod nogami!« Res, malo čudno sem ga pozdravil po tolikem svidenju. O vsem sva sc pomenila pri kupici vreicga vina in med toplimi stenami. In končno mi pove tudi to: »Veš kaj, prijatclj. prinesel scm ti par zadnjih štcvilk moje rcvije. Drugc šc pridejo. ko se pogodim s tiskarno! No pa saj veš, kalko sc moram boriti s tiskarno in, pa z naročniki. sami opomini ne zalcžejo dosti.« In scm mu kar odštcl polletno naročnino za nazaj. Šest srebrnih desctakov ... »Pa za drugo polovico, če morcš? S prvimi številkami sem že zlezel za silo, toda z naslednjirrii.« Nisem vcdel, kako bi postavil svojo besedo. Pa mc je on rešil: »Veš kaj, prijatelj, dam ti pa — ček! Enega ali dva, kakor sc ti zdi? Pa saj ne boš pozabil. .. Veš. sedaj pa moram šc naprej, še daleč... In vcsele praznike in vse dobro za novo leto!« Ubogi če'ki! Prcvidno sem ju zgenil v dvoje in ju vložil mcd nujna pisma v najbližji preda!. Vedel scm: »Tcga-lc čcka ne sincm pozabiti! Gre z našo kulturo in sploh za vprašanje književnosti. To jc pa vcč kakor nova obleka a!i žcnin klobuk!« Tistega dne scm sc obogatil kar za oscrn novih čekov, toroj samo dva dni poznejc od svojega prejšnjega sklepa. Na vse zadnjc pa to bi še ne bilo nič tako hudega, samo to mc jc skrbclo: čc še morda kdo nc pride s čeki v mojo hiao ... Joj, in koliko dni je šc do drugega Božiča?... Da, da, brez č-kov ne znamo in ne morcmo več prav in pošteno živeti! Prej sem rekel, da so čeki kakor kuga;.., pa to vendar ni res! Čeki so vendar le šc zadnje zaupanje dobrih ljudi, ne — vsega sveta! Tudi mcsečne knjižice trgovin so kaikor čeki, samo večji so... in na drug način jih pišemo. Prav za prav jih pišcjo dnigi, mi samo nakazujemo, kar drugi zapišejo. Torcj so čeki še dovolj zanesljivo za- upanje tega sveta, zato se nikar ne izogib- ljite čekov. In doklcr je vsaj še kaj tega za- upanja med nami, se bomo že kako prebili do novcga Božiča, kaj mislite!... Pa veselo in srečno novo leto 1933. Vam od srca želi —Až.—