176 SLOfit Boys have poorer and girls better physical fitness than in 1990 Abstract This article presents a comparison of children’s and adoles- cents’ physical and motor development between 1990 and 2017. Owing to a comprehensive volume of information, we analysed individual age groups that were first combined in three-year periods, namely from 7 to 9, from 10 to 12, from 13 to 15 and from 16 to 18 years, and separately a group of 6-year olds since 2008. We employed the XT value to show physical fitness of children and adolescents, i.e. standardised average value of T values of all eight measurement tasks of motor abili- ties within the SLOfit system in the abovementioned period, separately by gender and age groups. We established that in all age groups primary and secondary school pupils had lower results of physical fitness in 2017 than in 1990, i.e. by 1.7 % on average. The opposite trend was estab- lished in girls, as they had 4.1 % higher level of physical ability in 2017 than in 1990, on average. The trends of changes in mo- tor efficiency differ considerably by age group. The develop- ment trends of boys aged 6 to 9 and 13 to 15 are more positive than development trends of age groups from 10 to 12 and from 16 to 18 years. The development trends of girls aged 10 to 12 and 13 to 15 are more positive than development trends of age groups from 7 to 9 and from 16 to 18 years. We strived to explain these changes with different educational policy measures over the past 30 years, such as increase or de- crease in the number of physical education classes, selective introduction of the expanded extra-curricular programme of sports activities, increase or decrease in the secondary-school training group norms, inclusion or exclusion of physical edu- cation teachers in different triads of primary school as well as development or stagnation of material conditions at different levels of schooling. Keywords: children, adolescents, physical fitness, changes, Sports Educational Chart, measures Izvleček V pričujočem prispevku predstavljamo primerjavo telesne- ga in gibalnega razvoja otrok in mladine med letoma 1990 in 2017. Zaradi velike obsežnosti informacij smo analizo pripra- vili tako, da smo posamezne starostne skupine združevali v triletja, in sicer od 7 do 9, 10 do 12, 13 do 15, 16 do 18 let sta- rosti, in posebej skupino 6-letnikov od leta 2008 naprej. Za prikaz telesne učinkovitosti otrok in mladostnikov smo upo- rabili XT vrednost, tj. standardizirano povprečno vrednost T vrednosti vseh osmih merskih nalog gibalnih sposobnosti SLOfit sistema v omenjenem obdobju, ločeno po spolu in starostnih skupinah. Ugotavljamo, da so v vseh starostnih skupinah učenci oziro- ma dijaki v gibalnih sposobnostih v letu 2017 v povprečju za 1,7 % na nižji ravni, kot so bili leta 1990. Pri dekletih ugota- vljamo nasprotni trend, saj so dekleta v letu 2017 v povpre- čju za 4,1 % na višji ravni gibalne učinkovitosti kot so bile leta 1990. Trendi sprememb gibalne učinkovitosti, so glede na starostne skupine zelo različni. Razvojni trendi fantov v starosti od 6. do 9. leta starosti in od 13. do 15. leta starosti so bolj pozitivni od razvojnih trendov starostnih skupin od 10. do 12. in od 16. do 18. leta starosti. Razvojni trendi deklet v starosti od 10. do 12. leta in od 13. do 15. leta so bolj pozitivni od razvojnih trendov starostnih skupin od 7. do 9. leta in od 16. do 18. leta starosti. Nastale spremembe poskušamo pojasnjevati z različnimi ukrepi izobraževalne politike v preteklih tridesetih letih, kot so povečanje ali zmanjšanje ur športne vzgoje, selek- tivno uvajanje razširjenega interesnega programa športnih dejavnosti, povečevanje ali zmanjšanje normativa dijakov v vadbenih skupinah, vključevanje ali izključevanje športnih pedagogov v različnih triletjih, razvoj ali stagnacija materi- alnih pogojev na različnih ravneh šolanja. Ključne besede: otroci, mladina, gibalna učinkovitost, spre- membe, športnovzgojni karton, ukrepi. Janko Strel, Bojan Leskošek, Gregor Starc, Gregor Jurak, Marjeta Kovač Fantje so v povprečju manj gibalno učinkoviti, kot so bili leta 1990, dekleta pa bolj SLOfit 177 Uvod „ Eden od namenov športnovzgojnega kartona oz. SLOfit-a je tudi poznavanje trendov sprememb telesnih značilnosti in gibalnih sposobnosti otrok in mladine na nacionalni ravni, ki omogoča ustrezno odzivanje stroke, saj predstavlja učinkovito strokovno pomoč pri oblikovanju nekaterih politik na nacionalni ravni (npr. politike ustrezne telesne dejavnosti, športa, prehranjevanja, spod- bujanja enakopravnega vključevanja v skupine ipd.) (Kovač, Jurak, Starc, Leskošek in Strel, 2011). Ugotavljamo, da vsakoletne primerjave s preteklim šolskim letom dajo sicer koristne informacije o tem, kakšni so kratkoročni trendi telesnega in gibalnega razvoja otrok in mladine, bolj objektivno sliko pa dajejo primerjave med daljšimi obdobji. Razumevanje družbenih sprememb, šolskega sistema, športne organiziranosti in sprejemanje ukrepov na področju športne vzgoje predstavljajo dobro osnovo za analizo prehojene poti in nam hkrati omogočajo bolj kakovostne spremembe pri nadaljnjem razvoju telesnega fi- tnesa otrok in mladine. V širšem smislu pa nam analizirani podatki ponujajo tudi pogled na celostni razvoja otrok in mladine v kon- tekstu družbenega razvoja. Razvoj otrok in mladine ni neposredno odvisen od družbenih razmer, ni pa mogoče trditi, da spremembe v družbi nimajo do- ločenega pozitivnega ali negativnega vpliva. Iz dosedanjih analiz (Starc, Strel in Kovač, 2010; Strel, Kovač, Jurak, Bednarik in Leskošek, 2001; Starc, Strel, Kovač, Leskošek in Jurak, 2015; Starc idr., 2016) je mogoče sklepati, da imajo izboljšanje materialnih pogojev za športno vzgojo, kakovost in število učiteljev športne vzgoje, spre- membe učnih načrtov, povečanje ali zmanjšanje obsega športne vzgoje, povečanje ali zmanjšanje števila otrok v vadbenih skupi- nah, povečanje ur interesnega programa ipd. določen vpliv na spremembe pri razvoju otrok. Seveda pa na telesni in gibalni razvoj vplivajo tudi razmere v družini, prehrana, obseg in kako- vost športne vzgoje v šolskem okolju in civilni športni sferi, odnos do telesnega napora, kakovost preživljanja prostega časa, obseg uporabe sodobne informacijske tehnologije in še številni drugi, običajno nenadzorovani dejavniki. Največji vpliv pa imajo inter- vencijski programi (Jurak, Cooper, Leskošek in Kovač, 2013; Jurak, Strel, Leskošek in Kovač, 2011; Starc in Strel, 2012; Strel, 2017), kot je na primer Zdrav življenjski slog (Strel, 2017), ki je v zadnjih sedmih letih letno vključeval okrog 30.000 učencev in učenk, ki so imeli tedensko dve dodatni uri športne vadbe. Skladno z navedenim je namen tega prispevka prikazati dolgoroč- ni trend povprečne telesne zmogljivosti otrok in mladostnikov po posameznih starostnih skupinah. Metode dela „ Za posploševanje sprememb v telesnem in gibalnem razvoju otrok in mladine smo uporabili podatke SLOfit sistema (Kovač, Ju- rak idr., 2011). Na podlagi standardiziranih povprečnih vrednosti rezultatov vseh osmih merskih nalog za oceno gibalnih sposob- nosti v obdobju 1990–2017 smo izračunali povprečno vrednost teh nalog (XT), ločeno po spolu in triletjih, ter opravili primerjave za preučevano obdobje. Pri izračunu XT-vrednosti smo upošte- vali vse izmerjene podatke od leta 1990 do 2017. Pri starosti smo uporabili t. i. »rezano« starost (npr. v starostno skupino 14 let smo vključili vse merjence v razponu 14,00 do 14,99 let starosti). 178 SLOfit Za leto 1990 kot začetnega leta primerjave smo se odločili zato, ker je bila v šolskem letu 1989/1990 prvič vključena v meritve celo- tna populacija šolskih otrok in mladine. Tako v obdelavo niso vklju- čeni rezultati merjencev od leta 1982 do 1986, ko je bilo v tedanji sistem poskusnega uvajanja in spremljanja modela vključenih 10 % slovenske populacije osnovnošolcev in srednješolcev (Strel in Šturm, 1982), ter rezultati merjencev od leta 1987 do 1989, ko smo postopamo uvajali meritve, začenši s prvim in petim razredom osnovne šole in prvim letnikom srednje šole (Strel, 1990; Strel idr., 20 01). Za ugotavljanje medgeneracijskih razlik smo se zaradi pregledno- sti odločili, da predstavimo rezultate po triletjih vse od leta 1990 za naslednje starostne skupine: 7 do 9 let starosti, – 10 do 12 let starosti, – 13 do 15 let starosti, – 16 do 18 let starosti, – in posebej skupino 6-letnikov od leta 2008 naprej, ko je celotna – populacija vstopila v 1. razred devetletne osnovne šole v staro- sti šest let. To odločitev smo sprejeli zaradi dveh razlogov. Prvič zato, ker trile- tja na nek način opredeljuje tudi posebne razvojne stopnje otrok in mladine: otroško, predpubertetno, zgodnjo pubertetno in po- zno pubertetno dobo. Seveda vsebuje naša razdelitev na triletja tudi določene odklone, predvsem zaradi hitrosti razvoja, ki je pri fantih in dekletih različen (Malina in Bouchard, 1991). Razde- litev na triletja je tudi organizacijski in vse- binski pristop v organizaciji osnovne šole in konceptu učnega načrta za predmet šport (Kovač, Markun Puhan idr., 2011), naša razde- litev pa je približek, ker se analize vedno na- našajo na zaključek šolskega leta in izhajajo iz starosti otrok in ne razreda, ki ga obisku- jejo. To dejansko pomeni, da smo npr. del dijakov prvih letnikov srednjih šol vključili v analizo tretjega triletja. V analizo niso vklju- čeni dijaki in dijakinje, ki so starejši od 18 let, ker se dijaki te starosti vključujejo v SLOfit meritve v manjšem deležu (Starc idr., 2016), zato je težje posploševati gibanja. Poseb- nost je analiza šestletnih učencev in učenk, kjer smo začetno točko postavili v leto 2008, ko so bili vsi učenci vključeni v prenovljeno devetletno šolo. Šest let stare otroke smo vključevali tudi že v letu 1990, toda takrat je bilo število vključenih majhno (Strel, 1990; Strel idr., 2001). Z leti se je bistveno poveče- valo, toda srednje vrednosti v dosežkih telesnega fitnesa so zelo visoke, ker so se v meritve vključevale najbolj ozaveščene šole in predvsem gibalno bolj učinkoviti učenci. Prav zaradi tega bi bile, če bi šestletnike vključili vse od leta 1990, primerjave nekorektne, saj menimo, da razlike med pristranskim vzorcem in populacijo ne vzdržijo resne strokovne kritike. Rezultati in razprava „ Skupni vzorec v vseh primerjanih obdobjih (Slika 1) vključuje 2.911.225 meritev fantov in 2.775.259 meritev deklet ali skupaj 5.686.484 meritev 1 posameznikov (več kot polovica otrok in mla- dine je bila vključena v meritve v celotnem obdobju šolanja), brez »zamudnikov« 2 v letu 2017 (upoštevani so vsi posamezniki, katerih rezultati meritev so v zbirki podatkov na dan 15. 9. 2017). Števi- lo izmerjenih se je od leta 1990 do 1994 povečevalo, še posebej pri učenkah in dijakinjah. Od leta 1995 do 2007 se je zmanjševalo predvsem zaradi zmanjšanja celotne populacije šolajočih otrok in mladine, zaradi spremembe zakonodaje, ki je leta 1996 predpisala obvezno soglasje staršev otrok za merjenje ter analizo telesnega in gibalnega razvoja učencev, učenk, dijakov in dijakinj (Kovač, Jurak idr., 2011), ter zaradi občasnih težav, ki smo jih imeli zaradi finan- ciranja projekta s strani pristojnega ministrstva za izobraževanje (ker zaradi vsakoletne pogodbe med pristojnim ministrstvom in Fakulteto za šport med šolskim letom še nismo imeli pogodbe o vodenju nacionalne zbirke, nismo smeli obveščati šol, da naj nam pošljejo zbrane podatke). Razveseljiva pa je ugotovitev, da se je v obdobju 2008 do 2017 število izmerjenih osnovnošolcev in srednješolcev ponovno po- večalo in je leta 2017 preseglo število iz leta 1997, predvsem zaradi povečanega števila rojstev, uvedbe 9-letne osnovne šole in neko- liko bolj urejenega financiranja sistema. Posebej velja izpostaviti, da se je v zadnjih štirih letih število izmerjenih otrok in mladine v 1 Meritev pomeni izmerjenega posameznika s sklopom merskih nalog v enem šolskem letu. 2 Njihove podatke običajno šole pošljejo v obdelavo zaradi različnih razlo- gov z zamudo. Slika 1. Število vključenih fantov in deklet, starih med 6 in 18 let, v meritve telesnega fitnesa v obdobju 1990-2017. SLOfit 179 primerjavi s preteklimi leti bistveno povečalo zaradi večjega šte- vila šolarjev in večje doslednosti učiteljev na šolah pri vključeva- nju otrok in mladine v proces meritev. V naslednjih desetih letih zato pričakujemo nadaljnje povečanje števila izmerjenih učencev in učenk, po letu 2020 pa tudi dijakov in dijakinj. Ponovno lahko ugotavljamo, da je stabilnost sistema, ki v šolskih okoljih deluje kot standard, zelo velika, šole, starši in učitelji ga spoštujejo in razume- jo kot samoumeven način dela, izjemno pa se povečuje tudi šte- vilo predavanj na šolah in klicev staršev, ki želijo dodatna pojasnila glede svojega otroka. v vseh starostnih skupinah v gibalnih sposobnostih v letu 2017 na bistveno višji ravni, kot so bile njihove vrstnice leta 1990. Razen učencev in učenk prvega triletja so bili v obravnavanem sedemindvajsetletnem obdobju učenci, učenke, dijakinje in dijaki v posameznih letih (predvsem v devetdesetih letih) na višji ravni gibalne učinkovitosti. Z izjemo prvega triletja velja izpostaviti, da so bili med leti 1990-2000 zelo ugodni pogoji za napredek v vseh preostalih treh triletjih. Uvedena je bila tretja ura športne vzgoje v srednjih šolah (Kovač, Strel, Jurak in Leskošek, 2012; Kristan, Cankar, Kovač in Praček, 1992), zelo se je razmah- nila interesna dejavnost v osnovnih šolah, bistveno so se začeli spreminjati materialni pogoji za športno vzgojo (Jurak idr., 2012, Kovač in Slana, 1991), število izobraženih profesorjev športne vzgoje se je zelo pove- čalo. Programi strokovnega izpopolnjeva- nja učiteljev športne vzgoje, razrednih uči- teljic in vzgojiteljic so bili zelo kakovostni, raznovrstni in po obsegu izjemno razvejani (Kovač in Šink, 1991; Majerič, 2000). Po tem obdobju je strokovno izpopolnjevanje doživelo izjemen padec, ki danes obsega manj kot 10 % takratnega programa. Leta 2008 se je končal proces vključevanja vseh učencev in učenk v devetletno šolo in takrat se je začel izjemno pozitiven trend razvoja gibalnih sposobnosti v starosti 6 let, ki traja vse do današnjih dni in dosega v letu 2017 najvišjo raven. Zelo podoben, toda nekoliko manj izrazit je trend v prvem triletju, kjer so učenci le na nekoliko nižji ravni kot leta 1990, učenke pa na višji rav- ni. Za tako velik napredek v zadnjih desetih letih pri učencih in učenkah, starih 6 let, je odgovornih več različnih dejavnikov. Tako kot število dečkov se je tudi število de- klic, ki so vključene v vrtce, v zadnjem ob- dobju bistveno povečalo in se postopoma približujemo 80 % populacije (»Predšolska vzgoja in izobraževanje v vrtcih, Slovenija, šolsko leto 2015/16«, 2016 3 ); vrtci vzporedno tudi povečujejo kakovost in obseg gibalnih dejavnosti (Videmšek, Štihec in Karpljuk, 2008). V novozgrajenih vrtcih se izboljšuje- jo tudi materialni pogoji, ker imajo vadbe- ne prostore tudi za gibalno dejavnost. Ni pa mogoče prezreti dejstva, da so bolj kompe- tentne tudi vzgojiteljice (Davidovski, 2015). Skladno z zakonodajo v prvem razredu osnovne šole poučujeta v enem oddelku dva učitelja pri polovici ur, nekatere lokalne skupnosti pa kot nadstandard omogočajo poučevanje dveh učiteljev pri vseh urah. V oddelkih z dodatno športno ponudbo (po ocenah delujejo na okrog 10 % šol) je pri predmetu šport drugi učitelj športni pedagog (Kovač in Jurak, 2012). Veliko šol je vključenih v projekt Zdrav življenjski slog, kjer imajo ob treh urah športne vzgoje še dve uri športne dejavnosti 3 Leta 2016 je bilo v slovenske vrtce vključeno 78 % otrok, mlajših od 6 let. Slika 2. Spremembe indeksa gibalne učinkovitosti XT pri učencih in dijakih, starih med 6 in 18 let, v obdobju 1990-2017. Spremembe indeksa gibalne učinkovitosti v obdobju 1990-2017 za fante (Slika 2) in dekleta (Slika 3), stare med 6 in 18 let, kažejo na precejšnje razlike med fanti in dekleti, pa tudi med posameznimi starostnimi skupinami znotraj istega spola. Ugotavljamo, da so v vseh starostnih skupinah učenci oziroma dijaki v gibalnih sposob- nostih v letu 2017 na nižji ravni, kot so bili leta 1990, dekleta pa so Slika 3. Spremembe indeksa gibalne učinkovitosti XT pri učenkah in dijakinjah, starih med 6 in 18 let, v obdobju 1990-2017. 180 SLOfit na teden (Strel, 2017). Širša analiza projekta Zdrav življenjski slog (Strel, 2017) in analize na lokalni ravni kažejo, da starši podpirajo svoje otroke z vključevanjem v različne športne program tudi zu- naj šole (Bedenik, Kovač, Marinšek in Vogrinec, 2016). Podrobne analize nam kažejo, da je vsak dan več otrok, ki so prek različnih oblik športne dejavnosti vključeni v vadbo okrog dve uri na dan (Strel, 2017). Prvo triletje - otroci med 7. in 9. letom starosti Za učence prvega vzgojno-izobraževalnega obdobja velja (v pri- merjavi z letom 1990 so do leta 2017 gibalno učinkovitost zmanj- šali za 0,1 XT), da so leta 1990 bili na najvišji ravni gibalne učinkovi- tosti, nato pa se je postopoma zmanjševala vse do leta 2008, ko je dosegla najnižjo raven; šele s popolno uvedbo devetletke se je za- čelo stanje pomembno izboljševati. Za učenke prvega triletja velja (v primerjavi z letom 1990 so do leta 2017 gibalno učinkovitost povečale za 0,8 XT), da je bila leta 1990 njihova gibalna učinkovi- tost na zelo visoki ravni, nato pa je postopoma začela upadati vse do leta 2004, ko je dosegla najnižjo raven; s postopnim uvajanjem devetletke se je začelo stanje nekoliko izboljševati. Za visoko raven leta 1990 je verjetno zaslužna celodnevna šola (COŠ), katere zna- čilnost je bila, da so učenci imeli poleg treh ur športne vzgoje še dodatne športne dejavnosti vsak dan v t. i. podaljšanem bivanju, ki so jih vodili športni pedagogi (v COŠ je bilo vključene okrog 20 % populacije), organiziran je bil gibalni odmor in minute za zdravje (Gerlovič, 1980). Program je bil raznovrstno zasnovan, po obsegu velik, kakovostno voden, COŠ pa so imele tudi primerne pogoje za vadbo (Gartner, 1983). Po letu 1990 je sledilo postopno zmanjševa- nje gibalne učinkovitosti zaradi manjšega obsega športne vzgoje (COŠ so ukinili), materialni pogoji za športno vzgojo so se začeli izboljševati šele v drugi polovici devetdesetih let s pospešeno gra- dnjo telovadnic (Kovač in Jurak, 2012). Raven gibalnih sposobnosti je po letu 2000 še bolj strmo upadala do leta 2011. Po letu 2000 se je gibalna učinkovitost verjetno pospešeno zmanjševala še za- radi vpliva sprememb v življenjskih slogih, neustrezne prehrane (povečevanje debelosti) in tudi zaradi neustreznega ukrepanja na področju športnih programov (Kotnik, 2016). Obseg interesnih programov se je postopoma zmanjševal do leta 2009 zaradi inter- vencij politike na delovanje Zavoda za šport Slovenije, ki je bil prej nosilec interesnih programov (Kovač in Jurak, 2012; Kovač, Jurak, Starc in Strel, 2011). Kljub temu da so se v tem obdobju materialni pogoji pozitivno spreminjali (Kovač in Jurak, 2012), je gibalni razvoj otrok vztrajno beležil negativne trende. Po letu 2008, ko je v celoti začela delovati devetletka, so se izbolj- šale razmere na Zavodu za šport Planica (vsebinski in pravni na- slednik Zavoda za šport Slovenija) v smeri spodbujanja interesnih programov. V šolskem letu 2010/2011 se je začel izvajati intervencij- ski program Zdrav življenjski slog (Strel, 2017), dejavnejša je postala zasebna športna praksa (Bedenik idr., 2016), v šolah se veča število mlajših učiteljev, ki nadomeščajo tiste, ki so se upokojili. Posledič- no pa se je izboljševala tudi gibalna kompetentnost učenk. Projekt Zdrav življenjski slog je zaposlil dodatno med 150 in 200 športnih pedagogov, ki so največ interesnih programov izvajali ravno pri učencih med 7. in 9. letom starosti (Strel, 2017). Če v tem obdobju ne bi bilo resne gospodarske krize, ki je negativno vplivala na delo v šolah (nižji osebni dohodki, večje število učencev v razredu za- radi demografskih sprememb, šolanje tujcev, slabšega razpolože- nja v šolah in celotni družbi), bi bili rezultati pozitivnih sprememb gibalne učinkovitosti še izrazitejši. Če se bodo nadaljevali trendi zadnjega desetletja, lahko pričakujemo, da bodo učenci med 7. in 9. letom starosti dosegli raven gibalne učinkovitosti iz leta 1990 že v letu 2020. Žal je bilo izgubljenih veliko let in učenci bodo v na- slednjih letih čutili posledice prenizke ravni gibalne učinkovitosti v nižji ravni učne uspešnosti, zdravja in manj dejavnem življenjskem slogu. Če se bodo nadaljevali trendi zadnjega desetletja za učen- ke, lahko pričakujemo, da bodo učenke med 7. in 9. letom starosti še naprej izboljševale gibalno kompetentnost. V prvem triletju bi bili potrebni sledeči ukrepi: 1. postopoma uveljaviti normativ, da je v vadbeni skupini največ 20 učencev; 2. poučevanje športa prepustiti učiteljem športne vzgoje name- sto razrednim učiteljem oziroma vzpostaviti skupno poučeva- nje obeh učiteljev; 3. nadaljevati in razširiti program Zdrav življenjski slog na vse šole v okviru razširjenega programa. Ker je gibalna kompetentnost učencev prvega triletja še vedno pod ravnijo iz leta 1990, a hkrati ugotavljamo pozitiven trend, bi predlagani ukrepi zelo koristili nadaljnjemu razvoju gibalne kom- petentnosti fantov, pa tudi deklet. Drugo triletje – otroci med 10. in 12. letom staro- sti Pri učencih drugega triletja ugotavljamo, da se je pri njih leta 2017 v primerjavi z letom 1990 gibalna učinkovitosti zmanjšala kar za 0,8 XT, to je največ izmed vseh obravnavanih starostnih skupin. Rela- tivno visoka raven gibalne učinkovitosti učencev drugega triletja v začetku devetdesetih let je še posledica pozitivnih učinkov celo- dnevne osnovne šole, ki je bila ukinjena leta 1991. Skoraj 20-letni padec gibalne učinkovitosti pri učencih drugega triletja je posle- dica delno istih vzrokov, kot pri učencih prvega triletja. Posebnost je v tem, da uvedba devetletnega šolanja in kasnejših sprememb v šolskem sistemu ni pozitivno vplivala na gibalni razvoj, temveč je stanje še poslabšala. Vzrok je v tem, da učenci v starosti 10 in 11 let pri športu niso razdeljeni na skupine, ki so manjše od 20 učencev in ločene po spolu, praviloma pa jih poučujejo razredni učitelji ali učiteljice, ki so z vidika kompetentnosti za poučevanje športne vzgoje na nižji ravni kot učitelji športne vzgoje (Kovač in Jurak, 2009). Boljši materialni pogoji za športno vzgojo pri učencih drugega triletja niso nadomestili izpada slabših didaktičnih pogo- jev za izvedbo procesa športne vzgoje. SLOfit 181 Pozitivne spremembe programa Zdrav življenjski slog (dve dodatni uri športne vzgoje tedensko) so od leta 2011, ko je bil program uveden, povzročile, da se je trend razvoja gibalnih sposobnosti fantov in deklet preusmeril v pozitivno smer (Strel, 2017). Trend sprememb gibalnih sposobnosti je sicer v drugem triletju bistve- no počasnejši kot v prvem triletju. Več kot očitno je, da uvedba izbirnega predmeta Šport v drugem triletju pri fantih še ne daje omembe vrednih rezultatov, po vsej verjetnosti zaradi premajh- nega obsega. Če ne bodo sprejeti dodatni ukrepi za izboljšanje pogojev za športno dejavnost učencev drugega triletja (v primerjavi z obsto- ječimi), bo dosežena raven gibalne učinkovitosti iz leta 1990 v tej starostni skupini dosežena šele okrog leta 2040. Spremembe gibalne učinkovitosti učenk so v primerjavi z učenci popolnoma nasprotne. Pri učenkah drugega triletja smo ugoto- vili, da so v primerjavi z letom 1990 svojo gibalno učinkovitost do leta 2017 povečale za 1,2 XT, kar predstavlja zelo pozitiven trend, ki je v vzponu že od leta 2011. Uvedba devetletnega šolanja in ka- snejše spremembe v šolskem sistemu so očitno pozitivno vplivale na gibalni razvoj deklet. Kljub temu da imajo učenke v starosti 10 in 11 let športno vzgojo skupaj s fanti in oddelki niso deljeni na skupine, ki so manjše od 20 učencev (Kovač, Markun Puhan idr., 2011), in jih praviloma poučujejo razredne učiteljice, ki so z vidika kompetentnosti za poučevanje športne vzgoje na nižji ravni kot učitelji športne vzgoje (Štemberger, 2003), je napredek v njiho- vi gibalni učinkovitosti zelo velik. Postavlja se vprašanje, zakaj je gibalna učinkovitost učencev v drugem triletju bistveno slabša v letu 2017, kot je bila leta 1990, in zakaj je stanje pri učenkah ravno obratno? Ena izmed možnih razlag je, da proces športne vzgoje vodijo predvsem učiteljice razrednega pouka, ki imajo več poslu- ha za vodenje učenk in manj za vodenje športne vzgoje učencev. Predpostavljamo, da je razrednim učiteljicam zelo težko voditi ure športne vzgoje z učenci zaradi drugačne vsebinske orientiranosti (npr. mali nogomet pri fantih), zaradi agresivnejše telesne dejav- nosti pri fantih in zaradi drugačnih motivacijskih dejavnikov. Ob- staja verjetnost, da zaradi različne narave telesne dejavnosti učenk in učencev ter drugih posebnosti učencev, učiteljice razrednega pouka pristajajo na »racionalno« ukrepanje, ko učencem prepusti- jo športno dejavnost »po izbiri«, ali na upoštevanje »spontanosti«, da učenci samoorganizirano izvajajo športno dejavnost, z učenka- mi pa vodijo proces športne vzgoje bolj sistematično in načrtno, preudarno. V drugem triletju bi bili potrebni sledeči ukrepi: 1. uveljaviti normativ, da je v vadbeni skupini največ 15 učencev (prehodno obdobje do 20); 2. v 4. in 5. razredu poučevanje športne vzgoje prepustiti špor- tnim pedagogom namesto razrednim učiteljem oziroma za- gotoviti njuno skupno poučevanje; 3. nadaljevati in razširiti program Zdrav življenjski slog na vse šole ter ga uvrstiti v razširjeni program; 4. športno vzgojo učencev in učenk ločiti glede na spol. Ker je gibalna kompetentnost učencev drugega triletja najbolj nazadovala (gibalna učinkovitost se je zmanjšala skoraj za 10 %) med vsemi starostnimi skupinami v osnovnem in srednjem šol- stvu, so ukrepi nujni, dodatno pa bi pripomogli tudi k še večjemu napredku učenk. Tretje triletje – otroci med 13. in 15. letom staro- sti Pri učencih tretjega triletja smo ugotovili, da je med letoma 1990 in 2017 njihova gibalna učinkovitost upadla za 0,2 XT, to je z izje- mo prvega triletja najmanj izmed vseh obravnavanih starostnih skupin. Pri učenkah tretjega triletja pa smo celo ugotovili, da so v primerjavi z letom 1990 svojo gibalno učinkovitost povečale za 1,3 XT, kar je najvišje povečanje izmed vseh obravnavanih starostnih skupin. Zaradi posebnega načina delovanja COŠ (poudarek je bil na razredni stopnji) (Gartner, 1983) njihovega vpliva na gibalno učinkovitost učencev in učenk tretjega triletja nismo zaznali. Pri učenkah med 13. in 15. letom je bilo stanje gibalne učinkovitosti v letu 1990 celo na najnižji ravni izmed vseh obravnavanih staro- stnih skupin. Relativno visoka raven gibalne kompetentnosti učencev in učenk tretjega triletja v devetdesetih letih je posledica pozitivnih učinkov, ki smo jih že omenili. Po letu 2000 se je že zaradi znanih razlogov gibalna učinkovitost poslabšala. Uvedba devetletnega šolanja na učence med 13. in 15. letom starosti ni imela tako pozitivnih vpli- vov, da bi izničila negativne vplive spremenjenega življenjskega sloga (Kovač, Jurak in Strel, 2007), zato je gibalna kompetentnost postopoma upadala do leta 2011. Za izjemno pozitivne spremembe telesnega fitnesa pri učenkah tretjega triletja velja iskati razloge predvsem v: uvedbi izbirnih predmetov s področja športa, – 182 SLOfit relativno majhnih vadbenih skupinah pri pouku športne vzgo- – je (ker je zaradi demografskih trendov padalo število rojenih otrok), uvedbi programa Zdrav življenjski slog, ki vključuje dodatni dve – uri dodatne športne dejavnosti na teden, uveljavljeni praksi, da športno vzgojo učenk dosledno vodijo – učiteljice športne vzgoje, zakonski regulativi, da se športna vzgoja izvaja ločeno po spo- – lu ter strokovnim priporočilom, da naj bodo prilagoditve ciljev spolno specifične, urejenih materialnih pogojih, ki upoštevajo tudi posebno špor- – tno dejavnost učenk (plesne delavnice) in temu ustrezno prila- gojeno športno opremo, razmahu športnih vsebin v interesnem športnem programu na – šoli, društvih in zasebni športni praksi, ki je uveljavila športne vsebine, bližje dekletom (ples, odbojka, tek …), družinski vzgoji, kjer so predvsem matere povečale športno de- – javnost in spodbudile tudi svoje hčerke k športni dejavnosti, kot so tek, pohodništvo, ples, kolesarjenje, fitnes. Pozitivne spremembe programa Zdrav življenjski slog so od leta 2011, ko je bil program uveden, povzročile, da se je trend razvo- ja gibalnih sposobnosti preusmeril v pozitivno smer (Strel, 2017). Trend sprememb gibalne učinkovitosti je bil v tretjem triletju po- časnejši kot v prvem, toda hitrejši kot v drugem triletju. Zelo verje- tno je tudi uvedba izbirnega predmeta šport v tretjem triletju dala določene rezultate, ki so povzročili pozitivni trend razvoja gibalne učinkovitosti. Trend sprememb v gibalni učinkovitosti je v tretjem triletju v obdobju po letu 2011 največji izmed vseh starostnih sku- pin. Če ne bodo sprejeti dodatni ukrepi za izboljšanje pogojev za špor- tno dejavnost učencev in učenk tretjega triletja (v primerjavi z ob- stoječimi), bo dosežena raven gibalne učinkovitosti leta 1990 pri fantih dosežena šele okrog leta 2025. V tretjem triletju bi bili potrebni sledeči ukrepi: 1. v predmetniku povečati število ur obveznega predmeta šport z dveh na tri ure tedensko; 2. uveljaviti normativ, da je v vadbeni skupini največ 15 učencev; 3. nadaljevati in razširiti program Zdrav življenjski slog na vse šole ter povečati delež vključenih učencev in učenk kot del intere- snega programa; 4. društvena dejavnost in zasebna športna praksa morata ponu- diti večjo izbiro športnih dejavnosti in prilagoditi način dela tako fantom kot dekletom. Predlagani ukrepi omogočajo, da bi se zaostanek v gibalnem razvoju v bližnji prihodnosti lahko izenačil z ravnijo stanja v letu 19 9 0. Srednja šola – mladostniki med 16. in 18. letom starosti Pri srednješolcih smo ugotovili, da se je njihova gibalna učinkovi- tost med letoma 1990 in 2017 zmanjšala za 0,5 XT, kar je manj kot pri učencih drugega triletja. Pri srednješolkah smo na drugi strani ugotovili, da so v obravnavanem obdobju svojo gibalno učinkovi- tost povečale za 0,8 XT, to pa je vseeno najnižje povečanje gibalne učinkovitosti izmed vseh obravnavanih starostnih skupin deklet. Od začetka devetdesetih let do leta 1997 smo ugotovili izjemno strm vzpon gibalne učinkovitosti srednješolcev in srednješolk, ki je bil posledica ugodnih razmer za športno dejavnost v šolskem sistemu, še posebej zaradi tega, ker je v gimnazijah, kasneje pa tudi v drugih srednjih šolah, prišlo do povečanja obsega športne vzgoje na tri ure tedensko. Izboljšali so se materialni pogoji za športno vzgojo. Razvejana je bila tudi interesna športna dejavnost takratnega Zavoda RS za šport, na gimnazijah pa so bili uvede- ni športni oddelki za mlade nadarjene športnike (Kovač in Jurak, SLOfit 183 2012). Postopoma se je začel uveljavljati normativ največ 20 dija- kov v skupini pri izvedbi športne vzgoje. Po letu 2000 je sledil strm padec gibalne učinkovitosti dijakov, ki še ni zaustavljen zaradi že omenjenih sprememb življenjskega sloga v družbi (Kovač idr., 2007), upadla pa je tudi gibalna učin- kovitost dijakinj. Dodatno je na upad vplivala strategija, ki je bila uveljavljena po letu 1996, da se poveča število mladih, ki obiskuje- jo srednje šole (»Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v Sloveniji«, 1995). Vključenost mladih v srednje šole s 75 % populacije na več kot 95 % je vplivala tudi na povprečne vrednosti gibalnih sposob- nosti. Dodatno so se v srednje šole začeli vpisovati mladostniki iz depriviligiranih skupin in učno manj uspešni, ti pa so na osnovi že opravljenih raziskav gibalno manj kompetentni (Sember, 2017; Sember, Morrison, Jurak, Kovač in Starc, 2017) in so tako še doda- tno znižali povprečno raven gibalne učinkovitosti. Po letu 2000 so postopoma sledili za športno vzgojo negativni sistemski vplivi. Število športnih oddelkov se je sicer povečalo, ni pa bilo sistemskih rešitev za kakovost dela (Kovač in Jurak, 2012). V letu 2007 se je v srednjih poklicnih in strokovnih šolah zmanj- šal obseg športne vzgoje za dve uri tedensko v času celotnega šolanja (Kovač, Jurak, Starc idr., 2011). Po poročanju študentov, ki opravljajo praktično pedagoško usposabljanje na srednjih šolah, večina šol ne spoštuje zakonsko določenega normativa 20 dijakov v skupini. Bistveno se je zmanjšal obseg interesnih športnih de- javnosti (Kovač in Jurak, 2012). Dostopnost interesnih programov društev in zasebne prakse je za srednješolsko populacijo omejena z vidika cene storitev in neprilagojenih vsebin (Kovač, Jurak, Starc idr., 2011). Če ne bodo sprejeti dodatni ukrepi za izboljšanje pogojev za špor- tno dejavnost dijakov srednjih šol, se bo dosežena raven gibalne učinkovitost iz leta 1990 še naprej slabšala. Srednješolci so edina skupina šolajočih se otrok in mladine, ki še ni dosegla dna telesne- ga fitnesa. Posledice za učno uspešnost, zdravje in delovno učin- kovitost ter vpliv na slabši življenjski slog bodo dolgoročne in zelo škodljive (Kovač idr., 2007) za razvoj družbe kot celote. Dijakinje četrtega triletja so v letu 2017 glede na leto 1990 sicer gibalno bolj učinkovite, toda so izmed vseh starostnih skupin deklet najmanj napredovale; imajo sicer pozitiven, čeprav najšibkejši trend napre- dovanja v zadnjih petih letih. Če ne bodo sprejeti dodatni ukrepi za izboljšanje pogojev za športno dejavnost dijakinj srednjih šol, bo raven gibalne učinkovitosti pri srednješolkah vse bolj zaostaja- la za gibalno učinkovitostjo osnovnošolk. V srednji šoli bi bili potrebni sledeči ukrepi: 1. v predmetniku povečati število ur športne vzgoje na tri ure v vseh srednješolskih programih; 2. dosledno spoštovati normativ do 20 dijakov v vadbeni skupini in postopno uveljavljati normativ, da je v vadbeni skupini naj- več 15 dijakov; 3. v program Mladi za mlade je postopoma treba vključiti vse di- jake; 4. interesni program športnih dejavnosti mora postati sestavina vseh srednjih šol in te morajo imeti prednost pri zasedbi po- poldanskega časa šolskih športnih dvoran; 5. finančna sredstva, ki jih srednje šole pridobijo z oddajanjem športnih objektov, je treba v celoti nameniti za športno dejav- nost dijakov. Predlagani ukrepi so nujni, ker so dijaki srednjih šol edina skupina, ki še ni prešla v smer pozitivnega trenda razvoja, ki bi zagotavljal napredek, v najboljšem primeru pa ugotavljamo, da je nastopilo stanje stagnacije po dolgem obdobju upadanja telesnega fitne- sa. Sklep „ Trendi sprememb gibalne učinkovitosti učencev, učenk, dijakov in dijakinj so glede na starostne skupine zelo različni in jih lahko pri vsakem spolu razvrstimo v dve večji skupini. Razvojni trendi učencev v starosti od 6. do 9. leta starosti in od 13. do 15. leta sta- rosti so bolj pozitivni od razvojnih trendov starostnih skupin od 10. do 12. in od 16. do 18. leta starosti. V vseh starostnih skupinah fantov ugotavljamo nižjo raven gibalne učinkovitosti v letu 2017 v primerjavi z letom 1990. Razvojni trendi deklet v starosti od 10. do 12. leta in od 13. do 15. leta so bolj pozitivni od razvojnih trendov starostnih skupin od 7. do 9. leta in od 16. do 18. leta starosti. V vseh starostnih skupinah deklet ugotavljamo višjo raven gibalne učinkovitosti v letu 2017 v primerjavi z letom 1990. Nastale spremembe so posledica različnih ukrepov izobraževalne politike v preteklih tridesetih letih, kot so: povečanje ali zmanj- šanje ur športne vzgoje, selektivno uvajanje razširjenega intere- snega programa športnih dejavnosti, povečevanje ali zmanjšanje normativa dijakov v vadbenih skupinah, vključevanje ali izključe- vanje športnih pedagogov v različnih triletjih, razvoj ali stagnacija materialnih pogojev na različnih ravneh šolanja. Poleg pozitivnih ali negativnih ukrepov šolske politike ni mogoče mimo vpliva drugih dejavnikov, kot so spremenjeni življenjski slogi (informacij- sko zabavna tehnologija, neustrezna prehrana), vloga družine in športnih društev (razmah komercialnega športa), zasebne športne prakse, in neustreznega konkretnega in strokovnega odziva zdra- vstva, da je telesna dejavnost najmočnejši preventivni dejavnik za zmanjšanje kronične in akutne obolevnosti. Literatura „ Bedenik, K., Kovač, M., Marinšek, M. in Vogrinec, A. (2016). Develo- 1. pment of after-school gymnastics clubs in North East Slovenia. V M. Vantić-Tanjić in M. Nikolić (ur.), Unapređenje kvalitete života djece i mla- dih - tematski zbornik (str. 197-208). VII međunarodna naučno-stručna konferencija »Unapređenje kvalitete života djece i mladih«, 24.-26. 06. 2016. Tuzla: Udruženje za podršku i kreativni razvoj djece i mladih in Edukacijsko-rehabilitacijski fakultet Univerziteta u Tuzli. Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v Sloveniji 2. (1995). Ljubljana: MŠZŠ. Davidovski, D. (2015). 3. Vloga kompetenc vzgojiteljev predšolskih otrok pri izvajanju gibalnih dejavnosti (Magistrsko delo). Pedagoška fakulteta, Maribor. Pridobljeno iz https://dk.um.si/IzpisGradiva.php?id=48310 Gartner, D. (1983). 4. Analiza telesno-vzgojnih aktivnosti v celodnevnih osnovnih šolah na Gorenjskem (Diplomsko delo na višješolskem študi- ju). Fakulteta za telesno kulturo, Ljubljana. Gerlovič, D. (1980). 5. Primerjava motoričnih sposobnosti in nekaterih morfo- loških značilnosti med učenci COŠ Vita Kraigherja in poldnevno OŠ Oskarja Kovačiča (Diplomska naloga). Fakulteta za telesno kulturo, Ljubljana. Jurak, G., Strel, J., Kovač, M., Starc, G., Leskošek, B., Pajek, M. B., ... in 6. Bednarik, J. (2012). Analiza šolskega športnega prostora s smernicami za nadaljnje investicije: zaključno poročilo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. 184 SLOfit Jurak, G., Cooper, A., Leskošek, B. in Kovač, M. (2013). Long-term effects 7. of 4-year longitudinal school-based physical activity intervention on the physical fitness of children and youth during 7-year follow-up as- sessment. Central European journal of public health, 21(4), 190-195. Jurak, G., Strel, J., Leskošek, B. in Kovač, M. (2011). Influence of the en- 8. hanced physical education curriculum on children's physical fitness. Hrvatski časopis za odgoj i obrazovanje, 13(4), 41-59. Kotnik, K. (2016). 9. Analiza pogojev za izvajanje športnih programov, ki niso del rednega pouka v osnovni šoli (Magistrsko delo). Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana. Kovač, M. in Jurak, G. (2009). Spremenjeni življenjski slogi slovenskih 10. otrok in mladine narekujejo nujne ukrepe ob nastajanju nove Bele knjige o vzgoji in izobraževanju. V M. Kovač in A. Rot (ur.), Zbornik 22. strokovnega posveta športnih pedagogov Slovenije (str. 19–30). Otočec, 19. do 21. novembra 2009. Ljubljana: Zveza društev športnih pedago- gov Slovenije. Kovač, M. in Jurak, G. (2012). 11. Izpeljava športne vzgoje - didaktični pojavi, športni programi in učno okolje. 2. dopolnjena in razširjena izdaja. Ljublja- na: Fakulteta za šport. Kovač, M. in Slana, N. (ur.) (1991). 12. Objekti in oprema, namenjeni šolski športni vzgoji. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo in šport. Kovač, M. in Šink, I. (1991). Strokovno izpopolnjevanje učiteljev. V N. 13. Slana, F. Cankar, J. Vauhnik in M. Kovač (ur.), Izobraževanje v Sloveniji za 21. stoletje, Koncepcija in strategija športne vzgoje v Sloveniji (str. 219-238). Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo in šport. Kovač, M., Jurak, G. in Strel, J. (2007). Šolsko okolje in družina kot obli- 14. kovalca življenjskega sloga mladih. V M. Kovač in G. Starc (ur.), Šport in življenjski slogi slovenskih otrok in mladine (str. 155 – 163). Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Inštitut za kineziologijo, Zveza društev športnih pedagogov Slovenije. Kovač, M., Jurak, G., Starc, G. in Strel, J. (2011). The importance of rese- 15. arch-based evidence for political decisions on physical education. V K. Hardman in K. Green (ur.), Contemporary Issues in Physical Educati- on – International Perspectives (str. 47–68). Maidenhead [UK]: Meyer & Meyer Sport. Kovač, M., Strel, J., Jurak, G. in Leskošek, B. (2012). Morphological cha- 16. racteristics and motor fitness among girls attending different secon- dary-school programmes. International Journal of Morphology, 30(2), 411- 416. Kovač, M., Jurak, G., Starc, G., Leskošek, B. in Strel, J. (2011). 17. Športno- vzgojni karton: diagnostika in ovrednotenje telesnega in gibalnega razvo- ja otrok in mladine v Sloveniji. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. Kovač, M., Markun Puhan, N., Lorenci, B., Novak, L., Planinšec, J., Hrastar, 18. I. … Muha, V. (2011). Učni načrt. Program osnovna šola. Športna vzgoja [Elektronski vir]. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport: Zavod RS za šolstvo. Kristan, S., Cankar, F., Kovač, M. in Praček, T. (1992). 19. Smernice šolske špor- tne vzgoje, Koncepcija in strategija športne vzgoje v Sloveniji, 2. faza pro- jekta. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo in šport. Majerič, M. (2000). Analiza programov Centra za stalno strokovno izpo- 20. polnjevanje Fakultete za šport v letu 1999/2000. Šport, 48(4), 63-70. Malina, R. M. in Bouchard, C. (1991). 21. Growth, maturation and physical activity. Champaign, IL: Human Kinetics. Predšolska vzgoja in izobraževanje v vrtcih, Slovenija, šolsko leto 2015/16. 22. (2016). Republika Slovenija. Statistični urad. Pridobljeno iz http://www. stat.si/StatWeb/News/Index/5916 Sember, V. (2017). 23. Impact of physical activity and physical fitness on aca- demic performance in selected Slovenian schoolchildren (Doctoral the- sis). Univerza na Primorskem, Fakulteta za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije, Koper. Sember, V., Morrison, S. A., Jurak, G., Kovač, M. in Starc, G. (2017). Which 24. is better predictor of academic performance in schoolchildren - physi- cal activity or physical fitness?. V A. Bund in C. Scheuer (ur.), Changes in childhood and adolescence: current challenges for physical education. Proceedings of the 12th FIEP European Congress (str. 226-227). Berlin: Lo- gos. Starc, G. in Strel, J. (2012). Influence of the quality implementation of 25. a physical education curriculum on the physical development and physical fitness of children. BMC public health, 12(1), 61. Starc, G., Strel, J. in Kovač, M. (2010). 26. Telesni in gibalni razvoj slovenskih otrok in mladine v številkah. Šolsko leto 2007/08. Ljubljana: Fakulteta za šport. Starc G., J. Strel, M. Kovač, B. Leskošek, M. Sorič in J. Jurak (2016). 2 7. SLOfit 2016 – letno poročilo o telesnem in gibalnem razvoju otrok in mladine slo- venskih osnovnih in srednjih šol v šolskem letu 2015/2016. Ljubljana. Kate- dra za šolsko športno vzgojo. Laboratorij za diagnostiko telesnega in gibalnega razvoja. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. Starc G., J. Strel, M. Kovač, B. Leskošek, M. Sorič in J. Jurak (2017). 28. SLOfit 2017 – letno poročilo o telesnem in gibalnem razvoju otrok in mladine slo- venskih osnovnih in srednjih šol v šolskem letu 2016/2017. Ljubljana. Kate- dra za šolsko športno vzgojo. Laboratorij za diagnostiko telesnega in gibalnega razvoja. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. Starc, G., Strel, J., Kovač, M., Leskošek, B. in Jurak., G. (2015). 29. SLOfit 2015 – Analiza telesnega in gibalnega razvoja otrok in mladine v slovenskih osnovnih in srednjih šolah v šolskem letu 2014/15. Ljubljana: Fakulteta za šport. Pridobljeno iz http://www.slofit.org/Portals/0/Letna-porocila/ Porocilo_SLOfit_14-15.pdf. Strel, J. (1990). 30. Analiza merjenja gibalnih sposobnosti in morfoloških zna- čilnosti učencev od 1. do 8. razreda osnovnih šol oz. od 1. do 4. letnika sre- dnjih šol za šolsko leto 1989/90. Ljubljana: Fakulteta za telesno kulturo, Inštitut za kineziologijo. Strel, J. (2017). 31. Evalvacija programa Zdrav življenjski slog 201 1-2017. Lju- bljana. Zavod za šport RS Planica. Strel, J. in Šturm, J. (1982). 32. Predlog informacijskega sistema za ugotavlja- nje in spremljanje motoričnih sposobnosti in morfoloških značilnosti šolske mladine v SR Sloveniji. Ljubljana: Visoka šola za telesno kulturo. Inštitut za kineziologijo. Strel, J., Kovač, M., Jurak, G., Bednarik, J. in Leskošek, B. (2001). Com- 33. parison of physical development of school children berween 1990 and 2000 on the basis of the data from the sports educational chart. Anthropological Notebooks, 7(1), 11-32. Štemberger, V. (2003). 34. Zagotavljanje kakovosti športne vzgoje v prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju devetletne osnovne šole (Doktorska disertacija). Pedagoška fakulteta, Ljubljana. Videmšek, M., Štihec, J. in Karpljuk, D. (2008). 35. Analysis of preschool physi- cal education. Ljubljana: Faculty of Ssport, Institute of Kinesiology. Prof. dr. Janko Strel, Zavod FITlab, janko.strel@gmail.com