SMRT SMAIL-AGE ČENGIČA Po Ivanu Mažuranidu poslovenil Janez Bile. V Ljubljani. Natisnil Jožef Blaznik, 1870 . 030C090SS Založil Janez Murnik. PREDGOVOR. Preteklo je že mnogo let, kar je bilo po „Gilasniku“ naznanjeno, da pride v „Cvetju iz domačih in tujih logov“ na svitlo moja prestava prekras¬ ne Mažuraničeve pesmi „Smrt Smail- Age Čengiča“. Al razne okolščine bile so krive, da ni takrat pesem tiskana bila. Popravil in opilil sem jo še sem ter tj e, in jo tukaj slovenskemu svetil izročam, da se napaja krasote na¬ rodne in zares veličastne poezije. Slovenci! sprejmite jo blagovoljno! Tuje, Slovencem nerazumljive besede sem pod vrsticami z domačimi po¬ jasnil. Ker sem povsod na tanko ori¬ ginalu sledil, in ker so v njem ne- ktere vrstice nekako nerazumljive, so one tudi v prestavi nekako temne; dajo se različno tolmačiti. Očitalo se 1 * mi bo morebiti, da sem preveč elizij v vrsticah napravil, ali velikokrat se jih ni bilo moč ogniti; posebno pri pridevnikih sem rajši samoglasnice izpuščal, kakor skrajšane, našemu narečju nekako tuje sklone rabil. To opaziti se mi je potrebno zdelo. Pisatelj. I. Agovanje. Hlapce kliče Srnail - aga, V sredi Stolca, kule *) svoje, Y hercegovi pokrajini: ,,Sem stopite hlapci moji, Pripeljite mi gorjance, Ktere vjel sem na Morači, Na Morači vodi liladuej. Pa Duraka ž njimi starca, Ker mi svet’val je plašljivec, Da pustim jih naj v domovje, Ker so # djal je, hudi Vlahi, In za vlaške glave bodo Maščevali se nad mojo : Ko da črni volk se trese Pred planinsko lačno miško.“ Hitro hlapci na povelje Pripeljali so jetnike. Žulijo jim noge sponi, Roke ostri pa grebeni. *) kula ~ turski gradič. 6 Ko jih vidi silni aga, Brž pripreže gojne vole In krvnike ljute rise, Turške dare jim daruje: Vsakemu da možu oster kolec, Temu kolec, unemu konopec, Temu ostro je namenil sabljo. „0j , kristijani, pojdite po dare, Ktere Turek sem pripravil, Vam in brdom vašim kamenitim , Kakor vam tako tud vašim brdom. i£ Turein reče, al za sveto Kristusovo vero umreti Težko ni mu, ki se za-njo bije. Kol se krene zdaj nekolkrat, Ostra sablja pa zažvižga, Zavrtijo vislice se tanke, Črnogorci mladi ne zacvile, Ni cviljenja ni z zobmi škripanja. Po poljani črna kri se vlije, Ni cviljenja ni z zobmi škripanja. Napolnilo polje se s telesi, Ni cviljenja ni z zobmi škripanja. Ampak ta pomoč le božjo kliče, Uni lepo Jezusovo ime; 7 Ter se lahko od solnca so ločili Bojevalci vajeni umirat’. Kakor reka kri po polji teče; Turci — križem roke — z’jajo. Kdor je mlaji muke gleda Rad na lipovem kristijanu; Kdor je starji, tiste muke Sam na sebi z vlaške roke Že naprej od straha čuti. Ljuti aga temno gleda, Kjer se s silo čudit mora Silen ors’lan *) gorskej miški. Ak junak si,maševat’ ne moreš Na junaku se, dok ne trepeče. Vmoril Turčin toliko junakov, Vmoril, — srca ne iskali — Ki brez straha vsi so pred njim p ali. Boj se njega, ki je vajen Vmirati brez silne tuge. To krepost je videl aga, V dnu srca ga je zazeblo, Kakor bi ga zbolo v dušo Z mrzlo ostjo ostro šilo. ') Ors’lan — oroslan. s Mar od tuge za junači, Ki zastonj jih je pogubil? Turein tuge za kristjana nima. Mar za to , ker se boji za glavo ? Sam taji to sebi silni aga. Al ne vidiš, kak se trudi Mraz odgnati junak hudi, Ki mu s tiste pikee male Po telesu mrzle valja vale? Glava , glej , se proti nebu Hrabro dviga in oholo; Gledaj čelo jasno in oko, Kak sveti pod njim se bistro; Glej kak svojo moč poznavši Ravno dviže se podoba; Pa povej mi, al trepeta Tukaj je najmanjši senca? Le poslušaj, kaj junak zdaj pravi, Kak strašljivce ostro kara: „Pej , ti Durak starec stari Kod češ? kam li zdajci hočeš? Zdaj ko strl sem gorske miši? Ali v goro? Hribovci so tamkej. Al na ravno? Prišli bodo tjekaj. Al živeti hoeš, glavo da zgubiš ? Bežat je najbolje pod oblake. Miška grize, pa po zemlji lazi; Siv le orel pod nebo se dviga. Na vešala ga popnite tanka, Znade naj , kaj strah pomaga. Ak še Turčina dobite, Da boji se Vlaha, pod oblake Neba bodem ga obesil, Plen naj tamkaj vranskemu bo vranu.“ Sužni hlapci vsi molčijo, Grabijo svoj plen molčeči. „Aman, Aman* **) '! *) starec stoče , In zastonj mu sin Novica „Aman, Aman!“ milo joče. — Stoji aga gorsko zverce, Stolp železni, kamen trdi. Dokler dahne, z roko mahne, Starec Durak kmalo izdahne. „Medet, medetkervnik ljuti Že mu grlo hitro stisne. Durak zdilme, vse potihne. *) Aman — milost. **) Medet ~ odpusti. 10 II. Nočnife. Solnce zajde, mesec pa izajde. Kdo na klance, kdo iz klancev leze , Ter se skrivno bliža Crnej gori ? Z dnevom hodi in z nočjo počiva, Nekdaj junak, al sedaj ne junak, Ampak trst, ki vetru se uklanja. Zasumi le poleg pota kača, Al z češmina grma zajec, On, od hude kače nekdaj huji, Bolj plašljiv ko zajec zdaj trepeče. Misli tužen, da je volk planinski, Al pa hujši še hajduk gorjanski, Ter se trese, kje da bo poginil, Al ne najde, kar teži mu srce. Skopovarje svojo rušo glavo Ni mu zlata, ni mu pozlačena. Vidi mu se, da umreti neče, Ter je nekaj, kar naprej ga vleče. Je hajduk li, je oglednik turski, Ki ogleduje svilorune ovce, Ali volov vitorogo čedo? Ni hajduk in ni oglednik turski, Ampak Čengiea poslanec Novica; Divji Turčin , krvnik Gore črne; Dobro staro ga pozna in mlado, In še vile ne bi ga prenesle, Kak prenesle bi ga čvrste noge V belem dnevu tje po Črni gori? Puško obesil je na rame, Ljut na pasu mu visi jatagan, In kraj njega do dva samokresa. Gadje gnjezdo je zagrnil s suknjo itegnil lahek na noge opanek, Na junaško glavo pokrivalo , Od turbana še spomina nima. 'Brez turbana, glej , koraka Turčin Vidi mu se, da umreti neče, Ter je nekaj, kar naprej ga vleče. Modro Cuce je junak prehodil, In Belice*) že junaške tudi, Ter se bliža skalnatim Čekličem Ceklieem se bliža, — Boga moli , *) Oddelki Črne gore. 12 Da mu da tud uje prehodit srečno, Da ga kdo ne vidi in ne sliši. Vidi mu se, da umreti neče, Ter je nekaj , kar naprej ga vleče. Drugič peli petelini v polju, Ko v Cetinjsko polje pride. Tretjič peli v mestu so Cetinju, — In Novica pade na Cetinje. Tu zakliče božjo pomoč straži: ,,Bog pomagaj ti stražar cetinjski"! Lepše njemu odgovarja straža: ,,Dobra sreča ti, junak neznani! S ktere si dežele prišel? Kaka sreča te je pripeljala, Da junak tak zgodaj si se vzdignil?" Moder Turčin, za nevoljo mu je, Moder Turčin, modro odgovaija: Ker me prašaš, ti povem resnico: Jaz junak sem od Morače hladne, Od Tusine, majhine vasice, Znanega spod Durmitora gore. Troje nosim v srcu bolečine: Prva v srcu mi je bolečina, Da pobil je Cengič Moračane; Druga v srcu mi je bolečina, 13 Da mi očeta Čengie je pogubil; Tretja mi je v srcu bolečina, To največa, da še krvnik diše. Ali, tak ti Bog pomagaj Večni, Pusti mene k svojemu gospodu , K gospodarju mojemu in tvoj’mu, Ne bi 1’ on mi bolečine izlečil." — Se modreje straža odgovarja: ,,Mož neznani s sebe vrzi orožje, Nos’ potem si glavo koder hočeš.“ Kadar Turčin k vratom dvora pride, Ugasne zadnja zvezdica na nebu: Bila aga Cengiea je zvezda. 14 III. T r 11 m a. Majhina se dviga truma Na Cetinju v Gori črnej. Majhina je, ali hrabra, V nji je komaj sto junakov. Niso zbrani ti junači Po obličju in lepoti, Ampak po junaškem srcu, Kteri vdarit’ so pripravni , Ne na deset, da vbežijo, Le na dva, da jih umorijo; Kteri umreti so pripravni Za častiti križ, ki ž njim se križa, Za križ častni in slobodo zlato. čudna truma! ne sobrana, Ko se druga zbira truma. Ko drugej ne slišiš tukej: ,,Kdor junak je le v klanec!" ,,Le v klanec, kdor junak je!“ Ne glasi se skalna jeka. 15 Ampak kakor duhov tajnih Glas duhovom vikšim vdanih, Nočni šept po Gori črnej , Z ene skale k drugi prhne; Ter glej čuda! skoz mrak meniš, Da se oživlja mrzel kamen, Giblje, leze, dviga glavo, In iz trde skale močno Pest moli in nogo krepko, Ter po mrzlih živcih vroča, Da krvi mu teče reka. Vidiš tudi puško dolgo, Kak se dviga proti nebu, Al kar krije krilo zvesto O prepasu, tvojemu očesu Je zakrito;.in mrak gosti Ti odvzame nočno bitje; In vojnik po glasu dalje stopa. Cas je gluhi temne noči Jasne zvezde oblak zakrivaj Svitlo orožje noč in plašeč^ Ide truma nočna, temna. Vitez vrli pa pred trumo, Da šepta o njem drug drugu Imenoval bi ga Mirka. 16 Ide truma , ali kamo ? To zastonj boš trumo prašal. In zastonj boš prašal bliske, In zastonj grmeče grome, Kam drve se iznad gore? Ker ti vedno govorijo: „Ne mi, ne mi, le gromovnik, Ki mu vsakdo služit’ mora!“ Ide truma, kje in kamo? Sam on ve, ki je nad nami. Treba, da je velik grešnik, Na-nj da tako silo stresti Hoče z neba visočine Sod njegove pravde večne. Stopa truma tiho in gluho Posred tihih tmin in gluhih. Ne šepta tu nihče, ne upije, Nihče tu ne poje, se ne smeja: Od sto glasov tu glasu ne slišiš. Ampak kakor težke biče Toče oblak v krilu krije, Pršeč tiho, grozeč tiho Kraju, kjer se vije, konec: Tak tud truma v tm6 zavita, Kod spodobi božji se desnici, Stopa tiho, da uči se grešnik, Da — ker grom se ne oglaša z mesta Kamor udari — on tud ni zavarvan: Kar kasneje, bije tem močneje. Svitlo orožje ne ropoče, Smrtne cevi ne grmijo, In ko lahka noga stopi, Svitle skrile ne rožlajo: Ampak, ko da ve, koga da nosi, Pod opankom hrabrih sinov Kameniti breg se vdaja, In prepada strme ploše. Zvest pri bratu brat koraka, Nerazločno, zvesto in trdno, Ko blizanci zvezde jasne Kedar solnčni žark ugasne. Komljani jim in Zagarač In tud ljuti Belopavlič Davno zadej že ostaja, Gazijo že skalne Rovce. Ko se bliska zgodna zora, Že za Rovci družba nočna Na Moračo slavno pade; Od Moraee hladne vode Zemlja ime je dobila. 2 18 Hrabra truma dan danovat Na Morači hladni sede. Ta na rosno travo leže, S snom da moč krepča telesa. Ta ljut ogenj puške ogleda, Ta fišeke *) smertne šteje, Al pa vdano mu ostrino Noža zvestega si gladi. Ta z kremena iskro vabi S trdim jeklom, ter jo v listje lahko Zamotavši, navali vej suhih, In za malo časa z moško sapo Plamen piha; uni darek Krotke čede, četrtino ovna Že na ražnju leskovim obrača, Ali bel’ga sira košček Iz trebuha torbe jemlje. Si li žejin? Morača je blizo Treba 1’ kupe? Sej imaš dve roki? Zdaj rudeti dan začne se, In že po planini bližnji Se zasliši glas pastirja, Njemu zvonec se oglaša, — Predvodnika ovna zvonec. *) Pišek — patrona. 19 Pa pogledaj druzega pastirja, Ki koraka krotek k svoji cedi. Srebro ga ne kinča in ne zlato, Ampak čednost in odeja črna. Spremljevalcev nima on bliščečih, Ne svetilnic, nima sveč bliščečih, Ne ponosnih zvonov iz zvonika: Ampak spremlja solnce ga zapadno, In ponižni ovna zvon s planine. Cerkev mu je krasno podnebesje, Častni mu oltar je hrib, dolina, In kadilo duh, ki k nebu diže 'Z rožic se in ’z belga sveta ' ’z krvi za križ prelite. Ko se trumi bliže je približal Vreden hlapec vrednejga gospoda, Božjo je pomoč zaklical trumi, In poklical viteze je hrabre, h-j potem na mrzel kamen stopil, Mrzel kamen, pa je srce vroče. Dober starec tak govoril trumi: „Sini moji, oj vojaci hrabri, Vas je ta zemljica porodila, Skalovha, ali vam je zlata. Dedi vaši tu so se rodili, 2 * 20 Otci vaši tu so se rodili, In tud’ vi se tukaj ste rodili: Zemlje lepše ni za vas na svetu. Dedi vaši za-njo kri so lili, Otci vaši za-njo kri so lili, Lijete tud vi še za-njo krvco. Za vas zemlje draže ni na svetu. Orel plete gnjezdo na planini, Ker svobode zlate ni v ravnini. „Vi ki temu vajeni ste Dni preživet’ svoje trezne, Kdo kej mara, daje 1’ skala vina? Kdo kej mara, daje 1’ skala žita? Kdo kej mara, daje 1’ skala svile? Dok po vrelcih hladna voda izvira; Dok po dragah tolsta čeda muce; Dok drobnica bleketa po hribih? — ,,Praha imaš“; svinca je zadosti; Jako desno ima mož junaški; Pod trepavnico oko sokolovo; V prsih bije ti srce pogumno; Vera trdna je, ne boš pustil je; Pobratima pobratim Te pazi; Moža zvestega te ljubi žena; Delom dar je plemenita pesna; 21 Treba li železa? Turek ti ga nosi: Glej tu vsega, kar sreč ti prosi! „A1 nad vse je, kar to skalo kinča, Križ presveti, ki nad njo se diže. On je, ki vas u nevolji jači, On premili, ki vas z nebom varje. „Oh, da sveta vidijo narodi Iz nižav , od kterih ni moč videt’, Križ ta slavni, nikdar ne premagan, Vrh Lovcena, ki se k nebu diže; Pa da vide, kak nakazen turška Ga pogoltnit’ hoče v grdo žrelo, In o skali tej zastonj zob krha: Ne bi križem lenih rok držali, Dokler vi za križ trpite muke , Vas barbare ne bi zvali, Umirali ker ste, ko oni so spali! — „Za križ častni ste pripravni umreti. Za-nj tud zdaj se dvignili ste umreti, Jeze božje hrabri maščevalci; Al kdor Bogu verno služit’ hoče, S čistim srcem služiti mu mora, S čisto dušo ta spolniti mora, Kdor spolnuje, kar z nebes Bog sodi. „A1 je morda kdo razžalil brata, 22 Al življenje vzel protivniku je Slabemu in tak ogrešil dušo; Al zaklenil potniku je vrata; Al besedo dal in ne jo držal;. Ali hrano lačnemu prikratil; Al zavil ni ranjenemu rane; Vse je greh, vse dela so hudobne: Brez kesanja nimaš odpuščenja. „Obžalujte greh, dokler je dneva „ Dok je doba otroci obžalujte; Obžalujte ga, dok ne pokliče Dušo k sebi ta, k’ nebo potresa, Obžalujte, zemeljskega stana Tek se hitro vmika , obžalujte: Obžalujte ga, ker doba rana*) Mnoge našla bode pred sodnikom. Obžalujte.“ Ali v grlu Starcu ustavi se beseda. In na beli bradi bistra V solnčnem žarku zasveti se Kaplja, kakor biser droben. Morda z britkim ga spominom Žalijo tud’ mlade leta. *) Ran-a-o ~ zgoden-a-o. 23 Ter ko cedi rane leči Sam se svojih ran spominja: Dober je pastir; kar on ukazuje, Sam z izgledom svojim potrduje. Množico je vso spokoril Glas preblagi blazega pastirja. Jagnjeta bi rekel tiha So, ki bili prej so levi. Tak beseda božja čuda dela. Al med tem kdo se prikazal T-ed očmi je trume krotke, Ter sto rok sto nožev grabi V enem hipu ? Čuden človek! Vreden sto od neba src od rnit’, In sto volj je naglo hotlo Njega samega končati! Novica je krvnik kleti, Novica je poln svobode, Ki k pobožnem’ stopa krogu, Ter stopivši k starcu bliže Glas tako svoj krepki diže: ,,Z Bogom bratje, hrabri Črnogorci, Za orožje ne grabite svitlo. Novica sem, al Novica drugi, Ker na vas ne, ampak grem le z vami 24 Omastit si roko s krvjo turško. Kar dosle sem imel med Turčini, Vse nemil mi je ugrabil Turčin. Desna le mi je ostala hrabra, In od zdaj ta bodi črnogorska. Al kristjanu ni junak podoben, Ak ni krščen; prosim, da krstite Me, ker delat hitro čas nas sili.“ Sto desnic na te besede Ljuto orožje je spustilo; Sto oči, ko skozi roso Mesto solnca mavro vidi. — Mignil z okom starec dobri; Kapo dajo mu Morače: „Veruj sin v najvikšega očeta In u vekovečnega mu sina, V tretjegatud’milo s tlj i v’ga duha Veruj, rešila te bode vera!“ Keče, oblije ljutega neverca. Bile priče so strme planine In njih sini truma v planini. Starec je potem oči povzdignil, Blage oči ino bele roke, Ter je trumo greha oslobodil. In začel je Boga jim deliti. 25 Mrvo možu vsakemu podaja Tajne hrane, angelskega kruha; Kapljo možu vsakemu podaja Tajne pijače, angelskega vina:*) Žarko solnee čudno čudo gleda, Slabe kjer ljudi’ krepča slab starec, Da krepost jim Bogu bo prijetna. Vsa po redu družba se poljubi. Truma polna Večnega je Boga, Ne ko nož krvav, s kom rana Smrtna in težka se nareja; Ampak svetlo ko pero in zlato, S kterim nebo za unuke pozne Dela piše vitežka očetov. — Žarko solnee pade za planino; Starec ide, truma dalje stopa. *) Črnogorci so pravoslavne ali grško-iztožne vere; zato jih obhaja njih mašnik v obeh podobah. 26 IV. H a r a e. Gacka polje, lepo ti si, Kedar glada ni v tebi, Glada ljutega in siromaštva! Al te danes stisnili so revno Krvni rnoži in orožje svetlo, Bojni konji, belkasti šotori, In železje, in verige grozne. Kaj možje, kaj hoče orožje svetlo, Kaj li konji? ino kaj šotori? Kaj orožje? kaj verige grozne? Smail-aga zbira krvni harač *) Tam po Gackem in okoli njega. Sredi polja je razpel šotore, Razposlal je haračlije **) ljute, Haračlije, volki jih izjedli, ' j Harač — davek, ki ga raja (kristijan) Tur¬ kom plačuje. **) Haračlija — nabiralec harača. 2 ? Ter cekin od glave rumen išče, Tolstega od ognja išče ovna. In za harem si devico išče. Haračlije jezdijo od iztoka, Rajo nago vlačijo na repih; Haračlije jezdijo od zapada, Rajo nago vlačijo na repih; Jezd’jo zmaji s severa in juga, Rajo nago vlačijo na repih. Raja revna z rokama na hrbtu Na konopcu sled sledi konjičev. Bog premili! kaj je raja kriva? Al je kriva, da mori glad Turka? Al je kriva, da slabost jih bije? Kaj je kriva? — Kriva, da je živa., In da nima, kar Turčinu treba: Zlata r’menga ino beFga kruha. Med tem aga z dobrim konjem Pred šotorom se igraje S sulico oko bistro vadi, In desnico hrabro uri. Turke druge zdaj izmaga v skoku Konja brzega, zdaj s suFco, Dober junak, da je človek taki! Ko zagleda hlapce ljute, 28 Kakšen plen da mu peljajo, Zaleti se kakor strela Na rumencu, dobrem konju, Ter dirjaje skušnje dela, Z roko vrže ostro suleo. Prvi vlaški glavi jo nameni. Ali tudi dobremu junaku Včasi hrabra roka ne zadene. Zdaj hotela tako je nesreča. Se spodtaknil brzi je rumenec, Zažvižgala sulica je zvita, Ter u krivem letu lahkokrila Namest janca volka je zadela, In Saferu, ki je vlačil vlaha *) Reva luč iz glave je izbila. Prhne oko na zeleno travo, In Turčina črna kri oblije. Turk zacvili, kakor kača ljuta; Aga plane, kakor plamen živi: Oj sramota takemu junaku Zbirat harač, harača ne zbrati Džilit **) vreči, cilja ne zadeti, *) Vlah “ kristijan. **) Džilit zz sulica. 29 Kaj še Turke slepit’ mesto raje, Da se smeja mu kristjan hudobni. Plane aga, kakor plamen živi; Oj gorje kaj bo od zdaj s kristjani, Ker do zdajci so že krivi bili! „Mujo, Haso, Omere, Jašare, Brzo, psice, konje dobre Po poljani zaigrajte, Da kristjane vidimo dirjati!" Rjuje aga, ko bik ljuti. • Hlapci brzi brzo poslušali. Zaigrali po poljani konje. Vpitje sliši hlapcev se na konjih, Konjska podkev sliši se pod hlapci, Vriš kristjanov sliši se za konji. Prvi časek meniš, da pretekla Lastavca bo raja, konje vile; Drugi časek razločit’ ne moreš, Al hitreji konji so, al raja; Tretji časek konji prehiteli Revno rajo; ta zastajat’ začne. Da četrti časek pa pogledaš, Revna raja padala na tla je, Vlačijo po tleh jo konji brzi, In po prahu in po blatu, 30 Izpod mesta Hektorove Troje, Ko bogovi so jo zapustili. Aga stoji in stojijo Turci In nad žalostnim prizorom Pasejo oko si srdito. Krvi žejo grozno si gasijo Z vlaško krvjo, z vlaško muko. Poskakuje srce jim veselja; Vsi na glas se krohotajo Na lep prizor, kedar raja, Kedar pseta padajo na zemljo. Had *) prokleti tako se krohoče Ko se grešnik v večnih mukah joče. Turci niso ponehali, Jenjali so konji dobri, Zavlečeči ravno polje Z mesno brano, grozno živo; Ponehali, — postajali. Takrat aga: „Glejte hlapci, Črka raja, črka harač, hlapci; Ali pojd’te, vzdignite mi rajo — Morda rešite mi harač.“ Hlapci slabi slabšega gospoda Had — hades grški. 31 Trostroke so biče vzeli Ter od brzih konj so odskočiti, Na pol mrtvo rajo še pretepat, Da se morebit ožive zopet. Trak trostroki, grozni biča, Ki ga vodi roka urna, Po brezčutnem žvižga zraku, Ter s trostrokim zobom tiho Mučeničko grize meso, In krvave stvarja vrelce; Ak spodtakne se desnica urna Po telesu črno-modrili Kač podobe grozen piše, Dok nesrečna pod njim žrtva izdiše. „Ajde raja, ajd*) na noge, Ajd na noge psi kristjanski!“ h turških ust po polju se razlega. Kdor je jači onemogle Pod udarci zbira duhe, In na slabe noge se opira; Kdor je slabji, kakor v večnem spanju Sliši klete le besede, In čuteči zbadalo nemilo Ajde, ajd rr poklic; na,na noge! 32 Že na pol zgubljeno oživlja dušo, Ter se miče in čveteronožno Po zelenem leze polju, Dokazuje to, da ne le zadnja Tromba mora mrtve k sodbi budit’, Ker trostroki delajo to biči. Ko prileze vsa krvava Do šotorja raja tužna, Divji aga, spaka grda „Harač, raja, harač!“ kliče „Harač, harač al še hujše biče!“ Stvarnik pticam dal nebo najvikši, Tihe luknje in preljube gnjezda; Kibam vode in nezmerno morje, Hišo iz stekla, naj se v nji množijo; In zverini travnike in gore, Hladne luknje in zelene loge; Revni raji? Dal še suhe skorje Kruha ni, da s solzami jo kvasi. Pa kaj pravim? Dale so nebesa Pa pobral je vse požrešni Turčin. ,,Harač, Harač ! 11 Od kod dade harač? Od kod zlata, ko še strehe nima, Mirne strehe, da ukloni glavo ? Od kod zlata, ko še njive nima, Temuč tursko s svojim moči znojem ? Od kod zlata, ko še cede nima, Temuč bije v hribih se za ptujo ? Od kod zlata, ko obleke nima ? Od kod zlata, ko še kruha nima? „Lačni in nagi, gospodar, smo! Oj počakaj pet šest dnevov, Dok željen izprosimo ti harač!“ „Harač, harač, raja, treba!“ „Kruha gospodar, oj kruha! Videli že davno nismo hleba!“ „Oj kristjani! čakajte, da z neba Noč nocojšna pade tiha, Mesto kruha dal vam bom pečenke. - Golonogi so, možje kristjani, Brž podkujte jih, naj vrag jih vzame Aga blodi, ter pod šotor hodi. Urni hlapci vesijo kristjane, Najurneje Safer enooki, Najurneje poskakuje, Ter na radost vsem še večo liuč zgubljeno maščevati hoče. Tu se sliši klad *) škripanje, Tu Safera vpitje divje: *) Klada ~ železje, oklep. 3 34 „Harač, harač, raja treba!' 1 Cvilenje tu revne raje: „Kruha, kruha daj , gospod, nam; Videli že davno nismo hleba!'' — „Oj , kristjani, čakajte, da z neba Noč nocojšna pade tiha, Dal za kruh vam bom pečenke!“ Tak hudobnež jih zavrača. — Pa kdo zvesto bi opisal, Težke tu prestane muke? Kdo poslušal z mirnim srcem Kolika je britka žalost?. Dan minul, somrak zdaj postane, Za somrakom pade tiha noč’ca. Z zvezdami se je nebo osulo, Samo zahod temen pas ovija; Mesec kakor srp na nebu sveti, Tužna sveča tužnega prizora. V sred poljane mirne, puste Starodavna raste lipa. Poleg nje pa so šotori, In med njimi je največi, Je, največi in najlepši Šotor agov vse nadkrilil; Ko labud prebela ptica Bele ptice golobice. Se belijo šotori prebeli Pod tihotno mesečino, Ko pod snegom grobi preveliki, Po katerih v tihem času Slabi duhi lazijo plašeči^ S sliko strašno nočnega potnika. Al glušijo mu ušesa Z oroslanskim tuljenjem golj’fivim , In z lajanjem pasjim, s stokom lačnih. Meniš, grobje da očetov So slovinskih, ki na daleč Jim slovelo je ima preslavno, Okol kterih Turad *) divja Tak opoldne, ko ob času gluhem Vmazana se valja in možgane Hitre obrača, s čim, kako preplaši Zdaj otroke objokane. Da ne objokujejo trpljenja, Nad spominkom boljše sreče. — Zdi se ti, da lev zdaj tuli; Zdi se ti, da pes zdaj laja; Zdaj pa stok zaslišiš mučenikov, *) Turad i — zaničljivo Turci. 36 Stokanje in vriš in težke izdihe, In okov zdaj slišiš žvenk železja In med žvenkom prošnjo, da pomagaj Brat, poslušaj, je li stok le sanja? Žvenk poslušaj, je li žvenk le sanja? Slušaj . .. slušaj ... to ni domišljija, Ker te vidim, kje boli te jako .... Kaj? . . ti jočeš? ... Ni to domišljija V domišljiji, mislim, bi ne jokal! Kres žari se pred šotori, Okol njega valjajo se Turci. Ta iz nova v ogenj treske stavi; Ta ustnic napihnil je mehove; Piha, da gori bolj ogenj. Ta čepi z podvitima nogama, Blizo njega, ter na ražnji silnim, Tolstega obrača ovna. Oven tolst cvrči' na ognji, Živ okoli njega plamen liže, Razsvitljuje znojno roso, Ki Turčinom iz pod čalme *) teče. Ko obračal Turk dovelj je ovna, Ga potegnejo iz ražnja, Ter na krožnik navalijo, *) Calma ~ turban. 37 In z velikim zrežejo ga nožem. Vsedejo se za pripravno mizo Lačni Turci, kakor lačni volki, Ter začnejo z nohti plen svoj trgat. Prvi zgrabi Smail-aga, Bavk za njim, za Bavkom drugi Turci V lepem redu volkov na planini. Belega tud kruha prinesejo, Vsakemu tud mero žganja, Ter se s kruhom krepijo in mesom Zalivaje si s pijačo žgano. Ko je aga lakoto pregnal si, In si srd pomnožil z drugim srdom, *) Plane zopet kakor plamen živi: „Oj sramota takemu junaku Zbirat’ harač, harača ne zbrati; Sul’co vreči, cilja ne zadeti, Celo slepiti Turke mesto raje, Da kristjan se posmehuje.* 1 Plane aga, kakor plamen živi, Vpije hlapcem: „Glej mesa zadosti; Vrz’te raji oglodane kosti. Vrz’te kosti, spravite pečenko; ’) Z žganjem. 38 Da gotovo bo, ko vas zakličem!“ Aga reče; se pod šotor šeče. — Hlapci šli na delo so večerno, Veselice si pripravljat Suhe slame, trdega konopca, Ž njo kadit neubogljivo rajo; Z glavo k zemlji z nogama na kvišk©. Obešeno lipovi na veji; Ž njo kadili, in zlato vabili Z raje bodo, ki še kruha nima. Kaj bo raja? Kaj bo raja tužna? Zemlja trda je, nebo visoko; Z solznim srcem grozno orodje gleda S solznim sercem, al oko je suho. — Ko pripravki so se hlapci, Srce jim dočakati ne more; Najbolj leta Cor-Safer *) nemirno; Dok zakliče aga-Cengič: „Brž na noge z lipovim kristjanom, Obesite lipi ga na vejo!“ Aga pa sedi v šotoru, Z njim pa vojvoda pisan Bauk, In Mustapa bravec **) zvesti, *) Cor-Safer ” slepec Safer. **) ki mu koran prebera — — 39 In ostali poglavitni Turci. Po šotoru pa okol okoli So prelepe razprostrte plahte, In dišeče se na njih blazine Širijo prijetno in krepko telo Na počitek vabijo presladki, Na počitek in na spanje tiho. U zakotku pa na malim ognji, Poka mokro, še zeleno prašče, *) Al se cmari milo pevajoče V joku peva, pevajoče joka. Na lesenem stebru v sredi Okol kterega se šotor vije, Svitlo in ljuto se blešči orožje: Smrtne cevi in železo strašno Damaščenke tu so sablje krive, Stokrat z vlaško krvjo napojene; Jataganov tu visi osmero; Male nože težko je prešteti; Dolgo puško lepo pozlačeno Dostikratov moreš tukaj videt’; Samokresom se ne vč števila. Al kaj tam se na topuz **) naslanja? *) prašče, na Notranjskem pomeni odse¬ kane veje. ") Topuz — kij. 40 Čudno čudo doslej nevideno, Krotko jagnje skupaj s temnim volkom. Tanka vila skup se ljutim zmajem. Gosle vidiš; al ne boj se brate, Da jih topuz bo raztolkel silni, In razpel na mesto stran verige, Ločeč zmenjal mil z vrvjo in z lokom, In kobiPco malo z bojnim konjem. Neboje se Slovenkinje vile, Da pogubil šestoper jih bode; Tim več vedi, kjer ne vidiš njega, Tam se pesem naša ne razlega. Nebo krasno pa na dvoru Skrije lice v črno temo, In da vidiš skoz oblake, Vlašiči bi zvezde drobne, Migali nad belkastim šotorom, Mesec pa bi vitorog te gledal Iz zapada iz pred zvezd bliščečib , Ko predvodnik oven izpred cede. Noč je zunaj slepa, gluha Ni glasu, le drobna rosa Pada, kakor bi nebo jokalo: Mrak gosti se, gosta tma zakrije Gore strme in ravnice, Da ne vidiš pred očmi si prsta, In še manj pa pred seboj stezice. Težko temu, ki ga najde, Zdaj na potu orna nočea, Pa nočišča revež nikjer nima! Gonijo po nebu se vetrovi Iz nebes pa brzi bliski, Švigajoči s plamenom nebeškim Zdaj slepijo smrtna ti očesa, Zdaj gostejo, ko poprej je bila, Vlačijo na vid ti tmino. Pa za njimi, čuj sedaj grmenje, Kak z daljine s prva se razlega, Pa vse bliže, huje in strašneje Ropotanje groma gore stresa, Sliši neba štorpot se in ravnine; Sliši jeka drage se in planine; Kaže se, da toče bo debele: Težko njemu, ki ga najde Zdaj na potu nočea črna, Pa nočišča nikjer revež nima: Al da od vetra se obrneš, Ko zasije ogenj iz oblaka, Da zenico vpiraš bistro, Ter za vetrom gledaš po ravnini, 42 Videl bil, kak truma mož koraka; Noč jih loči, al zato so skupej. Zdaj jim plamen kaže stezo; Zdaj jo vzame noeca temna. Al stopinjo lahko družba Brž pomika tje po polji. In daljino, ki med njo je In šotori krati hitro: Noč je temna, strehe vsi želijo, Revni brž po t’mi naprej hitijo. Spet na nebu plamen se zabliska, Družba nočna vedno bolj se bliža, Ter spoznati že zamoreš, Kdo jih vodi in za njim kdo hodi. Treba, da je eden družbi glava, Drugi pa predvodnik zvesti, Ki navajen polju ino gori Potno vodi v mraku družbo. Pazi brate, kako lahko stopa, Ko da v motnem zraku plava. Meniš, da ga nekaj dalje vleče, Dok njegova družba gazi Mu stopinje z dvakrat sto nogami. Črne noči se boji gotovo Ter želi že na nočišče priti. 43 Al svitloba prva, ki zabliska, Družbo tajno za šotori vidi, Kjer po vrsti se je v red vredila, Z treh strani, da več je bode, Ter stoji tu nočna truma Iznenada, kakor strela, Al goreča, kakor lava, Ki z ognjenih se vrhuncev Žgeča vsiplje na dolino, Ko ljudje brez vse skrbi zaspijo. Truma stoji in posluša glase, Da bi zvedla, gospodar kje spava; Ali glasa druzega ni slišat’, Le Saferja, ki z družino vredno Že naprej se mukam raje smeja. Pod šotorom sedi aga, Ter zmenjuje duhan s kavo, Črno kavo pa s peklenskim duhom. *) Pod zavitkom čelo vedro Nagrbančil je v grbance temne. In pod njim junaško oko Kakor s temno oblakov meglo Je otamnil, ter molči zamišljen. *) Duh peklenski pomenja tu najbrže r a- ki j o ali žganj e. 44 Misli aga vsakakoršne misli: O držajih mečev , o devicah, In o lovih in o sokolovih, In o zlatu in o ljutih bojih, In o kolči h in o Črnogorcih, O metavnim kopji in o sul’cah vitih; Pa poskoči kakor plamen živi: O sramota takemu junaku Zbirat’ harač, pa ne zbrat’ harača, Sul’co vreči, cilja ne zadeti, — Kaj še Turke slepit’ mesto raje, Da se smeja mu kristjan hudobni. Plane aga kakor ogenj živi, Ali, ko na kluki glasne gosle Med orožjem junak vidi, Se poleže jeza malo, Kri pa gorka se vsladi po žilah Kakor z glasom rajskim strunic. Kar krvi je žeja bila Pesmi žeja je postala Slast se taka iz pesme lije. Pa Bauku je besedil aga: „Oj , ti Bauk vredni vojevoda, Hvalo imaš, da junak si dober; Al da vdar’jo miši iz planine, 45 Kol’ko Bauk mišek *) bi pogubil, Koliko junak jih sam posekal? „ T aj jih šest moj gospodar predobri. 11 ,,Pej, plašljivec, psica, Bauk vojvoda, Mislil sem, da ti junak si bolji, Hribovcev na nas da dvajset udari, Vera turska tak mi naj pomaga, Samsi bi jim vsem posekal glave. — Ali v skrbi skoraj sem zabredel Pijoč lulo in blodeč u mislih, Ko nam temna ne dopušča nočca, Iladovati se kade s kristjani. Ti, pri veri moji, pevec si dober, Jaz pa pevca željen sem in gosel: Daj zapoj, da se mi želja spolni 11 . V stane Bauk, gosle vzame , In ponižen, nog podvitih, Na poprejšnje sede mesto; Ter pred sabo naslonivši N a blazino mehko strune glasne. Z lokcem mil’ donečim vdari Sem ter tje po konjskem repu; Pa ko kline nektere krate krenjcn Je zaškripal, z gromovitim glasom *) Črnagorce imenuje „miši iz Planine 11 . 46 Z godbo strun tak pevec zviti Pesmico začel je peti: „Mili Bog, o preveliko čudo, Kakšen bil je Kizvan aga silni, In pri sablji in pri zvitem kopji *) In pri puški in na dobrem konji 1 Ide aga u Kosovo polje, Da cesarju tamkaj karač zbira; Pa cekin od vsake glave išče, In od ognja debelega ovna In za harem deklico še mlado. Zbira aga za cesarja harač, Trda raja daje in ne daje. Kjer cekin od glave rumen išče, Bakrenega večkrat ne prejema; Kjer debelega od ognja ovna, Dajo mu ga, vidi se mu rebra; Kjer za harem deklico še mlado, Tam še studne babe mu ne dajo. „Aga muči trdoglavo rajo; Sem ter tje po polji jo postavi, Ter skakati začne čez-njo s konji. Prvih aga je deset preskočil; *) kopje “ bodeče železo, sulici podobno, ki se je metalo na sovražnika. 47 Drugih aga je deset preskočil; Ko čez tretjih pa deset poskuša, Jezen vranec jezno podigrava, In ko skoči, opasavnik poči, Silen aga najde se na zemlji. Malo časa je potem preteklo, In od ust do ust ljudje šeptajo Po prelepej Kosovej poljani. Kar naprej , glas vedno veči raste, Dalje smeh in zasramvanje, Dokler pesem se rodi iz gosel, In zdaj slepec poje po Kosovem: ,,Bil za nič ni Rizvan aga silni“. Dokler še iz ust nesrečna pesem Se razlega Bauku gromeča, Kdor je v aga ne pa v pevca Vpiral pogled, on je mogel Videti na licu jezo, Bolečine, srd, togoto , tugo , In stotero drugih furij , Ki u srcu ponositem Na sramote glas vsakteri Z nohtom krvnim rijejo si gnjezdo. Naj prej plamen se mu užge krvavi V divjem srcu proti črni raji, 48 Proti Vlahom, psom, kristjanu Lipovemu, kteri je nevreden , Da pri Turku solnce ga ogreva. Strup, železja, konop, nože, Sabljo, ogenj , kolec grozni, Vrelo olje, muk stotero , V enem hipu mož zmišljuje, Da izgladi grenki psovki trage, Da ohrani si spominek čisti. Cisto ime o glasn strune blage. Na obrvi črn oblak mu seda, Kakor ogenj mu oči plamtijo; Rumen plamen mu po obrazu liže ; In nosnice širijo se v srdu; In na ustih izpod pene bele Strahoviti je izraz peklenski, Ko da pravi: raja naj pogine, Samo pesmi var’vat se je treba. Al besedo ko izreče Bauk Zadnjo, v enem hipu, ko da strela Plaha švigne mu v možgane: Raja sama ni b’la psovki priča; Raja sama nima ust, očesa; Tepi rajo, tolci Turke ob enem, Le spomin si vreden vari. 49 Misel pa med tem prestrašilo Aga skriva u globinah srca; Proge lica gladi in tolaži, Pa po licu vedno bolj se širi Srda plamen, miren se skazati Svetil hoče, ali ves trepeče. Pa nazadnje, ko velike jeze Skriti več pred pričami ne more, Vstane in vpije: „15rž, možaki! Na kristjane brzo z ljutim nožem, S sabljo, z ognjem, s kolčem, z vrelim oljem; Vse peklenske sile zdaj razkujte! Jaz junak sem, to bo pesem djala! To doseči, vse čem žrtvovati!" Aga komaj to izreče, Že na dvoru puška poči, Ter Saferu, kteri prvi Na besedo agovo poskoči, V noč razlije drugo oko. Kar začela sulica je ljuta Danes, smrtno zrno je končalo. „Vlahi, Vlahi!“ — glas povsod odmeva. Takrat prvi del je trume Puške spalil u šotorje. „Vlahi, Vlahi!" Turčini rjovijo, 4 50 ,,Konja, konja!“ — vpije aga. Takrat drugi del je tresknil. „Od strani vseh Vlahi, puške, nože!“ ,,Konja, konja, Haso, konja! 11 Puške tretji del izprazni, In že Hasan hrži od vižla *) Dobrega mu konja izpelje. Ko zajezdit hoče aga, Iz oblaka strela švigne, Vroče zrno ga na zemljo vrže. Temk je, kdo ga je zvalil? Ti ne veš, pa Mirko tu je spalil. Iz telesa skoz noč je zletela Hrabra duša, gola, ne vesela! Pade aga, al se še borijo Turci, trna se čudit’ ne dopušča, Kaka se junaštva tu godijo. Razločiti v mraku ni ničesar; Ko iz neba ogenj se zabliska, Al pa iz puške zvestega tovarša, Najdeta kristjan in Turk se skupaj Na dosežek noža; ko bi mislil Da streljaj med njima je daljine; Se objemata z železno roko, *) Vižel-a — lovski pes. 51 In z železnim ljubita se kljunom Krist in prerok, dok iz en’ga teče: Taka jeza jima srca peče. U odeji noči črne Huda smrt po polji v krvi brede; Bliskajo ko blisk se ji očesa; Skoz kosti pa hladen veter piha; Z glasom groma groznega upije Zdaj „kuku“! zdaj ,,medet, medet!“*) Zdaj „pomagaj mi, o Jezus blagi!“ In zdihuje, piska, škriplje, hrka, Zdaj kristjane, zdaj pa Turke grabi, Ter oči' jim veže s svojo odejo. Tu pogine agov zvesti bravec' Mujo, Haso, Omar, Jašar ljuti Ino druzih trideset Turčinov. Temna noč rešila je Bauka In kar druzih se je še vmaknilo. Kdo leži pa tamkej blizo age Ter reži na mrtvega srdito Mrtev? To je Novica; ljut Hasan Vbil ga je, ko k mrtvim skočil levu Je junak, da glavo mu odreže. *) To so turski vskliki, kakor naši: g o r j 6, p omagaj! 4 52 Toča iz smvtnih cčvi neha, Privali se pa nebeška: Nočna truma ide pod šotore. Noč je strašna s krvjo je oblita Temna, črna, blagor trumi sada , Ko že trudna na nočišče pada. v. Osoda. Loveen gora diže se pod nebo, Blizo širi se poljana, Na poljani stan puščavnikov je, V stanovanji izbica je mala. V izbi čudno kažejo ti čudo: Turčin divji vklanja se kristjanu. Stoji Turčin prelepo oblečen, In pod čalmo in pod ostro sabljo, In pod puško in pod ljutim nožem Strah te trese, da te bo posekal. Pa ne tresi se, pobratim dragi, Krotko Turče te ne bo poseklo; Turče krotko, vplašit’ ga je lahko. Z nogo samo na zemljico vdari, V križ bo roki djalo obe ponižno, Križem roke, glavo pripognilo. Prot obrazu dvignilo desnico, In potem bo neslo jo do čela. *) Pa pristopi ter mi ugni brate, Ponosita čalma ta čegava? „To je čalma age Cengijiča, Al se tužno okoli glave vije“. Pobratime, glava ta čegava ? ,,To je glava age Cengijiča, Al ž nje temno gledajo očesa.“ Pozlačena sablja ta čegava? „To je sablja age Cengijiča, Al zdaj maha žalostna na bedru“. To čegavo je orožje zalo? „To je orožje age Cengijiča, Ali mirno erjavi o pasu/ 1 In čegava zlata je obleka? „To je obleka age Cengijiča, Al od nje več solnce ne odseva. *) Turska šega pozdravljati. Pušeavnik kaže tujcem ljutega krvnika Čengiča podobo , oblečeno v njegovi obleki, in oborožanega s tistim orožjem, ki ga je v življenji nosil.