Kako se je poboljšal Gomerčev Markec. o vam je bil ptiček Gomerčev Markec! Ni še poteklo ne vem koliko let, .odkar ga je storklja prinesla do]i iz gorkega juga in ga dala Gomerčevej materi za vezilce, vender je bil zrel, kakor jesenska tepka. Ali mislite, da je kaj raaral za šolo in knjige? Da, še tega bi mu bilo treba. Knjige in druge šolske stvari so mu ležale v zapečku in vzel jih je le takrat v roke, ko se je in to še prav z nejevoljo spravljal v šolo. Svojih nalog ni napravil nikoli; nu, ee je pa vže vender kaj napisal, bilo je vse zamazano in poznalo se je, da se mu je pač nekam mudilo, ko je pisal nalogo. In mudilo se mu je po vasi k drugim otrokora in tam mej njimi je upil in razsajal, da ga je bilo vsem vee, kakor preveč. V šoli ni bilo takega nemirneža, kakor je bil Gomerčev Markec, prav na iglah je sedel in komaj čakal, da skoči čez šolski prag. Prišedši domov — brž s knjigami v zapeček, v torbo pa kos kruha in hajdi na igro. In da-si je vedel, da ga čaka doma leskovo mazilce, igi-al se je in pohajkoval po vasi malo ne do trdega mraka. Koliko sta ga roditelja prosila, da se poboljša, vender vse je bilo le bob v steno. Vsem se je zdelo, kakor da je Markec gluh za proŠDJe, slep za materine solze in neobčutljiv za oeetove šibe, zato ga pa tudi ni bil nihče vesel. Hm, čudno! najedenkrat Gomerčev Markec kakor bi ne bil več GomenSev Markee. Ni ga bilo več videti po vasi raej razposajenimi otroci, v šoli je bil prvi, naloge 80 mu bile v redu in čiste, odgovarjal je, da je bilo veselje in doma je bil ubogljiv in postrežljiv, da sta roditelja večkrat dejala, da ga ni boljšega otroka, kakor je ujiju Markee. Kako to? Čujte kako! Bilo je tam jedenkrat po Telovem. Ni ga bilo, pa niti za zdravilo lepega vremena. Deževalo je, lehko rečem, celih osem dni, in naš potok je tako narasel, da je malo manjkalo, da se ni razlil po njivah in travnikih. 0 Telovem se je pa kar najedenkrat izpremenilo. Megle in oblaki so se razpodili iu prisijalo je solnčice ne samo lepo ruineno, nego tudi gorko. Pripekalo je tako, da se je človek potil celo v senci. Bilo je pravo poletno popoludne. Pri Gomerčevib. so ravno poobedovali. — Mati, jaz grem malo na vrt — dejal je razposajeni Markec in pograbil klobuk. — Na vrt smeš, ali drugam nikamor — odgovorila mu je mati; ali naš Markee je ni več slišal, ker jo je hitro popihal na vrata. To še ne bi bilo nič hudega, da je Markee odšel res na vrt, da se ni odsmuknil ob ograji doli po vasi. Tovarišev ni dolgo iskal — Golobov Tinče in Vrtinov Tiček — razposajeuta kakor Markee, sta se vže podila tam ob cesti. — Markee! Markec! — zakličeta, ko ga ugledata — kaj počnemo dauos ? — Ali Markec molči in še le, ko se mu tovariša približata, reče jima tiho in oprezno: — Kopat se pojdemo, kopat, doli pod Palžieev mlin. — Hm, nagovarjati ju ni bilo treba, predlog je bil obema všeč. Hajdi toraj k potoku! M Doli pod vasjo, ne daleč od Paleieevega mlina, tam je bilo vaško kopališče. m Naši trije junaki so bili kmalu na raestu. Veselili so se, kako se bodo hladili v I hladnej vodi in veslali sem ter tja kakor žabe po površini. Da, ali ne bo dalo! ¦ Ko pridejo do potoka hitro jim minejo vse te prijetne misli iz glave, ker je bil potok od silnega deževja še vedno velik in v deroče njegove valove bi se upal le kak spreten plavač, ne pa naši trije poniglavci. — Jaz vže ne grem v vodo — reče Tinče. ^^H — Jaz tudi ne! — pristavi Tiček. "^H — Kaj pa ti? fl — Hm — jaz pa pojdem, ee tudi sam. Kaj bi se tako bal? — odgovori tovarišema Markec. — Nikar ne hodi! — Pa grem! Tovariša mu nista hotela ugovarjati, a Markec je vrgel hitro svoje oblačilce raz sebe in štrbunk! v vodo. — nBedaka, kaj se neki bojita; tako prijetno je v vodi!" — dejal je BJima in odplaval bolj k sredi, da se pokaže pred tovarišema. Ali v svojo nesrečo. V sredi potoka je bil tir vode močnejši, pograbil je Markca in ga drvil dalje doli po potoku. Kolikor se je Markec trudil in mahal z rokama in nogama, da pride h kraju, vse je bilo zaman. Voda ga je nesla vedno dalje. Tinče in Tiček mu nista mogla poinagati in v svojej otročjej lehkomiselnosti sta pobegnila od ondot, a ne da bi bila hitela ljudi klicat. Slaba bi bila z Markeem, da ni prinesla sreča starega Palči&a, majhenega a dobrega možička, kateri je ob potoku z ostjo ribe lovil. Začuvši krik Markčev, katerega je voda drvila vedao dalje in katerega so vže zapuščale vse njegove moči, prišel je bliže in spoznavši nevarnost, podal Markcu dolgi ščap, na katerega so bile nasajane osti in ga tako rešil. — Nesreča ti neveljava! — dejal je možiček in ostro pogledal Markca. — »Porsod, kjer je kaka neumnost, ti si — prvi; kdo te je motil, da greš v deroci potok. Našeškal bi te pošteno, zaslužil si, vender naj ti bode, strahu si se naužil dosti. Vedi da ti je malo manjkalo, da se nisi utopil, bodi ti to v opomin, da se vže jedenkrat popraviš in postaneš tak, kakeršni so drugi dobri otroci. ¦— Pomni si to! — pristavil je še slarček iu odšel dalje ob potoku. Pretresle so te besede Markea. Bližnja smrt in lepo svarilo sta vsega izpre-menila. Hitro se je oblekel in odhitel jokajoč domov k materi. — Kaj ti je? — vprašala ga je mati. A Markec ni odgovoril ničesar le ihtel se je še glasneje. — Mati, oprostite, od sedaj bodem ves drugačen! — dejal je Markec, po-vedal materi ves dogodek in jej trdno obljubil, da postane drugačen. In bil je Markec mož beseda, bil je odslej priden in ubogljiv, roditeljeraa v veselje, a drugim otrokom v lep zgled. Kadar koli utegne, odhiti k staremu Palčiču, s katerim sta si najboljša prijatelja. Ves udan mu, kakor drugemu očetu, posluša ga rad, saj mu zna dobri starček toliko lepega povedati. In kaj mu ne bi pripovedoval ? — Saj stari Palčič ranogo zna in rad pripoveduje dobrim otročičem. — — Peter Vudy .