Poštnina plačana v gotovini Sped. in abb. pos. 2. Gr. rovaHK^glttOBK teari UREDNIŠTVO in UPRAVA v Gorici v ulici nn » w ^ v m n vv T^T t IZIDE VSAK Č E T R T E K Orzoni štev. 38 — Cena oglasom po dogovoru. ® ■■■ ^ Poštni čekovni račun št. 11/5692 Leto II. Štev. 13 GORICA DNE 28. MARCA 1946. Cena L. 4.— Pastirsko pismo goriškega knezonadškofa « Obnova krščanske morale (Nadaljevanje) Skrb za dušo Vsak človek z zdravim m razvitem r.mom mora skrbeti za zveličanje svoje duše. Spoznati mora verske resnice s tem, da se uei krščanskega nauka pod vodstvom matere katoliške Cerkve; vsak razumen človek si mora pridobiti milost božjo z zakramenti, ki jih je postavil Jezus Kristus, naš Odrešenik, za to, da si pridobimo, ohranimo in pomnožimo nadnaravno in večno življenje, in z molitvijo, s katero se vzgaja k pravi pobožnosti. Tako vzgojeni človek bo rastel v dobroti pred Bogom in njegova notranja dobrota se bo razodevala tudi na zunaj v vseh odnosih, ki jih bo imel z ostalimi člani družine in človeške družbe. Morala in družina Osnovna celica človeške družbe je družina, ki je božja ustanova. Bog sum je dal našim prvim staršem u-kaz: »Bastita in množita se ter napolnita zemljo!« Iz prve zveze med Adamom in E-vo, iz tega prvega zakona, ki je bil sklenjen pred Bogom samim in z njegovim blagoslovom, so se rodili otroci in je zrastla prva družina. Med starši, otroki in brati so nenadomestljivi odnosi: ljubezen staršev do otrok in njihova dolžnost, da jih vzgajajo in skrbijo za njih telesni razvoj; spoštovanje in pokorščina, ki temeljita v ljubezni otrok do staršev; medsebojna pomoč in ljubezen bratov in sester, ki so otroci) istega očeta, in med sorodniki vseh stopenj. Četrta božja zapoved določa jasno dolžnost pokorščine, ki jo imajo o-troci do staršev, in tako uzakonjuje naravni zakon, ki je močno ukoreninjen v vesti vsakega nepokvarjenega človeka Še bolj pa stopi v ospredje važnost krščanske družine in svetost »Spovedi, ki urejuje družinsko življenje, če pomislimo, da jo Kristus povzdignil zakon v zakrament. N. Z. in tako postavil zvezo med možem in ženo v nadnaravni red. Iz katoliškega nauka o zakonu sledijo velike dolžnosti, ki jih Imajo zakonci drug do drugega: dolžnost zvestobe, ljubezni in medse1-. bojnega potrpljenja; dolžnosti staršev do otrok in otrok do staršev, dolžnosti do bratov in sorodnikov. Z eno besedo to, bar imenujemo družinsko moralo v krščanskem smislu. ltazporoka Danes opažanio toliko kršitev te morale. Pojem družine, kot ga je Bog zapisal v vest človeka in kristjana, ki ga razsvetljuje vera, je potvorjen. Vodniki držav brez vesti, ki jih vodijo zmotna načela materializma in brezboštva, kot jih proglaša komunizem, hočejo napraviti iz krščanskega zakona navadno Človeško pogodbo, kot bi bila ta kaka kupna in prodajna pogodba. Isti tudi dopuščajo razporoko, to je ločitev te pogodbe z vsemi ; Tračnimi posledicami, ki so vsem znane. Tudi hočejo odtegniti zakon cerkveni zakonodaji. Krivičnost takih namenov je razvidna iz dejstva, da je « Bog sam to zvezo potrdil in je zato nihče no smo razvezati. Obenem moramo pripomniti, da je Bog določil zakonsko zvezo za edini zanesljivi temelj družine. Vse to pa delajo v znamenju svobode, ki ni svoboda ampak zloraba svobode. Naši duhovniki naj z apostolsko gorečnostjo čuvajo, da zakonska in družinska ustanova ne bo trpela sprememb od strani onih, ki z bogoskrunsko roko segajo po njej. Naj branijo nadnaravnost, svetost in neločljivost zakona. Naj. povedo jasno vsem in povsod, mogočnim in podložnim, da je zakon zakrament, ki se sklepa pred Bogom in Cerkvijo in ne na civilnih uradih. Povedo naj, da je civilna poroka divji zakon, konkubinah gieŠDO m pohujšljivo razmerje med moškim in žensko, ki nista mož in žena. In tudi naj poskušajo z'vsemi močmi, da te divje zakone odpravijo, če so v njihovi župniji. Krščanska vzgoja Velika dolžnost staršev do otrok je krščanska vzgoja. Ni dovolj, da skrbijo za njihovo telo in se zadovoljijo s šolsko vzgojo. Treba je jasno povedati staršem, da velika dolžnost vzgoje spada predvsem med njihove osebne dolžnosti; na splošno je ne morejo prepustiti dragim, pa naj bodo to privatne osebe ali država. Samo če so o-troc.i brez staršev ali pa to dolžnost zanemarjajo, lahko nastopi javna oblast. Ta pa mora spoštovati vero staršev in mora dati otrokoin to, kar i;m daje dobra in urejena krščanska družina. Naravno je, da za šole poskrbi država, če ni zanesljivih oseb ali zavodov, kot so na pr. redovne hiše in zavodi, ki jih vodijo duhovniki, kateri so za to posebno sposobni, ker so izučeni vzgojitelji in bogati na izkušnjah v vzgoji mladine. Krščanski nauk v 'šoli Starši imajo sveto pravico in težko dolžnost, da se zanimajo in poskrbijo, da se v nižjih in srednjih šolah poučuje veronauk po navodilih cerkvene oblasti in od oseb, ki jih je cerkvena oblast pooblastila kot sposobne za to poslanstvo. . Danes so v vzhodnem delu naše nadškofije izrinili krščanski nauk kot obvezni predmet iz šolskega urnika in naši) duhovniki le z veliko težavo nadaljujejo s poukom. Naj zopet zavlada v družinah Kristusova morala. Tako bodo starši lahko nadomestili to, česar šola ne nudi, in bodo imeli tako tudi moč, da se uprejo škodljivim novotarijam v duhovni vzgoji svojih otrok. Starši naj pomnijo, da bodo napravili pri vzgoji svojih 'otrok z zgledom pravega krščanskega življenja mnogo več kot z besedo. Če starši ne čutijo in živijo s katoliško vero. kako bodo njihovi otroci dobri, pobožni, čisti, pokorni? Zato naj opustijo v govorjenju, vodenju in dejanju vse, kar bi lahko vzbujalo začudenje ali pohujšalo male. Iz, družine, mora vsako prekli-njevanje, grdo govorjenje, nepoštenost, posvetne zabave, posebno pa ples in obisk gledaliških in kinoma-tografskih predstav, ki niso priporočljive ali so celo prepovedane od Cerkve. Naj kraljuje no naših družinah pobožnost, nravni red, izpolnjevanje božjih in cerkvenih zapovedi. Le tako bo postala družina ognjišče miru in veselja za vse člane in božji blagoslov bo počival nad njo. Morala in družba Človek ne živi le zasebno in družinsko življenje, ampak tudi dim-žabno življenje. Lahko rečemo, da največ svojega časa preživi v stiku z dragimi ljudmi, do katerih ima razne dolžnosti. Poleg dolžnosti, ki jih nalaga socialna pravičnost, nalaga krščanska morala tudi dolžnost bratske ljubezni. Naj navedemo odlomek skupnega pastirskega pisma vseh beneških škofov z dne 27. junija 1945: »Velika dolžnost duhovnikov je oznanjati zapoved ljubezni, ki jo je dal in priporočil Jezus Kristus. Vsi morajo biti trdno prepričani, duhovniki in verniki, da ho le tako mogoče prevzgojiti ljudstvo, da bo dobro z vsemi po človeških in krščanskih načelih, da bo usmiljeno do ubogih in prizadetih. Dolga leta strašne vojne in načrtno poveličevanje materialne sile so ljubezen in dobroto v mnogih srcih skoro u-ničile... Brez kvasu ljubezni bo prerod moral ostati le prazen in varljiv poizkus«. To priporočilo je še vedno sodobno in _ga znova ponavljamo našim duhovnikom in vernikom. Pravičnost Če bo socialna pravičnost temeljila na ljubezni, bo kaj lahko izvršila svojo nalogo, posebno če bo imela pred očmi djset božjih zapovedi. Samo krščanska morala lahko zadrži roko ubijalcu in tatu, ki skušata kršiti pravičnost na škodo bližnjega. Samo krščanska morala lahko ljudstvu zagotovi zdravo in postavno svobodo, do katere ima vso pravico; samo krščanska morala spoštuje čast človeške osebnosti, ker prepoveduje razne nauke, ki hočejo napraviti iz človeka zgolj stroj v človeški dražbi, stroj, ki bo v rokah enega samog-a gospodarja, ali nekaterih, ki so na vladi; le krščanska morala zagotavlja vsem, da lahko živijo v miru, kar danes ni dano ljudem v novih diktaturah, ki :majo povsod razpleteno svojo tajno policijo, da nadzoruje vsako kretnjo, vsako besedo, vsak izraz mnenja posameznega človeka, kljub temu, da neprestano govorijo o ljudski svobodi; samo krščanska morala bo pomagala, da se ne bodo ponavljale krivice, krivične in površno odsodbe. S krščansko moralo bo znal človek prav živeti in pustiti, da žive tudi dragi: spoštoval bo prepričanje drugih in znal potrpeti in odpuščati kot nas uči Kristus. V družbi so tudi predstojniki, katere je treba ubogati, Ti dajejo zakone, ki: vežejo vse posameznike v vesti, ker to zahteva splošni blagor. In kdo uči to obveznost, če ne krščanska morala, ki pravi, da je treba dati cesarju, kar je cesarjevega? Vsak človek ima tudi svojo domovino, ki jo Kristus uči ljubiti, spoštovati in ji služiti. Iz Kristusove morale poteka sveta in plemenita ljubezen do naroda. Ljubezen do narodu Želeli bi, da bi se vsi naši duhovni podložniki, Slovenci in Italijani, naučili od Kristusa, kako je treba ljubiti svoj narod, svoje ljudstvo, svojo domovino. Bog je dal vsakemu svoj narod. Danes ni več nasilja, ki bi našemu dragemu ljudstvu branilo naravno ljubezen do svojega naroda. Naj ljubi torej vsak svoj narod, ne da bi pri tem sovražil drugega. Kako žalostno je slišati nespametno vpitje prenapetih agitatorjev, ki kličejo smrt temu ali onemu. To je zelo škodljivo bratski ljubezni, ki bi morala vladati med kristjani, tudi če so drugega jezika in naroda. Kaj naj rečemo o onih katoličanih, ki pridejo iz cerkve, kjer so molili Očeta vseh ljudi, kjer so poslušali iz duhovnikovih ust resnico božjo, a hitro nato pozabijo na najosnovnejše dolžnosti ljubezni ter hujskajo k sovraštvu, zaničevanju, zasramovanju sobratov istega ali dragega naroda. Z veliko žalostjo smo slišali, da se je to pogosto dogajalo po naših gorskih krajih. Krščanska morala je trden in stalen temelj mira in družabnega soglasja, ker uči. da moramo ljubiti in dobro delati vsem, celo sovražnikom. Jezusove besede so nadvse jasne: Ljubite svoje sovražnike in delajte dobro tistim, ki vam hudo žele. Ljubezen, kot uči izkušnja, premaga vsako nasprotstvo, ublaži vsak spor. Pohujšanje Krščanska morala uči spoštovanje do vseh in zahteva, da dajemo vsem dober zgled. Zato obsoja pohujšljivo modo, ki se tako širi tudi med našim ljudstvom; obsoja nagoto, ki se pojavlja tudi pri nas, posebno v toplejših letnih časih; obsoja pohujšljivi, nesramni in brezbožni tisk; obsoja vsako zabavo, ki škoduje moralnemu redu in postavlja zlasti mladino v dušno nevarnost, posebno javne plese in nesramne predstave. Kdor prireja te reči, dela s svojim delom veliko škodo, ker ljudje, omamljeni od poželjivosti, padejo tudi po njegovi krivdi v greh. In pokvarjenost narašča ter prinaša veliko škodo družabnemu blagostanju in ravnovesju, po katerem vsi hrepenijo po tako groznem razdejanju svetovne vojne. Treba se je vrniti k zdravi morali, ki jo predpisuje le katoliška Cerkev. Tako bo mnogo moralnega in materialnega zla prenehalo v blagor človeške dražbe. Ni moralnega nauka, ki bi mogel nadomestiti, nauk Cerkve. Zastonj so vsi tozadevni poizkusi, saj zgodovina vseh stoletij jasno priča, da kdor gradi javno in zasebno življenje brez katoliške Cerkve, zida na pesek. Morala in Cerkev Človek, ki misli, da ga strasti niso spridile, mora priti do prave vere in stopiti v katoliško Cerkev, ker izven Cerkev ni zveličanja. Vi, ljubljeni verniki, ste tako srečni, da ste v njej in morate zato biti Bogu hvaležni. Zato naj vam omenimo nekaj glavnih dolžnosti, ki vam jih krščanska morala nalaga z ozirom na Cerkev, h kateri pripadate. Vidna Cerkev Jezusa Kristusa, v kateri so krščeni ljudje, ki izpovedujejo Njegov nauk, prejemajo zakramente, ki jih je On postavil, in so podložni postavnim pastirjem, je samo ena, sveta, katoliška Cerkev. Ta Cerkev ima svoje načelstvo, ki ga sestavjajo škofje z rimskim papežem na čelu kot namestnikom Kristusovim. On oznanja in ohranja nauk Kristusov, ga razlaga in daje zapovedi, po svojih duhovnikih pa deli vernikom zakramente, ki so sredstva zveličanja. Dolžnosti vernikov Poleg te učeče je poslušajoča Cerkev, ki jo sestavljajo verniki. Vsak bo razumel dolžnosti, ki jih imajo verniki do svojih učiteljev v veri, do delivcev zakramentov in zakra-mentaiov, do pastirjev in varnih vodnikov njihovih duš na poti v nebesa. Verniki so dolžni svojim nadpa-stirjem in pastirjem ljubezen in spoštovanje. Pomagati jim morajo pri vsakem njihovem podjetju, ubogati morajo papeža, najvišjega pastirja, in škofe, ki delujejo vsak v svoji škofiji. Kdor zaničuje ali preganja dušne pustirje: papeža, škofe in duhovnike, zaničuje in preganja Kristusa samega. Vero, Cerkev in Boga samega, preganja, kdor grdo dela z božjimi služabniki. Položaj nadpastirjn Propad moralnega življenja je v naši škofiji zelo občuten radi zadržanja napram najvišji škofijski' cerkveni oblasti, napram nadškofu, kateremu so praktično zabranjuje izvševanjo nadpastirske služim in oblasti v tako obširnem delu nadškofije. V tem delu dorašča mnogo otrok, ne da bi mogli prejeti zakrament svete birme, ker se nadpastir ne more podati v vse župnije. Nadškof ne more redno obiskovati vsega ozemlja nadškofije, kot je to njegova dolžnost. Njegova odsotnost je vzrok mnogih zlorab in je v veliko duhovno iu moralno škodo vernikov. Do zdaj smo molčali iu prenašali vdano to nasprotovanje, a zdaj ne gre tu le za našo osebo, ki trpi, ampak gi'e za blagor duš, ki so nam izročene. In proti tej kršitvi najsvetejših pravic sv. Cerkve in proti tej omeji tri’ svobode njenih služabnikov in posebno nadškofa dvigamo svoj glas v protest in zahtevamo od oblasti v pasu B. da poskrbijo, da preneha to stanje. Vrnejo naj prostost kretauja in delovanja nadškofu, ki ga je božja Previdnost postavila kot poglavarja tej nadškofiji, katere ne moro zapustiti, dokler ga najvišja cerkvena oblast ne pokliče drugam. Za preganjanje služabnikov Cerkve ni iskati izgovorov v tem, da so nasprotni prevladujoči stranki, ki ima v rokah usodo naroda. Tudi če duhovnik v političnih, socialnih ij. ekonomskih rečeh drugače misli kot prevladujoča stranka, to še ne opravičuje preganjavce, ker na tem polju mora vladati popolna svoboda. Končno, kot je lahko ugotoviti v mnogih slučajih, je politika le izgovor, bočim se za vsem skriva sovraštvo do Cerkve, duhovnika ali škofa kot takega. Ne preganjajte duhovnikov! »Ne dotikajte se mojih maziljencev!« ponavlja božji Ustanovitelj Cerkve. Gorje tilstim, ki se dotaknejo duhovnikov! In vendar je mnogo takih, ki pravijo, da so katoličani, a pod pretvezo narodnosti ali politike preganjajo duhovnika, o-d reka j o pokorščino škofu, .ga ovirajo, da bi vršil svoje poslanstvo, in preklinjajo papeža. Strašno je že samo misliti na to, a vendar je tako. To so kristjani, ki so izgubili n.oralni čut. In če bi bili taki le preprosti verniki, ki so jih potegnili za seboj tokovi časa! A žal je. v tej naši nesrečni škofiji tudi kak duhovnik, ki je pozabil na svojo du-hovuiško-čast in se je postavil proti svojemu škofu in piše proti njemu v časopise ter s tem hujska ljudsko mnenje proti predstojniku, ki je postavljen od Boga potom sv. tičeta za poglavarja temu delu Kristusove črede. Pa ne le škofa, tudi svoje sobrate in katoliški list napada in s tem daje vsemu ljudstvu največje pohujšanje. Pravi verniki ljubijo svoje katoliško glasilo. Gonja po časopisih Kot smo dvignili svoj glas za veliko noč 1944, da obsodimo pohujšljivo in razdiralno delo nekaterih italijanskih duhovnikov, ki so začeli neko gibanje proti papežu in škofom potom časopisa, ki ga je obilno podpirala republika novega fašizma, tako smo prisiljeni z veliko žalostjo dvigniti svoj glas in obsoditi delo nekaterih redkih duhovnikov in laikov, ki potom časopisja blatijo svojega škofa in dobre duhovnike, da slovenske katoličane nahujskajo proti njim in jih tako zavedejo v vsakovrstne pogubne zmote. Opozarjamo vse, da katoličani ne smejo ne brati ne pisati in ne sode-Dalje na 3. strani iz Življenja cerkve prikrajšani sovjetski bralci listov, Nekaterim duhovnikom - sotrudnikom časopisja OF y premislek VATIKAN. V nedeljo so imeli občinske volitve v raznih mestih po Italiji. Med drugimi tudi v Gastel Gandolfo, kjer ima papež svojo vi- lo. Toda zanimivo je, da so ravno v .tern mestu dobili večino socialisti in komunisti, pred krščansko demokracijo. Kako to? »Osservatoro Komane« prinaša k temu kratko razlago :social-komunisti so tukaj u-porabili posebno taktiko. Na volil-nice niso postavili svojega starega simbola: srp in kladivo, ampak zvezdo. (Pri nas se z njo ponašajo kot z nekakim slovanskim znakom.) Pred volitvami in po volitvah so se pokazali kot vneti prijatelji sv. očeta. Koj po volitvah, ko so zvedeli za svojo zmago, so priredili veliko ovacijo v čast sv. očetu. Ti pa znajo loviti kaline povsod! ALBANIJA. Kot posnemamo iz lista »Osseuvatore Romano«, se je po poročilih agencije Ari izkrcalo v Brindisi 82 redovnikov in 3 nune, ki so bili izgnani iz Albanije. Lahko rečemo, da so šli z njimi iz Albanije zadnji katoliški duhovniki,tako da je sedaj Albanija skoro brez katoliško duhovščine. Je torej »res svobodna«. »PRAVDA« IN »OSSERVATO-RF< ROMANO«. Prav zanimivo je slediti različnim polemikam, ki jih ima vatikanski list »Osservatore Romano«' z moskovsko »Pravdo«. Človek se pri tem kar zabava, obenem pa tudi spoznava, kako hudo so Francoski katoličani in Marija Sila razveseljivo je, kar poročajo iz Francije o veliki pobožnosti, ki prešinja množice francoskega ljudstva do Matere božje. Posebno se to kaže oh »velikem obhodu« (Grand Retour), ki ga sedaj Marija vrši po vsej francoski državi. S tem pa je takole. Leta 1938. 60 imeli v mestu Bou-lcgne-sur-Mer marijanski kongres. )b tej priliki je neki umetnik napravil štiri kopije nekega starega Marijinega kipa iz 638. lota. le kopijo so po štirih različnih poteh iz mesta A v ras v procesiji prinesli v Boulogne tako, da je kip romal iz vasi v vas ter se v vsaki vasi vstavil za en dan. To originalno romanje Marijinega kipa je tako ugajalo, da so ga potem nadaljevali. Iz Boulogne-sur-Mer ;e Marijin kip začel romati po vsej Franciji ter je 1 1399. priromal do mesta Reims, ko jfe izbruhnila druga svetovna vojna. Zaradi tega so romanje prekinili. Leta 1942. pa so kip prenesli v Lurd. Ko je papež decembra 1942 posvetil vas svet Srcu Marijinemu, so se tudi Franoczi odzvali ter izvršili posvetitev svoje domovine 18. marca 1943. Ta dan so imeli pobožnost »svetega obhoda« v lurški votlini. Romanje Marijinega kipa se je potem /.nova začelo iz Lurda po vsej Franciji, in sjeer so začeli prenašati vse tri kipe, ki so bili leta 1938. v Boulogne, da bi se romanje hitreje izvršilo, kajti vsaka francoska fara bi rada imela Marijo v svoj. sredi. Do sedaj so obiskali 56 škofij in osem tisoč župnij. Prehodili so s tejn romanjem 45.000 km. (Več kakor enkrat okrog sveta). Letos' upajo, da bodo obiskali še 20 škofij in 400U župnij. 27. oktobra preteklega leta je Marijin kip vstopil v pariško škofijo, ki šteje 90 župuij. 1' in 3. februarja so se vršilo velike slovesnosti okrog tega kipa v največji Marijini cerkvi v Parizu No-tro Dame dp Pariš. Sedaj pa je kip znova na potovanju po Franciji. Duhovni sadovi tega Marijinega romanja so čudoviti: do sedaj u lačni in brezbrižni okraji posta-rejo goreči; do sedaj prazne župnijsko cerkve se znova polnijo; spreobrnitve so množijo; obhajila gredo v tisoče; bolniki ozdravljajo; grešniki se spreobračajo. Z eno besedo jo to val nadnaravnega življenja, ki objema Francijo od enega konca do drugega. Ponavljamo, kar smo že povedali glede razporoke: zakon med kršče- nimi ljudmi, ki jo bil veljavno sklenjen in izvršen, ne more ločiti nobene zemeljska oblast, niti najvišja cerkvena oblast. ( Pij XII. (17. 3. 1946). ki morajo brati in Verovati o katoliški Cerkvi in papežu take reči, kot jih vatikanski list navaja iz »Pravde«. Ker jim papeža in Cerkev slikajo v tako potvorjeni podobi, ni nič čudnega, če se jim oba zdita naj-večja sovražnika človeštva. V zadnjem času smo morali že ponovno poročati o žalostnih razmerah, v katerih živi ukrajinska cerkev v onem delu nekdanje poljske države, ki so ga sedaj zasedli Sovjeti. Danes pa moramo poročati o najbolj bridkem dogodku, ki je mogel zadeti ukrajinske katoličane, o njihovem nasilnem odtrganju od katoliške Cerkve. Moskovska radijska postaja je namreč sporočila, da se bo grško-katoliška cerkev v zahodni Ukrajini (Galiciji) ločila od Vatikana, s katerim je stopila v zvezo leta 1596. Spet se bo združila z rusko pravoslavno cerkvijo. To ločitev, je dodala moskovska radijska postaja, so javili voditelji cerkve v poslanici generalisimu Stalinu s cerkvenega sinoda v Lvovu. Poslanica pravi, da je ukinitev vatikanske nadoblasti postala mogoča sedaj, ko so vse u-krajinske zemlje združene v enotno ukrajinsko državo. Poslanica zaključuje: »Odslej ne bo moglo nic lečiti našega zedinjenega ukrajinskega naroda«. Vatikanska radijska postaja pa je k temu poročilu iz Moskve dala izjavo, kjer pravi, da je bilo na navedenem sinodu, ki se je izrekel za odcepitev od katoliške cerkve, samo nekaj duhovnikov — odpadnikov. Škofa ni bilo med njimi nobenega, ker so jih vse že dosti prej sovjetske oblasti zaprle. Večjemu delu duhovnikov v galicijskih škofijah so prepovedali izvrševanje verskih obredov. (In v tem obstaja tudi Francozi odzvali ter izvršili prav az prav vsa verska svoboda, ki jo dovoljuje sovjetska ustava in ki jo komunisti ne morejo prehvaliti tudi pri nas). Končno trdi vatikanska izjava, da je cerkev v U-krajini na splošno preganjana od strani sovjetskih oblasti. Iz navedenih poročil je razvidno, da se je tudi ta ločitev unijatov v sovjetski Galiciji od rimske cerkve izvršila »povsem prostovoljno in Milil irilpii Glas zaveznikov prinaša: »Po vrnitvi iz Rima, kjer je prejel, kardinalski klobuk, je kardinal Griffin v nedeljo slovesno vstopil v west-minstersko katedralo. V govoru, ki ga je imel med slovesnim opravilom, je izrazil zaskrbljenost zaradi razmer, kakršne vladajo danes na svetu. Po njegovem mnenju so te razmere bolj nevarne, kot so bile v dobi pred Monakovim. Naglasil je, da sta dve ustanovi, ki sta bolj kot vse ostale branili osebno svobodo — britanski imperij in katoliška cerkev — predmet napadov ter lažne propagande s strani nekega mogočnega naroda. V več delih Evrope — je nadaljeval kardinal Griffin — kruto preganjajo katoliške škofe in duhovnike. Vprašuje se: »Ali morda služi svobodi, da morajo stalno napadati obstoječe vlade in da je potrebna organizirana gonja, ki naj seje med miroljubne narode needinost in sovraštvo? Tem narodom bi bilo treba nuditi možnost svobodnih volitev, odpraviti bi bilo treba tajno policijo in dvigniti železni zastor1, ki skriva to, kar se dogaja na pozo-rišču vzhodnega imperija.« K temu govoru bi mi pristavili lo to: Ko so v Trstu in Gorici kričali te dni, naj odpravijo civilno policijo, zakaj niso z veliko večjo upravičenostjo vpili, naj se odpravi OZNA? Civilno policijo imajo po vsem svetu, tajno policijo pa menda samo še v »nekaterih progresivnih državah«. Ali ni to sramota, da nas OZNA vse kontrolira? MONAKOVO. Monakovski nadškof Faulhaber je 7. marca praznoval 25-letnieo, odkar jo bil imenovan za kardinala. Ob tej priliki mu je^pv. oče poslal posebno pismo z v’ oili. Film »Fabiola« Piav mnogi, posebno starejši, so brali zanimivo povest iz prvih časov krščanstva »Fabiola«, ki jo je spisal angleški kardinal Wiseman. V slovenščini jo je izdala Mohorjeva družba. Po tej povesti prirejajo sedaj v Rimu film v barvah. Poročajo, da bo ta film nekaj velikanskega. Po vsem svetu je zanj največje zanimanje. munističnem režimu: voditelje (Školč) so zaprli; zveste iu dobre duhovnike so aretirali ali jim onemogočili vsako delovanje; odpadlim pa so dali vso prostost in podporo, da so lahko poslali vdanostno poslanico »genialnemu Stalinu«, ki mora imeti zelo rad take odpadle duhovnike. Se vidi, da »glilia vkup štriha«. Zanimivosti o novih kardinalih Prvikrat imajo kardinale: Kitajska, Čile, Kuba, Peru, Armenija in Južna Afrika. Zadnja kardinalska imenovanja so privabila v Rim >i00 inozemskih časnikarjev. Najstarejši kardinal je Gennaro Granito di Bellnionte; star jo 95 let in je kardinal že od 1. 1911. Naj-mlajši med kardinali pa jewestmin-sterski nadškof Griffin, ki je dobil kardinalski klobuk ravno na svoj 47. rojstni dan. Najivečje pozornosti sta bila v Rimu deležna prvi kitajski kardinal Tien iu nemški kardinal von Gallen, nadškof iz Muenstra, ki se ga je zaradi boja zoper nacizem oprijel priimek »muensterski lev«. Ce-*o ko jima je papež v cerkvi sv. Petra izročal kardinalski klobuk, so Verniki živahno ploskali in jima vzklikali. Hvaležen trinajsti otrok. Ko je bil kardinal von Gallen posvečen za škofa, je dal na spominske podobice natiskati tole: »Jaz sem trinajsti otrok v naši družini in bom na veke hvaležen svoji materi, da je imela pogum in moč tudi za to trinajsto dete, ki ji ga je Bog ponudil, re- svoj »da«. Brez tega pristanka moje matere bi jaz danes ne bil ne duhovnik ne škof.« Eden novih kardinalov je že umrl: kardinal Glennon. Imel je 82 let. Njegovo truplo so prepeljali v Ameriko z zrakoplovom v njegovo nadškofijo San Louis. Sedaj šteje kardinalski zbor 68 članov. Polnega števila 70 ni imel tudi prej ne, zakaj genovski nadškof kardinal Boetto je umrl malo prej, kot so bili imenovani novi kardinali v Rimu. Kard. von Gallen je te dni, umrl star 68 let. Slovenija Ravno na novega leta dan je umrl v Ljubljani nions. Viktor Steska, škofijski kancler in vladni referent v p. Dopolnil je ravno 78 let. Pokojni je bil izreden mož, prava zakladnica znanja, posebno je slovel kot izvrsten poznavalec u-metnostne zgodovine. Njegove zaslugo za slovensko umetnostno zgodovino so neprecenljive. Dne 12. jan. 1946 pa je umrl dr. Knavs Franc, lazarist, ki je bil po rodu Kranjec, toda tudi na Goriškem je bil dobro^znan, ker jo tukaj dolgo let služboval, predno je šel k lazaristom. Bil jo kaplan v Šempetru, dekan v Cerknem in pred prvo svetovno vojno dekan v Šempetru pri Gorici. Birmovanje bodo imeli letos v ljubljanski stolnici o binkoštih, po deželi pa samo za vsako dekanijo v eni župniji, če bo mogoče med letom. Rimski misal v slovenskem prevodu, ki je izšel v prvi izdaji pred dvemi leti, ne bo voč izšel. Tako poročajo iz Ljubljane. Razloga pa ne povedo. Sv. pismo nove zaveze je obljubila ponatisniti Mohorjeva tiskarna v Celju. Kdaj se bo to zgodilo, ne vedo. Sedaj je sv. pismo popolnoma pošlo. Nov katekizem V Gorici je na prodaj nova izdaja velikega katekizma z naslovom »Večne resnice«, V Ljubljani so vsi katekizmi in molitveniki pošli. Novega natisa niso še dovolili. To je svoboda — in napredek! Od časa do časa so oglašajo v »Primorskem dnevniku« in v »Soškem tedniku« tudi duhovniki. Kateri izmed njih ne prikriva svojega imena, drugi je kot duhovnik označen od uredništva, zopet drugi se ket duhovnik razodeva po vsebini in obliki sestavkov. Marsikaj, kar ti naši sobratje napišejo, odgovarja resnici in odobravamo tudi mi. Je pa tudi veliko takih stvari, ki jih ne moremo odobravati, ampak jih moramo kar najodločneje odklanjati. Prva taka stvar je že samo dejstvo, da se za svoje sestavke poslužujejo listov tiste OF, ki jo vodi komunizem in ki niti sama ne taji, da imajo v njej glavno-mi pravimo e-dino odločujočo besedo partijci. Torej ti časopisi, četudi se ne izpovedujejo za popolnoma komuuističue, t. j. partijske, brez dvoma komunizem zagovarjajo in mu utirajo pot med ljudstvo. — Ali ti naši sobratje vedo, kaj je komunizem in kaj o njem uči Cerkev že skozi 100 let? Če to vedo, je za nas velika uganka, kako morejo pravi duhovniki sodelovati pri takih listih m s svojim sodelovanjem zavajati ljudstvo v zmoto, da so ti časniki dobri, ker pri njih sodelujejo »celo tudi duhovniki.« Drugič bi radi vprašali te naše sobrate, zakaj se ne p&služijo rajši našega glasila, ako imajo kaj zares dobrega povedati. Slabo izpričevalo bi si dajali, ako bi bili napram našemu listu, ki skuša po najboljših močeh in vesti služiti Bogu in narodu, sovražno razpoloženi. Pa re-i irao tudi,‘da imajo kak razlog, da našega lista v vsem ne odobravajo, zakaj si ne ustanovijo drugega, n. pr. zakaj ne obnovijo »Mali list?« Duhovnik, ki bolj čuti s takimi listi, kakršni so listi OF v naši deželi, kakor pa z edinim našim kato-1 iškim glasilom, je za nas velika u-ganka. Iz njihovega pisanja je razvidno, ua trpijo na veliki bolezni vse obsodbe vrednega nacionalizma. Ta ni samo v tem, da kdo ljubi svoj narod neurejeno na škodo drugih narodov, ampak tudi v tem, da stavi jezikovne koristi svojega naroda nad druge višje koristi, kakor so n. pr. vera, morala, Bog, duša, večnost. Komunisti bodo radi priznali, da je celo vprašanje vsakdanjega kruha višje od zgolj narodnostnega vprašanja po pravilu: Primum vi vere, deinde philosojphari. Nacionalizem. ki zatira druge, škoduje neposredno drugim in le posredno' tistemu, ki na njem boleha. Nacionalizem, ki prevrača lestvico vrednot, pa najprej in najbolj škoduje tistim, ki mu zapadejo. Zato je morda še bolj škodljiv kot prvi. Svojo narodnost smo že večkrat podčrtali in tudi povedali, da si želimo »Združeno Slovenijo« v zares svobodni iu demokratični Jugoslaviji. Tem našim sobratom se zdi, da bi se morali, odločno postaviti za sedanjo F. L. R. J. Mi ne moremo biti tako otročji, da bi ne vedeli, da pomeni boljševizacija vsakega naroda njegov verski, moralni, narodni, politični in gospodarski polom. To resnico si more po tolikih izkušnjah drugih narodov in tudi našega lastnega uaroda prikrivati samo kdor iz kake strasti noče resnice priznati; morda zato, ker bi moral priznati, da so je prej motil. Mi ljubimo svoj narod in zato ne maramo nositi niti najmanjše odgovornosti za to, da bi naše ljudstvo prišlo v najhujšo sužnost. Tudi glede narodnih mej ne more biti med nami nosoglasij, kajti vsi smo za to, da se postavijo tam, do kamor sega živo slovensko ljudstvo. Vse govorjenje o zgodovini in o spomenikih se nam zdi nepraktično, kajti meje se ne postavljajo za pretekle rodove, ampak za sedanji rod. Italijanom, ki imajo na naših tleh svojo spomenike, radi dovolimo, da si jih odnesejo domov. Prav tako smo pripravljeni svoje spomenike iz dežel, kjer danes ni več našega življa, prenesti v naše narodne muzoje. Torej v narodnostnih vprašanjih, v kolikor so resnično v skladu s krščansko pravičnostjo in ljubeznijo, naj ne duhovnik ne laik ne piš« tako, kakor da nam pripoveduje nekaj novega ali kakor da bi mi takih reči ne odobravali. Glede narodnosnega vprašanja je med nami in našimi nasprotniki duhovniških vrst ta razlika: oni morda v dobri veri pripravljajo svojemu narodu novo, največjo nesrečo in suženjstvo, mi pa pred to nesrečo svarimo vse tiste, ki so dobre volje. Tretjič bi radi predložili svojim sobratom iz nasprotnega tabora j rašanje, ali je res potrebno, koristno in primerno, da duhovnik napada Cerkev, njene škofe, kardinale in tudi svoje lastue sobrate. Razmere pod fašizmom so bile res zelo nezdrave in Cerkvo se je večkrat nahajala v tako mučnem položaju, da je morala v kaki stvari popustiti, da obvaruje duhovnike in ljudstvo hujših uesreč. Morda j« bil kak cerkveni dostojanstvenik tudi osebno prešibak. Mi o tem n« bomo pisali, ker smo glede teh reči o pravem času in na pravem mestu in tudi ne brez uspeha govorili. Najmanj pravice pa imajo govoriti o slabosti cerkvenih krogov pod • fašizmom tisti, ki so se danes dali popolnoma na razpolago mnogo hujši in krščanstvu mnogo bodj sovražni diktaturi. — Pod pritiskom raznih propagandistov, med katerimi so tudi duhoviiiki, ki pišejo ▼ komunistične in polkomunistične liste, podpisuje med nami marsikak duhovnik izjave, ki bi jih po svoji vesti in ako bi ne bilo strahovanja, nikdar ne mogel podpisati. — Le priznajmo, da se ti naši sobratje danes bolj slabotno zadržijo, kot so se italijanski duhovniki včeraj. Je pač tudi nasilje neprimerno hujše. četrtič bi radi pripomnili, da je neki naš sobrat napisal navidezno duhovit članek o tem, kdo ima pravico govoriti v imenu ljudstva. Tudi v tem članku pove nekaj pametnega, nekaj pa takega, da je zelo dvomljive vrednosti. Naše mnenje je to, da ima največjo pravico govoriti v imenu ljudstva tisti, ki ljudstvo najbolj povna kateremu ljudstvo najrajši brez vsega strahu vse zaupa in katerega ljudstvo samo prosi, naj za božjo voljo v njegovem imenu govori, ker samo ne more govoriti po svoji, volji in želji, ampak samo kot papiga, ki se je nekaj naučila na pamet. Najmanj pravice govoriti v imenu ljudstva pa imajo tisti, ki ljudske volje sploh ne upoštevajo, ampak ljudsvu lo svojo voljo z grožnjami in strahovanjem ter z različnimi lažmi in potvarjanjem resnice vsiljujejo. Kdor bo komisiji izjavljal, da si ljudstvo želi resnično demokratično Jugoslavijo, bo govoril ljudstvu iz srca in ljudstvo mu bo hvaležno. Kdor bo pa trdil, da si ljudstvo želi sedanjo komunistične diktature, bo lagal, dobro vedoč, da laže. Ne nam ne tuji komisiji ni treba ne slavolokov ne zastav, da spoznamo, da ljudstvo, ki je slovensko, želi biti v slovenski državi. In ne nam in ne komisiji ne bodo mogle vso več ali manj slovesne izjave in manifestacije nuditi dokaza, da si želi ljudstvo diktature, ki jo je dan in noč preklinjalo 25 let in jo danes preklinja bolj kot kdaj koli prej. Sobratje, vaše mesto je med nami in ne med tistimi, ki vas danes častijo in vas bodo jutri zaničevali, v kolikor vas že danes ne smatrajo za šibke duhovniške značaje. -f- Emil \Vester Na Repentabru je dne 16. 3. po dolgi iu mučni bolezni v starosti 67 let umrl. č. g. Emil Wester. Bil je tam župnik 25 lot. Župljani so mu dno 18. 3. priredili veličasten pogreb, ki se ga je udeležila vsa duhovščina tomajske dekanije in sosednih goriš kih župnij. Kalvarija ukrajinske cerkve svobodno«, kakor se vrši vse v ko- Duša in telo komunizma K;idai- govorimo o komunizmu, o njegovih ciljih in sredstvih, o njegovi nevarnosti in nesreči, ugovarja marsikateri še veren in narodno zaveden Slovenec, da -opraviči svoje dosedanje delovanje in mišljenje, take:-le: Saj jaz nočem ravno komunizma, hočem pa svobodo. O F pa nam .ie prinesla svob(ilo, a O F še ni komunizem. Ravno tako zagotavljajo komunistični stvaritelji in voditelji OF še vedno in slepijo verno ljudstvo, da OF ni bila komunistična, ker so bile v nji združene vse stranke, ljudje različnih nazorov in političnih skupin, celo krščanski socialci. Naj ta članek nekoliko posveti v to zavijanje resnice in pouči vse, ki so še dobre volje, a napačne vere, ker, le preveč slepo verujejo praznim besedam. Gospod Jezus nam je dal toči'o navodilo, kako naj spoznamo volka, ki se je oblekel v ovčjo kožo, rekoč: Po njih sadovih jih boste spoznali. Dobro loči! Pri komunizmu moramo loejti med dvojno njegovo sestavino, mkd naukom, to je dušo ali bistvom komunizma in med zunanjim ogrodjem, človeškimi masami, ki jih je komunizem zajel v svoje mreže i