I
Slovensko Ljudsko Gledališče Celje





Kostumski osnutki Svetlane Visintin
KAZALO
Jukio Mišima...............................................................4
Jukio Mišima: Spremna beseda	k Markizi de Sade.............................5
Krištof Dovjak: Igra obratov...............................................6
Dalibor Tomič: Sad smo me.................................................12
Georges Bataille: Ne-vedenje in	upor...................................18
Fotografije uprizoritve...................................................20
Na zavihkih kostumski osnutki Svetlane Visintin.
Georges Bataille: Pesmi*
'Pesmi Georgesa Batailla v prevodu Andrejci Medveda so izšle pri ediciji Hyperion, Koper 1999.
SEZONA 2000I2001
srce v rubinastih plamenih
urin na mojem goleni bedru olikan lesk mokre zadnjice napnem se in joka m
črna perut nagrobnika olika grobnice
Jukio Mišima
MARKIZA DIE SADE
Prevajalec Milan Jesih
Režiser Dušan Mlakar Dramaturg Krištof Dovjak Scenograf Jože Logar Kostumografinja Svetlana Visintin Lektor Jan Jona Javoršek
IGRAJO:
Renee................
Gospa de Montreuil....
Anne.................
Baronica de Simiane.. Grofica de Saint-Fond Charlotte............
...Barbara Vidovič
.....Anica Kumer
Barbara Medvešček
....Tina Gorenjak
...Manca Ogorevc
.....Hana Komar
Premiera: 11. oktober 2000
Predstava ima en odmor
Vodja predstave Sava Subotič • Šepetalka Ernestina Djordjevič • Ton Uroš Zimšek Lučni mojster Dušan Žnidar • Krojači Janja Sivka, Dragica Gorišek, Adi Založnik, Marija Žibert Frizerki Maja Dušej, Marjana Sumrak • Odrski mojster Radovan Les • Rekviziter Franc Lukač Garderoberka Melita Trojar • Dežurni tehnike Gregor Prah • Tehnični vodja Miran Pilko
SEZONA 200012001
Jukio Mišima
S svojimi deli, ki predstavljajo preplet klasične književnosti in eksperimentalne tehnike pisanja, sega predvsem v pore duhovnega in moralnega razkroja sodobnosti. Njegovo pisanje posveča pozornost tistim mejnim situacijam, ki postavljajo v ospredje človekovo bizarnost, nenormalnost in obsedenost.
Rodil se je leta 1925 v Tokiu, kjer je študiral pravo. Pustil je službo v ministrstvu za finance in se posvetil pisanju. Kot rigorozen zagovornik obnove tradicionalnih japonskih moralnih vrednot je leta 1970 napravil samomor.
Romani (izbor): Izpoved neke maske, 1949; Žeja po ljubezni, 1950; Kipenje morja, I960; Kjokina hiša, 1959; Po banketu, 1971; tetralogija Morje rodovitnosti: Pomladni sneg, 1967; Pobegli konji, 1968; Svetišče zore, 1970; Angelov padec, 1971.
Drame: Slepi mladenič, 1965; Svileni bobenček, 1955; Dojoji, 1957; Manjo, 1956; Kantan, 1950; Dama Aoi, 1956; Markiza de Sade, 1965; Moj prijatelj Hitler, 1968; Sotoba Komači, Tropsko drevo, 1959; Sončnica v somraku, 1953-
«
\- GLEDALIŠKI LIST ŠTEVILKA 3
Jukio Mišima
Spremna beseda k Markizi de Sade
Ko sem bral Življenje markiza de Sada Tatsu-hika Šibusave, me je kot pisatelja izredno pritegnila uganka, zakaj je markiza de Sade, potem ko je v dolgih letih, ko je bil zaprt, svojemu možu izkazala popolno zvestobo, moža zapustila takoj, ko so je bil končno spet svoboden. To je bilo izhodišče te igre, ki je poskus, da bi našel logično rešitev uganke. Prepričan sem bil, da se za njo skriva nekaj o človeški naravi, kar je skrajno nedoumljivo, vendar skrajno resnično, hotel pa sem tudi raziskati Sada, vendar tako, da bi vse ostalo znotraj tega okvira.
Igro bi lahko opisali kot »Sade, prikazan skozi oči ženske«. Tako sem moral postaviti Madame de Sade v središče in da sem temo poudaril, sem tudi za druge vloge izbral ženske. Madame de Sade zastopa vdanost žene; njena mati, Madame de Mon-treuil, zastopa zakone, družbo in moralo; Madame de Simiane religijo; Madame de Saint-Fond meseno
O bahav...
O bahav anus izpraznjene noči to kar umori nebo piš veter ki odsotnost vodi v temo
Izda nebo zmaliči bitje glas izvotli jezik s težo krst
bitje udarja v bitje glava skrije bitje bolezen bitja bruha sonce črno od izpljunkov
Srajca se dvigne skozi vodo v cvetenju dlak kdaj umazana sreča liže solato bolno srce
skoz dež v svetlobo ki plapola v slini se roga angelom
poželenje; Anne, mlajša sestra Madame de Sade, žensko preproščino in nenačelnost; služabnica Charlotte pa preprosto ljudstvo. Te osebe sem moral zaplesti z Madame de Sade in doseči, da se kakor planeti zavrtijo okrog nje. Začutil sem, da se moram povsem odpovedati običajnim, preprostim odrskim efektom in voditi dejanje zgolj z dialogom; oblika drame se je morala izoblikovati s trki idej in čustva je moral skozi celoto voditi razum. Zdelo se mi je, do bodo za vizualno privlačnost poskrbeli prelepi rokokojski kostumi. Vse je moralo sooblikovati natančen, matematičen sistem okrog Madame de Sade.
Pesmi
prav plašne in vendar mile blage uho slasti glas ovce rjove gre onstran preko ugasnjen plamen
S temi mislimi sem se lotil pisanja, vendar ne morem biti prepričan, da se je igra odvila po mojih načrtih. Prepričan pa sem, da predstavlja logično izpeljavo načel o gledališču, ki jih že dolgo gojim.
Če pomislim na to, je res čudno, dajaponec napiše igro s francosko tematiko, toda komaj sem čakal, da bi mogel v obratni smeri uporabiti znanje japonskih igralcev, ki so ga pridobili z igranjem v delih, prevedenih iz tujih jezikov.
V nekaterih primerih sem namenoma spremenil dejstva iz življenja zgodovinskih oseb v igri. Spremembe je narekovala potreba gledališča. Upam, da mi bo to oproščeno, saj konec koncev ne gre za zgodovinsko igro. Od šestih oseb so Madame de Sade, Madame de Montreuil in Anne, sestra Madame de Sade, resnične zgodovinske osebe; druge tri sem ustvaril sam.
PrevedelJan Jona Javoršek
Krištof Dovjak
IGRA OBRATOV
»Vsakokrat, ko se je vzpel, so se zableščali zlati ornamenti na robu mojega sedla.« Stavek opisuje ježo konja, lahko pa ga razumemo tudi kot poetiči opis analnega občevanja. Na začetku Mišimovega v celoti dvoumnega dramskega besedila Markiza de Sade ga izreče grofica de Saint-Fond, zagovornica profanega, skrunilka svetega. Njeno ime lahko prevajamo kot Sveto dno. V tej zvezi, sploh če ga povežemo s pozlato penetracije, dobiva pojem dna drugačne pomene. Zdi se, da je dno kot metafora v tej igri bistvena okupacija Jukia Mišime.
Mišimi gre za analizo dna. Kakšno je to dno v resnici, pokaže z igro obratov, v katerih je blato zlato in zlato blato, vrh dno in dno vrh. Resnični sadizem Mišima ves čas skriva, čeprav je v vsem dramskem dogajanju posredno navzoč, predvsem v dvoumnosti dialoške strukture. Ob skrito razkritih, puhtečih ženskih čustvovanjih in občutenjih, ki dajejo dramski celoti šarm, je ob koncu tudi razkrinkan, razkrit.
Sam naslov igre postavlja kategorijo sadizma v prvi plan s samostalnikom markiza.
Markiza v naslovu drame kot plemiški dedni naziv opozarja predvsem na arbitrarnost, nedotakljivost, oblastnost in moč. Naziv markiza torej ne označuje samo de Sadove soproge, ampak na drugi pomenski ravni opozarja na edinega pravega izvrševalca sadizma. Z dramsko konverzacijsko igro, ki se, čeprav je postavljena v salon, izkaže kot radikalno angažirana in družbeno kritična igra, ki je v svojem temelju spraševanje in iskanje bistva sadizma, želi Mišima razkrinkati sadista. Ne razume ga kot nosilca spolnih anomalij in perverzij, temveč kot nosilca izkrivljenega gospostva, ki povzroča bolečine, hujše od telesnih.
Kdo je torej resnična markiza de Sade? Katera izmed šestih nastopajočih ženskih oseb je vredna naziva »markiza sadizma«? Kaj je pravzaprav sadistično jedro? Kdo ga v tej igri zagovarja? Kdo se ga sramuje? Kdo ga izganja? Kdo ga udejanja? Kdo ga
premaguje? Kdo je žrtev sadizma? Je to Renče, zakonska žena de Sada?
Po zakonih in konvencijah družbe je Renče kot de Sadova soproga tudi markiza de Sade. Ker je Mi-šimova igra analiza družbenih zakonov in konvencij, ki se izkažejo za laž, prevaro, lahko razumemo Renče: prvič, kot zagovornico sadizma, drugič, kot njegovo izganjalko in tretjič, kot absolutno zmagovalko nad njim. Vendar je ob vsem tem Renče še, četrtič, in to je Mišimov temeljni obrat, edina žrtev sadizma v tej igri. V tej konverzacijsko intelektualno napisani igri, ki kaže konvencionalnost kot obliko laži in postavlja nekonvencionalnost v višje sfere, se sadizem decentno razkriva, kakor da bi bil skrit za pahljačami. Zdi se, da le-te trepetajo v želji na hitro se ga otresti, ga pozabiti, ga odpihniti. V bistvu pa pahljače sprenevedanja in licemerstva ustvarjajo in ohranjajo sadizem.
tvid Neb reda: Tr
V Mišimovi igri se sadizem nikjer ne manifestira s prikazovanjem de Sadovih spolnih anomalij; o njih se le govori - bodisi sramežljivo, bodisi dražljivo. Resnični sadizem, njegov temelj, se skriva v osebi Gospe de Montreuil. Ona nosi v tej igri naziv markiza sadizma, sadizma, ki ga v povezavi z Montre-uilovo ne razumemo kot zadajanje telesnih bolečin, kot del spolne perverznosti, za katero lahko rečemo, da vodi do nekakšnih ciljev, vsaj do užitka. Sadizem v povezavi s Montreuilovo je po Frommu: »transformacija nemoči v doživljaj vsemoči: je religija psihičnih invalidov.« Montreuilova s svojimi dejanji, s posesivnim odnosom do Renče, udejanja sadizem kot absolutno oblast nad drugim človekom. Kot center oblasti združuje vse sile, da bi dosegla svoje. Najprej prosi za pomoč dve diametralno nasprotni si predstavnici družbe: Saint-Fondovo, kurtizano, lahkoživko, v visokih krogih po svojih uslugah cenjeno in dobro poznano damo, in Simiane, v družbi splošno poznano kot »svetnico«. Z njima Montreuilova na začetku igre v korist svojega čistega imena združuje tako »profano« kot »sveto«. Čeprav sama sebe vidi na piedestalu »svetega«, nima nobenih pomislekov pri izbiri »profanega«. Pred očmi ima ves čas zetovo nespodobnost, profanost, od katere
Gospodična moje srce
Gospodična moje srce gola vtkana v čipko v odišavljena usta urin teče po njenih nogah
Obarvan vonj vagine je prepuščen vetru neba obrnjeno odseva oblak v glavi čudovita zvezda se zruši srce kriči kot usta
srca ni
lilija v plamenih sonce odpira prsi
hoče odgraditi svoje tako poudarjeno in nikoli omadeževano družinsko ime. V njej se tepeta dve strasti: povzpetniški pohlep po plemiških naslovih in težnja po primernosti - partiji. Najhuje je, da se svojega sadizma verjetno niti ne zaveda.
Renče, ki izhaja iz čiste ljubezni, iz simbola vrtnice kot darovane ljubezni, kot popolne vdanosti, ki ji ni za formo, ji lahko med vsemi najbolj iskreno izpove svoj pogled na svet: »Mati, navsezadnje ni v Naravi ničesar, kar bi bilo neprimerno.«Reneeji-ni iskrenosti je podobna direktnost Saint-Fondove. Navedeno stališče, ki ga izreče Renče, njeni materi ne more biti blizu. Montreuilova je človek oblasti, videza, titule. Je človek hipokrizije in svetohlinstva. Ona, ki resnično združuje profano s svetim, ko prosi za pomoč Saint-Fondovo in Simiane, prav to početje očita svoji hčeri: »Ponižujete se s tem parjenjem svetega in profanega. Vi ste Montreuilova, vi nimate ničesar skupnega z žensko tistega poklica« (s Saint-Fondovo). Vprašanje čiste ljubezni, resnične vdanosti, vprašanje evangelijskega »v dobrem in hudem« ji v primerjavi s statutarno konvencionalno družbeno primernostjo in iz nje izvirajočo navidezno neomadeževanostjo ne pomenijo ničesar. To izpričujejo tudi njene besede sredi drugega dejanja: »Zdaj, ko so njegovi zločini izbrisani, si bom prizadevala poiskati njegove dobre strani. Sprašujem se, koliko resnice je v govoricah, da se je obrnil k religiji?« Prav nič je ne’prepriča. Do Alphonsa je popustljiva samo zaradi njegovega plemiškega imena. Čeprav ve, da Alphonse v resnici ne bo izpuščen - pri tem ima sama prste vmes - se licemersko sklicuje na sodno izbrisane zločine. Nekaj, kar je bilo prej zanjo povsem neprimerno, postane s sodnim aktom pomilostitve naenkrat sprejemljivo. Ko se v tretjem dejanju dramsko dogajanje razplete v okvirih dokumentarne drame, ko dramski čas Markize de Sade seže v resnični čas francoske revolucije, ko z revolucionarnim preobratom pride v veljavo nova javna morala, se Montreuilova do konca razkrinka. Montreuilovi ne gre za načela. K načelnosti spadata predvsem Renčejina vdanost in ljubezen, ki se na koncu igre, z zadnjim, najbolj presenetljivim obratom - v katerem Renče zavr-
ne končno prostega soproga - izkažeta ne kot slepa ženska pokorščina možu, temveč kot uganka. Reneejina odločitev: zavrniti soproga, potem ko se ves čas dramskega dogajanja trudi za njegovo svobodo, ko ga ves čas vdano čaka, postane največja draž te igre. Četudi jo na prvi pogled lahko razumemo kot eno od oblik ženske muhavosti, verjetno predstavlja ključ te igre. Mu lahko rečemo ključ »osvobajanja na obroke«, ključ, ki kot ljubezen predstavlja presežek de Sadovemu nekonvencionalnemu ustvarjalnemu projektu? Je vodilo vsega Reneejinega ravnanja res samo upor proti materi? Upor konfrontaciji med materino »spodobnostjo« in soprogovo »nespodobnostjo«? Ali ne gre za osvobajanje od vsakršne prisile, od vsakršnega trenja? Mar ni Renče na koncu vrtnica, ki kot metafora ne predstavlja samo užitkov telesnosti? Je Renče esenca ljubezni: vonj, v katerega nekdo zna vstopiti, drugi ne? Je iz trpinčenega cveta vrtnice iztisnjeno olje, parfum, ki napolnjuje in osmišlja medčloveško trenje in ga dviga nad samouničenje, nad minljivost? In konec koncev, mar postarani de Sade pride k njej z bičem? Mar lahko v takšnem klavrnem ostanku nekdanje moči, ki brez sape pristane na konvencijo avdienc, Renče še najde kaj otroškega? Mar ne pravi Nietzsche ženskam: »Poiščite otroka v svojem moškem!«
Ljubezen med zakoncema Renče in Alphonse je v igri ves čas slutiti. Opisana je kot nežno sožitje. Skoznjo in skozi Renčejine dileme prihaja na površje bistvo de Sadovega početja. Le-tega Renče sama označuje z besedami, da je Alphonse edini, ki je zmogel odkrivati nemogoče. Kaj je to: nemogoče? So to v družbi konvencij tista stanja psihičnega, v katerih človek težko preživi?
Renčejine dileme nastajajo zaradi nje same, njenega moža, njunega skupnega položaja v družbi. Konec koncev je zaradi moževega »srda« celo v finančnih škripcih, ki jo pozimi prisilijo v to, da »ji ne preostane nič drugega, kot da zleze v posteljo«. Samota, praznina, ki nastaja zaradi soprogove odsotnosti, odsotnosti nežnosti, ljubezni, je dušeče pomanjkanje, iz katerega se Renče skuša izvleči prav z materino pomočjo. Renče se v pogovoru z njo poniža celo do te mere, da ji zatrdi, da se bo, če bo Alphonse izpuščen, na vso moč trudila ublažiti »temačni srd«, ki obvladuje njegovo dušo. Renče se zaveda temačnosti svojega soproga, vendar to temačnost razume povsem drugače, kot jo razumejo mati, sestra, Saint-
Fondova in Simiane. Ko materi obljubi, da bo poskušala ublažiti Alphonsov temačni srd, Renče pristaja na konvencionalnost, ki pa je še zmeraj drugačna od konvencionalnosti Montreuilove. Renčeji-na konvencionalnost ima izvor v tolerantnosti. Ker Renče ni suženj forme, se seveda znotraj družbe, ki to je, lahko pokaže kot »nora ženska.« Svojo norost, oziroma drugačnost, morda celo genialnost svoje vdanosti izpriča z radikalnim stališčem: »Šepeklenske muke se v ženskih rokah z ženskim potrpljenjem spremenijo v vrtnico.«Ta izjava, ki jo izreče sestri Anne, jo najbolj označuje. Z njo postaja v Miši-movi igri nosilka ljubezni. Renče je tista, ki postavi
retorično vprašanje: »Je moč razlikovati med ljubeznijo do vrtnic in ljubeznijo do vonja vrtnic?« Vonj vrtnice je njena abstrakcija, vrtnica je simbol ljubezni. Renee lahko abstrahira ljubezen. Lahko zato na koncu igre odslovi moža? Moški se igramo, ženske manj. Sade se igra, Renče ne. Ljubezni ne razume kot igre. Jo občuti kot eno, kot vseobsegajoče, vse obvladujoče? Zakaj ji Anne očita: »Vi občutite skozi poezijo. Mogoče je to edini način, da se razume skrajno sveto in skrajno profano. Zagotovo pa to ni ženski način.«
Anne ljubezen občuti na podoben način kot Saint-Fondova. Občuti jo izključno na ravni fizičnega. To fizično razume kot edino ženski način. Izkušnja v Benetkah, kjer je preživljala noči z Alphonsom, jo v tej veri utrjuje. Vendar Anne še nima izkušenj Saint-Fondove. Saint-Fondova izreče resnico o izključno fizičnem v neposredni, elementarni in zato čisti maniri: »Poskušala sem se utolažiti vsaj s tem, da je bilo moje početje vendarle grešno - ampak kaj, vse se je začenjalo v spalnici in izteklo vspal-
Svoj ud položim
Svoj ud položim na tvoje lice glavica oplazi tvoje uho oblizni počasi moj modnik tvoj jezik je sladak kot voda
tvoj jezik je gol in surov kot meso rdeč je kot krača
njegova konica je kričava kukavica moj ud je oblit s slino
tvoj zadek je moja boginja odpira se kot tvoja usta občudujem ga kot nebo častim ga kot ogenj
pijem v tvoji razpoki razpiram tvoje gole noge odprem jih kot knjigo v kateri berem to kar me ubija
niči in nič več.«Saint-Fondova, predstavnica profanega, kurtizana izreče »in nič več«. Izreče resnico o praznini, manku, ki nastaja kljub telesnim užitkom. V tem je kontrast Montreuilovi, ki uživa v dre-motnosti moči. Saint-Fondova prizna ničnost, praznino svojega početja. S priznanjem, s spoznanjem o ničnosti daje vsebino svoji osebni integriteti. Zato vztraja na ravni fizisa, užitka, ki se ji zdi boljša od svetohlinstva in poveličevanja primernega. Neprimerna ženska Saint-Fondova ima na svetost jasen pogled. Zavzema radikalno in kritično stališče: »Vendar svetost je len pes: v tem ko leži na soncu, potopljen v svoj dremež, ga lahko vlečete za rep in cukate za brke, pa ne bo niti oči odprl, še zalajal ne.« Družba, ki se trka na sveta prsa, je len pes, ki ne laja, ne grize, niti vek ne dvigne. Da je Montreu-ilova tak len, dremoten pes, dokazujejo njene lastne vzvišene, očitajoče besede skrajne prizadetosti: »Jaz sem se postarala in utrudila, postala samotna, in četudi še malo ne odstopam od odločitve, da držim iztirjenega zeta pod ključem, sem do grla
naveličana bitke s hčerjo. Vse moje ravnanje je temeljilo na skrbi za njeno srečo.«Skrb za hčerino srečo je pretveza. Pretveza postaja sveto in je torej nedotakljiva. V ozadju je bitka za prevlado, ki pa Montreuilovo utruja in stara. Sam sadizem v njej jo stara. Hčeri prikriva resnico, da bodo Alphonsa v resnici obdržali za zapahi. Ko ji Renee očita podlost, Montreuilova pokaže vse karte resničnega sadizma: »Premišljevala sem - bilo je potrebno nekaj neusmiljenega, da vas predrami. Postavite se na moje mesto. Še malo mini bilo v veselje. Mislila sem, da se vam bodo naposled vendarle odprle oči in boste prekinili z Alphonsom.«Montreuilova se s temi besedami razkrije kot nosilka sadizma, njegovega jedra. Ves čas se postavlja v vlogo zaščitnice morale in hčerine individualne sreče. Poudarja, da želi Renče ubraniti pred deviacijami njenega soproga Alphonsa. Alphonsu-zetu se je odrekla samo zato, ker je spal s sestro svoje žene. Ko to izve, sklene Alphonsa brezkompromisno poriniti na stran, kajti Alphonse je po njenih merilih do konca omadeževal priznano druž-
beno svetost. Kakor izvemo, je šel spat z Anne v dogovoru z Renče. Je storil kaj hudega?
De Sadov sadizem, vso njegovo teorijo, lahko razumemo kot poskus odpiranja oči zlagani družbi. Odpiranje oči, soočenje z resnico znotraj zlagane morale je po Sadovi logiki mogoče le z radikalnimi posegi, s klofuto konvencijam, ki se seveda kaže kot
Ničesar nimam početi na tem svetu
razen da žgem požigam ljubim te da bi umrl tvoja odsotnost pomanjkanja miru blazen veter sika v tvoji glavi zaradi smeha si zbolela begaš me v bridki praznini kipara srce
raztrgaj me če hočeš moje oči te najdejo ponoči ko izgorevaš v strasti
hrbtu
neusmiljena. To neusmiljenost Sade transformira v filozofijo in seksualno tehniko, ki preko užitka vodi k cilju - kritiki družbe. Montreuilova ravna drugače. Je nekreativna, oblastna, intrigantska in še utrujena od vsega tega. Noče biti osamljena. Bori se proti osamljenosti. Alphonsov boj pa je drugačen. Označuje ga Renče: »Alphonse je bil, zatopljen v svoje načrtovane zločine, osamljen kot nihče na svetu. Snovanje, bolj jalovo kot upanje najbolj brezupne ljubezni. Saj si ni postavljal za cilj pridobiti naklonjenost, marveč prenesti iz svoje domišljije ob določenem času in na določen kraj na zemlji sanje, ki so ga obsedle.« Montreuilova hlepi po naklonjenosti, priznanju, tituli in pokornosti svoje hčere. Alphonse želi prenesti sanje, ki ga obsedajo, na zemljo. Ravna kot pesnik. Obsedenost je navdih. Navdih je izvir pesništva. Pesništvo ni zlo, četudi v svoji obsedenosti ponuja nekaj tako neprimernega, kot je sadizem. Kako razumeti de Sada, Batailla? Domišljija nima meja. Naklonjenost, priznanje, titula, oblast jo imajo, zato so v primerjavi z navdihom nižje, čeprav navdih sam nastopa v imenu dna.
Sade, ki so ga obsedle sanje - le-te so bile podaljšana in ne izkrivljena, temveč lucidna podoba resničnosti - je v resnici ustvaril plodove, za katere pravi Renče, da jim je »bilo usojeno, da mu v hipu spolzijo iz rok.« Sada vodi ljubezen do ljudi. Montreuilova, ki hlepi samo po priznanju, lahko označi Alphonsa, ki je po njeni konvencionalni logiki nizkoten, neprimeren, z besedami: »Vaš soprog, med nama rečeno, ni človeško bitje.«
Renče jo »razoroži« z njenim orožjem, s konvencijo, z vdanostjo, z zvestobo, z vrednotami, ki ji jih je vcepila prav mati: »Mogoče res ne, vendar je moj soprog«
Konflikt med hčero in materjo se ne konča. Nadaljuje se. V njunem sklepnem dialogu drugega dejanja seže Renče do pojma »ljubezen«. Ali ljubezen presega konvencionalne okvire? Še tako konvencionalni ljudje ljubezni dovoljujejo preseči neke družbene okvire. Ljubezni edini še lahko odpustijo, če krši njihovo svetost. Montreuilova ne. Ona je do konca konvencionalna, primerna, spodobna. Renče us-
tavi z besedami: »Tudi ta beseda je v takšni zvezi nespodobna.« Neskončen Mišimov obrat se nadaljuje, nikdar ni dorečen. Uidi na koncu igre ne.
Nad pristnostjo vlada nespontanost, konvencionalna spodobnost, ki ima v sadistični družbi vedno zadnjo besedo. Vendar Renče do konca igre ravna spontano, žensko. Do konca ostaja njena spontanost uganka, medtem ko je njena mati sadist v obeh pomenih besede: prvič kot sadist, ki ima željo nadvladovati drugega, in drugič kot sadist, ki zadaja nekomu fizično bolečino. Montreuilova Alphonsu zadaja hude fizične bolečine. Zaradi nje ga zaprejo. Ona združuje obe manifestaciji sadizma. Je predstavnik družbe, ki prisega na nedotakljivost, na sveto. Z zanikanjem kakršnekoli zlate obrobe na ustju anusa zanika vse, le svojega navidez čistega obraza ne. In če je Montreuilova družbi podstavek in kip hkrati, kaj je potem dno in kam vodi?
O tem sta se verjetno spraševala de Sade in Mi-šima; o tem se bo verjetno spraševala tudi naša uprizoritev.
tbreda: Bt
Dalibor Tomič
SAD SMO ME
Sade, ki je bil za časa življenja preganjan in je v dobi romantike veljal za utelešeno zlo, je ostal vse do začetka 20. stoletja skorajda neznan. Za njegovo ponovno odkritje imata zasluge Breton in Apollinaire. Oba v svojih delih občudujeta izjemno liberalizacijo imaginacije v Sadovem jedkem pisanju. Pisatelja sta utrla pot, ki se kasneje razcepi na več smeri. Sade postane s svojim delom predmet znanstvenih študij - psihoanalize, ki na Freudovo pobudo obravnava v delu opisane pojave kot patološko spolno deviantnost (sadizem), postane pa tudi predmet pisanja največjih literarnih kritikov tistega časa (Barthes, Bataille, Blanchot, S. de Beauvoir, Sellers, De-leuze, Foucault, Klossowski...) in nazadnje, ko postane ponovno slaven, tudi povod za fikcijo.
Mišima je z Markizo de Sade« eden tistih, ki so raziskali zadnjo od omenjenih smeri. »Morda je
res nenavadno, da Japonec napiše igro s francosko vsebino«, je zapisal o sebi avtor. Ne smemo pozabiti dejstva, kakšen odličen poznavalec zahodne literature, še posebej francoske, je bil Mišima. Sadove osebe in njegovo delo samo so v nekaterih pogledih zelo podobne Mišimovim. Smrt, trpljenje, erotika, življenje za zapahi... je samo nekaj tem, ki se pojavljajo pri obeh. Mišima se več kot stoletje kasneje in na tisoče kilometrov stran ukvarja z življenjem marki-ja de Sada z namenom, da razjasni skrivnost odnosa med njim in ženo Renee. »Kot pisatelju se mi je zastavila uganka, zakaj je markiza de Sade svojega moža, ki mu je bila ves čas med njegovimi dolgimi zapornimi kaznimi zvesta, zapustila ravno v trenutku, ko se je končno znašel na prostosti«. Igra je torej nekakšen poskus »da bi našel logično rešitev problema«. Ne omejuje se zgolj na biografijo, saj avtor vključi tudi številne izmišljene elemente in skozi vso
la: Bt
igro razvija lastno interpretacijo lika in dela o mar-kiju de Sadu.
Mišima se zato odloči pustiti glavno osebo v zakulisju in jo izpostavi skozi več žensk. V središče postavi markizo de Sade, ki jo obkrožajo ženske »kot planeti krožijo okoli lastne osi in okoli sonca«, je zapisal Mišima,»Vse je moralo sooblikovati natančen, matematičen sistem okrog Madame de Sade.«. Te
Pipi
Sraka ki žre zvezde uporna požiralka zemlje izčrpanost vsega
grabežljivo nebo prekleto nebo pristaš bolnic
vrana na hoduljah stopi v oko
ženske so: grofica de Saint-Fond, Sadova dvojnica (»Alphonse je bil jaz«, reče v drugem dejanju), odkrita svobodomiselna lahkoživka, ki brani temnejšo plat svojega vzornika, baronica de Simiane, pobožna svetohlinka, ki priznava markijeve grehe in predvsem poudarja njegovo dobroto, čistost in otroškost, ter markiza de Sade, ki združuje značilnosti obeh. V skladu z razvojem igre se nagiba zdaj k eni, zdaj k drugi. Svojega moža ima za skupek nasprotij in protislovij - dvoglavega orla, ki je tudi simbol grba njegove rodbine. K tema indentifikacijskema poloma se pridruži še nasprotni - gospa de Montreuil, Reneejina mati, ki pooseblja navidezno moralo ter Anne, Reneejina sestra in tekmica. Kot je napovedal Mišima, je ves ustroj - igra moči, igra privlačnosti in odbojnosti, ki se plete med osebami - ustvarjen samo za to, da razkrije na začetku omenjeno skrivnost.
Prvo dejanje se dogaja v Marseillesu, nekaj dni po izbruhu afere, ki sicer ni bila prva, je pa mejnik dolgega Sadovega zaporniškega obdobja. Saint-Fon-
dova z navdušenjem nad zločini pripoveduje Simia-novi o podrobnostih dogodkov, medtem ko se ta ne zaveda ali pa noče zavedati njihove teže. »Zatiskam si ušesa in oči pred vsem grdim o njem in se ga rajši spominjam kot otroka z ljubkimi svetlimi lasmi.« Rene'e se v prvem dejanju nagiba bolj k stališču Si-mianove; po njenih besedah so sicer moževe napake dokazane, toda ona raje poudarja njegove kvalitete: »Ljudje pravijo, da je Alphonse zločinec, ampak on in njegovi zločini so v meni postali eno. Nasmeh in bes, nežnost in okrutnost.« Njen govor kaže na popolno vdanost marki ju in dopušča možnost, da ga bo nekoč celo spreobrnila: »Storila bom vse, kar je v moji moči, da mu ogrejem in ublažim temačni srd v njegovi duši. Pazila bom, da ne postane nikdar več predmet čenč; da bodo nova in častna dejanja zatrla stare govorice.« Montreui-Ijeva takoj po prvem dejanju pokaže svoj pravi obraz. Na začetku se je morda še zdelo, da sta n jena radodarnost in sočutje znak prizadevanj za zetovo izpustitev, toda zelo kmalu se zavemo, da si želi samo preprečiti škandal, ki bi lahko umazal njeno in hčerino ime. Zagovarjanje družbeno-moralnih norm je zgolj posledica njene preračunljivosti. Prvo dejanje se konča, ko Anne razkrije svoje razmerje z markijem de Sadom, kar pojasni preobrat v materinem vedenju. Prej je bila pripravljena storiti vse, da bi ga spravila na prostost, potem pa uporabi ves vpliv ravno za nasprotno.
Mišima v prvem dejanju opiše razmere in predstavi karakterje. Poleg tega skozi pripovedovanje različnih oseb in igro moči oriše tudi »zgodovinski« pogled na markija de Sada. Avtor poudari njegovo plemiško poreklo. »Ena je glava ponosa spričo pripadnosti rodu, ki izhaja iz dvanajstega stoletja« in je sorodstveno povezan s kraljevo družino. Sade je žrtev lastnih pregreh, družbenega položaja in časa, v katerem živi. »Alphonso-
va želja po krvi mogoče ni docela brez povezave s slavo njegovih prednikov, ki so služili v križarskih vojnah.« Ves ta govor neposredno nakazuje, da popolnoma dekadentna Francija tik pred revolucijo plemstvu ne daje več okvirov, v katerih bi lahko izražalo svojo velikodušnost, to pa povzroči številne nemire. Energija in veličina, ki sta bili pojem plemstva, sta zadušeni in izbruhneta drugje - kot krik svobode, kot dejanja, ki pospešijo bližajoči se konec. Ta interpretacija je podobna skrbem, ki jih je imel Mišima v travmatičnem obdobju poraza najaponskem po drugi svetovni vojni, ko so se razblinile stare smernice, katerih čuvaji so bili cesar in samuraji. V Miši-movem političnem udejstvovanju in spektakularnem samomoru vidimo podobnost z logiko prvega dejanja, ki govori o nasprotovanju povprečni druž-

BSTlZfUt
-‘ •N	m"	> '•
M ■
f . •
«•
I
■
m m •

J
CQ
N
bi, kjer je nemogoče izraziti veličino in kjer prevladuje tragičen občutek ujetosti v čas.
Drugo dejanje se začne šest let kasneje tam, kjer se je prvo končalo. Anne tokrat vpričo sestre ponovno govori o potovanju z markijem de Sadom v Benetke. Renče ob tem ni videti prizadeta - želi ublažiti sestrino vnemo in iluzije z grozljivim prizna-
Mraz v srcu trepetam
kličem te iz dna bolesti z nečloveškim krikom kot pri porodu
daviš me kot smrt beden občutek najdem te le v agoniji prelepa si kot smrt
besede me dušijo
njem: »Alphonse ni nikoli ljubil nikogar«. V zadnjih šestih letih je Renče doživela veliko spremembo. Če je nekoč še upala, da bo spravila moža v red in se je nagibala k Simianovi, temu v drugem dejanju ni več tako. Ves prostor sedaj prevzame Saint-Fondova in z njo neposredno Sade. Ker Renče ne more spreobrniti moža, se zato, da ga ne izgubi, preobrazi sama. Kot Saint-Fondova brani markijeve zločine, vendar gre celo še dlje, pri njih tudi sodeluje. Po lastnih besedah postane »sokriva« njegovih dejanj. Renče se identificira s Sadom in Saint-Fondovo v trenutku, ko reče »Sade sem jaz.« Njeno spremembo opraviči nova, religiozna interpretacija sadovskega sveta, ki je blizu »dekadentnim pisateljem« s konca 19. stoletja (Huysmans, Barbey d’Aurevilly ...). Mišima v drugem dejanju nakaže, da tudi neposvetne poti lahko vodijo do Boga. Trpljenje, prekomerna seksualnost, pretiravanje na vseh področjih, kot pravi Renče, tudi nekatere primitivnejše vere omogačajo obrniti »ključ čudežnih vrat, ki se odpirajo v nebo, polno zvezd«, omogočajo vstop v nesluteni svet kjer je svetost podobna odvratnosti in obratno. Govor
SEZONA 200012001
Saint-Fondove se v primerjavi s prejšnjim precej spremeni - postane manj mističen. Svoja globoko svetoskrunska dejanja upravičuje z izzivanjem Boga, tega »lenega psa«, ki ga ljudje nimajo več priložnosti videti. Zato ima Sada za božjega poslanika, ki hoče »razdražiti psa tako, da biča, oni tako, da se da bičati, ta s prelivanjem tuje, oni svoje krvi...«Toda »pes se ne blagovoli zbuditi«, ljudi pusti v njihovi samoti in razočaranju - morda si želi tudi, da prevzamejo njegovo delo. Mišima prenese v igro svoje razočaranje nad zmaterializirano pozahodnjeno Japonsko, kjer je bila vsa trascendenca zanikana. Bogovi so zapustili nebo, odkar se je cesar odpovedal svoji božji naturi, kar je povzročilo pri Mišimi globoko krizo, ki si jo lahko razložimo z njegovo pesmijo: »Zakaj je cesar postal človek?«
Ali tretje dejanje odgovori na zgornje vprašanje? Na vsak način nam mora, kot nam je obljubil Mišima, razkriti skrivnost. V zadnjem dejanju je Renee' samo izčrpana ženska, v kateri je zamrla vsa strast. Njeno stanje je po več kot dvanajstih letih vdanosti
markiju de Sadu, ko je končno na svobodi, nenavadno. Pojasnimo ga lahko z dejstvom, da je prebrala enega moževih prvih romanov, Justine, ali trpljenje zaradi kreposti. Knjiga, ki opisuje življenje ženske, ki trpi zaradi kreposti, je ključ skrivnosti. Renee se prepozna v junakinji: »Justine sem jaz«, reče. Tako prepozna svojega moža, ki je ni ljubil zaradi čistosti in nedolžnosti, ampak zato, da v njej uniči oboje. Renče spozna, da je bila le Sadova lutka in da je vse, kar je storila zanj, služilo samo navdihu za njegovo pisanje, »[samo zato,] da bi mu pomagali dokončati to strahotno knjigo.«. Počuti se prevarano, ker ji je marki de Sade ukradel življenjsko
Moja luknjica je oltar
kjer so prt stranišča
Mrtvo sonce je ožarjalo kosmato senco sledi trpkega zdrsa pokrivalo tvojega jezika v očeh krvi.
I
>reda: Sl
zgodbo in jo »zaprl« v knjigo. Poleg tega vidi v knjigi tudi nevarnost. Dokler je Sade zgolj delal zlo, še ni bil nevaren. In če bi s tem nadaljeval, bi njegovi zločini umrli z njim, kakor so umrli s Saint-Fondovo. Ker pa je dejanja opisal, se je vse spremenilo: teorija in zakoni zla, ki jih je napisal Sade, bodo preživeli
DenaUlin hodnik
Moja vlačuga moje srce
ljubim te kot ser jem Zmoči svoj zadek v nevihti obkrožen z bliski To je strela ki te poljublja blaznež ruka v noč ki drhti kot jelen O smrtjaz sem ta jelen kigažrejopsi Smrt ejakulirana v kri
stoletje in zaradi tega je Renče zaskrbljena. Pred očmi ima že posledico Sadove teorije - Francosko revolucijo, »kjer vlada norost« in ki je »svet, ki ga je ustvaril marki de Sade«. Tako se zave, da hoče Sade nadomestiti Boga in njegove zapovedi. »Zlo grmadi na zlo in se vzpenja na vrh. Še neznaten napor in dotaknil se bo večnosti. Alphonse je zgradil stransko stopnišče v nebesa.« Lahko bi rekli, da je tretje dejanje seštevek prvih dveh: izničenje družbenega reda, ki je ustvarilo markija de Sada (prvo dejanje) in zanikanje Boga (drugo dejanje) privedeta do novega obdobja, v katerem ljudi vodijo Ideja, Pojem in Teorija. In vsega tega se markiza de Sade boji. Prejšnje stoletje kaže na to, da je imela prav. Na koncu se raje ponovno približa Simianovi in se osami, saj ne spozna več družbe, v kateri živi. Usoda Justine v Sadovem romanu je hotela, da jo je ubila strela. Renče si raje izbere usodo Justinine sestre Juliette, ki si kot ona izbere samostan: tam ponovno najde svobodo.
Iz fra ncoščine prevedla Maja Bajželj
Georges Bataille
NE-VEDENJE IN UPOR
V vrsti predavanj, ki sem jih opravil v tej dvorani, sem se trudil predati svojo izkušnjo ne-vedenja, ki je v nekaterih ozirih moja osebna izkušnja, vendar mislim, da je splošna v tem smislu, da se mi ne zdi a priori drugačna od izkušenj drugih, razen napake, ki je moja posebnost, namreč moje zavesti, da gre za izkušnjo ne-vedenja. Seveda ne morem govoriti o ne-vedenju, ne da bi naletel na vedno isto težavo. Zato moram vsakokrat opozoriti nanjo. Toda prehitevam se in takoj moram priznati, da bom, kot vedno doslej, pred vami spet razgrnil paradoks, poznavanje ne-vedenja, poznavanje odsotnosti poznavanja.
Kakor veste že iz naslova tega predavanja, sem se namenil govoriti o uporu. Mislim, da nas vedenje zasužnji, da je osnova slehernega vedenja sužnost, sprejemanje načina življenja, v katerem moment nima drugega smisla kot glede na drug moment ali druge momente, ki mu bodo sledili. Da bi bila ta misel bolj jasna, bom zadevo predstavil takole. Kakor doslej vam bom spet skušal posredovati svojo izkušnjo ne-vedenja. Seveda mi ne bo uspelo, kakor mi ni uspelo v prejšnjih primerih. Toda najprej bi vam rad pokazal razsežnost svojega neuspeha. Lahko bi rekel celo, da bi, če bi bil uspel, občutljivi stik med nami ne bil več neke vrste delo, temveč le igra. Lahko bi vam jasno pokazal to, kar je zame odločilno, da ima namreč moja misel le en objekt, igro, v kateri se moja misel, v kateri se delo moje misli izničuje.
Kdor je znal slediti razvoju moje misli, je moral začutiti, da je bila na določen bistven način nenehen upor proti sami sebi. Danes bom poskusil pokazati ta upor na posameznem primeru, ki ima s stališča filozofije, iz katerega izhajam, dominanten pomen. Skratka, izhajam iz formulacije splošne filozofije, ki bi jo lahko podal kot svojo filozofijo. Za začetek še to. Gre za zelo okorno filozofijo, filozofijo, ki da misliti, da je resnično preveč preprosta, in da filozof, ki je sposoben trditi takšna prostaštva, ne more imeti nič s tenkočutnimi osebami, ki jim dandanašnji gre naziv filozofa, kajti konec koncev ima
takšno zamisel lahko kdorkoli. Toda res je, ta misel, ki se mi zdi prostaška, je moja misel. Spominjam se, kako sem nekoč davno srečal mladega splošnega zdravnika, ki je imel podobno filozofijo. Ni odnehal in je z izredno drznostjo ponavljal jasno razvidno misel: v njegovih očeh je bilo vse zvedeno na nagon po ohranitvi. Tega je trideset let. Danes bi bilo teže naleteti na isti napev. Moje gledanje je brez dvo-
ma manj nesodobno in morda kljub vsemu bolje ali vsaj manj slabo ustreza predstavi, ki jo imamo o tem, kakšna je lahko filozofija. Moja misel je to, da je vse igra, da je bit igra, da je univerzum igra, da je ideja Boga neumestna in za povrh tudi nevzdržna, in da je Boga, ki je bil v začetku, izven časa, lahko le igra, človeška misel vpregla v stvarstvo in v vse implikacije stvarstva, ki se ne skladajo z igro. Sicer se s tem obremeni že najstarejša človeška misel, ki nikakor ne presega ideje igre, kadar gre za to, kar je upošte-
la: Avl
vano v svoji totaliteti. Toda to breme sploh ni lastno samo krščanski misli. Platon še razglablja o svetem dejanju, in to prav zato, ker religija ljudem ponuja nekaj, kar je kot možnost, da sodelujejo pri bistvu stvari, kar je kot igra. Toda breme obstaja tudi drugje in krščanstvo brez dvoma ni prva religija, ki ni več imela moči, da bi človeško dejanje postavila v igro stvarstva. Kljub temu je krščanstvo, krščanska misel, še vedno zaslon, ki nas loči od tega, kar bi z veseljem imenoval blažena vizija igre. Zdi se mi, da je v nas predstava o svetu in o človeku v svetu, ki pripada krščanstvu in ki že od vsega začetka nasprotuje misli, da je vse igra.
Možnost filozofije igre predpostavlja krščanstvo
Toda krščanstvo je le glasnik bolečine in smrti
Zato bi lahko rekli,
da je bitje v razsežnostih prostora trajanja, postavlja se vrsta problemov več o tem ne bi govoril
Še neko drugo vprašanje je
če postavimo igro nasproti priložnosti za dejanje, gre za igro, ki jo lahko imenujemo nižjo težava: igre ne moremo narediti za cilj resne dejavnosti, če je nižja
Koristni dejavnosti ne moremo dati drugega cilja kot igro
lli nekaj ni prav
Trdimo, da lahko igro spremenimo v nekaj težjega. Od tega trenutka ni več igra.
V bistvu se zdi filozofija igre sama resnica, neovrgljiva, prostaška, toda v sebi nosi
nestabilnost
ker trpimo in umiramo.
Druga posledica: lahko mislimo in smo igra,
ustvarjamo
igro iz sveta in samih sebe, pod pogojem, da kljubujemo trpljenju in smrti
Višja igra približanje je težje, kot si mislimo
dialektika gospodarja, ki kljubuje smrti Toda po Heglu se gospodar moti, hlapec ga premaga.
Toda hlapec je kljub vsemu premagan, potem ko je premagal gospodarja, se mora premagati
sam,
Delovati mora ne kot gospodar, ampak kot upornik.
Upornik hoče najprej odstraniti gospodarja, kaos sveta
Toda hkrati se vede kot gospodar, kajti izziva smrt.
Upornik je torej v skrajno dvoumnem položaju
Bistveni problem upora je razrešiti človeka obveznosti hlapca
Za gospodarja igra ni ne višja ne nižja
Toda upornik se upira igri, ki ni ne višja ne nižja, igro je prisiljen spustiti na nižjo raven zavedati se mora nujnosti višje igre
ki je nujno upor proti nižji igri, meja igre
Sicer nad razumom gospoduje nižji človek.
Upornik je k temu prisiljen, ker je moral sprejeti smrt. Iti mora do konca svojega upora.
Ni mogoče, da bi se uprl zato, da bi dopolnil podložnost.
To vodi k zavesti, da je najhujše le igra, zanikanje moči trpljenja in smrti.
Strahopetnost pred to možnostjo.
Toda mislim, da sem tokrat izšel iz prve postavke filozofije igre
in ob misli na samo igro sem nastavil past.
Tako se zdi, da zapuščamo filozofijo igre,
Iz: Georges Bataille: Predavanja o ne-vetlenju (Nedokončani rokopisi predavanj), Hyperion, Koper 1999. Prevedel Jan Jona Javoršek.
MARKIZA DE SADE Režiser Dušan Mlakar
Barbara Vidovič, Anica Kumer, Manca Ogorevc, Barbara Medvešček
Anica Kumer, Tina Gorenjak, Manca Ogorevc	Anica Kumer, Barbara Vidovič
SEZONA 200012001
Barbara Medvešček, Barbara Vidovič
Barbara Vidovič, Anica Kumer, Barbara Medvešček
Barbara Medvešček, Anica Kamer
Barbara Vidovič, Anica Kamer
SLG CELJE
Upravnik Borut Alujevič Umetniški vodja Matija Logar Dramaturg Krištof Dovjak Vodja programa in propagande Jerneja Volfand Tehnični vodja Miran Pilko
Svet SLG Celje:
Slavko Deržek, Ana Kolar, Mariana Kolenko, Martin Korže, Aleksa Gajšek Kranjc, Miran Pilko, Bojan Umek, Zvone Utroša, Jagoda Vajt (predsednica).
Strokovni svet:
Polde Bibič, Krištof Dovjak, Franci Križaj, Anica Kumer (predsednica), Bojan Umek;
Igralski ansambel:
Zvone Agrež, Bruno Baranovič, Janez Bermež, David Čeh, Tina Gorenjak, Jagoda, Justin Jauk, Renato Jenček, Milada Kalezič, Drago Kastelic, Barbara Krajnc, Anica Kumer, Barbara Medvešček, Miha Nemec, Manca Ogorevc, Primož Pirnat, Miro Podjed, Stane Potisk, Igor Sancin, Mario Selih, Damjan Trbovc, Bojan Umek,
Barbara Vidovič, Igor Žužek
Slovensko Ljudsko Gledolitfe Celje
SLG Celje, Gledališki trg 5, 3000 Celje, p. p. 49 Telefoni: centrala (03) 5 442 910, tajništvo (03) 5 441 861 propaganda (03) 5 441 814, faks (03) 5 441 850
e-mail: slg-celje@celje.si http://www2.arnes.si/-ceslg7/
Gledališki list št. 3 • Sezona 2000/2001
Predstavnika Borut Alujevič, Matija Logar • Urednik Krištof Dovjak • Lektor Jan Jona Javoršek Oblikovanje Triartes • Fotograf Damjan Švare • Naklada 3000 izvodov • Tisk Grafika Gracer

'pTičea? dzj