LISTER. Izgnanci. (Povest iz prvih časov krščanstva). (Dalje.) Dasiravno je Faustin iskreno želel, da bi kaj poizvedel o Florentini od njenega očeta, si vendar prve tedne ni upal vprašati, da bi ga pekoča rana še bolj ne skelela. Senator sann se je v začetku skrbno varoval, da bi kaj omenil o svoji hceri; tem bolj pa je mislil na njo. Ubogo dete! Kaj se je pa6 ž njim zgodilo? Je-li pač moglo prenesti težek udarec nesrece, ki ga je pahnila iz šuma najsijajnejših zabav v brezdno največje bede? — Sr5no sočutje, s katerim je skrbel Faustin zanj noč in dan, ga je spravilo vliudo zadrego; še-le sedaj je spoznal blago srce mladeničevo, katerega podobo izbrisati iz srca svoje hčerke si je toliko prizadeval. Ko bi inu mogel za plačilo njegove ljubezni vsaj povedati, da je njegova hčerka kljub vsem zanjkam, ki jih ji je nastavljal lasten o6e, ostala ženinu zvesta! A žalibog je vedel iz pisem Kvintinovih, da temu ni bilo tako. Pa enkrat je vendar moral Faustin izliti svoje srce i;i muvse povedati! D,an, ko je to storil, je bil za mladeniča najimičnejši v celem dolgem trpljenja polnem času njegovega prognanstva. Faustin ni slutil, kaj se je med tem zgodilo z njegovo nevesto, vkako globoko brezdno temnega brezverstva je zopet padla. Po oni Veliki noci je vladal med kaznjenci nov duh, ker se tudi isti, ki so ostali. pagani, niso mogli odtegovati vplivu svojih krščanskih tovarišev. Posebno pa je bila mala krščanska občina, zbrana okrog častitega spoznavalca Poncijana, eno srce in ena duša; medsebojno so se skušali prekogiti v izkazovanju dobrih del, da si tako olajšajo hudo usodo. Podpore, ki so jih posamezniki sem in tje dobivali od svojih rodbin in prijateljev v Rimu, so vsi delili; tudi papež Fabian je pošiljal iz cerkvene blagajne redne doneske. Ko je cesar izdal stroga povelja, v katerih je jetnikom ostro prepovedal vsako občevanje z zunanjim svetom, so pa prej omenjene podpore izostale; zato so pa delali mocnejši s podvojenimi mo&mi, da bi slabejšim olajšali breme težkih naporov. Na podlagi onega cesarjevega ukaza se je cutil prokurator primoran, Hipolita obvestiti, naj rudnik zapusti ali pa za vedno.deli usodo prognanoev. Bflagi mladeaič je brez pomisleka volil zadnje, dasiravno sta mu sivolasi škof in Faustin mo&no prigovarjala, naj ju pripusti njuni usodi. Kako ga je veselilo, ko mu je prokurator na njegov moški odgovor naznanil, da bo prestavil Poncijana in njegovega tovariša v drugi razred ujetnikov; s tem sta pridobila poleg drugih ugodnosti tudi to, da od sedaj naprej nista bila vec uklenjena. Nekoc je Faustin udarce, ki so bili namenjeni senatorju, prostovoljno prevzel mesto njega; ta cin velikodušnosti je Florentina globolco ganil, in ko je kiklop odšel, je prijel mladeniča za rokn in mu rekel: ,,Faustin, ti ne veš, komu izkazuješ vse te dob' rote; jaz sem oee Florencijin; pa ona ni vredna teh žrtev in še manj pa jaz. Ne, ne smera ti dalje zamolčati, kako mi je bilo vsako sredstvo dobro, da bi bil v srcu raoje hčerke ljubezen do tebe izrnval. Ko najhujše trpinčenje ni nic pomagalo, sem jo poslal v Puteoli in v razkošne Baje, v vrtineo vseh naslad." ,,Povej mi samo nekaj", odgovori Faustin in bojazliivo pogleda senatorja, kajti od tega odgovora je bilo zanj vse odvisno: ,,Flore;icija se je v easu mojega prognanstva seznaniia z gotovimi verskimi nauki; povej mi, iim je li ostala zvesta?" ,,To je bilo najvec vzrok, da sem jo poslal v Baje; šumno razveseljevanje naj bi na njeno srce tako uplivalo, da bi se otreslo krščanskih čarovnij." „0, če je ostala tem naukom zvosta", zakliče Faustin, ,,tedaj je stala kakor mladeniči v ognjeni peci nepoškodovana v sredi skušnjave." ,,D,omnevaš li res, da iinajo nauki te sekte kakšno mač? No, česar še šumno razveseljevanje ni moglo doseei, to so dosegle knjige, ki sem. jih ji poslal. ,vVere v bogove", tako mi je pisala že poletf, ,,sem se za vselej otresla; pa ravno tako abotni se mi zdijo nauki Nazarencevi, ki so mi nekaj časa ugajali. Kot srečen ptiček se zibljem sedaj v čistem, sladkem zraku bajnega zaliva in uživam veselo ter brezskrbno življenje, dokler me smrt ne zadene s svojo puščico in se pogreznem v morje -- vveliko, brezskoncno nič, ki vse objaime." Faustin je sklooil glavo na prsa. Ce se je Florencija izneverila veri in resnici, kako naj bi ohranila v skušnjavi zvestobo do svojega ženina? Sladka nada, da se ona spreobrne, je bila za njega v žnlostnih urah edina tolažba; sedaj pa je iz ust očeta samega slišal, da so iz njenega srca vsi sledovi krščanskih naukov izginili. ,,Radi tega, kar sem ti sedaj razoael", začne Florencij znova, ,,ne smern od tebe več sprejemati velikodušnih uslug, katerih sem bil doslej deležen; ti iraaš tudi popolno pravico, da me zapustiš; ti in tudi hipolit. Zakaj se tudi za mene trudita? Cim prej napravi beda in trpinčenje mojemu življenju konec, tera boljše; kaj imara še od življenja pričakovati?" Faustin ni odgovoril; njegove misli so bile daleč, daleč od tod. Kakor pri slovesu zaostali na obali mokrih oči gledajo za barko, ki odpelje njihive drage v drug del sveta, tako je gledal on v duhu za Florencijo, kako se vedno bolj in bolj oddaljuje njegovemu srcu. In ni mu pošiljala pozdrava, ni mu klicala ,,na veselo svidenje!" Celo obdar.o z rožnatimvencem, lica žareča razposajenega veselja, tako se je zibala v gondoli in prepevala z lalikomiselnimi tovariši in družicaini po sinjih valovih Bajskega zaliva zaljubljene petemi. Nesreenica ni opazila, kako so se vzdigovali iz zahoda črni oblaki, ki so naglo zatemnili celo nebo. Sedaj so utihnile vjigiondoli popevke in (\-si veslači so se na vso moč trudili, da bi še pravočasno dospeli v prijstanišče; toda hipoma je tre&čila strela iz višine in je pokopala čoln v šumečih valovih. Za trenotek je videl Faustin svojo nevesto se prikazati iz valov: Oh, da bi imel peruti in raogel tja poleteti, da bi ji ponudil svojo rešilno roko. Med trupli, ki so jih vrgli valovi na breg, je bila tudi Florencija. Rožnati venec je izginil; blato je pokrivalo njeno krasno obleko; ribiči so prišli, oropali njeno truplo zlata in dragulj ter so pustili mrtvo nepokopano na obrežju. Florencij prekine mladenifia v njegovih temnih sanjarijah, rekoe: ,,Povej mi, ali je pridobil Hipolit tudi tebe za svoj krščanski nauk? Potem si le izbij iz glave spomin na dekleta! Sicer je pa ona postala sedaj revna beračica, 6e je sploli prenesla krat udareo usode in se ni že pogreznila v veliko, prostrano mor;ie, o katerem je govorila v svojem pismu." ,,Da, jaz sem kristjan", odgovori Faustinl ,,in samo križ mojega Boga je bil, na katerega sem se opiral v celem svojem trpljenju, in da bi bil ta križ potapljajoči se Florenciji rešilen čolnič, zato liočem odslej noe in dan prositi svojega Boga in neprestano moliti ter trpeti, dokler Bog nje in tebe ne pripelje v ta eoln. Florencij ni razumel teh besed, spoznal pa je, kako srčno je doslej ljubil Faustio njegovo hčerko. Dasi je bil vesel, da je enkrat izlil svoje srce, ga je vendar rnnčila trpka misel, da je ubogemu mladeniču uničil zadnjo tolažbo, ki mu je bila vera v zvestobo in ljubezen v svojo nevesto. Sledečo no6 Faustiu ni mogel spati. Popolnoma nasprotujoča si custva, eno trpkejše od drugega, so divjala v njegovem srcu, in 5im dalje je razmišljal o tera, kar je izvedel od senatorja, tem bolj je ugašala zvezdica nade, ki ga je od začetka še spremljala. ,,Ce pa mora že tako biti, moj Bog" ,je zdihoval, ,,da je Florenoija za-me izgubljeiia, ne pripusti vendar, da bi bila izgubljena tudi za Tebe. Ponudi ji iz. oblakov svojo rešiino roko in reši jo iz valov, kanior se je pogreznila. Sprejmi vse moje trpljenje in pomanjkaiije kot žrtev za njo, kot kupno ceno za njeno dušo!" Hipolit je opazil, da trpi njegov gospod — kot takega ga je še vedno smatral — silno žalost in bolest in miiroval ni poprej, da mu je mladenič razodel vzrok. Hipolit se je ravno tako kot Faustin naslajal o blaženi misli, da njegova zapovedovalka postanekristjanka ali pa je že postala. Od prvega dneva sem, ko mu je diakon Fabian sporocil, da se nagiblje ona k Jezusovemu nauku, je vsak dan \rse svoje trpljenje daroval Bogu kot žrtev za njeno sproobrnenje; kakoga je bolelo, ko je slišal, kako globoko je padla! Toda njegova ljubezen je bila čista in sveta in zato je kmalu našel nov žarek upanja. ,,Ne", pravi, ,,nisem zastonj trpel za rešitev njene duše. Casna nesreča, ki jo je zadela, je delo božje milosti. in kakor so nebesa takJo ftudežno pripeljala k nam senatorja, tako tudi lahko upamo, blagi Faustin, da ho6e Bog na enak način rešiti o6eta in njegovo hčerko." ,,Jaz sem", odgovori Faustin, ,,tudi takšnih misli, in sem si že mnogokrat predstavljal sliko preroka Jone, ki se baje pogostoma vidi na našik pokopališčih v Rimu. Na morju je nastala nevihta; in da bi se pamirila, so mornarji vrgli Jono v morje. Ali ni poslal te nevihte tudi Bog, da bi preroka, dasiravnose je upiral, pripeljal tja, kamor ga je poklical?" ,,Da, da", zakliče Hipolit, ,,sovraštvo cesarjevo je podobno oni morski ribi, ki je Jono požrla; in kakor se je rešil prerok, tako bo tudi prišel dan, ko se bosta Florencij in njegova liči rešila iz svoje nesreče ter našla pod križem mir in zadovoljnost." ,,Bil bi najlepši in najsreSnejši dan mojega živIjenja", pravi Faustin, ,,oni dan, ko bi videl oba, oblečena v beli oblačili novokršcencev, stopiti pred oltar, da prvokrat prejmeta sveto obhajilo." Florencij je pričakoval, da bosta Faustin in Hipolit svoje ravnanje napram njemu izpremenila in ga prepustila njegovi usodi. Toda nasprotno; oba sta mu na enalc naein kakor doslej stregla in mu delo olajševala, da, še eelo bolj sta skrbela za njega, in posebno Hipolit mu je izkazoval ljubezen, ki je bila senatorju nerešljiva uganjka. (Dalje prihodnjiS.)