Lojze Kovači č
BOG
(Četrto razdobje 1955-60)
Stopim z ljudmi skozi žametni zastor kinematografa v velik prostor z neznansko visokim stropom, zadelan s pohištvom vseh vrst in oblik. Ponekod, tu pa tam, stojijo pri kosih mobilij -ob stojalih, kavčih, steklenini, mizah - kupci, temni zakonski pari s prodajalci v črnih haljah in se nemo pogovarjajo s kroženjem rok, nagibanjem glav, s privzdigovanjem žimnic na vogalih kavčev, z odpiranjem predalov na komodoh. Dvorana je na las podobna starinarnici s pohištvom nekoč pred vojno v Spodnji Šiški, v kateri je danes kinemotogrof Sava, kjer so no balkonu, dotikajoč se širokega, temnomodrega stropa, stole druga zraven druge različne visoke in široke sobne omare, stare, rjave s črnimi vratnicami, mize, stoli - što-kerli, naslonjači, gugalniki - s hrbti ali z nogami obrnjenimi navzgor, in v kateri je stara, drobna, belolasa ženska v oguljeni halji, v ruti, zavezani v figo na čelu, in s pisanim ometalcem v roki kazala mami, ki je bila v črnem plašču in črnem klobuku, sredi nagomilonego kupo umivalnih in jedilnih miz z motnimi,li-šojastimi, marmornatimi ploščami in obročastimi nogami, raztrganih kanapejev , stojal za rože, provokotnih in okroglih ogledal, v eno izmed omar, ki je stola o-brnjena na tri strani kakor palača DOZ-a na Miklošičevi c. , in potem je staro gospa odšlo po mehkih, muljastih stopnicah no balkon, da bi od tam pokazala pravo omaro, in zaklicala nama je od zgoraj, kjer je postala čisto nepomembna, naj greva zo njo, ker je z vrha veliko boljši razgled po dvorani.
Tako sem šel zdaj skozi hodnik, ki ga je delala množica pohištva no levi in desni, da sem naenkrat ostal som, po grobih, debelih tekačih, ki so jih tudi prodajali, in prišel mimo vrste odprtih omar v nekoliko bolj prazen, zračen, o zelo visok del dvorane, kjer je na rdečem kavču sedela neka utrujena, razmršena gospa v odpetem plašču in se odpočivolo od nakupovanja sredi zavojev in torb; malo naprej od nje je prostor postal višji in globji, železobetonska zidova sta molela od leve in desne kakor podboja uvoznih vrat, in tam, na koncu dvorone, na robu nad nekakšno luknjo sem naletel na gručo razpravijajočih kupcev, ki so si o-gledovali zadnje, pritlikave kose razstavljenih mobilij. Ko sem se jim približal, sem videl, do je odprti prostor pod robom pa nad njim prazen jašek velikanskega osebnega dvigala, v vseh oglih so bili jekleni tiri, zid je bil surovo ometan, poln razpok, peg, mehkih, raztrganih krp pajčevine, izgubljal se je v hlodu in neznanski temi višine, ki je bilo v začetku še vidno prekrižana s traverzomi. Obrnil sem se k skupini v solidnih meščanskih oblekah in klobukih, v katere sem se ves čas zadeval z rameni in hrbtom, čeprav so stali daleč od mene, pri drugem podboju,   in vprašal: "Kdo je tam zgoraj?" Eden, v meliranem plašču športnega kroja mi je pokazal z ozko, belo roko izobraženca v jašek, no neko mesto v njem. "Tam zgoraj je Bog," je rekel in vsi so vzdignili glave in se v tišini zagledali kvišku. V dveh oglih jaška, v tirnici, je bilo nekakšna motno, cevosta, na obeh koncih zaobljena,
1
ugasla obločnica, vsaka od njiju na sredi privita in razdeljena z železnim obročem v dva delo. Nenadoma se je zgornji del medlorumeno vžgal, zamežikal in ugasnil. "Kaj dela?" sem vprašal. "Jezi se," je rekel eden iz skupino. Čakal sem, kdaj se bo obločnica spet užgala; res se je napolnila z medlim žarom, a potem je zamrlo in ostala je samo sivomlečno steklo v tiru. Gledal sem gor, v zamazani beton, v mrak, iz katerega je pihalo mrzlo in ščemeče; ničesar ni bilo mogoče razločiti v motni temi, ki je postajala zmeraj bolj črna, kakor dimtz lokomotive. Sel sem mimo ženske, ki je še vedno odpočivaio na kavču med zavoji, brez zanimanja za skupno žalovanje pri jašku, šel sem skozi zid, skozi nekakšno bedno kletno luknjo v obliki štirikotnika, stopi! sem na popeskani ploč -nik z lužami, v nočno temo, na   Hojdrihovo cesto v Mostah ob železnici, osvetljeno samo od svita cestne luči nad ovinkom nekega klanca v daljavi. Ob kolk me je tiščala latosta ograja, branila mi je, da bi pustil hišo, za njo je bilo  grmovnata goščava, štrleča povečana senca, pri pločniku so bile zakletene line drvarnic in kleti. Pogledal sem po hiši - temni in mrki, grdi in čisto navadni ,vse je spalo - po zapahnjenih oknih, polnih negibnih skrivnosti in odsotnosti med pol eno in tretjo uro zunaj, ko nebo pritiska svoje prepovedano življenje na zemljo, na listje in trave; zgoraj, nad kapnico je svetil neki tanek soj. Vrgel sem roke kvišku, iztegnil sem jih nad glavo in poletel gor, dvajset, trideset centimetrov od nadzidkov in črnih oken. Sredi dvokapnega slemena je stala podstrešnica z ravno streho in žicami električne napeljave; eno okno je bilo temno, drugo svetlo. Stopil sem od ograje na spolzke strešnike in pritisnil obraz na mrzlo, mokro šipo temnega okna. V sobi sem razločil samo odsev masivne pisalne mize z aluminijasto zibko pivnika na vogalu. Približal sem se ob vmesnem zidu k osvetljenemu oknu, a nisem si upal pritisniti obraza k šipi. Notri so sedela - na visoko postlani postelji in okoli razsežne okrogle mize - sloka, tankonoga dekleta v rožnatih mini krilih, različnih modnih pričesk in barv las, največ je bilo črnih, gladkihin bleščeče oljnatih. Šivale so ali vezle nekaj belega v nekakšnih tomburinih ter v zboru prepevale. Samo ena luč, stropna, je obsevala rumene stene sobe. Ko sem jih gledal, sem videl, da so dekleta bela, tako bela kakor slonova kost, ozkih obrozov, vitkih, visokih vratov, slokih rok, a obleke so bile iz nojlona, svile ali krep papirja; pele so vsaka sama zase, a tako enoglasno in čudno, kot še nisem slišal peti nikogar. Tedaj po so se belo popleskana vrata iz podstrešja nenadoma odprla, v temi nad njimi se je prikazala luč, okrogla kakor od žepne svetilke, ki je prihajala po zraku zmeraj bolj v svetlobo sobe. To je Bog, mi je razložil nekdo v zraku.  Dekleta so prestrašeno skočila kvišku, s postelje, izza   o-krogle mize, z velike skrinje, pokrite z zelenordečo poprogano ponjavo od Zadnje večerje v Jeruzalemu na sliki v katekizmu, stisnile so se v tesno gručo in z rokami, vzdignjenimi nad glavami, so nekaj spregovorile s svojimi glasovi v šeni-koli slišanem jeziku. Kroglasta luč je prihajala v notranjost sobe, šla je za korak nad podom, sama zase, med posteljno končnico in skrinjo, mimo oranžnih kril negibnih deklet, ob okrogli mizi z odloženim šivanjem in vezenjem, in se približe-vola naravnost proti rosečemu oknu z mojim obrazom za njim. Umikal sem se nav-.zdol, k ograjici nad žlebom, luč, ki je gorela brez izvora ko sonce v sanjah,se
2
je približevala nad ozkim podoknikom znotraj in tedaj se je naenkrat spremenila in nekaj temnega se je prilepilo na šipo - veliko črna pola smirkovego papirja. Imela je krake zvezdaste oblike, da je bila podobna izstrelku, izstrižene oči, rahlo štrleč nos na pregibu sredi zmastega papirja, režeči se polmesec izrezanih ust, ki se ni premaknil. Strmela je vame. Začutil sem ostro bolečino. Bilo je neznosna in ni prenehala. V sebi je imela veličastnost opernega. Razsvetlila je železniški viadukt za slemenom, kot da je prišel dan poslednje sodbe. S silnim krikom, od katerega sem se zbudil, sem se obrnil z zida in skočil v belino.
(Tekst je iz nastajajoče prozne zbirke "Sporočila v spanju". Popisi sanj in resničnosti zojemajo čas od 1933 do 1968 ter so razdeljeni na lest razdobij.)