Marija Švajncer
328
Marija Švajncer
HUMOR IN GRENKOBA V AFORIZMIH IN PESMIH TONETA DODLEKA
Slovenski literarni ustvarjalec Tone Dodlek, avtor pesniških zbirk Passo de muerte (1977) in Celek (1986), poetičnih otroških dialogov Pikica (1990) in romana Anatol (1992), je pisec dveh knjižnih novosti: pri Mariborski literarni družbi, ki jo ureja Marjan Pungartnik, je z letnico 1997 izdal zbirko aforizmov Vsak srček ima svoj smrček (knjigo je ilustrirala Breda Vari, spremno besedo je napisal Marjan Pungartnik), pri Založbi Franc-Franc v Murski Soboti pa je z letnico 1998 izšla knjiga Ko so ribe zvezde popasle (ezoterični sled-nik), uredil jo je Feri Lainšček, oblikovala Breda Vari, uvrščena je v Zbirko Križpotja, spremno besedo je prispeval Vili Ravnjak.
Piščevi aforizmi in ilustratorkine risbe združujejo in povezujejo izvirna in samostojna avtorska projekta, sub-tilni umetniški snovanji, ki pa imata sorodno ali podobno sporočilo, sestavljeno iz umetniškega doživljanja sodobnega sveta, življenjskih modrosti in filozofskih spoznanj, pretanje-nih miselnih utrinkov in filigransko skrivnostnih resnic.
Besede so izbrane in urejene v celote, ki zvenijo tudi ironično ali s posebno, sicer humoristično obarva-
no grenkobo, včasih sprijaznjeno in resignirano, tu in tam pa s tihim zadovoljstvom in zamaknjenostjo nad danostjo, da smo tukaj ter lahko doživljamo, občutimo in reflektiramo, kar nam je dano in zadano, zdaj z močjo v sebi, drugič s težo poraza, bega ali strahu. Silovitost lastnega jaza, ki pa za Toneta Dodleka ni samoljubno sebični ego, nam poklanja vztrajanje, nas povezuje z drugimi in preveva z upanjem, morda komaj opaznim in ranljivim, a vendar upanjem, ki nam ne da oditi in vsega zapustiti.
Tone Dodlek je subtilen in poetičen avtor, darovalec tistega, kar je očem velikokrat prikrito, kot je lisica poučila Malega princa; čeprav je videti paradoksalno - modrijan, ki je ohranil otroka v sebi, literat, ki ga niso pogoltnile odplake grdega v teh čudnih časih. Toda prav ti časi so naši, hic et nune.
Vizualizacija povedanega je čr-no-bela (ne v vrednostnem pomenu besede); na risbah Brede Vari so ujeti trenutki rojstva in smrti, bolečine in samote, razkroja in minevanja, otroške igre in razposajenosti, skrunitve narave in otrok kot prinašalcev svetlobe.
329 HUMOR IN GRENKOBA V AFORIZMIH IN PESMIH TONETA DODLEKA
Tako kot je umetniško dragocena in dobrodošla knjiga aforizmov Vsak srček ima svoj smrček, je zanimivo in vredno pozornosti tudi drugo že omenjeno Dodlekovo delo Ko so ribe zvezde popasle. To, kako avtorji ali avtorice sami določijo in označijo svoje stvaritve ali kam jih uvrstijo, je gotovo treba upoštevati in spoštovati njihov namen. Ustvarjalec je dal svoji knjigi podnaslov ezoterični slednik in ga celo postavil v oklepaj. To bi lahko spodbudilo asociacijo na Hus-serlovo fenomenološko redukcijo, ki govori o tem, kam je treba v resnici usmeriti pozornost, česa pa ni treba postavljati v ospredje. Dodlekov oklepaj po vsej verjetnosti nima tega pomena, temveč nas opozarja, da je mogoče njegove pesmi brati tudi kot ezoteričen slednik, morda je sam na sledi ezoteričnemu, se mu skuša približati in se ga duhovno dotakniti.
Pisec spremne besede, izvedenec za ezoterično Vili Ravnjak, pravi, da želijo Dodlekove pesmi implicirati specifično stanje duševnosti, v katerem pride do mističnega uvida v bit obstoja sveta. Če bi pesnik dodal oznako, da imamo opraviti s haiku poezijo, bi bila interpretacija lažja (Vili Ravnjak sicer govori o primerkih haiku poezije), saj je ezoterično nekje na meji, na robu, nekako neulovljivo in skrivnostno. Toda ali ni takšna tudi poezija? Mar ni ezoterično ena izmed njenih možnih prvin, zdaj bolj, zdaj manj prepoznavna? V Dodlekovem primeru ni opaziti nikakršne samoumevnosti, marveč je vse nekako krhko in nedoločno.
Knjiga Ko so ribe zvezde popasle
je sestavljena iz dvojic nagovora in odgovora v slogu Ti si kot in Ti si pa kot; nagovor je umeščen na zgornji del strani, odgovor pa na spodnjega, več dvojic najavi kratka pesem v rimah. Dvojica se večkrat uveljavlja kot celota prvostopenjskih prispodob, torej objektivnih primer, drugič med njima ni povezanosti ter sta pomensko in sporočilno neodvisni. Kadar je med njima vez, je prva morebiti afirmacija ali pozicija, druga pa negacija, če nekoliko parafraziram Hegla.
Menjavata se realno in imaginarno ali pa se strneta v umetniško prepričljivo sklenjenost; dogodi se, da se realno razprši v domišljijskem ali pa se v njem nekako zalomi. Paradoks združevanja nezdružljivega in absurdnega je povsem načrten in estetsko učinkovit. Hudomušnost se prevesi v grenkobo, spoznanje se strne s sprijaznjenostjo, vednost kliče po imaginarnem, očaranost nad človekom, ki mu govori in ga pozna do dna (lahko je ženska ali moški, lahko je kratko malo človek), se daje s posebno tenkočutnostjo in sugestivnostjo. Umetno se sreča z naravnim, sanje zaplavajo nekam onstran, simboli si prisvojijo realno in si ga podredijo. Velikokrat je v nagovoru opaziti vzrok, v odgovoru pa posledico ali učinek, pogosto pa teh kavzalnih zvez ni mogoče kar tako prepoznati ali razbrati. Nekdo je nekomu nekaj storil, toda zaradi tega se življenje še ni končalo; zdi se, kot da smo postali s temi najdbami vedenja modrejši ali močnejši, morda pa si samo nočemo priznati ogroženosti in nebogljenosti.