
■
NARODNA BIBLIOTEKA.
« _ - —
Z ognjem in mečem.
Zgodovinski roman.
Poljski spisal Sienkievvicz.
Poslovenil Podravski.
IV. ZVEZEK.
Novo Mesto 1893.
— Tiskal iz založil J. Krajec,

I.
Pred nekoliko dnevi je knez res sel v Za-
mostje, da si pridobi novih krdel; niso pričako-
vali, da se kmalo vrne. Zato so Volodijevski,
Zagloba in Redzijan šli na pot brez knezovega
dovoljenja in prav skrivaj, vedel je samo gospod
Longin. ki pa je molčal kakor mrlič, ker ga je
vezala dana beseda.
Veršulj in drugi častniki, znajoč za smrt
knjeginjice, niso si mogli niti misliti, da bi bil
odhod Volodijevskega in Zaglobe v kakej zvezi
z nevesto nesrečnega Skretuskega. Pač pa so
si mislili, da so ga šli obiskat, zlasti ker je bil
tudi Redzijan pri njih, o katerem so vedeli, da
je služabnik Skretuskega. Naši znanci so šli
naravnost v Hlebanovko in se tam pripravili
za pot.
Pred vsem je Zagloba kupil za novce, ka-
tere mu je posodil Podbipeta, pet lepih podoljskih
konj, sposobnih za daljše potovanje, katere so
radi imeli v poljskej, pa tudi v kozaškej vojski.
Tak konj je mogel po cele dni teči za tatarsko
1*
kljuso, v urnosti pa je prekosil še celo turške
konje, od katerih je bil vstrajnejši za vremenske
premembe, privajen na hladne noči in deževje.
Potem je še kupil za-se. kakor tudi za tovariša
in knjeginjico potrebne kozaške obleke. Ko je
bilo vse gotovo, so še vsi skupaj nekoliko molili
ter potem šli na pot.
Tako preoblečene si lahko smatral za kake
kozaške atamane in večkrat se je pripetilo, da
■£o jih ustavljali vojaki in poljske straže, raz-
postavljene tja do Kamenca; toda ž njimi se je
lahko pomenil Zagloba. Delj časa so potovali
po pokrajini, popolnoma varnej, zasedenej po
vojski polkov poveljnika Lanckoronskega, ki se
je polagoma bližal Baru. da bi pazil na zbirajoča
se tam vojaška krdela. Splošno je bilo že znano,
da z dogovori ne bo nič in da vojska visi le
na, lasu. kakor pravijo, dasi se glavne moči še
niso ganile z mesta. Perejeslavsko primirje seje
končalo o binkošlih in na obeh straneh so čakali
samo povelja. Med tem pa je vojska prav za
prav že vrela ter obetala biti še dosti hujša,
nego poprej. S konjskimi kopiti poteptana zemlja
se je pokrila z zeleno travo in cvetke so rastle
po gomilah ubitih vojakov- Nad bojnem poljem
so krožili škrjanci, še višje pa so se podile trope
žrjavov in drugih ptic. Razlite vode so delale
valčke pri toplem pihu vetra; ob večerih pa so
žabe v kalužah in potokih imele svoje preseda-
joče razgovore".
„Zdel<> se je, da priroda sama želi zaceliti
bolečine naroda, ozdraveti bol ter ozaljšati gomile
pobitih na vojski z različnimi dišečimi cvetkami.
Bilo je jasno nebo, zrak je bil svež in duh teč
in vsa stepa kakor bi jo naslikal, se je bliščala
kakor zlata preproga, spreminjala barve, kakor
mavrica. Stepa je bila polna ptic; veter je toplo-
pihljal po njej, sušil vode ter dajal človeškemu
licu črnorjavo barvo človeška srca so kipela
veselja pri pogledu na to krasno sliko širokih
step . . . Gospod Volodijevski je neprestano pre-
peval, Zagloba pa se je zleknil večkrat na
konju ter nastavljal solncu svoja široka pleča.
Ko ga je že dobro ogrelo, obrne se k Volodijev-
skemu ter reče:
„Kako dobro se počutim pod solnčnimi žarki
po izpitem medu in vinu. Zdi se mi, da ne more
biti nič boljšega za moje stare kosti".
„To se vsem prilega", odgovori Volodijevski.
„Na pomlad se vsaka žival rada greje na solncu".
,,Sreča, da imamo tako lepo vreme, ko gre-
mo po kneginjico", nadaljuje Zagloba, „Po zimi'
ob hudem mrazu bi bilo težavno bežati z de-
kletom".
„Naj jo le dobim enkrat v svoje roke, naj/
bom nečimnik, če jo nam še kdo izpuli iz rok",
reče Volodijevski.
„Povem ti odkritosrčno, gospod Mihael",
reče Zagloba, „bojim se samo jedne reči, da
se v slučaju vojske ne dvignejo Tatarji, ki bi
6
nam vtegnili biti nevarni. S Kozaki si že vemo
pomagati. Saj si že opazil, da nas smatrajo za
kozaške starašine; Zaporožci tudi spoštujejo per-
jiač, ime Bohunovo pa nam je še najboljša za-
slomba proti vsem neprijetnostim".
„Oj, jaz poznam Tatarje; jaz in Veršulj
,sva imela ž njimi vedno dovolj opravka."
tudi jaz jih poznam", omeni Zagloba.
„Saj sem ti že pravil, kako sem bival mej njimi
nekaj let in bi bil prišel labko do visoke časti.
Ker pa se nisem hotel poturčiti ter jih začel
prezirati, so me hoteli uliti, ker sem spreobrnil
najstarejšega njihovega duhovnika k pravej veri".
,.Pa ste dejali nekoč, da se ie to godilo v
Galati".
„V Galati je bilo drugo, v Krimu pa drugo,
če misliš, da je v Galati že konec sveta, pa še
ne veš, kje poper raste. Več je na svetu sinov
Belijevih, nego kristjanov.
Tu se vmeša v razgovor Eedzijan.
,,Ne le Tatarji nas morejo ovirati", reče.
„Nisem še povedal tega, kar mi je pravil Bohun,
da ta jarek stražijo ostudne pošasti. Čarovnica,
ki oskrbuje kneginjico, ima zvezo z vragi, ka-
teri ji vtegnejo naznaniti naš prihod. Imam sicer
pri sebi blagoslovljeno krogljo, katera edina jo
lahko ubije, ker se je druga ne prime; toda
razun nje je baje tam še cel legijon zlodjev in
■vampirjev, ki stražijo vhod v jarek. Vidva go-
spoda sta razumnejša od mene; pazita torej, da
7
me tam ne doleti kaj lmdega, sicer pridem še
ob nagrado".
„Ti si res pravi trot!" reče Zagloba. „Saj
je ravno najina glavna skrb, da misliva na tvoje
zdravje. Zlod te ne vzame, Bogu pa tudi nisi
potreben. Če te pa vzame, bo le kazen za tvojo
lakomnost. Prestar vrabec sem, ne bom se dal
prevejati za pleve . . . To si zapomni in zapiši
na nos ... Ce je tvoja Horpina strašna vraža-
rica, nisem jaz nič manj strašen od nje, ker
sem bil v Perziji, kjer sem se naučil čarodejstva.
Ona služi vragom, vragi pa služijo meni; lahko
bi oral ž njimi na polju, kakor z voli, ko bi
hotel ter se ne bal pogubiti svoje duše".
„To je jako dobro, to pot le porabite go-
spod, vso svojo moč, ker je vedno bolje, če je
človek pred vsem varen".
,,Jaz pa imam največ zaupanja v varstvo
Božje", reče Volodijevski. „Če Bohuna in Hor-
pino sam črni čuva, čuvajo nas nebeški angelji,
katerim najhujši peklenšček nasprotovati ne more.
Za vsaki slučaj pa obljubujem prižgati svetemu
Mihaelu sedem sveč iz čistega voska za srečno
potovanje".
„Tudi jaz pridenem svoje darilce za eno",
reče Redzijan. „da me gospod Zagloba ne bo
strašil z večnim pogubljenjem". »
„Sam te prvi pošljem v peklo", reče Zagloba,
„če bom videl, da ne veš za kraj, kjer je skrita
kneginjica".

8
,,Kako bi ne vedel? Da le dospemo enkrat
k Valadinki, najdem ga cel6 z zavezanimi očmi.
Pojdemo po levem Dnestrovem bregu, jarek pa
je na desnej; lahko ga bomo spoznali, ker je
vhod vanj zadelan s kamenjem. Na prvi pogled
se nam bo zdelo, da tje priti ni mogoče, toda
V skali je preseka, da gresta lahko dva konja
vštric skozi. Ko bomo enkrat tam, nam nobeden
več ne uide, ker je to jedini vhod in izhod iz
jarka. Naokrog pa so tako visoke stene, da jih
komaj ptica preleteti more. Čarovnica grozno
muči ljudi, ki pridejo tje brez njenega dovoljenja;
tam leži dokaj kosti in ogrodij, toda Bohun je
dejal, da ne smemo marati za-nje . . . Ko pri-
demo tja, moramo samo kričati: Bohun! Bohun!
Bohun! in pride nam z razprostrtimi rokami
vesela naproti. Razun Horpine je tam še Čeremis,
ki grozno strelja iz puške. Oba moram usmrtiti!
„Onega Čermisa ne maram, le babo bo treba
zvezati".
„Da bi jo zvezali, gospod? Je tako močna,
da raztrga oklep kakor srajco, podkev pa se
kar zdrobi v njeni roki. Ko bi gospod Podbi-
peta bil šel z nami, bi jo znal ustrahovati, mi
— težko. Edino svoje upanje stavim v svojo
blagoslovljeno krogljo ... Naj jo pogoltne enkrat
vražarica . . . drugače bo letela za nami kakor
netopir ter spravila vse po koncu se svojim
vpitjem. Potem bi prišli ob kneginjico, in še
lastnih glav bi ne odnesli zdravih".
9
Pri takih razgovorih jim je urno minil čas
na potovanju. Popotniki so jezdili kaj urno,
puščajoč za seboj trge, sela. vasi in pristave.
Šli so v smeru k Jarmolincam in Baru, od koder
so jo zavili proti Jampolu k Dnestru. Ravno so
šli po okolici, kjer je Volodijevski rešil Zaglobo
iz Bohunovih rok. Naleteli so celo na ravno
isto pristavo, kjer so tudi prenočili. Časih so
morali prenočiti pod milim nebom na stepi, kjer
je Zagloba pripovedoval svojima tovarišema res-
nične in neresnične dogodbe. Toda največ so se
pomenkovali o kneginjici in njenem osvobojenju
iz rok čarovnice.
Prišedši iz krajine, katero je imel v lasti
Lanckoronski, so dospeli v kraj, ki je bil v
rokah Kozakov; tu ni bilo opaziti več ni jed-
nega Poljaka, ker so vse, ki niso zbežali, ugo-
nobili z ognjem in mečem. Mesec maj je bil pri
koncu, in nastopil znojni junij, a niso še storili
tretinje svojega pota, ker je bila dolga in te-
žavna Na srečo jim od Kozakov ni pretila ne-
varnost. Pred tolpami kmečkih vstajnikov se
niso niti opravičevali, ker so jih smatrale za
kozaške starašine. Če so jih časih veljaki po-
praševali, kdo in odkod so, pokazal je Zagloba
— Bohunov pernač; če pa je bil vstajnik, ga
je, ne stopivši s konja, sunil z nogo v prsi, da
je padel na tla. Sedaj so jih tovariši urno pu-
stili naprej, misleč si, da je kak ataman. ker
tako strogo ravna ž njimi. Mislili so si celo,
10

da potuje, nemara Krivonos, Burlaj ali celo sam
batko Hmelnicki.
Zagloba se je močno jezil na Bohunovo
slavo, ker so mu Kozaki že presedali se svo-
jimi vprašanji po Bohunu; s tem so potratili
dokaj časa in se močno zakasnili na potovanju.
Nikdar ni hotelo biti konca vprašanjem: ali je
zdrav, ali še živi? Novica o njegovej smrti je
prišla tudi na njihova ušesa; ko so jim popotniki
odgovarjali, da Bohun živi, da je zdrav in da
so njegovi poslanci, jeli so jih poljubovati, gostiti
in vabiti v svojo družbo, kjer so jih povrh še
bogato obdarovali. Poslednje si je znal Redzijau
najbolje obrniti v svoj prid.
V Jampolu jih je sprejel Burlaj, stari znani
polkovnik, ki je čakal tukaj s6 svojimi vojaki
na budzijaške Tatarje. Ta je pred nekaj leti
učil Bohuna vojaškega rokodeljstva, udeležil se
ž njim napadov na Orno morje, kjer sta oplenila
Sinopo. Torej ga je tudi ljubil kakor sina in
ves oveseljen sprejel njegove poslance, ne poka-
zavši najmanjše nezaupljivosti, da bi ne bili pravi,
zlasti, ker je videl v minulem letu Redzijana
pri njem. Zaslišavši, da je Bohun živ in da se
je odpravil na Volinj, dal jim je Burlaj pripra-
viti gostijo, na katerej se je sam upijanil od
veselja.
Zagloba se je bal, da bi Redzijan, ko se
napije, ne izbleknil kaj nepotrebnega, toda po-
kazalo se je, da je bil fantin lisjak, ki se je znal
11
povsod tako obnašati, da ni bilo treba bolje.
Stvari sami ni škodoval, pač pa si je pridobil
vse Burlajevo zaupanje. Naša znanca sta kar
strmela, poslušajoč ta razgovor, navidezno tak6
odkritosrčen, pri katerem sta prišli na vrsto več-
krat celo nju imeni.
„Slišali smo", je rekel Burlaj, „da je Bohun
bil ranjen v dvoboju. Ali veste, kdo ga je ranil'?"
„Volodijevski, častnik kneza Jeremije", od-
govori mirno Redzijan.
„Oj, ko bi ga jaz dobil v svoje roke, po-
plačal bi mu za tega našega sokola. Z živega
bi ukazal potegniti kožo".
Volodijevski je zasuknil svoje ovsene brkice
ter pogledal Burlaj a s takim pogledom, kakor
hrt pogleda na volka, katerega ne sme pograbiti
za vrat.
„Radi tega vam tudi imenujem njegovo ime,
gospod polkovnik".
„Res, zlod bo imel veselje s tem fantinom,
kadar ga dobi v svoje kremplje", misli si sam
za-se Zagloba.
,,Toda", nadaljuje fantin, „Volodijevski ni
toliko kriv tega, ker ga je pozval sam Bohun,
ne znajoč, na koga bo naletel, marveč neki drugi
plemič, Bohunov velik sovražnik, ki mu je že
enkrat izpulil kneginjieo iz rok".
„Kdo je bil pa ta?"
12

„0j, neki stari pijanec, ki se je kazal do-
brega prijatelja Bohunu, ko so ga hoteli obesiti
v Cehrinu".
„On bode še visel! Naj ga le jaz enkrat
dobim", kričal je Burlaj.
„Bedak naj sem, če ne poreženi ušesi temu
pankretu", zamomlja tiho Zagloba.
„Pa kako močno ga je razkosal!" nadaljuje
Redzijan. „Ko bi bil kdo drugi tako ranjen, bi
ga gotovo že vrani zobali. toda naš ataman ima
rogato dušo. . . . Izlizal se je . . . ter prišel v
Vlodavo, dasi z velikim trudom . . . Tam bi si
bil težko pomagal dalje, ko bi ne bilo nas. Spra-
vili smo ga na Volinj, kjer naši gospodujejo, nas
pa je poslal semkaj po dekle".
„Oj, dekleta bodo njegova poguba", zamom-
lja Burlaj. „Jaz sem že davno pravil to. Ali
bi ne bilo bolje zanj, poigrati se ž njo po ko-
zaški, potem pa kamen na vrat in v vodo ž njo,
kakor smo deiali ž njimi na Črnem morju".
Volodijevski se je komaj premagoval. Čutil
se je razžaljenega in pripravljen je bil potegniti
se za čast dekleta. Pa Zagloba se je zasmejal
ter rekel:
„Gotovo bi bilo bolje".
,,Vi ste dobri prijatelji!" nadaljuje Burlaj.
,.Niste ga zapustili v potrebi, a ti mali — tu
se obrne k Redzijanu — ti si najboljši izmej
vseh. Videl sem te že v Čehrinu, ko si zdravil
in negoval našega sokola. Znajte, da sem tudi
13
jaz vaš prijatelj . . . recite samo, česa vam je
treba: molojcev, konj; dam vam vsega, da vam
ničesar ne bo manjkalo, ko se boste vračali".
,,Molojcev ne potrebujemo, gospod polkov-
nik", odgovori Zagloba, ,.ker smo domačini in
po lastnej zemlji potujemo; Bog pa nas varuj,
da nas ne doleti kaka nezgoda; sicer pa bi bilo
za nas še slabeje, če bi nas bilo preveč skupaj.
Toda čili konji bili bi nam pač potrebni".
..Dam vam takih, da jih kanove kljuse ne
dohite".
Redzijan ni hotel zamuditi ugodne prilož-
nosti.
„Denarja nam je ataman dal jako malo",
reče. ker ga niti sam ni imel. za Braclavom pa
je merica ovsa že po tolarju".
,.Pojdi torej z menoj v čumnato", reče Burlaj.
Redzijan si ni dal dvakrat ponavljati na-
ročila. Takoj zgine se starim polkovnikom za
vrata. Ko se je zopet vrnil, žarelo se mu je z
lica veselje; pa tudi prostoren sivkast župan je
bil močno napet na trebuhu.
,,Nu. sedaj pa idite z Bogom", ozval se je
stari Kozak; »oglasite se mi, kadar se boste
vračali, da tudi jaz vidim Bohunovo nevesto'-.
„To ni mogoče, gospod polkovnik" odvrne
pogumno Redzijan, ..ker je grozno boječa ter se
je že enkrat radi tega sunila z nožem. Bojim
se, da bi se ji ne pripetilo kaj hudega. Bolje
je, da se sam ataman vkvarja ž njo".

14 _
„0n vse najbolje opravi; ne bo se ga več
bala; beloroki Poljakinji smrdi Kozak - Zaporo-
žec!" zamrmra sam pri sebi Burlaj. „Idite z
Bogom, nimate več daleč!"
Res, iz Jampola ni bilo več daleč v Vala-
dinko, toda pot je bila težavna, ali prav za prav
še prave poti ni bilo. Pred potniki se je raz-
prostirala puščava, v katerej je le semtertje bilo
kaj ljudi. Od Jampola so krenili proti zapadli,
oddaljajoč se od Dnestra, namenjeni iti potem
s tokom Valadinke k Roškovu, ker le na ta na-
čin je bilo mogoče naleteti na jarek. Že se je
svitalo, ko so končali gostovanje pri Burlaju;
Zagloba se je bal, da pred solnčnim zahodom
ne dosp<5 k jarku; toda vrh tega mu je to uga-
jalo, ker je želel, da bi po Heleninem osvobo-
jenju iz rok čarovnice, mogli bežati ž njo prvo
noč. Odhajaje od Burlaja, se je Zagloba spo-
minjal Burlajevega gostovanja, o onej sreči in
blaženstvu, ki jo je čutil na vsem svojem po-
tovanju.
„Poglejte vendar-■ reče, „kako ti Kozaki
žive v bratovstvu ter podpirajo jeden druzega.
Ne govorim o prostakih, katere sami prezirajo,
katerim bodo, ako jim zlod pomaga otresti s
sebe našo oblast — kar pa Bog obvaruj —
sami dosti hujši gospodarji, nego smo jim bili
mi. Toda oni, ki žive v bratovstvu, so priprav-
ljeni za svojega tovariša skočiti v ogenj in vodo,
ne pa tako, kakor ravnamo mi . . ."
15
„Kaj že", odvrne na to Redzijan „Bil sem
dolgo mej njimi in videl sem, kako se trgajo
mej seboj, kakor volkovi. Verjemite mi, ko bi
ne bilo Hmelnickega, ki jih silno drži na brali,
takoj bi se pogrizli mej seboj kakor psi. Burlaj
je hraber polkovnik in ga sam Hmelnicki močno
spoštuje".
Tem bolje za te, ker ti je očividno jako
naklonjen in dovolil, da si ga tako okradel. Oj,
Redzijan, Redzijan, ne boš nosil dolgo svoje
glave na plečih, ne boš umrl navadne smrti".
„Kakor je komu usojeno, tako bo. Pa spe-
ljati sovražnika na led je hvale vredno delo, ki
je tudi Bogu ljubo".
,.Radi tega te ne karam; toda tvoja la-
komnost ! To je kmetska strast, ki dela sramoto
plemiču; radi nje boš tudi pogubljen".
„Ne bo mi žal groša, ki ga dam za svečo
v cerkvi, da bo Bog zadovoljen z menoj ter mi
pomagal še dalje. Kak greh vendar more biti,
če se trudim za svoje stariše?"
„Kak slepar je vendar ta Redzijan !" zakliče
Zagloba, obrnivši se k Volodijevskemu . .. „Mislil
sem, da z menoj vred pojdejo tudi moje zvijače
v grob, toda sedaj vidim, da je še veči preme-
tenec. Le vsled zvijač tega fantina bomo osvo-
bodili kneginjico iz Bohunovih rok ter jo odne-
semo celo na Burlajevih konjih! ... Ali je že
videl kdo kaj podobnega! . . . Toda če ga po-
gledaš, bi še tri groše ne dal za tega fantina".
16

Redzijan se zadovoljno nasmehne ter odvrne:
„Mar nam bo sedaj slabo ?"
„Ugajaš mi in če bi ne bilo tvoje sebičnosti,
vzel bi te celo v svojo službo. Ker si Burlaja
tako prekanil, bi gotovo ne ščedil tudi mene;
ker si ga speljal na led. ti odpustim tudi to,
da si me imenoval pijanca-.
,.Tega vam nisem rekel jaz, marveč Bohun '.
„Bog ga je tudi kaznoval za to::. odvrne
Zagloba.	. . .
Pri takih razgovorih jim je minulo jutro.
Ko pa se je solnce popelo že visoko, polastile
so se naših potnikov zopet resnobne misli-
Čez nekoliko ur bi imeli dospeti k Valadinki-
Po dolgem potovanju so prišli naposled k svo-
jemu cilju, toda prirojen strah, ki v podobnih
slučajih ne izostane, stiskal jim je srce. Ali je
Helena še živa? Če je živa, ali jo res najdejo
v tem jarku? Horpina jo je vtegnila odpeljati, j
ali v poslednjem hipu skriti v nepristopnej vot-
lini. ali jo celo usmrtila. Ovire še niso bile od-
stranjene, nevarnost še ni minila. Imeli so seboj :
res vse znake, po katerih jih ima Horpina spo- |
znati za Bohunove poslance, da izvrše njegovo
voljo, ostali pa so zlodji, ki bi vtegmli čarov- j
nico svariti pred prišleci. Tega se je najhuje ;
bal Redzijan. pa tudi Zagloba. dasi se je se pred i
kratkem hvalil, da se je izučil čarodejske zna-
nosti ; radi tega ni mogel misliti na to brez vzne-
mirjenja, V tem slučaju bi našli jarek prazen,
17
ali — kar je še huje — Kozake, skrite v Raš-
kovem, čakajoče na preži. Srca so jim utripala
čedalje močneje, ko čez nekoliko minut zagle-
dajo v daljavi bliščeči trak vode, Redzijanovo
lice močno obledi.
„To je Valadinka", reče z zamolklim glasom.
„Ali je že tukaj?" vpraša tiho Zagloba.
— „Kako blizo smo že . . ."
„Da bi nas le Bog varoval!" reče Redzijan.
„Ali bi mar ne kazalo moliti dotične molitvice,
ker me je grozno strah ..."
„Pojdi k zlodju s takimi neumnostmi in
zaklinjanji! . . . Dosti bolje je, če prekrižamo
reko in jarek z znamenjem svetega križa; to bo
več koristilo".
Najmirnejši izmej vseh je bil še Volodijevski,
ki pa je molčal. Pazno je ogledal samokrese ter
nasipa! svežega smodnika na ponvico; potem je
še poskusil, ali gre sablja rada iz nožnice.
„Imam blagoslovljeno krogljo v tem-le sa-
mokresu", reče Redzijan. „Zato se nam ni treba
preveč bati. V imenu Očeta, Sina in svetega
Duha! Naprej!"
„Naprej! Naprej!"
Čez malo časa so dospeli k reki ter obrnili
konje ob njenej strugi. Tu se Volodijevski za
trenutek vstavi ter reče:
„Naj vzame Redzijan pernač v svoje roke
ker ga čarovnica pozna in naj prvi govori i,
Z ogn. in meS. IV.	2
18
njo, da se ne bi prestrašila ter zbežala z dekletom
v kako votlino".
„Delajta gospoda kar hočeta, pryi jaz ne
pojdem", omeni Redzijan.
„Torej jezdi, strahopetec, poslednji!"
To rekši požene Volodijevski konja naprej,
za njim naravna svojega Zagloba, za njima pa
je jezdaril Redzijan, vodeč nekaj svobodnih konj
na uzdi in nemirno se ozirajoč na vse strani.
Konjska kopita so ropotala po kamenju, drugod
pa je vladala tišina, samo kobilice in cvrčki, skriti
po travi, so glasno cvrčali. Dan je bil vroč,
dasiravno je solnce že zašlo s poludneva. Ko-
nečno dospejo jezdeci na grič, podolgasto okrogel,
kakor kak ležeč vitežki ščit, na katerem je bilo
vse polno razpadajočih skal, podobnih razvalinam
hiš in cerkvenih stolpov. Lahko si si mislil, da
je še včeraj stal tukaj grad, ki ga je razrušila
sovražna roka.
„To so zaklete Vraže", reče Redzijan. »Po-
znam jih po tem. kar mi je Bohun povedal o
njih. Po noči tukaj nihče ne pride živ mimo".
,,če ne pride, pa nemara prejezdi", odvrne
Zagloba. „Pfuj, kak proklet kraj je to! . . . Ve-
seli me pa vendar, da smo vsaj na pravej poti".
„Od tukaj že ni več daleč".
„Hvala Bogu!" omeni Zagloba in njegova
misel mu je letela h kneginjici.
Pri pogledu na divje bregove Valadinke
Zagloba ni mogel verjeti, da bi kneginja mogla
19
biti že tako blizo. V tem trenutku, ko je ona
že popolnoma obupala nad svojo rešitvijo, pride
ji pomoč nenadoma. Naposled so končane tvoje
britkosti, moja draga hčerka!" misli Zagloba.
Tebe pričakuje neizrekljivo veselje. O kako nam
bodeš hvaležna!" Tu je stala deklina Zaglobi
pred očmi kakor živa in starec je bil močna
ganjen, ko se je zatopljeval v premišljevanje, kaj
se ima čez malo časa zgoditi. Mej tem ga Red-
zijan pocukne za rokav.
„Čujte, gospod!" reče.
„Kaj hočeš?" vpraša Zagloba nezadovoljen,
da ga vznemirja v svojih mislih.
„Ali ste videli ? ... Volk je skočil čez cesto".
„Nu, kaj za to, če je skočil?"
„Ali pa je bil pravi volk?"
„Pojdi in ga povprašaj, ali je pravi?"
V tem hipu tudi Volodijevski vstavi konja.
„Kaj, če le nismo zašli?" vpraša. „Neko-
liko predaleč se mi zdi. . ."
„Ne", odvrne Redzijan. „Gremo ravno tak6,
kakor je narekoval Bohun. Toda Bog daj, da
bi bil že konec te poti".
„Saj tudi bo, če smo le na pravej poti".
„Hotel sem vaj\ prositi", oglasi se Redzijan,
da pazita na onega Čeremisa, ko bom govoril s
čarovnico. Dasiravno je kaj grda pokveka, toda
iz puške bajč grozno strelja".
„Ne boj se ga!"
2*
20
Komaj so napravili naprej še nekoliko ko-
rakov, kar so začeli konji vihati ušesa, kihati
in hropsti. Na Redzijanu se je delala kurja polt;
vsaki hip. je pričakoval, da se oglasi tuljenje
vampirja ali da pripleza izza skale kak ostudni
gad. Pokazalo se je, da so konji kihali samo,
ker so šli mimo ležišča onega volka, ki je poprej
vznemiril fantina. Vse je bilo tiho; celo čvrčki
so jenjali čvrčati.. . solnce se je nagnilo že na
drugo stran neba. Redzijan se prekriža in po-
miri. Volodijevski zopet vstavi konja.
„ Vidim jarek, čegar vhod je zadelan s skalo,
v skali pa je, mislim, preseka".
„V imenu Očetu, Sina in svetega Duha!"
šepeta Redzijan; „dospeli smo".
„Za menoj!" zapove Volodijevski ter obrne
konja na mestu.
Čez trenutek so že bili pri skali ter zdrk-
nili skozi vhod pod skalnati obok. Pred njimi
se je razprostiral globok jarek, gosto obraščen
ob straneh in razširjajoč se v daljavi v polu-
okroglo ravan, obkoljeno naokrog z velikanskimi
skalami. Redzijan začne kričati na vso moč:
„Bo — hun! Bo — hun! Pridi, vražarica,
pridi! Bohun! Bohun!"
Vstavijo konje ter molčš nekaj časa. Minuto
poznej začne Redzijan zopet kričati:
„Bohun! Bohun!"
Od daleč se zasliši pasje lajanje.
„Bohun! Bohun!"

21
Na levem robu strmine, obsevanem z zlati-
mi solnčnimi žarki, je zašumelo listje gostega
grmičja in divjih sliv; kmalo se prikaže na sa-
mem ščitu rebra neka človeška postava, ki se
pritukne ter pokrivša si oči z rok6, pazno ogle-
duje prišlece.
„To je Horpina", reče Redzijan in nastavši
votlo pest na usta, začne zopet kričati:
»Bohun! Bohun!"
Horpina stopa po strmini navzdol, pri tem
se nagiba nazaj, da ne bi padla. Šla je jako
urno; za njo pa je bezljal nek majhen, trščat
človek s turško risanieo v rokah. Pod težko
postavo vražarice se je pripogibalo in lomilo
grmičje ter valilo kamenje izpod nog, glasno ro-
potajoč na dno jarka. Obsevana z žarki zapa-
dajočega solnca, bila je videti kakor velikan,
kakor nekako nadnatorno bitje.
„Kdo je?" vpraša z močnim glasom, ko do-
spe k našim potnikom.
„Kako se imaš, bunka?" vpraša Redzijan,
kateremu se je na prikazen ljudi, ne pa duhov,
vrnila hladnokrvnost.
„A si ti, Bohunov služabnik? Poznam tel
Kdo pa sta ona dva?"
„Bohunova prijatelja sta".
„Zala vražarica!" zamomlja pod brkicami
Mihael;,
„Čemu ste prišli sem?"
22
„Tu imaš pernač, nož in prstan; že včš,
kaj to pomeni".
Velikanka vzame te predmete v rok6 ter ji h ,
pazno ogleduje.
„Tak6 je, pravi so. Vi ste prišli po kne-
ginjico".
„Da. Ali je zdrava?"
„Zdrava je. Zakaj pa ni prišel Bohun sam ?"
„Bohun je ranjen".
„Ranjen? Videla sem to v mlinu".
„Čemu potem še povprašuješ, če si videla ?
Lažeš, donda", reče zaupljivo Redzijan.
Vražarica se nasmehne ter pokaže v na-
smehu vrsto belih zob. Potem stisne pest ter 1
sune ž njo v bok Redzijana.
„Ti mali, ti!"
„Pojdi proč!"
„Ne prizanesem ti, dokler me ne poljubiš!
Eu! Kedaj vzamete kneginjico?"
„ Takoj, ko si konji nekoliko počijejo".
Vzemite jo! pa tudi jaz pojdem z vami".
„Zakaj?"
„Mojemu bratu je usojena smrt. Lahi ga
nataknejo na kol. Jaz pojdem z vami".
Redzijan se sklone na sedlu, kakor bi hotel
ngodnejše govoriti z vražarico. Med tem pa po-
loži roko na držaj samokresa.
„Čeremis! Čeremis!" zakriči, hoteč obrniti
pozornost tovarišev na pritlikovca.
„Čemu ga neki kličeš? Ima jezik odrezan".

23
„Ne kličem ga, marveč se samo čudim nje-
govej postavi. Ti ne pojdeš od njega — je tvoj
mož".j
„On je moj pes".
„Ali sama prebivata v tem jarku?"
„Da, — kneginjica je tretja".
„To je dobro. Nu, pa saj ne pojdeš od njega ?"
„Rekla sem, da bom šla, torej pojdem".
„Jaz ti pa pravim, da ne pojdeš".
Glas fantina je donel nekako sumljivo, zato
se takoj nemirno obrne na mestu.
„Kaj, ti?" vpraša porogljivo.
„Evo, kaj znam jaz!" odvrne Redzijan in
strel iz samokresa zagromi po pustinji; dim strel-
nega prahu pokrije čarovnici lice, kroglja ji ob-
tiči v prsih.
Horpina skoči nazaj ter položi roke navskriž
na prsih; oči ji skočijo iz jam, iz prsij se ji iz-
vije nekak nečloveški glas.
V tem trenutku gospod Zagloba oplazi Če-
remisa s sabljo preko glave, da je kar kost za-
škrtnila od vdarca; pritlikovec ni niti jeknil,
marveč zvivši se v klobčič, začne trepetati; prsti
na rokah so se odpirali ter zapirali kakor kremplji
poginjajočega risa. Zagloba obriše ob župan okr-
vavljen o sabljo, Redzijan pa skoči s konja, po-
grabi kamen ter ga zavali na široke Horpinine
prsi; potem pa seže v žep ter začne tam nekaj
iskati.
24
Velikansko telo vražarice je še dregetalo,
lice se ji strašno zakrivilo, na zobe se ji vsede
krvava pena in iz prsij je prihajalo nemo hropenje.
Sedaj izvleče Redzijan iz žepa kos blagoslovljene
krede, zaznamuje ž njo na kamen križ in reče:
„Sedaj več ne vstane".
Potem zopet zasede konja.
„Naprej!" zapove Volodijevski.
Oddirjajo ter hite kakor vihar ob potokovej
strugi, ki se je vil sredi jarka. Kmalo so pu-
stili za seboj velikanske hraste, stoječe poleg
pota; pred očmi se jim prikaže bajta, za njo
visok mlin, čegar kolo se je bliščalo v solnčnih
žarkih. Pred bajto sta lajala dva črna psa, pri-
klenjena na verigi ter se zaganjala v prišlece.
Volodijevski prvi prijezdi k bajti ter skoči s
konja, sune z nogo ob vežina vrata, da odsko-
čijo ter plane v vežo . . . brenketajoč s sabljo.
V	veži na desno zagleda zaprta vrata. „ Go-
tovo je tam", misli Volodijevski ter se napoti
k vratom. Zgrabi jih za kljuko in odpre, na to
pa obstoji, kakor bi okamnel, na izbinem pragu.
V	sobi, oprta z roko ob postelj, je stala
Helena Kurčevičevna. bleda, z razkodranimi lasmi,
ki so se ji vili po plečih; osupnene njene oči
se upro v Volodijevskega, kakor bi povpraševale:
„Kdo si, čemu si prišel sem?" Nikdar poprej
še ni videla malega viteza. On pa je tudi le
strmel pri pogledu na njeno lepoto, na krasno
25
ozaljšano sobano, pokrito znotraj z žametom in
zlatotkaninami. Naposled se zave ter reče:
„Ne bojte se kneginjica, smo prijatelji Skre-
tuskega".
Kneginjica skoči k njemu.
..Rešite me!" zakliče, sklenivši roke.
V tem hipu prihiti v sobo Zagloba, trepe-
tajoč kakor topoljin list in rudeč kakor rak.
„Mi smo, mi!" kriči; „prišli smo te rešit".
Zasbšavši te besede in zagledavši Zaglobo,
zgrudi se kneginjica na kolena kakor pokošena
cvetka; roke ji omahnejo, oči se pokrijejo z ko-
šatimi obrvi — omedlela je.
II.
Komaj so si konji nekoliko oddahnili, šli so
begunci na pot, in ko se je mesec popel neko-
liko nad stepo, bili so že v okolici Studenke za
Valadinko. Spredaj je jezdil gospod Volodijevski,
pazljivo se ozirajoč na vse strani; za njim Za-
globa poleg Helene. Redzijan je jezdil zadnji
ter vodil seboj nekoliko konj, obloženih s prt-
ljago, dva pa brez prtljage, katera ni pozabil
vzeti iz Horpininega hleva. Zaglobi je urno tekel
jezik; imel pa je tudi kaj povedati kneginjici;
zaprta v divjem jarku, ni znala nič, kar se je zgo-
dilo na božjem svetu. Pripovedoval ji je, kako
so jo s početka iskali, kako je Skretuski šel celo
v Perejaslavje iskat Bohuna, o katerem ni vedel,
26
da je ranjen, kako je zvedel naposled Redzijan
od atamana za njeno skrivališče ter prinesel to
novico v Zbaraž.
»Usmiljeni Bog!" vzklikne Helena, dvignivši
proti mesecu svoje zalo, obledelo ličičice; „torej
je gospod Skretuski celo za Dneper šel za menoj?"
„Da, v Perejaslavje, kakor sem rekel. Gotovo
bi bil prišel sem z nami, ko bi bili vtegnili po-
slati po njega, ko smo se napotili tebi na pomoč.
On še ne v6, da si rešena ter si domišljuje, da
si že mrtva; toda ne žaluj radi tega. Naj še
žaluje nekoliko, ker ga čaka tako veliko plačilo!"
»Mislila sem, da ste že vsi pozabili nž-me,
ter prosila Boga, naj mi pošlje smrt".
„0, mi na te nismo pozabili, marveč smo
ves čas ugibali, kje te naj iščemo ter iztrgamo
iz rok našega sovražnika. Strah me je pomisliti,
kako smo se vznemirjali radi tebe! . . . Kako
sya si s Skretuskim lomila glave in z nama vred
tudi ta-le vitez, ki jezdi tu spredaj, ki isto tako
ni ščedil ni dela, niti zdravja".
„Naj tudi njemu to Bog povrne!"
„Brž ko ne, je v vama obema nekaj, kar
vleče ljudi na-se. Pa Volodijeyskemu si še po-
sebej dolžna hvalo. Kakor sem ti že povedal,
razcepil je Bohuna kakor ščuko".
„Meni je že Skretuski pripovedoval o njem
in dejal, da je njegov najboljši prijatelj".
„Prav je povedal. V tem majhnem telesu
tiči velika duša. Sedaj je nekako onemel. Brž
27
ko ne, ga je osupnila tvoja lepota, toda počakaj,
da se zopet zave in nekoliko seznani s teboj!
Strahovite reči sva doprinašala skupaj na volitvi
v Varšavi".
„Torej imamo že novega kralja?"
-Še tega, revica, nisi zvedela v tej prokletej
puščavi? Kako pa! V minulej jeseni smo izvolili
Jana Kazimira, ki vlada sedaj že osmi mesec.
S temi razbojniki začne se sedaj velika in krvava
vojska; Bog daj, da bi se srečno končala, sedaj
so vzeli načelništvo knezu Jeremiji ter izbrali
druge, popolnoma nesposobne ljudi".
„Pojde tudi Skretuski na vojsko?"
„Hraber vojak je in težko, da ne bi šel. V
tej stvari sva si pač popolnoma enaka. Če le
ovohava smodnik, naju ne vzdrži nobena moč.
Oj, dala sva se spoznati pobalinstvu v minolem
letu! Noč bi bila prekratka, ko bi ti hotel vse
natanko povedati. Brž ko ne pojdeva, pa sedaj
že z lahkim srcem, ker smo tebe, revica, našli ■
brez tebe nam je že presedalo življenje".
Kneginjica obrne svoje nežno ličice k Za-
globi.
„Ne vem, s čem sem se vam tako priku-
pila", reče, „da me vsi tako ljubite; resnica pa
je, da me ne ljubite bolj, nego jaz vas ljubim".
Zagloba zadovoljno zasopiha.
„ Torej ljubiš tudi mene?"
„0 gotovo in vneto!"
28
„Bog ti povrni! . . . Sedaj bo dosti loža
moja starost. Vrli tega se še ozirajo dekleta za
menoj, kakor je bilo ob času volitve v Var-
šavi. Volodijevski je priča! Toda sedaj mi ni
več dosti mar za ljubkovanje in navzlic vročej
svojej krvi prevzamem rajše nalogo očeta v va-
jinej rodbini".
Nastane molčanje; samo konji začnejo kihati
po vrsti jeden za drugim, napovedujoč s tem
srečno potovanje.
„Bodite zdravi!" odgovarjali so jim jezdeci.
Noč je bila svetla. Mesec je plaval čedalje
višje in višje na nebo, na katerem je bliščalo
na mirijade zvezd ter postajal čedalje bledejši.
Utrujeni konji so jeli stopati počasneje; tudi po-
potnike je prevzemala trudnost. Volodijevski
prvi vstavi konja.
»Čas je, da si odpočijemo", reče. „Čez kratko
bo svitalo".
„Da, čas je!" pritrdi Zagloba. „Meni se že
dozdeva, da ima moj konj dve glavi".
„Predno se vležejo k počitku, spomni se
Redzijan na večerjo. Zakuri ter vzame s konja
bisago, iz katere začne vleči zalogo, s katero
se je v Jampolu oskrbel. Najpoprej je izvlekel
turšični kruh, meso in vino. Pri pogledu na
dva irhasta meha, dobro napolnjena s tekočino,
ki sta dajala nekak čuden odmev, ko si se ju
dotaknil, pozabil je Zagloba popolnoma na spanje
ter se živo lotil večerje. Vsega je bilo dovolj
29
za vse; ko popotniki potolažijo svoj glad, otre
si Zagloba z županom usta ter reče:
„Do smrti ne jenjam ponavljati: Čudna so
tvoja dela, Gospod! . . . Evo, ti moja gospodi-
čina si svobodna, a mi tvoji tovariši, sedimo
tukaj pri tebi, popivajoč Burlajevo vino. Ne
rečem, da je boljše od ogrskega, ker ima duh
po irhovini, pa kjer ribe ni, tam je tudi rak
dober".
„Jednej stvari se nikakor ne morem dovolj
načuditi", reče Helena — „da je Horpina tako
kmalo privolila, da ste me vzeli".
Zagloba pogleda zaporedoma Volodijevskega
in Redzijana ter pomenljivo mežika z očmi.
„Privolila je, ker je morala. Sicer pa znaj,
čemu bi ti prikrivali, da smo oba, njo in Čere-
misa, spravili na oni svet".
„Kako to?" vpraša prestrašena kneginjica.
„Ali nisi slišala strel?"
„Slišala sem, pa sem si mislila, da je Če-
remis streljal".
„Ni bil Čeremis, marveč ta-le mladeneč, ki
je vstrelil čarovnico. Res je, da zlod sedi v njem,
toda ni kazalo drugače postopati, ker je čarov-
nica, ne včm, ali je vedela kaj, ali si je kako
drugače ubila v glavo, hotela na vsaki način
iti z nami. To pa je bilo nemogoče, ker bi bila
takoj zapazila, da ne gremo v Kijev. Zato jo
je vstrelil in jaz sem potolkel Čeremisa. Bil je
pravi afrikanski spaček in upam, da mi Bog
30
tega ne prišteje v greh. Pred našim odhodom
iz jarka sem skočil naprej ter zavlekel trupli
nekoliko na stran, da bi se pri pogledu na nju
ne bila prestrašila ter ne smatrala tega za slab
predpomen".
„0 koliko sem že videla mrličev v tem
strašnem času! . . . Raje pa bi seveda ne pu-
ščala za seboj sledu krvi, da bi nas Bog za njo
ne kaznoval".
„Vitežki posel to res ni bil", reče rezko
Volodijevski; „zato se ga jaz tudi nisem hotel
udeležiti".
„Čemu sedaj razpravljate o tem", reče Red-
zijan, „ko drugače ni bilo mogoče. Saj smo
usmrtili samo dva sovražnika Boga samega . ..
Sam sem se prepričal, da je bila ta čarovnica
s hudobo v zvezi. Ni mi žal tega".
„Radi česa pa žalujete, gospod ? vpraša kne-
ginjica.
„Zal mi je za denarji, ki so ostali tam za-
kopani, kakor mi je pravil Bohun. „Pa se vam
je tako mudilo, da nisem vtegnil vzeti jih s
seboj, dasiravno mi je dobro znan prostor pri
mlinu. Srce se mi je tudi trgalo pri pogledu na
lepo opravljeno sobano, v katerej je bilo toliko
dragotin, in vendar so tam ostale".
„Poglej ga no, kakega služabnika boš imela",
reče Zagloba obrnivši se h kneginjici. „Izvzemši
svojega gospodarja, bi on celo zlodja samega
odri, da bi si napravil ovratnik iz njegove kože".
31
„Če Bog da, ne bo se gospodu Redzijanu
treba pritoževati nad mojo nehvaležnostjo", od-
vrne kneginjica.
„Hvala lepa, mila gospodična", odvrne fantin
ter ji poljubi roko.
Ves čas mej tem razgovorom je sedel Vo-
lodijevski molčž in pil vino iz kozarca, jezno
se držeč, tako, da je to nenavadno njegovo
molčanje obrnilo nd-se Zaglobovo pozornost.
„No, čemu tako molčiš? ... Ali ti nisem
povedal, da mu je radi tvoje lepote otrpnil je-
zik?" reče Zagloba, obrnivši se h kneginjici.
„Naspali bi se raje, gospod, predno bo
dan!..." odgovori zbegani vitez, kateremu so
brkice tako migale kakor zajcu, kadar ovoha
sveži zrak.
Pa stari plemič je govoril resnico. Nenavadna
lepota kneginjice je držala malega viteza kakor
v kleščah. Gledajoč jo, seje povpraševal v duhu:
ali je res mogoče, da bi takšno bitje hodilo po
zemlji! Dokaj je videl krasotic v svojem živ-
ljenju, toda nobena se ni mogla kosati s to pre-
krasno stepno cvetko. V navzočnosti znanih mu
krasotic je bil živahen in zgovoren; sedaj pa pri
pogledu na svilnate trepavnice, čijih senca je
pokrivala očesne zrenice; na lase, vijoče se ji
po plečah kakor cvet hijacinte, na vitko njeno
rast, na polne prsi, dvigajoče se pri dihanju,
pod katerimi je bilo toplo ljubeče srce, na lice,
ki je bilo kot mleko in kri in na malinova usta
32
je Volodijevski res popolnoma pozabil na svoj
jezik. Kar pa je bilo še najlmje, je bilo to, da
da se je sam sebi zdel okoren, bedast in pri
tem še majhen, da, v primeri ž njo res pravi
pritlikovec.
„Ona je kneginjica, jaz pa sem njej nasproti
le šolarček", si je mislil z nezatajeno grenkoto
in močno si je želel, da bi imel priliko, pokazati
kneginjici, da ni tako majhen, kakor se vidi.
Dražilo ga je tudi, da se je Zagloba, radujoč se
lepote „svoje hčerke", kakor jo je imenoval, jel
se sedaj norčevati ž njim. Mej tem je ona sedela
pri ognjišču, obsevana z rdečkastim plamenom in
mesečno svetlobo, mirna, krotka in tiha, in ka-
kor je bilo videti, čedalje mičnejša.
„Priznaj mi, gospod Mihael", dč druzega
jutra Zagloba, ko sta slučajno bila trenutek sama,
„da ni takega dekleta v vsej poljskej ljudovladi.
Če najdeš katero, ki bi ji bila po lepoti enaka,
dovolim ti, da me imenuješ bedaka ter mi pri-
ložiš zaušnico".
„Ne ugovarjam vam tega", odvrne Volodi-
jevski. „Je izvanredna krasotica, kakoršne še
nisem videl doslej; da, cel6 oni kipi boginj, iz-
klesani iz marmelja, ki so, kakor bi bili živi,
katere sva videla v kraljevej dvorani, ne morejo
se kosati ž njo. Ni čuda torej, da se najboljši
vitezi za lase pulijo za njo — ker vredna je!"
„Lepa je, lepa!" nadaljuje Zagloba. „Res
ne moreš reči, kedaj je zalša, ali v jutru, ali
33
zvečer! ... Je kakor vrtnica vedno enaka. Po-
vem ti, da sem tudi jaz bil nekdaj nenavadno
> zal, toda ona bi me menda še prekosila, da si
pravijo ljudje, da mi je podobna kakor jajce
jajcu".
„Pojte se solit!" zakriči mali vitez.
„Ne srdi se, gospod Mihael. Saj že tako
gledaš nekako jezno. Ogleduješ jo, kakor kozel
zelnik in neprestano se ti grbanči čelo. Človek
bi prisegel, da te premaguje strast; — toda
grozdje je kislo, kmalo doboš skomino".
„Pfuj!" Kako da vas, ki ste že priletni,
ni sram praviti takih reči!" zarohni Volodijevski.
„Čemu se ti torej grbanči čelo?"
„Ker si vi mislite, da smo že popolnoma
varni in svobodni kakor ptice! .... Oj, treba
bo še mnogo razsodnosti, da se ognemo vsem
vidnim in nevidnim zaprekam. Dolgo pot še ima-
mo pred seboj in Bog zna, kaj vse nas doleti;
saj kraj, kamor smo namenjeni, mora sedaj že
biti v ognju".
„Ko sem jo odpeljal Bohunu iz Rozlogov,
bilo je še mnogo hujše; za nama so bili lovci,
pred nama vstajniki; a vendar sem jo prepeljal
čez vso Ukrajino ter srečno dospel v Bar. Cemu
imamo potem glave v plečih? Saj v najhujšem
slučaju v Kamenec ni tako daleč".
„Da; pa tudi Turkom in Tatarjem tje ni
daleč".
„Kaj vse mi praviš, gospod?"
Z ogn. in meč. IV.	3

34
„Pravim, da je treba na vse misliti. Bolje
bo, da se izognemo Kamenca ter odrinemo na-
ravnost v Bar, ker Kozaki spoštujejo pernač.
Če se pa srečamo s prostaki ali Tatarji, smo
zgubljeni Oj, dobro jih poznam ter vem, kak6
jih mora človek že naprej ovohati ter bežati
kakor ptica v zraku, ali volk na stepi pred njimi.
Ko bi pa slučajno naleteli naravnost na četo, bi
si več ne vedeli pomagati".
„ Torej idimo v Bar, ali mimo Bara; te ka-
meniške Čeremise pa naj zaduši kuga v šotorih ...
Ti še ne veš, da si je Redzijan oskrbel tudi Bur-
lajev pernač, radi česar moremo žvižgajoč priti
mimo Kozakov. Prišli smo že iz najnevarnejše
puščave in sedaj dospemo v obljudeni kraj. Treba
pa je misliti na to, da bi na večer prenočevali
največ po hišah; to je dostojnejše in ugodnejše
za deklino. Zdi se mi, da vidiš vse prečrno.
Kaj zlodja, da bi trije korenjaki — ne da bi
hvalil sebe, ali vaju katerega — ne vedeli si
pomagati na stepi. Če združim vso svojo zvijačo
s tvojo sabljo in hejda naprej! Redzijan ima
Burlajev pernač in to je glavno, ker sedaj Bur-
laj gospoduje nad vsem Podoljem ... Bog daj,
da srečno pridemo za Bar, kjer najdemo brž ko
ne Lanckoronskega in težav bode konec. Hejda,
gospod Mihael, ne izgubljajmo časa!"
In res, niso ga izgubljali ter drvili po stepi
k zapadu, kolikor so sploh konji dirjati mogli.
Dospevši v Mohilovo okolico, so prišli zopet v
35
obljuden kraj. Tu so si lahko izbirali prenočišča
po vaseh in pristavah, kjer so ostali čez noč,
toda jutranja zarja jih je že videla vsigdar na
konjih in na poti. Na srečo je bilo leto suho,
dnevi vroči, noči pa hladne, v jutrih se je sre-
brila stepa, kakor bi jo pokrivala slana. Potu-
joč nekaj časa navkreber ob strugi reke Lože,
so se vstavili za daljši počitek v Šarogradu, v
katerem je bil nastanjen kozaški polk pod po-
veljništvom Burlaja. Tu so našli Burlajeve po-
slance, mej njimi stotnika Kuna, katerega so že
videli v Jampolu pri Burlaju na gostiji. Po-
slednji se je nekako začudil, da niso šli na Bra-
clav, Rajgrad in Skviro v Kijev, marveč na Ša-
rograd; toda njegova sumnja se je kmalo raz-
prašila. Zagloba ni zamudil prilike mu pojasniti,
da radi tega niso šli po tej poti, ker so se bali
srečati Tatarje, ki imajo pridreti izza Dnepra.
Od Kuna so izvedeli, da ga je Burlaj poslal v
Šarograd, da naznani vojski, naj bo pripravljena
na odhod, ker je tudi 011 sam na čelu jampolskih
polkov in budzijaških Tatarjev namenjen priti
tje, da potem skupno odrinejo dalje.
K Burlaju so prihiteli glasniki Hmelnickega
z naročilom, da ima z vsemi polki iti na Volinj.
Burlaj sam je nameraval že poprej odriniti k
Baru, kjer se je jelo ustajnikom baje slabo go-
diti, toda čakal je še tatarske pomoči. Po-
veljnik Lanckoronski je pobil več čet ustašev,
vzel z naskokom mesto in nastanil v gradu po-
2*
36
sadko. Na borišču je padlo nekoliko tisoč Ko-
zakov; za te se je hotel maščevati stari Burlaj
nad Lanckoronskim ter ob enem grad dobiti na-
zaj. Kuno je tudi povedal, da je poslednji ukaz
Hmelnickega, naj gredo na Volinj, preprečil to
nakano, in da Bara sedaj ne bodo oblegali, razun
ko bi Tatarji hoteli to na vsaki način.
„A kaj, Mihael", rekel je druzega dne Za-
globa. „Bar je pred nami, lahko bi tam vdrugiČ
skrili kneginjico, pa naj ga zlod pohrusta! Ne
zaupam več ni Baru, niti katerej drugej trdnjavi
od onega časa, ko ima lopovstvo več topov, nego
kraljeve vojske. Le to me vznemirja nekoliko,
da postaja tako oblačno okrog nas".
„Ne postaja samo oblačno", odvrne Volo-
dijevski, „marveč kar burja se že vali za nami,
to je Tatarji in Burlaj", če nas dohiti, se bo
močno začudil, da ne gremo v Kijev, marveč
na nasprotno stran".
„Takoj bi nam bil pripravljen pokazati drugo
;pot. Naj mu hudobec poprej pokaže, katera pot
pelja naravnost v pekel!... Napraviva pogodbo;
s pobalinstvom prepusti opravek meni, če bo pa
treba imeti opravka s Tatarji, pa naj bo naša
stvar na tvoji skrbi".
„Lože je vam opraviti z lopovi, ki nas sma-
trajo za domačine", odvrne Volodijevski. „Pred
Tatarji imamo pa le eno sredstvo, namreč beg
— bežati kolikor najurnejše mogoče, da uidemo
njih zadrgalnici, dokler je se čas. Res, konji
37
so dobri, kjer bi pa se dalo, moramo kupiti po
poti nove, da bomo imeli pripravljene vedno čile".
„Zadoščeval bo za to mošnjiček gospoda
Longina, če pa ne bi zadoščeval, vzameva Red-
zijanu Burlajevega; toda sedaj naprej!"
Begunci so jezdarili se urneje, da je kar
pena jela pokrivati konje ter padala kakor sne-
ženi kosmiči na zeleno stepo. Že so pustili za,
seboj Derlo in Ladavo. V Barku je Volodilevski
kupil nove konje, ne pustivši starih; ker oni,
ki jih je daroval Burlaj, so bili plemenite krvi,
zato so jih vodili se seboj. Pazili so, da se na
prenočiščih niso mudili predolgo. Vsi so bili
trdnega zdravja in Helena, dasi vtrujena poto-
vanja, je čutila, da dobiva z vsakim dnevom no-
vih moči. Živeča v jarku, ni skoro nikdar za-
pustila svoje čumnate, ker ji je presedala družba
nesramne Horpine; sedaj pa je sveži stepni zrak
popravil popolnoma njeno zdravje. Rože ji za-
cveto na licu, solnčni žarki ji potemne njen obrazt
oči pridobč poprejšni blesk in veter je razpihaval
njene lase, da 'si jo lahko smatral za kako ci-
gansko kraljico, ki potuje po obširnej stepi, sprem-
ljana od svojih pažetov.
Volodijevski se je polagoma privadil kne-
ginjice, ker ju je sprijaznilo potovanje. Zopet je
postal zgovoren in vesel, pogostoma vrteč se pred
njo s konjem. Rad ji je pripovedoval o Ljubnu,
največ pa o svojem prijateljstvu s Skretuskim, ker
38

je opazil, da posluša to kaj rada. Časih jo je
tudi dražil, govoreč:
„Bobunovi prijatelji smo in vas popeljemo
k iyemu".
Ona pa je sklepala roke, kakor bi se bala
grozeče nesreče ter jela prositi s sladkim glasom:
„0, ne učinite tega, zlo vol j ni vitez", je de-
jala; „raje mi takoj odsekajte glavo".
„0 ne, ne! . - . Moram vas pripeljati k
njemu in vas tudi popeljem !" odgovarja neizpros-
ljivi vitez.
„Odsekajte!" je ponavljala kneginjica, za-
pirajoč svoje zale oči in pripogibajoč vrat pod
njegov meč.
Pri pogledu na to, so mravljinci začeli go-
mazeti po Volodijevskem. „To dekle je, kakor
vino, pripravna človeku zmešati glavo", misli si;
„toda ne vpijanim se, ker je tuja". In pošteni
Volodijevski je strepetal ter zdirjal s konjem
naprej. Ko se je zaril med visoko travo, kakor
potapljavec v vodo, zginili so mravljinci polagoma
z njega in takoj je jel obračati vso pozornost
na pot, ozirajoč se na vse strani, ali prav po-
tujejo, in če ne preti kaka nevarnost. Vspenjal
se je na stremenih, vihal svoje brkice; gledal v
daljavo, vohal in poslušal kakor Tatar, kadar
zalezuje plen na Divjih Poljih .
Gospod Zagloba je isto tako bil najboljše
volje.
39
„Lože nam je sedaj bežati", je dejal, „nego
takrat nad Kahamlikom, ko sva morala capljati
peš, kakor psa z ven molečimi jeziki. Takrat se
mi je jezik tako posušil v grlu, da bi lahko les
strugal ž njim . . . Sedaj pa, hvala Bogu, se
moremo svobodno oddahniti, tudi grlo je še časih
s čim pomočiti mogoče".
„Se li še spominjate gospod, kako ste me
prenašali na rokah čez vodo?" vpraša Helena.
„Le čakaj, tudi ti boš imela nositi koga na
rokah!"
„Ha, ha, ha!" smejal se je Redzijan.
„ Pozabi te na to, prosim vas", zašepetala
je kneginjica, vsa zarudela s pobešenimi očmi.
S takimi razgovori so si popotniki krajšali
čas na stepi. Za Barkom in Joltuškovo so prišli
v krajino, kjer so še pred kratkim razgrajale
tolpe razbojnikov, v katerem je tudi gospod Lanc-
koronski še pred par dnevi požigal in moril ter
še le ravnokar šel v Zbaraž. Na poti so zve-
deli, da sta Hmelnicki in kan odrinila z vsemi
vojaki proti Lahom, ali raje proti vladnim po-
veljnikom, katerih vojske se puntajo ter nečejo
iti v boj drugače, nego pod poveljništvom Višnje-
veckega. Vsi so pripovedovali, da sedaj pride
gotova smrt na Lahe ali Kozake, ko se srečata
batko Hmelnicki in knez Jarema, Mej tem je
bila vsa pokrajina v ognju. Kdor je le vtegnil,
zgrabil je za orožje ter drvil na sever, da se
združi s Hmelnickim. Od Dnestrovih nižin je

40
šel Burlaj z vso svojo vojsko; na poti so se
povsod dvigali polki, ki so bili za posadke, ker
so jim dospeli ukazi. Na stotine praporov se je
pomikalo naprej; za temi se je valilo kakor val
neurejeno prostaštvo, oboroženo s cepci, vilami,
noži, sulicami. Konjarji in konjski pastirji so
popustili svoje črede, hutorniki svoje pristave,
čebelarji svoje čebele, divji ribiči svoje Dnestrovske
gošče. Vasi, trge in mesta so opustošali. V treh
vojvodstvih so ostale po kočah samo stare ženice
z otroci, ker so celo molodice odšle z molojci
na Poljake. Ob enem se je bližal od vshoda z
glavno močjo Hmelnicki kakor zlokobna burja,
razdirajoča vse po poti.
Pustivši za seboj Bar, poln turobnih spo-
minov za kneginjico, dospejo naši potniki na
staro cesto, ki drži na Latiče, Ploskir, Tarnopol
dalje do Levova. Tu so jih često srečavali vo-
zovi, oddelki kozaških pešcev in konjiče; dalje
trope prostakov, ali velikanske črede volov, na-
menjenih v živež kozaškej in tatarskej vojski.
Potovanje je bilo sedaj nevarnejše, ker so jih
večkrat povpraševali: kdo so, od kod in kam
gredo? Takrat je Zagloba pokazal kozaškim
tropa m Burlajev pernač, govoreč:
„Mi smo burlajevi poslanci, ki peljemo mo-
lodico Bohunu".
Pri pogledu na pernač groznega polkovnika
pustili so jih Kozaki svobodno naprej, ker je
vsakdo vedel, da če je Bohun živ, mora biti na
41
čelu polkov pri Zbaražu ali Konstantinovu. Toda
dosti težavnejše imeli so naši potniki s prostaki,
z divjimi oddelki surovih pastirjev, pijanih in ne
razločujočih znakov, katere so dajali potnikom
za prosto potovanje. Če bi ne bilo Helene, bili
bi ti poludivji ljudje prištevali Zaglobo, Volodi-
jevskega in Redzijana k svojcem, smatrajoč jih
za starašine, kakor se je že večkrat primerilo;
toda Helena je obračala povsod na-se pozornost,
po svojej lepoti, kakor tudi po svojem spolu;
zato so se vsakega dne množile nevarnosti, ka-
terim so se izognili le z največim trudom. Za-
globa jim je sicer večkrat pokazal pernač, še
pogosteje pa jim je pokazal zobe. Volodijevski in
marsikateri trup je padel za njimi, nobeden mah-
Ijaj po prostakih ni ostal brez sledu. Samo ne-
prekosljivim Burlajevim konjem so se imeli za-
hvaliti, da so večkrat srečno odnesli pete. Po-
tovanje s početka tako ugodno, postajalo je te-
žavnejše z vsakim dnevom. Kneginjica Helena,
dasi pogumna po naravi, jela je vsled nepresta-
nega strahu in bedenja hirati in pojemati ter je
res že postala podobna vjetnici, katero vlečejo
posiloma v sovražnikov tabor. Zagloba se je
močno potil, izmišljajoč si neprestano nove zvi-
jače, katere je izvrševal potem mali vitez; oba
pa sta tolažila kneginjico, kolikor sta znala in
mogla.
„Da le enkrat prebrodimo to mravljišče, ki
je še pred nami", reče Volodijevskj, , ter dospemo
42
v Zbaraž, predno Hmelnicki poplavi okolico s
Tatarji".
Naši popotniki so zvedeli, da so se vsi polj-
ski polki napotili k Zbaražu, in da se nameravajo
tam braniti; zato so hiteli tudi oni tje, upajoč,
da dospč tje tudi knee Jeremija s6 svojo divizijo,
zlasti ker je večina njegove vojske bila že po-
prej tam nameščena. Naposled dospejo v Ploski-
rov. „Mravljišče" je postajalo na cesti res red- i
kejše, ker mej Zbaražem in Ploskirovom so prišli
v kraj, ki je bil še v oblasti kraljeve vojske, i
Tje si kozaške tolpe niso več drznile in raje
čakale v varnej daljavi na dohod Burlaja od
jedne in Hmelnickega od druge strani.
„Le deset milj še! Le deset milj še!" je
ponavljal gospod Zagloba, mencajoč si roke. „Da
dospemo le k prvemu praporu in srečno bomo
prišli v Zbaraž".
Da?i pot ni bila več dolga, sklene Volodi-
jevski kupiti v Ploskirovem nove konje, ker oni,
ki jih je kupil v Barku, niso bili več za rabo,
Burlajeve pa je hranil za najhujšo nevarnost. Ta
previdnost je bila tudi potrebna od onega časa, j
ko se je razglasila novica, da je Hmelnicki že
pod Konstantinovem, kan pa drvi sš svojimi
Tatarji že od Pilavic.
„Midva s kneginjico ostaneva tukaj za me-
stom, ker je bolje, da se ne kaževa na trgu",
reče Volodijevski Zaglobi, ko so dospeli v za-
puščeno kočo dve „vrsti" za mestom; vidva pa
43
idita v mesto ter poizvedita, če se dobč konji
na prodaj ali pa v zameno. Večer je že, toda
potovati bo treba celo noč".
„Dobro, kmalo se vrnem", odvrne Zagloba
ter otide v mesto.
Mej tem je Volodijevski ukazal Redzijanu
vzeti s konj sedla ter jih očediti; sam pa je šel
s kneginjico v izbo ter jej svetoval, naj se na-
pije vina in potem zaspi.
„Zelim, da do svita prejezdimo teh deset
milj daljave" reče jej; „potem pride počitek za
nas vse".
Komaj pa je Redzijan razsedlal konja ter
prinesel kruha in vina, kar zaslišijo vsi zunaj
konjski topot. Volodijevski pogleda skozi okno.
„Hej, Zagloba se vrača", reče, „gotovo ni
našel konj".
V tem trenutku se vrata v sobo odpro in
na pragu se prikaže Zagloba, bled in zasopljen.
Obilen pot mu je oblival čelo
„Na konje!" je zakričal, ko je prišel k sapi,
Volodijevski je bil preveč izkušen vojak, da
bi bil v takih slučajih zapravljal čas z raznimi
Vprašanji. Ni ga zamujal niti toliko, da bi nesel
s seboj čutaro z vinom, katero pa je pograbil
Zagloba. Prijel je kneginjico, peljal jo pred kočo
ter posadil na sedlo, pogledavši še poprej, ali je
sedlo dobro pripeto ter zakričal: „Naprej!"
Kopita so zaropotala in kmalo so zginili v
temi jezdeci in konji, kakor prikazni.
44
Dirjali so dolgo brez počitka; še le ko so
bili že za jedno miljo daleč od Ploskirova ter je
tema pred luninem vshodom postala tak6 velika,
da se preganjalcev ni bilo bati, približa se Vo-
lodijevski Zaglobi ter vpraša:
»Kaj se je pripetilo?"
»Čakaj, gospod Mihael! Močno sem zasop-
ljen . . . toliko da nisem prišel ob zavednost.
Uf!"
„Nu, kaj se je pripetilo?"
»Gotovo je on sam hudir ali zmaj, kateremu
odseči jedno glavo, pa mu namesto nje zraste
druga".
»Govorite jasneje, gospod!"
„Na trgu sem videl Bohuna".
»Bržčas imate vročinico".
»Pravim ti, da sem ga videl na trgu z last-
nimi očmi in pri njem kakih pet ali šest Koza-
kov; štel jih nisem, ker sem malone zgubil za-
vest. Baklje so nosili pred njim ... Ali je sam
peklenšček vzel na-se njegovo podobo, da se mi
vedno postavlja pred oči, sem si mislil, ter zgu-
bil vse upanje na srečno izvršitev našega pod- j
jetja? Ali je res neumrljiv ta peklenšček? . . .
Ne pravi nič o njem Heleni . . Oh, za Boga!
razcepil si ga skoraj na dvoje in Redzijan ga
je izdal Regovskemu — pa je še živ, pro3t, ter
hodi še drugim na pot. Oh, Bog! Bog! Raje
bi se sošel ž njim na pokopališču nego tu na
trgu. In kaj zlodja, da imam ravno jaz to srečo,

45
da povsod prvi naletim nanj! Psu bi vrgel v
gobec tako srečo! . . . Kakor bi ne bilo drugih
ljudi na svetu! Naj se raje zlod sreča ž njim! . . .
Ne! — le vedno jaz in jaz!"
„Ali vas je opazil?"
„Ko bi me bil opazil, bi me ti, dragi tova-
riš, več ne videl . . . Samo tega je še manj-
kalo!?"
,.Važna stvar je vedeti, kam je namenjen",
reče Volodijevski; „ali nas že zasleduje, ali pa
ide v Valadinko k Horpini, upajoč jo srečati
kje na poti".
„Meni se vidi, da pojde k Valadinki".
„Tako menda tudi bo. Na tak način poj-
demo mi na jedno in on na drugo stran. Sedaj
smo že za dve milji narazen in čez jedno uro
bomo že za pet. Predno po poti o nas kaj zve,
bomo že ne le v Zbaražu, marveč še dalje".
„Da, resnica je, hvala Bogu! ... Pa povej
mi, kako je mogoče, da je prost, če ga je Red-
zijan izdal v roke vlodavskemu poveljniku".
„Obesiti bi morali takega poveljnika!" za-
mrmra Zagloba. „Hej, Redzijan!"
„Kaj želite, gospod?" vpraša fantin, pri-
državši konja.
„Komu si izdal Bohuna?"
„Regovskemu".
„Kdo je ta Regovski?"
„Poročnik oklopnikov kraljevih vojsk . . .
Je splošno znan plemič".
'46
,Ej, da bi te! . . ." reče Volodijevski, plos-
knivši z rokami, „sedaj pa že vem. Se še spo-
minjate, kar nama je pripovedoval gospod Lon-
gin o sovraštvu Regovskega s Skretuskim. On
je sorodnik stražnika Lašča in zate je jezen na
Skretuskega, ki je bil vzrok, da ga je knez
spokal iz tabora".
„Razumim! razumim! zakriči Zagloba. Brž
ko ne je radi maščevanja nalašč spustil Bohuna.
Jaz ga prvi zatožim".
„Bog mi samo daj, da se srečava", zamrmra
Volodijevski, „pa še k sodišču ne bo treba ho-
diti ž njim".
Redzijan ni pray nič vedel, o kom se po-
govarjata. Odgovorivši Zaglobi na njegovo vpra-
šanje, je odjezdil naprej za kneginjico. Tiho so
jezdili naprej. Mesec je priplaval na obzorje;
megla, ki se je vlačila od večera, se je polegla;
noč je postala svetla. Volodijevski se globoko
zamisli, Zagloba pa je še prekuhaval ostanek
svojega strahu. Naposled reče:
„Bohun bi pokazal sedaj Redzijanu, ko bi
ga dobil v pest".
„Povejta mu to novico", reče Volodijevski,
„jaz pojdem mej tem h kneginjici. Naj se naj6
enkrat nekoliko strahu".
„Dobro! Hej Redzijan!"
,Kaj želite?" vpraša fantin, pridržavši zopet
konja.
F
47
Zagloba prijezdi vštric njega ter molči to-
liko časa, da sta se Volodijevski in kneginjica
dovolj oddaljila. Naposled reče:
„Ali veš, kaj se je zgodilo?"
„Ne, ne vem".
„Regovski je spustil Bohuna . . . Videl sem
ga na trgu v Ploskirovu".
„V Ploskirovu? Sedaj? vpraša Redzijan.
„Da, sedaj. Kaj, da ne padeš s sedla?"
Mesečna svetloba je padala naravnost na
polno fantinovo lice, toda gospod Zagloba ni
videl na njem osupnenja, marveč izraz surove
jeze, kakoršno je pokazal takrat, ko je vstrelil
Horpino.
„Se li mar ne bojiš Bohuna — ali kaj ?"
vpraša Zagloba.
„Moj gospod", odvrne fantin, „če ga je
spustil Regovski, vidim, da moram spet iskati
priložnosti, da se maščujem nad njim za svojo
krivico in osramotenje. Prisegel sem, da mu ne
prizanesem in ko bi ne imeli s seboj kneginjice,
takoj bi se odpravil za njim, da izvršim svoj
namen".
„Pfuj! . . . misli Zagloba. »ljubo mi je, da
nisem učinil nič zlega temu fantinu". Na to po-
žene konja in hitro prijezdi navštric kneginjici
in Volodijevskemu. Čez jedno uro so prejezdili
Medvedovko ter dospeli v gozd, raztegajoč se
na obeh straneh ceste do same reke.
48
„Ta okolica mi je dobro znana", reče Za-
globa. »Tega gozda bo kmalo konec, potem pride
polje, čez katero drži pot k Črnemu Ostrovu,
in potem je zopet gozd, segajoč naravnost k
Matčinu. Y Matčinu gotovo že aaletimo na kak
poljski prapor".
„Čas je že, da pride konec našega poto-
vanja", zamomlja Volodijevski.
Nekaj časa jezdijo molče po cesti, katero
je obsevala mesečna svetloba.
»Glejte! . . . Dva volka sta skočila čez
cesto", rekla je nenadoma Helena.
„Vidim", odvrne Volodijevski. »Glejte že
tretji!"
Res je švignila sivkasta senca nekaj korakov
pred konji čez cesto.
»Glejte, že četrti! zakliče kneginjica."
»Ne, to je srna; poglejte, poglejte: dve . . .
tri! . . ."
»Kaj zlodja!" zakriči gospod Zagloba. »Srne
pode volkove! Sedaj je res narobe svet".
»Jezdimo nekoliko urneje!" reče z nemirnim
glasom Volodijevski. »Redzijan z gospodično
naprej!"
Oddirjali so; toda Zagloba se sklone v begu
k ušesu Volodijevskega ter vpraša:
»Kaj je novega?"
»Slabo je! odvrne mali vitez. »Videli ste,
da zverjad zapušča ležišča ter beži".
»O! Kaj pomeni to?"
49
»Pomeni, da jo vznemirjajo".
„Kdo?"
»Vojska. Kozaki ali Tatarji se nam bližajo
od desne strani".
„Nemara so naši?"
„Ni mogoče, ker zverjad beži od vshoda od
Pilavic. Brž ko ne je to tatarska povodenj".
„V tem slučaju moramo bežati urneje! . . ."
„ Se veda, druge pomoči ni. . . Ej, da bi ne
imeli kneginjice, skočili bi v taborišče sovraž-
nikov; toda ž njo pa res ne včm kako bo; če
nas zagledajo?"
„Boj se Boga, Mihael! Ali mar naj krenemo
v gozd za temi volkovi, ali kaj?"
„Tudi to je nemogoče. S početka bi jim
vtegnili že zbežati, toda kaj potem, ko popla-
vijo ves kraj ? Potem ne odnesemo zdrave kože".
„Grom in strela naj jih ubije! Tega nam je
še manjkalo! Toda, ali se ne motiš, prijatelj?
Volkovi dero le za vojsko, a ne beže pred njo".
„Oni, ki so na straneh, gredo res za vojsko,
oni pa, ki so slučajno pred vojsko, pa beže.
Poglejte no na desno . . . vidite, tam se blišči
druga luna!"
„Jezus Nazarenski!"
„Tiho, gospod!... Ali je še obširen ta gozd?"
„Takoj ga bo konec".
„A potem je polje?"
„Da! O Bog!"
„Tiho! ... Za poljem je zopet gozd?"
Z ogn. in meč. IV.	4

50
-Popolnoma do Matčina".
„Dobro. Da bi nas ne zajeli na tem polju!
Če srečno dospemo v gozd na drugej strani, pa
smo doma. Jezdimo sedaj skupaj. Sreča, da
sedita kneginjica in Redzijan na Burlajevik konjih".
Pognala sta konje ter kmalo bila navštric
spredaj jahajočima.
„Povejte, kaka zarja je tam na desno?"
vpraša kneginjica.
„Ne vznemirjajte se, gospodičina", odvrne
Volodijevski; „mislim, da so Tatarji".
„Jezus! Marija!"
„Pomirite se gospodičina! . . . stavim glavo
da jim uidemo. V Matčinu pa so že naši vojaki".
„Za Boga! . . . bežimo!" reče Redzijan.
Vsi vtihnejo ter beže kakor duhovi. Dre-
vesa so jela postajati redkejša, gozd se je končal,
pa tudi zarija je ugasnila nekoliko. Helena se
naglo obrne k malemu vitezu.
„Gospod!" reče, „prisezite mi, da me ne
daste žive v njihove roke".
,,Prisežem!" odvrne Volodijevski. „Dokler
bom jaz živ, vam ne pade las z vaše glave".
Komaj je izrekel poslednje besede, bili so
na planjavi, ki se je raztegala štiri milje daleč;
na najsprotnej strani je stala črna stenji lesa,
obsevana od srebrne lunine svetlobe.
„To je najslabejši kos naše poti", je šepetal
Volodijevski Zaglobi. „Če so oni pri Črnem
Ostrovn, pojdejo gotovo tukaj mimo".
51
Zagloba ni odgovoril, marveč samo zbodel
konja z ostrogami. Dospelr so že na sredo polja
in nasprotno ležeč gozd se je čedalje bolj bli-
žal .. . Naglo pa je mali vitez pokazal z roko
proti vshodu.
„Poglejte!" reče Zaglobi. „Ali vidite?"
„ Vidim grmičje in goščavo v daljavi".
„To grmičje se giblje! . . . Urneje sedaj,
urneje! Brez dvojbe nas zagledajo".
Veter je zažvižgal bežečim v ušesib. Rešilni
gozd se je bližal čedalje bolj. Naglo je od one
temne gruče, bližajoče se od desne strani, priletel
nekak šum, podoben šumu morskih valov in čez
minuto se je tatarski krič razlegal po ozračju.
„Zapazili so nas!" zarjove Zagloba. »Psi!
Tatovi! Zlodji! Volkovi! Capini!"
Gozd je bil že tako blizo, da so naši be-
gunci že čutili njegovo hladno sapo. V tem tre-
nutku je tudi oblak Tatarjev postajal čedalje
razločnejši, iz temne njegove gruče so se jela-
vsipavati dolge sence, ki so se neverjetno urno
bližale. Na ušesa Volodijevskega so že razločno
doletavali kriki: „Allah! Allah!"
„Konj se mi je spotaknil!" zavpije Zagloba.
„Ne ovirajte nas!" odvrne Volodijevski.
Toda po glavi mu spreleti kakor pšica misel
in vprašanje: „Kaj bo, ako konji ne vzdrže?
Kaj bo, ako pade kateri izmed njih?"
Imeli so res izvrstne tatarske konje, vztrajne
kakor železo, pa tekli so že od Ploskirova skoro
2*

52
•bfnK' oddiha. Mogoče bi sicer bilo, presesti na
prazne, pa tudi oni 9o bili že utrujeni.
"„Kaj bo?" mislil si je Volodijevski in srce
mu je nemirno bilo, nemara prvikrat v njegovem
življenju. Ni se bal za svoje življenje, marveč
za Heleno, katero je jel ljubiti na tej poti kakor
svojo lastno sestro. Znano mu je tudi bilo, da
Tatarji, ko začno preganjati koga, ne odjenjajo
tako kmalo.
„Naj nas le preganjajo, nje ne bedo dobili!"
reče sam sebi, stisnivši zobe.
„Konj se mi je spotaknil!" zavpije drugič
Zagloba.
..Ne ovirajte nas!" ponovi Volodijevski.
Naposled dospo v gozd, ki jih zakrije sč
svojo temo, pa tudi posamezni tatarski jezdeci
niso bili več čez dve — tri sto korakov daleč
za Djimi.
Mali vitez je že vedel, kaj mu je storiti.
„Redzijan!" zakriči, „odrini z gospodičino
po prvej stranskej poti na stran!"
„Dobro, gospod!" odgovori mladenič.
Mali vitez se obrne k Zaglobi:
»Samokrese v roke!"
V tem trenutku prime za brzdo Zaglobovega
konja ter ob enem pridrži tudi svojega.
„Kaj delaš?" Zakriči Zagloba.
„Nič. Vstavite konja!"
Redzijan in kneginjica sta se oddaljila če-
dalje bolj. Naposled dospejo na mesto, kjer je
53
cesta delala ovitek proti Zbaražu; naprej pa
je peljala ozka pot na polu zakrita z vejami,
Redzijan je zdiijal po njej in kmalo sta oba z
Heleno zginila v goščavi in temi.
Mej tem je Volodijevski pridržal svojega in
Zaglobovega konja.
„Za usmiljenje Božje! . . . Kaj delaš?" zav-
pije plemič.
„Pridrživa proganjalce, druge pomoči ni, če
hočeva rešiti kneginjico".
»Pogineva!"
„Nu, pa poginiva! Obstanite, gospod, tu
poleg ceste! . . . Tukaj! Tukaj!"
Oba se pritukneta v temi pod drevesa . ..
Grozen topot tatarskih kljus se je približal in.
hruščal kakor burja, da se je kar odmev razlegal!
po gozdu.
„ Končano je!" reče Zagloba ter nese k ustom:
čutaro z vinom. Napivši se do sitega, se je zgrozil.
,,V imenu Očeta, Sina in svetega Duha!"
zavpije Zagloba. »Pripravljen sem na smrt!"
„Takoj! Takoj!" odvrne Volodijevski. „Trije
drve naprej, to je še bolje!"
Na cesti se pokažejo trije jezdeci na izvrst-
nih tatarskih konjih, tako zvanih „volčaijih",
ker so celo volka dohiteli na begu; nekaj ko-
rakov za njimi jih je drvilo še več, a tam dalje
še cela tolpa ordincev.
Ko dospejo prvi trije proganjalci prežnikoma
navštric, zagromita naenkrat dva strela in takojj
54
je Volodijevski kakor ris skočil sred ceste ter
posekal tretjega, ki je še ostal na konju. Za-
globa je komaj vtegnil priti k zavesti, ko Volo-
dijevski, dovršivši svoj posel, zapove znovič: j
„Naprej!"
Zagloba si ni dal dvakrat ponavljati naro-
čila. Zopet sta dirjala naprej po cesti, kakor
dva volka, katera preganja tropa besnih psov.
Preganjalci, dospevši k pobitim tovarišem, so
spoznali, da ti volkovi znajo vgrizniti na smrt,
torej vstavijo konje, čakajoč še ostalih tovarišev.
„Vidite gospod!" reče Volodijevski. „Vedel
sem, da se ustavijo".
Toda kratka pomuda proganjalcev ni zmanj-
šala nevarnosti beguncev. Tatarji so kmalo zopet
zdirjali za njima, samo ne posamezno, marveč v
celej tolpi. Pa konja beguncev sta bila strašno
utrujena in njun dir je oslabeval čedalje bolj.
Zlasti konj gospoda Zaglobe, noseč na hrbtu tako
obilno težo, spotaknil se je zopet enkrat, dva-
krat — in staremu plemiču so vstajali lasje po
koncu, kar jih je še imel na glavi, ko je pre-
mišljeval, kaj se zgodi, če mu se spotakne do
dobrega ter pade.
„Oh, gospod Mihael! Najdražji moj Mihael,
ne zapuščaj me samega!" kliče ves obupen.
„Zagotovljam vas, da se to ne zgodi!" od-
vrne mali vitez.
„Da bi tega konja volkovi ..."
>
55
Ni še skončal, kar mu prileti prva pšica
mimo ušes; za njo so jele brenčati in sičati druge
kakpr brenclji in čebele. Jedna je letela tak6
blizi), da je drgnila s klinom ob uli6 Zaglobovo.
Volodijevski se obrne znovič ter vstreli dva-
krat iz samokresa na proganjalce. V tem tre-
nutku se Zaglobov konj spotakne tako močno,
da se je skoro z nosnicami dotaknil zemlje.
„Za Boga živega, konj mi pada!" zakriči
plemič s presunljivim glasom.
„Raz sedla in v hosto!" zapove Volodijevski.
V tem trenutku skočita oba s konj in takoj
zgineta v temnej goščavi. Pa Tatarji so ju opa-
zili in takoj jih je nekoliko poskakalo s konj ter
hitelo za beguncema v gozd.
Zaglobi so odbile veje čapko z glave ter bile
ga po licu. grabile ga za župan, toda plemič je
bežal, kakor bi mu gorelo za petami, kakor mla-
denič. Večkrat je padel, pa vstal znovič ter
bežal še urneje, sopeč kakor kovaški meh. Na-,
posled se je prekotalil v globoko jamo ter-opazi\
da več ne izpleza, ker so ga zapustile moči po-
polnoma.
„Kje ste, gospod?" vpraša potihoma Volo-
dijevski.
„Tukaj v jami! Izgubljen sem; reši se sam,
gospod Mihael!"
Toda Volodijevski brez pomisleka skoči v
jamo ter zatisne z roko usta Zaglobi.

56
„Tiho! nemara naju zgreše. Pa tudi bra-
nila se bova".
Mej tem so dospeli Tatarji. Nekateri so šli
res dalje, meneč, da sta begunca zbežala naprej;
drugi pa so šli počasi, tipajoč po drevesih ter
ozirajoč se na vse strani.
Begunca sta pridrževala sapo v prsih.
„Naj le kateri tu notri pade", misli si v
obupu Zagloba. „pa smo skupaj! . . "
Kmalo so se jele razsipavati na vse strani
iskre. Tatarji so začeli kresati ogenj!
Pri blesku isker bilo je moči opaziti divje
obraze z nabuhlimi lici in napetimi ustnicami, v
katerih so držali tleče gobe. Nekaj časa so ho-
dili tak6 okrog, le nekoliko korakov strani od
jame kakor kake pošasti, bližajoč se vedno bolj
in bolj jami.
Naglo pa se sem od ceste zasliši čuden šum
in takoj za njim so jeli posamezni kriki dramiti
nočno tišino. Tatarji so jenjali kresati ogenj ter
obstali kakor vzidani; Volodijevski se je vprl z
roko ob Zaglobovo ramo. Krik je postajal če-
dalje veči in nanagloma se zažari rudeča svit-
loba in ob enem ž njo se je zaslišal strel iz pušek,
jeden, drugi, tretji. Za strelom so se slišali kriki:
Allah! . . . brenketanje sabelj in rezgetanje konj.
Na cesti je razgrajala bitka.
„Naši so, naši!" zakriči Volodijevski.
„Bij! Mori! Muči! Seči! Kolji! . . ." rjovel
je Zagloba v jami.
r
67
Trenutek še. Mimo jame je zdirjalo nekoliko
Tatarjev, ki so bežali sedaj, kolikor so noge
dale, k svojim. Volodijevski se ni mogel prema-
gati. Skoči iz jame ter steče za njimi in mlati
po njih hrbtiščih, ne brigajoč se za temo v go-
ščavi. Zagloba je ostal sam na dnu jame. Malo
časa pozneje je poskusil splezati iz nje, a ni
mogel. Kosti so ga bolele, komaj se je mogel
še držati po konci.
„Ha, nečista zlota!" je zamrmral, ozirajoč
se na vse strani. — „Zbežali ste! Škoda, dani
ostal kateri od vas tukaj! Imel bi saj druščino
v tej jami in pokazal bi mu, kje prezimujejo
raki. Oj, paganje! Nakoljejo vas sedaj kakor
goveda . . . Toda hrup postaja čedalje večji. . .
Dobro bi bilo, ko bi bil prišel sam knez Ja-
rema! . . On bi vam dobro pogrel hrbtišča!
Le hallakujte sedaj, saj bodo ktnalo vrani in vol-
kovi hallakovali nad vašimi trupli! Toda kaj je
z Volodijevskim! . . . Vendar me je pustil sa-
mega ! Pa ne čudim se mu, ker je lakomen krvi
in pri tem še mlad. Sedaj, po tem pohodu pojdem
ž njim tudi v pekel ... On ni takšen, da bi za-
pustil prijatelja v sili ... Ej! on je pravi sršen!
Kar v trenutku je pičil one tri Tatarje! . .
Skoda, da nimam pri sebi one čutare z vinom,
izpil bi jo tukaj na njegovo zdravje. Pa še tu
me nekak mrčes grize v tej jami... Kaj je?"
Kriki in strel so se jeli oddaljevati proti
onej strani, kjer je bilo polje in prvi gozd.
58

„Aha!" zakliče Zagloba. Že jih drže za
vratove. Niste jim vzdržali, pasji bratje! . . .
Hvala bodi Najvišjemu!"
Krič se je oddaljeval čedalje bolj.
„Gotovo so jim noge prekratke", momlja
dalje plemič. Toda, že vidim, da bom moral še
nekoliko počakati v tej jami. Še tega bi mi
manjkalo, da bi me volkovi pohrustali. Najpoprej
Bohun, potem Tatarji, a naposled volkovi! Pošlji
o Bog, Bohuna na kol, potem ga daj volkovom
za južino ... s Tatarji pa se bodo naši že sami
pobotali . . . Očividno jih ne mlatijo slabo . . .
Mihael! . . . Volodijevski! . . ."
Pa klicanje Zaglobovo je ostalo brez odgo-
vora in samo gozd je šumel; iz daljave pa je
doleteval odmev kričanja Tatarjev.
„Mar se naj vležem in zaspim, ali kaj?
Ne, hudiman, — to tudi ne kaže! Hej! Volo-
dijevski!"
Toda potrpežljivost Zaglobova imela je biti
izpostavljena še daljši poskušnji. Že je jeio svi-
tati, ko se na cesti zopet zasliši topot konjskih
kopit in za tem zabliščale baklje v lesnem mraku.
„Mihael! Tukaj sem!" kriči plemič.
„ Torej zlezite ven, gospod!"
„Če pa ne morem".
Volodijevski se vstavi z bakljo nad jamo
ter podavši roko Zaglobi, reče:
„No, Tatarjev ni več! Zapodili smo jih še
za oni prvi les".
59
»Kdo je dospel na pomoč?"
„Kušelj in Raztvorski zd verna tisoč jez-
decev. Prišli so tudi moji dragonci".
»Koliko je bilo teh paganov?"
„Tropa, broječa kakih dva tisoč mož".
Hvala Bogu! Dajte mi kaj piti, ker sem
popolnoma oslabel".
Dve uri poznej je Zagloba, nasiten in na-
pojen, sedel zopet na sedlu sredi dragoncev Vo-
lodijevskega. poleg njega pa je jezdil mali vitez,
njegov rešitelj.
»Ne vznemirjajte se", reče Volodijevski,
»da ne pridemo skupaj s kneginjico v Zbaraž.
Dosti huje bifše bilo, ko bi bila'prišla v roke
paganom".
»Morda se Redzijan .še vrne v Zbaraž?"
vpraša Zagloba,
»Ne, tega ne stori, ker mu zapro pot Ta-
tarji, ki pojdejo kmalo za našim sledom. Vrh
tega pa vtegne vsaki hip dospeti tudi Burlaj
ter se vstavi pred Zbaražem, predno bo vtegnil
Redzijan priti sem. Od druge strani od Konstan-
tin o va. pa gresta kan in Hmelnicki".
»Ali res ? V takem slučaju prideta Redzijan
in kneginjica v njihove roke.
»Nu, Redzijan ni toliko bedast, da bi se
dal vjeti kozaškej ali tatarskej vojski med Zba-
ražem in Konstantinovem. Dokler še ti ne zavza-
mejo cest, ne bo mu pretežavno zmuzniti se jim.
Jaz močno upam, da se mu steče po sreči"-
60
»Bog daj!«
»Zvit je ta fantin. kakor lisica. Vam ne
manjka zvijače, pa on je še bolj premeten. Ko-
liko smo si lomili glavo, da rešimo kneginjico;
naposled so nam že roke upadle in evo, po njem
se je vse zvršilo. On se bo sedaj zvijal kakor
gad, ker mu pojde tudi za lastno kožo. Bodite
preverjeni, da Bog čuva nad njo, ker jo je še
ohranil doslej".
Besede Volodijevskega nekoliko potolažijo
Za globo; na to pa se zopet zamisli.
,.Aii nisi vprašal Kušlja", reče Zagloba čez
nekaj časa, »kako se ima Skretuski?"
»Je sedaj v Zbaražu in tudi zdrav je. hvala
Bogu! Prišel je z Zacvilihovskim od kneza Ko-
rickega".
»Kaj mu naj povemo ?"
»Ravno v tem tiči vozel".
»Saj sedaj še vedno misli, da so deklino
zadušili v Kijevu".
»Da, tako je".
»Ali si povedal Kušlju, ali komu drugemu,
od kod prideva?"
»Ne, nisem, ker sem si mislil, da je bolje,
če se poprej posvetujeva".
»Ljubše bi mi bilo, da molčimo o vsem
tem podjetju", reče Zagloba. »Bog obvaruj, da
bi prišla zopet v kozaške ali tatarske roke. ker
to bi vtegnilo Skretuskega res umoriti. . . Nova
bolest bi mu znovič razdrapala posušene rane".
61
„Stavim glavo, da jo je Redzijan srečno
odpeljal".
„Tudi jaz dam rad za to svojo glavo, toda...
nesreča razsaja sedaj na svetu, kakor kuga. . .
Bolje je. da molčiva ter prepustiva vse volji
Božji".
„Da, tako naj bo! Bojim pa se, da je
Podbipeta že odkril to tajnost Skretuskemu".
„Mar ga ne poznate? Zavezal se je z vi-
težko besedo in to je za tega Litevca sveta
stvar".
Pri poslednjih besedah pride k njima Kušelj
in skupaj jezdijo dalje. Pri žarkih vshajajočega
solnca so se pomenkovali o javnih zadevah, o
prihodu kraljevih vojsk v Zbaraž, katerim je
zapovedoval knez Jeremija, o skorajšnem dohodu
kneza in o neizOgibnej, pa strašnej vojski z mno-
gobrojno armado Hmelnickega,
in.
Volodijevski in Zagloba sta našla v Zbaražu
kraljevo vojsko, ki je čakala sovražnika. Bil je
tam tudi kraljevi dvorni točaj, dospevši tje od
Konstantinova, gospod Lanckoronski, kaštelan
Kameniški. ki je pokoril poprej vstajnike pod
Barom in tretji poveljnik, gospod Firlej iz Dob-
rovnice; kaštelan belzki, gospod Andrej Sera-
kovski. kraljevi tajnik; gospod praporšček Ko-
necpoljski in gospod Prijemati, general topni-

62	
čarstva, hraber vojak, izurjen zlasti o napadu
utrjenih mest in trdnjav; ž njim je bilo tam
deset tisoč mož kraljeve pomejne (kvartjanove*)
vojske, ne prištevajoč k njej polkov kneza Jere-
mije. ki so že poprej stali v Zbaražu.
Gospod Prijemski je napravil na južnih str-
minah mesta in grada za reko Gnezdo in dve-
ma ribnikoma močan tabor, katerega je utrdil
po tujezemskem načinu, tak6, da ga je bilo mo-
goče napasti samo od spredaj, ker sta branila
lirbet ribnika, grad in reka. V tem taboru so i
nameravali poveljniki upreti se Hmelnickemu
ter pridržati ga tako dolgo, dokler ne dospš kralj
z vsemi svojimi močmi. Ali pa se je dal ta na-
men v primeri z močmi Hmelnickega tudi izvr-
šiti? Mnogi so dvomili o tem in ta dvom tudi
ni bil brez vzroka ; v taboru je jela vreti mej
poveljniki tiha nesloga. Poveljniki so le ne-
hotš prišli v Zbaraž, pokorivši se s tem želji
kneza Jeremije. Iz početka so se menili braniti
pod Konstantinovem; ko pa se je razglasila vest,
da knez prevzame poveljništvo samo takrat, če
bo Zbaraž izbran za branili«. so vojaki takoj
najavili, da se nočejo drugje biti. nego v Zba-
ražu. Nobeni dokazi in prigovori niso mogli
ovreči želje vojakov in poveljniki so razvideli,
da bodo pri daljšem uporu vsi vojaki od prvega
*) Poraejna ali „kvartjanova" vojska so se imenovali
v Pol.jskej oni oddelki, ki so dobivali četrti del dohodkov
iz kraljevih imetij.
63	
do poslednjega zbežali pod prapore Višn jeveckega.
Bil je to jeden onih turobnih, v tem času čedalje
pogosteje se ponavljajočih slučajev vojaške raz-
vajenosti, iz katerega so nastajali prepiri mej
poveljniki in nesposobnost za vojevanje, kar je
bilo toliko nevarnejše sedaj, ko je mogočnost
Hmelnickega čedalje bolj naraščala, zlasti od
poslednje zmage pod Pilavicami.
Regentje so toraj morali odriniti pod Zba-
raž. kjer bi imela kraljeva oblast priti v rok6
Višnjeveckega, ker sami3 njega je hotela vojska
ubogati in boriti se pod njegovim znamenjem.
Toda sedaj, ko se je to godilo, še tega zname-
nitega vojaka ni bilo v Zbaražu; zato je tudi v
vojski vladala velika zmešnjava. Vsem je bilo
že znano, da gresta Hmelnicki in kan k Zba-
ri /u z vsemi svojimi močmi, kakoršnih še niso
videli od časa prihoda Tamerlana, Čedalje tu-
robnejše novice s<> dohajale v tabor, kakor zlo-
kobne ptice ter osla bij ale jun ti vojakov. Bilo
se je celo bati, da strah, podoben pilaveškemu,
ne bi razprašil tega perišča vojakov, ki je še
zapiral Hmelnickemu pot v sreč ljudovlade. Po-
veljniki so izgubljali glave. Nasprotujoče si nji-
hove naredbe se niso izvrševale, ali pa le z ne-
jevoljo. Jeremija jedini je še mogel odvrniti ne-
varnost, ki je visela kakor na lasu nad taborom
in deželo.
Zagloba qi Volodijevski, dospevša s Kušljem,
sta bila takoj kakor v vrtincu. Komaj sta se
64	
vstavila na majdanu, že so ju obkolili tovariši
raznih praporov, povprašujoč ju po novicah.
Ko so ugledali vjete Tatarje, je takoj nada sto-
pila v srca radove Inežev. „Ha, ha! Pograbili
so vas!" klicali so vojaki. »Bog je dal zmago!"
so ponavljali drugi. „Tatarji so tukaj in Burlaj
ž njimi!" klicali so tretji. Orožje v roke, go-
spoda! Na okope!" Vest o Kušljevej zmagi se j
je v jednej minuti raznesla po taboru; kmalo se
je zbrala ogromna drhal naroda okrog jetnikov. ;
»Posekajte jih! Na kole ž njimi!" so kričali vo-
jaki. Vprašanja so se vsipavala kakor toča na ]
Kušlja, ki pa ni hotel odgovarjati ter šel nemu- |
doma v stanovanje kaštelana belzkega. Volodi- |
jevskega in Zaglobo pa so pozdravljali znanci |
»ruskih" praporov; pa tudi ona sta se jim iz- i
vijala kolikor sta mogla, hoteč se hitro sniti s j
Skretuskim.
Našla sta ga v gradu in pri njem starega j
Zacvilihovskega, dva duhovnika tamošnjih Ber-
nardincev ter gospoda Longina Podbipeto. Za-
gledavši Skretuski Zaglobo in Volodijevskega je
nekoliko obledel ter zatisnil oči; premnogo spo-
minov sta mu zbudila v duši ta dva človeka,
tovariša njegove nesreče. Toda mirno pozdravi
stara znanca; vesel ju je bil, sprašujoč ju, kje
sta bila zadnje tedne ter bil zadovoljen s prvim
primernim odgovorom . . . Smatrajoč kneginjico
za mrtvo, si že ničesar več ni želel, ničesar pri-
čakoval; niti najmanjša slutnja se mu ni mogla
65	
vriniti v njegovo pobožno dušo, da bi vtegnila
biti ta dolga njuna odsotnost ž njo v kakej zvezi.
Vrli tega nista ni Volodijevski niti Zagloba od-
krila te tajnosti, dasi je gospod Longin meril
sedaj jednega, sedaj druzega s poizvedljivim po-
gledom ter vzdihal in vrtel se na mestu, hoteč
citati na njunih licih vspeh njunega potovanja.
Pa oba sta imela preveč opraviti s Skretuskim,
katerega je Volodijevski le objemal in poljubo-
val. Kar srce se mu je trgalo pri pogledu na
zvestega, starega prijatelja, ki je toliko pretrpel,
toliko prestal in toliko zgubil, da je naposled
življenje zgubilo zanj vso vrednost.
„Evo, pa smo zopet skupaj", dejal je Volo-
dijevski ; „ dobro se ti bo godilo mej nami. Tud
vojska nastane, kakoršne še doslej ni bilo. Z
njo vred pa dospo radost in nade, ki razvese-
ljujejo vsakega pravega vojaka. Da bi ti le Bog
poslal potrebnega zdravja, pa boš zopet vodil v
boj hrabre svoje huzarje".
„Hvala Bogu, sedaj sem popolnoma zdrav
in prav ničesar več si ne želim", odvrne Skre-
tuski.
Bil je sedaj res že popolnoma zdrav. Mla-
dost in krepka njegova narava ste premagali
njegovo bolezen. Močno pa je shujšal; v njegovej
bradi in lasčh pa se je kazalo čedalje več belih
nitij. Res da je postal jako malobeseden; toda
rad' je poslušal pogovore o davnih dogodkih in
vojski. Svojo službo je ljubil iz izvrševal kakor
Z ogn. in meč. IV.	5
66	
vsaki drugi vojak. V gradu, mestu in taboru
niso govorili o drugem nego le o vojski. Stari
Zacvilihovski je skrbno povpraševal po Tatarjit
in po Burlaju, katerega je dobro poznal.
„Ej, hraber vojak je", je dejal, „in žal, da
se s prostaki vred punta proti svojej domovini!
Skupaj sva služila pod Hocimom; — bil je takrat
še mlad ter obetal postati nenavaden človek".
„On je vendar Zadneprovčan in Zadneprov-
cem načeluje", je dejal Skretuski. „Kak6 da pride
sedaj od južne strani, od Kamenca?"
„Brž ko ne mu je Hmelnicki nalašč tam
odločil zimovišče", odvrne Zacvilihovski, „ker ie
ostal za Dneprom Tukaj-bej, ki ga ima nii piki
že od davna. Nihče tudi ni poklal toliko tet
psov nego Burlaj ..."
„A sedaj bo njihov zaveznik".
„Brez dvojbe," odvrne Zacvilihovski. „Taki
časi so sedaj! Toda sedaj bo čuval nad njima
sam Hmelnicki, da se ne požreta kakor dva psa".
„Kedaj se jih nadejate, oče?" vpraša Vo-
lodijevski.
„Vsacega dne. Pa kedo mora vedeti to?
Poveljniki bi imeli pošiljati na četovanje jedno
četo za drugo, toda prav nič jim ni mar za to.
Komaj sem jih naprosil, da so poslali Kušlja
proti jugu in brata Piglovska k ČolhanskemU
Kamnu. Celo sam sem hotel iti, pa kak6, ker
imamo vedno posvetovanja. Da bi vsaj kmalo
67
prišel knez Jeremija, ker drugače nas brez dvojbe
doleti taka sramota, kakor pod Pilavicami".
„Videl sem vojake, ko sem šel čez maj dan",
reče Zagloba, „pa zdi se mi, da je mej njimi več
tepcev nego pametnih mož".
„Kaj govorite, gospod?" odvrne starec. „Ne
trdim, da bi vam manjkalo poguma, — dasi sem
bil y prejšnjem času drugačnega mnenja — toda
ti vitezi so najizbranejši vojaki poljske Ijudo-
vlade. Samo dobrega poveljnika jim je treba.
Kameniški je dober rokoborec, toda nesposoben
za vojskovodjo; Firlej pa je že star. Kar pa se
tiče starega dvornega točaja. se je že skazal pod
Pilavicami skupno s knezom Dominikom. Ni čuda
torej , da jih vojaki nočejo slušati. Vojak raje
prelije svojo kri, če vč, da ne umre brez po-
trebe . . . Evo, tudi sedaj, namesto da bi mislili
na obleganje, se raje prepirajo, na katero mesto
bo kedo šel".
„Kaj, ali imajo dovolj živeža?" vpraša ne-
mirno Zagloba.
„Tudi tega ni toliko, kolikor ga je treba.
Ce bo obleganje trajalo nad jeden mesec, bomo
primorani vreče in kamenje pokladati konjem".
„Še je čas misliti na to", omeui Volodijevski.
„Pa idite gospod in povejte jim! . . . Da
bi le Bog kmalo poslal k nam kneza".
„Niste vi sami, ki zdihujete po njem", od-
vrne Longin.
5*
68	
„0 znano mi je to", odvrne starec. „Po-
glejte samo na maj dan. Vsi sede pri okopih ter
se s skrbjo ozirajo proti Staremu Zbaražu; drugi
zopet plezajo na stolpe, in če kedo zakriči: „Že
gre!" pa kar nore veselja. Žejen jelen ne hre-
peni tako po vodi, nego mi po njem. Dobro bi
bilo, da bi prišel vsaj s prihodom Hmelniekega,
toda zdi se mi, da se je morala pripetiti kaka
ovira ..."
,.Midva tudi cele dneve moliva, da ga Bog
kmalo pošlje", reče jeden navzočih Bernardincev.
Te želje vojakov imele so se kmalo uresničiti,
da si so druzega dne prišle še slabejše novice.
Dne 8. julija, v četrtek, je nad mestom razsajala
strašna nevihta, Dež je lil kakor iz vedra; do-
kaj naprav je odnesla voda. Reka Gnezna in
ribniki so stopili čez bregove. Na večer je uda-
rila strela v prapor pešcev kaštelana Belckega
ter ubila nekoliko ljudi. Vsi so smatrali to za
zli predpomen, za očitno znamenje jeze božje;
pa to tem bolj, ker je poveljnik Firlej bil kalvinist.
Zagloba je svetoval, naj takoj pošljejo k njemu
deputacijo. tirjajoč, naj nemudoma sprejme ka-
toliško vero, da Bog ne pošlje nad vojsko še
večih nesreč. Mnogi so se strinjali s tem pred-
logom . . . toda deputacije niso poslali. Pač pa
je vojakom še bolj upadel pogum. Tudi nevihta
je razgrajala brez prestanka, Nasipi, dasi utrjeni
s kamenjem in koli. so se tako razmočili. da so
se topovi jeli pogrezovati. Morali so polagati
69	
deske pod kolesa. V globokih kanalih je šumela
voda; veter pa je podil od vshoda neprestano
nove oblake. Vse je zbežalo v mesto, le nekaj
vojakov je ostalo v taboru. Ko bi bil v tem
času dospel Hmelnicki, bi bil dobil tabor brez
boja.
Druzega dne je burja nekoliko polegla, le
dež je še škropil ves dopoldan. Okolo pete ure
popoludne pa je veter razpodil oblake in na jas-
nem nebu se je zažarila prekrasna sedmobarvna
mavrica, katere jeden konec se je upiral ob
Stari Zbaraž, z d1 tsfim pa se je zdelo, da srka
vlago iz Črnega lesa. Pri pogledu na to pri-
kazen je stopila znovič nada v srca vojakov.
Vojaki so se jeli vračati v tabor, kjer so sple-
zali na nasip, da se vesele te Ulične prikazni.
Volodijevski je stal z drugimi na robu prekopa
ter zaslonivši si oči z roko, pozorno gledal v
daljavo. Naposled zavpije:
,,Vojska gre! Vojska!"
Po teh besedah je nastala zmešnjava, kakor
bi vihar zagugal drhal ljudi, na kar je nastal
trušč in hrup. Beseda: .,Vojska gre!" je pre-
letela, kakor pšica od jednega konca tabora do
druzega, Vojaki so se jeli zbirati v tolpe in po-
penjati se na nasipe; vsi so si pokrivali oči z
rokami ter pridrževaje sapo, gledali v daljavo.
Izpod sedmobarvnega stola se je res jelo nekaj
gugati in pomikati naprej; negotovost je kmalo
zginila in v daljavi si razločno videl prapore,
70	
za njimi pa cel gozd kopij. Iz prsij vseli raz-
legal se je radostni klic:
„Jeremija! Jeremija! Jeremija!"
Vsi so se razveselili in plakali veselja. Ne-
kateri so pes, drugi pa na konjih hiteli naproti
bližajoče] se vojski.
„Naš rešitelj! Naš oče! Naš vojskovodja!"
so klicali zbegani vojaki.
Dozdevalo se ti je, da je Hmelnicki že pre-
magan. Skretuski stoječ poleg gospoda Longina
na nasipu, je spoznal že od daleč svoj prapor,
ki ga je zapustil v Zamostju in rumeno njegovo
lice je zarudelo veselja. Knežji polki so se vedno
bolj tližali, samo kakih tisoč korakov so še bili
oddaljeni od tabora. Naposled so prihiteli tudi
poveljniki na nasip, da bi gledali slovesni pri-
hod knezove vojske. Prišli so tudi poveljniki
in drugi častniki poljskih in tujezemskih pra-
porov; vsem je sijala radost z obličja. Posebno
pa se je še veselil gospod Lanckoronski, bolji
vitez, nego vojskovodja; stegnil je bulavo proti
prišedšej vojski ter rekel glasno, da so ga vsi
slišali:
„Evo, tam je naš glavni poveljnik; jaz mu
prvi prepustim vso svojo oblast".
Knezovi polki so začeli dohajati v tabor.
Vseh je bilo okoli tri tisoč mož, ki pa so imeli
več veljave, nego deset tisoč drugih, ker so bili
znani zmagovalci pri Pogrebišči Nemirovi, Mah-
71	
novki in Konstantinovu. Za njimi so se pomikali
z velikim trudom topničarji gospoda Vurelja, ki
so peljali s6 seboj štiri topove za metanje karteč,
dva velika in šest krogljoškropilk. Knez s6 sprem-
stvom je prišel na večer po solnčnem zahodu.
Vse, kar je bilo živega, mu je hitelo naproti,
noseč v rokah goreče baklje in svetilnice ter
obkolili knezovega konja, da ni mogel naprej.
Vsaki bi bil rad pristopil ter poljubil rob kne-
zove obleke. Vojaki domačih, pa tudi tujezem-
skih krdel, radujoč se knezovega prihoda, so
obljubili služiti mu jedno tretjino leta brezplačno.
Klicov »živijo" ni bilo konca ne kraja. Nastopi
prijeten večer. Nebo se je zjasnilo in zaleske-
talo na mirijade zvezd. V onem trenutku, ko
se je Lanckoronski približal knezu, da mu iz-
roči svojo bulavo, je jedna zvezda vtrnila se od
nebesnega oboka proti Konstantinovu, od koder
ima dospeti Hmelnicki, ter naglo ugasnila.
„To je zvezda Hmelnickega", so kričali vo-
jaki. ,,Čudež, čudež, očitno znamenje! Živijo
Jeremija, zmagovalec!"
Tisoč glasov je ponovilo ta krik. V tem
hipu kaštelan kameneški mahne z roko in hipoma
vse utihne.
„Kralj mi je dal bulavo', reče, stopivši h
knezu Jeremiji, „toda jaz jo izročam v tvoje
sposobnejše roke, slavni zmagovalec, ter hočem
prvi slušati tvoje ukaze".
72	
„In midva ž njim vred !" ponovita še ostala
dva poveljnika. Vsi trije molijo svoje bulave
knezu, ki pa se umakne na stran ter odvrne:
„Niste od mene prejeli svojih znamenij, torej
jih tudi ne bom jemal od vas".
„V tem slučaju pa bodi tvoja bulava na-
čelni ca našim".
,,Živijo Višnjevecki! Živijo poveljniki!" so
kričali vojaki. „Skupaj hočemo živeti in umreti!"
V tem hipu knezov žrebec dvigne glavo,
strese pobarvano grivo'ter močno zarezgeta in
vsi konji zarezgetajo za njim z jednim gla-
som. Vojaki so smatrali to za dober pomen.
V srcih vojakov se je vnela želja po vojski;
starašine so dvignili svoje sablje, pritrjevajoč
vojakom, ki so hiteli na nasipe ter pretili s pe-
stjo proti oni strani, od koder ima priti sovražnik.
»Pridite sedaj, pasji sinovi, najdete nas
pripravljene!" so klicali. „Gostoljubno vas ho-
čemo sprejeti".
To noč nihče ni spal v taboru. Vso noč so
odmevali kriki ter švigale semtertja svetilnice
in baklje.
Proti jutru dospe s četovanja od Čolhan-
skega Kamna kraljevi tajnik Serakovski, ter pri-
nese novico, da je sovražnik samo pet milj od
tabora. Četa se je morala bojevati z veliko tropo
ordincev. V tem boju Sta poginila oba Oleksiča
Manjkovska in nekoliko drugih odličnih častnikov.

73	
Vjetniki so trdili, da gresta za njimi kan in
Hmelnicki z vso močjo. Vojaki v taboru so se
ves dan pripravljali na brambo. Knez, prevzemši
brez daljšega obotavljanja glavno poveljništvo,
je jel urejevati vojsko, odkazovaje vsakemu, kje
ima stati, kako se braniti in prihajati drugim
na pomoč. V tabor se je vrnil potrebni red;
točnost je nadomestila poprejšno zmešnjavo. Do
večera je bil vsak na svojem mestu. Straže, raz-
postavljene pod taborom, so poročale vsaki hip,
kaj se godi po okolici. V bližnje vasi poslani
služabniki so zbirali hrano in krmo, kolikor je
je bilo le dobiti mogoče. Vojaki, stoječi na na-
sipih, so se veselo pogovarjali, zatrjujoč, da so
pripravljeni vsaki hip začeti boj. Noč je minila
brez vznemirjenja. Proti svitu se je začelo na
strani pri Višnjevcu nekaj črniti. V mestu je
začelo biti plat zvona in vojaški rogovi so ža-
lostno zatrobili ter spravili vso vojsko na noge.
Polki pešcev so stopili na nasipe, jezdeci pa so
zavzeli predore, pripravljeni na prvo znamenje
spustiti se v napad. Čez vso dolžino okopa se
je dvigal kviško dim prižganih lunt. V tem hipu
se pokaže na nasipu knez na svojem belem
žrebcu. Imel je na sebi srebrn oklep, toda brez
čelade. Ni najmanjšega nemira ni bilo videti na
njegovem licu, nasprotno bil je vesel, da malo-
kedaj tako.
„Imamo goste, gospodje! imamo goste!" je
ponavljal, jezde po nasipu.
74	
Mej vojaki je bila tišina. Mej tem se je
sovražnik približal nasipu, da ga je bilo moči
videti s prostimi očmi. Ni še bil Hmelnicki, niti
kan, marveč poizvedna četa, broječa trideset tisoč
Tatnrjev. oboroženih z loki. puškami in sabljami.
Zajevši onih petnajst sto hlapcev, ki so bili šli
po hrano, so se valili kakor gosta lava od Viš-
njevca; potem raztegnivši se v dolg polumesec,
začeli so se pomikati na nasprotno stran k Sta-
remu Zbaražu.
Prepričavši se, da so zavezniki Hmelnic-
kega, je knez zapovedal jezdecefti planiti na nje
z nasipa. Polki so jeli rojiti kakor čebele iz
panja, Kmalo se je napolnila ravan z jezdeci
in pešci. Od daleč si lahko opazil stotnike z
buzdovanom v roki, ki so dirjali okrog praporov
ter uvrščevali jih v bojni red. Od tatarske voj-
ske sta jim dirjala naproti dva polka, na katera
planejo takoj lahki jezdeci pod poveljništvom
rdečega Veršulja, pod katerim je poskakoval
konj kakor znorel . . . Nebo je bilo prozorno in
čisto, nikjer ni bilo videti oblačka. Vse bojišče
si lahko opazoval kakor na dlani.
V tem trenutku se je jel bližati od strani
Starega Zbaraža knezov tabor, ki ni vtegnil
dospeti prvi dan z vojsko. Sedaj je hitel na
vso moč, ker se je bal, da ne bi ga Tatarji za-
jeli v prvem napadu. In res ni všel njihovim
očem, ker takoj je dolgi polumesec zdirjal sko-
koma proti njemu. Jel se je razlegati krik:
75	
Allah! Allah! Veršuljevi prapori so se zakadili
kakor vihar tovarišem na pomoč.
Toda Tatarji so ga prehiteli. Opasavši tabor
s črnim pasom, so se obrnili proti Veršulju,
hoteč tudi njega zajeti. Sedaj si mogel opaziti
Veršuljevo izkušenost in točnost njegovih vo-
jakov. Videč, da jih Tatarji obkoljujejo od desne
strani, se razdele, na tri oddelke ter planejo na
vse strani; potem še na štiri, pa na dva oddelka
in sovražnik je moral vsaki hip obračati se
drugam, ker pred seboj ni imel nikogar, pač pa
so mu že razdirali krila. Še le po četrtim ma-
nevru so se vdarili, toda Veršulj je udaril z
vso moejo na najslabejše mesto, raztrgal črto
ter kmalo stal sovražniku za hrbtom. Sedaj
pa je pustil Tatarje za seboj ter hitel na vso
sapo k taboru, ki je bil v nevarnosti, ne meneč
se za to, da se mu Tatarji zaletavajo v hrbet.
Stari vojaki, gledajoč z okopov, so se samo
čudili izuijenosti Veršulja, roke si meli in
glasno odobravali njegovo ravnanje.
Mej tem je Veršulj. zaletevši se v podobi
zagojzde v tabor opasujoče Tatarje, pretrgal še
to vrsto, in kakor bi trenil, prodrl v središče.
>Sedaj je namesto dveh bitek zavrela jedna. pa
toliko besnejša. Sredi ravani je tabor kakor
premakljiva trdnjavica spuščal gost dim ter
bljuval ogenj — okrog njega pa je gomazelo
mravljišče Tatarjev kakor tolpa gladnih kobilic
ter konj, dirjajočih brez jezdecev. Slišal se je
76	
šum, krik in strel samokresov in pušek. Mali
tabor se je močno branil, pričakujoč, da mu
dojde dovolj velika sila na pomoč, veča od Ver-
suljeve.
In res, kmalo so zamigljali na ravani ru-
deči ovratniki dragoncev Kušlja in Volodijevskega.
Prišedši do tatarskega središča se zakadi va-nj
kakor v črn gozd, da delj časa ni bilo ničesar
videti, samo hallakovanje je postalo še mnogo
veče. Vojaki so se čudili, čemu knez, ki je tako
izkušen poveljnik, ne pošlje obležencem nemu-
doma dovolj velike pomoči. Pa knez je le odlašal,
hoteč pokazati vojakom, kako pomoč jim pošlje.
Ogenj v taboru je slabel, brez dvojbe že nabi-
jati niso imeli časa, ali pa so se puškine cevi
preveč razgrele, da jih ni bilo več moči držati v
roki. Nasprotno pa je čedalje glasneje odmeval krik
Tatarjev; zato knez da znamenje, in trije pra-
pori huzarjev, — jeden njegov pod poveljništvom
Skretuskega, drugi staroste krasnostavskega,
tretji pa kraljevi pod vodstvom Piglovskega —
odrinejo iz tabora na borišče. Zagnavši se na
Tatarje so mahoma raztrgali njih verigo, raz-
pršili jih kakor prah in podili k nasproti leže-
čemu gozdu za četrt ure od tabora, Mej tem
pa je knezov tabor sredi radostnih klicev in
gromenja topov dospel srečno za nasipe.
Tatarji znajoč, da gresta za njimi kan in
Hmelnicki, se niso dali odpraviti tako kmalo.
V kratkem se prikažejo znovič ter začnejo zase-

77	
dati ceste, poti in bližnje vasi, iz katerih so se
kmalo dvigali stebri črnega dima proti nebu.
Dokaj njihovih borilcev se je približalo okopom,
na katere so se vsipavali takoj posamezno in
tolpoma knezovi in „kvartjanovi" vojaki, zlasti
tatarskih, valaških in dragonskih praporov.
Veršulj se ni mogel udeležiti teh malih bojev,
ker je ležal močno ranjen v šotoru. V bitki je
dobil šest malih ran v glavo. Zato pa je šel
namesto njega Volodijevski. Borba se je vršila
do večera, na katero so pešci in vitezi veljav-
nejših praporov zrli iz tabora kakor na gledišče.
Podili so se torej vzajemno, trčili skupaj v tro-
pah ali posamezno ter lovili žive vjetnike. Ko
je Volodijevski koga vjel in odpeljal, vrnil
se je znovič; rdeči njegov plašč je švigal sem-
tertje po borišču, da ga je naposled pokazal
Skretuski kot nekako posebnost Lanckoronskemu,
ker je pobijal Tatarje kakor muhe. Zagloba,
stoječ na skali, ga je glasno hvalil in spodbujal,
ne brigaje se za to, da ga radi daljave ne
more slišati.
„ Glejte, gospodje!" je klical navzočim vo-
jakom, „jaz sem ga učil sukati sabljo! . . • Ako
Bog da, bo kmalo prekosil še mene samega ..."
Mej tem je solnce zašlo in borilci so se jeli
polagoma umikati z borišča, na katerem so ostala
sama konjska in človeška trupla. V mestu je
začelo zvoniti „angeljevo češčenje".
78	
Noč je jela razgrinjati svoja krila toda tema
ni nastopila, ker so svetili naokrog požarji po-
žganih vasi po okolici. Tolpe ptic so se dvigale
iz goščav in ribnikov ter preplaščene kričale po
zraku. Živina v taboru, osupnena po nenavadnej
prikazni, je žalostno mukala.
,,Ni mogoče-', so govorili v okopu stari vo-
jaki, ,,da bi bila ta tatarska četa zanetila vse
te ognje; gotovo se bliža sam Hmelnicki s Ko-
zaki in vso tatarsko vojsko.
Niso se motili. Gospod Serakovski je že
poprejšnega dne donesel novico, da kan in Hmel-
nicki nista daleč za prednjo stražo. Vsi vojaki
so čakali na nasipih; mestni prebivalci pa na
strehah in stolpih. Ženske so ihtele po cerkvah,
stegajoč roke k najsvetejšemu zakramentu. Prihod
groznega sovražnika je napolnoval srca vseh
strahom in grozo.
Ni bilo treba dolgo čakati. Ni se še popol-
noma stemnilo, ko se prikažejo na obzorju prve
trope Kozakov in Tatarjev; za njimi pa se je
pomikal črn teman oblak, kakor kak premičen
gozd, ki se je bližal Zbaražu. Zaman so si vo-
jaki v taboru prizadevali, da bi dogledali konec
teh dolgih vrst. Kftkor daleč je oko segalo, je
gomazelo ljudi in konj. Šli so kakor kobilice,
ki pokrijejo celo okolico. Za četrt milje od ta-
bora se vstavijo ter začnejo prižigati ognje.
, Vidite ognji!" so si šepetali vojaki. »Glejte
vendar koliko jih je!il

79	
„Jezus Marija!" reče Skretuskemu Zagloba.
„Dasi sem levje narave in ne poznam strahu,
vendar bi raje imel, da bi vse pobral hudir do
jutra, O koliko jih je! . . . Bržčas celo v Jo-
zefatovej dolini ne bo veče gnječe, nego se je
tukaj nagnalo skupaj teh psov. Povej mi, kaj
vendar hočejo od nas ? Čemu ne ostanejo doma,
ne obdelujejo zemlje in opravljajo tlake? Smo
mar mi krivi, da nas je Bog vstvaril plemiče,
njih pa kmete, ukazavši jim, naj bodo naši pod-
ložniki! . . . Pfuj! kar jeza me grabi! Dober
človek sem, toda naj ne razdražijo prezgodaj
moje potrpežljivosti. Preveč so imeli svobode,
preveč hruha, pa so se namnožili, kakor miši
v skednju in sedaj se zaganjajo v mačke . . .
Počakajte pobalini, čaka vas tukaj maček z ime-
nom Jarema, ki vas bo slavno pogostil, pa tudi
Zagloba vam ničesar dolžan ne ostane . . . Kaj
mislite, ali ne bodo hoteli sprejeti pogodeb ? Ko
bi pokazali toliko pokorščine, znali bi jim še
pustiti življenje kaj ? Mene vznemirja samo
jedna stvar: če imamo dovolj hrane? Hej, zlod
jih vzemi, že zopet požar! . . . Povsod so videti
le ognji in ognji! . . ."
,,Kaj pravite, gospod, o pogodbah! . . ." od-
vrne Skretuski, „ko pa mislijo, da nas že jutri
dobe vse žive v svoje roke".
„Toda ne dobe? kaj?" vpraša Zagloba.
„Kakor je Božja volja! Na vsaki način jim
to ne pojde tako iabko, ker je knez pri nas".
80
1
„0 kako si me potolažil! Toda tu ne
vprašamo, ali nas dobe drago ali po ceni; najbolje
bi še bilo, da bi nas ne dobili".
,.Za vojaka to ni mala tolažba, ako ve, da
ne izpostavlja zaman svojih prsij sovražnikovi
kroglji".
„ Gotovo, gotovo!"
V tem hipu se približata Podbipeta in Volo-
dijevski.
„Pravijo, da je prišlo Tatarjev in Kozakov
nad pol milijona", reče Longin.
„Da bi se vam jezik posušil", zakriči Za-
globa. „To je kaj prijetna novica".
„Pri napadu jih je lože sekati, nego na
bojnem polju", odvrne prijazno Longin.
„ Ker sta se naš knez in Hmelnicki srečala,
pač o pogodbah ni več govoriti", reče Volodi-
jevski. „Ali gospod, ali pa nič . . . Jutri na-
poči za nas sodnji dan! ..." dostavi mencaje
si roke.
Mali vitez je imel prav. Ves čas, odkar je,
trajala vojska, nista si še stala ta dva leva v
boju nasproti. Jeden je pobijal hetmane, drugi
— mogočne atamane kozaške; zmagoval je jeden,
zmagoval drugi ter delal sovražniku strah. Že
druzega dne ima se pokazati, kdo bo zmagal?
Lahko si je bilo misliti, da bo vojska mej tema
dvema sovražnikoma dolga in besna. Pod kne-
zovimi prapori je stalo samo petnajst tisoč vo-
jakov, če prištejemo k temu taboriščne služabnike-;
81	
za kmetskim vojskovodjem pa je šla nebrojna
tolpa prostakov, živečih med Azovskim morjem,
Donom, tja do izliva v Donavo. Z njimi je prišel
še kan na čelu svoje krimske vojske. Prišli so
Niževci in prostaki iz vseh kotov Ukrajine;
prišli Čerkezi, Valahi, silitrijski in rumeljski Turki;
da, mej njimi še več tolp Srbov in Bolgarov.
Zdelo se ti je, da gledaš novo preseljevanje na-
rodov, ki drve na zapad, da tam zasedejo novo
zemljo, da si vstvarijo novo državo.
Taka je bila razlika uioči teh dveh borilcev...
perišče proti sto tisočem, otočič proti morju.
Marsikatero srce je radi tega bilo strahu in ne
samo v mestu, marveč v vsej ljudovladi so zrli
na ta okop, obkoljen od divjih bojevnikov, kakor
na grob hrabrih vitezov in velikega njihovega
vojskovodje.
Tega prepričanja je bil tudi Hmelnicki. . •
Niso se še do dobrega razgoreli ognji — že se
je pokazal pred okopom Kozak — poslanec, ki
je mahal z belim praporom, trobil in kričal, naj
ga pust<5 na nasip.
Prišle so straže ter ga takoj zgrabile.
„Pridem od hetmana h knezu Jaremi", reče
jim, ko so ga peljali sč seboj.
Knez je še sedel veselega lica na svojem
konju. Kozak — poslanec ni mogel govoriti,
noge so se mu tresle pred knezom, da si ni bil
boječ ter prišel sem kot poslanec.
Z ogn. in meč. XV.	6
82	
„Kdo si?" vpraša ga knez-vojvoda, vprši
vanj svoje mirne oči.
„ Jaz sem stotnik ... Sokol... od hetmana".
„Kaj poveš dobrega?"
Stotnik se začne priklanjati knezu do stremen.
„Oprosti, vladika! kar mi je ukazano, to ti
moram povedati — jaz nisem kriv tega".
„Le pogumno povej!"
„Hetman mi je naročil, naj vam povem, da
je prišel na gostijo v Zbaraž in vas jutri obišče
v gradu".
„Povej mu, da ne jutri, marveč že nocoj
imamo gostovanje v gradu", odvrne knez.
Uro poznej so zagromeli na napitnice topiči
in se oglasili radostni živijo-klici. Vsa okna v
gradu so bila razsvetljena. Kan, zaslišavši strel,
glasove tromb in kotlov, je stopil ven pred šotor
in ž njim vred tudi njegovo spremstvo: kakor
kanov brat Nuradin, sultan Galga, Tubaj-bej in
mnogo drugih zamorcev. Naposled pošlje po
Hmelnickega.
Hetman, dasi že nekoliko vinjen, pride ne-
mudoma in priklanjajoč se do pasu, čaka vprašanja.
Dolgo časa je zrl kan na grad, ki se je le-
sketal v daljavi, kakor velikanska svetilnica ter
lahno kimal z glavo. Naposled se pogladi z roko
po redkej bradi ter pokaže s prstom na iskreče
šipe:
„Kaj imajo tam?" vpraša.
83
»Najmogočnejši car!" odgovori Hmelnicki,
»tam se gostuje knez Jeremija".
»Gostuje?" vpraša kan ves zamišljen.
»Dfl. jutrajšnja trupla se danes še gostujejo",
odvrne hetman.
Mej tem na gradu znovič zagrome streli
in zadone živijo-klici, da jih je celo kan slišal.
»Bog je jeden!" reče kan. »Lev tiči v srcu
tega gjavra (psa)".
Po kratkem molčanju še doda:
„Baje bi imel njega za zaveznika, nego tebe".
Hmelnicki se vstraši. Drago je plačal ta-
tarsko prijaznost, pa še sedaj se ni smel zana-
šati na svojega zaveznika.
»Veliki monarh!" odvrne Hmelnicki. »Knez
Jarema je tvoj osobni sovražnik. On je yam
Tatarjem vzel Zadneper; on je ubite zamorce,
kakor volke obešal drugim na strah po drevesih;
on je hotel iti na Krim z ognjem in mečem".
»Ali mar vi niste delali škode v deželi?"
vPraša kan.
»Tvoj suženj sem".
Žasanele ustnice Tuhaj-beja so jele dregetati.
On je imel med Kozaki smrtnega sovražnika,
ki mu je posekal vso vojsko in toliko, da ni
?jel živega njega samega . . . Njegovo ime mu
Je sedaj sililo na usta z neukrotljivo željo po
maščevanju".
»Burlaj! Burlaj!" so šepetala njegova usta,
6«
84	
„Pa sta vendar že minulega leta po naj-
višjem kanovem ukazu lila vodo na meče", odvrne
Hmelnicki.
Novi odzdrav grajskih topičev pretrga daljši
razgovor . . Kan stegne roko ter načrta ž njo
polukrog, objemajoč grad, mesto in nasip.
„Jutri mora biti vse to moje!" reče, obr-
nivši se k Hmelnickemu.
„Da, jutri vsi ti tam počepajo", odvrne
Hmelnicki, priklanjajoč se kanu do pasu, in sma-
trajoč dogovorov za končan, otide.
Kan se zavije v svoj kunjin kožuh. Obrnivši
se k okopu, reče:
„Pozno je že! . . ."
Navzoči Tatarji se začnejo po vrsti priklan-
jati kanu, ki otide počasi nazaj v svoj šotor,
ponavljajoč potoma:
„Bog je jeden!«
Mej tem je šel tudi Hmelnicki v svoje sta-
novanje ter govoril potihoma:
„Dam ti grad, mesto in plen, toda Jareme
ti ne dam za nobeno ceno, dasi bi bilo treba
plačati ga z glavo".
Gostovanje v gradu je trajalo še dalje.
V taboru so splošno pričakovali napada. In
res, drugo jutro se napotijo tolpe prostakov, Ko-
zakov, Tatarjev in drugih divjih bojevnikov, ki
so prišli s Hmelnickim k nasipom, podobni črnin;
oblakom, ki se vale na gorski ščit. Vojaki, ki
so se že prejšnjega dnč zaman trudili sešteti
85	
ognjišča, so sedaj kar odreveneli od morja
glav, gugajočega se pred njimi. Pa ni še bil
[ to pravi napad, marveč ogledovanje sovražnikove
vojske in tabora. Kakor nakopičen morski val,
katerega podi veter iz daljave, pridrvi, vspne
se po koncu, udari z gromom in se potem umakne
v daljavo, tako so udarjali tu in tam tudi oni,
kakor bi poskušali, kakšen bo upor, kakor hoteč
se prepričati, če se svojo prikaznijo, se svojim
številom, ne preplašijo sovražnika, da se niti
branil ne bode. Večkrat se oglasi strel iz to-
pov in kroglje so začele gosto padati v tabor.
Ob jednem se je prikazala na nasipih procesija
z najsvetejšim Zakramentom, da bi navdihnila
s pogumom otrpnelo vojsko. Duhovnik Muho-
vecki je nosil zlato monštranco, držeč jo z obema
rokama nad lice. Po nasipu se je jela širiti vo-
njava kadila, ki so ga zažigali v kadilnicah pred
duhovnikom, hodečim pod baldahinom. Pri njem
sta šla druga dva, podpirajoč ga z rokami, hu-
zarski kaplan Jaskolski, slaven in v vojaških
rečeh izveden mož, pa Bernardinec Žabkovski,
tudi bivši vojak, orjaške postave, ki se je glede
moči moral umakniti samo gospodu Longinn.
Baldahin so nosili štiri plemiči, mej katerimi je
bil tudi Zagloba. Vsi navzoči so se pobožno od-
krili; Muhovecki pa je časih dvignil monštranco
in oči proti nebu ter zapel pesem: „Pred tem ve-
likim Zakramentom". Odpevala sta mu dva močna
glasova Jaskolskega in Žabkovskega; za njima je
86
pela vsa vojska. Globoki bas topov je spremljal
petje; časih je topova kroglja frčala besno nad
baldahinom ter se knezu pred nogami zarila v
zemljo. Zagloba, to slišati, je vsikdar strepetal
ter stiskal k sebi drog; posebno ga je bilo strah
takrat, kedar je procesija radi molitve stala na
mestu. Zagloba je postajal vedno bolj rudeč, du-
hovnik Jaskolski se je večkrat ozrl po topničarjib,
naposled pa zagodrnja: „Tepci! Kokoši naj bi
šli posajat na jajca, ne pa streljati s topovi!"
In res so imeli slabe topničarje Kozaki; nobena
kroglja ni zadela svojega cilja. Mej tem pa se
je tudi borba že začela okrog nasipov. Knezovi
vojaki, osrčeni po procesiji, so se hrabro bili.
Naposled se Tatarji vtrudijo ter odstopijo od
nasipov. Bilo je videti, da je Hmelnicki čakal
na prihod svojega tabora ter sklenil se čvrsto
lotiti oblegovanja . . . Pričakovani tabor je do-
spel še le drugi dan. Ž njim so prišle še nove
moči, namreč ponosni zaporožki pešci, po juna-
nastvu enaki turškim janičarjem, za naskok pa
tudi dosti sposobnejši od prostakov in Tatarjev.
Spomina vredni dan 13. julija ste se obe
vojski živo pripravljali na boj; nikake dvojbe
ni bilo, da kmalo nastopi napad. V kozaškem
taboru so že od svita ropotali kotli in bobni;
mej Tatarji pa je odmeval veliki boben, „balt"
imenovan . . . Nastopil je tih, prekrasen večer;
samo iz obeh ribnikov in iz reke Gnezne se je
dvigala lahka megla. Naposled zalesketa na nebu
4
87_
prva večerna zvezda. V tem trenutku šestdeset
kozaških topov zagromi z jednim glasom; ne-
pregledna trHma vojakov se zakadi z groznim
kričem k nasipom. Napad se je pričel.
Poljska vojska je stala na nasipih in zdelo
se ji je, da se zemlja trese pod nogami sovraž-
nika. Niti najstareji vojaki niso pomnili kaj
podobnega.
,, Jezus, Marija! Kaj je?" vpraša Zagloba,
stoječ poleg Skretuskega. „ Gotovo kake pošasti
drve na nas".
„Saj tudi res niso ljudje. Sovražnik podi
k nam svoje bike pred seboj".
Stari plemič zardi kakor puran. Oči so mu
izkočile iz jamic in iz ust izbruhne mu samo
jedna beseda, ki pa je obsegala vse, kar si je
mislil v tem trenutku.
„Sodrga!" zakriči.
„Biki, katere so gonili divji, na pol nagi
Pastirji s palicami in gorečimi bakljami, so grozno
mukajoč^ drvili naprej ter hoteli zbežati na vse
strani. Časih so se obračali nazaj; tu pa so jih
odganjali s krikom, ognjem in biči, da so dir-
jali k nasipom. Še le, ko je Vurcelj začel stre-
ljati s topovi, se je prestrašena goved razprašila
pa vse strani; polovica je je popadala na mestu
in po njenih truplih je drl sovražnik dalje.
Spredaj so tekli vjetniki z vrečami peska
ua ramah, s katerim bi imeli zasipati prekope.
Bili so večinoma kmetje iz okolice Zbaražke, ki
88	
niso vtegnili zbežati pred navalom v mesto, de-
loma moški, pa tudi ženske in otroci. Tekli so
kričč in jokaje, stegajoč roke k nebu in proseč
Boga usmiljenja. Lasje so vstajali vojakom na
glavi od tega vpitja; toda usmiljenje je zamrlo
na zemlji. Z jedne strani so se kozaške sulice
vpikavale v njihova pleča, z druge pa so Vurc-
ljeve kroglje mečkale nesrečneže. Krteče so jih
trgale na drobne kosce. Reveži so se spotikali
in padali, pa se zopet dvigali ter tekli dalje,
ker jih je porival val Kozakov, Turkov, Tatarjev.
Prekop se je urno napolnil s trupli, krvijo,
vrečami in peskom. Naposled so se tla zravnala
in sovražnik je tule planil preko njega.
Polki so dirjali jeden za drugim. Pri svit-
lobi topovega ognja si lahko videl, kako so sta-
rešine gnali vedno nova krdela na okop. Boljši
vojaki so planili na taborišče in vojsko kneza
Jeremije. Hmelnicki je znal, da tam nalete na
najhujši upor, torej je poslal tje svoje najboljše
moči — okolo petnajst tisoč mož, na čelu jini
je šel sam, izpostavljaje svoje široke prsi toči
žvižgajočih krogelj. Mnogo vojakov je popa-
dalo, predno so dospeli k okopu, zasutim s trupli
vjetnikov. Naposled so dospeli k nasipu ter za-
čeli se vspenjati nanj . . . Vsem se je zdelo, da,
je napočil pravi sodnji dan. Topovi, nezmožni
moriti bližnjih, so metali neprestano ogenj na
oddaljene vrste. Granate, delajoč po zraku ognjene
loke, so letele s peklenskim hihotom ter raz-
89	
svetljevale nočno temo. Nemški in poljski pešci
in urni knezovi dragonci pa so kropili kar na-
ravnost v lice in prsi molojcev plamen in svinec.
Sprednje njihove vrste so se hotele umikati,
toda porivane od zadi, niso se mogle ganiti.
Nasip je postal polzek vsled obilno prelite krvi;
napadniki, plezajoč nanj, so zdrkavali in pa-
dali . . . Marsikje so se borili že z golim, sečnim
orožjem. Mej gručo ubitih in umirajočih so na-
raščali neprestano novi kupi. Nisi več slišal po-
velja, marveč samo jeden strašen splošen krik,
v katerim je umiralo na tisoče ljudi.
Ta strašna, nikomur ne prizanesoča borba
je trajala več ur. Okrog nasipa je zrastel drug
nasip iz človeških trupel, ki je oviral pristop
napadnikom. Sičevce so pobili skoro do posled-
njega; polk perejeslavski je ležal v dolgej vrsti
okrog nasipa; karpovski, braclavski in umanski
so postali že jako redki; pa še so se vsipavali
novi, katere so porivali od zadi hetmanska garda,
rumeljski in urumbejski Tatarji. V vrstah na-
padnikov je nastala grozna zmešnjava, ker drzni
poljski pešci, Nemci in dragonci, še ves ta čas
niso odstopili niti za ped ter drli na sovražnika
kakor besni volkovi na čredo ovac. V tem tre-
nutku Hmelnicki z ostanki svojih razbitih polkov
ter z novo močjo Belocerkvičanov, Tatarjev,
Turkov in Čerkezov še enkrat ponovi napad.
Topovi na nasipu so prestali grometi, granate
svetiti, samo na zapadnih nasipih se je slišalo
_90_
žvenkljanje sečnega orožja. Hrup se začne znovič.
Naposled utihne streljanje in tema pokrije borilce.
Nobeno oko ni moglo več videti, kaj se
godi; težko je bilo razločiti po splošnem kriku,
kdo zmaguje v tej gnječi. Časih je bil slišati
jedtn velikanski stok, razlegajoč se kakor izpod
zemlje, vedno višje in višje, kakor bi — duše
pomorjenih stokajoč krožile nad boriščem.
To so bili le kratki prestanki; potem pa
se krik in vpitje ponovi še glasneje, čedalje bolj
rohneče, čedalje bolj nečloveško . . .
Naglo se začne zopet razlegati strel, ki je
znovič osvetljeval temo z dolgimi kitami ognja.
Polkovnik Mahnicki je prišel utrujenim polkom na
pomoč. V zadnjih vrstah Kozakov pa se je jela
glasiti tromba, klicajoč molojce na vrnitev.
Nastal je kratek počitek. Kozaški polki
so se oddaljili od nasipov ter stali pod za-
slonbo trupel svojih tovarišev, toda ni še pre-
teklo pol ure, in Hmelnicki se je vrnil tretjič v
napad. Sedaj se pokaže na nasipu sam knez
Jeremija. Lahko si ga spoznal po hetmanskem
bunčuku in praporu, ki sta mu vihrala nad glavo.
Pred njim in za njim so nesli vojaki nekoliko
rudečkasto gorečih bakelj. Kozaki so takoj začeli
streljati vanj s topovi, toda okorni topničarji
so metali kroglje daleč za reko Gnezno. Knez
je stal mirno ter gledal v bližajoči se oblak sov-
ražnika. Kozaki se vstavijo, kakor omamljeni
nad to prikaznijo.
1
91
„ Jarema! Jarema!" ozve se tihi šum,{kakor
piš vetra po vrstah.
Knez mahne z zlato bulavo in takoj zlo-
kobna jata granat zašumi po zraku ter razbija
napadajoče vrste. Drhal se je jela zvijati kakor
smrtno zadet zmaj; krik groze spreleti z jednega
konca lavine do druzega.
»Dirjajte! Dirjajte!" razlega se povelje ko-
zaških poveljnikov in črna lava se dirjaje po-
makne k nasipu, pod katerim je upala najti za-
vetje pred točo granat. Ni še prekoračila polovice
svoje poti, kar se knez obrne nekoliko k zapadu
ter znovič mahne z bulavo.
Na to znamenje so se od ribnikove strani
jeli vsipavati jezdeci ter v trenutku poplavili
ravan na obrežju. Pri svitlobi granat je bilo
moči natančneje opaziti velikanske prapore hu-
zarjev Skretuskega in Zacvilihovskega, dragonce
Kušlja in Volodijevskega in Tatarje kneza Raz-
tvorskega. Za njimi ^ so se vsipavali novi polki
„semenov" in »Valahov" Bihovca. Ne samo Hmel-
nicki, marveč vsaki kozaški prostak je spoznal,
da je predrzni vojskovodja sklenil pognati vse
jezdece sovražniku v bok. V vrstah molojcev
se oglasi tromba, pozivajoč k vrnitvi. »Obrnite
čelo jezdecem!" oglasilo se je povelje. Hmelnicki
se je trudil zameniti čelo svoje vojske ter ko-
njico postaviti proti konjiči, pa ni bilo časa.
Predno vtegne zabrniti vrste, dvignili so se kne-
92	
zovi prapori ter dirjali kakor na krilih z kričem:
»Bij! Ne prizanašaj!" Huzarji so zabodli svoja ko-
pja v sovražnikovo steno, premetajoč in zdruzgajoč
vse na poti. Nobena človeška moč, nobeno po-
velje, nobeden vojskovodja ni bil več zmožen
Vzdržati polke pešcev, na katere je bil obrnjen
prvi napad. Divji strah prevzame izbrano het-
mansko gardo. Belocerkvičanje so metali proč
puške, sulice, kose in sablje, zakrivajoč si glavo
z rokami ter zagnali se v obupnem strahu na
zadaj stoječe oddelke Tatarjev. Toda Tatarji
so jih sprejeli z lijakom pšic, zato zdirjajo v
stran ob vsej dolžini tabora pod ognjem pešcev
in Vurcljevih topov, pokrivajoč zemljo tako gosto,
da le malokje niso ležala trupla na kupu.
Mej tem divji Tuhaj-bej, podpiran od Suba-
gazija in Uram-Mure vsteklo vdari na naval
huzarjev. Ni sicer pričakoval, da odvrne napad,
toda želel ga je vsaj kratko pridržati, da bi dal
silistrijskim in rumelijskim janičarom priložnost,
postaviti se v čveterokotnike in da se Belocer-
kvičanje otresejo prvega strahu. Začela se je
nova borba. Krive sablje Nohajcev so žvenketale
po oklepih in čeladah; tuljenje bojevnikov je
glušilo vse druge glasove. Toda niso mogli vzdr-
žati pritiska železne konjiče, dasi so se branili
z nenavadno hrabrostjo; le pridržali so nekoliko
njihov dir. Tuhaj-bej je švigal na vse strani
kakor ugonobljajoč plamen; Nohajci pa so drli
za njim, kakor volkovi gredo za volkuljo.
93	
Toda umikali so se, puščajoč za seboj vedno
več mrličev. Kriki: ,,Al]ahl" ki so odmevali z
borišča, so naznanjali, da janičarji že stoje v
bojnem redu, ko k besnemu Tuhaj-beju pridrvi
Skretuski ter ga trešči z rapirom po glavi. Toda
brž ko ne vitez po bolezni ni imel še dovolj
moči, ali pa je čelada pridržala vdarec; dovolj,
da se je klinja zvila mu v roki ter udarši s platjo,
razletela se na drobne kosce. Udarec je takoj
oglušil Tatarja, ki je padel na roke svojih No-
hajcev. Ti zagledavši svojega vodja ranjenega,
se razpraše na vse strani kakor megla, zapodena
po vetru. Knezovi jezdeci so bili sedaj sredi
rumeljskih in silistrijskih janičarov in Srbov, ki
so napravili nemudoma močen čveterokotnik ter
obrneni k sovražniku umikali se ritenski k svo-
jemu taboru. Prapori oklepnikov so drvili za
njimi kakor vihar,; najbolj spredaj pa so šli s
hrupom in ropotom huzarji Skretuskega ... On
sam je drvil slepo v prvej vrsti in pri njem
gospod Longin s strašnim zervikapturom v roki.
fideč blisk ognja se je zažaril z jednega
konca čveterokotnika na druzega, kroglje so za-
žvižgale jezdecem mimo ušes; semtei;tje je zaječal
človek, tu pa tam se prekotalil konj in vrsta
jezdecev se je trgala. Toda oni hite dalje, že
so jim za petami, že čujejo hropenje konj; čve-
terokotnik stiska se čedalje tesneje skupaj, iz
njega pa štrli celi gozd dolgih sulic. Vsaka
teh sulic čaka, da zamori vsaj jednega viteza.
94	
Mej tem velikanski huzar žene z vso močjo
svojega konja na močno verigo čveterokotnika
ter jo prekorači; na to hrabri vitez začne z vso
močjo sekati nevernike na desno in levo. Bil je
gospod Podbipeta svojim težkim mečem. Strašen
je bil v tem trenutku, na videz še dosti veči,
nego je bil v resnici. Konj njegov se je spre-
menil v nekakega zmaja, zervikaptur je žel bo-
gato žetev. Kizlar-bek, janičarski aga, plane
na viteza, ta ga pa kmalo razkolje na dvoje. Pod
močno roko gospoda Longina so padali Tatarji
kakor snopje na vetru.
„ Pošast, pošast!" so klicali prestrašeni gla-
sovi.
V tem hipu se lava huzarjev Skretuskega
vsuje skozi predor, ki ga je naredil Longin;
veriga čveterokotnika se je raztrgala in trope
janičarjev se spuste v beg na vse strani.
Bil je tudi že skrajni čas, ker Subagazimovi
Nohajci so se jeli že vračati v boj, na drugej
strani pa je Hmelnicki, zbravši zopet Belocer-
kvičane, šel janičarjem na pomoč. Nastala je
grozna zmešnjava. Kozaki, Tatarji, poturčenci
in janičari ao bežali v največem neredu k ta-
boru brez najmanjšega upora. Jezdeci so drvili
za njimi ter sekali jih brez usmiljenja. Kdor ni
padel v prvem navalu, poginil je v drugim. Pre-
ganjanje je bilo tako besno, da so poljski pra-
pori celo prehiteli poslednje vrste beguncev; vo-
jakom so roke otrpnile sekanja. Ubežniki so me-
95	
tali proč orožje, prapore, čapke, da, celo plašče.
Vsa izbrana vojska Hmelnickega je bila samo
jedna neredna drhal, navzeta groze, radi silnega
pritiska konjiče. Huzarji, razbivši pešce in Ta-
tarje, so opravili svoje delo; sedaj pa so dra-
gonci in lahki prapori začeli tekmovati mej seboj,
a njim na čelu Volodijevski in Kušelj, ter po-
krili bojno polje z novimi trupli. Kri je plju-
skala konjem pod kopiti ter škropila obleko,
orožje in obraze vitezov.
Bežeče tolpe sovražnika našle so zavetje v
svojem taboru še le, ko so glasovi tromb po-
zvali knezove jezdece nazaj Vitezi so se pope-
vajoč in vriskajoč vračali z bojnega polja, broječ
na poti s krvavimi sabljami trupla sovražnikov.
Toda kdo bi mogel vse prešteti, ker so samo
pod nasipom ležala trupla na kupu „za moža
visoko". Smrad krvi in znoja je okuževal ozračje.
Na srečo je od ribnikove strani začel pihljati
veter, ki je odnašal ta hlap v sovražnikov šotor.
Tako je bilo prvo srečanje Hmelnickega s
knezom Jeremijo.
Toda napad še ni bil končan. Ob času, ko
je Višnjevecki tako hrabro odbijal naskoke z
desnega krila nasipov, se je Burlaj malone po-
lastil levega. Obšel je potihoma mesto in grad
na čelu bojevnikov iz Zadnepra, dospel k vshod-
nemu ribniku ter udaril na stanišče Firleja.
Ogrski pešci niso mogli vzdržati napada, ker na
tem mestu nasip še ni bil dovršen. Prvi pra-
96	
poršček je zbežal z banderom in za njim ves
polk. Burlaj na čelu svojih Zaporožcev je skočil
v središče ter drvil naprej kakor besen hudo-
urnik. Kriki o zmagi so že doleteyali do nas-
protnega taboriščnega konca. Kozaki, preganjajoč
bežeče Ogre, so razbili majhen oddelek konjiče,
zaplenili nekoliko topov in pritiskali že na sta-
nišča kaštelana belzkega, ko jim prihiti na pomoč
gospod Prijemski na čelu nekoliko nemških krdel.
Iztrgavši prapor iz rok praporščeka, plane na
sovražnika; na to se je začela strašna borba s
Kozaki Burlaja, katerih je bilo dosti več nego
Nemcev. Toda junaški levi se niso dali nadvla-
dati protivnikom; nič ni moglo zdržati junakov
iz tridesetletne vojske, ki so šli kakor kamenita
stena ter pritisnili Kozake k stenam nasipa, jih
mnogo pobili in po polurnem boju vrgli za nasip.
Prijemski, oblit s krvijo, je prvi zasadil svoj
prapor na nedogotovljenem nasipu.
Burlaj je prišel sedaj v grozno zadrego.
Umikati se je moral po poti, po katerej je prišel;
ker pa je Jarema zdrobil ravnokar napadnike
na desnem krilu, lahko mu je sedaj zabranil
odhod. Prišel mu je res na pomoč Mrozovicki
s korsunskimi jezdeci; toda v tem hipu so tudi
pridrvili huzarji Konecpoljskega, katerim se je
pridružil vračajoči se Skretuski; oba sta sedaj
zagradila pot Burlaju.
Precej po prvem napadu bil je Burlaj razbit
in Kozaki so imeli odprto samo jedno pot v —
97	
smrt. Toda niso prosili milosti. Znovič se začne
krvava borba, ki se je končala z zmago poljske
vojske nad Zaporožci. Da bi razsvetlili borišče,
jeli so metati z nasipov prižgane sodčke sfe smolo,
ki so leteli po zraku kakor meteor z ognjenim,
repom. Pri tej razsvetljavi so bili Zaporožci po-
polnoma pobiti. Pritekel jim je na pomoč Suba-
gazi, ki je doprinašal tega dnš čudeže junaštva,
toda preslavni Sobieski, starosta krasnostavski,
ga vstavi na mestu, kakor vstavi lev divjega
bivola; Burlaj je sprevidel, da je zgubljen. Po-
sekavši Donbka, Ruseckega in mladega Aksaka,
ki se je proslavil pri Konstantinovu, plane kakor
lev na debelega plemiča, katerega zagleda pred
seboj.
Gospod Zagloba — on je namreč bil — za-
rjove strahu ter hoče bežati. Ostanki las mu stopijo
po koncu na glavi; toda zavednosti ni zgubil,
samo po glavi mu je kar zagomazelo zvijač.
»Reši se, kdor veruješ v Boga!" kriči ter kakor
vihar beži k svojim. Burlaj drvi nanj od strani,
da bi mu zaprl pot. Zagloba zakrije oči; po
glavi mu spreleti misel: „Očividno poginem,
kakor drugi moji tovariši!" Ko pa vidi, da mu
nihče ne hiti na pomoč, in da ga le njegova
lastna izurjenost more rešiti, urno ustavi konja,
dvigne sabljo ter se obrne proti Burlaju.
»Zaglobo preganjaš!" zakriči, nastavši mu
vzdigneno sabljo. Mej tem prilete z nasipov novi
Z ogn. in meč. £V.
7
98'
sodčki se smolo. Burlaj pogleda nasprotnika in
ostrmi.
Ni se začudil, ko sliši to ime, ker mu je
bilo že poprej znano; ko pa spozna moža, kate-
rega je kot Bohunovega prijatelja gostil v Jam-
polu, nehote osupne in to ga je tudi pogubilo.
Zagloba, uporabivši ugodni trenutek, ga vseka
s sabljo po glavi ter ga z jednim mahljajem
prekotali s konja.
To se je zgodilo pred očmi vse vojske. Ra-
dostnim krikom huzarjev je odgovarjal krič
osupnenja molojcev, ki so zgubili ves pogum,
ko so videli poginiti starega črnomorskega leva
ter se niso več branili. Samo oni, katere je iz-
provel Subagazi, so se rešili, drugi so poginili,
ker to noč nihče ni lovil vjetnikov.
Preganjan od staroste krasnostayskega, je
bil Subagazi prisiljen umakniti se k svojem«
taboru. Krič zmagoslavja in veselje je kar pre-
tresal ozračje, ki je močno smrdelo po dim«
strelnega prahu. Zmagovalci so stali na nasip«
veselega lica, črni od smodnika, dihajoč v sč
sveži zrak, pripravljeni planiti v boj, če bi bilo
treba. Toda polagoma so se vračali tudi jezdeci
z borišča. Knez Jeremija prijezdi na nasip, da
ogleda bojno polje; za njim so prišli poveljniki
praporšček Marko Sobieski in Prijemski.
„Živijo Jarema!" so klicali vojaki. „Bog
živi našega očeta!"
99	
»Hvala vam, gospodje! Hvala vam, gospodje!"
je ponavljal knez, priklanjajoč se na vse strani.
Potem se obrne k Prijemskemu.
„Ta nasip je prevelik!" reče.
Prijemski v znamenje soglasja pokima z
glavo.
Vojskovodje so prehodili bojišče odzapadnega
ribnika proti vshodnemu, ogledujoč borišče in
škodo, ki jo je napravil sovražnik nasipom, kakor
tudi sam nasip. Mej tem so za knezovo kara-
vano razvneti vojaki nesli sredi krika na rokah
v tabor gospoda Zaglobo, kakor glavnega zma-
govalca današnjega dne, ki je bil rdeč kakor
rak. Mahal je z rokami, da ni zgubil ravnotežja
in padel na zemljo se svojega sedeža ter kričal
na vso moč.	*
„Ha! Dal sem mu vohati popra! Nalašč
sem tekel, da sem ga zvabil za seboj ... Ne
bo nam več burlal, pasji brat! . . . Treba je bilo
pokazati dober zgled mladim vojakom, kako se
Mjejo starci! ... Za Boga, le previdno! . . .
Držite močneje, sicer me še potolčete! . . . Ver-
jemite mi, da nisem imel lahek posel ž njim! . . .
Pasja sodrga, kako se mi je nastavljal! . . . Pre-
vidno! . . . Pustite me raje! . . ."
»Živijo, Zagloba!" kričali so vojaki.
»Nesemo vas h knezu!" so kričali drugi.
»Živijo! Živijo!"
Zaporožki hetman, dospevši v svoj tabor,
je rjovel kakor ranjen lev, trgal se sebe obleko
7*
100	
in praskal si obraz. Njegovi starešine, kar se
jih je rešilo, so molče stali okrog njega.
„Kje so moji polki? Kje molojci?" je vpil
ves razdražen. Kaj porečeta kan in Tuhaj-bej?
Dajte mi Jaremo, ali pa me nataknite na kol! ...
Starešine molč&
„Čemu so mi čarovnice prerokovale zmago?"
je rjovel hetman. »Odsekajte glave vražaricam!...
Vse so mi dejale, da dobim Jaremo v svoje
roke!. .."
Bilo je že navadno, da so vsi molčali, kadar
je rjovel hetman; toda sedaj je bil lev pre-
magan in starešine se ga niso več tako hudo bali
ter postali celo predrzni.
„Jaremi ne vzdržiš!" reče otožno Stepka.
»Pogubiš nas in sebe!" oz ve se Mrazovecki
Hetman plane po koncu kakor tiger.
»A kdo je zmagal pri Žoltih Vodah, pri
Korsunu, pri Pilavicah?"
„Ti!" reče rezko Vorončenko. „Toda tam
ni bilo Višnjeveckega".
Hmelnicki se zgrabi za glavo.
»Obljubil sem kanu nocoj prenočišče v gra-
du!" tuli v obupu.
»Kar si ti obljubil kanu, to je tvoja skrb",
odvrne Kulak. „Pazi na svojo glavo, da ti ne
odpade z vratu . . . toda ne goni nas v napad,
ne pogubljaj služabnikov božjih! . . . Ukaži na-
praviti okope, izkopati kanale; obkolji Lahe z
nasipi — drugače gorje ti!"
101	
„ Gorje ti!" ponove turobni glasovi.
„Gorje vam!" odvrne Hmelnicki.
Polkovniki so govorili glasno kakor grom.
Naposled se Hmelnicki zavrti ter pade na kup
ovčjih kož, pokritih z dragocenimi preprogami
v kotu šotora. Polkovniki so stali pri njem s
pobešenimi glavami. Naposled je Hmelnicki skočil
po koncu ter zakričal:
„Dajte žganjice! ..."
„Ne boš pil!" reče Vihovski. „Kan te takoj
pokliče".
Mej tem je kan sedel v šotoru za miljo od-
daljenem od borišča, ne znajoč prav nič, kaj se
godi s Hmelnickim. Noč je bila tiha in topla.
Obkoljen od mul in agov, je pričakoval veselih
novic in pogledujoč na iskreče nebo, je zamiš-
ljeno govoril:
„Mohamet Rosullah!"
V tem času na penastem konju, ves zasop-
Ijen in oblit s krvjo, pridirja Subagazi, skoči s
sedla ter globoko se priklanjaje, čaka uprašanja.
„Govori!" reče kan s polnimi ustmi datljev.
Subagaziju so besede kakor plamen palile
ustnice, toda ni smel spregovoriti brez navadnih
naslovov, zato začne priklanjajoč se neprestano,
z naslednjimi besedami:
„Najmočnejši kan vseh ord, vnuk Mahomet«,
samostojni vladar, moder in srečen gospodar,
veja z drevesa spoznanja dobrega in hudega ..
102	
„ Govori urneje!" seže mu kan v besedo,
ker ni mogel čakati konca narekovanih naslovov,
opazivši kri na licu svojega služabnika. „Govori
modro in jasno, ali so že vzeli tabor nevernikov?"
„Bog ni dopustil".
„Lahi ?"
„Zmagali so".
„Hmelnicki?"
„Je pobit".
„Tuhaj-bej ?"
„Je ranjen".
„Bog je jeden!" odvrne kan. »Koliko ver-
nikov je šlo v raj?"
Subagazi dvigne oči proti nebu ter poka-
zavši z okrvaljeno roko na nebo, reče svečano:
»Toliko, kolikor je teh leskečih lučic pri
nogah Allahovih".
Debelo kanovo lice zardi ter se zakremži
jeze.
„Kje je oni pes, ki mi je obljubil nocoj pre-
nočišče v gradu? Kje je ta strupena kača, ka-
tero potepta Bog z mojo nogo? Naj pride sem
ter naj se opraviči radi svojih nagnusnih obljub".
Nekoliko zamorcev takoj odrine po Hmel-
nickega; mej tem se kan polagoma pomiri ter
reče:
„Allah je velik! ... Na tvojem licu vidim
kri", dostavi obrnivši se k Subagaziju.
„To je kri nevernikov", odvrne bojevnik.
103	
„Govori, kako si jo prelil in razveseli naša
ušesa z junaštvom pravovernih".
Subagazi je jel praviti obširno o vsej bitki.
Hvalil je junaštvo Tuhaj-beja in Nuradina, pa
tudi Hmelnickega, smatrajoč le voljo Božjo in
besnost sovražnika za vzrok poraženja. Novica,
da Lahi v začetku boja niso streljali v Tatarje,
posebno osupne kana.
„ Allah!" je zaklical. „Lahi niso hoteli z menoj
vojske. Pa sedaj je že prepozno ..."
To je tudi res bilo. Knez Jeremija je za-
branjeval streljati s početka na Tatarje, hoteč
navdahniti svoje vojake s prepričanjem, da so
se začeli dogovori s kauom in da Tatarji brez
kanove vednosti stoje na strani prostakov. Poz-
neje pa, ko ni moglo biti drugače, morali so se
spoprijeti tudi s Tatarji.
Kan je kimal z glavo, premišljajoč v tem
hipu, ali bi ne bilo bolje sniti se z Višnjeveckim
ter obrniti orožje proti Hmelnickemu, ko stopi
nenadoma hetman pred njega.
Hmelnicki je bil že miren in pogumno gledal
kanu v obličje; na njegovem licu si čital pre-
metenost in pogum.
„Pojdi sem, izdajica!" zavpije kan.
»Pridem k tebi, ne kot izdajica, marveč kot
kozaški hetman, tvoj zvesti zaveznik, kateremu
si obljubil svojo pomoč v sreči, pa tudi v ne-
sreči", odvrne Hmelnicki.
104	
„ Pojdi takoj ter pripravi mi prenočišče v
gradu, kakor si obljubil".
„Veliki kan vseh ord", odvrne hetman. „Mo-
gočen si in poleg sultana najmočnejši na zemlji;
pa če si tudi močan in moder, ali moreš spustiti
pšico iz loka tje pod zvezde, ali izmeriti globo-
čino moija?"
Kan je čudč pogledal zvitega lisjaka.
„Ne moreš", je nadaljeval Hmelnicki. „Isto
tako tudi jaz nisem mogel premeriti vse ošabnosti
in zvitosti Jeremijeve. Ali sem si mogel misliti,
d« si bo drznil dvigniti na te svojo roko, da
prelije kri tvojih vojakov, da se bo norčeval iz
tebe mogočni vladar kakor s poslednjim tvojih
zamorcev".
„ Allah!" odvrne kan, čedalje bolj začuden.
„Toda čuj, kaj ti povem", nadaljuje Hmel-
nicki s čedalje večo odločnostjo v glasu; „velik
si in mogočen; od vshoda do zahoda se ti kla-
njajo vladarji, samo jedini Jarema noče upogniti
pred teboj svojega vratu. Če mu ti ne upogneš
vratu, ne napraviš gibčnega njegovega hrbtišča,
pa je ničemna tvoja moč, ničemna tvoja slava.
S prstom bodo kazali za teboj, češ, ta poljski
knez je osramotil krimskega cara, ta je mogoč-
nejši od tebe . . ."
Nastane molčanje. Hmelnicki se opre na
bulavo ter drzno čaka odgovora na svoje besede.
»Resnico si povedal", odvrne kan, „da Ja-
rema noče upogniti pred menoj svojega vratu.
105	
Pa jaz mu ga bom upognil, da ne bo rekel, da
me je premagal".
„Bog je velik", so zaklicali jednoglasno
zamorci.
Hmelnicki se oveseli, da je znal odvrniti
od sebe kanovo jezo, da si je pridobil zvestega
zaveznika. Ta lev se je znal vsaki hip preleviti
v kačo.
Oba tabora sta hrumela vso noč, kakor šume
čebele, ko jih ogreva pomladansko solnce. Na bo-
rišču pa so spali neprebudno večno spanje vitezi,
prebodeni s sulicami, posekani z meči, prestre-
ljeni s pšicami in krogljami. Mesec je priplaval
na obzorje ter obseval se svojo svetlobo kaluže
krvi in svetil v obličja mrličem. Neka zlokobna
bitja so prišla slačiti pobite, pa kmalo jih je
nekak strah zapodil z borišča. Veter je časih
pa časih zašumel v grmičju, a vojakom, čuječim
na nasipu, se je zdelo, da človeške duše tako
letajo nad trupli. Pripovedovali so tudi, ko je
odbila v Zbaražu polnoč, da je na vsem bojišču
od nasipa do kozaškega taborišča nastal šum,
kakor bi se dvignila s tal neštevilna jata ptic.
Oni, ki bi imeli še pasti in katerih ušesom so
bili pristopni nadzemeljski glasovi, so čuli raz-
ločno, kako so klicale duše Poljakov: „Pred tvoje
obličje, Gospod, polagamo naše grehe!" Duše
Kozakov pa so ječale: „Kriste! Kriste, pomyluj
nas!" Ker so padli v bratobojnej vojski, niso
mogle zleteti k večnej svetlobi; morale so z ve-
106	
trom krožiti nad to solzno dolino, ječati in pla-
kati, dokler si niso pridobila odpuščenja grehov
pri nogah Kristusovih! . . .
Toda človeška srca so takrat še bolj
otrpnila; in angelj miru ni obletaval bojišča.
IV.
Druzega jutra pred solnčnim vshodom je
stal novi branbeni nasip v poljskem taborU.
Poprejšnji nasip je bil preobširen in branba v
njem je bila skoro nemogoča, ker si polki niso
mogli prihajati vzajemno na pomoč. Zato je knez
Višnjevecki sklenil {združiti svojo vojsko v tes-
nejši okop. Cele tri noči se je trudila poljska
vojska z izdelovanjem novega nasipa; še le četrto
noč so mogli vojaki mirno zaspati, pa so tudi
spali vsi razun straž. Pa tudi sovražnik je delal
le po noči ter se po prvem poraženju niti ni
ganil. Pričakovali so celo, da v tej noči ne bo
napada.
Skretuski, Longin in Zagloba so sedeli v
šotoru, zavživali juho iz piva, zabeljeno s sirom
ter pogovarjali se o trudu pretekle noči in o
slavnej zmagi.
„Moja navada je, leči po večernej ter vstati
ob jutranjej zori, kakor so delali moji predniki",
de Zagloba. „Toda na vojski je to težavno.
Spiš, kadar moreš, vstaneš kadar te zbude . • •
Posebno pa me še jezi, da se moramo ravnati
107	
po tem pobalinstvu. Toda kaj hočemo ? Taki časi
so sedaj ... Pa smo jim tudi naribali z milom
glave ... Da bi jim še parkrat mogli tako,
pa bi se jim gotovo ne ljubilo več spoprijeti se
z nami.
„Ali veste, gospod, koliko je padlo naših?"
vpraša Podbipeta.
„Nu, ne posebno mnogo. Navadno je že,
da pri obleganju padajo večinoma le napadniki.
Vi še očividno niste seznanjeni z vojaško službo,
toda mi, stari vojaki, mi nikdar ne štejemo mrli-
čev, ker znamo razsoditi število že po bitki
sami".
»Tudi jaz se naučim pri vas", odvrne skromno
Longin.
»Če se boste le dali, kar pa jako dvomim,
ker poznam vašo trdoglavnost".
»Mirujte vendar", odvrne Skretuski; »saj
on to pot ni vohal prvokrat smodnikov dim.
Dal Bog, da bi se bili vsi vojaki tako odliko-
vali, kakor se je včeraj gospod Podbipeta".
»Storil sem, kolikor sem mogel", odvrne
Litvin, „toda ne toliko, kolikor sem hotel".
»Nasprotno! ... Vi ste se izvrstno borili",
reče naklonjeno Zagloba. »Pa da so vas drugi
Prehiteli, tega niste Vi krivi", dostavi ter si
oblastno viha brke.
Litvin je poslušal s pobešenimi očmi ter
globoko vzdihnil. Brž ko ne, se je vspomnil
prednika Stovejke in svoje obljube.
108	
V tem hipu se šotorova plahta nekoliko
odgrne in v šotor stopi Volodijevski, vesel kakor
lišček pomladansko jutro
»Nu, zopet smo skupaj!" reče Zagloba.
„Dajte mu piva!"
Mali vitez stisne roke svojim tovarišem.
„0, ko bi šli gledat", reče, »koliko krogelj
leži na majdanu ... Ne moreš stopiti, da se ne
bi spotaknil..."
»Videl sem", odvrne Zagloba, „ko sem se
sprehajal nekoliko po taboru. Vse kokoši v le-
vovskem okraju ne naneso v dveh letih toliko
jajec, kolikor je tam topovih krogelj. Ej, ko bi
bila prava jajea! Kako zadovoljni bi jih uživali
sedaj! Treba vam je vedeti, da pladnik jajčnega
kolača smatram za najboljšo slaščico. Vojaške
narave sem, kakor tudi vi, rad pa prigriznem
kaj boljšega, samo, da tega le ni premalo. Zato
pa sem tudi urnejši na vojski, nego mnogo naših
sedanjih mladeničev, ki se takoj prijemljejo za
trebuh, kadar kaj pojedo".
„Nu, tudi vi ste se odlikovali včeraj z Bur-
lajem", reče mali vitez. »Burlaja tako posekati
— o! o! Resnico povem, tega nisem pričakoval
od vas. Burlaj je bil vendar najboljši vitez na
vsej Ukrajini".
»Ni to moje prvo delo", zadovoljno odvrne
Zagloba. »Mi vsi smo se iskali v posodi polni
makovega zrnca, pa smo našli takšno čvetero-
peresno deteljico, da je v vsej poljskej ljudo-
109	
vladi podobne ne najdeš. Ej, za Boga! Z vami
in s knezom na čelu sem pripravljen iti, če treba
celo v Štambul. Pomislite samo: Skretuski je
ubil Burdabuta, a včeraj je ubil tudi Tuhaj-
beja..."
„Tuhaj-bej ni ubit", seže mu v besedo po-
ročnik. „Dobro sem čutil, kako se mi je zvila
»ablja v roki; potem pa so naju ločili".
„Vse jedno", odvrne Zagloba. „Ne segaj
mi v besedo. Volodijevski je ubil v Varšavi Bo-
huna, kakor smo vam že pravili".
„Bolje bi bilo, da ne bi omenjali tega", reče
Litvin.
„Kaj hočem? Kar sem rekel, sem rekel,
dasi bi sam najraje molčal o tem. Sedaj pa bom
vendar nadaljeval. Gospod Podbipeta je zadavil
onega Puljana, jaz pa Burlaja. Radoveden sem
samo, kako plačilo nam d& zato kralj in kaj po-
reko na zboru?"
„Še bolj nego mi, se je odlikoval neki vitez,
čegar imena se nihče ne spominja", omeni Longin.
v „To pa je kaj novega! Nu, kedo je bil?
Bržčas se je zgodilo v starodavnih časih?" vpraša
razžaljen Zagloba.
„Ne v starodavnosti, saj še ni davno temu.
To je bil oni vitez, ki je pri Trcijanu prekotalil
Gustava Adolfa s konjem vred ter ga zajel
v sužnost".
,,Jaz pa sem slišal, da se je zgodilo pri
Pucki", omeni Volodijevski.
110	
„Pa kralj mu je vendar zbežal", omeni
Skretuski.
„Tako je. Včm jaz nekaj o tem", reče Za-
globa pomežikajoč z očmi. „Baš takrat sem bil
v službi Konecpoljskega, praporščekovega očeta.
Skromnost mi ne dovoljuje povedati njegovega
imena, ga tudi nihče ne vč. Dasiravno je Gustav
Adolf bil slaven vitez, toda v primeri z Bur-
lajem sem imel težji posel nego on z Gustavom".
»Pripovedujete, kakor bi bili vi zmagali
kralja Gustava".
„Sem se mar hvalil s tem ? Meni je dovolj,
da se pohvalim s tem, kar sem učinil danes . . ■
Toda to pivo dela mi grozne vetrove v želodcu;
kolikor več denem vanj sira, toliko slabeje je.
Pa hvaležni moramo biti Bogu, da še vsaj to
imamo. Duhovnik Žabkovski mi je pravil, da je
hrane v taboru jako malo, kar ga močno vzne-
mirja, ker ima trebuh kakor prežvekovalnik
vola. Oj kaj vrl človek je, jaz ga imam močno
rad. Če bi loputnil koga po zobeh, pa si naj da
takoj napraviti trugo".
„Vam še menda ni znano, kako se je odli-
koval duhovnik Jaskolski", reče Volodijevski.
„Podal se je na stolp na desnej strani gradu
ter gledal bitko. Treba je omeniti, da je posebno
dober strelec. Žabkovskemu reče: Kozakov ne
bom streljal, ker so vendar kristjani, akoravno
delajo Bogu sramoto: toda pred Tatarji ne
111	
vzdržim! . . . Ne maraje na svoj stan, postreljal
jih je mej bitko celo kopico".
„Zal, da niso vsi duhovniki taki!" vzdihne
Zagloba. „Duhovnik Muhovecki itak vedno joka,
da se toliko preliva kristjanske krvi".
»Molčite o tem, reče resno Skretuski. »Du-
hovnik Muhovecki je svet mož; vsi se nehote
vklanjamo pred njim".
„Saj ne oporekam njegovej svetosti", odvrne
Zagloba, „znam, da bi spreobrnil celo samega
kana. Toda kaj, gospodje. Njegovo veličanstvo
kan se sedaj brez dvojbe močno jezi na Lahe.
Ce se bo začel dogovor, pojdem tudi jaz s ko-
misarji. Poznava se že davno in nekdaj me je
imel močno rad. Nemara se spomni tega".
„Za sklepanje dogovorov izbere brž ko ne
Janickega, ker govori dobro tatarski jezik", reče
Skretuski.
„Pa tudi jaz trdim, da sem znan z vsemi
zamorci, ki so mi ponujali na Krimu svoje hčerke
za žene, hoteč si pridobiti boljših potomcev. Ker
sem bil takrat še mlad ter tudi takih obljub
nisem delal, nego Podbipeta, sem tudi tam pro-
vzročil mnogo smešnega".
„Grrdo je to slišati!' reče Longin, pobe-
sivši oči.
„Vi ste kakor udomačen škorec; ponavljate
vedno eno in isto. Očividno, da vas štorklje še
niso naučile pametno govoriti".
112	
Daljši razgovor jim pretrga hrup, prihajajoč
iz taboriščnega središča. Vitezi takoj otidejo
gledat, kaj je. Množica vojakov je stala na na-
sipu ter ogledovala urno napredovajoče delo v
sovražnikovem taboru. Kozaki so dogotovili na-
sipe ter vlačili na nje topove, dosti boljše od
onih v poljskem taboru. Na prvem nasipu je
kar mrgolelo rudečih čapk molojcev Hmelnic-
kega. Višnjevecki je stal na nasipu poleg staroste
Krasnostavskega in Prijemskega. Nekoliko nižje
je ogledoval kaštelan belzki skozi daljnovid ko-
žaško delo ter dejal kraljevemu točaju:
»Sovražnik pričenja redno oblegovanje. Mo-
rali se bomo preseliti v grad".
Knez Jarema, slišati te besede, reče:
„Bog nas varuj te nesreče! Tukaj nam je
živeti ali umreti!"
„Tako tudi jaz mislim", vmešal se je vmes
Zagloba, „dasi bi imel ubiti vsaki dan enega
Burlaja. V imenu vse vojske ugovarjam mnenju
kaštelana belzkega".
„To vam ni nič mar!" omeni knez.
»Molčite!" zašepeta Zaglobi na uho Volo-
dijevski ter ga vleče na stran.
»Polovimo jih v teh skrivališčih kakor krte",
nadaljuje Zagloba, „in jaz vašo knežjo svitlost
prvi prosim dovoljenja, da smem planiti na sov-
ražnika. Poznajo me že, pa še bolj me bodo".
»Vi želite napada?" reče knez ter nagrbanči
čelo. »Čakajte gospod, sedaj so noči pretemne".

113	
Obrnivši se k starosti Krasnostavskemu,
Prijemskemu in poveljnikom, dostavi:
„Prosim vas, gospodje, na posvetovanje".
S temi besedami otide z nasipa in za njim
otide tudi starešinstvo.
»Za milost božjo! kai delate gospod?" za-
kliče Volodijevski. „Mar ne poznate discipline
v vojaškej službi, da se vmešavate v razgovor
starešinstva ? Knez je jako prijazen gospod, toda
ob času vojske se ni šaliti ž njim".
„Ne vznemirjaj se!" odvrne Zagloba. »Go-
spoda Konecpoljskega vsi smatrajo za leva, pa
je vendar poslušal moje nasvete; zato je tudi
dvakrat pobil Gustava Adolfa. O, znam govoriti
z gospodo! Prepričan sem, da odobre moj nasvet.
če Bog pošlje zmago, čegava bo zasluga?
Tvoja?"
V tem hipu se približa Zacvilihovski.
»Kozaki rijejo tam kakor svinje", reče, po-
kazavši na polje.
»Mislim, da danes večer, ali pa še poprej,
zopet napadejo".
»Jaz pa mislim, da nas do jutri pustč pri
miru".
Komaj je Zagloba izrekel poslednjo besedo,
prilete nad njihovimi glavami topove kroglje, za
katerimi se je vlekel bel dira.
»Tu jih imate!" reče Zacvilihovski.
»Da, vojaškega znanja ne poznajo ti ljudje",
odvrne Zagloba.
Z ogn. in meč. IV.	8
114	
Stari Zacvilihovski je govoril resnico. Hmel-
nicki je začel redno oblegovanje. Naj poprej je
zaprl vsa pota, po katerih bi vtegnili obleženci
dobiti hrane. Delal je nasipe in prekope, dal
kopati predore pod okop, pa tudi napadov ni
opustil. Sklenil je vznemirjati obležence ter na-
rejati jim neprestano strah, slabiti in mučiti jih
z bedenjem, dokler jim orožje ne odpade iz
otrpnelih rok. Na večer je znovič naskočil sta-
nišče Višnjeveckega, pa bil ravno tako pobit,
kakor prvič, ker tudi Kozaki niso šli v boj s
takim pogumom. Tudi naslednjega dne streljanje
ni za trenutek ni prenehalo. Kozaški rovi so se
približali že toliko, da je strel iz puške letel že
na nasipe. Iz celic, iz gline narejenih, se je nepre-
stano kadilo od jutra do večera! Ni bila sicer
splošna bitka, pač pa neprestano streljanje. Oble-
ženci so planili časih iz nasipov, in se je začel
boj s sabljami, cepci, kosami in sulicami. Toda
komaj so pobili jedne molojce, takoj so se celice
napolnile z drugimi. Vojaki ves božji dan niso
imeli ni za trenutek počitka; zvečer po solnčnem
zahodu je bil pa navadno glavni napad, da na
počitek niti misliti ni bilo.
V noči, dne 16. julija, udarita dva polkov-
nika Hladki in Nobaba na knezovo stanišče, pa sta
bila znovič pobita. Tri tisoč najhrabrejših mo-
lojcev je padlo na mestu; one, ki so ostali, pa
je podil starosta Krasnostavski, da so v velikem
neredu odmetavali v begu orožje in smodnik.
115	
Takšna nezgoda je doletela tudi Feodorenka, ka-
teri, okoristivši si s meglo, se je že skoraj polastil
mesta; toda Korf, načelnik Nemcev, se mu je
krepko uprl; starosta Krasnostavski in prapor-
šček Konecpoljski pa sta ga skoro do posled-
njega moža pobila na begu.
Toda vse to je bila le malenkost v primeri
z napadom dne 17. julija. V poprejšnjej noči so
nasipali Kozaki proti stanišču 7išnjeveckega
visok nasip, iz katerega so topovi velicega ka-
libra bljuvali neprestano ogenj. Ko se je zmračilo
in so prve zvezde zalesketale na nebu, začelo
je nad deset tisoč vojakov napad. V tem hipu
se je tudi iz daljave jelo bližati nekoliko groznih
premičnih strojev, podobnih stolpom, ki so se
pomikali polagoma k nasipu. Na njih bokih so
viseli, podobno krilom, mostovi, katere so hoteli
polagati čez rove. Iz njih se je neprestano kadil
dim vsled strelov iz lahkih topov, mušket in
pušek. Knezovi vojaki so kazali z rokami na te
premične stroje ter šepetali mej seboj :
„To so „hulaj-horodymy". mlini na veter.
Hmelnicki nas hoče kar zmljeti v teh veter-
njakih".
„Čujte, s kakim ropotom se nam bližajo".
„S topovi po njih, s topovi!" klicali so
drugi.
Knezovi topničarji tudi res niso dremali,
pošiljajoč v te grozne mline kroglje in granate,
ki pa so jih navadno zgrešile, ker je bilo temno.
8*
116	
Med tem se črna tolpa napadnikov bliža kakor
grozen morski val nasipom.
„Uf!" zakriči Zagloba, stoječ^z jezdeci pri
Skretuskim. »Nikdar mi še ni bilo tako vroče,
nego sedaj. Noč je tako soparna, da suhe niti
nimam na sebi. Da bi zlod pobral te vražje
stroje, da bi jih zemlja požrla na mestu! Radi
teh capinov ne more človek niti jesti niti se
naspati. Psom se dandanašnji bolje godi, nego
nam. Uf! kaka vročina!"
Res je bil zrak ves napolnjen sopare in
smradu trohnečih trupel, ki so ležala po bojišču.
Nebo se je prevleklo s temnimi oblaki, videti
je bilo, da vsak čas nastane huda nevihta. Vo-
jakom je pot zalival čelo in prsi so težko dihale.
V tem trenutku začnejo v temi odmevati bobni.
»Takoj udarijo na nas!" reče Skretuski!"
»Ali slišite bobnanje?"
»Slišim. Da bi jim zlodji bobnali!" zamr-
mra Zagloba.
»Kolji! Kolji!" zavrešče tolpe Kozakov, pri-
bližavši se nasipom.
Grozna bitka zavre na vsej dolžini nasipa.
Kozaki so udarili sočasno na Višnjeveckega, Lanc-
koronskega, Firleja in Ostroroga; s tem so ho-
teli zaprečiti, da bi jeden drugemu ne mogel
priti na pomoč. Kozaki, napojeni z žganjico, so
šli besnejše, nego v poprejšnjih napadih, pa so
tudi naleteli še na pogumnejši upor. Junaški
duh poveljnika je oživljal vojake; grozni kvart-
117	
janovi pešci so se krepko spoprijeli s Kozaki.
Starosta Krasnostavski in Skretuski sta jim pri-
tekla na pomoč, kri je tekla v potokih.
Bitka je trajala več ur, pa napad še ni osla-
beval. Hmelnicki je zamenjaval z novimi močmi
upehano vojsko. Tatarji so mu pomagali sč svo-
jim krikom in pšicami; drugi, stoječ prostakom
za hrbtom, so jih podili v napad z biči iz volov-
skih kož. Besnost se je odbijala z besnostjo,
prsi so udarjale ob prsi, mož se v smrtnem boja
spoprijel z možem . . .
Borili so se tako, kakor se borč razburjeni
morski valovi s skalnatim otokom.
Naglo pa se strese zemlja pod nogami boril-
cev. na nebu se je zabliščal sivkast ogenj, kakor
bi Bog sam ne mogel dalje gledati to človeško
okrutnost. Strašen grom je oglušil človeški krik
in grom topov. Nebeški topničarji so začeli sedaj
strašno svojo kanonado Zdelo se je, da se na-
merava nebo zrušiti borilcem na glave. Časih
je vsa okolica bila naenkrat osvetljena od pla-
mena, časih je zopet vsem zakrila pogled nagla
tema. Močan yihar je odnesel vojakom z glav
na tisoče čapk, odtrgal od drogov obilno zastav
ter razmetaval jih v trenutku po borišču. Strela,
spremljana z gromom, je udarjala neprestano;
nebo se je razjarilo, kakor ljudje.
Strašen naliv pretrga daljši boj. Potoki
dežja so se zlivali na borišče ter odnašali mrtva
trupla v kanale. Kozaški polki, odstopivši od
118	
napada, so bežali, kamor je kdo vtegnil, če so
se hoteli rešiti nagle povodji. Za njimi so be-
žali tudi topničarji, popustivši topove, strelivo
in vozove. Voda je razrušila kozaške nasipe ter
odnesla s seboj vse, kar je dobila na poti. Pešci
so zapustili nasipe ter šli iskat zavetja v šotore,
samo jezdeci staroste Krasnostavskega in Skre-
tuskega niso dobili povelja vrniti se v tabor.
Stali so do kolen v vodi, kakor v jezeru, stre-
sajoč raz sebe naliv dežja. Naposled je nevihta
jela nekoliko pojemati. Po polnoči je jenjalo de-
ževati in med pretrganimi oblaki se je zasve-
tila tu pa tam kaka zvezda. Po preteku ene
lire se je voda nekoliko odtekla in pred Skre-
tuskim se prikaže nepričakovano knez Višnjevecki.
„Gospodje, ali imate streljivo še suho?"
vpraša knez".
„Imamo", odgovori Skretuski.
„Dobro! Stopite s konj ter idite k tem
„hulaj-gorodom", potrosite jih s smodnikom in
zapalite. Poskusite prav tiho hoditi. Starosta
Krasnostavski pojde z vami".
„Čujem!" odvrne Skretuski.
„Vi ste prosili za izlet, tu ga imate", reče
knez, zapazivši mokrega Zaglobo.
„Tega mi je še manjkalo!" zamrmra sam
sebi, „da bi naj po vodi hodil na izlete?"
čez pol ure sta dva oddelka po dve sto
petdeset mož, brodeč do pasu v vodi, hitela sč
Sabljami v roki k onim „hulaj-gorodom", kakor
UP
je knez imenoval dotične premične stolpe. Jeden
oddelek je vodil starosta Krasnostavski, Marko
Sobieski. druzega — Skretuski. Vojaki so nesli
za vitezi sodčke sfe smolo in smodnik. Vsi so
šli tilio, kakor volkovi, ki se hote prikrasti v
temn^j noči k ovčjemu hlevu. Mali vitez se je
prostovoljno pridružil Skretuskemu, ker je močno
ljubil take pohode; ž njima je šel tudi gospod
Podbipeta z zervikapturom, za dve glavi višji
od drugih; mej njim pa je sopihal Zagloba, ne-
zadovoljno oponašajoč knezove besede:
»Prosili ste izleta — pojdite sedaj! Dobro!
Še psu bi se ne ljubilo iti v goste čez tako je-
zero, ko je treba do pasu broditi po vodi! . . .
Zlod sam naj brodi po blatu . . . Res, da sem
nasvetoval izlet, toda ne v tako slabem vre-
menu . . . Nisem kaka raca in moj trebuh ni
čoln . . . Vedno se mi je mrzelo do vode in sedaj
še toliko bolj, ker plavajo po njej kozaška trupla".
»Molčite gospod!" de Volodijevski.
»Ti sam bodi tiho. Nisi večji od piškurja
in plavati znaš, torej ti je lahko . . . Nehvaležno
je od kneza, da me podi sem, ko sem premagal
Burlaj a. Dovolj je že doprinesel Zagloba, naj le
vsaki stori toliko ... Rad bi vedel, kaj boste po-
čeli, ko Zaglobe več ne bo ... Za Boga! če padem
v kako jamo, izvlecite me, če treba za ušesa".
»Molčite, gospod!" reče Skretuski. »Kozaki
nas bodo slišali, ki sede po teh podzemeljskih
skrivališčih".
120	
„Kje? Kaj praviš? V kakih skrivališčih?"
„V onih-le krtovinah pod drnom",
„Nu, tega nam je še treba . . . Strela z ja-
snega naj jih pobije! ..."
Pri poslednjih besedah zatisne Volodijevski
Zaglobi usta. Skrivališča so bila komaj kakih
petdeset korakov oddaljena. Na srečo je začel
zopet škropiti dež; njegov šum je glušil korake
stopajočih vojakov. Pri skrivališčih ni bilo straže.
Kdo bi bil tudi pričakoval, da po takem nalivu
Poljaki napadejo sovražnikov tabor, katerega
je ločilo od njih celo jezero? Volodijevski in
Podbipeta sta stekla naprej ter dospela prva k
skrivališčem. Mali vitez položi votlo pest na
usta ter začne klicati:
»Hej, ljudje!"
„Kaj hočeš?" ozvali so se notri glasovi
molojcev, domišljujoči si očevidno, da jih kliče
kak Kozak.
„Hvala Bogu!" odvrne Volodijevski. »Pustite
me k sebi".
„Kaj, ali ne znaš, kako se pride notri?"
„Znam, znam", odvrne Volodijevski, ter oti-
pavši vhod, skoči v skrivališče, gospod Longin
z nekoliko drugimi pa za njim.
V tem hipu se začne razlegati v celici divji
krik, ob jednem pa se tudi vojaki vsipljejo k
drugim skrivališčem. V temi si slišal glasove
brenkajočih sabelj in zamolklo kričanje; ponekje
je odmeval strel, toda vse skupaj ni trajalo dalje,
121	
nego četrt ure. Molojci, zasačeni v ležišču, se
niso vtegnili braniti; bili so pobiti poprej, nego
so pograbili za orožje.
K „hulaj-gorodoin!" se je razlegal glas sta-
roste Krasnostavskega.
Vitežtvo je planilo k stolpom.
»Prižigajte od znotraj!" zakriči Skretuski.
»Od zunaj so mokri!"
Toda ukaz se ni dal tako lahko izvršiti.
V stolpih, iztesanih iz borovih brun, ni bilo vrat
ali kakega druzega izhoda. Topničarji so hodili
na nje po lestvi in lahke topove so z vrvijo po-
tegnili kviško. Vitezi so hodili nekaj časa okrog
njih. K sreči so imeli pri sebi sekire, s katerimi
so začeli razbijati stavbe. Starosta Krasnostav^ki
je naročil podkladati patrone. nalašč pripravljene
v ta namen. Na to so zapalili sodčke z smolo,
pa tudi baklje, in plamen je začel lizati mokra,
toda vseskozi smolnata bruna.
Predno so se vžgala bruna in se vnel smod-
nik, se skloni gospod Longin k tlam ter dvigne
kviško ogromno skalo, kakoršno bi štirje navadni
ljudje ne vzdignili, zavihti jo z močnimi rokami
ter vrže v steno, da jo je prebil.
-To je pravi Herkul!" kričali so vojaki.
Čez malo časa so vsi stolpi bili v ognju,
ki je razsvetljeval dolino. Dež je sicer škropil
brez prestanka, ni pa pogasil ognja, ki je gorel
na veliko čudenje obeh sovražnih taborov. Iz
kozaškega tabora so prihiteli Stepko, Kulak in
u->
Mrazovicki, na čelu nekaj tisoč molojcev, ter sku-1
šali gasiti, toda zaman! Stolpi ognja in rdečka-
stega dima so se vspenjali k oblakom, odbijajoč
se v vodi.
Mej tem sta se poslana oddelka v stisnenih
vrstah srečno vračala nazaj k nasipom, pozdrav-
ljena od daleč z radostnimi kriki. Že so bili blizo,
ko se mahoma (»zre Skretuski ter zakriči:
„Stojte!"
Zapazil je, da med vračajočimi ni bilo ni
Volodijevskega niti Longina.
Bi ž ko ne sta vsa navdušena se predolgo
zamudila pri poslednjem stolpu, ali pa sta nemara
naletela kje na skrite molojce; le toliko je go-
tovo, da nista zapazila, da se vračajo tovariši.
„Naprej!" zapove Skretuski, obrnivši svoj
oddelek nazaj k gorečim stolpom.
Starosta Krasnostavski, jezdeč na drugem
koncu oddelka, ni znal, kaj je, zato zdirja naprej,
da bi vprašal Skretuskega, kaj pomeni njegovo
povelje; kar se pokažeta pogrešana viteza, kakor
bi iz tal vzrastla. Oba sta imela obrnene glave
nazaj k proganjajočim ju Kozakom.
Pri rdečkastej zariji požarja bilo je moči
razločno opaziti to gonbo. Rekel bi, da velikanski
los beži pred lovci se svojim mladičem, priprav-
ljen vsaki hip zakaditi se v napadaike.
„Pogineta! Na usmiljenje božje, urneje!"
zakriči Zagloba s presunljivim glasom. „Tecimo
urneje na pomoč!"
123	
Ne maraje na to, da lahko čez kratko na-
stane nova bitka, je dirjal s gabijo v roki s
Skretuskira in drugimi tovarišema na pomoč.
Večkrat se je spotaknil in padel, pa vstal ter
dirjal, kolikor so ga noge nesle. Toda Kozaki
niso streljali, ker so imeli strelivo premočeno.
Nekateri izmed preganjalcev so jima bili že tesno
za petami; v tem trenutku se oba viteza obrneta
k njim kakor mrjasca in grozno zakričavši dvi-
gneta sablje kvišku. Kozaki se nemudoma vsta-
vijo na mestu.
Gospod Longin se svojim velikanskim mečem
se jim je zdel. kakor nekako čeznatorno bitje.
Kakor dva besna volkova, preganjana od psov,
zakadita se Longin in Volodijevski v Kozake,
in napadniki se vstavijo. Samo jeden nekoliko
pogumnejši se zakadi va-nju s koso v roki, toda
Volodijevski skoči k njemu kakor maček ter ga
z jednirn mahljejem pobije na mestu. Ostali Ko-
zaki so čakali tovarišev, ki so prihajali kakor
lava.
Toda tudi oddelek huzarjev seje bližal vedno
bolj. Zagloba z vzdignjeno sabljo udriha naprej.
„Bij!" Umori!" kriči s hripavim glasom.
V tem zagromi na nasipu nekoliko topov
in granate, hihotajoč kakor sova, so prifrčale
po zraku ter padle mej vrste osupnenih Kozakov,
Vsem se je zdelo, da se bitka začenja na
novo.
	124	
»Rešite se! Rešite se!" so kričali Kozaki,
kofso jele granate padati na tla. kjer so se
razletele.
Oddelek se razpraši na vse strani. Mej tem
pa Volodijevski in Podbipeta srečno dospeta k
svojemu oddelku.
Zagloba je objemal sedaj jednega, sedaj
druzega okrog vratu ter ju poljubljal, vesele«
se rešenja svojih tovarišev.
Ej. trdoglavci!" je zaklical. „Ne rečem, da
bi vaju ljubil, pa bal sein se vendar, da ne bi
prišla v roke teh gladovnjakov . . . Bog, ko bi
bili vaju posekali! . . . Pa tudi tako opravljata
svojo službo, da ostajata zadej za oddelkom!'. ..
Prav bi bilo, ko bi vama odpravili to navado
in jaz prvi povem knezu, da vaju kaznuje. Nu
hvala Bogu, da sta ostala živa! Sreča za te pasje
brate, da so zbežali pred granati, drugače bi
jih bil nasekal kakor zelja. Rajše se bijem,
kakor pa bi mirno gledal, kadar znanci ginejo.
Danes ga moramo sprazniti nekaj kozarcev. Že
sem si mislil, da vama zapojemo jutri mrtvaško
pesem. Zal mi je, da se nismo spoprijeli ž njimi,
ker me roka grozno srbi. Pa saj sem jim tudi
v skrivališčih dal dovolj boba s čebulo".
V.
Da bi si olajšali branbo pred neprestanimi
napadi, morali so Poljaki znovič stisniti svoj
tabor. Kopali so toraj po napadu vso noč. Pa

	125	
tudi Kozaki niso praznovali. V noči mej torkom
in sredo so nasipali okrog tabora drugi nasip
dosti višji od prvega. Od tam so precej druzega
dne začeli streljati na Poljake in streljali so
štiri dneve zaporedoma. S streljanjem so si na-
rejali na obeh straneh dovolj škode, ker tudi
poljski topničarji niso molčali. V obeh taborih
so tekmovali najboljši strelci mej seboj.
Semtertja pa so se črne trape Zaporožcev
in prostakov zaletavale v napad, toda do nasipov
niso prihrule; samo streljanje je postajalo vedno
bolj živo. Sovražnik, ki je imel obilno moči na
razpolago, je neprestano zamenjaval vtrujene vo-
jake z novimi, sprovajoč jedne k počitku, druge
na boj. Toda v poljskem taboru ni bilo nikogar,
ki bi nadomestil utrujenca. Jedni in isti ljudje
so morali delati po dnevi in po noči. Cele štiri
dni niso slekli obleke, katero je močil dež in
sušilo solnce, v katerej je bilo prevroče po dnevu,
a premrzlo po noči. Cele štiri dni nihče ni imel
v ustih kaj toplega; pili so le žganjico, zmešano
s smodnikom, jedli suhar ter trgali z zobmi po-
gojeno konjsko meso, a vse to sredi toče krogelj,
sičanja pšic in groma topov. Krogelj se je v
tabor nasulo toliko, da si jih lahko z metljo
pometal po majdanu.
Če je katerega opraskala kroglja, ni se
dosti zmenil za to. Z umazano cunjo si je ob-
vezal vojak ranjen ud ter se bil dalje. Čudni
so bili res ti ljudje v oguljenej opravi, z zarjo-
	126	
velim orožjem, z zardelimi očmi, pa vedno ču-
ječi, vedno dobre volje, tako po dnevu kakor
po noči, v dežju ali lepem vremenu, vedno pri-
pravljeni na boj.
Vojak se je zaljubil v svojega poveljnika,
v nevarščino in napade. Nekakšna junaška nav-
dušenost je prevzela njihove duše. Nevarnosti
so jim postale nekaka vsakdanja potreba; utru-
jenosti niti čutili niso. Prišlo je celo do tega,
da je bilo težavno vzdržati vojaka na nasipi
Nahajajoč se v neprestanej borbi, so drli na
sovražnika kakor gladni volkovi na ovce. V vseh
polkih je vladalo neko divje veselje in eneržija;
če bi bil kedo le zinil, da se naj podajo, go-
tovo bi ga kar hipoma raztrgali na kosce. „Tu
hočemo umreti!" ponavljala so vsa usta.
Vsaki vojskovodjev ukaz so izvrševali po
bliskovo hitro. Pripetilo se je, da je knez pri
večernem obhodu po nasipu zapazil, da ogenj
kvartijanovih vojsk Lesčinskega močno oslabeva.
„Čemu ne streljate?" vpraša vojake.
„Smodnik nam je pošel; — poslali smo V
grad po druzega".
„Tje bi bilo bližje nego v grad", reče knez
pokazavši na sovražnikov nasip.
Komaj je knez izrekel poslednje besede, že
je skočil ves polk z nasipov ter drvil dirjaje k
sovražnikovem nasipu. Pregnali so Kozake z na-
sipov, zabili z železom štiri topove ter značno
	127	
zmanjšani po številu vračali se nazaj, prinašajoč
s seboj obilno zalogo smodnika. Dan je minil
za dnevom, Kozaki pa so vedno bolj in bolj
stiskali okop, zaganjajoč se vanj kakor klin v
drevo. Streljali so se že tako blizo, da je
vsakega prapora, ne vštevajoč glavnih na-
padov, padalo na dan po deset mož. Duhovniki
niso mogli oskrbeti vseh z zakramenti za umi-
rajoče. Obleženci so se zaslanjali z vozovi, šo-
tori, kožami in obleko. Po noči so pokopavali
mrliče, kjer je kateri padel, toda živeči so se
Mi še upornejše na mogilah včerajšnjih tova-
rišev. Tudi vrste Hmeluickega so postajale vedno
bolj redke, ker vsaki napad mu je prinesel le
novo zgubo; sam se je čudil hrabrosti Poljakov.
Mislil je, da z oblego samo omehča srca oble-
žencev; toda čas je tekel, oni pa so kazali če-
dalje veče preziranje smrti.
Polkovniki so dajali najlepši zgled vojakom.
Knez je spal na golih tleh pri nasipu, pil žga-
njico in vžival povojeno konjsko meso. prena-
šajoč trud in premenbe vremena. Kraljevi pra-
poršček Konecpoljski in starosta Krasnostavski
sta, vodila osobno svoje polke na izlete; ob času
napadov sta stala v vrstah svojih vojakov pod
gosto točo krogelj. Celo oni polkovniki, katerim
je manjkalo vojaške izkušenosti, za katerih po-
bija se vojaki niso dosti zmenili, spremenili so
se pod poveljništvom veščega vojskovodje Jere-
mije v prave junake. Firlej in Lanckoronski sta,
	128	
ne maraje za svojo starost, spala isto tako pri
nasipih; gospod Prijemski je po dnevu vrav-
naval topove, po noči pa ril kakor krt pod
zemljo, kopajoč pod kozaškimi rovi protirove,
odpirajoč podzemeljske hodnike, skozi katere
so dohajali vojaki kakor smrtni duhovi med za-
spano kozaštvo.
Naposled Hmelnicki sklene poskusiti z do-
govori, upajoč uporabiti ugoden trenutek ter z
zvijačo doseči svoj namen. Na večer dnč 24. ju-
lija so Kozaki začeli kričati na nasipih, naj
nasprotniki jenjajo streljati. Odposlani Zaporožec
naznani, da hetman želi videti starega Zacvili-
hovskega. Po kratkem posvetovanju so povelj-
niki prošnjo odobrili, in starec je odšel h Ko-
zakom.
Z nasipa so razločno videli, kako svečano
so ga pozdravljali Kozaki. Zacvilihovski si je v
kratkej svojej službi kot komisar znal pridobiti
spoštovanje divjih Zaporožcev; celo sam Hmel-
nicki ga je spoštoval. Streljanje preneha, Kozaki
so v tolpah prišli k poljskim nasipom; vitezi so
jim šli naproti. Obe stranki ste se imeli na po-
žaru, toda nobenega sovraštva nisi opazil mej
njimi. Plemstvo je vsikdar višje cenilo Kozake
nego prostake; merivši se sedaj ž njimi v boju,
jih je smatralo sebi enake. Kozaki so čude zrli
na ta nepristopni levji brlog, ki je pridržal vso
njihovo in kanovo moč. Kozaki so navadno tar-
nali, da se za prazen nič preliva toliko krist-
	129	
janske krvi; naposled so nudili tovarišem tobaka
m žganjice.
„Ej, gospodje vitezi!" so govorili stari Za-
porožci; „če bi bili vsikdar tako hrabri, ne bilo
bi nezgod pri Žoltih Vodah, Korsunu in Pilavicah.
Pravi zlodji ste, ne pa ljudje! . . . Takih vas
še nismo videli".
»Pridite jutri in pojutrajšnjem in vedno nas
take najdete".
„Nu, gotovo pridemo, toda sedaj, hvala Bogu,
da si smemo oddahniti. Koliko se je že prelilo
kristjanske krvi! Toda glad vas bo premagal".
»Poprej pride kralj, nego glad; še le ravno-
kar smo si otrli usta po okusnej hrani".
„če bi nam zmanjkalo živeža, poiščemo ga
v vašem taboru", odvrne Zagloba, prijevši se
za bok.
»Bog daj, da bi oče Zacvilihovski opravil
kaj pri hetmanu, sicer nastane na noč zopet
napad".
»Težko ga že pričakujemo".
„Kan je obljubil, da vas da vse speči za
zajutrek".
Tudi naš knez se je zarotil, da priveže kana
za brado k repu svojega konja".
»Čarovnik je, toda ne vzdrži ..."
, Bolje bi bilo, da greste z našim knezom
Ua pagane, nego da se zoperstavljate višji oblasti".
„Z vašim knezom... Hm! dobro bi bilo!.."
z °gn. in meč. IV.	9
	130	
„Torej čemu se puntate? Pride kralj, bojte
se kralja! Knez Jarema vam je bil pravi oče..."
„0n je tak oče, kakor je smrt mati. Kuga .
še ni zadavila toliko molojcev, nego on".
„Pa še hujše pride; vi ga še ne poznate".
„Mi ga nočemo poznati. Naši stari ljudje
govori, da kateri Kozak ga vidi na lastne oči,
njemu je že pisana smrt".
„Tako bo tudi s Hmelnickim".
„Bog sam v6, kaj bo? Gotovo pa je, da
enemu izmed nju ni živeti več na božjem svetu.
Naš oče hetman tudi pravi, ko bi mu vi dali
Jaremo, pa bi vam vsem pustil življenje. Z vami
vred bi se poklonil kralju".
Knezovi vojaki so jeli grbančiti čela in so-
pihati.
„Molčite, če ne, pograbimo za sablje".
„Lahi se srde!" so dejali Kozaki, „toda od-
vadili jih bomo tega".
Tako so se pogovarjali, časih prijazno, časih
z grožnjami, ki so odmevale nehote kakor grom.
Popoludne se je vrnil iz kozaškega tabora Za-
cvilihovski. Dogovarjanje je ostalo brezvspešno;
celo premirje se ni dalo skleniti. Hmelnicki je
zahteval od Poljakov, naj mu izroče Višnjevec-
kega in Konecpoljskega, Naposled je jel našte-
vati krivice, ki se gode Kozakom, prigovarjajoč
Zacvilihovskemu, naj ostane pri njih. Na to je
starec od jeze vstal ter odjezdil ... Na večer
je bil zopet napad, trajajoč celi dve uri. Poljaki
	131	
niso samo zapodili Kozake, marveč vzeli jim celo
prve nasipe, razkopali strelišča ter požgali štir-
najst „huiaj-gorodov", Hmelnicki je to noč pri-
segel kanu, da ne odstopi, dokler bo jeden živ
človek ostal v nasipu.
Druzega jutra ob zori se je znovič ponovilo
streljanje, ntrjevanje nasipov, na to pa so se ves
dan borili s golim orožjem. Od ranega jutra je
škropil dež. Tega dne so dobili vojaki le polo-
vico navadne hrane, nad tem je močno mrmral
Zagloba. Toda prazni želodci so še podvojili bes-
nost vojakov. Večer je prinesel nove napade.
Da bi narejali več strahu, preoblekli so se Ko-
zaki v Turke. Nastala je krvava noč, polna hrupa
in krika; posebno sta se odlikovala Stempkovski
in Volodijevski. Poslednji je v ročnem boju po-
sekal slavnega preganjalca Dudara. Boril se je
tudi Zagloba, toda večinoma le z jezikom. Po
umoru Burlaja se ni hotel spoprijeti s komur
si bodi.
„Le sedite, vi kmetje, tu pod Zbaražem",
je dejal; „tam pa gre doli za Dneprom litevska
vojska. Poklonijo se vašim ženam in molodicam.
Na prihodnjo pomlad najdete dokaj malih čap-
ljinčkov v svojih kočah, če jih sploh še najdete
cele".
Zagloba je govoril resnico. Litevska vojska
Pod poveljništvom Eadzivila je res šla za Dne-
prom, požigajoč in ugonobljajoč vse na poti. Ko-
zakom je bilo to že znano, torej so kar zbesneli
9*
	132	
pri teh besedah ter v odgovor posipali Zaglobo
s točo krogelj, kakor bi hruške sipah Toda Za-
globa je skril glavo za drn ter nadaljeval:
»Niste zadeli, pasje duše, jaz pa vendar nisem
zgrešil Burlaja! Tukaj sem! Na dvoboj z menoj!
Saj me poznate! Nu, tu me imate, tepci, streljajte
dokler imate s čim, ker na pomlad boste pesto-
vali Tatarčke, ali pa sipali mogile za Dneprom.
Dobro! Dobro! Tu imate groš za glavo va-
šega Hmela! Naj ga loputne kateri od vas na-
mesto mene po ustih, — namesto Zaglobe, čujete!
A kaj, gnojarji ? Mar leži tu še premalo vašega
smradu? Smrdite, kakor crknjeni psi! Človek
bi mislil, da vas je obiskala kuga! Vile in pluge
vzemite v roke, postopači! Rajše pojdite vozit
višnje in sol po vodi, nas pa pustite tu na miru.
Norčevali so se „z gospodo" tudi Kozaki,
češ, da po trije planejo za jednim suharjem. Pov-
praševali so, čemu ne pridejo pobirat najemščine
in desetine, toda v teh prepirih je zmagal vsikdar
le Zagloba. In tako so odmevali ti razgovori,
pretrgovani s kletvijo in divjim smehom po cele
noei sredi streljanja ter večih in manjših bojev.
Naposled je šel gospod Janicki na dogovor s
kanom, ki mu je znovič zatijeval, da bodo Po-
ljaki vsi „kensim", to je: zaplenjeni. Nestrpljivi
poslanec pa mu odvrne: „To nam že davno oblju-
bujete, toda doslej se nam ni še nič zgodilo.
Kdor po naše glave pride, tudi svojo prinese!"
Kan je tudi zahteval, naj pride Višnjevecki sam
r
	133	
na dogovor z njegovim vezirjem, toda to je bila
le zanjka, katere namen so Kozaki sami odkrili
in dogovorov je bil konec. Vse poprejšnje se je
znovič ponavljalo: po noči napadi, po dneva
streljanje; izleti in besni napadi konjiče, pora-
ženja in čedalje več prelivanja krvi.
Vojake je podpiralo neko posebno hrepenenje
po boju, na katerega so šli s petjem, kakor na
gostovanje. Naposled so se že tako privadili na
hrup in trušč, da so oddelki, katerim je bil od-
ločen počitek, spali mirno sre !i ognja in gosto
i padajočih krogelj. Hrane v taboru je bilo čedalje
manj. Nastala je huda draginja; kdor je imel
1 denar ter je kupoval žganjico ali kruh, rad je
delil z drugimi. Vsi, kar jih je bilo, so vedeli,
da jedna od dveh reči jih ne mine; ali pride
kraljeva pomoč, ali pa neizogibna smrt! Priprav-
ljeni so bili na oboje — najbolj pa na boj. Ne
pozna zgodovina hrabrosti tej jednake. Deset
vojakov se je tako hrabro borilo s tisoči, da si
vsaki novi napad lahko smatral za poraženje Ko-
zakov. Skoro ni minil dan, da ne bi bili po ne-
kolikokrat izleteli iz tabora, obiskujoč sovražnika
v njegovih lastnih okopih. Na večer, ko je Hmel-
nicki že mislil, da so morali celo najvztrajnejši
omagati vtrujenosti ter tiho pripravljal napad,
doletelo mu je na ušesa veselo petje. Vsi Ko-
zaki so sploh mislili, da je Jerema čarovnik,
dosti mogočnejši od onih, ki so jih imeli v ko-
zaškem taboru. Torej je kar norel in se zaganjal
	134	
v boj, prelival morje krvi, ker je opazil, da je
začela bledeti njego.va zvezda pri zvezdi straš-
nega kneza.
V kozaškem taboru so prepevali pesni o
Jaremi, ali pa so si pripovedovali potihoma o
njem reči, od katerih so kar lasje vstajali mo-
lojcem na glavi. Pripovedovali so, da se prikaže
časih po noči na okopu ter raste pred očmi
gledalcev; da mu glava sega višje od zbaražkih
stolpov, da se mu oči svetijo, kakor dve luni
in meč v njegovih rokah pa je kakor zvezda
repatica, katero je poslal Bog ljudem na pogi-
belj. Pripovedovali so tudi, kadar zakriči, da v
boju padli vitezi zopet vstajajo ter stopajo v vrste
živih. Jeremijevo ime se je glasilo v vseh ustih;
o njem so govorili stari in mladi, prostaki in
Tatarji, kakor v nekakej nadzemeljskej prikazni.
V teh razgovorih, v tem sovraštvu in straha
pa je tičala vendar nekaka divja ljubav do kneza,
s katero je ta stepni narod ljubil svojega ugo-
nobitelja. Tako je! Hmelnicki je vedno bolj bledel
poleg njega ne le v očeh kana in Tatarja, mar-
več tudi v očeh lastnega naroda. On je videl,
da mora dobiti Zbaraž, da pobije tega leva, ker
drugače se razkadi njegova slava kakor mrak
pred jutranjo zarjo. Mora ga poteptati, ali pa
sam poginiti.
Toda ta lev se ni le branil, marveč hodil
■sam napadat iz brloga ter postajal vsacega dne
strašnejši. Niso pomagale ni zvijače, niti javni
	135	
dogovori; nič ni moglo zdrobiti njegove moči.
Kozaki in prostaki so jeli mrmrati nad Hmelnic-
kega, Neprijetno jim je bilo vohati smodnikov
dimj in smrad razpadajočih trupel, biti neprestano
na dežju in pekočem solncu ter gledati vedno
v obličje smrti. Pa hrabri molojci se niso toliko
bali truda in slabega vremena, ognja, krvi in
smrti, nego samega kneza Jeremije
VI.
Mnogo prostih vitezov si je pridobilo v
branbi zbaražkega nasipa neumrljivo slavo, toda
najbolj se je proslavil gospod Longin Podbipeta,
dasi tudi radi svoje skromnosti in ponižnosti sam
ni hotel tega priznati. Bila je terana in vlažna
noč; vojaki, vtrujeni čuvanja, so dremali, opirajoč
se na orožje. Po devetdnevnih napadih in stre-
ljanju je to pot prvič nastala tišina in pokoj.
Iz sovražnikovih nasipov, oddaljenih komaj za
kakih trideset korakov, ni bilo slišati hrupa in
trušča. Zdelo se ti je, da so se Kozaki, hoteč
utruditi sovražnika, utrudili sami, Le semtertja
je medlo bliščal ogenj, ki ga je zakrival drn.
Od nekod je doletaval milozvoneč glas lire, na
katero je igral neki Kozak . . . Tam dalje v ta-
boru so rezgetali konji; na nasipih pa so se
časih razlegali glasovi straže.
Knezovi oklopniki so opravljali to noč svojo
službo v taboru ter zavzeli odkazana mesta.
	136	
Skretuski, Podbipeta, Volodijevski in Zagloba
so stali na nasipu ter se tiho pogovarjali mej
seboj.
„Čuden se mi dozdeva ta mir!" reče Skre-
tuski. „Ušesa so se tako privadila na grom in
hrup, da sedaj tišina sama zvoni v njih. Zdi se
mi, da se skriva v tej tihoti neko izdajstvo".
Od onega časa, ko dobivamo le polovico
hrane, mi je že vse jedno!" zamrmra turobno
Zagloba. „Moje zdravje potrebuje treh reči: dobro
jesti, obilno piti in naspati se. Najboljši jermen
se posuši in razpoka, če ga ne mažeš. Kaj še
le takrat, če moram biti vedno moker, kakor
konoplje v vodi! Dež nas obliva, Kozaki nas
pa suše . . . Zares, prekrasne okoliščine! . . .
Žemljica velja goldinar, maseljc žganjice pa pet
goldinarjev. Te smradljive vode pa še pes ne
more piti, ker je celo v vodnjakih navzeta smradu
od trupel. . . Pri tem pa me vendar vedno žeja,
kakor te moje škornje, ki so odprle rilec kakor
riba".
„ Vaše škornje pa vendar pijejo celo nesnažno
vodo", omeni Volodijevski.	,
„Molčal bi raje! Lahko se ti je norčevati,
ker nisi veči od vrabca, pa se lahko nasitiš z
jednim zrnom prosa in iz naprstka napiješ. Toda
jaz, hvala Bogu, nisem tako nežen, ker me ni
kokoš z zadnjo nogo izkopala iz peska; radi
tega tudi moj želodec potrebuje hrane. Kdo mi
bo torej jemal za zlo, če me je minila vsa šala, ,
	137	
ker že od ranega jutra razun slin ničesar nisem
imel v ustih".
Gospod Zagloba začne močno sopsti pri teh
besedah. Volodijevski pa odvrne:
„Imam tukaj na traku čutarico, ki sem jo
vzel danes zjutraj nekemu Kozaku. Ker me je
pa kokoš izkopala iz peska, si mislim, da vam
ne bi dišala žganjica take ničemne osebe . . .
Tu jo imaš Jan!" obrni vsi se k Skretuskemu.
„Daj, ker je mrzlo!" reče Skretuski.
„Pij, pa daj gospodu Longinu".
»Jezičen si postal", reče Zagloba Volodi-
jevskemu; „pa pri tem si vendar dober človek,
da sebi pritrgaš, in daš drugemu. — O, da bi
nam Bog poslal dovolj takih kokošij, ki bi ko-
pale take vojake iz peska, kakor si ti!"
„Nu, Bog z vami; vzemite in pijte tudi vi!"
reče Volodijevski.
„Kaj delate gospod; pustite še nekaj za-me!"
zakriči prestrašeno Zagloba, ko vidi Podbipeto
piti iz čutarice. „Čemu tako sklanjate v znak
glavo? Bog, ko bi se vam več ne zravnala na-
zaj! ... Vi, brate, imate predolga čreva; ni jih
tako lahko napolniti s to čutarico . • . Vliva,
kakor v sodček ... Oh, da bi vas . . ."
„Nu, kaj vendar počenjate. Komaj sem se
je dotaknil", odvrne Longin, in da čutarico.
Zagloba se še bolj sklone nazaj ter izlije si
še ostalo žganjico v usta.
	138	
„Samo ena tolažba nam je še ostala", dč,
obrisavši si z rokavom usta, „če nam Bog d&
srečno prebiti to nadlogo ter odnesti zdrave
glave na plečih, da si potem obilno nadomestimo
to, kar smo zamudili . . . Gotovo nam omislijo
kako dobro službo in (lasi duhovnik Žabkovski
zna dobro jesti, ga vendar uženem v kozji rog".
„Pa povejte vendar, čemu ste se prepirali
danes z duhovnikom Žabkovskim in Muhovec-
kim?" vpraša Volodijevski.
„Tiho!" reče Skretuski. „Nekdo se bliža z
maj dana".
Vsi umolknejo. Neka temna postava obstane
pred njimi ter zamolklo vpraša:
„Ali čuvate?"
„Čuvamo, svitli knez!" odvrne Skretuski,
zravnavši se po koncu.
Knez je šel opazovat dalje, če ni morda kje
spanec premagal utrujenih vojakov. Longin sklene
roke.
„Oj, kak vojskovodja je!" reče, ko vidi, da
se je knez že oddalil.
„Manj počiva nego mi", odvrne Skretuski.
„ Vsako noč obhodi nasip od jednega konca do
druzega".
„Bog mu daj zdravja!"
„Amen!"
Nastalo je molčanje. Vsi so gledali z na-
petimi očmi v temno noč; nič ni dramilo tišine.
Ognjišča v kozaških taborih so že davno ugasnila.
	139	
„Lahko bi jih bilo zasačiti kakor polhe v
spanju", reče Volodijevski.
, Kdo vč?" odvrne Skretuski.
„Spanec me tako premaguje", reče Zagloba,
„pa kakor vkljub mi ne puste zaspati. Rado-
veden sem, kedaj bomo smeli spati? . . . Naj
streljajo ali ne, ti stoj pod orožjem in gugaj se
kakor Žid pri molitvi. Pasja taka služba. Sam
ne včm, kaj me tako premaguje, ali žganjica,
ali oni curek, ki se je razlil danes na-me in na
Žabkovskega"
Povejte vendar, kak6 je bilo?" vpraša Lon-
gin. „Poprej ste že začeli, pa niste končali".
„Nu, pa povem; nemara se otresem zaspanca.
Rano sva šla z duhovnikom Žabkovskim v grad,
da bi našla kaj za prigrizniti. Hodiva ter iščeva
povsod: ker nisva ničesar našla, sva se vrnila
ob& prav slabe volje. Na dvoru se srečava s
protestantovskim pastorjem, z onim, ki je prišel
previdet kapitana Šenberga. „Kaj iščeš tukaj
ti, ki nisi kristjan!" zavpijem nanj „ter nako-
pavaš na nas jezo Božjo?" On pa, zaupajoč v
samega sebe in v svojega pokrovitelja gospoda
Belzkega, mi odvrne. „Moja vera je tako dobra
kakor vaša, pa še boljša!" Komaj je to izgo-
voril, sva ob& okamenela groze. Jaz nisem rekel
nič, ker sem si mislil: Duhovnik ŽabkovsKi je
tukaj, naj on govori. Ta tudi ni zamudil potipati
ga za rebra. Tak6 ga je jel vrteti, da se je
komaj vstavil pri steni. Mej tem pride knez z
	140	
duhovnikom Muhoveckim. Takoj je naju oštel,
da narejava tukaj hrup in razprtije, da sedaj ni
čas za take razgovore in prepire. Omili so na-
ma glave kakor dijakom, pa Bog ve, če po pra-
vici . . . Gotovo pa je, da ti Firlejevi pastori
nakopljejo še na nas kako nesrečo ..."
„Ali se kapitan Šenberg ni spovedal?"
vpraša Volodijevski.
„Kaj še! Kakor je živel, tako je umrl ne-
spokorjen".
„Da, ti ljudje se raje odreko zveličanju svoje
duše, nego svoji trmi", vzdihne Longin.
„Bog nas brani kozaške sile in čarodejstev",
nadaljuje Zagloba, „oni pa ga še žalijo pri tem.
Ali vam je znano, da so včeraj iz onega-le na-
sipa streljali klopčiče sukanca na majdan? Vo-
jaki so pripovedovali, da se je na mestu, kamor
so padli klobčiči, pokrila zemlja z nekakimi
luskinami ..."
»Splošno je znano, da Hmelnickemu sami
črni služijo za strežaje", reče prekriža vsi se
Lit vin.
»Čarovnice sem sam videl", doda Skretuski,
„in povem vam . . ."
„Pst!" seže mu v besedo Volodijevski ter
mu položi roko na ramo. Na to pa skoči k robu
nasipa ter posluša.
„Jaz ne slišim nič", reče Zagloba.
„Pst!" . . . dež ovira posluh", omeni Skre-
tuski.
	141	
Volodijevski začne mahati z roko, češ, naj
ga ne ovirajo; naposled se približa tovarišem.
„Gred6", reče tiho.
»Naznani knezu", odvrne Skretuski. „Sel je
v stanišče Ostroroga; mi pa opozorimo vojake".
Nemudoma so se razšli vsi po nasipu ter
tiho dramili vojake po stražnicah:
„ Gredo. Gred6 ..."
Te besede so spreletele kakor blisk po vsem
nasipu. Čez četrt ure je knez že sedel na konju
ter dajal naročila častnikom.
Sovražnik je očividno hotel nenadoma na-
pasti tabor; zato knez sklene pustiti mu to ve-
selje. Vojakom je bilo naročeno, naj ostanejo,
kolikor je le mogoče mirni, ter naj puste sov-
ražnika tesno k nasipu. Še le, ko se bo dalo
znamenje s topom, morajo planiti vsi nepričako-
vano nanj.
Vojaki so bili pripravljeni kakor vsikdar.
Skretuski, Longin, Volodijevski in Zagloba so
čepeli skupaj ter pri drža vali sapo. Dobro jim je
bilo znano, da je najvarnejše stati na kraju na-
sipa, ker največ krogelj pada na središče majdana.
Zagloba je stal tovarišem nekoliko za hrb-
tom, da bi prvi napad ne prišel nanj. Nekoliko
na strani poklekne Podbipeta z zervikapturom v
roki. Volodijevski počene poleg Skretuskega ter
mu zašepeta na uho:
„Gotovo gredo".
„Z umerjenimi koraki".
	142	
„To niso prostaki, niti Tatarji".
„Zaporožki pešci so".
„Ali pa janičarji; oni dobro marširajo. Na
konjih bi jih bilo moči nasekati kakor drv".
„Nocoj je pretemno za jezdece".
„Ali slišiš?"
„Pst! Pst!"
Tabor se je kazal, kakor bi bil pogreznen
v globoko spanje; samo droben dež je škropil,
kakor bi ga sej al skozi sito. Mej tem šumom
se je slišal še drugi, jasnejši in glasnejši, ki je
doletaval poslušalcem na ušesa. Naposled se ne-
koliko korakov pred nasipom pokaže nekaka
črna lava, katero si razločil le toliko, kolikor
je bila črnejša od teme ter se vstavi na mestu
kakor gora.
Vsi so pridrževali dihanje. Samo Volodi-
jevski je ščipal Skretuskega v bedro, hoteč na
ta način pokazati svojo zadovoljnost.
Napadniki se približajo jarku ter začnejo
spuščati vanj lestve, potem zlezejo po njih na
drugo stran ter jih prislonijo k nasipu. Tam je
Se trajala vedno grobna tišina. Toda vkljub vsej
pozornosti napadajočih, so semtertje klini v
lestvah začeli škripati in se lomiti.
„Čakajte", misli si Zagloba. „Takoj vas po-
gostimo s turškim bobom".
Volodijevski neha dramiti Skretuskega, Lon-
gin pa stisne držaj svojega meča, hoteč prvi
planiti na sovražnika.
	143	
V	tem trenutku se prikaže na robu nasipa
šestero rok, za njimi pa so se jele počasi in
previdno spenjati kviško tri koničaste kape, vedno
višje in višje . ..
„To so Turki!" misli si Longin.
V	tem trenutku zagromi grozen strel ter
osvetli temno noč. Predno svetloba ugasne, mahne
Longin ter vseka takč grozno, da je kar zrak
zacvilil pod ostrino. Tri trupla so se zvalila v
prekop, tri glave v čeladah so se privalile pod
kolena klečečega viteza.
Dasi je peklo zavrelo na zemlji, nad Lon-
ginom se je odprlo jasno nebo; menil je, da so
mu zrastla krila na ramenih. Angeljski zbori
so mu zapeli pesem v prsih; bojeval se je kakor
v snu. Vsaki mahljaj njegovega meča je bil zanj
kakor zahvalna molitev.
Vsi predniki njegovi, začenši od prednika
Stovejke, so se razveselili v nebesih, ker se je
skazal poslednji lastnik zervikaptura takega
junaka.
Ta napad, katerega so se udeležili večinoma
rumelijski in silistrijski Turki in kanova jani-
čarska garda, je bil še krvavejše odbit od vseh
prejšnjih ter je tudi nakopal strašno burjo na
glavo Hmelnickega. Rotil se je poprej, da se bodo
Poljaki z manjšo besnoto borili s Turki, češ,
če mu kan da ta krdela, gotovo dobi tabor.
Sedaj je moral tolažiti kanovo jezo ter kupovati
si njih naklonjenost z darovi. Kanu je poslal
	144	
deset tisoč tolarjev, Tuhaj-beju, Korz-agi, Sub-
agaziju, Nuradinu in Galgi pa po dva. Tabo-
riščni služabniki pa so šli mej tem slačit mrliče.
Vojaki so mirno počivali do jutra, prepričani,
da napada to noč več ne ponove. Spali so vsi
neprebudno spanje razun straž in gospoda Pod-
bipete, ki je vso noč ležal na zemlji ter hvalil
Boga, da mu je dovolil spolniti svojo obljubo
ter ovekovečiti svoje ime.
Drugo jutro je bil pozvan h knezu, ki ga
je močno pohvalil. Vojaki pa so ves dan v tol-
pah hodili pozdravljat junaka ter ogledovat si
odsekane tri glave. Vsi so glasno občudovali
nenavadno njegovo moč.
»Strašen rabelj ste", so govorili plemiči.
»Znano nam je bilo o vas, da ste hraber vitez,
pa tega le nismo pričakovali, da bi z jednim
mahljejem odsekali tri glave. Tak mahljaj bi
vam mogli celo očaki zavidati".
»Veter tako ne sname čapk, kakor je snel
s pleč te glave!" so dejali drugi.
Vsi so stiskali roko hrabremu vojaku, ki je
stal s pobešenimi očmi veselega lica, kakor de-
vica pred poroko.
»Dobro so se postavili!" je odgovarjal skrom-
no in ponižno.
Okrog šotora je nastajal čedalje večji hrup.
Zagloba, Skretuski in Volodijevski so pozdrav-
ljali prišlece ter pogostili jih s pripovedkami —
ker druzega okrepčila niso več imeli — o ju-
	145	
naškem činu gospoda Podbipete. Naposled, ko
so prišleci jeli že odhajati, prišel je še gospod
Marko Sobieski, starosta krasnostavski, v sprem-
stvu gospoda poročnika Stempovskega. Longin
jim hiti naproti.
„Pri vas je torej danes praznik!" reče So-
bieski, pozdravši Longina.
„Gotovo da, praznik", odvrne Zagloba. Naš
prijatelj je izpolnil danes svojo obljubo".
„Hvala bodi Bogu!" odvrne starosta. „Se-
daj se brž ko ne smemo nadjati, da vas kmalo
pozdravimo s »kosmato roko". Kaj ne? Ali
imate že katero izbrano?"
Gospod Podbipeta se smeja ter zarudi do
ušes.
„Po vašej zmedenosti opažam , da je tako.
Sveta vam je dolžnost skrbeti za to, da ne zibne
vaš rod!" nadaljuje starosta. „Bog daj, da bi
se na vsakem kamnu rodili taki vitezi, kakor
ste vi štirje!"
To rekši začne stiskati rokč hrabrim voja-
kom, ki so bili veseli, da so slišali pohvalo iz
ust Sobieskega, ki je bil zrcalo hrabrosti, časti
in vseh vitežkih čednosti. Bil je pravi Mars,
na katerega so se obilno zlivali darovi Božji.
Svojega brata, poznejšega kralja, je nadkriloval
v vseh rečeh. Sam knez Jeremija je visoko cenil
njegovo hrabrost in vojaške njegove sposobnosti.
Bil je zvezda nenavadne velikosti na obnebju
poljske ljudovlade, toda njeni blesk je po na-
Z ogn. in meč, IV.	10
	146	
redbi Božji prevzel na-se njegov mlajši brat
Janez, in ona je ugasnila prezgodaj ob času
splošne bede.
Naši vitezi so bili močno veseli junakove
hvale. Pa še ni bilo dovolj.
„Dokaj sem že slišal o vas od kneza,"
nadaljuje Sobieski, „kateri vas ljubi nad vse
druge. Ne čudim se torej, da mu služite, ne
brigajoč se za povišanje, katero bi ložje do-
segli v kraljevih praporih".
„Mi vsi pripadamo h kraljevim huzarjem
razun Zaglobe, ki je kot prostovoljec tukaj po
svojem lastnem nagibu", odvrne Skretuski. Da
pa ravno v knezovih vrstah služimo, godi se to
prvič iz ljubezni do kneza, drugič pa radi tega,
ker smo hoteli doživeti pri njem največ vojsk."
„Prav imate. Sploh pa mislim, da bi go-
spod Podbipeta pod nobenim drugim vojsko-
vodjem ne bil našel tako lahko onih treh glav",
odvrne starosta. ,,Kar pa se vojske tiče, smo
je res že vsi siti."
,,Bolj nego kruha," odvrne Zagloba. „Že
od ranega jutra so prihajali k nam s pohva-
lami, nobenega pa še ni bilo, ki bi nas povabil
na kupico žganjice, da-si bi mu bili močno hva-
ležni za to dobro delo".
Po teh besedah Zagloba pozorno pogleda v
oči starosti Krasnostavskemu, ki se prijazno
nasmehne ter dč:
	147	
„Že od včeraj snega dne nisem imel ničesar
v ustih, toda požirek žganjice se bo nemara še
našel v kaki steklenici. Povabim vas torej na
kosilce, gospodje!"
Tovariši so jeli zmerjati Zaglobo za njegove
besede. Poslednji zapazivši svojo napako, se je
opravičeval na vse mogoče načine.
„Saj se nisem vsiljeval," je dejal, „ker bi
bilo tudi nasproti mojej časti; raje svoje dam,
nego bi jemal tuje ... , če nas pa hoče po-
gostiti tako vzvišena oseba, kakor je Sobieski,
bi bilo tudi jako neotesano, ne sprejeti po-
vabila."
„Pojdite torej," odvrne starosta. „Jako
prijetno mi bo, pobesedovati nekoliko z vrlimi
ljudmi. Dokler Kozaki molče, imamo čas. Na
prigrižljaj vas ne vabim, ker sami veste, da je
že za konjsko meso trda. Če nam Kozaki ubi-
jejo kako kljuse, takoj na stotine mož stega
roke po njem. Kar pa se tiče žganjice, imam
je spravljene še dve steklenici, katero za sebe
ne bom shranjeval."
Na tako prošnjo Sobieskega so se naposled
podali vsi v njegov šotor. Naprej pa je hitel
poročnik Stempkovski, da je pripravil nekoliko
suharja in konjetine. Zagloba je postal precej
prav židane volje, opazivši svojo priljubljeno
hrano.
„Kakor hitro nas njegovo veličanstvo kralj
reši oblegovanja, planemo vsi takoj k vozovom
10*
	148	
s hrano, kjer najdemo gotovo dokaj vsakovrstnih
slaščic. Tam vsi raje pasejo svoje trebuhe, nego
bi služili domovini. Tudi jaz bi raje dobro kosil,
nego bojeval se s temi barbari; toda pred kra-
ljevimi očmi se bodo nemara nekoliko krepkeje
potegnili za nas."
„Mi smo si prisegli, da popadamo do po-
slednjega," resnobno odvrne Sobieski. „Tako
tudi učinimo. Hrana nam je že pošla, pa kar
je še hujše, tudi smodnika že primanjkuje. Komu
drugemu bi tega ne povedal, toda vam to smem.
Kmalu bomo imeli samo sablje v rokah, pri-
pravljeni na smrt. Daj Bog, da bi kmalo prišel
kralj — to je še naša poslednja nada. On bi
nam bil že davno pritekel na pomoč, ko bi znal,
v kakem kritičnem položaju se nahajamo, po-
jedajoč poslednje grižljeje konjetine."
„Radi bomo žrtvovali svoje življenje," omeni
Skretuski.
„Ko bi se našel kedo, ki bi naznanil kralju
našo stisko?" reče Zagloba,
„0, ko bi se našel tako vrl človek, ki bi
si upal prikrasti se skozi sovražni tabor, res
bi si pridobil neumrljivo slavo," reče Sobieski.
„Da-si nemara črna vojska še ni zbrana, bi sama
kraljeva navzočnost vtegnila razprašiti vstaj-
nike. Toda kdo bi se lotil tega posla, ko je
Hmelnicki tako zagozdil vsa pota, da niti miš
neopažena ne more priti skozi. Ne, nikakor
ne, očividno nam je vsem namenjena smrt."
	149	
,,Hm! . . . Mahoma mi je šinila v glavo
izvrstna misel," reče Zagloba.
„Kaka? Kaka?" vpraša starosta Krasno-
stavski.
,,Vsaki dan dobimo kako perišče ujetnikov.
Ali bi ne bilo mogoče podkupiti katerega njih? ...
Naj bi se delal, kakor bi bil nam ušel, potem
pa bi odrinil h kralju."'
,,Moram se o tem posvetovati s knezom,"
reče starosta.
Gospod Longin se globoko zamisli, da se
mu je kar čelo nagrbančilo. Naposled dvigne
glavo ter odločno reče:
„Jaz hočem se preriti skozi njihovo šo-
torišče."
Vitezi, slišati te besede, skočijo začudeni
po koncu.
„Vi, gospod, bi si drznili kaj tacega!" za-
kliče Sobieski, ter vdari z roko po mizi.
„Ste li prevdarili, kar govorite?" vpraša
Skretuski.
„Davno sem že mislil na to", odvrne Litvin,
„ker že dolgo se čuje mej vitezi govorica, da je
treba naznaniti kralju revni naš položaj. Davna
sem že premišljeval o tem ter napravil obljubo,
da pojdem, če mi Bog skaže milost, da izpolnim
svojo prvo obljubo . . . Nečimen človek sem;
tudi bi ne bila velika škoda, če me Kozaki ali
Tatarji posekajo na poti".
	150	
»Gotovo vas posekajo!" zakliče Zagloba.
„Saj ste slišali besede gospoda staroste, da je
to očividna smrt!"
„ Tako Je, toda kaj za to, brate?" odvrne
Longin. „Če Bog hoče, mi niti lasu ne skrivijo
na glavi; če me pa ugonobi, da mi v večnosti
za to primerno plačilo".
»Toda ugrabili in mučili vas bodo poprej,
potem še le umorili na najgrozovitejši način. Ali
ste res prišli ob pamet?" zagromi Zagloba.
„Nu, kaj za to! Tudi vkljub vsemu temu
vendar pojdem", odvrne mirno Litvin.
»Ptica ne preleti, vi pa hočete preriti skozi?
Takoj vas ustreli kakor vrabca. Obkopali so nas
kakor jazbeca v jami".
„A jaz vendar pojdem", ponovi Longin.
»Dolžan sem Bogu hvaležnost, ker mi je dovolil
izpolniti obljubo".
»Vidite ga no!" reče obupno Zagloba. »O
moj Bog! Ukažite si raje kar tukaj odsekati
glavo ter jo vstreliti iz topa čez sovražnikov
tabor; samo na ta način bi vtegnili priti mimo".
»Saj mi dovolite iti, gospodje", reče proseč
Litvin ter sklene roke.
»O ne! ne pojdete sami. Tudi jaz pojdem
z vami", reče Skretuski.
„Nu, takrat pojdem tudi jaz!" dostavi Vo-
lodijevski, udarši z rokč po sablji.
»Oh, naj vaju ubijejo kroglje!" zakriči Za-
globa. »Premalo jima je še krvi, premalo ena
	151	
smrt, premalo krogelj! . . . Brž ko ne yama že
preseda življenje! .. . V takem slučaju pa idite,
I mene pa pustite na miru . . . Naj vas tam sku~
I paj pobijejo ..."
Po tek besedah Zagloba kakor blazen začne
begati po šotoru. „Bog me kaznuje!" mrmra,
„ker sem se pridružil takim veternjakom!" »Na-
posled se vstavi pred Skretuskim, položi roki
križem na hrbtu ter jezno ga gledajoč, reče:
„Kaj sem vam učinil, da me preganjate?"
„Bog obvarji! ... S čim naj bi vas pre-
ganjali ?"
„S tem, da si gospod Podbipeta izmišljuje
take reči, ki jih ni moči izvršiti. Od onega časa,
ko je obglavil tri največe turške bedake, postal
je sam četrti ..."
»Grdo je slišati!" seže mu v besedo Litvin.
„Njemu se tudi ne čudim, pa tudi temu ne",
nadaljuje Zagloba, pokazavši na Volodijevskega.
„On lahko skoči Kozaku za golenico, ali pa se
kakor bodeč zapiči v,pasji rep ter izmej vseh
najlože prerije skozi. Čudim pa se vam, gospod.
Namesto, da bi ju svarili pred nevarnostjo, jima
še prigovarjate, pa še sami hočete iti ž njima . . .
Vi nas vse izpostavljate očitnej pogubi! . . .
Pfuj! . . . Nikdar bi ne bil pričakoval kaj ta-
kega od častnika, katerega smatra knez za raz-
umnega moža".
„Kako, vae štiri?" vpraša začuden Skre-
tuski. »Nemara tudi vi hočete? ..."
	152	
„Gotovo, da tudi jaz!" zakriči Zagloba ter
se udari s pestjo ob prsi. »Če se le jeden od
vas gane z mesta, pojdem gotovo tudi jaz. Naj
se razlije moja kri na vaše glave . . . Imel bom
vsaj drugokrat za pouk, koga si naj poiščem za
prijatelja".
„Oj, da bi vas! . . ." zakliče Skretuski.
Tovariši ga začnejo po vrsti objemati, toda
Zagloba se še vedno srdi in obrača od njih.
»Pojdite strani!" je dejal, „z vašimi jude-
ževimi poljubi".
Na nasipu so se jeli glasiti topovi in puškini
streli.
,.Ali hočete sedaj iti? Idite no! . . ." reče
Zagloba zlovoljno.
„To je navaden strel", omeni Skretuski.
»Navaden strel?" reče oponašljivo plemič.
»Vam je mar še tega premalo! Polovico vojske
je že popadalo od te navadne streljbe, vi pa še
vihate nos, kakor bi bila samo igrača".
»Pomirite se, gospod", reče Podbipeta, „ne
vznemirjajte se po nepotrebnem . . ."
»Molčite raje, štrkljač!" zarohni nanj Za-
globa. »Vi sami ste krivi vsega. Vi ste si iz-
mislili to bedasto podjetje, če ni bedasto, pa sem
jaz bedast!"
»A jaz vendar pojdem!" odvrne Longin, »ko
bi bilo še tako neumno".
»Pojdete, pojdete, in vem zakaj! ... Ne
prištevajte se več k junakom, ker vas vsi po-
	153	
znamo. Vi bi raje prej ko mogoče prišli iz na-
šega taborišča . . . Mislite si, da ste najbolji
mej vitezi, pa ste le prava vlačuga, ki trži s
čednostjo! Pfuj! Greh pojde z vami! ... Ne
mudi se vam h kralju, marveč razgrajati hočete,
kakor konj na stepi! . . . Vrl vitez tak, ki trguje
sč svojo nedolžnostjo . . . Samo pohujšanje in
nič druzega! ..."
„Grdo je slišati!" zakliče Longin, mašeč
si s prsti ušesa.
„Jenjajte se prepirati!" vmeša se Skretuski.
„Raje prerešetajmo nekoliko to stvar".
„Za Boga, pomirite se!" reče Sobieski, ki
je čudeč poslušal ta njihov prepir. „Vse je lepo,
vrlo lepo, toda brez knezove vednosti se ne mo-
remo lotiti ničesar. Vi gospodje ste v službi ter
morate slušati povelja. Knez je nemara doma.
Idimo k njemu, da čujemo, kaj poreče na naš
predlog".
„Bavno to, kar sem rekel jaz!" odvrne Za-
globa, in nada mu razjasni obličje.
„Pojdimo brez odlašanja".
Vsi so šli iz šotora na majdan proti kne-
zovemu šotoru, spotikajoč se potoma ob kupe
krogelj in bomb, ki so ležale na nasipu. Mej
temi kupi so ležala trupla ubitih vojakov, s ka-
terih so tovariši slačili obleko. Majdan je bil
videti kakor jedna sama razvalina, razoran s
krogljami in poteptan s konjskimi kopiti, da nisi
opazil na njem niti biljke trave. Konjskega trupa
	154	
nisi ugledal nikjer, ker so takoj vsakega konja
porabili vojaki v hrano. Glad in nasledki vojske
so bili videti pri vsakem koraku. Nehote ti je
sililo na misel, kaj se zgodi s temi zmagovalci,
ko ne bodo konjskega mesa, niti koščeka suharja
več imeli? ..."
»Poglejte jih samo", de starosta Krasno-
stavski, „kako slabo izgledajo. Čas je že, da
se to sporoči kralju".
»Revščina že dolgo kaže zobe, kakor gladen
volk", odgovori mali vitez.
»Kaj bo, ko povžijemo vse konje?" vpraša
Skretuski.
Tako se razgovarjajoč, dospo h knezovemu
šotorišču", ki je bil na desnej strani nasipa, pred
katerim je stalo nekoliko jezdecev, ki so razna-
šali povelja po taboru. Svoje konje so krmili z
zdrobljenim povojenim konjskim mesom mesto
ovsa, zato so tudi besno skakali skoro ne doti-
kajoč se zemlje. S to krmo so krmili tudi vse
druge taboriščne konje, da so kakor hipocentavri
drvili v boj, kakor levi.
»Ali je knez doma?" vpraša starosta jezdece.
»Gospod Prijemski je pri njem", odvrne
jeden vojakov.
Starosta vstopi prvi, še oglasiti se ni dal
poprej. Naši znanci pa obstanejo pred šotorom,
dokler se ne odgrne preproga in pokuka skozi
njo glava Prijemskega.
	155	
»Knez želi vas takoj videti", reče,
Zagloba stopi v šotor jako dobre volje. Na-
dejal se je, da jim knez ne bo pustil podati se
v gotov pogin. Toda močno se je zmotil.
»Starosta Krasnostavski mi je pravil", reče
knez, „da ste sklenili, da pojdete iz tabora;
hvaležno sprejmem vaš predlog. Za domovino
človek nikdar ne žrtvuje preveč".
»Prišli smo samo prosit dovoljenja", odvrne
Skretuski, »ker vi, svitli knez, sami ste zapo-
vednik našega življenja".
„Torej vsi štirje hočete iti?"
»Vaša knežja svitlost!" reče Zagloba. »Oni
hočejo iti, jaz ne. Nisem prišel sčm hvalit svojih
zaslug, če pa jih omenjam, se zgodi le radi tega,
da bi si vi, svitli knez, ne mislili, da sem kak
plašljivec. Oni vsi so vrli junaki, pa tudi Burlaj
je bil hraber vojak — da zamolčim druga svoja
odlikovanja — zato mislim, da nisem manj vre-
den od drugih. Pa med hrabrostjo in blaznostjo
je velik razloček. Kril nimamo, po zemlji pa
gotovo ne dospemo".
»Vi torej ne pojdete?" vpraša knez.
»Rekel sem, da nočem iti, nisem pa dejal,
da ne pojdem. Ker me je Bog že kaznoval, da
moram biti v njihovej družbi, pa hočem vztra-
jati v njej do smrti. Če nam bi postalo tesno,
pa jim vtegne še prav priti Zaglobova sablja.
Ne morem pa umeti, zakaj je potrebna smrt
nas vseh štirih, in prepričan sem, da jo blago-
	356	
voli vaša knežja svetlost odvrniti od nas, ne davši
dovoljenja za neumno podjetje".
„Vrl tovariš ste", odvrne knez, „in lepo je
za vas, da nočete zapustiti svojih prijateljev;
pa s6 svojim zaupanjem ste se vendar ukanili,
ker hvaležno sprejmem vašo žrtev".
-Crknil je pes!" zamrmra Zagloba ter one-
moglo pobesi roke.
V tem trenutku kaštelan belzki, gospod
Firlej, stopi v šotor.
„Svitli knez!" reče. „Moji ljudje so vjeli
nekega Kozaka, ki pravi, da se na noč priprav-
ljajo na napad".
„To mi je že znano", odvrne knez. „Vse je
že pripravljeno, samo novi nasip še ni popolnoma
vtijen".
„Nasip je že gotov".
»Toliko bolje; na večer se preselimo".
Obrnivši se k vitezom, pa dostavi:
„Po napadu, če bo noč temna, se lahko po-
daste na pot".
„Kako P" vpraša Firlej. „Ali nemara, svitli
knez, pripravljate kak izlet?"
»Izlet pojde svojo pot", odvrne knez. „ Jaz
sam ga bom vodil. Toda mi govorimo o nečem
drugem. Ti gospodje nameravajo preplaziti se
skozi sovražnikovo taborišče, da bi naznanili
kralju našo stisko".
Kaštelan se začudi, odpre široko oči ter po
vrsti pogleda viteze.
	157	
Knez se zadovoljno nasmehne. Rad je imel,
če je kdo občudoval njegove vojake.
„Ali so res še tako vrli ljudje na svetu!"
zakliče Firlej. Bog vas spremi; ne bom vas od-
vračal od vašega podjetja".
Zagloba je zardel jeze, toda ni rekel nič,
le sopihal je kakor medved. Knez se zamisli
nekaj časa, naposled reče:
„Nočem zlorabiti vašega življenja, tudi ne
pustim, da bi šli vsi naenkrat. Najpoprej pojde
jeden sam; če ga umorč, gotovo ne bodo zamu-
dili se s tem pohvaliti, kakor so to storili enkrat
z jednim mojim služabnikom pri Levovu. Ako
ubijejo prvega, pojde drugi in tako dalje. Toda
nemara dospe srečno prvi, zato nočem izpostav-
ljati drugih v nevarnost".
„ S vi tli knez ..." hoče govoriti Skretuski.
„Taka je moja volja in povelje", odvrne
odločno knez. „Da pa se ne boste prepirali, naj
gre prvi oni, ki se je prvi ponudil".
„Torej jaz?" zakliče Longin s plamtečim
licem.
„Danes večer po napadu, če bo noč za to
primerna, se lahko podaste na pot. Pisem ne
bom pošiljal; kar tukaj vidite, to povejte kralju
ustmeno; le prstan naj vam bo v znamenje, da
sem vas jaz poslal".
Podbipeta je vzel prstan ter se priklonil
knezu, ki ga je prijel za glavo, držal nekaj
časa in poljubivši ga, dejal:
158
1
„Tako dragi ste mojemu srcu, kakor moj
lastni brat. . . Naj vas varuje Kraljica nebeška,
in angelj varih naj vas spremlja, moj hrabri
vitez. Amen!"
„Amen!" ponovč navzoči.
Knezu so igrale solze v očeh. Bil je res
pravi oče vsem svojim vojakom; tudi ostali to-
variši so jokali. Duša gospoda Podbipete pa je
kar trepetala vsled veselja in upanja na bližnjo
žrtev.
„Zgodovina bo pričala o vas!" zakliče Firlej.
„Ne nam, ne nam, marveč svojemu imenu
daj čast, o Gospod!" reče knez.
Vitezi otidejo iz šotora.
„Pfuj!" pljune Zagloba. „Zdi se mi, da
imam pelin v ustih ... A oni tam neprestano
streljajo, da bi jih strela postreljala!" je nada-
ljeval, pokazavši na kadeč se kozaški nasip.
„Oj, težavno je živeti na svetu! . . . Gospod
Longin, torej vendar otidete naposled! . . . Ne-
beški angelji naj vas varujejo!"
„Sedaj pa se moram posloviti z vami", reče
Podbipeta.
„Kako ?" Kam ste namenjeni ?" vpraša Za-
globa.
„K duhovniku Muhoveckemu, k spovedi,
brate. Treba je očistiti grešno dušo".
S temi besedami se Podbipeta z urnimi ko-
raki napoti v grad. Ostali tovariši pa se podajo
k nasipu.
	159	
„Nisem se nadejal, da me bo premagala
taka žalost", reče Zagloba. „Vedno me nekaj
žgeče pod srcem. Zares, takega človeka niti z
lučjo v roki ne najdeš! . . . Mislil sem, da bo
kaštelan belzki ohladil njegovo vnemo; pa ga
je še le spodbadal! . . . Zlod je prinesel tega
krivoverca! . . . Zgodovina — pravi — bo pi-
sala o vas! . . . Naj o njemv samem piše, pa
ne na kožo gospoda Longina. Čemu neki on sam
ne gre ? , . . Po šest prstov ima na nogah, kakor
kalvin, torej bi še lože hodil. . . Duhovnik Žab-
kovski ima brž ko ne prav, ko prerokuje, da
se bliža konec syeta . . . Počijmo si, gospodje,
nekoliko na nasipu, potem pa pojdimo v grad,
da prebijemo poslednje minute v družbi z našim
prijateljem".
Toda gospod Podbipeta je po spovedi sprevel
ves čas v molitvi ter se prikazal še le na večer
pri napadu, ki je bil jeden najgroznejših, zlasti
radi tega, ker so Kozaki jeli napadati ravno
takrat, ko so se topničarji selili na novo izkopani
nasip. Nekaj časa se ti je zdelo, da perišče Po-
ljakov podleže navalu dve sto tisoč mož bro-
ječe armade Hmelnickega. Poljski polki so se
tako zmešali s sovražnikovimi, da je bilo tem
težavno ločiti sovražnika od domačina. Trikrat
so se grozno zaleteli skupaj. Hmelnicki je napel
vse svoje moči, da bi premagal Poljake. Kan
in lastni njegovi polkovniki so mu javili, da ima
biti to poslednji napad, da odslej bodo samo z
	160	
gladom stiskali obležence. Toda po treh urah
so bili odbiti vsi veči in manjši naskoki, z ve-
likimi zgubami za Kozake. Čula se je celo go-
vorica, da je okolo štirdeset tisoč sovražnikov
padlo v tem boju. V resnici je bil to jako grozen
napad, za katerim je sledila le še neprestana
streljba.
Neutrujeni Jarema je takoj po napadu peljal
vojake na izlet, čegar konec je bilo novo pora-
ženje sovražnika ; potem pa je nastala splošna
tišina.
Noč je bila topla, toda mračna. Štiri temne
postave so se pomikale tiho in previdno k vshod-
nemu koncu nasipa. Bili so naši znanci: Pod-
bipeta, Volodijevski, Skretuski in Zagloba.
»Oglejte samokres", reče Skretuski, „če ni
smodnik vlažen. Dva polka bosta stala priprav-
ljena vso noč. Kadar vstrelite, priskočimo vam
na pomoč".
»Temno je kakor v vreči", omeni Zagloba.
»Je še bolje", odvrne Longin.
»Tiho no!" zašepeta Volodijevski. »čujem
neki šum".
»Ranjenci tako hrope ..."
»Da bi le srečno dospel do hrastičja ..."
»Bog, o Bog!" vzdihne Zagloba kakor mrz-
ličen.
Čez tri ure se bo svitalo".
»Menda je že čas!" reče Longin.
	161	
»Čas, čas!" ponovi Skretuski z zamolklim
glasom. »Idite z Bogom!"
„Z Bogom! Z Bogom!"
»Ostanite zdravi, moji bratje! Odpustite,
če sem katerega s čim razžalil".
„R*zžalili? Vi razžalili? O Bog!" vzklikne
Zagloba. planivši mu v naročje.
Vsi po vrsti objamejo Longina. Nastopi tre-
nutek, ki je pretresal vitežka srca. Samo gospod
Longin je bil miren, dasi ganjen.
»Ostanite zdravi!" reče še enkrat ter pri-
bližavši se na kraj nasipa, zdrkne po njem
navzdol . . . Čez malo časa se prikaže na drugej
strani rova, ter še enkrat pomigne tovarišem z
roko v slovo — na to zgine v nočnej temi.
Mej Žalosticami in cesto iz Višnjevca je
rastlo precejšnje hrastovo grmičje, presekano s
poprečnimi lokami ter segajoče k staremu, go-
stemu in temnemu lesu; tje se napoti Podbipeta.
Pot je bila močno nevarna. Če si hotel priti
k hrastičju, moral si mimo vsega kozaškega ta-
borišča ; gospod Longin si je nalašč izbral to
pot; okrog taborišča je kretalo vso noč naj ved
ljudi, in straže so tukaj najmanj pazile na mimo
gredoče. Sicer so tudi po vseh drugih potih,
jarkih, goščah in stezah bile nastavljene straže,
katere so često obiskovali esavli, stotniki, pol-
kovniki, da, celo sam Hmelnicki. Na prehod
preko travnikov poleg G-nezne pa ni bilo niti
Z ogn. in meč. IV.	11
	162	
misliti, ker so culi tatarski konjarji po dnevu
in po noči pri konjih.
Noč je bila topla in tako temna, da za deset
korakov nisi razločil človeka od teme. Ta oko-
liščina je jako ugajala Longinu; hoditi je moral
počasi in previdno, da ni padel v kako jamo ali
jarek, katerih je bilo vse polno.
Kmalo dospe k staremu poljskemu nasipu,
katerega so zapustili prejšnji dan. Preplezavši
čezenj, poda se dalje h kozaškemu taborišču.
Bližnji kozaški nasip je bil prazen. Knezovi
jezdeci so odpodili ž njega Kozake, ki so popa-
dali ali pa zbežali v taborišče. Longin se spo-
takne vsaki hip ob trupla; semtertja je kak
slab jek ali vzdihljaj javljal, da se ranjenci še
borč s smrtjo.
Longin je jel moliti za duše pomorjenih ter
šel dalje. Šum poljskega tabora je ostal daleč
za njim ter naposled umolknil popolnoma. Vstavi
se za trenutek ter se ozre.
Pa nič ni mogel opaziti. V poljskem taboru
ni bilo videti ognjišč; samo v jednem oknu v
gradu je brlela medla luč, enaka zvezdi, ki jo
zakrivajo časih oblaki, ali žuželki kresnici, ki
sveti in gasne zaporedoma.
„Bratje moji, ali se vidimo kedaj?" misli
Podbipeta.
Tuga mu prevzame srce, da komaj diha.
Tam, kjer brli ona bleda luč, tam so domačini,
so srca bratovska; tam ga ljubijo, tu pa je le
163
noč, puščava tema in trupla pod nogami, tam
spredaj pa taborišče krvoželjnikov in vragov.
Naval tuge je postal tako težak, da je celo duša
jela v njem omagovati.
V temi ga je jel obletavati nemir ter šepe-
tati mu na uho: „Ne prideš, nemogoče je! Vrni
se, še je čas! Daj znamenje s samokresom in
ves polk vojakov ti pridrvi naproti. Skozi ta
tabor ne pride nihče".
„V imenu Očeta, Sina in svetega Duha!"
pokriža se Longin. „To so samo peklenščkove
skušnjave. Pripravljen sem na smrt; kaj hujšega
pa me ne more doleteti . . . Satan me skuša,
uporabljajoč v svoj prid nočno temo. Jaz si naj
nakopljem na glavo to sramoto? .. . Nikdar!..."
In z razprostrtimi rokami je šel dalje.
Mej tem mu znovič prileti na ušesa šum,
ne dovolj razločen, toda grozen, podoben medve-
dovemu godrnanju, ki se čuje časih v temnem
gozdu. Pa nemir je že zapustil Longinovo dušo;
tuga ga je nehala tlačiti. Ne zmeneč se za te
glasove, reče si odločno :
„A vendar pojdem".
Čez malo časa je bil na onem bojišču, kjer
je knezova konjiča razbila prvega dne Kozake
in janičarje. Pot je bila tu že ravnejša brez
jarkov in jam; tudi mrtvece so Kozaki že za-
kopali. Tu je postalo tudi nekoliko jasneje, ker
ni bilo predmetov, ki bi zakrivali ravan.
11*
Šel je torej urno brez ovir in že se mu je
zdelo, da je prišel vštric kozaškega taborišča,
ko zasliši nov hrup. dokaj razločnejši od po- ,
prejšnjega.
„Brž ko ne so kozaške straže!" misli, ter
gre naprej.
Glasovi postajajo vedno razločnejši. Gospod
Longin skoči urno na stran in otipavši z nogami
neko jamo, se vleže na tla ter duši sapo, držeč
v roki samokres.
Straža na konjih se mu približa; bilo pa je
tako temno, da ni mogel prešteti jezdecev, dasi
je razločno slišal vsako njihovo besedo.
„Njim je težko, pa tudi nam ni lahko", reče
nekdo z zaspanim glasom. „Koliko dobrih mo-
lojcev že pokriva črna zemlja! . . ."
„0 Bog!" zakliče nekdo drugi. »Pravijo,
da je kralj že blizo! Kaj bode z nami?"
„Kan se je razsrdil na našega batka in Ta-
tarji groze, da nas vzamejo v plen, če Lahov
ne dobe".
„In na pašnikih se bijejo z našimi. Batko
Hmelnicki je prepovedal hoditi v koš (tatarski
tabor). Kdor tje zajde, se več ne vrne".
,,Govore, da je mej kramarji več preoble-
čenih Lahov ... Ko bi bil že enkrat konec te
vojske! . . ."
,,Nam je sedaj huje, nego je bilo kedaj
poprej".
	165	
»Kralj ni več daleč in pri njem cela tolpa
Lahov; to pa je še najhujše".
„0, o! Hej, lahko bi sedaj sladko spal na
Siču; tukaj pa se bij, kakor volk".
j,Tukaj bržkone ne manjka volkov, ker konji
tak6 hropejo".
Glasovi so se vedno bolj in bolj oddaljevali
ter naposled popolnoma utihnili. Tudi gospod
Longin se je dvignil ter šel naprej.
Droban dež je začel škropiti, zato je po-
stalo še temneje.
Na levej strani gospoda Longina se v da-
ljavi zablišči ogenj, potem drugi, tretji, deseti.
Sedaj je bil prepričan, da je popolnoma vštric
sovražnikovega tabora.
Ognji so le slabo goreli. Brž ko ne so vsi
spali v taboru, ali pa pili žganjico ter priprav-
ljali zaiutrek za prihodnje jutro.
„Hvala Bogu, da sem odrinil po napadu",
misli si Longin. „Sedaj počivajo; lahko brez
skrbi nadaljujem svojo pot".
Komaj mu je spreletela ta misel po glavi,
že zasliši v daljavi zopet konjski topot. Pribli-
žala se je druga straža, ki je šla tako tesno
mimo njega, da ga je skoraj dobila pod konje.
Na srečo se ga konji niso vstrašili in Longin
je mirno nadaljeval svojo pot.
Na prostoru, dolgim kakih tisoč korakov,
je srečal še dve taki straži. GoBpod Longin je
bil močno vesel, da ni naletel na pešhodeče
	166	
straže, ali na one razstavljene pred taboriščem, ki
so podajale poročila jezdecem.
Toda njegova radost ni trajala dolgo. Ko-
maj prestopi še nekoliko korakov, zaguga se
pred njim neka črna senca. Dasi gospod Lon-
gin ni bil plašljiv, vendar so mu mravljinci za-
gomazeli po hrbtu. Umakniti in skriti se, bilo
je že prepozno. Senca se je zganila, očividno
ga je zapazila.
Nastal je trenutek pomisleka, kratek kakor
vtrinljaj.
„Vasil, ali si ti?" vpraša zamolkli glas.
„Jaz!" odvrne tiho Podbipeta,
„A žganjico imaš?"
„Imam".
„Daj sem".
Gospod Longin se približa.
„A kaj, da si tako neznansko visok?"
vpraša oni glas, trepetajoč strahu.
Naglo se je nekaj zagugalo v temi in za-
molklo: „Gosp . . .!" se je izvil iz stražnikovih
nst, potem se je slišal še nekak tresk in lom-
ljenje kosti in jedna postava je težko padla
na tla.
Longin je nadaljeval svojo pot, kakor bi
se ne bilo nič zgodilo. Ni pa šel po dosedanji
črti, ker je bilo brž ko ne razstavljeno tukaj
največ straž. Pomakne se toraj bliže k taboru,
hoteč priti skozi mej vedetami, stražami in ta-
boriščem. Kozaški tabor je bil oddaljen samo za
J 67
kaka dva streljaja, in čudna stvar, kolikor bolj
se mu je umikal, toliko bolj se mu je bližal.
Pokazalo se je tudi, da niso vsi spali v ta-
boru. Pri slabo brlečih ognjih je opazil sedeti
vojake, in Longin se je na vso moč trudil, da bi
se umaknil tem ognjiščem.
S početka so ognjišča bila na desnej strani;
naglo pa jih opazi tudi pred seboj. Kozaški
tabor, tatarski koš in stanišča prostakov so se
raztegala pred njim, obkoljajoč kakor prstan
ves Zbaraž. Toda sredi tega prstana so vedno
hodile straže, ki so zabranjevale vhod v taborišče.
Položaj gospoda Longina je bil jako kritičen.
Imel je samo dvoje na izbir: ali preriti se mej
vozovi, ali poiskati druge poti mej Kozaki in
Tatarji. Drugače bi vtegnil tavati tu okrog do
svita, ali pa bi se moral umakniti nazaj v Zbaraž;
pa tudi na tej poti bi vtegnil priti stražam v
roke. Premišljajoč nekoliko, sklene iskati prehoda
mej vozovi, da bi se tu prikradel na drugo stran
taborišča; radi tega se je zopet približal taboru.
Bleski ognjišč so ga sicer mogli izdati, toda od
druge strani mu je hodila svetloba močno prav,
ker v temi bi ne bil mogel videti voz, niti najti
poti mej njimi.
Minilo je četrt ure. Naposled je našel tako
pot, ki se je raztegala kakor črni pas med vo-
zovi. Na njej ni bilo ognjišč, torej brž ko ne
na njej ni bilo Kozakov, ker je bila namenjena
	168	
le za jezdece. Gospod Longin se vleže na trebuh
ter začne plaziti po tleh kakor kača.
Minilo je pol ure, on je še vedno tiho ple-
zal in molil ob enem, izročivši se popolnoma v
varstvo Božje. Na obeh straneh je bilo vse tiho
in mirno. Naposled se prikaže pred njim ono
črno grmičje, za katerim se je raztegal gozd po-
polnoma do Toporova. Za gozdom je bil kralj;
tam ga je čakala rešitev in slava; zasluga pred
Bogom in pred ljudmi. Kaj so značile one tri
glave pred takim velikanskim činom".
Gospod Longin je dobro poznal to razliko;
ni pa se ponašal ž njo, marveč se razjokal ve-
selja kakor dete
Na to se dvigne ter nadaljuje svojo pot.
Mej tem je začel škropiti dež, ki je s svojim
šumom glušil njegove stopinje po grmičju. Gospod
Longin je meril sedaj dolge korake kakor velikan.
Vozovi so ostali daleč zadej in grmičje se mu
je urno bližalo. Ž njim vred se je bližala tudi
rešitev.
Naposled dospe v goščavo. Pod hrastovim
listjem je bilo še temneje, nego na planem. Za-
pihljal je hladen vetrič ter gugal listje na vejah,
da je šumelo, kakor da moli molitev: „Veliki
in dobrotljivi Bog, ohrani tega viteza, ker je
tvoj služabnik, zvest sin te zemlje, na katerej
smo mi zrastli, Tebi na slavo!"
Gospod Longin se je mej tem oddalil že
za poldrugo uro od poljskega tabora. Pot mu
	169	
je zalival čelo, ker je postal zrak nekako soparen,
kakor pred bližajočo se nevihto. Pa on le gre
naprej, ue maraje za nevihto, ker mu v srcu
prepevajo angelji. Mej tem tudi hrastičje po-
staja redkejše, pred njim se prikaže loka. Hra-
stovo listje je močneje zašepetalo, kakor bi ho-
telo reči: „Ostani tukaj, ker tu je varnejše!"
Toda vitez nima časa zmeniti se za to ter na-
daljuje svojo pot na odprto loko, sredi katere
stoji osamljen hrast. Longin se poda naravnost
k njemu.
Naglo pa se izpod širokih hrastoyih vej
vsuje nanj, kakor izpod zemlje, kakih dvajset
črnih bitij, ki se mu urno bližajo.
„Kdo si? Kdo si?" čujejo se vprašanja v
nerazumljivem jeziku. Kmalo spozna Tatarje, ki
so tu pasli konje ter se skrili pod hrast pred
dežjem.
V tem trenutku je rdečkast blisk osvetlil
hrast, loko in Tatarje. Strašen krik se razleže
po ozračju, ob enem pa se tudi začne strašna
borba.
Tatarji planejo na Longina kakor volkovi
na jelena ter ga zgrabijo z močnimi rokami. Toda
Longin se je samo stresel, in vsi napadniki od-
lete od njega, kakor odpade zrelo sadje z dre-
vesa. Na to pa vzame svoj velikanski meč ter
začne udrihati ž njim na desno in levo; zasliši
se stok in tuljenje ter vpitje na pomoč. Tiha
__170__
loka je zahrumela z vsemi glasovi, kolikor jih
sploh more priti iz človeškega grla.
Tatarji znovič planejo po njem; toda mej
tem se je vstopil za hrast, da je imel hrbet za-
varovan ; one pa, ki so se mu bližali od spredaj,
je odbijal z vdarci svojega groznega meča. Kakor
bi trenil, je ležalo pred njim vse polno trupel;
drugi napadniki, navzeti strahu, so kričaje zbežali.
„Čudo! Čudo!" seje razlegalo divje tuljenje.
Nenavadni ta krik ni ostal brez odmeva.
Ni minulo pol ure, in na loki je zagomazelo vse
polno pešcev in jezdecev. Prihiteli so Kozaki
in Tatarji s kosami, drogi, loki ter gorečimi
bakljami. Vprašanja se jamejo križati in prele-
tavati od ust do ust: „Kaj je? Kaj se je zgo-
dilo?" — „Čudo! Čudo! . . . Jeden Lah je pobil
toliko naših vojakov! Ubijte ga! . . . Vjemite
ga živega!"
Podbipeta je ustrelil dvakrat iz samokresa,
pa gorje! tega strela niso mogli slišati tovariši
v poljskem taboru.
Tolpa se približa v polukrogu k Longinu,
stoječemu pri drevesu. Naposled se zasliši povelje:
„Vjemite ga!"
Vse, kar je bilo živega, plane nanj; krie
utihne. Začne se pravo klanje in čul si samo
kratko stokanje. Čez pet minut je Longin sam
stal pod hrastom. Pred njegovimi nogami je ležal
cel kup trupel, zvijajočih se v smrtnih težavah.
171
„Vrvi! Vzemite vrvi!" se čuje povelje, in
mahoma nekaj jezdecev skoči po dolge vrvi, s
katerimi so hoteli privezati Longina k drevesu.
Toda gospod Longin mahne z mečem, in moža-
karji, ki so držali vrv, padejo na tla. Ravno
tako je spodletel poskus Tatarjem.
Videti, da borilci v prevelikej tolpi le ovi-
rajo drug druzega, skoči nekoliko pogumnih No-
hajcev, ki so hoteli orjaka živega vjeti, pa jih
podere, kakor mrjasec besne pse. Široko hra-
stovo deblo je zaslanjalo viteza, kdor pa se mu
je bližal od spredaj, je poginil, ne imajoč časa,
da bi zakričal. Zdelo se je, da narašča nadčlo-
veška moč gospoda Longina z vsakim trenutkom.
Naglo pa se okrog hrasta začne razlegati nekako
divje „ ukan je:"
„Uk! Uk!"
Toda pri pogledu na lok in strele, katere
so mu jeli sipati pred noge, je Podbipeta spoznal,
da zanj ni več rešitve, da se mu bliža zadnja
ura, jel je moliti litanije prečiste Device.
Nastane tišina. Tolpa pridržuje sapo, pri-
čakuioč, kaj se bo zgodilo.
Prva pšica zažvižga, ko je gospod Longin
molil: »Mati Odrešenika!" ter otrla mu senci.
Druga pšica je zažvižgala, ko je molil: »De-
vica pohvaljena!" ter obtičala mu v rami.
Besede litanij so se mešale s sičanjem pšic.
Ko je gospod Longin izgovoril: »Zvezda
jutranja", tičale so mu pšice že v vsem telesu . . .
172
Kri mu je zalivala senci in oči, da je gledal ka-
kor skozi meglo. Čutil je, da oslabeva, da se
nogč tresejo pod njim; glava se mu pobesi na
prsi. Naposled poklekne.
Potem na pol ječaje izreče gospod Longin
besedi: „Kraljica angeljev!" to so bile njegove
poslednje besede na zemlji.
Nebeški angelji so vzeli njegovo dušo ter
jo položili, jasno kakor biser, k nogam »kraljice
angeljev".
VII.
Druzega jutra sta Volodijevski iu Zagloba
stala mej vojaki na nasipu ter pozorno gledala
v kozaški tabor, od koder se je bližala drhal
prostakov. Skretuski pa je bil na posvetovanju
pri knezu.
„To nam ne obeta nič dobrega", reče Za-
globa, pokazavši na črne trope, ki so se valile
k nasipu kakor oblak. Brž ko ne se zopet pri-
pravljajo na napad, nam pa se roke nočejo več
prav gibati".
„Pri belem dnevu, v takem času napad —
to je nemogoče", odvrne mali vitez. »Ničesar
ne bodo opravili, k večjemu če zasedejo naš
včerajšnji nasip, kjer bodo potem streljali od
jutra do večera ..."
»Dobro bi bilo jih preplašiti s topovi".
173
„Smodnik nam že hodi pičlo", odvrne Vo-
lodijevski. „Pri takej uporabi, kakor je bila do-
slej , ga za šest dni ne bo zadosti. Toda mej
tem časom tudi kralj pride".
„Naj se zgodi, kar hoče, samo da bi bil le
naš revni Longin srečno prebredel to čredo ko-
štrunov. Vso noč nisem zatisnil očesa; le nanj
sem mislil; in ko sem nekoliko zadremal, videl
sem ga v takej stiski, da mi je pot kar curkoma
kapal s čela. Najboljši človek je! ... Tak-
šnega ne najdeš v vsej ljudo vladi ..."
„A zakaj ste mu vedno nagajali?"
„Zato. ker imam jezik bolj umazan nego
srce. Pa ne spominjaj me tega, prijatelj! Moje
srce se že brez tea:a zaliva s krvjo, mojo dušo
prevzema nemir; Bog obvarij, da bi se mu bilo
pripetilo kaj slabega, vest bi me pekla do smrti".
„Tako zelo pa se ne vznemirjajte, gospod!
On se nikdar ni jezil na vas. Večkrat sem ga
slišal reči: „Usta vaša so grda, pa srce imate
zlato".
„Bog mu daj zdravja, vrlemu prijatelju!
Res, da ni znal prav gladko govoriti, toda to
hibo je nadomeščal s stoterimi drugimi čed-
nostmi. Kaj misliš, prijatelj, ali je srečno do-
spel skozi?"
„Noč je bila temna in sovražnik po napadu
grozno utrujen ... Še pri nas ni bilo dobre
straše, toliko slabeje je bilo še pri njih! . . .
Gotovo so vsi smrčali, ko se je plazil skozi".
174
„To mu je bilo gotovo po godu . . . Prosil
pa sem ga, naj skrbno povprašuje po našej kne-
ginjici, če je nemara niso kje videli. . . Jaz si
sploh mislim, da jo je Redzijan srečno pripeljal
h kraljevej vojski . . . Gospod Longin si gotovo
ne bo dal počitka, marveč se kmalo vrne sem
s kraljem. Gotovo borno kmalo kaj čuli o njej..."
„Zaupam v bistroumje Redzijana in se na-
djam, da jo je gotovo rešil. Res bi ne preživel
tega, ko bi jo bila zadela kaka nova nesreča.
Dasi jo le malo poznam, toda prepričan sem, da
ne bi mogel bolj ljubiti sestre, ako bi jo imel".
„Tebi je sestra, meni pa hči ... Od teh
skrbi se mi bržčas popolnoma pobeli brada, srce
pa razpoči žalosti. . . Komaj se vtegneš v koga
zaljubiti — glej — že ga izgubiš, ti pa sedi,
obupuj, premišljuj in vznemirjaj se pri svojem
gladnem želodcu, pri luknjastej čapki, ki ne po-
kriva več tvoje pleše na glavi, niti jo varuje
dežja. Psom se godi sedaj v ljudovladi bolje,
nego plemstvu. Čas bi že bil preseliti se v boljši
svet. Kaj ne?"
„Večkrat sem že mislil, ali bi ne bilo bolje
povedati o njej vse Skretuskemu; pa ker on sam
le molči, tudi za-me ni bilo prilično, ga spomin-
jati na njo. Če se je pripetilo, da se je kedo
spomnil kneginjice v njegovej navzočnosti, se je
vsigdar zganil, kakor bi ga kača pičila v srce".
„Le pojdi in povej mu, razdrapaj mu v
vojski posušene rane; toda njo pa nemara že
175
i kak Tatar vleče za lase čez Perekope . . . Lasje
mi vstajajo po konci na glavi, ko to mislim;
l čas bi že bil umreti, ker na svetu ne doživimo
nič dobrega, razun muk in trpljenja ... Da bi
I bil vsaj Longin srečno prišel li kralju! ..."
„Bog vedi! Vsekako pa je moral biti on
najpripravnejši za ta posel, ker je gotovo ljub
. Bogu po svojih čednostih . . . Toda poglejte no,
I kaj počenja danes pobalinstvo!"
„Tako se mi blišči od solnca, da prav ni-
česar ne vidim".
»Razkopavajo naš včerajšnji nasip".
„Saj sem rekel, da bo napad. Pojdiva od
tod, Mihael".
„Oni ga ne razkopavajo radi tega, da bi šli
v napad. Pač pa si trebijo pot za vrnitev in pri
tem pripeljejo gotovo s seboj svoje hulaj-gorode.
Ali vidite?"
„Da, sedaj vidim".
Zagloba si zakrije z roko oči ter gleda Ko-
zake, razkopavajoče nasip. V tem trenutku se
čez razkopani predor vsuje tolpa prostakev, ki
se razlije kakor lava po praznej planjavi mej
okopoma. Nekateri začnejo nemudoma streljati,
drugi so kopali s krampi zemljo ter sipali nov
nasip, s katerim so hoteli obkoliti poljski tabor.
„Oho!" vzklikne Volodijevski; „ali nisem
govoril resnice? Evo, že porivajo svoje stroje".
„To pomenja, da ne bo brez napada. Poj-
diva proč!" sili Zagloba.
176
„To niso hulaj -gorodi!" nadnljuje Volo-
dijevski. In res, stroji, ki so jih porivali po
razkopanem prostoru, niso bili podobni na-
vadnim kozaškim strelnim stolpom; njih stene
so bile iz lestvic, pokritih z obleko in kožami,
izza katerih so najboljši strelci streljali na so-
vražnika.
„Pojdiva!" ponovi Zagloba. „Vrag vzemi
te njihove stroje!"
„ Čakaj te. dajva jih prešteti, koliko jih je",
oineni Volodijevski. „Jeden. dva, tri, štiri, pet . . .
pa še več jih je zadi! Vsakega psa ubijejo iz
teh strojev na našem majdanu. Nas vse imajo
pred seboj kakor na dlani".
Volodijevski naglo umolkne.
„Kaj je?" vpraša začuden.
»Kje?«
„Tam na najvišjem, vidite . . . visi človek".
Zagloba napne pogled. Resnica, na najvišjem
stroju se je gugalo golo človeško truplo, obse-
vano od solnčnih žarkov, kakor kak velik sve-
tilnik.
„Da, resnica", odvrne Zagloba.
„V tem trenutku Volodijevski obledi kakor
platno ter zakriči s presunljivim glasom:
„Vsegamogočni Bog! To je gospod Pod
bipeta!"
Na nasipu nastane šum, kakor bi veter za-
pihal po drevju. Zagloba si pokrije z dlanjo oči
ter šepeta z zasaneliini očmi:
177
rJezus, Marija! Jezus, Marija!"
Tih šepet se je spremenil v dolg šum, po-
doben šumu razburkanih morskih valov. Vsi so
spoznali svojega tovariša, nesrečnega Longina,
in strašna jeza se je jela kazati vojakom na.
licih . . .
Zagloba odtrga dlani od lica. Strašen je
bil videti v tem trenutku. Na ustih mu je visela
pena, lice mu bilo zasanelo, oči so mu zlezle iz jamic.
„Krvi! Krvi!" zarjove s tako strašnim gla-
som, da strah prevzame navzoče. Potem skoči
z nasipa v prekop; za njim poskačejo vsi, ki
so stali doslej na nasipu. Nobena moč, celo kne-
zovo povelje, bi ne bilo moglo več pridržati vo-
jakov, ki so kar slepo dr vili na drugo stran
prekopa, ne marajoč na to, ali hite drugi za
njimi, ali ne. Velikanski stolpi se pokrijejo z
dimom; zagromi puškin strel — toda zaman; nič
ni bilo zmožno pridržati razkačenih vojakov.
Zagloba je tekel spredaj z golo sabljo v rocir
podoben razkačenemu bivolu. Sedaj so tudi Ko-
zaki skočili s cepci in kosami na napadnike, da
se ti je zdelo, dve steni ste udarili skupaj z
groznim hrupom. Toda siti psi se ne morejo
dolgo braniti gladnim in besnim volkovom. Od-
podeni Kozaki niso pridržali napada. V groznej
zmešnjavi jamejo bežati k predoru, napad-
niki pa drvč za njimi. Zagloba je kar div-
jal ter kakor besni volk se zaletaval v naj-
večje tolpe, moril in teptal. Njemu na strani
Z ogn. in meč. IV.	12
178

je tekel Volodijevski, ter kakor besni ris moril
sovražnike.
Strelce, ki so bili skriti v „hulaj-gorodih",
so večinoma vse posekali, ostale pa so zapodili za
nasipe. Potem so vojaki splezali na najvišji stolp
ter odvezavši gospoda Longina, spustili ga pre-
vidno na tla.
Zagloba prvi objame mrtvo telo tovariša . . .
Volodijevskemu pritekč solze iz oči pri po-
gledu grozno ranjenega svojega mrtvega tova-
riša. Lahko si je bilo misliti, kake smrti je umrl
gospod Longin. Samo lice je imel nepoškodovano,
ker je le jedna pšica naredila na njem dolgo
brazdo, ranivši mu senci. Na licu so mu ostale
kaplje strdene krvi; oči je imel zaprte in blag
nasmehljaj mu je igral okrog usten, da bi si
bil lahko mislil — ko bi lice ne bilo tako bledo,
da Longin mirno spi. Tovariši ga naposled na-
lože na rame ter ga odneso za nasip in naprej
v grajsko kapelico.
Do večera mu pripravijo trugo ter ga od-
nes6 po noči na zbaražko pokopališče. Navzoči
so bili vsi duhovniki, razun Žabkovskega, ki je
bil ranjen pri poslednjem napadu ter je ležeč v
postelji pričakoval smrti. Prišel je tudi knez,
poveljniki, proporšček Prijemski, Skretuski, Vo-
lodijevski, Zagloba in ves polk, v katerem je
služil pokojnik.
Bila je tiha in zvezdnata noč; baklje
so svetlo gorele in razsvetljevale žolte deske
__179__
zbite truge in resnobna obličja okrog stoječih
vitezov.
Dim iz kadilnice se je mirno dvigal, razšir-
jajoč prijetni duh mire. Povsod okrog je vladala
mrtva tišina, katero je dramilo samo ihtenje go-
spoda Zaglobe in daljni grom strelja na sov-
ražnikovih nasipih.
Duhovnik Muhovecki je bil nenavadno res-
noben. Opravivši pogrebne molitve, dvigne oči
proti nebu, da. z roko znamenje, da hoče govo-
riti, ter začne s tihim in ganljivim glasom:
„Kdo tako trka v temnej noči na nebeška
vrata?" povprašuje osiveli Kristusov ključar,
vzdramljen iz sladkega spanja. — „Odpri, sveti
Peter, odpri! Jaz sem, Podbipeta".
„S čim si se odlikoval, kakšne zasluge si
pridobil, da se drzneš prositi, da te naj spustim
v nebeški raj ? S kako pravico misliš priti sem,
kamur se ne spuščajo ni veljaki, da, celo kralji
ne, brez posebnih zaslug? Kamor se človek ne
pripelje v kočiji s trumo strežajev po širokej
cesti, marveč po strmej, trnjevej poti čednosti ?"
„Oh, odpri, odpri sveti Peter, odpri kakor
urno ti je mogoče, ker ravno po takej strmej
stezi je šel naš vrstnik in tovariš, gospod Lon-
gin, da je naposled prišel k tebi kakor golob,
utrujen po dolgem letanju, nag kakor Lazar,
obstreljen s pšicami kakor sveti Boštjan, reven
kakor Job, čist kakor devica, pokoren kakor
12*
180
jagnje, nedolžen kakor angelj, ki je žrtvoval
samega sebe, da bi rešil svojo domovino".
„Spusti ga k sebi, sveti Peter! Spusti ga,
nebeški ključar! Naj se pase to nedolžno jagnje
po nebeškej livadi, naj muli travo, ker gladen
je prišel iz Zbaraža ..."
V takem smislu je duhovnik Muhavecki na-
daljeval svoj nagrobni govor in načrtal potem
trpljenje in kreposti junaka. Vsi navzoči, slišati
besede duhovnikove, so jokali ter mislili na
svojo bližnjo smrt v Zbaražu. Razjokal se je
naposled celo govornik sam ter sklenil govor z
besedami: „Z Bogom torej, brate, blagi tovariš!
Ne k pozemeljskemu kralju, marveč k nebeškemu
si odnesel naš stok, naš glad, našo revščino in
nadlogo. Gotovo nam tam izprosiš rešitev, toda
sem se več ne vrneš, zato tudi plakamo, s sol-
zami zalivamo tvojo trugo, ker smo te ljubili,
brate najmilejši!"
Naposled so zapeli duhovniki svoj poslednji
„Requiem aeternam dona ei Domine!"
sedaj je postni jok še glasneji, dasi so bili ti
ljudje utrjeni na smrt, vajeni na njo po vsak-
danji skušnji.
Ko so trugo položili na vrvi, da jo spust6
v jamo, skoro niso mogli odtrgati plakajočega
Zaglobo. Kakor bi mrlič bil njegov brat ali oče.
Skretuski in Volodijevski ga odvlečeta. Knez se
približa ter vzame perišče prsti; duhovnik začne
govoriti: „anima eius". Vrvi se nategnejo in
181
trugo spuste v jamo. Navzoči jamejo sipati z
rokami zemljo, in kmalo je nad telesnimi o.stanki
gospoda Longina narastla visoka gomila, katero
je osvetljevala bleda svetloba vzhajajoče lune.
VIII.
Trije prijatelji so se vračali iz mesta na
majdan, s katerega je neprestano dohajal odmev
strela. Sli so molče, ker se ni ljubilo nobenemu
spregovoriti prve besede. Za njimi so šli v tolpah,
vojaki, pogovarjajoč se mej seboj o pokojnikovih
vrlinah ter ga vzajemno hyalili.
„Pogreb je imel tako lep", de neki častnik,
približavši se Skretuskemu. „Celo gospodu pisa-
telju Sierakovskemu niso napravili boljšega".
»Pa ga je tudi zaslužil", odgovori drugi
častnik. »Kdo drugi bi se lotil takega podjetja ?"
„ Jaz sem slišal, doda tretji, „da se je mej
častniki Višnjeveckega oglasilo več prostovoljcev;
toda osoda gospoda Podbipete bo gotovo vsem
vzela veselje hoditi h kralju".
„Kar je tudi nemogoče. Niti kača ne pre-
pleza".
»Gotovo! To bi bila prava norost".
Častniki otidejo naprej. Nastane trenutek
molčanja.
»Ali si slišal?" vpraša Volodijevski Skre-
tuskega,
182
„Da slišal sem", odvrne Skretuski. „Noeoj
pridem jaz na vrsto".
„Poslušaj, Jan !" reče resnobno Volodijevski.
„Davno me že poznaš ter veš, da se boja ne
izogibljem; toda vse kaj druzega je boj od ne-
izogibnega samomora, za katerega je treba sma-
trati tako podjetje".
„A ti to govoriš, Mihael?"
„Jaz, ker sem tvoj prijatelj".
„To sem tudi jaz. Zato te rotim, da mi
daš vitežko besedo, da ne pojdeš tretji, če jaz
poginem".
„0 ne! Pojdem tudi jaz!" zakliče Volo-
dijevski.
„Nu, vidiš! Kako pa moreš zahtevati od
mene, kar bi sam ne učinil? . . . Naj se zgodi
volja Božja! . . .
,,Dovoli mi, da grem s teboj".
„Jaz ti ne branim, toda knez . . . Vojak
si in ubogati moraš".
Volodijevski umolkne ter si gladi male brkice.
„Nocoj je močno svetlo", nadaljuje, „torej
ne hodi nocoj".
,,Ljubše bi mi bilo, ko bi bila noč temnejša",
odvrne Skretuski. „Toda ne gre odlašati. Vreme
obeta biti stanovitno, tukaj pa nimamo več smod-
nika, niti hrane . . . Vojaki razkopavajo zemljo
po majdanu ter iščejo koreninic za živež. Neka-
terim že dlesna gnijejo od spridene hrane, katero
183
zavživajo. Kar precej nocoj pojdem; že sem se
poslovil od kneza".
„Vidim, da si postal brezupen".
Skretuski se turobno nasmehne.
»Resnica je, da se mi je že ogrenilo življenje,
toda prostovoljno ne bom iskal smrti, ker je
greh; sicer pa se tu nihče ne meni o smrti,
marveč o tem, kako bi se dalo najpoprej preriti
h kralju ter rešiti tabor".
Volodijevskega je močno mikalo povedati
Skretuskemu vse o kneginjici, pa še se je pre-
magal, ker si je domislil, da bi ga vtegnila ta
novica napraviti zbeganega, da bi vsled tega
še lože prišel sovražniku v pest. Torej ga le
vpraša:
„Po katerej poti pojdeš?"
„Rekel sem knezu, da pojdem čez ribnik
in potem naprej po reki, dokler ne obidem vso
sovražnikovo taborišče. Knežje odobril moj načrt".
Nobene pomoči ni", odvrne Volodijevski.
»Če je nam usojeno umreti, je bolje umreti na
polju slave, nego v postelji. Bog te obvaruj,
Jan! ... Če se več ne vidiva na tem svetu,
videla se bova na onem; svojo vdanost in družbo
pa ti ohranim na veke".
„ Kakor jaz tebi. Hvala ti lepa za vse . . .
Čuj me, Mihael; če jaz poginem, še gotovo ne
bodo bahali z menoj kakor z gospodom Longinom,
ker jim je to bahanje prišlo nekoliko predrago.
Gotovo pa ne opuste na kak drug način poka-
184
zati svojega veselja. Če se to pripeti, naj otide
stari Zacvilihovski k Hmelnickemu ter naj vzame
moje truplo, ker mi grozno mrzi, da bi tatarski
psi raznasali moje kosti po šotoru".
„Zagotovljam te, da ne opustim tega!" od-
vrne Volodijevski.
Zagloba, ki je s kraja le na pol poslušal
njun razgovor, razume naposled, kaj govorita;
manjkalo pa mu je moči, da bi pridrževal ali
odvračal prijatelja. Naposled reče:
„Včeraj oni, danes ta . . . O Bog! Bog!
Bog!"
„Upajte, gospod!" reče Volodijevski.
„Poslušaj, Jan ..." začne govoriti Zagloba,
toda sapa mu zastane v prsih, da ni mogel po-
vedati svojih mislij. Zato pa se je stiskal k
prsim viteza, kakor slabotno otroče.
Čez jedno uro je Skretuski stopil v vodo
zapadnega ribnika.
Noč je bila svitla in središče ribnika se je
bliščalo kakor srebrni ščit. Skretuski je takoj
zginil izpred oči. Breg je bil gosto obraščen z
gladežem in trsičjem, ki ga je zakrivalo sov-
ražnikovim očem. Da bi preplaval ribnik, na to
ni bilo niti misliti, ker bi ga straže gotovo za-
pazile. Skretuski torej sklene, držati se brega
ter tako pregaziti jezero do močviija, ležečega
na nasprotnej strani, čez katero je tekla reka.
Res, da so tudi tam stale kozaške in tatarske
straže, poleg tega se je razprostirala tam tudi
185
cela goščava trsičja, katero so rabili Kozaki za
šotore. Ko si prišel enkrat v to močviije, bilo
ti je celo po dnevu mogoče iti mej trsičjem dalje;
vendar pa se je Skretuski bal, da se mu bo v
močvirju vse preveč ugrezovalo! . . . Tudi ta pot
je bila strašna. Pod stoječo vodo, pri bregu ne
dosti globokejšo od čevlja, se je krilo nad laket
debelo blato. Za vsakim korakom Skretuskega
se je narejala na vodi množica mehurčkov, ka-
terih grljanje je bilo moči razločno slišati sredi
tišine. Brez ozira na vso previdnost, začeli so
se na jezeru zibati mali valčki, razširjajoč se
vedno bolj na sredino in drugo stran jezera. V
deževnem vremenu bil bi Skretuski kar narav-
nost preplaval ribnik ter dospel v pičlej pol uri
k močvirju; toda na nebu ni bilo videti oblačka,
ni bilo čutiti ni najmanjšega vetra. K sreči je
streljanje v taboru glušilo nekoliko grljanje me-
hurčkov. Pazil je Skretuski, da je nadaljeval
svojo pot samo takrat, kadar je streljanje v ta-
boru in na nasipih bilo živejše. Vsled tihe jasne
noči je prišla še jedna nadloga več. Iz trsičja
so se jeli vsipavati roji komaijev, kateri so mu
sedali na glavo ter ga pikali. Skretuski. iz-
bravši si to pot, se gotovo ni domislil vseh ovir,
na katere bo naletel. Prva je bila globočina
vode, katera ima tudi na najbolj znanih mestih
v sebi vedno nekaj tajnostnega in groznega, ter
ti nehote vsiljuje vprašanje: Kaj je na dnu ? In
ta zbaražki ribnik je bil še posebno grozen.
186
Voda v njem se je zdela gostejša od navadne
ter je smrdela po gnjilobi. Saj je tudi gnjilo v
njej na stotine Kozakov in Tatarjev. Vojaki so
sicer vlačili iz njega trupla, pa koliko jih je bilo
skritih mej trsičjem in povodno travo? Skre-
tuski se je potil strahu, boječ se, da pade v
kak prepad. Dolga stebljičja pljučnika so se mu
motala okrog kolen, njemu pa so lasje vstajali
po koncu na glavi, ko si je mislil, da ga ne-
mara objema povodnji mož, in ga več ne iz-
pusti. Toda brez ozira na vse to, se je ven-
dar pomikal tihoma naprej ter se že precej od-
daljil od tabora; mahoma pa zapazi na kakih
trideset korakov oddaljenem bregu stati konja,
na katerem je sedel Tatar. Skretuski se mahoma
vstavi ter jame pazno ogledovati jezdeca, ki je
brez dvojbe dremal, kimajoč z glavo proti konj-
skej grivi.
Čudna prikazen! Tatar se je neprenehoma
uklanjal Skretuskemu, ki ga ni pustil izpred
oči. Ta jezdec se mu je zdel nekaj strašnega;
dolgo se ni mogel otresti groze, ki ga je pre-
vzela. Naposled se mu je jela vračati razsodnost.
„Ali spi, ali ne spi ? Ali naj grem dalje, ali naj
čakam ?"
Naposled gre dalje, pa še bolj tiho in pre-
vidno. Obhodil je že polovico poti k močvirju,
ko naglo začuje prvi piš vetra. Trsičje se je
močno zagugalo in zašumelo; tega se je Skre-
tuski močno razveselil ter pogumno šel svojo pot.
87
Toda veter očividno ni vzdramil samo po-
brežne goščave. Naenkrat se pokaže pred Skre-
tuskim nek črni predmet, ki se začne gugati
na vodi, kakor bi se pripravljal na skok. Skre-
tuski v prvem trenutku toliko da ni glasno za-
kričal; strah in gnjus sta mu še pravočasno
zaprla glas. Naposled se domisli, da mora biti
kak utopljenec. Mravljinci mu zagomaze po
hrbtu. Šum trsičja postaja čedalje glasnejši.
Skozi goščavo pa opazi Skretuski še drugo in
tretjo tatarsko stražo. „Že sem moral obhoditi
polovico ribnika", si je mislil ter se zravnal ne-
koliko po koncu, da bi spoznal, kje je; mej tem
ga pa nekaj butne v noge. Ogleda se ter opazi
pri svojih kolenih človeško lice.
„To je že drugi!" zašepeta, ter opazuje
mrtveca, ki ni kazal znakov življenja. Na to še
bolj pospeši korake. Trsičje je bilo čedalje go-
stejše, kar je močno ugajalo Skretuskemu, dasi
mu je neizmerno obteževalo popotovanje. Minilo
je pol ure, cela ura, on pa je šel naprej ter
postajal čedalje bolj truden. Vrhu tega pa mu
je bilo mučno izdirati noge iz mehkega blata
in vdirati se časih do pasu; obilni pot mu je
stopil radi tega na čelo, in ob enem ga mraz
spreta val po vsem životu.
„Toda kaj pomeni ?" si strahoma misli, „da
se svet tako vrti okrog mene? Kaj je krivo,
da še vedno nisem dosegel močviija? Nemara
188
sem zgrešil močvirje, šel mimo in tako bom ko-
iobaril okrog vsega ribnika ?
Slabo pot sem si izbral", si misli, izgub-
ljajoč pogum. „Rajše se bom vrnil in jutri poj-
dem po onej poti, po katerej je šel Longin".
Tako misleč je šel vendar-le naprej. Spoznal
je, da je njegova misel na vrnitev bila isto tako
napačna.
Toda misel na počitek ga je premagovala
čedalje močneje. Časih ga je mikalo stopiti ne-
koliko na suho ter si odpočiti. Pri pogledu na
nove tatarske straže pa se je zopet premagal,
akoravno je čutil, da je ves oslabljen in da se
ga polaščuje vročinica.
Minilo je zopet pol ure — močvirje se še
ni prikazalo.
Nasprotno pa se je prikazovalo čedalje več
trupel utopljencev. Šum trsičja, strah, ki ga je
prevzemal pri pogledu na mrtva trupla, in več
noči, prebitih brez spanja, vse to ga je močno
potlačilo, da je stoje dremal; po utrujeni glavi
so mu jele plesati težke misli; pa še se je dra-
mil ter šel naprej. Naposled so ga jele popol-
noma zapuščati moči. Hotel je zaspati, stoječ
do kolen v vodi in držeč se za trsičje. Naglo
začuje nek ftljusk; po vodi priplava čoln, v ka-
terem sedita dva človeka. Skretuski se mahoma
pogrezne do vratu pod vodo, mej tem se tudi
čoln toliko približa, da je lahko vjel posamezne
besede:
189
„Vrag naj jih vzame; še celo to smrdljivo
mlako so ukazali stražiti! ..."
Čoln se kmalo skr ije za goščavo. Spredaj:
stoj eč Kozak je grebel z veslom po vodi, kakor
bi strašil ribe. Skretuski je šel dalje.
čez nekaj časa zagleda znovič tatarska
str azo, stoječo tesno pri obrežju. Mesečna svet-
loba je padala naravnost na lice Nohajca, po-
dobno pasjemu gobcu. Toda Skretuski se je že
dosti manj bal teh straž, nego tega, da bi zgu-
bil zavest. Torej je napel vse moči, da bi si
predočil jasno, kje je in kam je namenjen. Kmalo
pa razvidi, da ta njegov napor mu le še povečava
njegovo utrujenost in takoj opazi, da vidi vse po
dvoje in po troje pred očmi. Zdelo se mu je, da
se nahaja na majdanu v taboru. Že je hotel po-
klicati Volodijevskega, naj bi šel z njim; toda
imel je še toliko zavednosti, da se je premagal.
„Ne kriči! Ne kriči!" si ponovi, „to bi bilo
pogubno".
Vendar ta borba sam s seboj je bila čedalje
težavnejša. Iz Zbaraža je šel gladen in truden;
to dolgo potovanje v hladnej vodi. sredi smradu
gnjiline. šuma trsičja in druge goščave, pik vjed-
Ijivih komarjev, ga je moralo naposled oslabeti;
zgubil je upanje, da sploh dospe k močvirju. Po-
slednje se mu je zdelo kot kaka pristaja, v ka-
terej ga čaka rešitev, dasi so se tam začele nove
težave in nevarščine.
190
Branil se je torej na vse kriplje navalu vro-
činice ter šel naprej. Na srečo je trsičje nepre-
stano šumelo. Skretuskemu se je zdelo, da čuje
v tem šumu nekake človeške glasove, pa so le
komarji s tankimi glasovi čedalje žalostneje cvi-
lili mu nad glavo. Voda je postajala globejša; —
v kratkem mu je segala do pasu in še višje.
„Če bo treba plavati", si misli, „zgubim vse
svoje moči in utonem". Glava mu je bila v
ognju, in misli, jedna groznejša od druge, so mu
jele dražiti razburjeno domišljijo. Še enkrat se
je pripravljal ter že odpiral usta, da zakliče Vo-
lodijevskega. Na srečo pa ga mokri vršiček trsičja
oplazi po obrazu. To mu zopet vrne zavest.
Vstavi se ter opazi pred seboj nekoliko na desno
bledo ognjišče. Odslej je zrl potujoč neprestano
v to luč in kmalo zapazi pred seboj široki prod
čiste vode. Bila je reka in na obeh njenih stra-
neh močvirje.
„Nu, sedaj zapustim enkrat obrežje ter poj-
dem naprej po tem klinu", misli si Skretuski.
Tudi tu se je na obeh straneh razprostiralo
trsičje. Skretuski se je držal onega, ki ga je
imel pred seboj ter se kmalo prepričal, da je
na pravej poti. Ribnik je ostal že za njim, kar
je lahko spoznal po vodi, ki je bila tu mnogo
mrzlejša.
Toda čez kratko ga je premagala strašna
utrujenost. Noge so se mu tresle in nekake črne
megle vlačile se mu pred očmi. „Ne more biti
191
drugače", si misli; „pojdem na breg in si poči-
jem, potem pa pojdem dalje".
Tako premišljajoč začuti naenkrat trda tla
| pod nogami. Bil je otočič sredi trsičja, obraščen
z mahom. Sede nanj ter si začne otirati z ro-
kami okrvavljen obraz, opikan od komarjev in
mušic.
Minuto poznej ovoha smrad dima. Ogle-
davši se, zapazi kakih sto korakov pred seboj
ognjišče, okrog katerega je stala tolpa ljudi.
Takoj spozna tatarske konjarje, ki so si tu
pripravljali hrano. Pri pogledu na nje oglasi se
v njem neukrotljivi glad. Pred svojim odhodom
je sicer povžil košček konjetine, s katerim bi se
ne nasitilo niti dva mesca staro ščene, a od
onega časa pa ni imel ničesar v svojih ustih.
Da bi ukrotil nekoliko svoj glad, začel je sesati
sok iz votlega trsičja, s čemur si je ukrotil ne-
koliko glad in ob enem tudi žejo, zakaj tudi
žejalo ga je močno.
Pri tem pa se je neprestano oziral na
ognjišče, katero je vedno bolj in bolj bledelo.
Poleg njega stoječi ljudje so se jeli zgubljevati
v megli.
„Oh, kako sem truden!" misli si. „Ne more
biti drugače, moram si odpočiti na tej skali".
Mej tem nastane pri ognjišču nekako giba-
nje. Konjarji so vstajali. Na ušesa Skretuskega
dolete klici: „Loš! Loš!" Odgovarjalo jim je
razgetanje konj. Ognjišče je opustošalo in ugas-
192
nilo. čez malo časa čuje vitez še žvižganje in
topot konjskih kopit po vlažnej travi.
Skretuski ni mogel uganiti, zakaj so odšli
Tatarji . . . Mej tem pa opazi, da so vršički
trsičja čedalje bolj bledeli in ozračje jelo se za-
krivati z lahno meglo. Že je svitalo. Vsa noč
je prošla, ko je krožil okrog po ribniku. Prav
za prav je bil še le na začetku svojega poto-
vanja. Sedaj je bilo treba prodirati po dnevu
skozi sovražnikov tabor.
Ozračje se je napolnovalo čedalje bolj z
dnevno svetlobo. Nebo na vshodu jelo je rdeti.
Skretuski se spusti zopet s skale v močvirje in
dospevši čez kratko k obrežju, pomoli glavo iz
trsičja.
V daljavi kakih pet sto korakov je bila
videti tatarska bojna straža, sicer pa je bila
loka prazna, samo ognjišče se je še medlo za-
rilo. Skretuski sklene preplaziti se sredi visoke
trave k njemu. Prišedši tje, je marno iskal, če
mar ne najde še kakih ostankov hrane. In res
najde na tleh več poluoglodanih kosti. Lačen,
kakor je bil, seže s slastjo po njih. Na ognjišču
pa najde še nekoliko pečene repe, katero je tudi
spravil, in opazivši, da se Tatarji vračajo na
svoje prejšnje mesto, je urno šinil nazaj v trsičje.
Poiskavši svojo skalo, na katerej je poprej po-
čival, leže zopet na njo, ter pridržujoč dihanje,
začne glodati s seboj prinešene kosti. Oskubel
je meso, izsrkal mozeg, zdrobil z močnimi zobmi
193
rahljejše kosti ter pomiril prvi glad. Takšnega,
zajtrka že davno ni imel v Zbaražu,
Sedaj je postal mahoma krepkejši. Mej tem
se je popolnoma zdanilo. Jutranji hlad jel mu
I je postajati čedalje bolj občutljiv, toda tolažil
se je z mislijo, da se kmalo prikaže solnce, ki
ogreje njegove otrpnele ude. Ogleda se na vse
strani, kje da je? Skala, na katerej je ležal, je
bila dovolj prostorna za dva človeka; trsičje je
rastlo okrog, kakor kaka stena, zakrivajoč jo
popolnoma tatarskim očem.
„Tukaj sem varen pred njimi", misli si Skre-
tuski. „Tu me ne najdejo, razun če ne bi šli
lovit rib, katerih pa ni tukaj, ker so poginile
vsled gnjilobe. Počijem si ter izmislim, kaj mi js
dalje početi".
Začel je premišljevati, ali naj gre dalje po
reki ali ne. Naposled sklene, da pojde, če na-
stane veter, ki bo gibal trsičje; sicer pa bi ga
gibanje trsičja vtegnilo izdati.
„ H vala ti, Bog, da še živim! šepeta po-
tihoma.
Hvaležnega srca dvigne oči proti nebu. Po-
tem pa odleti njegova misel tje v poljski tabor.
Grad je lahko opazil raz one svoje skale, ker
ga je ravno obsevalo vshajajoče solnce. Lahko
mogoče, da tudi s stolpa gleda kdo skozi daljnovid
na ribnik in trsičje. Volodijevski in Zagloba
bosta gotovo ves dan gledala z nasipa, če ga
Z ogn, in meč. IV.	13
194
nemara ne zagledata visečega kje na kakem ko-
zaškem stolpu.
„Evo, ne zagledata me!" si misli Skretuski
in prsi se mu napolnč z blagim čutilom. „Ne za-
gledata me, ne zagledata!" ponovi nekolikokrat.
„Malo pota sem še prehodil, pa bilo je treba jo
prehoditi. Bog mi bo pomagal tudi na dalje".
Kmalo ga premaga spanec, ki mu zapre
trudne oči. Zravnavši se na svojem otoku, zaspi.
Trsičje je šumelo. Solnce se je popenjalo
vedno višje in višje ter sušilo z toplimi žarki
njegovo mokro obleko. Kdor bi ga bil videl spati,
lahko bi si mislil, da leži mrlič — utopljenec,
ki ga je voda vrgla na skalo, tako je bil krvav
in umazan. Minila je ura za uro, pa je spal kakor
ubit. Mine poldan in solnce se je jelo nagibati
na drugo stran neba, pa je še vedno spal. Na-
posled ga prebudi razgetanje konj, ki so se
pasli na loki in glasni klici konjarjev, pretepa-
jočih jih z palicami po glavi.
Skretuski si drgne oči ter se ob enem spomni
kje je. Pogleda na nebo ter opazi na njem v
večernej zarji migljajoče zvezde. Ob enem tudi
čuti, da si ni prav nič spočil. Vsi udje so ga
boleli, in komaj je mogel verjeti, da mu bo mo-
goče nadaljevati svojo pot. Toda pomislil je, da
nova hoja mu povrne telesno čilost in spustivši
noge v vodo, se brez odloga poda dalje.
Šel je tesno poleg trsičja po čistej vodi,
previdno kolikor mu je bilo mogoče, da bi ga
195
ne opazili na obrežju pasoči konjarji. Poslednji
solnčni žarki so že davno Jugasniii, zvezde so
lesketale, toda mesec se še ni prikazal na njem.
Voda je bila ponekje tako globoka, da je Skre-
tuski izgubljal marsikje tla pod nogami ter moral
plavati, kar pa je bilo močno težavno, ker je imel
obleko na sebi in je moral plavati, proti vodi,
katera, akoravno počasna, odnašala ga je vendar
nazaj k ribniku. Toda prijemajoč se z rokami
za trsičje, je še dovolj urno pomikal se naprej
ter kmalo prišel na mesto, s katerega so zagledale
njegove oči na obeh straneh reke na tisoče lučij.
„To je kozaško taborišče", si misli. „Seda>
mi, Gospod, priteci na pomoč!"
Na to je začel poslušati. Trušč zmešanih
glasov je doletaval na njegova ušesa. Na levem
rečnem obrežju je bilo razpostavljeno kozaško
taborišče, na desnem pa tatarski „koš"; oba
hrumeča in razgrajajoča, kjer si čul vse polno
človeških glasov, mukanja živine in razgetanja
konj. Reka je delila taborišče na dvoje ter ko-
likor toliko zabranjevala prepir in poboje, ker
so si bili Tatarji in Kozaki veliki nasprotniki.
Struga je bila na tem mestu dosti širja, nemara,
da so jo nalašč razkopali. Trsičje in gladež pa sta
postajala vedno redkejša. Očevidno so ga nalašč
hodili sem rezati, ker so ga potrebovali pri stavbi
šotorov. Skretuski je napravil še nekoliko ko-
rakov ter obstal naposled. Zdelo se mu je, da
se mu bliža nekaka velikanska moč. Ta moe
13*
1®6
na tisoče broječega naroda ga je mogla zdrobiti
kakor črva; proti njej čutil se je oslabljenega
in nečimnega, ker je bil sam.
„Ne, tukaj še komar ne more skozi", misli
si Skretuski.
Pa še se je pomikal dalje. Zdelo se ti je,
da ga je neka nepremagljiva moč vlekla naprej;
mikalo ga je tudi, ogledati si od blizo to stra-
šno moč.
Naenkrat pa se zopet vstavi. Stena trsičja
s« je končala, kakor bi jo z nožem odrezal. Od
tod naprej odseval se je ogenj ognjišč v čistej
yodi, da je bila videti nekako krvava. Tesno
na obrežju opazi na vsakej strani dvoje ogromnih
ognjišč; pri jednem je sedel na konju Tatar, pri
-drugem pa stal molojec z dolgo sulico y roki.
Oba sta zrla jeden na druzega in na vodo. Pla-
men obeh ognjišč je narejal ognjen most čez
celo reko. Pri bregu je stala dolga vrsta malih
čolnov.
„Ne, tu še kača ne preplazi skozi", misli
si Skretuski.
Naglo se ga loti obup. Kam naj gre: naprej
ali nazaj ? ., . Evo, dan je že minil, odkar se
je ubijal po blatu in močvirju, vohal smradljivi
zrak, da bi dospel naposled k taborišču. Sedaj,
ko je premagal to oviro, je spoznal, da je ne-
mogoče.
Pa tudi vrnitev bila je sedaj nemogoča.
197
Na srečo je začel pihljati vetrič, ki j«
majal trsičje; ob enem mu je tudi priletelo na
c- ušesa donenje zbaražkih zvonov. Skretuski začne
vneto moliti. Črna in rdeča bitja so skakala
okrog, kakor nekake peklenske pošasti; voda v
reki je postala krvava.
„Ko nastane noč, ugasnili bodo ognji", misli
si Skretuski. In res čez nekoliko ur ostale so
pri slabo brlečih ognjiščih samo straže; šum in
hrup nekoliko potihne. Straže so se menjale in
lahko si je bilo misliti, da bodo stale tako
vso noč.
Skretuskemu je prišla v glavo misel, da
bi se dalo nemara tu lože po dnevu priti mimo.
Pa kmalo je dal slovo tej misli. Po dnevu so
tu zajemali vodo, napajali živino, hodili se sžm
kopat; — na reki je moralo biti vse polno ljudf.
Naenkrat se vpre njegov pogled v čolne.
Skretuski ne premišljuje dolgo, se vgrezne do
vratu pod vodo ter se jim jame previdno bli-
žati, upirajoč svoje oči v tatarskega stražnika.
Po preteku pol ure je bil že tesno pri prvem
čolnu. Njegov načrt je bil kaj priprost. Vzvi-
šeni zadnji deli čolnov so se dvigali nad vodo,
tvorec nad njo nekak obok, pod katerim je v
vodi pogreznen človek mogel lahko skrivati svojo
glavo. Ker so vsi čolni stali tesno eden poleg
druzega, tatarski stražnik ni mogel opaziti
pomikajočega se pod njimi predmeta. Več je
bilo treba paziti na kozaškega stražnika, toda
198
tudi ta ga ni mogel zagledati, ker pod čolni je
bilo temno vkljub ognju na nasprotnej strani.
Sicer pa tudi druge poti ni bilo.
Skretuski se ni obotavljal dalje, kmalo je
bil pri zadnjih koncih čolnov. Plazil se je
po vseh štirih, ali tudi po trebuhu, ker voda
je bila plitka. Bil je tako blizo na bregu sto-
ječega Tatarja, da je cul prhanje njegovega
konja. Ustavi se nekaj časa ter posluša. Na
srečo so stali vsi čolni v enej vrsti. Vprši svoj
pogled v stražnika Kozaka, ki je opazoval ta-
tarski koš, se je previdno pomikal dalje. Na
tak način je prišel mimo petnajst čolnov; kar
mahoma začuje na obrežju korake in človeške
glasove. Takoj se pritukne ter posluša. Na svo-
jem potovanju v Krim se je naučil tatarskega
jezika ter je razumil povelje nekega poveljnika,
ukazujočega vojakom:
„Vsedite se v čoln ter odplujte!"
Skretuskega jame oblivati pot, dasi je bil
do vratu v vodi. Če se veslarji vsedejo v čoln,
za katerim je bil skrit, ga gotovo zasačijo;
ravno tako tudi, če se vsedejo v katerega iz
onih tam spredaj, ker bi ostalo osvetljeno mesto
prazno.
Vsaki trenutek se mu je zdel dolg kakor
ura. Mej tem pa se prišleci vsedejo v četrti ali
peti čoln za njim ter začnejo veslati proti rib-
niku. Ta čin obrne na-se pozornost kozaškega
stražnika. Skretuski je trepetal strahu na vsem
199
telesu ter še le, ko se je zamenila straža, jel
nadaljevati svojo pot. Na tak način je prišel k
zadnjemu čolnu, ki je stal pri trsičju, za ka-
terim se je jelo razpenjati grmičje. Prišedši tjekaj,
pade na kolena ter se zahvali Bogu za svojo in
vse vojske rešitev.
Sedaj se je jel pomikati nekoliko pogum-
nejše, veselivši se vetra, ki je šumel ter majal
trsičje. Časih se je ozrl nazaj. Ognjišča so jela
zaporedoma ugašati, pas trsičja je postajal vedno
črn in tla močno močvirnata. Straže niso mogle
več stati blizo obrežja; hrup je tudi oslabeval.
Neka nadčloveška moč je hrabrila viteza in po-
gumno je brodil dalje po vodi, še vedno se boje
stopiti na suho. Niti sam ni znal, kako dolgo
je tako hodil; ko pa se je ozrl zopet na sovraž-
nikov tabor, so bili ognji videti kakor majhne
lučice v daljavi. Čez nekoliko korakov so še te
zginile. Mesec je priplaval na nebo; naokrog je
vladala grobna tišina. V tem se je ozval šum
še večji in veličastnejši od trsičjega. Skre-
tuski malone da ni vzkliknil veselja. Na obeh
straneh reke se je razprostiral gozd.
Sedaj je šel k obrežju ter izkobacal iz tr-
sičja. Vonjava smole mu je okrepila njegove
živce. V črnih globeljih se je blestela praprot
Vitez znovič pade na kolena ter mej molitvijo
poljubuje zemljo.
Bil je rešen!
200
Na to gre v gozd ter jame misliti, na ka-
tero stran bi krenil sedaj? Kam sega ta gozd
in kje bo dobil kralja?
Toda pot je bila še dolga in nevarna, dasi
so bile premagane prve nevarnosti. To je bila
tudi glavna stvar.
Lačen in prezebel, moker in blaten, je ve-
selega srca šel naprej, noseč v srcu upanje, da
se kmalo vrne v Zbaraž, pa ne sam, marveč s
kraljevo vojsko.
„Več ne boste stradali, dragi moji tova-
riši", si misli, spominjajoč se svojih prijateljev
v Zbaražu.
In radostno mu je vtripalo srce pri tem
spominu; z velikimi koraki je šel naprej po
gozdu. Velikanska drevesa pa so ga zakrivala
se svojo senco.
IX.
V Toporožkem gradu so sedeli zvečer trije
dostojanstveniki pri mizi ter se tajno nekaj po-
govarjali. Na mizi je gorelo nekoliko voščenih
sveč; bila je pokrita z zemljevidi; poleg njih je
ležal visok klobuk s črnim peresom, meč, ki
je imel držaj z biseri okovan; na njem je
ležal zobčagt robec in par lososovih rokavic. Za
mizo, v visokem naslonjaču, je sedel človek, star
okoli štirideset let, drobne in šibke postave, toda
krepke rasti. Lice mu je bilo zatemnelo, s ornimi
201
očmi in švedsko lasuljo z dolgimi kodri, ki so
mu viseli po plečih in ramah. Redke črne brkice,
zavihane na koncih kvišku, so dičile njegovo
gornjo ustnico, spodnja pa je z brado vred stala
močno naprej ter dajala vsemu licu karakteri-
stičen obris levjega poguma in upornosti. Lice
njegovo ni bilo zalo, pač pa je kazalo naklonje-
nost k dobrej volji, združeno z znano apatijo
in hladnostjo do vsega, kar ga je obdajalo. Oči
so mu bile nekoliko zaspane, pa lehko si si
mislil, da v jezi morejo švigati iz njih ognjeni
bliski, katerih bi ne bilo lahko prenašati. Ob
enem je odsevala v njih dobrota in krotkost.
Črna obleka, namreč atlasov župan z zob-
častim okrajnikom, izpod katerega se je lesketala
zlata verižica, je dajala še yeče dostojanstvo tej
nenavadnej postavi, ne glede na očividno žalost
in skrb, ki se je očitno kazala na licu. Ta go-
spod je bil kralj Jan Kazimir Vasa, naslednik
po bratu Ladislavu.
Ne daleč od njega, v polutemi, je sedel Hi-
jeronim Radziejevski, starosta lomžinski, človek
majhne rasti, debel, rdečega lica; njemu nasproti
oprt z laktom ob mizo, je sedel tretji gospod
in pazljivo ogledoval zemljevid ter časih dvignil
svoj pogled na kralja.
Na njegovem licu nisi opazil tega dostojanstva
nego na kralju; lahko pa si opazil razsodnost
in odločnost, ki je nadkriljevala celo kraljevo
202
veličanstvo. Na licn tega človeka si opazil, da ga
teži breme skrbi, na katerem pa znak junaštva
in strogosti ni bil na kvaro lepoti. Oči so mu
bile plave, polt ne glede na starost nežna; kra-
sna poljska oprava ter po švedskem načinu pri-
strižena brada so dajale temu možu nekako se-
natorsko veljavo.
Bil je Jurij Osolinski, kraljevi kancler,
splošno znan diplomat, občudovan od vseh evro-
pejskih vladarjev, velik nasprotnik Jeremije Viš-
njeveckega.
Nenavadne njegove zmožnosti in sposob-
nosti so obrnile nanj kaj zgodaj pozornost vla-
darjev, ter ga zgodaj povzdignile v najvišjo
državljansko službo, katero je opravljal kot iz-
kušen krmar, ki vodi ladijo v času nevihte, da
se ne razbije.
In res je bil kakor vstvarjen za krmarja
poljske ljudovlade. Delaven, vstrajen, razumen,
gledajoč v daljno prihodnost, računajoč na več
let naprej, vodil bi vsako drugo državo, izvzemši
ljudovlado, z zanesljivo in mirno roko v varno
pristanišče; zagotovil je razvoj in slavo, ko bi
bil samostojen minister takega vladarja, kakor
kralj francoski ali španjski.
Bil je genijalen teoretik učenjak, ki pa ni
bil tako genijalen praktik. Odgojen za mejami
domovine, dasi bistrega razuma, se vendar ni
mogel privaditi onemoglosti poljske ljudovlade,
ni se naučil izogibati se skalam, ob katere so
203
se razbijali vsi njegovi genijalni načrti, namere
in trudi; zato je videl pred seboj propast, iz katere
o ni bilo več rešitve. Ne maraje zato je šel naprej
uporno kakor fanatik, ne zmeneč se, da dotična
misel vtegne biti rešilna v teoriji, pa pogubljiva
v praktiki.
Hoteč ojačiti vlado in državo, zasejal je
nemir mej nezadovoljni kozaški narod, ne pomis-
livši, da se nevihta obrne proti plemstvu in mag-
natom na škodo države same.
Prvi se mu je postavil po robu Hmelnicki.
Na poljsko ljudovlado so se sipale nesreče jedna
za drugo, poraženja pri Žoltih Vodah, Korsunu,
Pilavicah. Pri prvem svojem koraku združil se
je Hmelnicki se svojem sovražnikom, krimskim
kanom. V poljsko ljudovlado je treskalo in na-
posled ostal jedino še boj. Da bi se bil dal upo-
rabiti narod, bilo je treba najpoprej njo okrepiti,
toda kancler, zaljubljen v svojo idejo, je vedno
le odlašal ter zaupal celo Hmelnickeniu.
Moč dogodkov pa je razrušila njegovo teo-
rijo. Vsakega dne se je kazalo jasneje, da vspeb
kanclerjevih naporov je ravno nasproten priča-
kovanej nameri, najboljši dokaz je bil Zbaraž.
Kancler je oslabeval pod bremenom obupa
in splošnega sovraštva, torej je delal tako, kakor
delajo ljudje, pri katerih je vera v samega sebe
močnejša, nego vsa poraženja. Če jim kaj spod-
leti, iščejo povzročitelje krivde.
204
Kriva je bila vsa ljudovlada, vsa njena mi-
nulost in sedanji državni red. Toda kdor se
boji, da bi skala, ležeča na robu gore, ne zaro-
potala v prepad ter jo želi zavaliti na var-
nejši prostor, pa pri tem ne vzame v poštev
svoje moči, ta le še gotovejše pospeši njen padec.
Kancler je povzročil še kaj več. Pozval je na
pomoč kozaštvo, ni pa pomislil, da tok tega
razburjenega potoka lahko izpodje tla, na ka-
terih leži skala.
Mej tem ko je iskal vzročiteljev krivde,
so se oči vseh obračale vzajemno nanj, češ, da
le sam je to zakrivil in nihče drugi. Toda kralj
mu je še vedno verjel, toliko več, ker so ne-
prizanesljivi jeziki dolžili s kanclerjem vred tudi
njega.
Sedeč torej v Toporovem, niso znali, kaj
naj počno. Pri kralju je bilo samo petindvajset
tisoč vojščakov. Kraljevi ukaz za oboroževanje
so razposlali prepozno, da je bilo mogoče komaj
jeden del črne vojske y tem času sklicati. Kdo
je bil vzrok te zamude? Ali ni bila posledica
kanclerjevih blodenj? ... Na ti vprašanji sta
kralj in kancler ostala dolžna odgovora; oba pa
sta čutila svojo slabost v primeri z močmi Hmel-
nickega.
Najhujše pa je bilo, da nista imela o njem
zanesljivih poročil. V kraljevem taboru še doslej
niso vedeli, ali je kan pri Hmelnickem z vsemi
ordani, ali pa mu pomaga samo Tuhaj-bej z ne-
205
koliko tisoč svojih Tatarjev. O tem si slišal
sicer različna mnenja; kaj zanesljivega nikomur
ni bilo znano. Previdni Hmelnicki se je okoristil
z vsem ter nalašč ni pustil kake trope na četo-
vanje, da bi kralj ne dobil poročil po posredo-
vanju njegovih Kozakov. Puntarski hetman je
imel svoj posebni namen; hotel je zapreti z od-
delkom svoje vojske umirajoči Zbaraž, z ostalimi
močmi in tatarskimi ordami pa je hotel planiti
na kralja, obkoliti ga z vojsko vred ter izročiti
v kanove roke.
Niso torej zaman pokrivali Kraljevo lice
temni oblaki. Nič hujšega ni bilo za kralja, nego
to čutilo onemoglosti. Jan Kazimir se nasloni
nazaj v naslonjač ter pokazavši z roko na zem-
ljevid, reče:
„To vse skupaj ni nič! . . . Pripeljite mi
poročnikov!"
„Tudi jaz si jih želim", odvrne OsolinskL
„So se ogledne čete že vrnile?"
„Vrnile so se, pa niso nič pripeljale".
„Niti jednega vjetnika?"
„Samo nekaj kmetov iz okolice, ki pa nič
ne vedo".
„A gospod Pelka? On je vendar slaven
četnik".
„Milostljivi kralj!" oglasi se za naslonjačem
starosta lomžinski. „Pelka se več ne vrne, ker
so ga ubili".
206
Vsi umolknejo. Kralj upre svoj turobni po-
gled v plamtečo svečo ter začne s prsti bobnati
po mizi.
»Ali še ne veste za nobeno sredstvo?"
vpraša kralj.
„Treba počakati!" odvrne kancler.
Kralju se nagrbanči Čelo.
„Čakati?" ponovi. „Mej tem pa naj Višnje-
vecki in poveljniki konec vzamejo v Zbaražu".
„Nekaj časa bodo že še vstrajali", odvrne
hladnokrvno Eadziejevski.
»Molčali bi raje, gospod starosta, če nimate
povedati boljšega".
„Nasprotno, milostljivi kralj, imam".
»Kaj?«
„ Poslati bi bilo treba koga na dogovor s
Hmelnickim. Poslanec se prepriča, ali je tam
kan sam in nam pove, ko se vrne".
„To je nemogoče", odvrne kralj. »Sedaj,
ko smo proglasili Hmelnickega puntarjem ter
razpisali ceno na njegovo glavo in oddali zapo-
rožko bulavo Zabuskemu, sedaj bi bilo pač ne-
dostojno za našo veljavo, spuščati se v dogovore
s Hmelnickim".
„Torej treba poslati poslanca h kanu", od-
vrne starosta.
Kralj obrne svoj presunljiv pogled na kanc-
lerja, ta misli par minut in potem odvrne:
»Nasvet je dober; toda Hmelnicki nedvoj-
beno pridrži poslanca in zato bi ne koristilo nič".
207
Kralj mahne z roko.
„Mi vidimo", reče počasi, „da nimate no-
benega nasveta; torej vam jaz javljam svojo
voljo. Dajte poklicati vse k orožju, da odrinemo
z vso vojsko k Zbaražu. Naj se zgodi volja Božja!
Tam zvemo, ali je kan navzoč, ali ga ni".
Kancler je poznal kraljev pogum ter sploh
ni dvomil, da prekliče svojo zapoved. Znano mu
je bilo, kadar kralj kaj zahteva, da ga z nobe-
nimi ugovori ni mogoče odvrniti od njegove na-
kane. Zato tudi ni nasprotoval, marveč samo
svetoval, počakati še kaka dva ali tri dni, češ,
da mej tem časom dospejo kake novice.
»Delajte, kar hočete, samo da dobim poroč-
nika do jutri".
Zopet nastane tišina. Luna je svetila v okno,
toda v sobani je bilo somračno, ker so neotrnjene
sveče le medlo brlele.
„Koliko je ura?" vpraša kralj.
„Skoraj bo polnoč", odvrne starosta.
,. Nocoj' ne pojdem spat. Obhodim tabor in
vidva pojdeta z menoj . . . Kje sta Ubald in
Arciševski ?il
„V taboru. Pojdem povedat, da pripravijo
konje", reče starosta ter gre proti vratom. V
tem trenutku se sliši v veži nekak hrup; naposled
se vrata odpro na stežaj in v sobo prihiti za-
sopljen Tizenhaus, kraljevi kamornik.
„Milostljivi kralj!" reče, »tovariš izZbaraza
je tukaj".
208
Kralj skoči s sedeža, vstane pa tudi kancler
in oba zakličeta:
„To je nemogoče!*
„Tako je! Tu stoji v veži".
„Pripeljite ga sem!" zakliče kralj, plosknivši
z rokami. „Naj pride ter prežene naše skrbi".
Tizenhaus zgine skozi vrata in čez nekaj
časa se prikaže pri vratih neka visoka neznana
postava.
„Le bližje, gospod, le bližje!" zakliče kralj.
„Jako všeč nam je vaš prihod".
Tovariš pride k mizi. Kralj in kancler ne-
hote odskočita, ko ga zagledata. Pred njima
je stal nekak strašen človek, bolj podoben pri-
kazni, nego človeku. Raztrgana obleka je komaj
pokrivala njegovo shujšano telo; lice je imel za-
sanelo, umazano od blata in krvi; oči rdeče od
vročinice; črna razkodrana brada mu je padala
na prsi, noge so se tako šibile pod njim, da
se je moral opreti ob mizo.
Kralj in njegova veljaka sta ga gledala z
debelimi očmi. V tem hipu se vrata odpro in
v sobano prihiti cela tropa vojaških dostojnikov:
general Ubald, Arciševski, podkancler litevski
Sapieha, starosta Rečički, gospod Sandomirski.
Vsi obstoje za kraljem ter gledajo prišleca.
„Kdo si?" vpraša kralj.
Ubožec odpre usta, toda krč ga zgrabi za
čeljusti, brada mu jame dregetati, da je komaj
spregovoril:

209
„Iz . . . Zbaraža!"
„Dajte mu vina!" reče nekdo.
Urno, kakor bi trenil, podajo mu čašo z vinom,
katero je izpil z velikim trudom. Mej tem kanc-
ler sleče svoj plašč ter pokrije ž njim njegove
rame.
„ Sedaj že moreš govoriti ?" vpraša kralj čez
nekaj časa.
„Zamorem", odvrne vitez z močnejšim glasom,
„Kdo si?"
„Jan Skretuski . . . huzarski poročnik . .
„V čegavej službi?"
»Vojvode ruskega".
V dvorani nastane šepet.
„Kaj je novega pri vas?" vpraša z oči-
vidno radovednostjo kralj.
»Revščina . . . glad ... jedna mogila . . .
Kralj zatisne oči.
»Jezus Nazarenski! Jezus Nazarenski! za-
kliče s tihim glasom.
»Ali morete še dolgo vstrajati?" vpraša po
kratkem premolku.
»Primanjkuje smodnika . .. Sovražnik je na
nasipih..."
»Koliko ga je na priliko? .
»Hmelnicki ... kan .. . z vsemi ordami .
»Tudi kan?"
Da' "
Nastane molčanje. Navzoči se spogledajo;
na obrazih vseh si opazil, da ne verjamejo tega.
Z ogn- in mM- tv-	''
210
„Kako ste mogli vstrajati?" vpraša kancler
z glasom, ki je kazal dvom.
„Pri teh besedah Skretuski dvigne glavo,
kakor bi nebo hotel poklicati na pričo. Oči mu
zabliščč, ko odgovori z močnim glasom:
„Dvajset napadov je odbitih, šestnajst zmag
dobljenih na bojnem polju, petinsedemdesetkrat
je bila vojska na izletu ..."
Zopet nastane molčanje. Kralj se zravna
po koncu, strese lasuljo, kakor lev grivo, na lice
mu atopi rdečica, oči mu zabliščč, ko zakriči:
„Za Boga! dovolj mi je tega posvetovanja!
Naj je tam kan, ali ga ni, naj pride črna voj-
ska, ali ne, mi vsekako pojdemo k Zbaražu! . . .
Dovolj je teh posvetovanj! ..."
„K Zbaražu! K Zbaražu!" ponovi nekoliko
krepkih glasov.
Lice prišleca se razjasni kakor zarja. '
,,Milostljivi kralj!" reče, pri tebi hočemo
živeti in umreti".
Na te besede se plemenito kraljevo srce
omehča kakor vosek. Ne maraje za umazano vi-
tezovo unanjost, stisne mu glavo ter reče:
„Ljubši si mi, nego oni, ki hodijo v atlasu.
Ta čin ti ne ostane brez nagrade ... Ne ugo-
varjaj mi, jaz ostanem tvoj dolžnik".
Navzoči jamejo klicati za kraljem:
„Nismo še videli takega viteza!"
„Je prvak vseh zbaražkih junakov".
»Pridobil si je nevenljivo slavo ..."
211
„Kako si se preplazil skozi tabor Kozakov
in Tatarjev?"
»Skrival sem se v blatu, v vodi in trsičjn,
blodil sem po gozdu brez vse hrane ..."
»Jesti mu dajte!" veli kralj.
»Jesti dajte!" ponove ostali.
-Oblecite ga!"
»Jutri dobiš konja in obleko", reče kralj.
»Nič ti ne smč manjkati".
Po kraljevem zgledu jamejo vsi hvaliti vi-
tezovo junaštvo ter obsipavati ga z vprašanji,
na katera je Skretuski odgovarjal z velikim
trudom, ker ga je prevzemala čedalje veča sla-
bost. Mej tem mu prineso jedi in ob enem stopi
v sobo kraljevi pridigar, prošt Ceciševski.
Veljaki se mu umaknejo s poti, ker je bil
močno učen človek. Njegovej besedi je kralj bolj
verjel, nego kanclerjevej. Vsi ga torej na mah
obstopijo ter mu jamejo pripovedovati, da je
prišel tovariš iz Zbaraža, in da tudi kralj sam
pojde tje.
Duhovnik posluša molčč ter gleda Skreta-
skega, ki je mej tem večerjal, ne brigajoč se za
kraljevo navzočnost, in pil vino iz malega sre-
brnega kozarčka.
»Kako se imenuje ta tovariš?" vpraša na-
posled prošt.
»Skretuski".
»Ali ne Jan?"
„Da, Jan".
14*
212
„Poročnik kneza vojvode ruskega?"
»Da".
„Hvala ti, o Gospod!" reče duhovnik, dvig-
nivši kviško svoje zarumenelo lice. „Jaz poznam
tega tovariša".
Skretuski je slišal te besede ter nehote obrne
svoj pogled na duhovnika — pa lice, postava in
glas so mu bili popolnoma tuji.
„Toraj ste se vi jedini izmej vse vojske
drznili priti skozi sovražnikov tabor?" vpraša
prost.
„Šel je pred menoj vrl tovariš, toda ubili
so ga", odvrne Skretuski.
Toliko veča je potem tvoja zasluga, da se
nisi zbal iti v nevarnost. Po tvojej utrujenosti
spoznam, da je morala, biti strašna pot. Toda
Eog je videl tvoje žrtvovanje ter te srečno pri-
peljal skozi.
Duhovnik se naglo obrne h kralju Janu
Kazimiru.
„ Miloš tlji vi kralj!" reče, „torej je res ne-
spremenljiva volja vaše kraljeve milosti, da gre-
ste vojvodu ruskemu na pomoč?"
„Vašej molitvi, oče", odgovori kralj, „pri-
poročam domovino, vojsko in sebe, ker vem, da
je velikansko to podjetje. Pustiti pa ne morem,
da bi poginil vojvoda v tem nesrečnem taboru
s takimi vitezi, kakor je ta tovariš, ki stoji pred
nami".
913
„Bog bo dal zmago!" odgovori nekoliko
glasov.
Duhovnik dvigne roki kviško; v sobi na-
stane tišina.
„Blagoslovljam vas v imenu Očeta, Sina in
svetega Duha!"
„Amen!" odvrne kralj.
„Amen!" odgovore vsi navzoči.
Doslej skrbi polno lice Jana Kazimira se
je kazalo popolnoma mirno; samo oči so grozno
švigale. Navzoči so jeli govoriti mej seboj o
bližnjej vojski, ker je bilo še dokaj takih, ki so
dvomili, da bi kralj mogel takoj odriniti. Kralj,
pa vzame meč ter pomigne Tizenhauz-u, naj mu
ga pripaše.
„Kedaj hočete odriniti, vaša kraljeva mi-
lost?" vpraša kancler.
„Bog nam je dal jasno noč", odvrne kralj,
„torej se konji ne bodo preveč potili. Gospod
stražni poveljnik", doda, obrnivši se k veljakom,
„naročite trombarju, da napove s trombo naš
odhod".
Poveljnik zapusti sobano. Kancler Osolin-
ski potihoma omeni, da še ni vse pripravljeno,
in da vozovi pred dnevom ne bodo mogli odriniti.
Kralj pa odvrne: „Komur so ljubši vozovi nego
domovina in kralj, naj raje ostane tukaj".
Dvorana se jame prazniti. Vsak je hitel k
svojemu praporu, da bi ga »postavil na noge"
ter pripravil za odhod. V sobani je ostal le
214
kralj, kancler, duhovnik in gospod Skretuski s
Tizenhauzom.
„Milostljivi kralj", reče duhovnik, „kar ste
hoteli od tega viteza zvedeti, sedaj že veste.
Njemu je treba sedaj počitka, ker' že komaj stoji
na nogah. Dovolite mi, vaša kraljeva milost, da
ga vzamem seboj v svoje stanovanje na preno-
čišče".
„Dobro, dobro, oče!" odgovori kralj. „Všeč
mi je vaša želja. Naj ga Tizenhauz ali kedo
drugi spremi, ker sam gotovo ne dospe. Idi,
Idi, dragi tovariš! Nihče si ni tako zaslužil po-
čitka, nego ti. Pomni pa, da sem tvoj dolžnik.
Na-se bom poprej pozabil, nego na-te!"
Tizenhauz prime Skretuskega pod pazduho
ter gre ž njim iz sobe. V veži srečata starosto
Eečickega, ki prime trepetajočega viteza na dru-
gej strani. Naprej je šel duhovnik, pred njim
pa fantin s svetilnico v roci. Poslednje res ni
potreboval, ker je bila tiha, topla in mesečna noč.
Mesec je plaval kakor čoln nad Toporovem. Iz
taborišča je doletaval hrup, škripanje voz in od-
mev trombe, ki je klicala vojsko k odhodu.
V daljavi, pred cerkvijo, osvetljeno od me-
sečne svetlobe, bilo je opaziti trume jezdecev in
pešcev. Konji so razgetali. K škripanju voz se
je pridr užilo še rožlanje verig in nem ropot topov.
Hrup je postajal čedalje večji.
„Že odhajajo!" reče duhovnik.
215
„K Zbaražu ... na pomoč" . . . zašepeta
Skretuski.
In nisi vedel, ali vsled prebitega trpljenja,
ali veselja, ali radi obojega je vitez oslabel tako,
da sta ga morala Tizenhauz in starosta skoro
šiloma vleči.
Namerivši svoje korake k proštiji dospeta
mej vojake, stoječe pred cerkvijo. Bili so pra-
pori Sapežinskega in pešci Arciševskega. Nepri-
pravljeni še za pot, stali so tu v neredu, poriva-
joč se in zagrajoč prehod.
„S poti! S poti!" kliče duhovnik.
„Kdo pa je?"
„Tovariš iz Zbaraža".
„Klanjamo se mu!" kličejo številni glasovi
Na to se razstopijo na obč strani; drugi pa
priskočijo bližje, hoteč videti junaka. Z grozo
pa so zrli na to njegovo revščino, na upalo nje-
govo lice ter čudeč šepetali:
„Iz Zbaraža, iz Zbaraža ..."
Le z največjo težavo je pripeljal prošt Skre-
tuskega v proštijo. Tam so mu pripravili kopelj.
in ko so ga omili blata in krvi, ukaže duhovnik
položiti ga na postelj. Na to pa otide k vojski,
ki je že odhajala.
Skretuski se je le na pol zavedal, pa radi
vročinice ni mogel zaspati. Ni pa vedel, kje je
in kaj se godi ž njim. Slišal je samo hrup, bob-
nanje, ropotanje voz, topot pešcev, krik vojakov
ter odmev tromb. „Vojska gre", reče sam pri
217
sebi. . . Mej tem se je jel oni hrup oddaljevati
in oslabevati . . . dokler ni tišina razprostrla
svoja krila nad Toporovem.
Sedaj pa se je Skretuskemu zdelo, da s po-
steljo vred pada v nek neizmeren prepad . .
X.
Spal je nekoliko dni; ko se je prebudil,
ga je še vedno nadlegovala vročiniea, da je še
dolgo bledel in govoril marsikaj o Zbaražu, o
knezu in drugih veljakih v taboru. .Razgovarjal
se je tudi z Volodijevskim in Zaglobo ter klical
gospodu Longinu Podbipeti: „Ne hodi tje!" Le
kneginjice se niti enkrat ni spomnil. Bilo je vi-
deti, da je se silo zadušil v sebi na njo vsaki
spomin, katerega niti vročinska bolezen ni mogla
prebuditi. Nasproti pa se mu je zdelo, da vidi
pred seboj debelo lice Redzijanovo, ravno tako,
kakor ga je videl takrat, ko ga je poslal knez
po bitki pri Konstantinovu k Zaslavu, da je tam
ugonobljal razgrajoče drhali. ko se mu je Red-
zijan nepričakovano prikazal v spanju. To lice
ga je delalo še bolj zmedenega, ker se mu je
zdelo, da se je čas tako rekoč vstavil, in da se
od onega časa ni nič spremenilo. Glej, zopet je
tu v Homoru ter spi v bajti; ko se zbudi, pelje
prapor v Tarnopol . . . Krivonos je bil pobit pri
Konstantinovem; zbežal je k Hmelnickemu . . .
Redzijan je prišel iz Huš5e ter sedi pri njem . .
217
Skretuski bi rad govoril, rad bi naročil služab-
niku, naj mu osedla konja — toda ne more . . .
Znovič pa mu šine v glavo misel, da ni v Ho-
morovu, ker je bil od onega časa že vzet Bar;
pri tem spominu stisne Skretuski zobe ter pade
zopet v nezavest. Ničesar več ne vidi, ničesar
ne čuje, naposled se spomni svojega odhoda iz
Zbaraža . . . Torej ni v Homorovem? Pa Red-
zijan vendar sedi pri njem ter mu streže. Skozi
sipe v oknih pada nanj žarek svitlobe, ki osvet-
ljuje služabnikovo lice, polno skrbi in sočutja . . .
„Redzijan!" zakliče naenkrat gospod Skre-
tuski.
„0 moj gospod, torej me vendar poznate J"
zavpije služabnik ter mu pade k nogam. „Ze
sem si mislil, da se več ne zbudite . .
Nastane trenutek molčanja. Slišal si samo
ihtenje služabnika, ki je objemal gospodove noge.
„Kje pa sem?" vpraša Skretuski.
„V Toporovem ... Se več ne spominjate,
da ste prišli iz Zbaraža sem h kralju . . . Bodi
Bog zali val jen!"
„Kje je kralj?"
„Šel je z vojsko knezu vojvodu na pomoč".
Zopet nastane molčanje. Po Redzijanovem
licu so tekle solze veselja. Čez kratko začne
ponavljati:
„Srečen sem, da vas zopet vidim . . .
Na to vstane ter odpre okno.
218
Jutranji sveži zrak dahne v sobo in ž njim
vred tudi dnevna svitloba. Skretuskemu se ma-
homa vrne zavest. . .
Redzijan mu sede k nogam.
»Torej iz Zbaraža sem prišel sem ?" vpraša
vitez.
„Tako je, gospod . . . Nihče ni mogel izvr-
šiti tega, kar ste vi, in tako pripravili kralja,
da je šel obležencem na pomoč".
„ Gospod Podbipeta je poskusil pred menoj,
pa so ga ubili ..."
„Oh, za Boga, Gospod Podbipeta je ubit!
Tako bogat in vrl gospod! ... Bil je tak ko-
renjak, pa so mu vendar prišli do živega! . .
»Ustrelili so ga z loki..."
„A gospod Volodijevski in Zagloba?"
„Bila sta zdrava ko sem odšel".
»Hvala Bogu. Sta vrla vaša prijatelja. Toda
prošt mi je prepovedal govoriti . . ."
Redzijan umolkne ter se zamisli nekaj časa.
Čez trenutek pa reče:
»Gospod!"	—
Kaj hočeš?"
»Kaj bo sedaj s premoženjem gospoda Pod-
bipete ? Gotovo je zapustil dokaj vasi in druzega
premoženja ... Ali ni morda izročil kaj tega
prijateljem, ker sem slišal, da nima sorodnikov?"
Skretuski ne odgovori. Redzijan spozna, da
mu to vprašanje ni všeč, zato začne drugače:
219
„Ej, hvala Bogu, da sta Zagloba in Volo-
dijevski zdrava! Mislil sem si, da so ju ugra-
bili Tatarji . . . Dokaj bede smo prebili skupaj;
pa prošt mi je prepovedal govoriti . . . Ej, go-
spod, mislil sem si, da ju več ne bom videl, ker
so nas Tatarji imeli v pasti, da si nismo vedeli
pomagati".
„ Torej si bil skupaj z Volodijevskim in
Zaglobo? Čudno, da mi nista povedala tega!"
„Nemara za to, ker sama nista yedela, če
sem se rešil, ali poginil..."
„Kje so vas napadli Tatarji?"
„Za Ploskirovem na poti k Zbaražu. Šli pa
smo poprej skupaj daleč tje za Jampol — toda
prošt mi je zabičeval, da moram molčati o tem".
Zopet nastane tišina.
„Bog vam povrni vašo skrb in vaš trud",
reče Skretuski. „Sedaj že vem, po kaj ste šli
tje. Bil sem tudi sam poprej tam pa —■ zaman".
„Ej, moj gospod, ko bi mi ne bil prošt. . .
Bekel pa mi je: Jaz moram iti s kraljem, ti pa
oskrbuj gospodarja, toda ne povej mu nič, da ti
ne umre".
Skretuski je že davno zgubil vsako upanje,
da niti te Redzijanove besede niso zbudile v
njem iskrice upanja . . . Nekaj časa leži nepre-
mično, potem pa vpraša:
„Od kod si prišel k proštu Ceciševskemu
in k vojski?"
220
„ Gospa kaštelanka sandomerska, gospa Vi-
tovska iz Zamostja, me je poslala, da naj na-
znanim gospodu kaštelanu, da se snidefca v To-
porovu ... Je hrabra gospa, ki hoče na vsaki
način biti pri vojski, da se ji le od moža ločiti
ne bo treba. Zato sem prišel jeden dan pred
vami v Toporov . . . Tudi gospa sandomerska bi
že imela biti tukaj, pa je menda za to ni, ker
je mož šel s kraljem".
„Ne razumem, kako si mogel priti v Za-
mostje, če si potoval z Volodijevskim in Zaglobo
za Jampol. Zakaj nisi prišel ž njima v Zbaraž?"
„To so zakrivili Tatarji, ki so nas napadli.
Ker ni bilo drugače, postavila sta se jim v bran,
jaz pa sem zbežal, ter se nisem vstavil poprej
nego v Zamostju".
„Sreča, da vas niso potolkli", reče Skre-
tuski. Mislil sem si, da nisi tak plašljivec. Ali
je bilo lepo, da si ju zapustil v taki zapreki?"
„Ej, gospod, ko bi bili mi sami, bi ju go-
tovo ne bil zapustil; pa bili smo štirje . . . zato
pa sta se ona zoperstavila ordi, meni pa naro-
čila . . . rešiti se . . . Ko bi vedel, da vas ne
»mori moja novica ... mi smo namreč tam —
za Jampolom — našli . . . toda ker mi je
proit.. .
Skretuski jame gledati služabnika ter meži-
kati z očmi, kakor človek, ki se je ravnokar
zbudil iz krepkega spanja. Naenkrat pa, kakor
bi se bilo v njem nekaj utrgalo, grozno obledi,
221
sede po koncu v postelji,, ter zakriči z gromo-
vitim glasom:
„Kdo je bil s teboj?"
„ Gospod! hej, gospod!" zakliče sluga pre-
strašen premenbe, ki se je kazala na gospodar-
jevem licu.
„Kdo je bil s teboj?" zavpije Skretuski,.
pograbi Redzijana za ramo in začne močno tresti
in stiskati se svojimi železnimi rokami.
„Povem vam", odvrne Redzijan, „naj reče
prošt, kar hoče. Gospodična je bila z nami in
sedaj je pri gospej Vitovskej".
Skretuski otrpne, zapre oči in glava min
težko pade na blazinico.
„Pomoči!" kliče Redzijan. „Brž ko ne, mi
umre sedaj moj gospodar. Pomoč; kaj sem na-
redil? Da bi bil raje molčal! O, za Boga! Pre-
dragi moj gospod, spregovorite vsaj besedico.
Prav je imel prošt, ki mi je prepovedal. Hej,
gospod! ..."
„Saj ni nič!" oglasi se naposled Skretuski.
„Kje je sedaj?"
„Hvala Bogu, da ste zopet oživeli! Raje
pa bi le molčal o tem ... Je pri gospej San-
domerskej ter mora vsaki hip biti tukaj . . .
Hvala Bogu! samo ne umrite nam, gospod! Vi-
deli boste, da bo kmalo tukaj. Zbežala sva v
Zamostje; tam je duhovnik izročil gospodično
gospej Vitovskej ... ker ni bilo dostojno, da
bi bila mej vojaki, ki so često razposajeni ...
222
Bohuna se je ubranila, pa priložnost se kmalo
najde . . . Dokaj truda me je stalo, predno sem
prepričal vojake, da jesorodnica kneza Jeremije..
Pa tudi na poti sem skusil mnogo ..."
Skretuski je zopet ležal nepremično; oči je
imel odprte in uprte v strop; lice mu je bilo
resnobno — bilo je videti, da moli. Ko je bil
gotov, skoči po koncu, sede na postelj ter reče:
„Daj mi obleko ter naroči, da nama osed-
lajo konje?"
„Kam nameravate jezditi?"
„Urno mi daj obleko!"
„P.rav, kakor bi vedeli, da imate obleke v
izobilji. Kralj vam je poslal jedno pred odhodom,
pa tudi drugi gospodje so je mnogo darovali.
V hlevu pa stoje trije jako čili konjički . . .
Ko bi jaz imel vsaj jednega takega! . . . Bolje
pa menda vendar bo, če še ostanete in si po-
čijete, ker ste še tako slabi".
„Nič mi ni. Lahko sedem na konja. Za
Boga živega, požuri se!"
„Znano mi je, da imate telo iz železa, naj
torej bo po vašem. Dajte me pa opravičiti pri
proštu Cecišovskem. Tukaj je obleka '. . . boljša
bi se niti pri armenskih kupcih ne dobila. Ob-
lecite se gospod, jaz pa pojdem naročit, naj
vam prineso vinske juhe, katero sem pripraviti
ukazal".
Po teh besedah otide Redzijan po hrano,
Skretuski pa se jame urno oblačiti. Ko je bil

823
gotov, objame služabnika, stisne ga k prsim ter
ga ne spusti poprej, da mu je povedal, kako
je naletel na ranjenega Bohuna v Vlodavi, kako
izvedel od njega, kam je skril kneginjico in ga
naposled poslal po njo, da mu jo pripelje; kako
so potem šli skupaj k vladinskim skalam ter
umorivši čarovnico in Čeremisa, odpeljali kne-
ginjico. Ni zamolčal tudi nevarnosti, v katerej
so bili, ko so bežali pred Burlajevo vojsko.
»Burlaja je Zagloba ubil", omeni naglo Skre-
tuski.
„On je vrl vojak", odgovori Redzijan. »Ta-
kega še nisem videl. Jeden je sicer junak, drugi
širokoustnež, tretji bedak, a gospod Zagloba je
to vse skupaj ob enem. Pa najhuje nam je bilo
v onem gozdu za Ploskirom, ko so nas lovili
Tatarji. Volodijevski in Zagloba sta se vstavila
ter jih počakala, da jih nekoliko pridržita, jaz
pa sem krenil na stran proti Konstantinovu,
pustivši Zbaraž za seboj, ker sem bil prepričan,
da Volodijevskega in Zaglobo takoj ubijejo, potem
pa pridrve za nama v Zbaraž. Še sedaj ne raz-
umem, na kak način ju je Bog rešil. . . Midva
z gospodičino sva mej tem srečno smuknila
mimo Hmelnickijeve vojske in mimo Tatarjev,
ki so šli k Zbaražu".
„Niso šli naravnost tje, kjer jih je Kušelj
ustavil. Pa govori vendar nekoliko urnejše!"
„Ko bi bil jaz takrat vedel za to! Smuknila
sva torej z gospodičino mej Tatarji in Kozaki
_
po nekej kolovoznej poti. Na srečo je bil kraj
popolnoma prazen; nikjer nisva srečala žive duše,
niti v vaseh niti v mestih. Vse je zbežalo, kamor
je kdo mogel, pred Tatarji. Pa duša mi je sedela
na rami od strahu, da naju nemara vendar le
ujamejo. In res je bilo tako".
Skretuski se neha oblačiti in praša:
„Kako je bilo?"
„Tako-le, gospod, Naletel sem na ogledno
četo polkovnika Donca, brata one Horpine, ka-
tera je imela dekle zaprto v jarku. Na srečo
sem ga dobro poznal, ker sem ga videl večkrat
pri Bohunu, Izročil sem mu sestrin pozdrav, po-
kazal Bohunov pernač ter povedal mu vse, kako
me je Bohun poslal po gospodično, in da me čaka
za Vlodavo. Kot Bohunov prijatelj je vedel za posel
svoje sestre in mi je rad verjel. Mislil sem, da
naju takoj spusti in nama da še potrebnih stvari
na pot. Toda reče mi: „Tam se zbira črna voj-
ska, prideš lahko v roke Poljakom. Ostani tukaj
ter odrini z menoj k Hmelnickemu. V taboru
bo deklina najbolj varna". Na te besede sem
kar otrpnil, pa kaj sem hotel? Rekel sem le,
da Bohun čaka na naju in da zgubim glavo, če
mu takoj ne pripeljem dekleta. On pa reče: „Pa
bomo to sporočili Bohunu, — samo ti ne hodi
tje, ker so tam Lahi". Začnem se hudovati, pa
tudi on se je hudoval ter rekel mi naposled:
Čudim se, da se tako bojiš Kozakov. Če le nisi
izdajavec!" Sedaj sem videl, da ni drugače, da
225
moram ostati tu čez noč, ker me je imel na sumu.
Močno sem si bil v skrbeh radi kneginjice. Že
sem se pripravljal za nočni beg. ko je prišel
na nas gospod Pelko od kraljeve vojske".
»Gospod Pelko?" reče, pridržavši sapo, Skre-
tuski.
„Da, on je bil, gospod. Bil je |kaj sloveč
četovodja ta.Pelko, ki je pred nedavnim padel
v boju. V zalezovanju znal bi se nemara j edino
Volodijevski še kosati ž njim. Ko je toraj prišeB
nad Done«, pobil je njegovo četo tako. da živ
človek ni ušel; polkovnika pa je vjel. Pred
nekolikimi tedni ga je dal natakniti na kol in
prav je naredil. Pa tudi s Pelko sem imel
sitnosti, ker je bil grozen razuzdanec . . . Bal
sem se, da se gospodičini, ki je srečno utekla
Kozakom, od domačinov ne zgodi kaka krivica...
Povedal pa sem gospodu Pelki, da je kneginjica
sorodnica našega kneza. On pa, to slišati, je
vzel čapko z glave ter hotel odriniti h knezu v
službo . . . Odslej je jel gospodičino spoštovati,
in naposled je naju oba spremil v Zamostje h
kralju, kjer naju je prošt Cecišovski vzel v svojo
varstvo ter oddal gospodičino kaštelanki Vitov-
skej".
Skretuski si globoko oddahne; na to začne
znovič objemati Redzijana.
»Prijatelj in brat mi boš, ne pa služabnik",
reče, »toda pojdiva. Kedaj ima priti Sem gospa
kaštelanka?"
Z oga. In meč. IV.
15
226
„Imela bi priti za menoj čez jeden teden;
toda sedaj je že deseti dan, ker vi ste osem dni
ležali brez zavesti".
„Pojdiva, pojdiva!" ponavlja Skretuski, „sicer
si ne morem dati pokoja".
Komaj pa je izgovoril, oglasi se na dvo-
rišču topot konjskih kopit; sobina okna naglo
otemnev Pred njimi nenadoma obstoji konji in
ljudje. Skretuski opazi najpoprej skozi šipe sta-
rega prosta Cecišovskega in pri njem shujšane
obraze Zaglobe, Volodijevskega, Kušlja. in drugih
znancev sredi rdečih knezovih dragoncev. Potem
se jame razlegati veseli krik; na to pa tolpa
jezdecev z duhovnikom na čelu plane v sobo.
„Mir je sklenjen v Zborovem, oblegovanje
je nehalo!" reče duhovnik.
Toda Skretuski si je že sam mislil to, ker
je videl svoje zbaražke prijatelje. Kakor bi trenil,
plane v naročje Zaglobi in Volodijevskemu.
„Povedali so nam, da si živ", kriči Zagloba.
Toliko veče je torej naše veselje, da te vidimo
tako kmalo in popolnoma zdravega! Prišli smo
nalašč za teboj. Jan, ti ne veš, kako slavo ši
si pridobil in kaka te še čaka!"
„Kralj te je obdaroval, toda kralj vseh
kraljev ti je namenil še nekaj več", reče prošt.
„Vže vse vem", odgovori Skretuski. »Bog
vam povrni vse to! Redzijan mi je vse povedal".
227
„Kako, da se nisi zadušil veselja! Živijo
Skretuski! Živijo kneginjica!" zakriči Zagloba.
„ Vidiš Jan, nismo ti zinili poprej niu besedice,
ker nismo znali za gotovo, če je utekla, živa.
Toda sluga mu jo je srečno odpeljal. On je
pravi lisjak! povem ti. Podvizajta se, knez že
čaka na vaju. — Ha! celo k Jahorliku smo
jezdili za njo. Umoril sem ono spako, ki ja
je čuval. Kaj živo so utekali vajini fantički pred
vama, glejta da ju sedaj gotovo ujameta. Še
bom doživel unukov, gospodje! Redzijan, povej
no, kaj si vse skusil ? Pomisli samo, da sva po-
čakala celo tolpo Tatarjev midva sama z Volo-
dijevskim. Jaz sem prvi planil na njo. Za dre-
vesa so se skrivali pred nama — nič jim ni
pomagalo! Tudi Volodijevski se je dobro po-
stavljal . . . Kje je moja hči? Dajte mi sem
mojo hčer!"
„Bog ti daj srečo, Jan! Bog ti daj srečo!"
reče mali vitez, znovič objemajoč prijatelja.
„Naj vam Bog povrne, kar ste učinili za-me.
Besede same ne zadostujejo. Z življenjem, s
krvijo bi vam ne mogel vsega povrniti!" od-
govaija Skretuski.
„0, to je le malenkost!" kliče Zagloba.
„Mir je sklenjen, res nekoliko švedrast je, toda
kaj se hoče. Dobro, da smo prišli iz tega kužnega
Zbaraža. Sedaj bomo uživali mir. To je moja
zasluga, zakaj, ko bi bil sedaj Burlaj še živ, bili
bi ti dogovori prav za nič. Sedaj bomo praznovali
14*
228
svatbo. Le naprej, Jan, dobro se drži! Še ne
veš, kako darilo ti je knez pripravil! To ti dru-
gokrat povem, sedaj pa, kje je moja hči? Dajte
mi mojo hčerko! Bohun je več ne dobi v svoje
kremplje. Kje je moja ljubljena hči?"
„Ravnokar sem hotel zasesti konja, da bi
šel gospej sandomerskej naproti", omeni Skre-
tuski. „Pojdimo, pojdimo, sicer pridem ob pamet".
„Le naprej, gospodje. Pojdimo ž njim. Časa
imamo dovolj!"
„Gospa sandomerska ne more biti daleč",
omeni prošt.
„Na konje!" doda Volodijevski.
Skretuski je stal že pri vratih ter skočil
na konja tako lahko, kakor bi nikdar ne bil
bolan. Redzijan se ni mogel odtrgati od njega,
ker ni hotel ostati sam pri proštu. Njima
sta se pridružila Volodijevski in Zagloba; tako
so jezdili na vso sapo pred dragonci po Toporo-
viškej cesti, kakor rdeče makovo listje, katero
nese vihar.
„Naprej!" kričal je Zagloba, zbadajoč z
ostrogami konja.
Tako so diijali kakih deset postaj; kar za-
pazijo naglo pred seboj vrsto voz in koleseljev,
obkoljenih s služabniki. Nekateri njih, videč
pred seboj oborožene ljudi, so pridirjali naprej
vprašat, kdo prihaja?"
„Naši od kraljeve vojske!" zakliče Zagloba.
„Kdo pa ste vi ?"
229
„ Gospa kaštelanka sandomerska!" je bil
odgovor.
Skretuski ves prevzet, skoči s konja ter ob-
stane trepetaje gologlav kraj ceste. Obilni pot
mu je tekel po sencih in ves je koprnel preve-
like sreče. Tudi Volodijevski skoči s konja ter
hiti podpirat prijatelja.
Vsi navzoči se odkrijejo. Mej tem se pri-
bliža vrsta voz ter oddrdra mimo. Z gospo Vi-
to vsko je potovalo še nekoliko drugih gospodičin,
katere, videč viteze, niso vedele, kaj pomeni ta
sprevod.
Naposled se prikaže krasna kočija, obdana
s služabniki; skozi okno zagledajo vitezi resno
obličje osivele gospe, in poleg nje nežno ličiee
kneginjice Kurčevičevne.
„Moja hči !u zakliče Zagloba ter plane slepo
h kočiji. „Ali čuješ, hčerka! Skretuski je
prišel! ..."
Služabniki začno klicati: »Stojte! Stojte!"
Nastane splošna zmežnjava; mej tem pa sta Ka-
šelj in Volodijevski peljala, ali bolje vlekla h
kočiji Skretuskega, ki je čedalje bolj oslabeval
ter postajal težji in težji. Glava se mu je pobe-
sila na prsi, več ni mogel iti ter se zgrudil na
posled pred kočijo na kolena.
Toda trenutek poznej dvignejo nežne roke
kneginjice onemoglo in shujšano glavo viteza po
koncu.
230
Zagloba pa, zagledavši osupnenje na licu
gospe sandomerske, jame kričati:
„To je »Skretuski, vitez iz Zbaraža, On je
prodrl skozi sovražnikov tabor, on je ohranil'
našo vojsko, kneza, celo državo! Bog ju blago-
slovi ! Živijo!"
»Živijo! Živijo!" klicali so plemiči.
»Živijo!" ponovč knezovi dragonci, da je
odmevalo daleč po polju.
„V Tarnopol! h knezu na svatbo!" klical
je Zagloba. ,,A kaj, moja hči. Konec je tvoje
nezgode! . . . Bohuna pa čaka rabelj z mečem!"
Prost Cecišovski dvigne oči k nebu in nje-
gova usta so ponavljala besede navdušenega
pridgarja:
„Sejala sta v žalosti, žela bosta v veselji."
Utrujenega Skretuskega posade v kočijo
poleg kneginjice, in karavana odrine dalje. Bil
je le lep, jasen dan. Dobrave in polja so se ko-
pala v solnčnih žarkih. Po zraku si videl tu pa
tam plavati srebrne niti pajčevine, katere so v
poznej jeseni snegu enako pokrivale poljane.
Naokrog bilo je vse tiho in mirno. Le konji so
semtertje hrkali.
,,Gospod Mihael", reče Zagloba, jezdeč vštric
Volodijevskega, „zopet me je jelo tiščati nekaj
r grlu, kakor takrat, ko je Podbipeta — Bog
mu daj nebesa! -— odhajal iz Zbaraža. Oe pa
pomislim, da sta prišla naposled ta dva človeka
skupaj, mi je srce tako lahko, da bi kar v
231
jednej sapi izpil bokal šampanjca. Če ostaneš'
tudi ti samec, bova na starost odgojevala njune;
otroke. Vsak je za nekaj vstvarjen, gospod
Mihael; pa midva sva vstvarjena bolj za vojsko,
nego za ženitev."
Volodijevski ne odgovori; samo brkice si-
je vihal bolj nego navadno.
Šli so v Toporov in od tod v Tarnopol,
kjer so se imeli siliti s knezom Jeremijo ter v
spremstvu njegovih praporov hoteli odriniti v
Levov na svatbo. Potoma je pripovedoval Za-
globa gospej Sandomerskej vse, kar se je v
poslednjem času zgodilo. Od njega je zvedela,
da je kralj po neodločilnej bitki pri Zborovu
sklenil s kanom premirje, katero sicer ni bilo
posebne važnosti, vsekako pa je zagotovilo de-
želi mir za nekaj časa. Na podlagi tega dogo-
vora je ostal Hmelnicki še hetman ter imel'
pravico, nabrati si mej narodom štiridesettisoč
vojakov, zato pa je moral priseči kralju in sta-
novom zvestobo in pokorščino.
,,Gotovo je," konča Zagloba. „da bomo
imeli s Hmelnickiin kmalu zopet vojsko. Pa če
naš knez dobi poveljništvo, pojde gotovo vse
drugače ..."
»Povejte Skretuskemu še najvažnejšo no-,
vico," omeni mali vitez, prišedši bliže s konjem.,
»Seveda", odvrne Zagloba. »Hotel sem že
povedati, pa še-le sedaj sem si nekoliko oddahnil..
232
Ti ne veš, Jan, kaj se je zgodilo po tvojem od-
hodu; knez ima Bohuna vjetega".
Skretuski in kneginjica ostrmita pri tej no-
vici, da nobeden ni mogel spregovoriti besedice.
Nastane molčanje. Še-le čez nekaj časa vpraša
Skretuski:
..Kako se je to zgodilo?"
„V tem ravno vidimo prst Božji, nič dru-
zega," odvrne Zagloba. „Mir je bil sklenjen in
mi smo hoteli ravnokar zapustiti okuženi Zbaraž,
ko odrine knez z jezdeci na levo krilo, čuvajoč,
da ne bi Tatarji napadli vojske. Mej tem pa
plane tolpa kakih tristo jezdecev na knezov
oddelek."
„To je mogel učiniti samo Bohun!" zakliče
Skretuski.
„On je tudi bil. Toda z zbaražkimi vojaki
se ni šaliti. Volodijevski jih je takoj obkolil
ter pobil do poslednjega. Pa tudi Bohunu
je dal dva udarca ter ga naposled vjel. Z Vo-
lodijevskim Bohun nima sreče; tega se je moral
sedaj dovolj prepričati, ker se je že tretjič po-
skusil ž njim. Pa tudi iskal ni nič druzega nego
smrt."
„Pokazalo se je," doda Volodijevski, „da
je Bohun hotel na vsak način priti od Vala-
dinke k Zbaražu. To pa je kaj dolga pot; torej
ni prišel v pravem času. Ko je zvedel, da je
mir že sklenjen, je kar norel jeze, da za nič
yeč ni maral."
233
..Kdor se z mečem bojuje, ta pod mečem
pogine,'' omeni Zagloba. „0n je obnorel Kozak
in toliko besnejši, ker ga muči obup. Grozen
nemir je nastal radi njega mej našimi in mej
pobalinstvom. Mislili smo, da se znovič začne
boj in knez je že zakričal, da dogovor ne velja
nič. Hmelnicki je hotel Bohuna rešiti; toda kan
se je zelo razsrdil, češ, da ne pusti onečastiti
svoje besede in prisege. Hmelnickemu se je za-
grozil z vojsko, knezu pa je poslal glasnika z
naznanilom, da ga je Bohun napadel na svojo
pest. Kanu je bilo mnogo mar na tem, da so
Tatarji mogli svobodno odpeljati svoj plen, ka-
terega so toliko nabrali, da bodo jetniki gotovo
kaj po ceni v Stambulu."
„Kaj je naredil knez z Bohunom?"
„Ukazal je, da naj pripravijo zanj kol; pa
se je premislil ter rekel: ,,Dam ga Skretuskemu,
naj stori ž njim, kar hoče. Sedaj sedi v To-
porovu v ječi in ranocelnik mu leči glavo. Moj
Bog, kolikokrat so mu že zbijali dušo s telesa!
Nobenemu volku niso psi tako razdrapali kože,
nego smo mi njegovo. Mihael sam ga je trikrat
oplazil. Toda trdo bučo ima ta nesrečni človek!
Rabelj naj mu sveti! Ne jezim se več nanj,
dasi me je grozno črtil po nepotrebnem, ker sva
ga pila skupaj večkrat do onega časa, ko se je
napotil po kneginjico. Lahko bi ga bil spravil
s poti v Rozlogih. Pa nisem učinil tega; nisem
234
hotel, da bi ljudje rekli, da dobro s hudim pla-
čujem. Naj ga! . . ."
In Zagloba začne kimati z glavo.
„Kaj počneš ž njim, Jan?" vpraša Skre-
tuskega. „Vojaki pravijo, da ga boš imel za
trapeža, ki bo moral jezditi pred tvojim vozom.
Je kaj ošaben ^človek; torej ne verjamem, da
boš tako postopal ž njim."
„Gotovo ne učinim tega," odvrne Skretuski.
Je ponosen človek, torej ga s takim činom
nočem sramotiti."
„Naj mu Bog vse odpusti," reče kneginjica.
..Amen!" doda Zagloba. „Hrepeni po smrti
kakor po svojej materi, da bi ga vzela ... Bil
bi jo gotovo našel, ko bi ne bil prepozno prišel
k Zbaražu.
Vsi umolknejo, premišljujoč o čudnih spre-
mčnah osode. Mej tem se pokaže v daljavi Gra-
hovo , v katerem se vstavijo malo časa. Tam
najdejo trumo vojakov, ki so se vračali iz Zbo-
rova. Prišel je tudi kaštelan sandomerski vitov-
ski, ki je šel ženi naproti, gospod starosta Kra-
snostavski, gospod Prijemski in dokaj plemstva
črne vojske. Dvor v Grabovu je bil požgan, tako
tudi druga poslopja; ker je bilo lepo vreme, nihče
ni iskal strehe, in vsi so svobodno sedli v senco
pod drevje. S seboj so imeli bogato zalogo ži-
veža in pijače; služabniki so jeli nemudoma pri-
pravljati večerjo. Gospod sandomerski ukaže
razpeti nekaj šotorov za gospe in gospodičine;
235
da je nastal pred njimi nekak mali tabor. Vi-
tezi so obstajali pred šotori, da bi videli kne-
ginjico in Skretuskega.
Glavno besedo mej plemstvom je imel Za-
globa , ki je pripovedoval, Bog vš katerokrat,
da je ubil Burlaja; mej služabniki pa Redzijan.
Pri vsem tem zviti služabnik vendar ni zamudil
ugodne prilike in poklical Skretuskega na stran;
pade mu pokorno k nogam.
„Gospod", reče, „rad bi vas nekaj prosil".
„Neljubo bi mi bilo, ko bi ti moral kaj od-
reči", odgovori Skretuski. „Ti si največ pripo-
mogel k mojej sreči".
„Saj sem si tudi takoj mislil, da mi ne
ostane brez plačila".
„Govori, kaj hočeš?"
Redzijanu zatemni debelo lice in v očeh mu
zabliska sovražtvo in ponos.
„Samo za jedno reč prosim, za nič druzega,
— da mi prepustite Bohuna".
„Bohuna?" vpraša čude Skretuski. „Kaj pa
hočeš ž njim?"
„Jaz že iztuhtam nekaj, da ne bom imel
škode; ob enem pa mu tudi povrnem ž obrestmi
vse, kar mi je posodil v Čehrinu. Saj tako do-
bro vem, da ga ukažete spraviti s poti — torej
bi mu rad jaz prvi plačal svoj dolg".
Skretuskemu se naježijo obrvi.
„To je nemogoče", reče.	• ...;.:. .■;
236
„0 za Boga! bil bi raje umrl", reče Red-
zijan. »Ne morem dalje prenašati te sramote!"
Prosi kar hočeš", odvrne Skretuski, »niče-
sar ti ne odrečem, toda to je nemogoče. Pre-
misli nekoliko in poprašaj duhovnika, če ni bolj
pregrešno spolniti tako obljubo, nego jo zane-
mariti? H kaznujočej roki Božji ti ne prilagaj
svoje, da se še tebi kaj ne pripeti. Sramuj se,
Redzijan ! Ta človek prosi sam Boga za smrt —
pa tudi ranjen je. Mar hočeš biti njegov rabelj ?
Zvezanega boš mučil, ranjenega moril? Kaj pa
si, Tatar ali Kozak? Dokler sem živ, tega ne
dovolim, torej mi molči o tem".
V glasu Skretuskega je bila tolika odločnost,
da služabnik zgubi vse svoje upanje. Jokaje od-
govori :
„Ko bi bil zdrav, bi se ne bal dveh takih,
ko sem jaz; sedaj ko je bolan, pa se tudi ne smem
maševati. Kedaj mu potem plačam svoj dolg?"
„Prepusti maščevanje Bogu:l, odvrne Skretuski.
Služabnik odpre usta, kakor bi hotel še ne-
kaj reči, nekaj vprašati, pa Skretuski se obrne
ter otide k šotorom, pri katerih je bila zbrana
družba. V sredi je sedela gospa Vitovska, po-
leg nje kneginjica in okrog vitezi. Pred njimi
je stal Zagloba gologlav ter opisoval onim, ki
niso bili v Zbaražu, oblegovanje Zbaraža. Vsi
so ga pazljivo poslušali ter spreminjali barvo na
svojih obrazih. Novoprišlecem je bilo žal, da niso
bili tam. Skretuski sede poleg knjeginjice, prime
237
jo za roko ter jo nese k ustom, na to sta zopet oba
mirno obsedela. Solnce je že zahajalo in nastajal
večer. Skretuski se je tako zamaknil, kakor bi bilo
to zanj nekaj novega, Zagloba si je gladil lase s
čela ter vpil čedalje glasneje . . ! Vitezi so se jeli
spominjati svojih činov. Videli so tabor obkoljen
z drhaljo sovražnikov in besne napade nanj; čuli
so krič, tuljenje, grom topov in mušket; videli
kneza, v srebrnem oklepu na nasipu... okrog njega
krogelj, kakor toče . . . Potem pa svojo revščino,
glad, one krvave noči,v katerih je smrt kakor ropni
tič krožila nad taborom . . . Pri teh spominih so
se vsi nekako zamaknili ter dvigali oči kvišku, pri-
jemajoč sablje za držaj. Zagloba pa reče:
„Sedaj je tam samo jedna mogila, jeden ve-
likanski grob, in da pod njem ne leži slava države,
cvet vitežtva, naš knez vojvoda in mi vsi, kar
nas je bilo tam, — to je jedino njegova zasluga !"
Pri teh besedah pokaže Zagloba Skretuskega.
»Resnica je, kakor smo živi!" zakličeta
Marko Sobieski in gospod Prijemski.
Slava, čast in hvala mu!" zakličejo močni
glasovi vitezov. »Živijo Skretuski! Živijo mladi
par! Naj živi junak!" klicali so čedalje močneje.
Navdušenje premaga navzoče. Nekateri so
skočili po kozarce, drugi metali čapke kvišku.
Vojaki jamejo ropotati s sabljami. Kmalo pa
nastane glasen krik:
»Slava! Slava! Živijo!"
238
Skretuski, kot vrl vitez in katoličan ponižno
pobesi glavo — kneginjica pa vstane, strese
svoje kite, na lice ji stopi rdečiča in iz oči šviga
ponos. Ta slavljeni vitez postane v kratkem
njen mož in slava moža obseva ženo, kakor
solnčni žarek zemljo.
Bilo je že pozno v noč, ko se je jela družba
razhajati na dve strani. G-ospod in gospa Vi-
tovska, gospod Prijemski in starosta Krasnostav-
ski so šli z vojaki k Toporovu, Skretuski s kne-
ginjico in praporom Volodijevskega pa v Tarno-
pol. Noč je bila tako prijetna kakor dan. Na
nebu je lesketalo na milijarde zvezd. Mesec je
priplaval na obzorje ter osvetljeval s pajčevino
pokrite poljane. Vojaki začno prepevati; na to
pa se jame dvigati lahna megla, da je bila oko-
lica kakor velikansko jezero, obsevano od me-
sečne svetlobe.
Taka noč je bila, ko je šel Skretuski iz
Zbaraža; v takej noči je čutil sedaj bitje kne-
ginjičinega sroa poleg sebe.
Sklep.
Ta zgodovinska bojna žaloigra se še ni kon-
čala pri Zbaražu, niti pri Zborovu; da, ni se
končalo niti njeno prvo dejanje. Dve leti poznej
so se dvignili zopet vsi Kozaki na boj z ljudo-
239
vlado. Vstal je znovič Hmelnicki, še močnejši,
nego kedaj poprej. Ž njim je bil kan z vsemi
svojimi ordami in z ravno onimi polkovniki, ki
ki so bili že pod Zbaražem. Zopet je bilo povsod
polno požarjev, stoka in škripanja z zobmi; narod
je padal kakor muhe; polja so se pokrivala s
trupli ubitih . . . Zopet so trdili ljudje, da je
prišla za ljudovlado poslednja ura.
Toda ljudovlada se je naposled sprebudila
iz odrevenelosti ter zavrgla popolnoma kancler-
jevo politiko dogovorov. Zavladalo je prepričanje,
da le meč more narediti stalen mir. Kralj je s
sto tisoč mož broječo armado odrinil na sovraž-
nika. Nikogar ni manjkalo od poveljnikov, ki
jih že poznamo iz naše povesti. Bil je knez Je-
remija z vso svojo divizijo, v katerej so služili
Skretuski, Volodijevski, Zagloba in drugi.
Na Berestečkovih poljanah trčite strašni
armadi skupaj. Tam je bila bitka, kakoršne
dotlej še ni videla Evropa. Trajala je tri dni.
Prva dva dni je bila zmaga še dvomljiva, toda
tretjega dne je prišlo do glavne bitke in odlo-
čilne zmage. To bitko je začel knez Jeremija.
In kakor reka gine izpred oči v penastih
morskih globeljih, tako so zibnili vojski izpred
oči knezovi polki v tem morju sovražnikov. Ob-
lak prahu se je dvignil na ravani kakor vrtinec
ter zakril boritelje . . .
Divja tolpa je jela bežati vsled pritiska
utrjene in izurjene vojske. Na tisoče inolojcev
240
in Tatarjev je pokrivalo bojišče; mej njimi je
ležal ubit zakleti sovražnik Lahov in zvesti za-
veznik Kozakov, divji in junaški Tuhaj-bej.
Strašni knez je zmagal.
Zapazivši kralj zmago kneza, sklene zdro-
biti kanovo ordo poprej, nego jej dospe Hmel-
nicki se svojimi Kozaki na pomoč. Zato se za-
kadi v tatare z vso vojsko. Strašna bitka se
začne znovič, v katerej je bil kan sam poginil
ranjen, in kanov brat Amurat, od kroglje zadet
v prsi. lslam-Girej, videč Amuratovo smrt, tudi
ni vstrajal dalje na mestu ter bežal z bojišča
se svojimi drhalmi. Poljaki so se zaprašili za
njimi ter jih grozno morili.
Bežeče Tatarje dohiti Hmelnicki; v svoji
obupnosti prosi kana, naj znovič začne boj. Kan
zagledavši ga, grozno zakriči, naposled ukaže
Tatarjem, naj ga vjamejo, privežejo na konja,
ter odpeljejo sč seboj.
Poveljnik Kozakov, polkovnik Dzedzijala,
ne znajoč kaj se je pripetilo hetmanu. se vtabori
na plešovskem močvirju.
Mej tem se je začela nevihta in grozni naliv
se ni pretrgal več dni. Ko je nastalo zopet lepo
vreme, začelo se je oblegovanje, najčudnejše iz-
mej vseh. kar jih je doslej videl svet. Sto tisoč
mož broječa kraljeva vojska jela je oblegati dve sto
tisoč mož broječo Dzedzijalovo. Kralju je manj-
kalo topov, živeža in streliva. Dzedzijala je imel
veliko zalogo smodnika in sedemdeset lahkih in
241
težkih topov. Toda na čelu kraljeve vojske je
stal kralj; Kozakom pa je manjkal Hmelnicki.
Kraljeva vojska je bila navdušena po zmagi;
Kozaki pa so bili vsi obupani.	>
Prišli so h kralju kozaški polkovniki ter
se rotili, da mu izročč Hmelnickega, .ko bi ga
bilo treba izvleči celo izpod zemlje.
Dobro kraljevo srce se je omehčalo. Pri-
pravljen je bil pustiti vojsko in prostake domu
ter pridržati pri sebi starešinstvo tako dolgo,
dokler mu ne izroče Hmelnickega. Taki pogoji
pa niso ugajali starešinom, ki so si bili svesti
pred kraljem svoje krivde, ter za svoje prestopke
niso pričakovali pomiloščenja.
Zato je še ob času pogajanj trajala bitka,
in vsacega dne se je obilno prelivala poljska in
kozaška kri. Molojci so se po dnevu pogumno
borili, po noči pa so se njihove tolpe priplazile
večkrat h kraljevemu taboru ter prosile usmiljenja.
Dzedzijala se je popolnoma strinjal s kra-
ljevimi pogoji ter bil pripravljen sam prinesti
kralju v žrtev svojo glavo, da le pridobi vojski
svoboden odhod. Toda v kozaškem taboru je
nastal prepir. Nekateri so zahtevali, naj se sklene
mir, drugi, da se naj bore na smrt; vsi pa so
mislili, kako bi ušli z lepa iz tabora. Toda tudi
najpogumnejšemu se je zdelo to nemogoče.
Tabor je oklepala reka in neprehodno močvirje.
Braniti se je bilo moči v njem cela leta, toda iz njega
je držala samo jedna pot skozi kraljevo vojsko.
16
242
Toda na to pot nihče ni mislil v taboru.
Pogajanja, pretrgovana z bitkami, so se le
vlekla; prepiri v kozaških taborih so bili vedno
pogosteje. V tem prepiru so Dze Izijala odstavili
od poveljništva in namesto njega Bohuna izbrali
za poveljnika. V poslednjega so stavili vsi svoje
n&de, da obleženo vojsko srečno reši.
Bohun s početka ni hotel nič slišati o do-
govorih ; pa kmalo spozna, da ni mogoče pre-
peljati vse vojske čez sovražnikovo taborišče.
Torej sklene poprijeti se druzega sredstva. Menil
je prepeljati vojsko čez Plešovsko močvirje ter
ukazal v ta namen narediti most, po katerem
bi mogla odnesti pete vsa armada. Zdelo se ti je,
da temu polkovniku ni nič nemogoče. Kralj za-
pazivši velikansko delo sovražnikovo, ukaže svoji
vojski, naj se pripravi za poslednji udarec. V
kozaškem taboru ni nihče znal za to kraljevo
namero, zato so le urno nadaljevali svoje delo.
Bilo je v pondeljek. dne 7. julija 1651. leta.
Bohun je v spremstvu starešin šel ogledovat
delo. Solnce je ta dan vshajalo nekako krvavo',
obsevajoč z rdečkastimi žarki vodo in lesove.
Iz poljskega tabora so gonili konje na pašo,
tabor kozaški je šumel brezštevilnih glasov. Ko-
zaki so si kuhali zajutrek. Vsi so videli odha-
jati Bohuna in ž njim jezdece, s katerimi je
hotel pregnati vojvodo braclavskega, ki je bil
na zadnjem koncu kozaškega taborišča ter ugo-
Bobljeval s topovi gradbo kozaškega mosta.
243
Prostaki so mirno zrli na odhod svojega
sokola in vse bi se bilo nemara srečno izvršilo.
Naenkrat pa se Čuje presunljiv krik: „Rešite se,
ljudje! . . . Lahi gredo ! . . .Starešine so zbežali!"
Mej Kozaki zavlada grozen strah. Kakor
znoreli, so bežali na vse strani, in padali kakor
muhe. Kmalo je bilo povsod na kupe utopljenih
in poteptanih. Tolpe naroda so tonile v nepre-
hodnem močvirju; na mostu se je začela ne-
usmiljena borba. Plešove vode so se napolnile
s trupli . . . Grozen krič doleti tudi na ušesa
novega vojskovodje; kmalo ugane, kaj se je zgo-
dilo. Mahoma se vrne k taborišču, hoteč ustaviti
splošni beg — vse zaman. Mej groznim tuljenjem
in begom njegovega glasu niti ni bilo slišati;
strašen naval bežečega naroda tira tudi njega
in njegove jezdece s seboj v pogubo.
Kraljeva vojska, to videti, se začudi ter
ne čakajoč povelja, plane na sovražnika. Nastal
je pravi sodnji dan . . . Kdor se ni utopil, ali
ni bil poteptan od gnječe, prišel je pod meč. V
reko se je zlivalo toliko krvi, da nisi poznal ali teče
v njej kri ali voda. Zaman je kralj poskušal pri-
drževati svoje vojake; bitka, kakoršne se niti stari
vojaki niso spominjali, je trajala do pozne noči.
Še le ko je tema pokrila zemljo, ustrašili so se
zmagovalci svojega čina. Nikjer nisi čul prepevati
zahvalne pesni „Te Deum", ne solze veselja, marveč
solze žalosti so tekle iz ponosnih kraljevih oči.
Tako se je končalo prvo dejanje grozne
•žaloigre, katere pisatelj je bil Hmelnicki.
244
Toda Bohun onega strašnega dne ni zgubil
svoje glave. Nihče pa ni znal za gotovo, ka j se
je t njim zgodilo. Le toliko je znano, da seje
v poznejših bojih imenovalo jako pogostoma nje-
govo ime. Čez nekoliko let zadela ga je kroglja
nekega maščevalca, ki pa ga ni usmrtila. Po
smrti ,kneza Višnjeveckega — kateri je umrl
vsled bojnega truda — ko je lj .benska državica
popolnoma, odpadla od ljudovlade, osvojil si je
Bohun večino njegovih posestev. Govorili o, da
ni hotel biti pokoren niti Hmemickemu. materi,
uničen in pobit, bil je prisiljen i«kat tujezem-
skega pokroviteljstva. Ponosni Bohun pa je za-
metaval vsaki ptuj upljiv ter bil pripravljen s
sabljo braniti svojo kozaško svobodo.
Govorili so tudi, da se nikdar ni pokazal
smeh na ustnicah tega posebneža. Ni živel v
Ljubnem, marveč v vasi, katero je dvignil iz
pepela in imenoval Rozloge. Tam je baje tudi umrl.
Domače vojske so ga preživele ter razgra-
jale še dolgo. Prišla je kuga in za njo Svedje.
Tataiji so bili skoro vedni gostje na Ukrajini,
ter mučili bedni narod. Opustošila je ljudovlada,
opustošila tudi Ukrajina. Na pogoriščih mest
nekdaj cvetoče dežele so tulili volkovi. Sovra-
štvo se je vgnezdilo v bratovska srca, in nobena
usta dolgo niso govorila: »Slava Bogu na viša-
vah in mir ljudem na zemlji, ki so svete volje!"