Vojeslav Mole: Božična romanca.
131
A tretji med njimi povzdignil je glas: Po cestah do jutranje zore iskal sem resnice zastrti obraz. Gorje mu, kdor ga je gledal kot jaz in laži več najti ne more!"
Molčali popotniki vsi so, dokler je bilo še vina v široki majoli, in šli so narazen v krvavi večer in vsi so priromali v carstvo Nikjer in videli so se o svetem Nikoli . . .
Vladimir Levstik.
Božična romanca.
zvonov brnenje se topi v daljino, snežena polja v žarkih se srebrijo, gozdovi pesem tajnostno šumijo. Blesteča senca gre skoz mesečino.
Od koče h koči ... K revnemu ležišču pristopa in na čela dlan poklada — In v snu kmetiču zeleni livada in žetev vsa je varna, v zavetišču;
trpljenje gine, radost v srcu biva, nad vso je vas prišla neznana sreča, v zahvalo pesem plove z lin kipeča . . . In kmetic sniva sen nebeški, sniva . . .
In tiho zre Usmiljenje ga Večno, nagubani obraz, roke žuljave, in zre v njih vse bridkosti, vse težave, srce dobrotno, redko, redko srečno . . .
In solza iz oči Dobrotnih kane. In dalje Senca gre skoz naše kraje — In les šumi in z lin se trepetaje gubi zvonjenje sveto čez poljane . . .
Vojeslav Mole.
9*