POSTARINA PLAČANA V GOTOVINI ft!ST S PODOB/1 lil Z/l SLOVENSKO MLADINO Letnik XXVI. Januar 1925. štev. 1. In 2. Vsebina. 1. E. Cangi: Carica Milica. Pesem....... 2. Jos. Vandot: Romanje naše Jelice. Planinska pripovedka s Šestimi podobami . • ». * • • 4 - • • • ...... 12. Ferdo Jirvànec: Oba junaka. Uglasbena pesem............ 13. Anica: V tihi noči . . . Pesem ................ 14. Fir. Roječ: NaduČiteljevo slavje. Prigodnica............ 16. C lisa Koritnik: Naga ura tika-taka . . . Peiem 17. Pouk in zabava 4. Fr. Roječ: Knjiga. Poučni spis............. 5. Planinec: Sredi vasi. Pesem.............. 6. Fr. Ločniikar : Brod. Povest............. 7. Sava Radič-Mirt: Kosov dvoboj. Pesem t osmimi podobami . . 8. Fr. tiojec: Hudi časi. Pesem z lesorezom ......... 10. Janko Samec: Sveti Miklavž. Pesem 11. Naš Triglav. Podoba . . . 18. Kotiček gospoda Doropoljskega 19, V XXVI. leto ... . . 2 . 23 . 24 . 25 . 26 . 28 . 32 . 37 . 38 . 41 42 . U . 44 . 46 . 48 Nabirajte nam novih naročnikov! «Zvonček" izhaja v mesečnih dvojnih zvezkih ter stane vse leto v na-prejšnjem plačilu 30 Din, pol leta 16 Din, četrt leta 9 Din. Posamezne številke po 5 Din. Uprava je v Ljubljani, Frančiškanska ulica št. 6, Učiteljska tiskarna, I. nadstropje. Na naročila brez istodobno vposlane naročnine se ne oziramo. Izdajatelj in odgovorni urednik: Luka Jelene, ravnatelj v Ljubljani, Frančiškanska ulica št 6. Rokopise je pošiljati na naslov: Uredništvo „Zvončka" v Ljubljani, Bleiweisova cesta št. 20/11. Relifve sprejemamo ie tekom pni 8 doi po odpravi vsake „Zvoiiove" Številke! -.—---______—.— Last in založba Udruženja Jugoslovanskega Učlteljstva — poverjenlltvo Ljubljana Tiska „Učiteljska tiskarna" v Ljubljani. ZVONČEK LIST S PODOBAMI ZA SLOVENSKO MLADINO LETO XXVI. UREDIL ENGELBERT GANGL 1925 V LJUBLJANI LAST IN ZALOŽBA .UDRUŽENJA JUGOSLOVENSKEGA UČITELJSTVA" POVERJENIŠTVO LJUBLJANA NATISNILA UČITELJSKA TISKARNA u vii Ž> i 35986 KAZALO. Pesmi. Stran Carica Milica. E. Gangl v .* ;..............1 Lunica. Marija Grošljeva . . .........23 Sredi vasi. Planinec............25 Kosov dvoboj. Sava Radič-Mirt.........28 Hudi časi. F r. Roječ ............32 Sveti Miklavž. Janko Samec..........36 V tihi noči... Anica............41 V službo domovine! Andrej Rapè........43 Naša ura tika-taka ... Gliša Koritnik.......43 Gubčeva sodba. E. Gangl...........49 Naša kuharica. Anica....................68 "Koroška zima. Milanov...........68 Sreča. Miroslav Kunčič....................68 Godovnica. Fr. Ločniškar...........79 Prvi sneg. Fr. Roječ........ .......80 Sneženi mož. Janko Samec...........91 Ban Jelačič. E. Gangl............97 Pomlad. Fr. Ločniškar . . . ........113 Prvi pozdrav pomladi. Fr. Roječ.........116 Tri ptičke. Fr. Ločniškar...........119 Otroška romanca. Tone Gaspari.........128 Deklica in ptička. Fr. Roječ..........129 Tožba. Lado Jerši.............130 Ilijina deca. E. Gangl............137 Nečak Francelj. Gustav Strniša.........138 Dan. Franjo Roš...........■ ... 161 Nina, nina... Fr. Žgur...........164 Pismo iz Primorja. Lado Jerše.........173 Veselje. Modest.............177 Pomlad. Fr. Roječ . . \..........178 Stoj an Jankovič. E. Gangl....... . . .185 Vesela pomlad. Janko Samec..........186 Simonu Gregorčiču. Lado Jerše ........219 Pastirica — vrtnarica. Fr. Roječ.........219 Kralj Vukašin in vila Mandalina. E. Gangl......225 Pomlad. Fr. Ločniškar............226 Moja zvezda. Stojko Stojan..........250 Kos. Fr. Roječ..............251 Pozdravljen, ti domači krov! Lado Jeršč.......252 Vladarjeve težave. Fr. Roječ..........254 Gnali v prodaj smo voliča ... Fr. Ločniškar......259 Bela narcisa, lilija, tulipan ... Gliša Koritnik......259 Pomlad. Lado Jeršč............261 Bolnica. Miroslav Kunčič...........265 O počitnicah. Fr. Roječ...........266 Pripovedni spisi. Romanje naše Jelice. Josip Vandot ... 2, 50, 98, 139, 187, 227 Brod. Fr. Ločniškar............26 Najbolje doma. Silv. Košutnik.........33 Bič. Dr. Fr. Zbašnik............69 Iz bajne dežele. Juraj Jurajević 1. Dobra sestrica............81 2. Trije bratje............123 3. Mrtveca je obigral...........169 4. Žarek-device............171 5. Kače zelenke.............262 Nezadovoljni muc. Ivo Trošt..........90 Miče Nerodnik. Janko Leban........ . . 114 Naš Belko. Marija Jana...........118 Le v vztrajnosti je napredek. Ivo Trošt.......130 Prijatelja. Dr. Fr. Zbašnik..........158 Zamena. Ivo Trošt............162 Moji prijatelji. Marija Jana..........165 Pesem. Tone Gaspari............175 Naš breg. Fr. Ločniškar...........209 Črešnje. Dr. Fr. Zbašnik...........247 Mali sopotnik. Fr. Ločniškar..........253 Gad. E. M................260 Poučni spisi. Knjiga. Fr. Roječ........... 24, 75, 120 Vinske gorice. Fr. Roječ...........156 Janko Leban. E. G.............167 Naš kralj. Elvira Dolinar-Sittigova........212 Jernej Kopitar in Vuk Karadžič. Mladenka......255 Gledališki prizori. Oba junaka. Ferdo Juvénec........- . - . 38 Nadučiteljevo slavje. Fr. Roječ............... 42 V deveti deželi. Dr. Ivan Lah..............205 Pouk in zabava. Novoletna zastavica. Fr. Roječ.........44 Polarni zračni promet . ...... ... 44 Vreme.................45 Čarovnik brez čarovnije............45 Kotiček gospoda Doropoljskega ... 46, 94, 134, 182, 222, 270 V XXVI. leto..............48 Vreteno. J.W...............92 Rešitve in rešilci........ 92, 132, 180, 220, 267 Janka Kersnika spisi za mladino.........92 Sladko jedrce. Jernej Popotnik............93 Naša priloga............. 93, 221 Iz šolskega pouka. Fr. Ločniškar.........93 Prazen izgovor. Jernej Popotnik.........131 Piramida. J.W..............132 Petero bratcev. Strmiški...........133 Poletje v Sibiriji.............133 Zastavica v podobah. Fr. Zagore.........179 Pripovedka o vetru............179 Pomladni zvonček. Elvira Dolinarjeva.......181 Sveti Sava in žena tkalka...........181 Križalka. J. W..............221 Cerkniško jezero in okolica..........221 Odhod planšarja s planin ............268 Popravek...............268 Ob sklepu XXVI. letnika...........272 Glasba. Jež. A. Adamič.............131 Bogdanček Jugoslovanček. Ferdo Juvànec......220 Podobe. Romanje naše Jelice...........6, 9, 11, 15, 19, 22, 53, 55, 59, 61, 63, 66, 100, 103, 105, 107, 108, 110, 143, 145, 147, 153, 155, 188, 192, 195, 198, 200, 204, 230, 233, 236, 239, 241, 244 Kosov dvoboj........... 28, 29, 30, 31 Hudi časi...............32 Naš Triglav..............37 Ivan Gutenberg.............75 Stavni stroj..............76 Dvoobratni brzotiskalni stroj..........78 Prvi sneg...............80 Kamniško sedlo.............89 Sanje sosedove Milice..........r 117 Stavnica...............121 Deklica in ptička.............129 Ob zibeli...............164 Janko Leban............. . 167 Kamniške planine z Brusnika.........174 Pomlad ...............178 Cerknica...............208 Kneginja Zorka.............214 Kralj Aleksander.............216 Pastirica-vrtnarica.............219 Kos ................251 Vuk Štefanović Karadžić...........256 Grob Jerneja Kopitarja ...........257 Gad ...................260 O počitnicah..................266 Zima. Priloga štev. 3—4. Gosji pastir. Priloga štev. 9—10. POtyOVlìfò, WO WISU^ MT M m NEOSVÓBQJIENIE »TEI Januar Carica Milica. (1389) Lazar car na vojno se odpravlja, se od žene Milice poslavlja. Z njim na Kosovo hite junaki, vsi med njimi so njegovi svaki. To devet sinov je Jugovičev, oj, devet junaških sokoličev. Milica zre Lazarja ljubeče, šepeta beseda ji proseče : Nihče vezan ni na mojo službo, kogar hočeš, vzemi si za družbo!" Vsi junaki se na boj ravnajo, prapori ponosno že vihrajo. Milica z očesom solznim gleda, brate nagovarja nje beseda: „Bratje mili, eden naj ostane, da mi bo tolažil srčne rane!" „Bratje vsi so pod orožjem zbrani, Odgovarjajo ji Jugovićit eden vsaj na dvoru mi ostani!" Lazar car se MUici posmeje in tako ji tolažeče deje: „Jaz nikomur ne velevam v boje, rad osvobodim vse brate tvoje. „Sestra draga, nas na dvor ne kliči ! Kosovo se taj nas v bitko zove, da nam zmago da ali grobove! Damo pa ti slugo Golubana, z njim ti bo zaščita varna dana!" Toda Goluban na belca plane, sama Milica doma ostane. E. Gangl. JOSIP VAN DOT: Romanje naše Jelice. Planinska pripovedka. 1. e bi se priplazila dolga, debela kača iz grmovja in bi odprla žrelo in bi zasiknila s strupenim, pre* klanim jezičkom — o, Jelica bi se je ne ustrašila. Jelica bi se nasmejala hudi kači. Pobožala bi jo po svetlih luskinah in bi ji prijazno rekla: »Dober dan, kačica! Pa odkod in kam? Ali si zdrava, ljuba kačica?« — Ne vem, če bi jo ugriznila huda kača; a težko, da bi zasadila strupeni zobek v prstek, ki jo gladi in boža tako lepo in prijazno. Kačica, strupena kačica se obrne, pa se splazi nazaj v grmovje; nič ne reče in tisti dan tudi nič več ne zasika s preklanim jezičkom. — O, in če sreča na vasi Jelico grdogled, velik in strašen kuža, ki je pomeril že marsikakemu paglavcu prtene hlačke, pa kuža ni več grdogled in strašen. Kuža samo trikrat za* mahlja s košatim repkom; dvakrat prijazno zabevskne in reče: »Hav-hav, Jelica! Dober dan!« — Jelica pa ga poboža po kuštravi glavi, in kuža se obrne ves zadovoljen. Na vas gre; paglavca gre iskat, da mu pošteno pomeri hlačke, ki so že vse razcefrane in zaradi tega prav hudobno dražijo grdogledega kužo. — In mucika vidi Jelico. Repek dvigne, oči obrne in zamijavka: »Mijav - mijav! Ali sem ti prav, Jelica?« — No, Jelici pa je mucika prav in tudi zanjo ima na jezičku dobro in lepo besedico. Pa tudi za kravico, za volička, za konjička, za telička in kozlička. Oh, in pa tudi za ptičke, ki se igrajo tam na vrtu in prepevajo v samotnem gozdičku. Ker pa ima Jelica za vse žive živalce prijazno besedo, zato pa jo imajo tudi živalce na vso moč rade. Še medved in volk bi jo imela rada, če bi jo poznala. A medveda in volka ni na vasi in se skrivata daleč nekje v črni goščavi. No, vseh živalc pa Jelica vendarle ni imela rada. Samo miške ni imela rada, tiste prebite, tatinske miške! Glejte! Pred tremi dnevi se je bila Jelica prebudila. Prstek je utaknila v usta — in ovbe, ovbe! V ustih pa je manjkalo sprednjega, najlepšega zobka, ki ga je imela Jelica na vso moč rada. Izginil je zobek, kar čez noč je izginil in ga ni bilo nikjer več. Jokala se je Jelica, in teta Mina jo je tolažila in ji je pravila, da je samo miška ukradla tisti lepi zobek. Odnesla ga je v jamico pod zemljo. Tam pa dela in dela in obla, da ji napravi drugi zobek, ki bo še stokrat lepši, nego je bil prvi. Pa je bila Jelica res huda na miško. Klicala jo je iz vsake luknjice, da bi miška prišla in bi jo Jelica pošteno okregala. Okregala pa zaradi tega, ker ji je miška tako hudobno izmaknila lepi zobek. No, miške ni bilo od nikoder. Zato pa je bila Jelica še bolj huda nanjo. Pa tudi ljudje so imeli Jelico radi. Vsak dan je prišla v vsako hišo; z vsemi se je pogovarjala in je bila domača v vsaki hiši. Zato pa so jo povsod imenovali: naša Jelica. Pa so bili povsod prepričani, da je Jelica njihova in sodi pod njihovo streho. A Jelica ni bila od nikogar v vasi. Doma je bila daleč iz mesta in je bila samo čez poletje pri teti Mini. Dasi je bila gosposko dekletce, ji vaški otročaji vendar niso nagajali in je tudi dražili niso. Radi so jo imeli; pa saj je bila njihova. In bilo ni paglavca v zagorski vasi, ki bi je ne klical z besedama: naša Jelica. Časih so se pač pograbili paglavci med sabo in so se spričkali, čigava je pravzaprav Jelica. No, pa niso prišli do pravega zaključka. Polovica jih je zmagala; a druga polovica pa se vkljub temu, da je bila premagana, ni hotela vdati. Pa je pobegnila in je še med begom vpila: »Naša je Jelica, naša! Ali slišite? Pa je vendarle naša!« — Tako so vpili premagani paglavci. Ljubček moj, ti pa ugiblji potem in ugani, če moreš, čigava je pravzaprav Jelica ... Jelica se je pa smejala in je stresala z glavo, da so se ji zlati kodri kar sipali okrog lic. Temna očesca so se ji smejala, in rdeča ličeca so ji žarela v velikem, srčnem veselju. Osmič je praznovala tisto leto svoj god; lepega poletnega dne ga je praznovala. Navse« zgodaj v jutru tistega dne je potrkala na okence njena drobna taščica, ki je prihajala vsako jutro k Jelici, da jo pogosti z belimi drobtinami. Potrkala je taščica s kljunčkom ob steklo. Priklonila se je gibčno in je zacvrčala: »Pip-pip! Jelica! Prišla sem, da ti voščim godek — vesel in lep godek! Pip - pip, Jelica!« — Jelica se ji je posmejala in ji potrosila na oknico dobršen del kolačka, ki ga je dobila od tete za god. — »Pip-pip!« je cvrčala taščica vsa zadovoljna. Veselo je zobala sladki kolaček in niti zapodila ni debelušne vrabulje, ki ji je prišla pomagat. No, bilo je zadosti za obe, pa jima ni bilo treba, da bi se kregali in bi bili druga drugi nevoščljivi. Jelici pa je ugajalo vse in je pohvalila z lepimi besedami obe ptički. Odšla je v kuhinjo, kjer je bila teta Mina že davno skuhala zajtrk. Sama je bila teta Mina, zakaj vsi drugi so bili odšli že zarano na senožet visoko tja v gorovje. »Tudi jaz bi šla rada na senožet,« je dejala Jelica teti. »To mora biti lepo tam gori! In od tam se gotovo vidi daleč. Če ne v deveto deželo, pa v mesto gotovo, kjer stanuje mamica ... Veste, teta, kar pustite me! Saj ni daleč — samo urico hoda... Tako rada bi šla! Pa me pustite, teta! Lepo, lepo prosim ...« »Glejte jo — no!« se je čudila teta Mina. »Na senožet bi rada? Pa sama bi šla rada? — Glejte! Pa te ni strah in se ne bojiš? Kaj, če te zaloti medved ali pa še celo volk? Požreta te, Jelica, ker sta medved in volk hudi zverini. Na, pa te ne bomo nič več imeli...« A Jelica je stresnila z glavico in se je zasmejala. »O, teta!« je odvrnila. »Samo šalite se in me strašite. Saj se ne bojim medveda in tudi volka se ne bojim. Nikjer ju ni v goščavi. Ravno včeraj mi je rekel stric, da ni strašne zverine nikjer več po gozdovih. Zato me pa pustite, teta! Lepih rožic vam natrgam in jih prinesem velik šopek domov. Pa boste veseli, teta, in boste rekli, da ste prav napravili, ker ste me pustili na senožet. Lepo vas prosim, teta!« »Hm,« je odvrnila teta. »Pustila bi te, če bi ne bilo tako daleč. Dobro uro hoda je na senožet. Zate, ki si še nekam majčkena, pa bo še dalje ... Pustila bi te, da ni tega...« A Jelica jo je prijela za obe roki in je pričela skakati okrog nje. »O, saj me pustite, saj me pustite!« je govorila vsa vesela. »Kaj tista pot! Strma ni, a tudi huda ni. Dobro znam stopiti. Da bi me le enkrat videli, kako lepo znam hoditi! Tetica, ljuba tetica! Nahrbtnik vzamem. Malo kruhka boste dali vanj in kozarček, da se napijem tam gori bistre vodice ... O, tetica, tetica ...« In Jelica je že zdrvela v izbo. Tam pa je visel kraj peči na debelem klinu njen mali nahrbtnik. Urno ga je snela s klina in je zdrvela nazaj v kuhinjo. Teta se ni več upirala, ker je privoščila deklici veliko veselje, ki jo čaka na poti skozi zeleni zagorski gozd. Pol kolača, deset debelih koščkov prekajene svinjine, velik kos kruha in lončen kozarček ji je vtaknila v nahrbtnik. Pa je rekla: »No, pa pojdi, Jelica! Zaiti ne moreš, ker drži samo ena pot na našo senožet. Samo malo pazi, da se ne prehladiš. Jopico ti dam s sabo, tisto volneno jopico, da se ogrneš z njo, ko boš počivala in boš sedela gori na senožeti... Pa naj bo, ker si ravno ti, Jelica!« Od velikega veselja je Jelica zaplesala po kuhinji. Nato pa si je naglo oprtila nahrbtnik; za nahrbtnik pa ji je pod naramnice zatak= nila teta volneni jopič. Jelica se je zasukala na petah in je stekla k durim. »Pa zbogom, tetica!« je zaklicala na pragu. »Pazila bom in bom pridna. Le brez skrbi bodite, tetica! Popoldne se pa vrnem.« Teta je stopila za njo na prag. Gledala je za deklico, ki je stopala lahko in naglo po peščeni ulici, pa ji je zaklicala še enkrat: »Srečno hodi, Jelica! In pazi, pazi! Ali slišiš?« Jelica je prišla že na konec ulice. Tam pa se je ustavila. Obrnila se je in pomignila teti z roko. Nasmejala se je na ves glas in je krenila potem mimo zadnje hiše. Prišla je na belo cesto in je šla po njej kraj zelenega polja, ki se je raztezalo tik do strmih gora, ki so se vzpenjale visoko, visoko v modro nebo. Jasno in veselo se je smejalo solnce nad zagorskim svetom. Nikjer ni bilo meglice in tudi ne oblačka, ki bi se povzpel v čisto modrino, ki je oblivala vse širno nebo. Po pokošenem polju so cvrčali debeli, črni murni in so se oglašale kobilice. Pa tudi ptičje petje se je razlegalo sem doli iz smrekovih gozdov, ki so pokrivali strme gore nad ozko zagorsko dolinico. Tam v ozadju pa so se dvigale bele, skalne gore. Svetile so srebrno s svojim snegom v zeleno dolinico pod sabo in so bile polne solnčnih žarkov, ki so se veselo igrali tam gori med nemim skalovjem in belim snegom. Daleč je že prišla Jelica iz vasi. Bila je že skoro kraj velikega kozelca, kjer se je cepila kolovozna pot od ceste. Tedaj pa je pritekel nekdo naglo za njo. Ozrla se je nazaj in je zagledala za sabo dečka, ki je dirjal na vso sapo po cesti. Že jo je dohitel; že je bil vštric nje — a ni se ustavil. Stekel je mimo nje in že je bil pred njo. — »To je Kocelj, Jankov Kocelj,« si je dejala Jelica in se je začudila. »Pa kam se mu tako mudi? Dirja in dirja in se niti ne ustavi.« Deček pa se je hipoma ustavil in se je okrenil. Sklonil se je napol in je pričel na ves glas vpiti: »Škrba-brba — škrba-brba! Ali jo vidite? Po cesti gre, po ravni cesti gre. Ne ustavi se, ne ozre se in ne po« gleda... Ali jo vidite tu na cesti? Škrba-brba gre... škrba-brba gre...« Jelica je zardela, skoro sram je je bilo. Saj je vedela, da se Jankov Kocelj norčuje samo iz nje, ker ji je bila miška pojedla zobek. »Tiho bodi, Kocelj!« je dejala. »Čemu kričiš? Saj ti ni treba. Zakaj se norčuješ iz mene, če mi je nesrečna miška ponoči pojedla zob iz ust? Miška je kriva, da sem zdaj malo škrbasta. Kaj morem jaz za to? Zato pa bodi tiho, Kocelj!« No, Kocelj ni bil tiho in tudi hotel ni biti tiho. Namrdnil se je in je še huje nakremžil svoj obraz. »Škrba-brba!« je vpil, da je odrne« vaio iz gozda. »Glejte, glejte! Pa se je oglasila — škrba-brba se je oglasila. Ali jo slišite, ljudje božji? Škrba-brba govori...« A Jankov Kocelj je moral utihniti še prej, preden je hotel in preden mu je bilo ljubo. Zakaj tisti hip so skočili izza kozelca trije dečki. Niti zavpili niso, ampak so navalili na Koclja kakor burja. Pa so ga pograbili. S pestmi so ga in so ga prevrgli v travo kraj ceste. In so ga pošteno mikastili, da je kar jekalo. Pa so govorili, na glas so govorili in so bili vsi jezni: »Ti boš zmerjal našo Jelico? Ti, Jankov Kocelj? Pa se boš norčeval iz nje — iz naše Jelice se boš norčeval? Nabijemo te in te zmikastimo, da boš imel zadosti za deset let... Ti potvara nemarna! Kaj si izmisli! Naše Jelice ne pusti pri miru... Ali jo boš pustil v miru? Ha, ali jo boš pustil?« In pesti so bunkale po Kocljevem hrbtu, da je bilo težko in hudo. No, Jankovega Koclja je pa bolelo, da mu je kar sapo zapiralo. Pa je Kocelj javkal in moledoval z milim glasom: »Pustite me, o, pustite me! Saj ne bom nikoli več dražil naše Jelice... Res, res je ne bom, če me izpustite. Imejte usmiljenje z mano, nikarte me ne tepite tako hudo! Izpustite me, da pobegnem, ker me boli tako strašno ... Ali slišite? Pustite me! Lepo vas prosim ...« »Pustite siromaka!« je rekla tudi Jelica, ker se ji je Kocelj smilil. »Saj mi ni napravil nič hudega. Zato ga pa pustite v miru, ker tako lepo prosi.« »Pustite me! Hopsasa — pustite me!« je tulil Jankov Kocelj in se je zvijal na vse pretege, da bi se izmuznil. Kar zavalil se je v glo* boko obcestno grapo. Poskočil je nenadoma in jo je odkuril kakor veter po poti, ki je držala mimo kozelca. Dečki so se pa grohotali in ploskali z rokami. »Kako ti beži!« so govorili. »Niti srna ti ne zna poskočiti tako, kakor je zdajle Kocelj poskočil! Pa ga nese veter naravnost v gozd. Tam bo pa tulil, da joj! Pa mu zapojmo tisto pesem, ki jo najrajši čuje! Pa bo Kocelj lažje bežal in bo še bolj pihal in se bo še bolj napenjal. Kar zapojmo jo!« Pa so res zapeli tisto pesem. Na ves glas so jo zapeli in so se tolkli po kolenih, ker so bili vsi veseli in razigrane volje. Peli so pa tako-le: Ko so odpeli, je bil Jankov Kocelj že visoko tam gori ob gozdu. Tam pa se je obrnil za trenutek nazaj. S pestjo je zažugal in je zavpil: »Le čakajte me — hopsasa!« — A naglo se je okrenil in je izginil v gozd. Dečki doli na cesti so se še enkrat zasmejali. Potem pa so odšli naglo proti vasi. Jelica je ostala sama, in siromašni Kocelj se ji je še vedno smilil, ker je bil tako hudo tepen zaradi nje. Stopila je naprej po cesti. Ko pa je prišla do kolovozne poti, je krenila po Jankov Kocelj — hopsasa — muhe v glavi tri ima. Prva dremlje, nič ne ve, druga hoče, nič ne sme, tretja skače nora vsa: Jankov Kocelj — hopsasa! njej in je šla naglo proti gozdu navkreber. Glasno ptičje petje ji je prihajalo naproti. Prijetni vonj po smrekovi smoli se je širil vseokrog, da je bila Jelica vsa vesela in je pozabila na Jankovega Koclja. Stopila je v gozd pod veje visokih in košatih smrek, ki so mirovale in poči« vale po vsem gozdu. V srcu ji je bilo tako prijetno in radostno, da je že hotela zapeti na ves glas poskočno pesemco. Že je odprla usta, da bi zapela. A tedaj se je hipoma ustavila in se je skoro prestrašila. Tam v grmovju je glasno prasnilo; veje so zašumele, in še preden se je Jelica prav zavedla, že se je razdelilo grmovje in na pot je skočil sam Jankov Kocelj. Obstal je pred Jelico in je globoko zasopel. »Jaz sem, jaz — hopsasa,« je rekel. »Ne boj se, Jelica, in se nikar ne plaši! Ničesar ti nočem in se tudi norčeval ne bom iz tebe... Saj sem bil obljubil ravnokar, da se ne bom norčeval iz tebe. Zato se pa ne bom — hopsasa!« In Jankov Kocelj si je obrisal znoj, ki mu je tekel curkoma s čela. Z roko je zamahnil in je modroval: »Pa tudi ti ne smeš biti huda name — hopsasa! Zato ne smeš biti jezna name, ker sem se norčeval tako grdo iz tebe. Saj mi je zdaj žal tega, prav hudo žal. Zaradi tega sem te pa počakal tu v gozdu. Odpuščanja sem te hotel prositi — hopsasa! Kaj za to, če ti je zmanjkalo lepega zobka! Saj nisi prav nič grda, če si malce škrbasta ... No, miška ti že prinese nazaj zobek. In tisti zobek bo še lepši. Nemara bo še celo zlat — hopsasa!... Ali si huda name, Jelica? No, ne bodi, ker mi je hudo, če si ti jezna name ... Saj nisi — hopsasa ...« »Nisem, Kocelj, prav nič nisem jezna,« je odvrnila Jelica. »Saj mi nisi storil nič žalega. Kaj, če si se mi malo posmejal! To ni nič, ti rečem, Kocelj! Saj sem res škrbasta, ker mi je miška pojedla naj« lepši zobek. A kaj hočem? Pa nisem huda nate, Kocelj! Le bodi brez skrbi!« Kocelj si je pomel roke in je potisnil potlačeni, na več mestih raztrgani klobuček globoko na tilnik. »Pa le nisi jezna name! Saj sem vedel, da ne boš — hopsasa!« je dejal ves vesel. »No, pa sem tudi pošteno plačal, ker sem se norčeval iz tebe. Tako so me nabunkali nepridipravi, da me še zdaj hrbet boli! Pa so storili prav, ker so me nabili. Prav — hopsasa! Pa si bom zapomnil v svoji neumni glavi. In ne bom več tako nor, kakor sem vsak dan. Saj mi pravijo vsi, da sem precej neumen in zabit. Pa če vsi pravijo, bo pa nazadnje le res. Ali ne, Jelica? Kaj praviš?« A Jelica je neverjetno zmignila z glavo in je dejala: »Saj nisi neumen, Kocelj! Samo delaš se neumnega. Pa zato mislijo vsi, da si neumen. Pa si pameten, Kocelj! Mogoče si še bolj pameten, nego smo mi drugi. Le meni verjemi, Kocelj! Saj je res tako.« »Ha, kaj praviš — hopsasa?« se je čudil Kocelj na vso moč. »Ti praviš, da sem pameten, pa sem vendar tako neumen, da slišim, kako skale govoré o moji neumnosti. Oj, hopsasa, hopsasa ... Jelica, čemu govoriš tako, ko pa ni res? Saj sam vem, da sem kratke pameti; tako kratke pameti, da je še solnce nikjer nič ne najde v moji glavi. Pa mi ni mar tega. Čemu tudi? Če nimam pameti, pa je nimam. Ali naj butam zato z glavo ob skalo? Ha, ali naj butam, ko pa nič ne pomaga?« Kocelj se je zasmejal na ves glas in je zasukal trikrat svoj klobuček na glavi. A hipoma se je zresnil in je vprašal kar nenadoma: »Kam pa greš — hopsasa? Nahrbtnik nosiš na hrbtu. Ali greš kam daleč? Pa mi povej!« »Na senožet grem,« je odvrnila Jelica. »Stric je tam gori, ker kosijo travo na senožeti. Vsi naši so tam gori. Zato pa grem tudi jaz tja gori. Hm, lepo mora biti na senožeti. Radovedna sem, ali se bo videlo od tam v deveto deželo ali pa samo v mesto, kjer stanuje moja mamica. Zato pa grem ...« »Na senožet greš?« se je zavzel Kocelj. »Tja pa je daleč. In strma je pot in dolga. Pa tudi nevarno je v gozdu. Volkov pač ni nikjer. Hopsasa — pa tudi medvedov ni. A vendar je strašno v gozdu. Kar meni verjemi! Pravijo, da sem neumen. A vendar vem nekaj, česar drugi ljudje ne vedo. Pa bi ti povedal, Jelica, če bi se ne bala. Hopsasa — povedal bi ti.« — Pa se je Kocelj napol sklonil in je rekel potihoma: »Z ver jadi ni v gozdu nikjer. A v gozdu stanuje divja čarovnica. Anja Panja ji je ime. Debela in okrogla je kakor vinski sod. Roke pa ima široke kakor lopate. In stresa z rokami, stresa, da je strah -— hopsasa!... Videl sem jo že trikrat. A še nobenkrat nisem z njo govoril. O, Anja Panja je strašna. Zato je pa nisem hotel nago« voriti in sem rajši šel mimo. Pa skoro prav kraj pota domuje. 'Pa se lahko dogodi, da jo srečaš, Jelica! In te bo strah — hopsasa, strah!« Jelica ga je vsa začudena pogledala. »Česa mi ti ne pripove« duješ?« je dejala. »Hm, morda me samo strašiš, ker si norčav, Kocelj? O, saj ti ne verjamem. No, če je pa res, kar govoriš, pa me tudi strah ni. Ne bojim se Anje Panje. Če jo bom srečala, ji voščim lepo dober dan in pojdem mimo nje. Pa se niti zmenila ne bo zame. Kaj mi pa tudi hoče? Še nikoli je nisem razžalila. Zato me pa gotovo pusti v miru.« »O, seveda — hopsasa!« je dejal Kocelj. »Ti misliš tako. A Anja Panja ne misli tako. Anja Panja misli vse drugače. Hude oči ima in je hudobna. Zaradi tega te ne sme srečati in videti. Bojim se zate, Jelica! Oj, hopsasa — strašno se bojim ... Pa grem kar s tabo in te spre« mim na senožet. Saj jaz se ne ustrašim kar tako Anje Panje. A zate se bojim, ker si še majhna in si iz mesta doma. V mestu pa ne poznajo takih grdob, kakršna je Anja Panja... Saj res — kar s tabo grem. Pa te bom branil, če bo treba. Samo, če me pustiš?« »No, če ravno hočeš, pa pojdi z menoj!« j,e rekla Jelica in je bila vesela, da je našla druščino. Pa sta se napotila naprej po strmi poti, ki je držala vedno dalje in više v molčeči zagorski gozd. Molčala sta precej časa, kakor da bi poslušala drobno sinico, ki je čebljala nekje samotno med smrekovjem. Jankov Kocelj je stopal od spredaj. Bos je bil in je bil oblečen v kratke, rasaste hlače, ki pa so bile vse pokrpane s krpami različnih barv. Ravno tak je bil pa tudi njegov jopič, ki pa je bil veliko, veliko premajhen za Koclja. Dasi je bil Kocelj šele deset let star, je bil vendar precej velik in močan. Lica so mu bila polna in rdeča kakor črešnje srpana meseca; a lasje so mu bili kuštravi in so mu nagajivo gledali iz luknjic njegovega siromašnega, raztrga* nega klobučka. Jelica ga je gle* dala. In Kocelj se ji je smilil, ker je bil tako ubog in zapu* ščen. Pa saj je vedela, da Kocelj nima nikogar na svetu, razen stare matere, ki pa je bila sama siromašna in vsa bolehna in ni imela na svetu drugega kakor uboštvo od jutra do večera. Zaradi tega pa se je Kocelj smilil Jelici do srca. Pa niti mislila ni, da govoré ljudje po vasi, da je Kocelj v svoji pameti precej omejen in ni tak, kakršni so drugi otroci na vasi. No, še na to ni mislila, da Kocelj v svojem govorjenju vedno in vedno ponavlja čudno besedico »hopsasa«, ki se je Jelici v početku zdela tako smešna, da se je morala na glas smejati. Jelica je zdaj na to pozabila. V srcu ji je govorilo samo usmiljenje in težko ji je bilo, če je pomislila, da je Kocelj nemara lačen. Zato pa se je kar hipoma ustavila. Snela si je nahrbtnik in ga je razvezala. Tri koščke svinjine je vzela iz njega in kolač in je prijazno dejala: »Ali si kaj lačen, Kocelj? Glej, dosti imam s sabo, pa ne potrebujem vsega tega, ker nisem nič lačna... Ali hočeš, Kocelj? Na, da boš lažje šel navkreber.« Koclju so se zasvetile oči, ko je zagledal kolaček in rdečo svi* njino. Kar obliznil se je v prvem trenutku in je iztegnil roko. A hipoma je zmajal z glavo. Roko' je povesil in se je prisiljeno nasme* jal. »Eh, kaj bi — hopsasa!« je odvrnil. »Saj nisem lačen — naka, nisem lačen... Le spravi Jelica! Pot je še dolga, in ti boš še desetkrat lačna, preden prideš na senožet. Zato pa kar lepo vse spravi! Ničesar nočem — hopsasa ...« A Jelica je dobro vedela, da se Kocelj brani samo zaradi lepšega. Zato mu pa ni dala miru in ga je pregovarjala in pregovarjala. »Vzemi, vzemi, Kocelj!« je govorila in prosila. »Danes je moj god, in zato hočem, da ješ tudi ti. Veš, da boš vesel, kakor sem vesela jaz, ker je moj god... Vzemi, vzemi, Kocelj!« »Oj, hopsasa!« se je branil Kocelj. »Saj ni treba, ni treba... Nisem lačen — hopsasa, nisem lačen.« — In se je branil na vse pre« tege. Ko pa je nazadnje videl, da mu vse skupaj prav nič ne pomaga, je le vzel. Roka se mu je tresla, ko je segel po kolačku in svinjini. Oči so mu postale vlažne, lica so mu še bolj zardela v veliki radosti. »Hvala ti, Jelica!« je rekel. »Hopsasa — pa ni bilo treba, resnično ni bilo treba... Joj, kako je to dobro! Hopsasa — kako je to dobro!« In je jedel z veliko slastjo in je naglo stopal pred Jelico. Ko pa je pojedel vse, se je zasmejal in zažvižgal. »Jelica, ti si pa res dobra deklica — hopsasa!« je rekel. »Ali so v mestu vsi ljudje tako dobri kot ti? Oj, če so — hopsasa! Pa kar v mesto pojdem in tudi sirotno staro mater povedem s sabo. In ne bo več uboštva, ki naju tare tu na vasi noč in dan ... Pa ne verjamem — hopsasa, ne verjamem. Samo ti si dobra, ker si Jelica, naša Jelica...« Kocelj je stekel naprej po poti in je izginil za grmovjem. Jelica pa je stopala enakomerno navkreber in je bila vsa vesela. Polglasno je pričela prepevati radostno pesem in je hrabro mahala z ročicami. Visoko je že prišla v gluhi gozd; a košatih smrek ni bilo nikoli konca. Le tu pa tam je pokukalo solnce skozi gosto vejevje. Na zeleni trati so se zasvetili rumeni žarki, in zelena trata je bila polna rdečih, debelih močnic. In močnice so se smehljale in vabile. Zato pa Jelica ni mogla mimo njih. Kar počenila je sredi trate in pričela hlastno zobati sladke močnice, ki so bile tako dobre, da le kaj! In Jelico je predramila šele veverica, ki je skočila z visoke smreke. Na trato je skočila prav tik Jelice. »Cvr... ce-ce-ce,« je dejala veverica. S koša« tim repkom je zamahnila; deklici se je prav lepo priklonila. Trikrat je poskočila okrog nje; še enkrat se je poklonila in je odbrzela s trate. — »Glejte, no — skoro bi se bila prestrašila,« si je dejala JeliCa in je vstala. »Pa je bila samo veverica, drobna veverica ... Hm, zamu^ dila sem se nekaj preveč tu pri močnicah. Pa me Kocelj čaka. Sam Bog ve, če ga še dohitim? Daleč mora biti Kocelj, daleč nekje ...« Jelica je stekla nazaj na pot in je hitela na vso sapo navkreber. Tu pa tam se je za trenutek ustavila in je zavpila na ves glas: »Kocelj, oj, Kocelj! Ali slišiš?« — A Kocelj se ni oglasil od nikoder. Jelica je že mislila, da se je Kocelj potuhnil nekje v grmovju, pa je zbežal nazaj v dolino. No, Jelice pa ni bilo strah. Zato je prenehala klicati in je hitela še bolj. Gozd je postajal že redkejši. Kraj pota so stale že visoke, ogromne pečine, ki pa so bile vse porasle s sivkastim, gostim mahom. Jelica je že zagledala na več mestih razdrto, navpično skalovje, ki je strmelo v božji dan tam vrhu gore. — »Hvala Bogu! Zdaj sem že skoro na senožeti,« si je dejala Jelica in si je brisala znoj z obraza. »No, Kocelj me pa res ni spremil, kakor je bil obljubil. Kar izginil je, pa ga ni več od nikoder ...« A Jelica se je začudila, zakaj hipoma je zagledala pred sabo Koclja, ki je drvel proti njej po strmini. Prst je držal na ustih; z levico pa ja mahal, da se je Jelici kar čudno zdelo. In je pridrvel do deklice, ustavil se je, kakor bi trenil; zasopel je trikrat in je dejal potihoma: »Pst, pst — hopsasa! Tiho, Jelica! Tam gori za skalovjem sem jo videl... Anjo Panjo sem videl — hopsasa! Na trati sedi, pa je kakor vinski sodček. Veverice skačejo okrog nje — hopsasa! Anja Panja pa jim pridiguje... Jelica, ali jo hočeš videti? Ali jo hočeš slišati? Tiho, tiho, Jelica! Pst, pst — hopsasa ...« Kocelj ni čakal, da bi mu Jelica odgovorila. Prijel jo je za roko, pa jo je vlekel za sabo po strmini. Mimo ogromnega skalovja jo je vlekel in tam za skalovjem jo je potegnil za sabo v grmovje. — »Pst, pst — hopsasa!« je ponavljal neprestano. »Ne boj se ničesar, Jelica! Saj sem jaz pri tebi. Jaz pa se ne bojim Anje Panje. Pa se ti ne zgodi nič žalega — hopsasa... Kar lepo pokukaj skozi grmovje in ne črhni besedice! Anja Panja je za grmovjem. Na trati sedi; z vevericami se igra in jim pripoveduje lepe zgodbe — hopsasa...« Jelica je pokukala skozi grmovje. In zagledala je tam na trati debelo, okroglo žensko, ki se je na ves glas smejala. Okrog nje so sedele na zadnjih nožicah žive veverice. S šapkami so zamahovale in so veselo migale z gobčki. Ženska pa jim je govorila z drobnim, piskajočim glasom, da jo je bilo slišati daleč naokrog. Oblečena je bila v pisano obleko, na glavi ji je tičal ogromen, zelen slamnik... »Ali jo vidiš — hopsasa?« je šepetal Kocelj Jelici na uho. »Ali vidiš Anjo Panjo? Pa mi prej-le nisi verjela ... A zdaj jo vidiš — prav lepo jo vidiš... Ali te je strah — hopsasa?« Jelica je zmajala z glavo, pa mu ni odgovorila ničesar. Gledala je samo na Anjo Panjo in se je čudila. — »Cek>ce«cekscvr!« so se sme« jale tam na trati žive veverice in so na vso moč migale s svojimi gobčki. Priklanjale so se neprestano, kakor da bi hotele od silnega smeha popokati. Anja Panja pa je imela roko dvignjeno. Pripove* dovala je naglo, pretrgoma; a dasi je govorila na ves glas, je Jelica vendar ni mogla razumeti. Jelica je čepela mirno za grmom, pa skoro si ni upala dihati. Čudno se ji je zdelo vse to in najrajša bi bila sto* pila kar na trato, da bi povprašala Anjo Panjo po tem in onem. Toda vse eno se ni upala, ker se je nazadnje vendarle bala te čudne, neznane ženske. Zato pa je potrpela in je samo še čakala, kaj še vse pride. No, Anja Panja je prenehala govoriti, kakor bi odrezal. Vstala je; v krogu se je zavrtela in je potem plosknila z rokami. Veverice so zapiskale, da je šlo Jelici skozi ušesa. Pričele so divje skakati na trati; zaganjale so se sem in tja, kakor da bi hotele pobeg* niti s trate. A Anja Panja je zopet tlesknila z rokami. Veverice so se pomirile in so se zgrnile okrog Anje Panje in so gledale vanjo z žarečimi očmi. »Kaj bo pa zdaj?« je dejala Jelica potihoma. Ozrla se je okrog sebe — a glej! Jankovega Koclja ni bilo nikjer. Zmuznil se je bil nekam in se je potuhnil kdo ve kam. Pa je Jelico zaskrbelo in v glavo ji je padla težka misel. »Kaj, če je Kocelj hudoben?« jo je spreletelo. »Zvabil me je semkaj. Pa je šel k Anji Panji in ji pove, da sem jaz tukaj. Anja Panja pa je zlobna, kakor so zlobne vse čarovnice. In pride in me pograbi. Pa mi bo hudo in žalostno...« Jelico je zaskrbelo, da se ji je drobno srčece kar stisnilo. Sklo* nila se je še bolj in se je potuhnila za grmovje. V svojem strahu pa se ni upala, da bi se ozrla na trato. »Izdal me je Kocelj — Kocelj me je izdal in zavedel,« si je mislila z grozo v srcu. »Kaj bo z mano, če me pograbi hudobna Anja Panja? O, nič več ne bom videla mamice v mestu, pa tudi tetice ne vidim nič več... Oj, gorje mi, da sem pustila, da me je Kocelj zavedel semkaj! Kocelj je hudoben, tako strašno hudoben! Gorje mi zdaj, trikrat gorje!« Mala Jelica si je z rokami zakrila obraz. Počenila je na tla in na glas bi bila zajokala, da je ni bilo strah Anje Panje. Oj, sama ni vedela, kaj bi napravila. Pa tudi iz grmovja se ni upala, ker je bila prepričana, da jo zagleda Anja Panja. Zato pa se je stiskala ob goste veje in je samo še čakala, kdaj jo pograbi Anja Panja in se hudobno zasmeje. In tudi veverice se posmejejo; a Jelice ne bo več, oj, nič več je ne bo... 2. »Kukrgu-kukrgu!« se je oglasilo tam z ogromnega borovca, ki je stal sredi skalovja ravno nad trato. Lepo in prijazno se je ogla« silo, da je Jelica nehoté dvignila glavo. Ozrla se je tja gori na borovec in je zagledala na koncu veje drobno grlico, ki se je naglo in gibčno priklanjala. »Kukrgu-kukrgu!« je ponavljala grlica, kakor da bi se čudila vevericam, ki so plesale okrog Anje Panje. A naposled je grlica prav glasno zahihitala. Zletela je z veje; obletela je trato in je sedla na grm, ki se je za njim Jelica skrivala. Tako blizu je bila, da bi jo bila deklica lahko zgrabila z roko. A Jelica ni hotela tega. Nasmehnila se je prijazno ptičici in ji je rekla: »Pi-pi, grličica! Zakaj se smeješ in gruliš tako lepo? Povej mi, grlica!« — Grlica jo je pogle« dala s svojimi živimi očmi; s perutmi je stresnila; dvakrat se je poklo« nila Jelici in je zagrulila: »Kukrgu-kukrgu!« — Še enkrat je pokimala z glavico. Dvignila se je in je odletela kdo ve kam v prostrani zagorski gozd. No, Jelico pa je grlica popolnoma predramila. Nič več ni mislila na nevarnost, ki ji je pretila od Anje Panje, pa tudi tega ni mislila več, da jo je nesrečni Kocelj izdal. Zato pa je zopet pogledala na trato, da bi videla, kaj počenja Anja Panja. Pa jo je Jelica takoj zagledala. Anja Panja je stala sredi trate. V desnici je držala kratko, debelo paličico, ki je imela na koncu rogljiček. Ta se je svetil in leske« tal daleč naokrog in je bil menda iz samega zlata. Veverice so stale okrog in okrog nje s povešenimi prednjimi nožicami in niso niti z očmi trenile in so gledale naravnost na Anjo Panj o. Anja Panja se je zasukala in je zavpila s piskajočim glasom: »Mrcinice hudobne, poniglave! Zdaj se pa gremo zares! Zdaj bomo pa videle, katera je bila tista, ki mi je davi ukradla iz skrinjice pet debelih, mastnih lešnikov. Po krempeljčkih jih dobi; po gobčku jih dobi in repek ji odrežem, da se bo znala drugikrat greha čuvati. Malopridnice! Mislile ste, da je za vas nabirala Ana Panja vso lansko jesen lešnike tam po Brdih. O, pokažem vam zdaj, pošteno pokažem! Ve pa si zasukajte repke in pripravite gobčke in šapke! Zdaj bomo videle ... Samo malo še počakajte, malopridnice grde!« Anja Panja je zamahnila s palico in je prav grdo pogledala po vevericah. — »Cr-cr-ce-ce-ce,« so zaškrtnile plašne veverice in so zamahnile s košatimi repki. A Anja Panja jih je pogledala s tako hudimi očmi, da so veverice kar obstale. In Anja Panja je še zavpila, da jo je Jelica prav dobro razumela: »Mir, košatnice! Ali bo mir? No, glejte! Še nekaj repenčiti se hočejo malopridnice tatinske. Repenčiti se hočejo! Sami Anji Panji hočejo ugovarjati! Glejte jih — samo poglejte jih! A zdaj-le pričnimo, ker se mi mudi drugam. Zdaj-le se bo prikazala tatica in mi bo pustila repek. Saj ga pa že tudi res po« trebujem. Nobene metlice nimam več, da bi si brisala prah z mize. Prav prilično mi pride zdaj tisti repek ... Pa kar pričnimo, pričnimo, da bo mir!« »Cr!« je zaškrtnila veverica tam na kraju. A umolknila je takoj, in bil je mir, da se je čulo šuštenje listja na sosedni bukvi. Anja Panja se je zasukala še enkrat v krogu; s palico je zamahnila okrog sebe in jo je položila nedaleč od sebe kraj grmovja. Potem pa je pričela šteti veverice in je na vsako pokazala s prstom. Zraven pa je govorila; naglo je govorila, da se je slišalo, kakor bi piskala na trati dolga, razglašena piščalka: Kadar je izrekla besedico »vun« in je pri tem pokazala na veve= rico, ki je bila ravno na vrsti, no, tedaj pa je tista veverica veselo poskočila visoko v zrak. Na kraj trate je skočil^ in si je vsa zado* voljna s šapkami obrisala gobček. Saj je vedela, da je rešena in se ji ni treba bati za šapke, za gobček; oh, in pa za svetlo metlico — za svoj košati, rjavi repek, ki z njim tako lepo povihrava in pometa po visokih smrekah. »Cr-ce-ce!« se je smejala veverica in v radosti ni vedela, kaj bi počela. Zato pa si je kar brisala gobček; z repkom je potresavala in je migala z živimi, gorečimi očesci. Anja Panja je še vedno piskala in je kazala s prstom na veve« rice. Jelici se je zdelo vse to tako kratkočasno, da je pozabila na ves strah. Gledala je tja na trato in se je potihoma smejala. Tedaj pa je kar hipoma zagledala samega Koclja. Tam na nasprotni strani se je prerinil Kocelj iz grmovja in je stopil na trato. Ozrl se je na Jelico; prst je položil na usta; z roko je zamahnil in se je bliskoma sklonil. Pobral je palico s svetlim rogljičkom in kakor bi trenil, je skočil nazaj in je izginil med grmovjem. »Ovbe, kaj pa je to?« se je prestrašila Jelica. »Palico je odnesel Anji Panji. Tisto palico, ki ima na koncu zlat rogljiček... Pa me ni izdal, kakor sem mislila in se bala. Saj ni tak... Pa kaj mu bo tista palica? Čemu jo je pobral in odnesel? Čudno, čudno...« A Jelica ni utegnila dolgo razmišljati. Zakaj tisti trenutek so pričele vse veverice divje skakati po trati. Škrtale so, da je bilo strah. Tesno so priskakale k Anji Panji in repki so jim kar švigali. — »Ali bo mir?« je zažvižgala Anja Panja in se je razsrdila na vso moč. »Glejte jih! Kako so se pričele repenciti! Pa me niti poslušati nočejo nič več... O, ali mi greste nazaj v krog? Še nisem dobila tatice in tudi repka še nisem dobila. Takoj mi stopite nazaj v krog! Vse mi stopite! Pokažem vam, da bo joj! Ali ste slišale?« »Anja Panja Petka pana; štiri miši, veter, piši! Tika — taka, tika — taka — in z men jaka ura bije, Lenka vpije: Lah je — vun!« Veverice je pa niso poslušale. Še huje, še glasneje so zaškrtale in so se pričele zaganjati naravnost v Anjo Panjo. Anja Panja je otepala krog sebe z debelimi rokami. Vpila je na ves glas in je zmer» jala veverice s hudimi psovkami. Veverice se niso zmenile za njeno jezico. Pričele so že skakati po njeni obleki in so brusile vedno bolj svoje krempeljčke. In glej! Že je skočila veverica Anji Panji na ramo; od tam se je pognala, pa je sedela na njeni glavi -— na njenem velikem, zelenem slamniku. Za njo pa je bila kmalu druga veverica in tretja in četrta. Zaškrtnile 'so zmagoslavno in so pokazale svoje bele, ostre zobke. Pa so pričele s krempljčki in z zobki trgati slamnik, da je slama kar frčala na trato. Neusmiljeno so rvale po slamniku, da so kmalu pogledali skozenj ku» štravi, črni lasje Anje Panje. Pa veverice niso odnehale. Ko so za» gledale lase, so se jih kar polotile. In grizle so in trgale in skakale, da je Anja Panja strahovito zavre» ščala, ker jo je jako. bolelo. Z ro» kami je poizkušala, da bi odtrgala veverice od glave. Pa je zaman poizkušala in ves njen trud je bil brezuspešen. Razkačene veverice so jo pričele praskati že po obrazu, in Anja Panja se je že zbala za svoje oči. Zakričala je, da se je Jelica prestrašila. »Grdobe!« je za» vpila Anja Panja. »Kaj ste si iz» mislile? Kaj se upate? Čakajte! Poberem palico z zlatim rogljičkom — in potem gorje vam! Saj po» znate tisto palico? Saj jo poznate! A to vam rečem, da boste še danes brez repkov begale po gozdu. Samo, da poberem palico — palico z zlatim rogljičkom ...« In Anja Panja je skočila v stran, kjer je bila pustila svojo palico. Gledala je okrog in okrog in je iskala z očmi. — »Cr-cr-cr!« so škrpetale veverice, kakor da bi se smejale na ves glas. Pa so še huje grizle z zobki; še huje so zbadale s krempeljčki po pisani obleki, po zelenem slamniku in po rdečih licih Anje Panje. »Ojoj! Kje je moja palica? Palica z zlatim rogljičkom?« je obupno zatarnala Anja Panja, ko je videla, da ne more nikjer najti svoje palice. »Izginila je moja palica. Malopridnice so jo odnesle v goščavo in so jo skrile, da bi jih ne mogla več pretepati. O, pa me počakajte, počakajte! Saj jo najdem — takoj jo najdem... Ovbe, ovbe!« Anja Panja je zavrisnila od bolečine. Zakaj vse veverice so bile zdaj na njeni glavi in so neusmiljeno praskale in grizle. Anja Panja se jih ni mogla otresti in jih tudi pregnati ni mogla. Bila je vsa pre« strašena in v strahu niti vedela ni, kaj bi počela. Vrgla se je na tla in je pritisnila obraz k zemlji, da bi si vsaj obraz ohranila. Veverice so se pa vsule po njej; cefrale in trgale so ji pisano obleko in so škrtale in škrpetale, da je šlo skozi ušesa. Anja Panja pa se niti bra« nila ni več. Samo tarnala je in je piskala, da jo je bilo slišati daleč naokrog. Jelici se je pa zasmilila. Videla je, da mora Anjo Panjo hudo boleti, ker so bile veverice neusmiljene in vse razdražene. Pa se ni prav nič pomišljala. Dvignila se je onkraj grma in je pobrala s tal dolgo, tanko šibo. Kar grmovje je razdelila in je skočila na trato. Hitela je k Anji Panji in je pričela udrihati po srditih vevericah. — »No, ali boste dale mir?« je govorila Jelica in je bila res jezna. »Pustite Anjo Panjo v miru! Moja šibica je dolga, in skelelo vas bo, če vas nabijem... Ali me slišite, hudobnice košate? Ha, ali me slišite?« »Cr-cr!« so zaškrpetale veverice in so pogledale deklico s svo« jimi živimi, srditimi očmi. A ko so zagledale v njeni roki dolgo šibo, so se vse plahe stresnile. V naglem skoku so zbežale z Anje Panje; za trenutek so še obstale tam na trati. Nazaj so pogledale in so povesile repke. Potem pa so se okrenile in so izginile v grmovju kakor blisk. »Teta Anja Panja!« je rekla Jelica, ko so zbežale veverice. »Ali slišite? Veveric ni nikjer več na trati. S šibo sem jih zapodila, ker so bile tako hudobne in so vas hotele grdo ogrizti. Res, nikjer jih ni več. V gozd so zbežale pred mojo šibo. Pa lahko zdaj vstanete in se vam ni treba ničesar bati... Ali me slišite, teta Anja Panja?« Anja Panja je glasno zastokala. Počasi, počasi se je dvignila in je obsedela na trati. Z malimi, črnimi očmi se je ozrla na Jelico; naravnost v obraz ji je pogledala in se je začudila. »Ti si?« je rekla. »Pa kdo si ti? In ti si mi prišla na pomoč, ko so mi hotele nevšečne veverice spraskati obraz? Pa kdo si ti? He, kdo si ti?« Jelica se je nasmehnila in je odvrnila prostodušno: »Jelica sem — naša Jelica iz vasi. Pri tetici sem doma in praznujem danes svoj veseli godek. Zato pa sem šla na senožet in sem zdaj ravno na poti. Pa sem videla vas in tudi veverice sem videla. Strašno so bile hude in neusmiljene. A vi ste se mi smilili, teta Anja Panja! Zato sem vam pa pritekla na pomoč. In zdaj sem tu.« »Ovbe, ovbe!« je tarnala Anja Panja in je stopila na noge. Na glavi ni bilo več velikega, zelenega slamnika; samo razcefrani krajci so še tičali tarn gori pod razmršenimi, črnimi lasmi. Po rdečih, tolstih licih je imela polno prask in praskic, kakor da bi se bila umi« vala s samim trnjem. »Ovbe, ovbe!« je zatarnala Anja : Panja še enkrat. »Prebite veverice! Še danes polovim po gozdu vse in jih pobesim za repke na smreke. Da so mi mogle napraviti to! Da so mi mogle! A vsega tega je kriva samo moja palica z zlatim rog« ljičkom. Ako bi imela palico pri roki, ne bi se mi bilo to dogodilo, o, prav zares se mi ne bi bilo dogodilo... Pa kje je moja palica? Kam je izginila moja palica z zlatim rogljičkom? Semkaj'sem jo položila... A zdaj ni nikjer več moje palice — palice z zlatim rog« ljičkom ni nikjer več... Daj, ptičica! Pomagaj, pomagaj mi, da najdem palico z zlatim rogljičkom ...« Jelica pa je zardela in je bila v veliki zadregi. Saj je vedela, da je odnesel tisto palico sam Kocelj, ker jo menda rabi kdo ve čemu. »Hm,« je pomislila Jelica sama pri sebi. »Ali naj povem, da je odnesel Kocelj tisto palico? Če povem, se Anja Panja razsrdi in plane v grmovje in pograbi Koclja. Pa mu bo hudo, ker je Anja Panja resnično strašno huda. Pa kaj naj storim? Kaj naj storim, da bo všeč Anji Panji in bo tudi Koclju prav?« — A Jelica si ni mogla ničesar domi« sliti. Zato pa je bila vsa rdeča in ni vedela, kaj bi napravila. Počenila je kraj Anje Panje in je pričela z njo brskati po grmovju. Anja Panja je pa neprestano tarnala. »Ti paličica z zlatim rog« ljičkom!« je tarnala Anja Panja. »Kaj naj počnem brez tebe? O, brez tebe nisem več Anja Panja, ker si ti vse moje imetje. Ti imaš moč, veliko moč, paličica z zlatim rogljičkom! Brez tebe sem jaz slabotna stvar in vsak me lahko obvlada. Zato se pa prikaži, paličica z zlatim rogljičkom! Saj nisi daleč — veverice te pač niso ukradle, ker te ne morejo nositi in te s sabo vzeti na visoke smreke. Človeka pa tudi ni bilo blizu, da bi te izmaknil... Zato se pa prikaži, paličica z zlatim rogljičkom! Blizu si, blizu si...« Anja Panja in Jelica sta se že splazili v gosto grmovje. Iskali sta neumorno, a nista našli ničesar. Jelica je bila v vedno večji zadregi in postajala je vedno bolj rdeča. Že je pogledala tu pa tam na Anjo Panjo, ki je že težko sopla v silnih skrbeh. Že je odprla usteca, da bi povedala, kdo je odnesel palico. A hipoma jo je stresnilo, in težka misel jo je prestrašila: »Kaj bo pa s siromašnim Kocljem, če povem resnico? Kaj bo, oh, kaj bo?« — Pa se je Jelica zbala. Glavo je povesila in je brskala dalje med grmovjem. Že sta preiskali vse krog in krog. Tedaj pa se je dvignila Anja Panja. Na vso moč je zasopla in se je ozrla na Jelico s hudim pogle« dom. Stopila je bliže in je zgrabila Jelico za ramo. Uprla je svoje male, črne oči v dekličin rdeči obrazek in je izpregovorila kar nena« doma z jeznim glasom: »Ti si izmaknila paličico z zlatim rogljičkom! Samo ti, malopridnica! Žive duše ni bilo še danes tod okrog. Samo ti si se plazila okrog trate. Zagledala si paličico z zlatim rogljičkom. Odnesla si jo skrivaj, pa si jo nekam skrila... Zato mi jo pa daj nazaj! Paličico z zlatim rogljičkom mi daj nazaj! Hudo ti bo, ti rečem, če mi ne prineseš paličice takoj nazaj!« Jelica se je zdrznila in se je prestrašila še huje, ko je videla raz« srjeni obraz Anje Panje. Pokleknila je pred njo in je sklenila ročice. »Saj nisem vzela paličice z -zlatim rogljičkom,« je govorila. »O, verjemite mi, teta Anja Panja, da je nisem vzela jaz. Ne bi je bila vzela, pa če bi jo bila tudi videla... Čemu mi bo paličica z zlatim rogljičkom? Nisem je vzela, nisem je vzela,..« A Anja Panja se je togotila in je pričela Jelico prav neusmiljeno stresati. Jelica pa je zajokala, ker jo je bilo strah in ni bila vajena, da bi jo kdo pretepal. »Pustite me!« je govorila med glasnim jokom. »Pustite me, ker vam nisem vzela palice! Čemu me suvate in me hočete pretepati? Pustite me!« Anja Panja pa je ni izpustila. Že si je vihala dolge rokave, da bi mogla Jelico priročneje pograbiti. A kar nenadoma je prestala in je izpustila deklico. Tamkaj na trati pa se je oglasilo hipoma glasno vpitje in govorjenje. Nekdo je bil na trati, pa je klical na ves glas: »Kje si, Jelica? Daj, oglasi se! Anje Panje ni nikjer več. Za vevericami je pobegnila v smrekove vrhove, ker jo je nemara strah Koclja... Hopsasa! Kje si, Jelica? Kam si se skrila? Daj, povej, da te vem najti! Ali slišiš — hopsasa?« Anja Panja je polglasno zavrisnila in se je pričela prerivati med grmovjem. Jelica pa se je oddahnila in je naglo vstala. Šla je za Anjo Panj o — in kar nenadoma sta stali tam na trati. Zagledali sta tam Jankovega Koclja. Kocelj pa je stal sredi trate. Palico je vihtel okrog sebe in se je oziral na vse strani. Ko je zapazil Anjo Panjo in Jelico, se je na ves glas posmejal. »Oj, Jelica — hopsasa!« je zaklical ves vesel. »Oj, teta Anjara Panjara — hopsasa! Pa ste še tukaj? Hm, pa sem si že mislil, da ste pobegnili z vevericami in vas ne bo več nazaj... Oj, teta Anjara Panjara! Paličico z zlatim rogljičkom sem vam nrinesel nazaj. Veste, zato sem jo prinesel, da vas ne bo zaradi nje skrbelo. Izmaknil sem jo vam bil, da bi vas malo ostrašil... Tu jo imate, tu, teta Anjara Panjara — hopsasa!« Anja Panja je skočila h Koclju in mu je iztrgala palico iz ròk. Zasmejala se je, ko jo je zagledala. Pograbila je Koclja za vrat in je zavpila: »Fiv-fiv, ti nepridiprav! Kakšne norčije mi uganja ta prebiti pobič! O, le počakaj! Ti že pokažem, da ti bo pošteno presedalo! Paličico mi ukrade, paličico z zlatim rogljičkom! Zato mi jo ukrade, da bi me ostrašil in mi naredil velike skrbi... Čakaj me, nepridiprav, da ti izpulim ušesa in ti potrgam vse lase!« A Kocelj se je zavrtel na peti kakor vrtavka. Kakor bi trenil, je počenil in se je izmuznil Anji Panji iz rok. Skočil je v stran in se je zasmejal: »Teta Anjara Panj ara — hopsasa! Pustite mi ušesa in tudi lase mi pustite! Saj jih sam krvavo potrebujem.... Čemu se jezite — hopsasa? Saj se vam ni treba prav nič jeziti... Ničesar niste izgubili ta čas, ko sem imel jaz paličico. Saj ste se med tem igrali; z vevericami ste se igrali — hopsasa!« »Seveda — igrala sem se!« se je togotila Anja Panja. »O, prav lepa je bila tista igra! Skoro se me veverice umorile. Prebiti pobič, ti pa praviš, da sem se igrala! Kaj si izmisli — nepridiprav! Pa kdo si ti? Ha, kdo si ti?« »Kocelj sem, Jankov Kocelj — hopsasa!« je odvrnil Kocelj in se je še vedno smejal. »Da boste vedeli, teta Anjara Panjara, Kocelj sem — hopsasa!« A Anja Panja je še vedno pihala od silne jezice. O, ni mogla pozabiti, da so jo veverice opraskale samo zaradi nesrečnega Koclja. Zato pa je pričela tekati za Kocljem, da bi ga ulovila. A Kocelj se je odmikal in je skakal iz kraja v kraj po ozki trati. Anja Panja je bila že vsa zasopla, a še vedno ni ulovila gibčnega dečka. Kocelj se je zadovoljno smejal, ker mu je ugajalo, da se more igrati z Anjo Panjo slepe miši. Kar z rokami je ploskal in je odskakoval in vpil na vse grlo: »Hopsasa — hopsasa!« — No, Anja Panja je naposled globoko zasopla in se je ustavila. Znoj si je obrisala z obraza in je zatarnala: »Pobič, pobič! Ne letaj tako in me ne utrujaj! Semkaj stopi, da se pomeniva do dobrega! Ali me slišiš, ti prebiti pobič? Semkaj stopi, da ti povem, kako in kaj! Saj nisem nič več jezna in tudi huda nisem nič več.« O, kajpak! O, seveda!« se je smejal Kocelj. »Teta Anjara Panjara — hopsasa! Na vasi pripovedujejo, da sem kaj kratke pameti. Pa bo že res, ker vsi pravijo tako. A vse eno nisem tako neumen, da bi ne vedel, kaj vi nameravate z mano. Saj vem, da so vam všeč moji lasje in bi jih mogoče radi malo prerahljali. Pa ni treba tega. Rajša popra* vite svoje lase in si denite z glave slamnati obroč, ki vam kar nič ne pristoja. Da vas kdo zdajle vidi, joj, teta«* Anjara Panjara — hopsasa!« Anja Panja je mahala srdito z rokami in je otepala okrog sebe. Pa še govoriti ni mogla zaradi hude jezice. Kar paličico je zavihtela v okrogu, in Koclju se je zdelo, da mu vrže Anja Panja paličico na* ravnost v obraz. Zato pa se je zbal in se je potuhnil tam ob grmovju. A hipoma se je dvignil. Zakaj Anja Panja je zavpila s strahotnim glasom. Gledala je paličico in je strmela vsa preplašena nanjo. — »Kaj je? Kaj je, teta Anjara Panjara?« je vprašal Kocelj ves začuden. Stopil je bliže in se je postavil prav pred Anjo Panjo, ki je bila vsa prestrašena. Pa je rekel zavzet, ker mu Anja Panja ni odgovorila ničesar: »Zakaj strmite, teta Anjara Panjara? Ali se vam je nemara paličica zlomila, ker ste jo tako srdito vihteli? Škoda bi bila, velika škoda — hopsasa ...« Anja Panja ga je gledala nekaj trenutkov in je molčala. A kar nenadoma je na vso moč pograbila Koclja. »Kje je zlati rogljiček?« je zavpila, da se je Kocelj resnično prestrašil. »Daj mi nazaj zlati rogljiček, ki si mi ga izmaknil s paličice! Takoj mi ga daj, ker ti sicer odtrgam glavo z vrata in jo nasadim na paličico... Ti si izmaknil zlati rogljiček, samo ti!« Kocelj je pogledal paličico, pa je videl, da resnično ni več na njej zlatega rogljička. A Kocelj je tudi vedel, da ga ni vzel s paličice. Zato pa ga ni bilo strah, ampak je odvrnil prostodušno: »Nimam ga jaz — zlatega rogljička nimam... Nisem ga vzel, teta Anjara Panjara! Sami ste ga izgubili, ko ste tako neusmiljeno mahali s pali* čico. Mene ste hoteli nabiti — hopsasa, pa ste izgubili zlati rogljiček. In iščite ga, pa ga najdete — hopsasa!« »Ti že pokažem — hopsasa!« se je togotila Anja Panja. »Le hitro mi pokaži žepe in jih obrni!« — No, Kocelj se ni prav nič obotavljal. Obrnil je žepe; a ničesar ni bilo v njih. Samo v hlačnem žepu je imel spravljen rdeč pipec; a vsi drugi žepi so bili prazni. — »No, vidite, teta Anjara Panjara?« je dejal Kocelj. »Ali imam jaz zlati rogljiček? Ha, ali ga imam? Samo pipec imam. A pipca mi vendar ne boste vzeli? Rečem vam, da je pipec več vreden nego yaš zlati rogljiček. Zato pa ne dam pipca — hopsasa!« Anja Panja je bila v velikih skrbeh. Preiskala je Koclja in pre* iskala je tudi Jelico, ki je stala ves čas tam ob grmovju in se je čudila. A zlatega rogljička ni našla Anja Panja nikjer — zlatega rogljička nista imela niti Kocelj niti Jelica. Pa je bila Anja Panja v vedno večjih skrbeh. Pričela je iskati po trati; pa tudi Kocelj in Jelica sta ji pomagala. A vse iskanje je bilo zaman in brezuspešno. In Anja Panja je zdihovala tako glasno in nevšečno, da se celo Koclju ni zdelo vse to prav. Zato pa se je Kocelj oglasil in je rekel: »Ali slišite, teta Anjara Panjara? Čemu zdihujete in tarnate — hopsasa? Čarovnica ste, in na vasi pravijo, da ni lepše in večje ča« rovnice, kakor ste vi, teta Anjara Panjara! Zato pa vam bo kaj lahko, da najdete tisti piškavi zlati rogljiček. Kar napravite svoj cigu-migu — in hopsasa — vam skoči rogljiček nazaj na paličico. Kar poizkusite, teta Anjara Panjara! Tudi jaz bi rad videl tisti cigu-migu in bi se naučil prav rad, kako se čara ...« A Anja Panja je vila svoje debele roke in je obupno odgovorila: »Kaj čenčaš, pobič? Čaram naj, praviš? Kako naj čaram, ko pa ni na paličici zlatega rogljička? O, samo v zlatem rogljičku je vsa moč vsega čaranja. Brez zlatega rogljička ne morem čarati, ovbe, ne morem... Zato pa išči, pobič! In tudi ti, deklica, išči, da najdemo zlati rogljiček... Veliko plačilo dobi tisti, ki mi najde zlati roglji* ček... Iščimo, iščimo — o, samo iščimo!« Anja Panja je bila tako obupana, da se je Koclju in Jelici smilila do srca. Zato pa sta prav pridno iskala. A ne samo po trati, ampak tudi med grmovjem. Zakaj Kocelj se je domislil, da je nemara ven* darle samo on izgubil zlati rogljiček, ko je izmaknil Anji Panji pali« čico. Zato pa je iskal tako pridno, da se niti utrudil ni. A vse njegovo iskanje je bilo zaman. Zlatega rogljička vendar ni bilo nikjer. Pa se je pričel Kocelj praskati za desnim ušesom in nič kaj dobro mu ni bilo okrog srca. Zato pa je šel nazaj na trato in je rekel Anji Panji, ki je še vedno brskala po trati med travo: »Ni ga, teta Anjara Panjara! Rogljiček se je udri v zemljo — hopsasa! Ali pa so ga res ukradle prebite veverice in ga skrile kdo ve kje med smrekovjem. A med smrekovjem ga ne najdete, teta Anjara Panjara! Pa če ga tudi sto let iščete ...« A glejte! Anja Panja je vstala. Pogledala je prav presunljivo Koclju v oči in pogledala je tudi Jelico s hudim pogledom. Pa je rekla, da ji' je glas kar zažvižgal: »Dogovorila sta se vidva, nepridi* prava! Ukradla sta mi zlati rogljiček in sta ga skrila nekam v grmovje. O, pa mi ga že prineseta nazaj. Še rada mi ga prineseta nazaj... Ne bom vaju pretepala. A s sabo vaju zdajle vzamem in vaju povedem pred sodbo. O, le počakajta, prevejanca! Še se bosta spominjala, kdaj sta okradla Anjo Panjo in sta jo hotela imeti za norico... Pred sodnika vaju zdaj povedem. Sodnik pa je strašen, da se vama bodo lasje ježili. Ne poznata še našega sodnika — Vitranca še ne poznata. A nocoj ga bosta spoznala, hehe!« Kocelj se je razhudil, ko je slišal te besede. Popadla ga je taka jezica, da je skrčil prste v pest in je cepetnil z nogo ob tla. »Kaj?« je vzrojil. »Midva sva kradla? Midva z našo Jelico? Pa vam sva kradla — tisti siromašni rogljiček sva vam ukradla — hopsasa? Ne boste, teta Anjara Panjara! Hopsasa — da ne boste! — Pravijo, da sem neumen in nor. Pa naj bom — hopsasa! A kradel še nisem nikomur. Še najmanj pa vam... O, kar pojdimo pred sodnika! Za« tožim vas tam, pošteno zatožim. In naj se izkaže pravica! Tat nočem biti v nikogar očeh; posebno pa še v vaših ne, teta Anjara Panjara! Pred sodnika gremo — hopsasa, pred sodnika!« »Hehe, kako se usaja ta pobič!« se je rogala Anja Panja. »Pa misli, da mu bom nemara še celo verjela. O, ti prevejanec! Da moreš biti tako kratke pameti! A le počakaj! Vitranec ti že pristriže lase in ušesa... Kar pojdimo, Kocelj! Pa tudi ta-le punčka pojde z nama; ta-le punčka, ki se dela tako nedolžno in nevedno.« In Anja Panja je prav trdo pograbila Jelico. Sunila jo je naprej, da se je Jelica opotekla po trati. Kocelj pa ni mogel videti tega. Kar zapihal je nevšečno in je skočil k Anji Panji. Za roko jo je zgrabil in je zavpil: »Mir, vam rečem — hopsasa! Naše Jelice pa že ne boste suvali, pa če ste stokrat Anjara Panjara! Ne boste je suvali ne vi ne vaš sodnik Vitranec! Kar iz glave si izbijte vse to — hopsasa, vam rečem!« Kocelj je še enkrat stis« nil pest in je zagrozil z njo Anji Panji. Anja Panja pa ga je pogledala z najhujšim po« gledom. S palico je zamah« nila in je udarila Koclja na vso moč po roki. Kocelj pa ni zajavkal niti enkrat, am« pak je prijel Jelico za roko. »Pojdiva, Jelica!« je rekel z mirnim glasom. »Anja Panja naju tira pred sodnika. Pa greva tja in zatoživa An j o Panjo, ker je naju obdolžila grde tatvine. Ne boj se, Je« lica! Saj grem jaz s tabo. Jaz se pa ne bojim Anje Panje, pa tudi sodnika se ne bojim — hopsasa!« Jelica se je pa bala in v strahu se je oklenila Kocljeve roke. »Kaj bo z mano? Kaj bo z nama, Kocelj?« je vprašala vsa plašna. »Ničesar ne bo, Jelica!« je odvrnil Kocelj in se je obrnil k Anji Panji, pa ji je dejal: »Zdaj gremo, teta Anjara Panjara — hopsasa! Le glejte, da se mi spotoma ne izmuznete, ker se nemara bojite sod« nika. Samo pot nama morate pokazati! Ne vem, kje naj iščem tistega vašega sodnika... O, še se bomo pogovorili danesi Pa če sem tudi jaz nekam bedast in neumen — hopsasa! A rečem vam, teta Anjara Panjara, da znam tudi jaz povedati in ziniti pametno besedico — hopsasa!« »Hehe!« se je posmejala Anja Panja s hudobnim posmehom. Za* sukala je Koclja in je zasukala tudi Jelico. Pa ju je gnala pred sabo na ozko stezo, ki se je vila med gosto goščavo nekam daleč in nekam visoko na strmo, do neba kipečo goro ... Lunica. Zvončki o mraku so peli iz line, lunica zrla je Ančki v blazine. kdor jih pojedel je, sladko zaspančka. Ančka: Pravila bajke je zlatega kraja, kjer med slaščicami dečica raja. Tjakaj bi rada; kje je stezica? Bodi mi, lunica, jasna vodnica! Ančka: Lunica moja, ali tam tudi v šoli s poštevanko deca se trudi? Lunica: Očke zatisni mirno in tajno, potlej v deželico pojdeva bajno! # Lunica: Knjige piškotki dobri so, Ančka; Ančka zaspala je v sanje srebrne; dolgo iz raja se Ančka ne vrne.. Marija Grošljeva. FR. ROJEČ: Knjiga. i. no daljno in temno dobo, ko so na zemlji med prvotnimi živalmi povsod živeli le divji in ne« izobraženi ljudje, ki niti govoriti še niso znali dobro, imenujemo predzgodovinsko dobo. Takratni prvotni človek pa se je sam izobraževal od roda do roda in je končno izumil tudi znake in način, da je mogel svoj govor in svoje misli zapisovati in oteti pozabnosti. To je bila prva pismenost. Z njo se je začela človeška zgodovina. Takrat pa še niso imeli niti papirja niti pisalnih priprav. Pismene znake so dolbli v lesene deščice in vsekavali v kamenite plošče. Pozneje so začeli pisati na belo ustrojene živalske kože, ki jih ime« nujemo pergament. Taki spisi, ki so bili napisani le na posameznih listih, pa so bili jako redki, ker ni bilo na razpolago dovolj perga« menta in tudi pismena znanost je bila še močno omejena. Izumili so papir in potem so pisali nanj. Nastale so prve pisane knjige po mnenju raziskovalcev v času okolo leta 2000 pred Kristusom. Prvi pisatelji so opisovali v svojih spisih in knjigah le zgodo« vinske dogodke in vojne narodov, nadalje so pisali o kraljih in drugih znamenitih ljudeh, kakor tudi o raznih splošnih nezgodah in ne« srečah. Počasi se je to prvotno zgodovinsko slovstvo razširilo in razvilo tudi v leposlovje, zlasti v pesništvo. Toda prvi pisatelji niso prepisovali svojih slovstvenih del, niso jih pošiljali na trg in med narod, ampak so jih hranili na svojih domovih kot dragocene zaklade svojega uma. Čitali so jih tudi drugim, in sicer svojim najboljšim znancem in prijateljem na slavnostnih sestankih na lastnih in drugih zasebnih domovih in časih tudi ljudstvu na kaki večji javni veselici. Leta 1450. po Kristusu je ustanovil v Mainzu na Nemškem prvo tiskarnico z Ivanom Fustom Ivan Gutenberg, ki je bil izumil tiskarske črke in je umrl leta 1468. Iz te tiskarnice so izšle prve tiskane knjige. Nato se je tiskarstvo hitro razširilo iz Nemčije po vsem omikanem svetu, in odslej je bila knjiga najvažnejša pospeševalka človeške izobrazbe in prosvete. Kitajci, ki imajo najstarejšo izobrazbo, so sicer poznali tisk že prej, ali njihova pisava je jako nepripravna, ker rabijo za vsako besedo poseben pismeni znak. Dandanašnji je tiskarstvo na vrhuncu strojne popolnosti. Časo« pisi'zdaj po tiskarnicah kar frče izpod tiskarskih strojev dnevno v tisočerih in tisočerih izvodih. Tudi knjige jako hitro in lično tiskajo v večjih narodih v stotisočerih izvodih, a v Slovencih navadno na« tisnejo leposlovno knjigo le tritisočkrat do pettisočkrat. Sedaj imajo vsi omikani narodi obilico vsakovrstnih pisateljev in pesnikov. Toda pisatelj ali pesnik ne more biti vsakdo, zakaj pisa« teljstvo ni obrt ali rokodelstvo, ampak je velika umetnost. Pravi umetnik pa postane le tisti, ki ima že od rojstva poseben duševni dar, to je sposobnost za umetnost. Toda sama umetniška sposobnost še tudi ne naredi umetnika. Vsak se mora sam za svoj umetniški poklic mnogo učiti, se mnogo uriti, premišljati, opazovati in poizku« šati. »Vaja naredi mojstra,« pravi pregovor. Za noben poklic pa ni potrebno toliko vaj kakor ravno za umetniški. Brez izredne pridnosti in železne vztrajnosti ne postane nihče pravi umetnik in nobeden umetnik velik in znamenit v svojih delih. Med pisatelji so razlike. Nekateri ne morejo spisati ničesar po« sebnega, drugi pišejo z lahkoto jako duhovito in prikupljivo, a tretji z vsemi svojimi umetniškimi deli visoko nadkriljujejo svoje navadne pisateljske tovariše. Te razlike stopnjujejo po veličini prirojene duševne zmožnosti in telesne marljivosti. To se pravi z drugimi be« sedami: Čim več pisateljskega daru podeduje kdo po starših in čim« bolj se trudi in vežba v pisateljstvu, toliko večji umetnik postane. K pisateljem prištevamo tudi pesnike, a ti so redkejši in večji umet« niki nego navadni pisatelji, ki pišejo le v nevezani pisavi ali tako« zvani prozi. Tudi pesniki znajo pisati v taki pisavi, toda poslužujejo se je navadno le za pisma in kake manjše slovstvene razprave. Veliki pesniki pa niso nikdar tudi veliki pisatelji, ker oboje v eni osebi je prenaporno, torej preveč! Pisatelji so dosedaj napisali in nakopičili ogromno število knjig. V njih so popisali vse, kar more človek obseči in doseči s svojimi peterimi telesnimi čutili, s svojim umom in z domišljijo. Na zemlji ni vidne in dosežne stvarce, ki bi že ne bila popisana in vpodobljena v knjigah. (Dalje.) mMMmaamwammmm pesem pa z zvonom se je glasila, Tiho, samotno ko prej je bilo, Polnoči je ura bila, pevci so peli sredi vasi, Sredi vasi. Petje z zvonom je umolknilo, petje pojoče sredi vasi. pesem pojoča sredi vasi. prej opolnoči sredi vasi. Planinec. FR. LOČNIŠKAR: Brod. anes ga ni več. Umaknil se je mostu in z njim so izginile vse zanimivosti, ki nam jih je pripravljalo to prevozno sredstvo. Kadarkoli grem še danes čez naš savski most, pohitim v mislih nazaj v ono dobo, ko smo se prevažali po savski gladini z »ladjo«. Tako smo namreč rekali navadnemu plavu ali brodu, ki je prevažal čez vodo ljudi in živali z vozovi vred. Bil pa je tak-le: Spodaj dva velika čolna, počez pritrjena bruna in na teh pribite deske. Ob robovih seveda močna ograja, da je tudi norčavi junček ni mogel razdreti. Nad prevoznim mestom, tudi brod imenovanim, je bila napeljana čez Savo močna žica, pritrjena na obeh straneh na trdna stebra. Po tej žici je drčala močna vrv, na katero je bila privezana naša »ladja«, da je ob močnejšem vodnem toku vsaj nekoliko pomagala brodarjem. Še danes čujem glas: »Vrv je napeta!« To je bil opomin brodarju, da je močneje odrinil z drogom ladjo navzgor proti reki. Po tem plavu smo se vozili v šolo, v cerkev, v prodajalnico. Kraj Save na naši strani je stala hiša, gostilnica. Tam smo ob praznikih počakali, da so se sešli vsi ljudje. Biti pa smo morali točni, zakaj prevoznik ni čakal nikoli čez čas. Kdor je zamudil — hajd nazaj! Ob takih prilikah se ni prevažalo dvakrat. Če je pa prišel samcat popotnik bodisi s te ali z nasprotne strani, se je pa prepeljal vsak čas.' Poleti smo čakali zunaj pred hišo, ob mrazu pa smo se prerivali v hiši okrog peči in si pomagali vsak po svoji moči do gorkote. Tako otroci. Starejši pa so posedli za mize in modrovali. Kadar je voda močno narasla, ni bilo mogoče z brodom čez Savo. Zgodile so se že nesreče, in stari ljudje so pripovedovali o tem mlaj® šim v svarilo. Podoben dogodek je zapisan tudi v mojem spominu. Moral sem biti še jako majhen, ker se mi zde vse okolnosti, kakor bi bile zavite v meglo. Le dogodek sam stoji živ pred menoj, kakor bi se bil izvršil včeraj. Dobro še vem, da sem se držal očeta za roko. Pod nogami se mi je začelo nekaj močno zibati. Ljudje so zakričali v en glas. Tedaj me je dvignil oče v naročje. Videl sem ljudem čez glave in opazil pred seboj čudno, gibajočo se planjavo. To je bilo valov je. V glavi sem začutil neko bolečino: oko ni našlo več mirne točke, kjer bi se odpočilo. Zvrtelo se mi je. Prav tak občutek me je navdal, kakor časih pozneje, ko smo plesali po travi. Slišal sem okrog sebe vpitje ljudi in ropotanje. Takrat sem zajokal. Jokale so tudi odrasle ženske. Spominjam se dobro, da me je oče stisnil k sebi, rekoč: »Francek, ne jokaj, nič se ne boj!« To me je hipno potolažilo. Pogledal sem zopet okrog sebe in videl jasneje. Ta prizor mi je ostal popolnoma v spominu. Moški so z dolgimi koli drezali v vodo. Ženske so jokale. Vsi pa smo z ladjo leteli, leteli... »Kam se peljemo, tata?« sem vprašal v strahu. Vse se mi je zdelo neznansko čudno. »Nič se ne boj, Francek, v nebesa pojdeš!« je rekel oče s čudnim glasom in me še bolj stisnil k sebi. V moji glavi pa se je nekaj čudno posvetilo. Mati mi je pravila o nebesih, ki so nad nami. Mi pa se peljemo po vodi navzdol, in ljudje jokajo. V nebesih pa so vsi veseli. Vse to mi je šinilo v spomin tisti hip in zdelo se mi je neznansko čudno. Začel sem klicati mater. Ničesar nisem več videl, samo vpitje sem še čul. Zavedel sem se, ko se je »ladja« hipoma ustavila. Okrog nas je bilo grmovje. Raslo je kar iz vode. Ljudje so se vsekrižem držali za te palice in vpitje je potihnilo. Skakali so drug za drugim v vodo in jo bredli do pasu. Tudi oče je stopil z menoj z ladje in me nesel skozi gosto grmovje, brodeč vodo čez kolena. Ko sva prišla do suhe zemlje, sem plezal brez njegove pomoči po bregu navzgor. Tekel sem povedat naprej materi, da smo se peljali v nebesa, in da so ljudje zato jokali ter rajši poskakali v vodo. Mati me je v strahu poslušala. Meni pa je bilo vse tako nejasno, kakor bi bil prišel na drugi svet. V tem je prišel oče. Zdaj je pripovedoval čisto drugače. Rekel je, da bi bili kmalu vsi potonili, ker se je ladja utrgala. To mi je bilo novo. »In potem bi prišli v nebesa?« sem se oglasil jaz. »Seveda, kdor je priden,« je rekla mati. »Kaj ne, tiste ženske pa ne, ker so tako kričale; tiste niso pridne in bi ne šle v nebesa?« sem vprašal. »O, tiste pa ne,« je rekla mati. S tem sem bil potolažen. Pozneje sem večkrat čul, da smo bili tisto nedeljo v hudi nevar* nosti in da se moramo le slučaju zahvaliti, ker smo srečno ušli smrti. Ladja se je namreč utrgala kmalu pri kraju, in tok Save jo je zanesel na prvem ovinku h kraju, v grmovje, kjer se je ustavila. Sicer bi bili šli po vodi navzdol bogve kam, skoro gotovo v hladno naročje smrti... Danes ni več broda. Velik most se boči tam čez Savo. In kadar grem čezenj, mi prihaja v spomin dogodek iz rane mladosti. osov dvoboj. Svoj kljun segavi kos pogleda: »l jaz sem pesnik in junak, dolg nos imam zato seveda kot Cyrano de Bergerac!1 Moj kljun je viteška odlika, njegov dovtip kot mečev mah, kot mečeva ostrina sika, vsem tekmecem zapik in strah. Priroda nam taji vsebino, z lupino šareno slepi, prikrij duha, srca praznino v slepeči blesk besed i ti! Umetnost moja se razvija, oblači se v poslednji kroj. A kaj občutek, domišljijal Modernost — prvi je pogoj. V moj spev je časov vseh ubrana lepota kakor v zadnji cvet, saj iz Shakespearejas in Rostanda posrebal sem najslajši med. 1 Cyrano de Bergerac (čitaj: Siranó de Beržerak) je bil francoski vitez, pesnik in pretepač (1619—1655). Njegov dolgi nos je izzival tedanjo družbo. Vsi so se norčevali iz njega, tako da je prestal zaradi svojega dolgega nosu več nego tisoč dvobojev. Nazadnje ga je nekdo zavratno ubil s polenom. E. Rostand (Rostän), slavni moderni francoski pesnik (1868—1918), je opel njegovo usodo v junaški komediji istega imena. 2 \V. Shakespeare (čitaj: Šekspir) je največji angleški pesnik (1564—1616). Kar pevcev diči naše dole, kar našo jih slavi goró, vsi so prišli iz moje šole in vsi moderno zdaj pojo. Samo škrjanec domišljavi po starem pesemce drobi, po starem kroži po višavi, moderne šole mar mu ni. S preproščino starinsko skruni umetnosti nebeško slast, v izbrenkani njegovi struni uporna roga se pošast. Na stare dni — kaj vidim reva? Komar je jačji nego slon. Glasneje klenka in odmeva iz stolpa zvonček nego zvon. Nazaj lepoto kliče staro častilec starodavnih muz, napredek sramoti s prevaro, s prevaro novi naš okus. Zato na dvoboj ga pokliči, o kos, naj meč mu skrajša vrat! Sicer zasluži spak, da piči le kamen v robcu ga odzadl« »Na boj! Že čakam, kos junaški,« škrjanec vikne iz neba, »ne kamen po navadi vaški, naj meč me viteški konča! Poglej neskončne te višine, bojišča lepšega ni več, in ves naj svet zadivljen zine, kako zmaguje kosov meči Zapik, utihne naj za vedno škrjahca starokrojni gol k! Zapik, škrjancu naj nevredno ime na vek ubije molk! Med zvezdami se tu košatil, prestavni zmagovalec, boš, s svetovi večnimi se bratti, do konca dni nesmrtni mož! Le više! Ne pozna nebo zvijače. Zakaj po grmju le skakljaš? Le malo više od krastače, junaških dvoje kril imaš! Letalec prvi si na svetu, g lavò imaš prebrisano: v visokem zaigraj poletu komedijo nepisano! Ostavi, kos, nižin livado, kaj plah motriš nebeško stran? Zvrti se na visokem rado? Saj res, ah, čakam te zaman. Le dalje ti strahuj nižavo, le dalje ti za slavo poj. Ljudem jaz pojem le v zabavo, njih radost je zaslužek moj. Ti v zarjo slave se oblači, moderne spretnosti prvak, te z dolgim nosom ti prvači, naš Cyrano de BergeracI Kdo muham bežne mode sledi? Že jutri danes ne velja. Po starem, večno novem redi obrača se kolo sveta. Po starem, kot srce veleva, le pojem jaz in bodem pel, do zadnje ga poslušal dneva po starem človek bo vesel.« Sava Radič-Mirt. Hudi časi. Za živali v gozdu zdaj so časi hudi, ker priroda speča hrane jim ne nudi. Vrana na drevesu se glasi hripavo; zajec pod grmovjem grize suho travo. (Lesorez) Lovec ga z morilno puško zasleduje in še po živalih drugih pogleduje. Jazbec, jež in polhi spe pa v luknjah svojih, ne vedoč ničesar o življenskih bojih. Fr. Roječ. ft* PRILOGA SILV. KOŠUTNIK: Najbolje doma. red prijazno hišico ob koncu vasi je poleg velikih duri visela nova in prostorna ptičnica. V njej je veselo in zadovoljno od klina do klina skakljal dobro rejeni žolti kanarček. Bil je lahko zadovoljen in dobre volje, ker je imel piče dovolj. Njegova mlada gospodinja ga je preskrbovala z vsem, o čemer je vedela, da mu najbolje prija. Še celo pri« ljubljenega sladkorčka mu je zatikala v ptičnico in v kotu je imel lepo stekleno koritce z vsak dan svežo vodo, kjer je lahko pil in se še rajši kopal. Pa prileti na ptičnico mlad, komaj goden, a že dovolj drzen ptiček ciganček, rjavopegasti vrabec. Ko si nekoliko ogleda rumenega tovariša, začne: »Ubožec, kako moreš prebiti dan na dan v tej tesni kolibici? Jaz bi od dolgega časa umrl že prvi teden!« »Česa mi pa manjka?« se zagovarja kanarček. »Jesti imam dovolj, piti tudi — širnemu svetu pa nisem vajen.« »Vse eno,« trdi vrabec, »poglej lepi moj svet! Skakljam in letam lahko od drevesa do drevesa, s strehe na streho in zopet na tla; lahko sem danes tukaj, jutri zopet tam, povrhu pa imam še raznolike hrane, kakršne in kolikor je hočem. Ali si že kdaj okusil mehko in sočnato gosenico?« »Verjamem ti,« ga zavrne kanarček, »da se lahko veseliš zlate svobode, ki je nekoliko poznam tudi jaz. Gospodinja me namreč večkrat izpusti v sobi, in takrat tudi jaz lahko poletavam z ene hišne oprave na drugo. Kaj in kakšna je gosenica, pa še res ne vem.« »Ne zameri, dragi bratec,« ugovarja vrabec in stresa glavico, »ampak po svojem govorjenju si pravi tepček! Sobo primerjati s svo« bodno prirodo — oprosti, to je že več kot budalost. Ker si v svojem spoznavanju sveta že več kakor omejen, smiliš se mi tembolj. Toda pokaži mi, kje te pusti tvoja gospodinja iz te ozke kolibice?« Kanarček poskoči k vratcem, rekoč: »Tukaj-le!« ter buti s klun« čkom ob nje. A glej čudo! Vratca so bila danes naključno samo pri« prta in se odpro. In če je bil kanarček presenečen, je bil vrabček še bolj. »Tovariš — sreča ti je mila!« začivka vrabčič na ves glas, ki ga je bil zmožen ter norčavo poletuje okrog ptičnice. »Ven — ven na dan — neumni ujetnik! Svet ti je odprt na stežaj. Čemu premišljaš? Če ti manjka izkušnje, se pridruži meni, in zagotavljam te, da ti ne bo žal. Mlad sem sicer še, a že dovolj prebrisan, da te uvedem v nove, tebi dozdaj neznane razmere.« Kanarček sluša svojega tovariša in v prihodnjem trenutku sta že sedela na robu hišnega žleba. — Oproščenemu ptičku je jelo svobodno življenje takoj ugajati. Saj pa je bil njegov spremljevalec res neumoren in skrben prijatelj. Kaj kmalu mu je na bližnjem drevesu iztaknil rejeno gosenico, ki je kanarčku šla imenitno v slast. Razne golazni sta imela toliko na izbiro, da se je je kanarček kmalu preobjedel. Na svojo skrbno gospo« dinjo se niti spomnil ni več. Kmalu pa mu je živahno poletavanje in škakljanje jelo presedati, ker mu ni bil vajen. Utrujenega se je čutil do skrajnosti in primanj« kovalo mu je tudi sape. Poletel je "na visoko vejo, da se nekoliko od« počije. Njegov tovariš ni bil z njim prav nič zadovoljen in se je oddaljil, rekoč, da se zopet vrne čez nekaj časa. Skočil je na tla, a že v prihodnjem trenutku se je kanarčku nudil strahovit prizor, tako strahovit, da se mu je perje naježilo po vsem telesu in se je moral krčevito oprijeti veje, ker bi bil sicer omahnil na tla. Po oddihu je urno smuknil med gosto vejevje. In kaj je videl? — Na nesrečnega vrabca se je bil namreč pognal velik, rjavopegast in z ostrim kljunom ter ostrimi kremplji obdarjen ptič, ki je nesrečneža zgrabil in mu s svojim nevarnim orožjem prebil glavo. Mrtvega je odnesel v daljavo, in prestrašeni opazovalec je takoj uganil, da ga bo kje na varnem raztrgal in požrl ali pa ga razkosal in dal svojim mladičem. Prostrani svet kanarčku mahoma ni nič več ugajal in nehote se je spomnil svoje dobre gospodinje in svoje varne hišice. Čez nekaj časa si je šele upal varno polukati izmed vejevja, da bi dognal, kje je bil prej doma in kod bi se vrnil v domače zavetje. Toda ogledaval se je zaman. V svoji brezskrbnosti se je bil popolnoma zanesel na drznega prijatelja in z brezbrižnim poletavanjem je bil zašel v neznano tujino. A da so se ga poleg velikega strahu lotile tudi velike skrbi, to še ni bilo vse. Za kazen, da je kot nevajenec tako lahkomiselno sfrfotal v svet, je moral doživeti še dva najstrašnejša dogodka. Bilo je že skoraj proti večeru. Med tem, ko bi se bil doma mirno lahko pripravil za spanje, ga je danes jelo skrbeti, kje in kako bo prenočil. Začel je izbirati veje in pri tem opravku je naključno na« letel na gnezdo s tremi mladiči. Starca se še nista bila vrnila. Pri pogledu na male tovariše si je vendar nekoliko oddahnil, ker se ni več čutil tako osamelega. Poletel je v gosto listje v bližini gnezda in sklenil, da si ta prostor izbere za nocojšnje prenočišče. Toda kruto se je varal. Ko je od utrujenosti nekoliko zatisnil oči, ga nenadno predrami obupen krik iz gnezda. Kanarček se ozre in kaj zapazi? Poleg gnezda je čepela siva žival, stara mačka, ki je bila izšle« dila mladiče ter jih drugega za drugim požrla. Kanarčka ni zapazila, ker se je po svoji barvi prav malo ločil od bledozelenkastega listja. Domov prišedša starca sta našla gnezdo prazno in sta žalostna pole« tavala okrog njega ter zaman klicala svoje malčke. Naposled sta kriče odletela, kakor bi jih šla iskat kam drugam. Naš žolti znanček je bil od tega prizora tako preplašen, da se ga je jel lotevati obup. Kdo ve, kakšne smrtne nevarnosti še preže nanj! Rad bi se bil hudoval nad drznim zvodnikom, ki ga je bil zvabil z doma, a naposled ga je vse eno moral zaradi njegovega žalostnega konca še celo pomilovati. Da ne bo na prosti veji prenočevanje zanj varno, mu je bilo jasno. Toda kam? Plaho je poletel na bližnje drevo in tukaj mu je bila sreča mila. Že na prvi pogled je v deblu stare jablane zapazil ozko razpoklino, ozko sicer, a vendar toliko široko, da se je lahko splazil skozi njo in prišel v duplinico. Čeprav pa se je že mračilo in je kmalu nastala noč, vendar dolgo ni mogel zaspati. Doživljaji da« našnjega dne so ga bili toliko razburili, da ga spanec ni hotel objeti. Komaj pa je nekoliko zadremal, že ga neljubo prebudi prhutanje pred špranjo, kjer se prikaže debela, ostrokljunasta glava z velikimi in žarečimi očmi. Da je to skrajno krvoločna ujedna sova, kanarček seveda ni vedel; a da je nočna prikazen opasna njegovemu življenju, mu je bilo takoj jasno. Trepetaje se je stisnil v zadnji kotiček, in duplinica mu je bila prava rešiteljica. Sova se je močno trudila doseči ptička, a ker je imela predebelo glavo, je bil ves njen trud zaman. Naposled je morala odleteti in si poiskati druge žive hrane. Umljivo je, da kanarček vso noč ni zatisnil očesa. Šele drugi dan, ko je bilo solnce že visoko na nebu in so drugi ptički že veselo pole« tavali po drevju ter drobili vsak svojo pesemco, se je upal sirotek na piano. Pohitel je naglo na bližnjo streho, ker se je v bližini hiš čutil najbolj varnega. In to je bila sreča zanj. Zapazili so ga namreč otroci, in ker se je bila po vasi že razširila novica, kdo je bil včeraj pobegnil, so šli novico brž naznanit kanarčkovi gospodinji. Kmalu je prihitela s ptičnico, jo odprto postavila na zvišen prostor, in ko je kanarček zapazil svojo varno kolibico s svežim zajtrkom, ni mnogo premišljal, kaj mu je storiti. Gospodinja je pazno zaprla vratca in vesela pohitela s potepenčkom domov. Kanarčku ni nikdar več prišlo na um, da bi odšel po sicer toliko vabljivem, a zanj toliko nevarnem svetu. Sveti Miklavž. Sveti Miklavž, ta sveti mož z važnim korakom.skoz vas se sprehaja. S palico v roki, na hrbtu koš, vaškim otrokom darove razdaja. Temu konjička in sladkih rozin, onemu jabolk, medene potice; tretjim spet knjižice lepe v spomin, fovčke, piščalke in šmarne petice. Sveti Miklavž, ti sveti mož, kaj pa prinesel za dar si nama? Leskovko tenko? — O, skrij jo v koš, saj bova pridna, kot hoče mama! Sveti Miklavž je šibo skril, mama se tiho je v pest zasmejala. Komaj pa vsak je darove dobil, že za prvenstvo sta spet se zlasala... Janko Samec. FERDO JUVANEC: Oba junaka. Besede Josipa Stritarja. Glasbeni prizorček. (Soba. — Oče popravlja naramni koš ali kaj podobnega, ko plane sinček ves preplašen skozi vrata.) Zmerno. Oče: $ se =5= mj „Ka - ko si $ m *— —M—t- 3S mf U m m t/—r Sin (preplašen): f . - it Oče: P =-H—J;____h__b— -d-é-é strah!" „Kje pa si bil, o-trok, go - vo-ri!" a tempo T* T- i —» y<« KŠ M 4*= r i 0— It —1 -J H—J-I Ep—l —• j ■ 1 —1-> ♦ * vf $ Sin (sopihajoče): i „Tam, ve - ste, v Hu-dem bre-gu go - ri. Rde - če ja - go - de sem i ^^^^ m -h fo » 5 =5 ~w\>r -p- 7" vedno S bral, dr kar se pri - ka - že ži - val r^ __ hitrejše ; a •g Jf riten. Oče: Sin: —n U - še - sa dol - ga?" „Da, ta- je se - de - la ? ' r ^ S-^-«t-|f=| 1 r-rf- ft*--, H ■ - r ^ t— * i «-•--- —«- Oče: Sin: _m_;_ *r-V N-S- 3Eat ko!" „O-či de - be-le?" „Pa ka - ko! Jaz gledam; kar po-ki-ma Oče: Sin: m ♦ » šča-vo!" „O -ba ju -. d « « & a N- «C - naka, hajd na - zaj!" „Jaz pra-vim, medved bil je, i g s Oče: se mu tu - di za - jec pra - vi." 3== .—«——i——» • ♦ _ K ft'Ai noci V tihi noči, v sveti noči angelci veseli tja na zvezde, zlate zvezde tiho so zleteli... »Lučke božje, svetle lučke, pojdite zdaj z nami, radi bi na črno zemljo, a ne znamo sami...« Pa so zvezdice za lučke angelci si vzeli, da so skozi noč in temo k nam na svet zleteli... Na drevescu tam zdaj zlate zvezdice gorijo, angelci pa zlato srečo v srčeca delijo. Anica. Nadučiteljevo slavje. Slavnostna deklamacija ob proslavi 25 letnega službovanja gosp. Vinka Brceta v Šent Janžu na Dolenjskem dne 12. julija 1924. Osebe: Deček in dve deklici. Deček v sredi in drži v desnici šopek vrtnic v vseh barvah. Na njegovi desni strani prva deklica s šopkom klasja in trtne mladike z grozdićem v desnici, na levi druga deklica s šopkom gozdnih cvetic v levici. DEČEK: Za našo občino šentjanško pomemben je današnji dan: let dvajsetpet že danes mine, odkar k nam v službo bil poslan gospod Brcé, naš nadučitelj, kot naše šole je voditelj. Kot tak pa ves čas neumorno za šolo delal je in dom, in ko še pod avstrijskim jarmom krivili so se drugi k tlom, zvest narodu in domovini on ni se klanjal pred tujčini. Vedoč, da le napredek splošen pomaga ljudstvu v boljše dni, povsod preganjal je nevednost, ki trla naše je ljudi, in šolarčki njegovi mali zavedni so mozjé postali. Mi šolarji sedanji tudi dorastemo nekoč v mozé in vsi hvaležni vedno bomo njegovi šoli, ki glavé nam bistri za življenje z ukom v korist nam in še poznim vnukom. Zato, naš nadučitelj dragi, v imenu vseh učencev zdaj vas zahvaljujem in vam kličem: Bog živi vas, vam zdravja daj, Bog vas ohrani let še mnogo, otroke vaše in soprogo! PRVA DEKLICA: Govoril si, deček, kot mož! DRUGA DEKLICA: Prinesel si slavljencu rož ... PRVA DEKLICA: ki znači jo sladko veselje... DRUGA DEKLICA: in srečno izpolnjene želje. DEČEK: In kakor rož rdečih ta šopek žari, tako nam ljubezen zanj živo gori! PRVA DEKLICA. V imenu učencev govoril si ti, v imenu učenk pa se naj še medvé zahvaliva mu za nauke lepé ter srčno in dušno oliko! DRUGA DEKLICA: Zares smo dolzné mu zahvalo veliko. DEČEK: Gotovo, saj njemu vsekdar telesni in dušni naš blagor je mar. PRVA DEKLICA: Zato pa ves čas, odkar je pri nas, se trudi skrbno z glavó in rokó in kaže, uči, kako naš vaščan naj dela, živi, da boljša si stan in srečnejših dni dočakamo kdaj! DEČEK: Zato slavljenca ves okraj visoko ceni in spošfuje in danes v lepi slogi se odkritosrčno z njim raduje! PRVA DEKLICA: In hrib mu in plan pošilja ta dan pozdrav razigran. DRUGA DEKLICA: Ta šopek preprost poklanja mu gozd. PRVA DEKLICA: A žitno polje te klase zlaté in vinograd grozd, ki up naj budi na lepe še dni! VSI TRIJE: Posebno pa se mi hvaležno zdaj slavljencu vsi poklonimo in mu to klasje, cvetje nežno v spomin prijazen izročimo! Sprejmite ta preskromni dar, mi vas ne zabimo nikdar! Spominjajte še vi se nas, pozdravljeni, Bog živi vas! Fr. Roječ. v^^-w* v. fs? V službo domovine ! Tako bom v službi domovine: Glavo veter naj obveje, naj jo solnce zlato greje, da bo jasen duh in čil. Otrok zdrav pač vsem je mil! K telovadbi in na gore, rožnat sen do zlate zore, a od zore pridno delo! S tem me zdravje bo objelo, duh krepak bo in telo. Tak — pa v službo domovine, da ji žarka sreča sine! — Andrej Rapè. Naša ura tika-taka Naša ura tika-taka gre pravilnega koraka, tika, tika brez prestanka, taka, taka neugnanka. Plazi se po stropu, steni, vsepovsod so prsti njeni, trka rahlo na ušesa, misel drami, srce stresa ... Srčne nam utripe šteje, niza jih v pravilne rede, da iz njih kot mehke preje celo dolgo večnost sprede ... Ura bije — v dušo vpije: Čas minoli, čas minoli več ne vrne se nikoli! O, ta sraka, ki nam krade zrna zlata, dneve mlade! Gliša Koritnik. puuk: UN ZABAVA Novoletna zastavica. Priobčil Fr. Roječ. fsab^pžaa^-...... 'my1frt''■'•^aa^^aba^i Rešitev in imena rešilcev priobčimo v prihodnji številki. Polarni zračni promet. držav velikopotezen načrt polarnega zrač» nega prometa. Zeppelinom se ni treba ozi« Kapetan H. Broonce, znani ameriški raz« rati na nemirno morje, polarni led in moč» iskovalec severnega tečaja, je objavil v ča« virja, ki ovirajo parobrode, oziroma avto» sopisju pomorskega ministrstva Zedinjenih mobile. Edina zapreka, ki velja tudi zrako« plovu, so visoki hribi, toda tem se je lahko izogniti. Kapetan Broonce pravi, da mora izkoristiti Amerika svoja letala za vzposta» vitev rednega prometa z Evropo, oziroma z Daljnim Vzhodom. Letalo se lahko vedno drži smeri velikega kroga, t. j. najkrajše razdalje poljubnih dveh točk. — Zaradi tega lahko napravi Zeppelin 7223 km dolgo pot od Hamburga do Nomea na Aljaski v 60 urah. Druga prednost polarnega prometa je v tem, da lahko plovejo baloni v raz« meroma neznatni višini nad morjem. To prištedi veliko množino dragega plina he* lija, katerega poraba nasprotno raste v večjih višavah. Polarni promet bi izredno skrčil tudi izgubo časa. Zdaj potrebuje pot» nik pri najboljših železniških, oziroma pa» robrodnih zvezah 30 dni od Amsterdama do Yokohame in 12 dni do S. Frančiška. Polarni zrakoplov pa bo rabil 7 dni do S. Frančiška in tudi 7 in pol dni, t. j. samo en teden, namesto dosedaj običajnega pol» nega meseca do Yokohame. — Kapetan Broonce predlaga dalje, naj se uredi ves promet s pomočjo 6 zrakoplovov po 150 tisoč kubičnih metrov obsega. Vsak bo lahko vzel na krov 100 potnikov in 10 tisoč kg pošte. Zrakoplovi naj potujejo vsakih pet dni v to in ono smer tekom vsega leta. Voznina do Yokohame bo samo za 50 odstotkov dražja nego prvi razred oceanskega parobroda, zato dospe potnik na cilj petkrat prej. Razentega bo treba prirediti velike delavnice za zrakoplove v Krasnojarsku in na otoku Dicksonu. S po» močjo brezžičnih Mooringovih jamborov bo lahko obvladala prva postaja vso Azijo in evropsko Rusijo, druga pa vso polarno de» želo. Potem bo mogoče rešiti vsako pone» srečeno ladjo. Parobrodi, ki križarijo med Ameriko in Evropo, bodo lahko imeli po» polnoma zanesljive podatke o megli in plavajočem ledu, ki je svoj čas zakrivil konec velikana »Titanica«. — Zdaj nedo* stopne arktične, oziroma antarktične dežele bo mogoče preiskati. Zrakoplov bo lahko nosil delavce in živila v svrho izkoriščanja prirodnih bogastev kamorkoli. Šele takrat si bo človek lahko rekel, da resnično pozna in obvlada svojo zemljo. Vreme. Letošnja jesen je bila neprimerno ugod» nejša od lanske. To se da v precejšnji meri ugotoviti s pomočjo števil. Toplota je bila sicer v prvi polovici jeseni ugodnejša, zakaj lani je znašala srednja temperatura sep» tembra 14.0° C, letos izkazuje september 16.8"C. Oktober pa je imel lani srednjo toploto 12.9»C, a letos le 10.4»C. Tudi november je bil letošnji hladnejši, zakaj najnižja temperatura tega meseca je zna» šala lani le 1.6° C pod ničlo, letos pa 8.4" pod ničlo, in sicer dne 21. Še bolj pa se vidi razlika glede moče; preobilica moče, ki je značilna za našo jesen, letos ni na» stopila. September je imel lani 154.7 mm padavin, letos pa le 115.3 mm — 1. 1922. jih je imel 335 mm\ — oktober lani 62.1 mm — kar je že izredno nizka množina za Ljubljano — letos pa tudi le 90.4 mm — 1. 1922. 216 mm. Lanski november je dosegel višino s 404.5 mm dežja in snega, letošnji november je dosegel višino v obratni smeri, ker je dobil vsega skupaj samo 0.9 mm dežja in je imel 6. dne edini deževni dan. Bilo je sicer po par kapelj. Tako suh me» sec je za Ljubljano sploh izredna redkost, za november pa še prav posebno. Prvi sneg je padel v Ljubljani lansko leto dne 18. novembra, letos ga še nismo dobili v ravnini, pobelil pa je neznatno hribe v okolici, v južnovzhodni Sloveniji pa tudi ravan v dneh okrog 17. novembra. Čarovnik brez čarovnije. (Vincenzo Monti.) V nekem italijanskem mestu je bila v navadi bikoborba, ki se je vršila vsako leto. Na take bikoborbe je prihajalo mno» go ljudi od blizu in daleč. Nekoč so poslali v boj bika, ki je bil posebno divji. Po navadi je smel vstopiti v ograjeni prostor vsak, ki se je hotel bo» riti z njim. Toda tedaj si tega ni upal nihče. Pač pa se je upalo naskočiti bika več psov, ki jih je pa bik vse vrgel v zrak in potem razmesaril. Končno pa stopi na bojišče preprost kmet ter se postavi pred bika. Vsi so se čudili in pričakovali, kaj bo. Kmet se pri» bliža živali in boža bika, ki je bil hipoma krotek kakor jagnje. Lizal je celo roko, ki ga je gladila. Vsi so strmeli nad takim ču» dom. Potem pa so pričeli tako močno pio» skati z rokami, da se je čulo do neba. Tedaj pa se naglo vzdigne neki mož in zakriči: »Ta človek je čarovnik!« — »Ča» rovnik!« — ponavljajo drugi za njim. »Na grmado z njim!« kriče od vseh strani. Predsednik bikoborbe, ki je bil tudi mne» nja, da mora tak čudež biti v zvezi le s peklenščkom, je dal kmeta zapreti. Ko je ubogi kmet vprašal, zakaj ga kaz» nujejo, so mu rekli: »Zato, ker si čarov» nik! Obesimo te in sežgemo!« »Kakšen čarovnik sem? Kaj se vam sanja? Ali ne veste, da je spoznal bik, ki sem ga božal, v meni le svojega gospo» darja?« Prevela M. B. KOTIČEK KOSPODA DOROPOUSKE^A Spoštovani gospod Doropoljski! Spisal sem nekaj pesemc in pravljic. Ker mi pa jako ugaja »Zvonček«, Vam bom večkrat poslal kak svoj spis in me bo prav veselilo, ako ga boste priobčili v svo« jem kotičku. Najprej Vam pošiljam svojo prvo pesem. V zimskih večerih. Dedek na zapečku nam pravljice pravi o pogumnih škratih, o čarobnih vilah; o pogumnih škratih, ki v dolinah svojih z rudami se bavijo in za nas jih hranijo. In če od otrok kateri v gozdu najde palčke, ta gotovo v polni meri z zlatom obložen je. Pravi nam o vilah, ki v potokih svojih dan na dan se kopljejo, lase češejo si zlate. In če kdo slučajno v zmoti tja zaide, zlate vile ga gotovo oškrope z vodico. Dolgo, dolgo dedek pravi nam, razlaga, dokler ne zadremlje, sladko ne zaspava. Drago Škrilavčev. Odgovor: Ljubi Drago! Ej, ljubi dedek, kako preprosta, pa ven« dar zanimiva je Tvoja beseda! O vilah in škratih govoriš, dokler ne poide Tvojim pravljicam tanka nit. Sladko spančkaj! Lahko noč! (Pazili bomo, da se nam ne prekucneš z zapečka!) • Dragi g. Doropoljski! Prosim Vas, da me sprejmete v krog kotičkarjev. Hodim v I. realno gimnazijo. Najrajši čitam planinsko pripovedko o Kekcu. Ugaja mi pa tudi lanska pripoved« ka »Ratko Lipovec«. Na »Zvonček« sem naročen že drugo leto. »Zvonček« sem dal vezati. Računal mi je knjigovezec samo 10 Din. Prosim, priobčite to pismo v svo« jem kotičku! Z odličnim spoštovanjem Ernest P e t r i č , učenec I. c razreda realne gimnazije. Odgovor: Ljubi Ernest! Menda ga ni med nami, ki bi ne bil za« divljen ob čitanju Kekčevih doživljajev. Kekec se mi zdi zgled pogumnega, zavest« nega, preudarnega in srčnega našega člo« veka, ki mu ni nobena težava prevelika da bi je ne premagala njegova volja in nje« gova neustrašena odločnost. Kako daleč so od Kekca naši jokavci! * Velespoštovani gosp. Doropoljski! Prosim, sprejmite tudi mene med svoje kotičkarje! Učenka sem V. razreda sedem« razredne osnovne šole v Hrastniku. Naro« čena sem prvo leto na »Zvonček«. Rada č'tam o Kekcu, najbolj mi pa ugaja Vaš cenjeni kotiček. Prosim Vas, ako bi priobčili tudi to pisemce poleg drugih. Vljudno Vas pozdravlja Štefka Tuškova, učenka V. raz. v Hrastniku. Odgovor: Ljuba Štefka I Evo Ti — Tvoje pisemce je v kotičku, toda na uho Ti povem, da sem moral v njem popraviti dve slovniški napaki, ki bi jih učenka V. razreda ne smela napraviti. Mogoče je, da si bila malo raztresena, ker si mi pisala prvo pismo. Drugo bo gotovo brez napake. Pogum velja! Odgovor: Ljubi Štefan! Lepo hvalnico si zapel svojemu patronu, ki Te že — kakor praviš — 14 let ščiti pred hudobnim duhom! Le priporočaj se svojemu nebeškemu zaščitniku, a vendar moraš tudi po lastni volji živeti pošteno in krepostno, da boš imel sam vsaj malo za* služenja! Dragi g. Doropoljski! Jako so me razveselili spisi v »Zvončku«. Tudi jaz želim olepšati »Zvonček« s pe« semco v čast sv. Štefanu, prvemu mučen« cu za Jezusovo vero. Kdo bi mi zameril, če kaj napravim v čast svojemu patronu, ki me že 14 let ščiti pred hudobnim du« hom! Prosim, postavite moje pismeno da« rilce na primeren prostor v »Zvončku«. Pesem k sv. Štefanu. Ko je sv. Duh na svet prišel, je od apostolov strah odšel, spreobrnili so ljudi toliko, da je učenikov zmanjkalo. Apostoli so se pogovorili in dijakone izvolili. Jako goreč je Štefan bil, ker ga je sv. Duh razsvetil. Judom grehe je našteval, spokoriti se veleval, če pa ne, jim v bodoče bo gorje! Judje se niso hoteli spokoriti, ampak sklenili so Štefana umoriti. Iz mesta so ga pahnili, ubijalci so za njim lomastili, oblačila so Savlu položili, da bi lože Štefana umorili. Kamenje so v njega metali, da bi ga s tem pokončali, pa sv. Štefan se ni smrti bal, saj se mu je Jezus prikazal. Ko je smrt prestal, je dušo Bogu dal. Štefan je umrl gotovo pred smrtjo Jakobovo. Sv. Jakob je 63. leta umrl, ko mu je meč vrat predrl. Da je sv. Štefan umrl pred smrtjo Jakobovo, nam priča to: sv. Štefana kličemo prvega, ki je življenje dal zavoljo Jezusa. Presrčno Vas pozdravlja Štefan Ogrizek v čačavasi, Kostrivnica, pošta Podplat. Dragi g. Doropoljski! Jaz sem naročen na »Zvonček« prvo leto zato, ker smo v Jugoslaviji šele pol« drugo leto. Prej smo bili na Goriškem. Pa Italijani so nas zapodili. Sedaj smo na Skaručni. Jaz hodim v tretji razred. »Zvonček« čitam jako rad. Posebno '.mi ugaja tisti prefrigani Kekec. Če bi bili vsi fantje tako korajžni, kakoT je Kekec, bi šli na Goriško in bi zapodili vse Italijane v njihovo Italijo — polento jest! Kako bi bilo lepo! Prosim Vas, če bi dali moje pismo v svoj kotiček. Sedaj Vas pa srčno pozdravlja Vojko A r i g 1 e r, učenec 3. razr. osn. šole na Skaručni. Odgovor: Ljubi Vojko! Res je! Vsi fantje bi morali biti tako pogumni in neustrašni, kakor je Kekec, pa bi našim sovražnikom kmalu pokazali zobe in pesti. Ne smemo se samo cmeriti in zdihovati kakor mile Jere, naši nepri« jatelji pa se nam smejejo in žanjejo sa« dove našega truda in znoja. KOTIČKOV ZABAVNIK. Prebrisani Ivo. Mati: Ravnokar je še bil na mizi kos kolača. Kdo ga je vzel? Ivo: Dal sem ga lačnemu dečku. Mati: Prav tako! Kdo pa je bil ta lačni deček? Ivo (malo pomisli): Ta lačni deček sem bil — jaz! Ivo (očetu): Kaj bi dal, ko bi bil jaz tvoj oče! Oče: Pa zakaj? Ivo: Ko bi bil jaz tvoj oče, bi ti takoj kupil lep avtomobil. Oče: A da sem jaz tvoj sin, bi te ne« prestano vozil v tem lepem avtomobilu. V XXVI. leto. Za nami je prvo daljše razdobje — dvajsetpet let — in »Zvonček« nastopa danes pot še lepši in še boljši bodočnosti nasproti. Doslej smo učili in razveseljevali mladino, zakaj oboje — učenje in veselje — je delež mladosti, ki je najlepša doba vsakega človeškega življenja. Tudi poslej se hočemo ravnati po istem pravcu, ki je tako< jasno izražen v vseh dosedanjih letnikih in ki je našemu listu pridobil toliko čitateljev in prijateljev. Kadar učimo, nismo usiljivi, suhoparni in odurni, ker nečemo s poukom nikogar odbijati od sebe in nečemo nikomur knjige priskutiti in osovražiti. Lepa knjiga naj ne zbuja v otroku strahu in bojazni, temveč ga naj vabi k sebi kot njegova resnična, plemenita in odkrito* srčna prijateljica. Taka knjiga je bil in ostane naši mladini »Zvonček«. Veselje ne bodi nebrzdano, da se ne izpremeni v sir'ovost in ne> tečnost; veselje bodi iskreno, presečno, polno dobre volje, šale, dovtipa in smeha, da se dviga lepota in vedrost mladosti do one stopnje, ki je vsakemu mila in draga. Kadar sle nagnejo mlada leta v zrelejšo dobo, ostani vsakemu od vas spomin na mladost naj rad ost* nejše čuvstvo srca in duše! Mladost mine, a spomin nanjo nam ostane vedno svež in se nikoli ne postara. Takemu veselju je služil in bo služil naš »Zvonček«. Ustrezali bomo torej tudi v bodoče vsemu, kar je dobro, lepo in koristno, in o čemer smo prepričani, da je Za vzgojo in pouk na§e mladine potrebno. Z vsemi svojimi močmi hočemo prispevati k zaklad* niči vrlin in kreposti, ki naj iz nje črpa naša mladina moč teleslai in lepoto duše, da bo ta naša mladina svoji domovini in svojemu narodu bramba, ponos in čast. Naša Jugoslavija hoče in potrebuje delavnih, zavednih, krepostnih in za vsako žrtev vedno pripravljenih ponosnih državljanov, Zato bomo mladino vzgajali v domoljubnem in državnem duhu tudi v tem letu! Končno prosimo vse dosedanje naročnike, naj nam ostanejo zvesti v XXVI. letu in naj nam pridobe mnogo novih prijateljev in naroč' nikov. UREDNIŠTVO IN UPRAVNIŠTVO.