149
Domači zvonovi
Kadar mislim na svoj domači kraj, tedaj mi je kar čudezno. Najčešče vidim v duhu nejasno, ne-gotovo pokrajinsko sliko, posamezne kvišku štrleče pomole, nizke, enolične hišice, maloštevilne vijugaste ulice, nad mestecem oa travnike in obdelane vrtiče. Še višje gori pa drevje, mnogovrstno drevje. In nad vsem tem na azurnem nebu solnce, toplo, smehlja-joče solnce. Čez vse to doni prav oddaljeno pa sve-čano ubrano zvonjenje; domači zvonovi!
Čudno je, kako določno in gotovo je ostal njih glas v mojem ušesu — ali pravzaprav v mojem srcu — dasiravno že leta in leta nisem čula njih zvonjenja. Done mi ti zvonovi tako jasno in določno, da se me polašča — bivajoče v tujini, včasih tajen nemir, ki prehaja v hrepenenje in konča često v tihem žalo-vanju. In naj iščem vira tem občutkom: Od nekje v tujini kliče zvon z donenjem oddaljenih zvonov doraačih!
Veliki, srednji in iriali zvon! Praznično in "sve-čano je bilo njih tro-zvonjenje, da je pretreslo člo-veka v dušo. Najsvečanejšega zvonjenja se spominjam na veljko soboto ob vstajenju. Veličastno so doneli ti glasovi zopet v pozdrav procesiji na Telovo, vrača-joči se v cerkev. Doneli so domači zvonovi svečano, kot jih čujem še vedno v srcu.
Pravzaprav je imel mali zvon najtežjo nalogo. Veliki in srednji sta prišla le ob važnejših prilikah v poštev ter sta bila bolj dostojanstvena. Uprav radi tega sem iz skupnega trozvonjenja najboli pomnila neumorno delavnega »malega«, ki mi je tudi ostal v najboljšem spominu.
Sicer, ko se je oglašal prvi v zgodnjem jutru, sem ga čula malokdaj ali pa nikoli: trdno, sladko je bilo pač detinsko spanje. — A preslišala ga nisem, ko je donel drugič v dnevu, ob poludesetih, in vabil ljudi k vsakdanji božji službi. Tedaj, ko se je skozi okna smehljalo solnčece, ko so prepevali zunaj ptički in je bilo v zatohli šolski sobi dolgočasno. Tedaj se je oglašal »mali« in svedočil nam nestrp-nim: še rnalo, malo in oddahnete se. —
150                                                     
A še ljubše nam je zadonel mali opoldne! Pri-jazno in vabeče je klical lačne želodčke, tako ljubo, da je bilo misliti, kakor ne bi znal »mali« karati! — A znal je! Če smo skakljali po večerji še malce na ulici, lovili slepe miši, brusili škarjice, igrali trden most, in ko nam je bila igra najlepša ter se nam je dozdevalo, da smo skoro šele začeli: naenkrat, o mraku, sredi najlepše igre se je pa oglasil »mali«. Najpreje počasi, lahno. Dal se je preslišati, in še glasneje smo zaigrali. Prestal je mali po prvem klicu. A iznova je začel in že resneje — prestali smo z igro. In »mali« je zadonel v tretje, tedaj resno in preteče. In hiteli smo domov, naravnost domov. Zvon in mati — točnost. In strah: Otrokom, ki preslišijo večerni zvon v igri, se zameša v lase netopir, dej-stvo, ki je vzbujalo strah in grozo med nami. Domov!
Z nepopisno grozo je pa naznanjal plat zvona
—  enkrat požar. — Kako  tolažeče  se je pa glasil »mali« v spremstvo duhovniku, ki je nosil umirajo-čemu   sveto   popotnico!    In   ko   je   zadonel   turobno mrliču!   Resno, žalno zvonjenje je spremljalo popot-nika na  zadnji poti na pokopališče, Isti zvonovi, a vedno drugačen njih spev.
Domači zvonovi! Nikdar v življenju vas ne bodem več čula.   A srečna in zadovoljna vsaj bom
—  v spominu na vas, dokler le vas čuje in bode čulo moje srce, in dokler me v sanjah pozdravljate, dragi, neslišni domači zvonovi!                         Fr. Zupančič