VI.
SVETOVNI ETOS, EVROPSKA CIVILNA RELIGIJA IN VERSTVA NA SLOVENSKEM (Tine Hribar)
178 V okviru razprav o prihodnosti Slovenije pri predsedniku države dr. Janezu Drnovšku je na desetem srečanju konec leta 2005 prišlo do izredne situacije, ko smo se soočili z globalizacijo, se pravi s stikom svetovnih religij/civilizacij na naših lastnih tleh. Na razgovoru so namreč sodelovali predstavniki petih svetovnih religij, pričujočih na Slovenskem: katolicizma, protestantizriia, pra-voslavja, islamizma in judaizma.
Priča takšnemu stečišču svetovnih religij smo v Sloveniji sicer že nekaj desetletij, a se ga še ne zavedamo povsem. Namreč tega, da smo na križišču, kar je bila najprej nekdanja Jugoslavija, možnega globalnega spopada civilizacij. Le možnega, kajti prav na tem razgovoru smo pravzaprav uspeli oblikovati, vsaj na slovenskih tleh, zavezništvo civilizacij oz. religij kot njihovih ključnih vezi.
Na podlagi dognanj, do katerih sem do tedaj že prišel v okviru raziskovalnega projekta Globalizacija, svetovni mir in svetovni etos, sem imel na srečanju referat z naslednjo vsebino:
Niti pred sto niti pred petdesetimi leti ne bi moglo priti do pogovora, kakršen je današnji pogovor o prihodnosti Slovenije, pogovor, ki vključuje tudi razpravo
Svetovni etos, evropska civilna religija in verstva na slovenskem
»o vlogi, ki jo imajo verske skupnosti pri obravnavanju vrednostnih vprašanj v modernih demokratičnih evropskih družbah«.27 Kar iz nekaj razlogov ne.
Najprej zaradi dejstva, da niti pred sto niti pred petdesetimi leti Slovenija še ni bila samostojna država. Nato zaradi dejstva, da slovenska družba pred sto, še manj pa pred petdesetimi leti ni bila demokratična družba v sodobnem pomenu. Končno zaradi dejstva, da so se verske skupnosti različnih religij, celo različnih krščanskih konfesij šele ob koncu 20. stoletja odločile za resen medsebojni dialog. Prej kakor med njimi samimi je v Evropi sicer že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja prišlo do dialoga med teisti in ateisti, konkretno, med krščanskimi teologi in marksističnimi ideologi. A tudi ta dialog je kmalu (ob napadu Sovjetske zveze na Češkoslovaško) zamrl in potem v osemdesetih letih le deloma oživel (in životaril do padca berlinskega zidu). Smo pa bili na Slovenskem v dialog pritegnjeni oz. bili v nekaterih primerih njegovi pobudniki tudi kulturniki, ki nismo bili ne cerkveno ne partijsko vezani, marveč smo se v dialog vključevali, namreč kot avtonomne osebnosti, iz laične oz. civilne družbe.28
27 Tako se je glasila ena od formulacij vabila predsednika Republike Slovenije z dne 29. 11. na deseti pogovor o prihodnosti Slovenije 14. 12. 2005. Osnova pričujočega teksta sta pisni referat s tega posveta (1. in 2. del) in ustni nastop (3. del), v opombah pa je aktualiziran s komentarji dogodkov po posvetu.
25 Ti dialoški kontakti so se začeli takoj po sklenitvi II. vatikanskega koncila, na Slovenskem najprej med Študenti filozofije in teologije, širše pa kakih dvajset let kasneje. Odmev mednarodnih srečanj sta bila, seveda z dokajšnjo zakasnitvijo, v osemdesetih letih, pri nas dva razgovora. Prvega, do- ■ mačega, z naslovom Pogovor o sožitju in dialogu je v okviru revije 2000 (št. 17/18) leta 1981 organiziral Peter Kovačič - Peršin. Drugega, mednarodnega, z naslovom Znanost in vera pa sta v okviru SAZU leta 1984 organizirala dr. Zdenko Roter kot univerzitetni zastopnik obstoječe komunistične oblasti in dr. Franc Rodé kot tajnik vatikanskega tajništva za neverujoče, ki sta napisala tudi skupni uvodnik v knjižno izdajo posvetovanja. Sestava razpravljavcev v okviru revije 2000 je bila tridelna: prvo skupino so sestavljali katoliški teologi dr. France Perko, dr. Franc Rode, dr. Anton Stres in dr. Ojnik Stanko, drugo skupino marksisti dr. Marko Kerševan, dr. Zdenko Roter, dr. Andrej Ule in dr. Janko Prunk, tretjo skupino pa kulturniki Taras Keimauner, Marjan Rožanc, dr. Ivan Urbančič in dr. Tine Hribar. Na posvetovanju v okviru SAZU smo, kakor je razvidno iz publikacije Science and Faith - International and interdisciplinary colloquium (Ljubljana/Rome 1984), od Slovencev sodelovali dr. Franc Rode, dr. Anton Trstenjak, dr. Anton Stres, dr. Vekoslav Grmič, dr. Zdenko Roter, dr. Marko Kerševan, dr. Andrej Kim, dr. Janez Stmad in dr. Tine Hribar, lahko pa bi sem prišteli še Thomasa (Tomaža) Luckmanna. Ob dvajsetletnici posvetovanja je bil simpozij ponovljen, vendar smo od navzočih na prvem posvetovanju leta 2004 zaradi različnih vzrokov sodelovali le dr. Stres, dr. Kerševan in jaz. V pripravljalnem odboru smo se dogovorili tudi za izdajo zbornika referatov. Po posvetovanju ni bilo nobenega sestanka več, pa tudi zbornik še zmerom ni izšel. Ali morda komu sploh ni bil všeč, namreč glede na sestavo referentov in vsebino nekaterih referatov, je njegov izid nezaželen? V letu 2005 je »kultura dialoga« znova oživela tudi s
Globai .1zacija - svetovni mir in svetovni etos
V tem kontekstu razumem tudi današnji razgovor, saj naj bi glede na povabljene v njem ne šlo toliko za dvogovor med državo kot politično družbo in družbo klerikov verskih skupnosti, kolikor za odprt pogovor na ravni civilne družbe.2' Kako pa je sploh mogoče, da smo se danes, sredi decembra 2005, v režiji slovenske države lahko zbrali tako zastopniki različnih teizmov kot ateisti, tako člani sakralnih kot člani sekularnih ustanov, tako predstavniki treh krščanskih konfesij kot dveh drugih religij? To je mogoče zaradi že dovolj uveljavljenega in utrjenega evroslovenstva kot sotvorca evropske demokracije, temelječe na evropski civilni religiji, povzeti v preambuli30 ustavne pogodbe o Evropski uniji, ki jo je Republika Slovenija za razliko od večine evropskih držav tudi že ratificirala.
1. POJMA CIVILNE RELIGIJE IN KLERIČNE RELIGIJE
Izraz civilna religija (la religion civil) je v Družbeni pogodbi vpeljal Jean Jacques Rousseau, ga filozofsko utemeljil, obenem pa razločil od dveh drugih religij: od religije, ki ji pravi religija človeka (la religion de l'homme), in 180 religije, ki ji pravi klerična religija (la religion du Prêtre: svečeniSka, duhovniška religija).31 V sodobno družboslovno terminologijo gaje prenesel ameriški sociolog religije Robert Bellah, ko je oblikoval sintagmo ameriška civilna religija, sam pa pod njegovim vplivom uvajam sintagmo evropska civilna reli-
katoliško ustanovitvijo Foruma za dialog med vero in kulturo, katerega prvo zasedanje je bilo na pobudo in v organizaciji Milana Knepa, tajnika Medškofijskega odbora za kulturo, 9. 4. 2005 v Lovranu; na njem nas je sodelovalo že okoli trideset predstavnikov različnih miselnih orientacij.
29	Moja pričakovanja so se izjalovila, saj so predstavniki RKC pogovor razumeli predvsem kot dogovarjanje /, državo, in to v podobi razmerja Cerkev (z veliko): država (z malo); kot že tolikokrat v podobnih primerih so teologi vsebino pogovora povsem podredili zavzemanju/boju za več vpliva in moči, skratka za več oblasti, ne le duhovne, ampak tudi posvetne. Temu je služilo tudi izrecno poudarjanje - v nasprotju s Kungom in Huntingtonom - neizmerne izjemnosti, univerzalnosti in absolutnosti krščanstva.
30	Vsebino preambule poglabljajo Defnicija in cilji Unije, zlasti 2. člen 7. naslovom Vrednote Unije, razčlenjujejo Listina o temeljnih pravicah evropske unije z lastno preambulo, njena prva dva člena pa govorita o dostojanstvu človeka in svetosti (njegovega) življenja, torej o vrednotah, ki sta bili navedeni že tudi na začetku Osnutka Ustave Republike Slovenije, v končni redakciji oz. ob sprejetju Ustave pa sta zaradi nasprotovanja slovenskih krščanskih demokratov na eni in slovenskih liberalnih demokratov na drugi strani izpadli.
31	Podrobnejšo analizo razmerja med temi tremi »religijami« sem podal v razpravi »Civilna družba, pravna država in človekove pravicc« v zborniku Varstvo človekovih pravic, Mladinska knjiga, Ljubljana 1988, str. 276-295.
Svetovni etos, evropska civilna religija in verstva na slovenskem
gija. Ti specifični oznaki že nakazujeta, da v nasprotju z religijo človeka, ki pri Rousseauju označuje to, čemur danes pravimo svetovni etos, ena sama, recimo globalna civilna religija, ne obstaja, vsaj za zdaj še ne, marveč vlada na svetu več civilnih religij.
Civilne religije obstajajo le v pluralu. Vendar pa niso več omejene na posamične (nacionalne) države; v svojih formulacijah niso več vezane zgolj na ustave te ali one države, temveč so se s povezovanjem držav začele širiti, tako da je evropska civilna religija tista religija, ki je omogočila nastanek Evropske unije, hkrati pa je, vsaj v osnutku, dobila svoj obraz z njeno ustavno pogodbo. Ta bo, če bo in kadar bo ratificirana, se pravi, verificirana s strani vseh držav povezave, Evropsko unijo vzvratno duhovno utrdila in pravno potrdila njeno identiteto.
V čem pa so temeljne razlike med posameznimi civilnimi religijami, kakršna sta ameriška in evropska civilna religija? Krucialna razlika med njima izhaja iz položaja smrtne kazni. Znotraj ameriške civilne religije je smrtna kazen sprejemljiva, znotraj evropske civilne religije pa nikakor ne. V 2. členu Listine o temeljnih pravicah Evropske unije je zapisano: »Nihče ne sme biti obsojen na smrtno kazen ali usmrčen.« Ta prepoved smrtne kazni ne pomeni le zapisa 181 etičnega načela, marveč predstavlja njegovo uzakonjenje, tj. evropsko pravno normo. Ne pomeni le spoštovanja in uveljavitve svetosti življenja kot ene od temeljnih vrednot svetovnega etosa, marveč samo dosedanjo najhujšo kazen za zločin, kakršen je umor človeka, razglaša za zločinsko. Znotraj evropske civilne religije in iz nje izvirajoče ustavnosti bi bila tako sodnik, ki bi zločinca obsodil na smrtno kazen, kot rabelj, ki bi to kazen izvršil, obsojena kot zločinca. Kot zločinca zoper človeškost.
Kajti pravica do življenja je prva med pravicami, ki izhajajo neposredno iz človekovega dostojanstva. Drugače, vzvratno rečeno, tisto, na kar je dostojanstvo človeka najizvorneje vezano, je prav svetost človekovega življenja. In ker svetost življenja spada med pravrednote vseh svetovnih religij, bi bilo pričakovati, da bodo tudi verske skupnosti na Slovenskem spoštovale in uveljavljale svetost življenja kot vrednoto, ki soji absolutno zavezane. In se s tem verificirale ne samo kot spoštovalke svetovnega etosa, minimalnega skupnega etičnega imenovalca vseh svetovnih religij oz. kultur, ampak tudi kot trdne podpornice evropske civilne religije in zanesljive zagovornice evropskih ustavnopravnih norm.
Globalizacija - svetovni mir in svetovni etos
To navsezadnje pomeni, da bi morale, če naj pričajo o svoji etični verodostojnosti in zavezanosti pravnemu evropejstvu, povzdigniti svoj glas zoper vsako smrtno obsodbo in zopet vsako izvršitev smrtne kazni na svetu, zlasti pa glas zoper takšno zločinsko ravnanje v deželah, ki se sklicujejo na deset svetopisemskih zapovedi, med katerimi nahajamo tudi prepoved ubijanja.
Zal ni tako. Če si izmed religij oz. cerkva, ki sledijo Bibliji, tokrat bliže ogledamo le katoliško versko skupnost, ki je pri nas najštevilčnejša, ne moremo mimo dejstva, da Katekizem katoliške Cerkve dopušča smrtno kazen. Da torej svetosti življenja v resnici nima za absolutno in brezpogojno vrednoto. Še več, da RKC operira z dvojnim merilom. Medtem ko poudarja, da sta »splav in usmrtitev otroka gnusna zločina«, zaradi česar ima formalno sodelovanje pri splavu za »velik greh«, torej v odnosu do sodelujočega zdravnika nalaga »kanonično kazen izobčenja«,32 ta kazen ni zagrožena ne sodnikom ne rabljem, ki sodelujejo pri izreku oz. pri izvršitvi smrtne kazni, kaj šele politikom, ki se podpišejo pod odlok o usmrtitvi. Skratka, njihovega početja nima za »gnusni zločin«. Pa bi ga pod obnebjem svetovnega etosa in evropske civilne religije, če že ne svoje klerične religije, morala imeti. Vsakdo, ki je (bil) soudeležen pri 182 smrtni kazni, je v očeh evropske skupnosti zločinec; ne le z etičnega, ampak tudi s pravnega vidika.
2. AMERIŠKA IN EVROPSKA CIVILNA RELIGIJA
Ob navedem protislovju v enem od glavnih besedil RKC se zatorej ni treba posebej spraševali, zakaj se prav politiki iz nekaterih katoliških verskih skupnosti, npr. na Poljskem, tako glasno zavzemajo za ponovno uvedbo smrtne kazni. In se pri tem sklicujejo na ameriški zgled. Gre za podobno situacijo, kot je šlo ob ameriškem vojaškem napadu na Irak. Pokojni papež Janez Pavel II. je obsodil ta napad, toda države, ki so mu prve skočile v hrbet, so bile ravno države, ki se imajo ponavadi za najbolj katoliške: Italija, Španija pa tudi Poljska, papeževa domovina.33 Na srečo smo se jim Slovenci pridružili le deloma,
32 Katekizem katoliške Cerkve, Slovenska škofovska konferenca, Ljubljana 1993, str. 569. Katekizem sicer navaja, da jc Človeško življenje treba »spoštovati in ščititi brezpogojno« (str. 569), toda ko obenem zatrjuje, da »v skrajno težkih primerih ni izvzeta tudi smrtna kazen« (str. 567), da je v določenih pogojih torej dopustna (»Vse je odvisno od pogojev, časa in kraja.«), se giblje znotraj očitnega protislovja.
11 V intervjuju »Sind Christen bessere Politiker« (Die Zeit, 18. 8. 2005) je Rocco Buttiglione
Svetovni etos, evropska civilna religija in verstva na slovenskem
saj v Irak nismo poslali svojih vojakov. Pričakujem, da bomo pri tem, namreč kot država, tudi ostali, torej vztrajali kljub morebitnim ameriškim ali kakim drugim pritiskom.34 In upam, da bodo svoje ime za takšno našo držo glasno, tj. jasno in razločno zastavile tudi verske skupnosti pri nas, skupaj s katoliško kot najmočnejšo, največjo in najvplivnejšo versko skupnostjo.
Še bolje bi bilo, če bi verske skupnosti na Slovenskem sklenile, vsaj pri sebi, da ne bodo podprle nobene okupatorske ameriške avanture več, ne tako ne drugače. Da ne bodo sprejele nobenega nasilnega izvažanja demokracije in nobenega nasilnega vmešavanja (ne trdega, militarističnega in ne mehkega,
(minister za kulturo v Italiji, kandidat za ministra EU - pravosodje) na trditev, daje papež ameriški napad na Irak obsodil, odgovoril: »Ali je papež to vojno razglasil za napačno? Prej bi dejal: Papež ima za napačno vsako vojno. Toda po Katekizmu katoliške Cerkve ve, da poslednja sodba o tej vojni ne pripada njemu, temveč politikom. Papež je kot mati, ki tudi ne bi nikoli rekla: Dobro je, da je bil moj sin obsojen na smrtno kazen. Mati bi sodniku zmerom dejala: Si prepričan? Ni nobene druge možnosti? In če politik ne vidi nobene druge možnosti, da bi se uprl grozeči nevarnosti, kaj naj bi storil? Ravnati mora po lastni vesti. Siccr pa, med drugim, sploh ni res, da Italija vodi to vojno v Iraku. Svoje vojake smo poslali šele po vojni, da bi sodelovali pri obnovi in pomagali iraškemu ljudstvu.« Ob tem izmikanju in sprenevedanju se človek vpraša: Ali že papež sam tega, "j 83 kar je razglasil, ni vzel povsem resno ali pa katoliki, kakršen je Bultiglione, papeža ne jemljejo resno. Battiglione pa mimogrede pozabil še na to, da je EU odpravila smrtno kazen in da se zato nobena evropska mati ne more znajti v položaju, kakršnega prikazuje.
MŽal smo podlegli tudi mi. Po sklepu vlade 12.1. 2006 bomo v Irak poslali štiri vojaške inštrukterje. Pomagali naj bi stabilizirati, tudi po izjavi dr. Janeza Drnovška, destabilizirani položaj, ki so ga siccr zakrivile ZDA. Naša pomoč bo seveda brez vojaške teže, zanemarljiva; a sploh ne gre zanjo kot tako, gre le za to, da s dvojo odločitvijo priznamo domnevnega gospodarja sveta tudi za svojega Gospodarja, brez izmikanj, v katera smo se zatekali doslej. Brezpogojno zavračam ta vladni sklep; ne zaradi nedvomno večje naše ogroženosti s strani teroristov, marveč zaradi naše osebne avtonomnosti in neokrnjene nacionalne suverenosti. Ta vladna odločitev namreč ne pomeni le prenosa nekaterih pristojnosti, za kar gre v razmerju do EU, temveč pomeni vstop v podložniški položaj; z njo smo postali ameriški vazali. Naše razmerje do Američanov je postalo podobno nekdanjemu razmerju do Bavarcev: takrat jc šlo za pokristjanjevanje, danes pa gre za amerikaniziranje, vključujoče ameriško civilno religijo. Teza, da moramo sodelovati pri okupaciji Iraka zaradi odprave »negativnih posledic ameriškega vojaškega posega« (Matej Makarovič, »Globalna odgovornost«, Delo, 18. 1.2006), torej okupacije, ni samo v protislovju s samo seboj, ampak tudi z dejstvi, saj se poseg še zmerom ni končal. Sklicevanje na »globalno odgovornost« in »etiko« v tej zvezi pa je naravnost svetohlinsko. Kaj pomeni etična odgovornost ob dejstvu, da Američani z usmerjenim bombandiranjem zavestno pomorijo cele družine, z otroki vred, ko hočejo likvidirati med njimi domnevno navzočega terorista? In kaj pomeni sodelovati z iraško vlado, ki je ponovno uvedla smrtno kazen? Ne vem, kaj je neetično, če ne prav takšno obnašanje. V prvi vrsti nikakor ne gre za našo lastno varnost ali varnost naših plačancev, marveč za življenja in dostojanstvo ljudi, ki bodo žrtve početja naših vojakov. Pa naj bomo soudeleženci vojne, ki so jo Američani začeli, ali pa vojne, ki sojo povzročili, namreč državljanske vojne.
globai .1zacija - svetovni MIR in svetovni etos
misijonarskega) zahodne civilizacije v druge svetovne civilizacije. To bi navsezadnje pomenilo dosledno spoštovanje prve pravrednote svetovnega etosa, zlatega pravila kot okvirne vrednote vseh drugih njegovih vrednot. »Ne stori drugemu tega, česar ne želiš, da bi drugi storil tebi.« To pravilo, ki zamenjuje in odpravlja talijonsko načelo, je staro že nekaj tisočletij, vsebujejo ga sveta besedila vseh svetovnih religij, vključno z Biblijo OSvetim pismom Stare in Nove zaveze«', v narekovajih, saj se judovska sveta besedila le z vidika krščanskih evangelijev kažejo kot starozavezna besedila). Ne vsebuje pa ga ameriška civilna religija. Narobe. Harold Bloom - ne kak levičar, marveč zelo ugleden ameriški konservativni mislec - jo v knjigi The American Religion - The Emergence of the Post-Christian Nation (1999) vidi in ocenjuje takole:
»Ameriška religija na sebi ni nasilje, vendar tako eno kot drugo pogosto spremlja zmešnjava, vsekakor pa je naše vedenje pogosteje kot nenasilno vedenje. Religija jaza bo težko religija miru, kajti ameriški jaz teži k temu, da se definira z vojno proti drugosti. Če ti tvoje vedenje navsezadnje pravi, da si onstran narave, ker jo že od nekdaj presegaš, potem te tvoja naravna dejanja ne morejo omadeževati. Nič čudnega torej, če odrešenje, ko je enkrat doseženo, ne more več odpasti od ameriškega Vernika, ne glede na to, kaj dela. Mi izvažamo svojo kulturo, nizko in visoko, in vedno bolj izvažamo tudi ameriško Religijo. Če se izkaže, daje imel Woodrow Wilson prav in nam je namenjeno, da bomo vodilni duh narodov sveta, bo enaindvajseto stoletje zaznamovano z vseobsegajočo vrnitvijo k verskim vojnam.«35
Grozi nam torej vrnitev za dvesto, tristo let nazaj v zgodovino; a zdaj ne več na evropski, marveč na globalni ravni. Na to nevarnost, na grozečo nevarnost ponovnega obrata od zlatega pravila k talijonskemu načelu zob za zob, glavo za glavo, terorizem za terorizem (militantni anti-terorizem), ki bi neogibno povzročil svetovno katastrofo, opozarja tudi avtor Spopada civilizacij (1997). V nasprotju z mnenjem njegovih površnih bralcev Samuel R Huntigton ne poziva na pripravo na globalni spopad med civilizacijami oz. na planetarni trk kultur, temveč skuša dokazati, kako nujno je, da se mu v imenu ohranitve človeštva izognemo. Da ga s pomočjo uveljavitve svetovnega etosa preprečimo. Zato je že vnaprej nastopil proti sedanji politiki vlade ZDA: »Na kratko, da bi se v prihodnosti izognili velikim medcivilzacijskim vojnam, jedrne države ne
35 Glej komentar tega Bloomovega besedila in ustrezne podatke v zvezi z njim v: ,Tine Hribar, Obvladovanje sveta in svetovni etos, Filozofska fakulteta, Ljubljana 2003, str. 229 isl.
Svetovni etos, evropska civilna religija in verstva na slovenskem
smejo posredovati v konfliktih v drugih civilizacijah. To je resnica, ki jo bodo nekatere države, še posebno Združene države Amerike, le s težavo sprejele. To pravilo vzdrzanja, da se jedrne države vzdržijo posredovanja v konfliktih v drugih civilizacijah, je prvi pogoj za mir v mnogocivilizacijskem, mnogo-polarnem svetu.«36 Huntington se tako kot Bloom zaveda, daje osnovna na-perjenost ameriške (civilne) religije pogubna, za druge, pa tudi, če ne predvsem, za ZDA same. Zato se zavzema za ohranitev edinstvenosti zahodne, evro-ameriške civilizacije, toda ob podpiranju svetovne večkulturnosti/večreligioz-nosti, oprte na svetovni etos in njegove vrednote.37 Huntington se vpraša: »Mar obstaja neka splošna, posvetna težnja k višjim ravnem Civilizacije, ki presega posamezne civilizacije?« In odgovarja: Da, obstaja.
3. PROJEKT SVETOVNEGA ETOSA
Projekt svetovnega etosa, religije človeka kot človeka, ki ga je nakazal že Rousseau, pred dvajsetimi leti pa znova obudil in izrecno zasnoval Hans Küng,38 tudi sicer pridobiva vse več zagovornikov. Tu skoraj ni treba omenjati vsem nam znanega Dalaj Lame z njegovo budistično etiko svetosti življenja 185
15 Samuel P. Huntington, Spopad civilizacij, Mladinska knjiga, Ljubljana 2005, str. 405.
37	»Človeška družba je cuniverzalna, ker je človeška, posebno, ker je družba>. Včasih korakamo z drugimi; večinoma korakamo sami. Vendar <tanka> minimalna morala izhaja iz skupne človeškosti, «univerzalna nagnjena k nečemu> pa obstajajo v vseh kulturah. Namesto uveljavljanja domnevno univerzalnih značilnosti ene civilizacije zahteva kulturno sobivanje iskanje tega, kar je skupno vsem civilizacijam. V mnogocivilizacijskem svetu je konstruktivna smer zavreči univerzalizem, sprejeti raznolikost in iskati skupne poteze ... Poleg tega imajo glavne svetovne religije - zahodno krščanstvo, pravoslavje, hinduizem, budizem, islam, konfucianizcm, taoizem, judovstvo - nc glede na to, do kolikšne stopnje so razdelile človeštvo, vse skupne ključne vrednote, kakor so poudarili številni avtorji. Če naj ljudje razvijejo univerzalno (svetovno) civilizacijo, bo nastajala postopoma z raziskovanjem in širjenjem teh skupnih potez. Zato je poleg pravila vzdrzanja in pravila skupnega posredovanja tretje pravilo za mir v mnogocivilizacijskem svetu pravilo skupnih značilnosti: ljudje iz vseh civilizacij bi morali iskati in skušati razširiti vrednote, institucije in prakse, ki so skupne njim in ljudem iz drugih civilizacij.« (Hutington, prav tam, str. 407 in 409)
38	Hans K(ing, Projekt Weltethos, Piper. Münchcn 1990. Küng je bil na 11. vatikanskem koncilu uradni papeški svetovalec, kasneje pa je bil s strani cerkvene oblasti suspendiran, lustriran kol predavatelj s katoliške fakultete. Na začetku 21. stoletja je v Tiibingenu ustanovil Fundacijo svetovnega etosa. v njenem okviru pa so med drugim nastopili: leta 2000 britanski premier Tony Blair s predavanjem »Vrednote in moč skupnosti«, leta 2002 visoka komisarka za človekove pravice in bivša predsednica Irske Mary Robinson s predavanjem »Etika, človekove pravice in globalizacija«, leta 2003 generalni sekretar OZN Kofi Annan s predavanjem »Imamo še vedno univerzalne vrednote«, leta 2004 pa nemški predsednik Horst Köhler s predavanjem »Koliko se nas tičejo drugi«.
Globai .1zacija - svetovni mir in svetovni etos
vseh živih bitij, pač pa je treba omeniti generalnega sekretarja OZN Kofija Annana, ki je leto 2001 razglasil za »leto dialoga kultur«, pod okriljem varnostnega sveta pa imenoval dvajsetčlansko skupino vidnih svetovnih osebnosti (»group of eminent persons«), v katero je vključil tudi Kiinga, ter ji naročil, naj do konca tega leta oblikuje poročilo z naslovom »Nova paradigma globalnih odnosov«. Končni naslov dokumenta je bil »Crossing the Divide - Dialog among Civilization«,39 izhaja pa iz svetovnega (globalnega) etosa, katerega vrednote naj kljub divergencam omogočijo konvergenco. Generalna skupščina je o dokumentu razpravljala novembra 2001 in sprejela Resolucijo (A/RES/56/ 6) z »Globalno agendo o dialogu kultur«.40 Vsi razpravljalci so ugotavljali, da je 11. september 2001 pokazal, kako je bil zadnji, tako rekoč že zamujeni čas sprejeti takšno resolucijo. Na podlagi te resolucije ter na pobudo Turčije in Španije je Annan letos oblikoval Urad zavezništva za civilizacijo.41 Zavezništvo med civilizacijami naj bi na podlagi svetovnega etosa (»globalne etike«) preprečilo spopad med njimi, omogočilo dialog med vsemi kulturami sveta.
Obstajajo različni zasnutki svetovnega etosa, tako da katalog njegovih vrednot še ni v celoti izdelan. Težko gaje sestaviti, ker gre pri njem za skupne vrednote različnih teizmov pa tudi različnih ateizmov. Ni namreč vsako brezboštvo že tudi brezverstvo.42 Zenovski budizem je, sledeč izvornemu budizmu, ateističen,
V knjižni obliki je ta dokument, skupaj z razpravami, izšel pri School of Diplomacy and International Relations, Scton Hall University, New Jersey 2001.
40	Simptomatično je, da naše časopisje o vsem tem ni poročalo. Kot tudi ne o konferenci o vrednotah v EU (»The Politics of Huropean Values«), ki je bila v Haagu 7. septembra 2004. Očitno so naši mediji za te stvari ravno tako gluhi kot večina naših politikov.
41	Za direktoija urada je Kofi Annan imenoval Tomaža Mastnaka (ZRC SAZU). O tem je v zapisu »Naš človek v Združenih narodih« (A. H. Žerdin) 28. 11. 2005 poročala Mladina (str. 44 in 45); Mastnak je to mesto dobil po vsej verjetnosti zaradi tega, ker je objavil vrsto prispevkov, v katerih razkriva tudi drugo, temno plat krščansko evropskega spopadanja oz. obračunavanja z arabskimi in turškimi muslimani.
42	Brezboštvo najbolj vztrajno enači z brezverstvom France Rode, zato tudi spregleduje dejstvo, da so pri spoštovanju svetosti življenja in posvečenosti mrtvih nekateri ateisti celo doslednejši od teistov. To, da domala povsem zanika celo sam obstoj ateistov, ni nič drugega kot izraz brezobzirnega polaščanja drugih in drugačnih, duhovno nasilnega poistovetovanja s samim seboj: »Tu v Italiji poznam samo enega, ki dosledno zastopa ateistična stališča - ime mu je Umberto Galimberti in piše za Republiko. Ta Galimberti jc predlagal, da sc ukinejo pogrebi in pokopališča, ker da zavzemajo že preveč prostora. Pokojnike bi po njegovem morali prepustiti klinikam, da jih <uporabijo>, kot se jim 7.di, drugo pa skurijo. To jc, vidite, pravi ateizem.« (»Mene so se lotili s silo, škofa Urana hočojo omrežiti z laskanjem«. Dnevnik, Zelena pika, 24. 12. 2005) Ne, to je brezverstvo, umanjkanje spoštljivega odnosa do svetega, v tem primeru do posvečenosti mrtvih, umanj-kanje, v katerega so včasih zapadali, ko so npr. samomorilcem odrekali cerkveni pokop, tudi teisti.
Svetovni etos, evropska civilna religija in verstva na slovenskem
je brez bogov, pa kljub temu spada med religije. Evropski ateizem sodobne svobodomiselnosti zavrača vero v Boga, verjame pa v brezpogojno veljavnost pravrednot svetovnega etosa; v nasprotju s komunističnim borbenim ateizmom, ki se ni oziral na nobeno od teh vrednot. Sam jedro svetovnega etosa, minimalni skupni etični imenovalec vseh ljudi, ta minimum od minimuma odkrivam v štirih pravrednotah: v človekovem dostojanstvu, svetosti življenja, posveče-nosti mrtvih in zlatem pravilu. Ker v dveh od navedenih pravrednot svetovnega etosa neposredno nastopa sveto, pri prikazanem etosu ne gre le za etiko v običajnem pomenu, marveč tudi, če ne celo predvsem za religioznost, seveda pa ne za klerično religioznost v običajnem, konfesionalnem ali celo teističnem pomenu.
Ker svetovni etos s svojo praizvorno religiozno dimenzijo prežema tako teiste v običajnem kot ateiste v izbranem pomenu, vanj ni mogoče uvrstiti vseh zapovedi/prepovedi svetovnih religij. Na primer, prve tri zapovedi bibličnega dekaloga, zapovedi s prve plošče desetih božjih zapovedi katalog svetovnega etosa ne more upoštevati, saj te izključujejo tiste, ki ne verujejo v (enega samega) Boga; torej same sebe onemogočajo kot skupni imenovalec vseh ljudi. Ne izhajajo iz človeka kot človeka, temveč iz ljudi določene veroizpovedi. So religiozno etična podlaga biblične supercivilizacije, ne pa tudi možne Civilizacije (v HuntingtonoVem pomenu).
Dodatna, tudi naš čas še zmerom opredeljujoča težava izhaja iz razumevanja Boga, na katerega sc nanaša prva zapoved iz dekaloga. Težava, ker so nekatere
katoliški duhovniki. Sicer pa so preučevanja razmeija med teisti in ateisti glede na njihovo prepoznavanje etičnosti pokazala naslednje: »Na vprašanje, kako razlagajo svoje odločitve, da je v nekaterih primerih nekaj dovoljeno, v drugih pa prepovedano, so vprašani odgovorili, da se jim niti ne sanja, ali pa so ponudili različne razlage, ki nc morejo pojasniti njihove odločitve. Izkazalo se je, da so tisti /. verskim prepričanjem bolj brez opore in zmedeni kot ateisti. Te študijo dajejo empirično podporo mnenju, da smo podobno kot z drugimi zmožnostmi mišljenja, vključno z jezikom in matematiko, obdarjeni z moralno sposobnostjo, ki vodi naše intuitivne sodbe o dobrem in slabem. Te intuicije odsevajo rezultate milijonov let, v katerih so naši predniki živeli kot socialni sesalci in so del naše skupne dediščine. Naša razvijajoča sc intuicija nam nc da nujno pravega ali doslednega odgovora o moralnih precepih. Kar je bilo dobro za naše prednike, ni nujno dobro danes. Toda vpogled v spremembe na področju morale, v katerem so predmet obravnave tudi pravice živali, splav, evtanazija in mednarodna pomoč, kaže, da do sprememb ni prišlo zaradi religije, ampak so odsev človečnosti in tega, kar razumemo kot dobro življenje. Glede na to je za nas pomembno, da se zavedamo univerzalnosti moralnih institucij, da se lahko zgledujemo po njih, če pa imamo možnost izbire, jim lahko tudi nasprotujemo. To lahko delamo brez bogoskrunstva, zato ker je to v naši naravi, ne pa Bog, ki naj bi bil izvor moralnosti.« (M. Hauser, P. Singcr, »Morala nevernikov«, Dnevnik, Zelena pika, 21. 1. 2006).
Globalizacija
— svetovni mik in svetovni rtos
njegove lastnosti v nasprotju s pravrednotami svetovnega etosa, drugače povedano, ker se te lastnosti z vidika svetovnega etosa kot etičnega kriterija izkažejo za neetične. Med takšne lastnosti spadajo genocidna43 poteza tega Boga, njegov bratomorni ukaz44 ob uveljavljanju dekaloga in še nekatere druge, človekovo dostojanstvo ali svetost človekovega življenja uničujoče lastnosti.
4. FUNDAMENTALIZMI
Etičnega problema ni, dokler na biblijski tekst gledamo kot na dokument nekega arhaičnega zgodovinskega obdobja. Nastopi pa v trenutku, ko sc na Boga s prikazanimi lastnostmi začnejo sklicevati verski fanatiki, religiozni funda-mentalisti te ali one religije, vezane na biblijskega Boga. Še z večjim etičnim problemom pa se srečamo, ko kak teolog, zlasti če jc to vodilni cerkveni teolog, začne krožno upravičevati morilska dejanja v imenu Boga s tem Bogom samim: tako da 5. božjo zapoved, ki je sestavina svetovnega etosa, brezpogojno podredi izključujočnostni 1. zapovedi, se pravi, jo z relativiziranjem kot tako razvrednoti; za zločinca pa v skladu s tem razvrednotenjem ne bo razglasil morilca v imenu Boga in njegove prve zapovedi, temveč kršitelja te zapovedi, po teologu izpostavljene kot zapovedi vseh zapovedi. Torej Teolog v tem primera, oborožen s svojo monoteistično logiko, za zločince ne proglaša samo religioznih in sekularnih ateistov, ampak tudi politeiste. Pomor naj bi bil potemtakem drugotnega pomena, saj naj bi bilo vse krvavo dogajanje v zvezi z njim le posledica predhodnega religioznega samomora krivovercev oz. brezbožcev:
43	Npr. Devteronomij, Peta Mojzesova knjiga, 5 Mz 2,31-34: »In Gospod mi je rekel: Glej, začel sem ti izročati Sihona in njegovo deželo, začni osvajati, da dobiš v last njegovo deželo. Sihon nam je 7. vsem ljudstvom prišel nasproti, da bi se bojeval pri Jalicu. In Gospod, naš Bog, nam gaje izročil in pobili smo njega, njegove sinove in vse ljudstvo. Takrat smo zavzeli vsa njegova mesta in z zakletvijo pokončali vsako mesto: moške, ženske in otroke; nikogar nismo pustili živega.« (Sveto pismo, Ljubljana 1996, str. 231) Tako je govoril Mojzes - in se skliceval na Jahveja.
44	Eksodus, Druga Mojzesova knjiga, 2 Mz 32,25-29: »Mojzes je videl, daje ljudstvo razbrzdano; kajti Aron gaje razbrzdal, daje bilo v zasmeh njegovih nasprotnikov. In Mojzes seje postavil k vratom v tabor in rekel: Kdor je za Gospoda, k meni! Vsi Levijevi sinovi so se zbrali pri njem. Rekel jim je: Tako govori Gospod, Izraelov Bog: Pripnite si vsak svoj meč k boku, pojdite po taboril sem in tja, od vrat do vrat in vsak naj ubije svojega brata, prijatelja in soseda! Levijevi sinovi so storili po Mojzesovi besedi in tisti dan je padlo izmed ljudstva približno tri tisoč mož. Mojzes je rekel: Danes se posvetite Gospodu, vsak za ceno svojega sina ali brata; naj vam danes podeli blagoslov!« Tako je govoril Mojzes - in se skliceval na Jahveja. Paradoks je v tem, daje Mojzes s prikazanim pobojem hotel utemeljiti prav brezpogojno spoštovanje desetih božjih zapovedi, vključno 5. zapovedi: Ne ubijaj!
Svetovni etos, evropska civilna religija in verstva na slovenskem
»Dogajanje je izraz dejstva, da tisti, kdor odpade od Boga, tisti, ki se ne odtegne samo zavezi, temveč odide tudi iz območja življenja, uničuje samo življenje in je v tem smislu že vstopil v območje smrti.«'15 Naredil samomor. V skladu z bibličnim grozilnim geslom: ali »izberi življenje«,46 mene, Boga ali pa se pripravi na (večno) smrt.
Glede na to, da Katekizem katoliške Cerkve splav razglaša za gnusen zločin, dopušča pa smrtno kazen, in da ima nekdanji vatikanski perfekt za čistost vere, sedanji papež za zločin vsakršno nespoštovanje oz. že kar neupoštevanje prve od desetih božjih zapovedi, obstaja očitna razlika že med klerično religijo katolikov in evropsko civilno religijo, kaj šele med katolicizmom in svetovnim etosom, religijo človeka kot človeka. Katoliška klerična religija je bliže ameriški kot pa evropski civilni religiji. Bržkone ni dvoma, da bi bila RKC veliko bolj zadovoljna, če bi ustavna pogodba EU vsebovala namesto prepovedi smrtne kazni prepoved splava in če bi bila utemeljena na prvi zapovedi dekaloga, ne pa na razsvetljenskih izhodiščih evropejstva.
Potemtakem obstaja latenten vrednostni konflikt med evropsko civilno religijo, na kateri temelji tudi Ustava Republike Slovenije, in katoliško klerično religijo,
45 Kardinal Joseph Ratzinger: Bog in svet. Družina, Ljubljana 2003, str. 126. Gre za sklepni stavek Ratzingeijevega odgovora na vprašanje, ki seje z osvetlitvijo vred glasilo: »Ko se Mojzes vme s svete gore, ljudstvo pleše okoli znamenitega zlatega teleta. Poln jeze zaradi malikovanja je božji borec razbil plošči z zapovedmi. Pri njem so se zbrali samo Levijevi sinovi, ki pozneje sestavljajo duhovniško kasto, in se tako postavijo na stran Boga. Pojdite po taboru sem in tja, od vrat do vrat, jim ukaže Mojzes, in vsak naj ubije svojega brata, prijatelja in soseda! Zgodba desetih zapovedi se torej v bistvu začenja z grozljivim zločinom, ki je v neposrednem nasprotju z zapovedjo št. 5: Ne ubijaj! Mojzes bi moral te stvari bolje vedeti.« Prvi stavki Ratzingerjevega odgovora pa se glasijo: »No, začela se je pravzaprav z zločinom proti prvi zapovedi, ki jc nosilna: Ne imej drugih bogov poleg mene. Človeku gre dobro tedaj, če Boga priznava kot Boga in če živi v češčenju Boga. Odmika pa se v sprevrnitev, v perverzijo svojega bivanja, če malikuje to, kar ni Bog - če si sam izdela svoja božanstva in s tem konec koncev časti samega sebe. Ta temeljni zločin ljudstvo razžira in notranje iznakažuje. Ljudstvo seje napotilo v smrt. Oditi proč od Boga, kije vendar vir življenja, namreč pomeni oditi iz življenja.« Zdi se, da na podlagi takšnega razumevanja Mojzesovega ma-sakra in razlogov zanj ni mogoče najti nikakršne poti do svetovnega etosa, do vrednot, skupnih tako politeistom, monoteistom kot ateistom. Razdalja med takšno klerično religijo in religijo človeka kot človeka je nepremostljiva, pod njenim udarom pa je tudi vsakršna civilna religija. ZaRatzingcrja mora to, da beseda »Bog« ni bila zapisana v preambulo ustavne pogodbe EU, slej ko prej predstavljati zločin.
* Simptomatičnoje, daje slovenska sinoda (zbor najvidnejših udov RKC na Slovenskem) za svoje geslo izbrala prav to starozavezno geslo, ne pa kakega novozaveznega gesla, napotila iz evangelijev, ki naj bi jim bile krščanske konfesije najbolj zavezane.
Globalizacija - svetovni mir in svetovni etos
v večji ali manjši meri tudi s kleričnimi religijami drugih verskih skupnosti na Slovenskem. Pravoverni katoliki le stežka prenašajo »zločinski« ustavni člen o svobodnem odločanju o rojstvu otrok. Na drugi strani pa ateisti, obenem pa odločni zagovorniki svobode vesti, tj., človekovega dostojanstva, težko pristajamo na samskih ženskam odvzeto pravico do spočetja otroka z biome-dicinsko pomočjo. Menimo, da je šlo pri propagandi za zakonsko prepoved te pomoči za zlorabo medicine, izviraj očo iz katoliških dogem, če ne celo za kršenje katere od teh dogem samih, saj je prepoved v nasprotju s svetostjo življenja kot vrednoto, ki jo močno poudarja tudi katolištvo. Hkrati gre tudi za napad na svobodo vesti, saj jo ta zakonska prepoved s pravnim nasiljem spodbija, medtem ko ustavna norma o svobodnem odločanju o rojstvu otrok tega ne počne: tako verna ženska kot verni zdravnik se po lastni vesti in/ali veri odločita za svojo, takšno ali drugačno odločitev. Pravno nasilje, uveljavljeno v prvem primeru je torej izraz nejevere, nezaupanja v trdnost vere svojih sovernikov, majhna skupina samskih žensk pa je v času propagande postala najprej grešni kozel, predmet zasmehovanja, danes pa ostaja žrtveno jagnje tradicionalne patriarhalnosti in modernega klerikalizma.47
190 Iz navedenih primerov je že tudi razvidno, na kateri točki se konflikt med kleričnimi religijami in evropsko civilno religijo oz. svetovnim etosom lahko zaostri in iz latentnega preide v akutnega. Stopnja konfliktnosti je odvisna od tega, v kakšnem pomenu katoliški teologi (in ustrezni referenti drugih verskih skupnosti), ko govorijo o zločinskosti, ta izraz uporabljajo. Dokler uporaba izraza »zločin« ostaja na čisto religiozno konfesionalni ravni, interno, konflikta dejansko še ni. Vznikne, ko se ta izraz premakne na etično raven in vstopi v javnost. Močno naraste, ko preskoči na pravno raven, saj prava brez nasilja (od sodnega do policijskega) ni. Tolerančni prag pa bi bil z vidika civilne religije
" V tem primeru skoraj dobesedno velja Rousseaujeva za današnje čase sicer preostra opredelitev klerične religije: »Obstaja pa že tretja, bolj bizarna vrsta religije, ki daje ljudem dve zakonodaji, dva poglavarja, dve očetnjavi in jih podvrže protislovnim dolžnostim, s tem pa jim preprečuje, da bi bili hkrati pobožni verniki in dobri državljani. Takšna je religija Lam, takšna je religija Japoncev, takšno je rimsko krščanstvo. To religijo bi lahko imenovali duhovniško religijo. Iz nje izhaja nekakšno mešano in neudružbljeno pravo, ki sploh nima imena.« (J. J. Rousseau, Driiibena pogodba, Krtina, Ljubljana 2001, str. 120, s popravki, vnesenimi iz J. J. Rousseau, Oeuvres complčtes III, Gallimard, Pariš 1964, str. 464.) Govor je o prevladi duhovniške, klerične religije nad civilno, državljansko religijo, do katere je pri nas v obravnavanem primeru sicer prišlo po ustavno zakonodajni poti, prek referenduma, kar pa še ni dokaz etičnosti izglasovanega rezultata: na referendumu bi bila ob primerljivi, pogosto močno zavajajoči populistični propagandi »v pravem trenutku« bržkone izglasovana tudi ponovna uvedba smrtne kazni.
svftovni etos, evropska civilna religija in verstva na slovenskem
odpravljen, ko bi kaka verska skupnost začela dejansko izobčati zdravnike, ki bi sodelovali pri splavu, in bi imela s strani države takšno podporo, da bi bili izobčenci izključeni tudi iz državnih služb oz. bi jim bilo nadaljnje opravljanje zdravniške službe sploh onemogočeno. To bi pomenilo, da je klerična religija popolnoma prevladala nad civilno religijo in religijo človeka kot človeka in da je nastopila vladavina skrajne nestrpnosti, tako rekoč stanje verske državljanske vojne. Vojne, ki jo ameriški krščanski in drugi fundamentalisti, ubijajoč v imenu življenja, vsiljujejo že zdaj.
Pri nas smo daleč od tega, vendar se moramo navzočnosti latentnih konfliktov in zmerom prisotne potencialne nevarnosti vpeljave državnega terorja v imenu te ali one klerične religije zavedati. Ta nevarnost ni zgolj virtualna. Kriza evropske identitete in s tem skupnosti izhaja iz dveh virov: iz odprtih vprašanj v razmerju med evropsko civilno religijo in evropskimi kleričnimi religijami po eni plati, po drugi plati pa iz podleganja evropske civilne religije ameriški civilni religiji. ZDA so, oprte na značilnosti svoje civilne religije, napovedale preventivno vojno svojim nasprotnikom/sovražnikom doma in po svetu in tako s svojimi globalnimi antiterorističnimi akcijami začele izrivati nevarnost terorizma z domačega terena, ga med drugim uspešno izvažati, kakor pričajo tero- 191 ristični napadi v Španiji in Angliji, tudi v Evropo. Kam pa naj nevarnost terorizma izvozi Evropa? To, kar je uspelo ZDA, Evropi ne more uspeti. Njeni morebitni poskusi v tej smeri pa bili seveda v veliki meri tudi v nasprotju z uveljavljeno evropsko civilno religijo.'18 Nekatere evropske vlade, najbolj sta se sprva izpostavili Francija in Nemčija, so se kar precej časa upirale ameriškemu imperialnemu posegu v Iraku in pri tem uživale polno podporo ne samo med vodilnimi evropskimi misleci (Jacques Derrida, Jtirgen Habermas, Gianni Vattimo in drugi), ampak tudi med svetovno znanimi ameriški teoretiki (Richard Rorty, Ronald Dworkin in drugi). A kmalu sta se Nemčija in Francija tako ali drugače uklonila, evropsko levo in sredinsko intelektualno elito pa je zajel občutek nemoči oz. moralni maček. Nato je nastopil še ameriški geo-strateško pogojen pritisk po čimprejšnji vključitvi T\irčije v EU, kar je povzročilo napetosti med desno usmerjenimi evropskimi duhovi. Pri nas zlasti med katoliškimi teologi, zelo verjetno pa tudi znotraj pravoslavne verske skup-
48 Eden od dokazov za to dejstvo je, da seje angleški soupravitelj »osvobojenega« Iraka v imenu evropskih vrednot oz. evropskih ustave striktno, do konca svoje naloge upiral ameriškim zahtevam po vpeljavi smrtne kazni; takoj po nastopu iraške vlade je ta smrtno kazen, kajpada pod ameriškim mentorstvom, znova uvedla.
gl-obai.izacija - svetovni mir in svetovni etos
nosti na Slovenskem, hkrati s poroditvijo vprašanja: Če muslimanska Turčija, zakaj ne tudi pravoslavna Rusija?
V tej situaciji razbolelosti evropskega duha, njegove precejšnje notranje razcepljenosti med evropsko civilno religijo in kleričnimi religijami ter njegove zunanje ranljivosti zaradi ekspanzije ameriške globalne volje do moči, njenega stremljenja po svetovni hegemoniji, sovpadajočega s posmehljivo omalovažujočim primerjanjem ZDA z Marsom, moškostjo, Evrope pa z Venero, požen-ščenjem,4' Slovenija v Evropski skupnosti nima prav velike opore. Sami se moramo znajti, kakor vemo in znamo.
To pa ni enostavno, saj današnja Slovenija po sonavzočnosti verskih skupnosti predstavlja nekdanjo Jugoslavijo v malem. Po Huntigtonovem modelu zdaj pri nas sobivajo najmanj štiri svetovne civilizacije: judovska, vzhodno krščanska (pravoslavje), zahodno krščanska (katolištvo in protestantsvo) in muslimanska civilizacija. Na srečo ne v teritorialnem, marveč le v kulturnem pomenu. Kljub temu nevarnosti trka, če že ne spopada, med njimi ne gre zanemariti. Vsi smo lahko veseli, da smo se zbrali takole skupaj. Prvič v zgodovini slovenske držav-^ nosti, morda pa tudi zadnjič. Vsi močno upamo, verjamem v to, da ne. Da pa to upanje ne bi obviselo v zraku, se moramo skupaj vprašati, kaj storiti, da bi lahko še naprej živeli v takšnem sožitju.
5. SOBIVANJE IN SOŽITJE
Pravni predpogoj sožitja je, če naj uporabim Habermasovo sintagmo, »ustavni patriotizem«: »Enakopravna koeksistenca različnih načinov življenja ne sme voditi do segmentiranja. Terja integracijo državljanov - in medsebojno priznavanje njihovih subkulturnih članov - v okviiju porazdeljene politične kulture. Pri občanih (Gesellschaftsbürger) naj bo oblikovanje njihovih kulturnih posebnosti možno le ob predpostavki, da se vsi - mimo subkulturnih razmejitev - razumejo kot državljani (Staatsbürger) iste politične skupnosti. Kulturna upravičenja in omogočenja imajo svoje meje v normativnih podlagah ustave,
v Gre za »teorije« Roberta Kagana, ki jih presojam v poglavju Moč pravice in pravica moči iz knjige Evroslovenstvo, Slovenska matica, Ljubljana 2004, str. 377^02. Najnovejši dokaz navedenega dejstva pa je spor med Avstrijo (Gradcem) in guvernerjem Kalifornije Arnoldom Schwar-zencggrom zaradi njegove zavrnitve prošnje na smrt obsojenega Stanleyja Williams za pomilostitev.
Svetovni etos, evropska civilna religija in verstva na slovenskem
po katerih so upravičeni.«50 Obstaja torej ustavni tloris, ki vsebuje tako stavbne temelje sožitja kot tolerančni prag na stopnišču strpnosti.
Obstaja črta, onkraj katere strpnost ni več mogoča, črta, ki jo zarisuje prav nestrpnost tistih občanov (pa naj gre za religiozne ali sekularne člane družbe), ki prestopajo okvir ustavnega patriotizma kot sestavine »civilne religije«: državljanske zavesti. Prestopajo seveda s protiustavnimi, nasilnimi dejanji, ne zgolj z (ne)upravičenimi zahtevami in dejanji znotraj ustavno dopuščene civilne nepokorščine.
V sožitju torej lahko živimo še naprej, če se zavedamo, da na ravni naše skupne države Republike Slovenije ne morejo biti religiozne dogme kriterij civilne religije, marveč morajo principi pričujoče civilne religije (ustavne norme kot načela ustavnega patriotizma) slej ko prej (ob)veljati kot kriterij javnega delovanja verskih in drugih skupnosti. Konkretno to npr. pomeni, da prav zaradi ločenosti države in verskih skupnosti učbeniki v »privatnih šolah« teh skupnosti nikakor ne bi smeli vsebovati formulacij, ki bi razglašala bodisi ateizem bodisi veronauk kake druge verske skupnosti za nekaj zlega, kaj šele kak člen Ustave Republike Slovenije za zločinskega. To pa nadalje pomeni, da bi morala država imeti pregled nad temi učbeniki, navsezadnje tudi nadzor; in da zato navedene privatne šole ne bi smele biti povsem zasebne, zaradi česar sem jih sprva tudi zapisal v narekovajih. Kajpada po načelu simetričnosti tudi učbeniki javnih šol ne bi smeli vsebovati trditev o zločinskosti kake religije kot take ali o kaki verski skupnosti kot nosilki zla. Nasploh v zadnjem času prepogosto zadevamo na ne dovolj premišljene izjave o navzočnosti zla in prisotnosti zlobca oz. hudiča; kajti od izganjanja hudiča je samo še korak do preganjanja »čarovnic«, različnih grešnih kozlov, ki jih zatem, kakor vemo iz Giradovih knjig,51 kaj hitro lahko zadene usoda žrtvenega jagnjeta.
50	Jürgen Habermas, Zwischen Naturalismus und Religion, Suhrkamp, Frankfurt ob Majni 2005, str. 278. Ob tem ne gre le za odnose med državo in verskimi skupnostni, ampak tudi za razmerje med državo in sekularnim delom družbe,med, kakor je razvidno iz dialoga med Habermusom in Ratzingerjem v Bavarski katoliški akedemiji na začetku leta 2U04, nosilci krščanskega teizma in ateističnega razsvetljenstva. (O tem glej zapis »Habermas in der Höhle des Löwen« Herberta Schnädelbacha v reviji Information Philosophie 31/2 (2004), str. 129-136.) Prav ta enakopraven dialog nas iz razklanosti med klerikalizmom in laicizmom, kleričnostjo in sekularnostjo, teističnosti in ateističnosti dviga na raven post(a)teistične oz. postklerikalne in postsekularne družbenosti.
51	Girardovo teorijo odnosa med sakralnim in nasiljem obravnavam v »Sveti žrtvi«, v IV. poglavju knjige Dar biti, Slovenska matica, Ljubljana 2003, str. 181-312.
Globai .1zacija - svetovni mir in svetovni etos
In kot lahko na pravni ravni sožitje vseh, vključno članov različnih verskih skupnosti, omogoča le civilna religija kot kriterij kleričnih religij, tako lahko na etični ravni to sožitje zagotovi le svetovni etos kot kriterij različnih civilnih religij. Svetovni etos, religija človeka kot človeka deloma sicer učinkuje prek Deklaracije OZN o človekovih pravicah (iz leta 1948), toda ta ima, kakor je razvidno že iz naslova, predvsem deklarativno težo. Kot takšna Deklaracija ima pomen svetovne civilne religije, minimalne, pa vendarle univerzalne; vendar kot taka nima tiste odločilne orientacijske moči, ki izvira zgolj in samo iz pravrednot svetovnega etosa. Odločilne za naš čas; kajti 19. st. je bilo stoletje produkcije (dela), 20. st. je bilo stoletje organizacije (volje do moči/oblasti), naše, 21. st. pa je stoletje orientacije (iskanja in najdevanja življenjskih pomenov in smisla biti).
Zdi se, na prvi pogled, da bi moral biti dialog med nami kljub sonavzočnosti različnih civilizacij pri nas vsaj nekoliko lažji, saj vse te civilizacije spadajo pod obnebje biblijske supercivilizacije: religije vseh glavnih verskih skupnosti na Slovenskem imajo abrahamovsko poreklo. Toda I. in II. svetovna vojna sta se začeli znotraj zahodne krščanske civilizacije in verski voditelji vojskujočih se držav so v vsaki posebej podpirali, tudi s svojimi kurati, prav svoje države in njihove armade. Podobno je tudi v sedanji ameriški »preventivni vojni« zoper muslimanski fundamentalizem, kajti tudi spopadi z njim se odvijajo znotraj biblične supercivilizacije. Celo »vojne« med Izraelci in Arabci so zaznamovane s to značilnostjo.
6. ODGOVORNOST KURATOV SLOVENSKE VOJSKE
Kaj vse to pomeni, naj osvetlim s primerom, ki zadeva nas vse, še posebej pa katoliško versko skupnost in versko skupnost evangeličanov. Gre za vlogo kuratov oz. kuratinj v vojnih enotah, ki izvršujejo svojo vojaško nalogo zunaj domovine. Vodilni med njimi je nedavno tega pojasnil, da kurati med vojaki skrbijo predvsem za »etične vidike vojskovanja«. Kajti, je takoj zatem poudaril, zelo »pomembno je, da je vojak moralno-etično dobro opremljen«. Morda najtežja od etičnih dilem je po njegovem naslednja: »Kako naj ravna vojak na straži, ko zagleda pred seboj otroka, opasanega z razstrelivom in prstom na sprožilcu?« Spraševalec pripomni: »Grozljiva dilema. Je sploh rešljiva?« Kuratov odgovor:
Svetovni etos, evropska civilna religija in verstva na slovenskem
l »Težko. Otrok po mednarodnih konvencijah ni vojak, toda vseeno ogroža živ! ljenja drugih. Če vojak na straži predolgo okleva, tvega svoje življenje in živI ljenje svoje enote. Toda če strelja, bo imel na vesti civilista, in to otroka. Kako i naj se odloči? Odvisno od okoliščin. Vojak se mora vsekakor zelo dobro prepričati, za kaj gre, kdo stoji pred njim, koliko je star otrok, preden ustreli. Zato je tako pomembno, da vojake usposobimo na področju vojnega in humanitarnega prava, da se jim v zavesti zasidra spoznanje, kako pomembni vrednoti sta življenje in človekovo dostojanstvo. Le v tem primeru vojak na to ne bo pozabil niti v najhujših primerih.«52
Šlo naj bi za spoštovanje pravrednot svetovnega etosa, svetosti življenja in človekovega dostojanstva, a spet pod okriljem znamenitega stavka: »Vse odvisi od pogojev, kraja in časa.«53 Kurat absolutne vrednote relativizira z okoliščinami. Če ob tem vprašanje, ali kurat v okviru veljavnosti ustavne ločenosti države in verskih skupnosti sploh sme biti državni uslužbenec, postavimo v oklepaj, in če postavimo v oklepaj tudi dejstvo, da za izvorne kristjane to vprašanje sploh ni moglo postati dilema, ravno tako pa ne vprašanje, ali bi v !	določenih okoliščinah bili pripravljeni ubiti otroka, pa nikakor ne moremo
izpustiti naslednjega vprašanja: Kako naj bi sploh lahko prišlo do okoliščin, v 195 j	katerih bi se moral naš vojak odločiti, ali naj na tujih tleh ubije otroka neke
povsem določene matere ali ne?
Recimo, da je kuratov odgovor pravilen tako z religioznega kot pravnega vi-¡	dika, je pa kljub temu skrajno nezadosten z dveh drugih vidikov: z etičnega in
političnega vidika. Kurat se v svoji službeni vlogi ne bi smel omejiti na direk-: tive oz. na zatečeno stanje, marveč bi se moral vprašati, od kod nujnost okoliščin, v katerih so se, naj bi se znašli slovenski vojaki. Nujnost okoliščin, grozljivih z vseh vidikov. Če se temu etičnemu in političnemu vprašanju vna-
52	Gre za pogovor z glavnim duhovniškim kuratom, vojaškim vikarjem Slovenske vojske dr. Jožetom • Plutom, ki je bil 24. 9. 2005 objavljen v Zeleni piki, sobotni prilogi Dnevnika. Simptomatično je
mešanje spiritualnosti in militantnosti, na kakršnega naletimo v njegovem intervjuju »Ljubezen si zasluži vsak človek«: »Vsi pa se skušamno zoper vse napade boriti s popolno božjo bojno opremo, kakor pravi apostol Pavel v pismu Efežanom.« (Družina, 8. 1. 2006) Gre seveda za metaforo, toda zakaj se mora k njej obračati prav vojaški vikar? Kje je meja med uporabo besed v prenesenem in dobesednem pomenu? Med mečem iz snovi in »mečem Duha«? Eno jc obramba domovine, drugo pa duhovno podpiranje in opravičevanje okupacijo. In glede tega razločka bi si želeli jasnih besed s strani slovenskih katoliških teologov oz. duhovnikov, tudi duhovniških kuratov.
53	Zgodovina Vsezvezne komunistične partije (boljševikov), Cankarjeva založba, Ljubljana 1946, str. 108.
Globalizacija - svetovni mir in svetovni etos
prej odpoveduje, potem slovenski vojaški duhovnik ravno enako kot jetniški duhovnik iz Katkovega Procesa, ki je (bil) tudi uslužbenec dveh institucij hkrati: cerkvene in cesarske. Ta duhovnik (med drugim je spremljal na morišče na smrt obsojene) in glavni junak romana razpravljata o podobni dilemi, o drži čuvaja, uslužbenca zakonov pred vrati Postave. Ob tezi jetniškega duhovnika, da ima čuvaj pač svoje razloge za svoje obnašanje, romaneskni junak K. odvrne:
»S to mislijo se ne strinjam«, je rekel K. in stresel z glavo, »ker tedaj, če seji pridružimo, moramo vse, kar pravi čuvaj, imeti za resnico. Da pa to ni mogoče, si sam obširno utemeljil.« »Ne«, je rekel duhovnik, »ne smemo imeti vsega za resnično, to moramo imeti samo za nujno.« »Žalostna misel«, je rekel K., »s tem postane laž svetovni red.«54
Če se sklicujemo na okoliščine, na takšno ali drugačno faktično nujnost, potem ukinjamo resnico. Namesto resnice in pravice zavlada laž: laž postane svetovni red. Tista laž, ki že vseskozi spremlja vojno v Iraku.55 Resnica seveda ni fak-tična, je kontra-faktična, tako kot so kontrafaktične pravrednote svetovnega etosa. Prav zato pa so vrednote. Na srečo naši vojaki niso v Iraku, ne igrajo vloge tujske legije v službi ameriške civilne religije z zgoraj opisano agresivnostjo in imperialnostjo.56 Toda ali so naši kurati oz. kuratinje in njihove verske skupnosti pripravljeni na obrambo resnice57 pred logiko nujnosti? Smo
54	Franz Kafka, Proces, Cankarjeva založba, Ljubljana 1962, str. 211.
55	Harold Pinter je ob podelitvi Nobelove nagrade za literaturo v letu 2005 med drugim dejal: »Zasedba Iraka je bila zločinska, sloje za dejanje državnega terorizma, s čimer so izrazili popolno preziranje mednarodnega prava. Invazija je bila arbitrarna vojaška opcracija, ki je temeljila na celi vrsti laži in že kar prostaški medijski manipulaciji. Šlo je za dejanje, s katerim je Amerika hotela utrditi svoj vojaški in gospodarski nadzor nad Bližnjim vzhodom ter vse skupaj zamaskirati v osvoboditev, saj jim je vse drogo spodletelo. Bleščeč prikaz vojaške moči. s katerim so zakrivili smrt ali pohabljcnost več tisoč nedolžnih ljudi.« (»Koliko ljudi moraš ubiti, da postaneš vojni zločinec«, Delo, 13. 12. 2005)
M Glede na vse bolj očitna nasprotja med evropsko in ameriško civilno religijo se kljub trenutni podrejenosti Evropske unije Združenim državam Amerike, ki nam kaže, da smo se močno motili, ko smo ob vstopanju v Nato pričakovali njegovo večjo evropejskost , zaradi česar bi bilo zato morda bolje, če vanj sploh ne bi vstopili, se postavlja vprašanja, če nismo že sredi procesa cepitve zahodne civilizacije na dve civilizaciji, se pravi na dve samostojni podcivilizaciji znotraj biblijske supercivilizacije, ki se bo kot taka prej ali slej v vlogi megacivilizacije soočila z dragimi globalnimi megacivilizacijami, s kitajsko in še kako.
57 Če izhajam iz vojnohujskaških izjav Ivana J. Štuheca, se bojim, da ne: »Trenutno slišimo, kako je slovensko javno mnenje proti temu, da gredo štirje slovenski vojaki v Irak. Kako ne bo proti, če je
Svetovni etos, evropska civilna religija in verstva na slovenskem
mi vsi, ne le pripadniki vpletenih verskih skupnosti, kot državljani pripravljeni, da že na politični ravni preprečimo, da bi se našim vojakom zgodilo kaj tako grozljivega, da bi morali, bolj ali manj zavestno spregledujoč zlato pravilo etičnosti, ubijati otroke, in to v njihovih domovinah, na tisoče kilometrov oddaljenih od naše? Noben od naših vojakov se še ni znašel v tako pošastnih okoliščinah. Doslej!? A kaj bo jutri?
Vendar ne smemo kar tako čakati, v strahu (ali pa tudi ne), da se bo to zgodilo. Že to bo dovolj hudo, če se v krsti vme kdo od naših vojakov. Vsemu temu se morda lahko izognemo le, če bomo, prvič, z vso odgovornostjo kot brezpogojno vodilo svojega ravnanja in delovanja spoštovali pravrednote svetovnega etosa (zlato pravilo, dostojanstvo človeka, svetost življenja, posvečenost mrtvih), religijo človeka kot človeka, če bomo, drugič, povsod in vselej upoštevali norme evropske civilne religije oz. norme slovenske ustave (določilo o prepovedi smrtne kazni in druga določila) in če bomo, tretjič, pravrednote svetovnega etosa in norme evroslovenske ustavnosti imeli za kriterij ne samo našega sožitja, ampak tudi našega globalnega nastopanja, jim torej dajali prednost pred specifičnimi dogmami naše klerične religije ali naših sekularističnih prepričanj vselej, kadar bo šlo za ohranitev skupnosti, v kateri nam je dano 137 živeti. Ne na ta način, da bi se odpovedovali svoji vesti ali etičnim zahtevam, ki jih imamo za upravičene, marveč s preseganjem lastne dogmatičnosti in z omejevanjem izključno svojih interesov.
ves teden prava medijska histerija na ta račun. Za božjo voljo (nedvomno*. T. H.), saj to niso kaki golobradi rekruti, kijih država pošilja v smrt. To so vendar profesionalni vojaki, ki natančno vedo, zakaj so to, kar so, in kaj to pomeni v okviru Nata. Ne delajmo se farizeje, kako nam je za njihovo kožo. Za naše lastne oprezne r... nas skrbi. Tako kot je nekatere ob osamosvojitveni vojni, da so že pakirali kovčke za smer Avstrija. Ta slovenska zapiankanost, ki jo podpira zgoraj omenjeno družboslovje, ne vidi, daje vsako križno žarišče danes tudi naš problem. Ne, mi bi od drugih samo imeli, dali pa nič ... Tako kot sta Rus in Toš odkrila toplo vodo, jo odkrivajo tudi tisti, ki problematizirajo profesionalno odločitev čctverice, kije nihče ni silil, da gre v poklicno vojsko, in tudi ne, da se javi za Bagdad. Zalo naj vlada le vzame denar toplovodarjerri in ga da tistim, ki si upajo skočiti v hladno vojno.« (»Odkrivanje tople vode«, Dnevnik, 3. 2. 2006)
Takšno duhovitost premore samo kale katoliški duhovnik; kaže, da mu pri tem dodatno pomaga, čc je obenem tudi »moralni teolog«.