UČITELJSKI TOVARIŠ. List za šolo in dom. Izhaja v 1. in 15. dan vsacega meseca, in stane vse leto 3 gold., pol leta 1 gold. 50 kr. Spise in dopise vzprejema uredništvo. — Naročnina in oznanila pošiljajo se založništvu v Milic-evo tiskarno v Ljubljani. Štev. 6. V Ljubljani, 15. marcija 1884. 1. XXIV. leto. 0 slabih nasledkih preobloženja učencev v ljudski šoli. Mens sana in corpore sano. Ex omnibus aliquid, ex toto nihil. Sicer se je o tej zadevi že toliko govorilo in pisalo, da ni lehko kaj novega povedati. Ker pa z zadovoljnostjo opazujemo, da govorjenje in pisanje ni ostalo glas vpijočega v puščavi, kajti mej drugim je bilo to tudi vzrok izdavi šolske novele, in ravnokar se dve šolski enketi v dveh za Dunajem največjih avstrijskih mestih, v Pragi in Buda-Pešti, bavite s tem vprašanjem; in ker bode menda tudi kranjska deželna učiteljska konferencija letos zborovala, ne bode tudi ona smela tega predmeta z nemari puščati, — vse to nam daje povod, spregovoriti vender še nekoliko besed o tej važni reči, da se ista v pravem času vsestransko premotruje. Ker pa več oči več vidi, poglejmo najprej, kakih misli ste o tem omenjeni enkčti naših sodržavljanov ob Veltavi in Dunavu. Praška enketa je motrila to reč z zdravstvenega ozira, ker se v tem mestu že nekaj let opazuje žalostna prikazen, da posebno šolska mladina prvih dveh let nenavadno močno boleha in umira. Zaradi tega ta enketa nasvetuje za šolsko mladež od 6. — 8. leta olajšave dvojne vrste: d) da naj ti otroci jeseni in po zimi prihajajo v šolo še-le ob 9. uri; b) da naj se vsaj v teh dveh letih z učenjem ne pretirava, tudi naj se jim odloči manj šolskih ur; deklice naj bodo pa v tej dobi ročnih del popolnem proste. V svojem poročilu navede enketa tudi razloge za te olajšave, poudarjaje posebno dvojno: a) da se je po zdravnikih strokovnjakih zadnjih petnajst let 50.000 šolskih otrok opazovalo, ki so prišli z zdravimi očmi v šolo, koji so pa ravno v prvih dveh letih dobili klico kratkovidnosti, katera se je v teku šolske dobe izcimila v to očesno bolezen; kajti kakor ves človeški organizem, je tudi oko v tej dobi najbolj vzobrazljivo, ako se mu da pravo smer, ostane zdravo, ako ne, se kaj rado pokvari; — V) da so otroci omenjene dobe že vsled menjave zobovja jako slabotni, koji že zavoljo tega lože dobe razne otroške bolezni; ako jih pa potem še šola s poukom preobložuje, se ni čuditi, če so žrtev onih bolezni. To so poglavitni razlogi Praške enkete za olajšavo šolske mladine pri pouku. Čujmo zdaj kaj govori šolska enketa v Buda-Pešti o ravno tej zadevi! Ta pa pretresuje to reč z didaktičnega in pedagogičnega stališča, sklicevaje se v svojem poročilu na te-le tri točke: a) da je preobloženje učencev ljudske šole provzročil preidealno sestavljen učni načrt; b) po tem načrtu narejene šolske knjige; c) učitelji sami, katere ravno te knjige k pretiravanju zapeljujejo. Slabi nasledki, iz tega izvirajoči so pa: a) da učenci, šolo zapustivši, vsled bavljenja s preraznimi predmeti, ne znajo niti verskih resnic svojega veroizpovedanja, niti gladko brati in razločno pisati, najmanj pa še računiti; V) da se vsled preobilnega pečanja z realijami vzgoja mladine skoro popolnem zanemarja. Da bi bilo moč vse te nedostatke odpraviti, nasvetuje enketa pregled učnega načrta osnovnih šol po strokovnjakih in po novem načrtu sestavljene učne knjige. Tako tedaj nameravajo čehi in Madjari olajšati pretežko breme svoji deci, koja naroda sta toliko srečna, da imata ljudsko šolstvo osnovano čisto na narodni podlogi. če pa slišimo ta dva naroda in tudi Nemce tožiti o preobložitvi šolskih otrok, katerim doni na ušesa v šoli pri vseh predmetih izključljivo mila materinščina, kakšen opravičen glas smemo o tej zadevi povzdigniti še-le mi Slovenci, kojih pomilovanja vredna deca se še vedno, v pravem pomenu besede, trpinči v ljudskih šolah tu z nemščino, tam z italijanščino, zarad česar se morejo drugi res potrebni predmeti zanemarjati in zdravje šolske dece pokvarjati! In kje preostaja za vzgojo kaj časa? Za nas je posebno zanimiva izjava Praške enkete. S kako zares materino skrbjo pazi na otroke prvih dveh šolskih let! Kako je pa pri nas? Čisto nasprotno; kajti ravno otroci spodnjih dveh razredov se morajo (menda za polajšek!) naučiti njim popolnem nerazumljivega nemškega čitanja in pisanja, če ne, jim je pot v višje razrede zaprta! Zato izrekamo v drugo željo, da bi se v letošnjih velikih počitnicah sklicala deželna učiteljska konferencija za Kranjsko; kajti tudi učni načrt za naše ljudske šole je v marsičem preidealen; kaj dobro bi torej bilo, da bi se priredil za naše razmere in potrebe. _ Ženska vzgoja. (Spisuje Jos. Ciperle.) 26. Ali umirili so se tudi naši razburjeni duhovi. Utrujene roke popustile so kepe; sklenilo se je pomirje do druzega dnč. In vrnili smo se borilci zopet k mirnim opravilom. Toda motiš se zopet, dragi bralec, ako meniš, da smo šli zdaj v hišo, morda leč za peč; motiš se, še enkrat ti rečem. Naše mirno opravilo je bilo, postaviti sneženega moža ali sneženo babo. Ta mož je moral stati pri vsaki hiši, kjer so stanovali otroci. Čim večega, čim popolnišega sneženega moža je naredil kdo, tem bolj čislan je bil; in na tak počislek smo bili ponosni. Zdaj so sneženi možje uže zelo redki. Bojim se, da bodo čez par let uže prišli v mitologijo. Morda ga bodo čez tisoč let šteli pisatelji uže mej bogove, ter pisali n. pr. o njem: „Sneženi mož, po latinski: „vir sive deus nivalis", bog zime. Častili so ga po dvoriščih, ter stavljali mu snežene kipe. Darovali so mu oglje, katero so mu vtikali v oči, in korenje, katero so mu vstavljali v ono mesto, kjer imamo mi nos". — In kdo bode zakrivil to zmoto? Kdo drugi nego naša zdanja mladina! Uže, ko bodemo mi sivi in stari, bodemo pravili o sneženem možu svojim vnukom tako, kakor nam pri-povedujo zdaj stari ljudje o Pasjeglavcih in Rokovnjačih. Zato otroci, zdramite se! Narejajte zopet pridno sneženega moža, da se čisto ne pozabi njegova podoba! Gorjč vam, ako zakrivite, da nam bodo podtikali pozni zarodi sneženega boga, v katerem ne vemo nič. Ali veste, ljubi moji otročiči, da zima nareja tudi led? Odpustite mi, da vas vprašam tako preprosto. Toda opravičeno se mi zdi to vprašanje, kajti vi mi sedite dan danes preveč za pečjo. Ali se znate tudi drsati? Drsanje, ljubi moji, je lepa in dobra telesna vaja. Vašim dobrim starišem se ve ni prav všeč ta vaja. Imajo celo prav dobre vzroke, da so zoper drsanje. Pravijo, da se podplatje na črevljih kaj radi obrabijo. Ali tudi temu se lehko pomaga. Navežite si deščice na podplate, in obrabili bodete le deščice. Kakovo dirjanje je bilo nekdaj na drsalnicah! Drsajo se sicer tudi še dan danes nekateri otroci; a v njih drsanji ni nobene metode, nobene razlike. Današnje drsanje je podobno prav hlapčevskemu delu. Kako različno smo se drsali mi! a) Stojč, b) čepe, c) po obeh nogah, d) po eni nogi, e) samoteš, f) po dva na enkrat, g) po pet, po deset, K) drže se za roke, i) za pas, j) za vrat i. t. d. Tako je bilo po zimi. Ali, ako je zima trajala še tako dolgo, ako nam je nakopičila še toliko snega, vender morala se je umakniti vzpomladi. Komaj je posijalo prvič vzpomladansko solnce, prišle so na vrsto male kamenite krogljice, tako imenovane „nike" ali „nize", „fernikole" ali „nikole". Je li to ime slovensko, ali ne, ne vem. Tudi se ni nikdo izmej nas brigal, kje ima ta samostalnik svojo koreniko, toda belili smo si glave mnogokrat, kje vzeti nike, kadar nam jih je zmanjkalo. Prav majhene nike imenovali smo grah. Dolgo vender ni trpelo to „nikanje". čemu tudi? Saj smo imeli dovolj iger. Za tem smo se igrali „za knofe", potem „za peresa", in slednjič je prišel tako zvani „ristonz". Pač dragi bralec, to ime je nemško, toda slovenskega samostalnika za ta pojem nismo poznali. Kar se tiče jezika, nismo bili izurjeni posebno. Po šolah smo se učili obeh jezikov, a nobenega nismo znali posebno. In v našem govorjenji smo rabili oba jezika, če je treba bilo, kar v enem stavku. Ako se nismo mogli naglo domisliti, kako se reče to ali ono slovenski, namestili smo to z nemško besedo. Dobro je moralo biti tudi. Zato si našel tudi v našem jeziku besed, ki so imele slovensko deblo in nemško končnico, in nasprotno. Kako so govorili nekateri izmej nas, o tem 5uj ta-le izgled: Nekov moj sošolec je izrekel nekdaj v celi svoji jezikovi nedolžnosti: „Du Papa, der Kužek will aber nicht die Kobilcen fressen". Imenovane igre: nikanje, za knofe, za peresa in „ristonz" igrale so se vzpomladi. Poleti so prišle na vrsto zopet druge igre, ki so trajale do zime. Kar jih še vem, hočem ti jih našteti. Bili smo žogo, lovili slepe miši, skrivali smo korobač, bili smo svinko, bližali smo, dalje igrali smo skrivalnice, „eins, zwei, drei pofošken", man'co, „mož ali cifra", i. t. d. Preden smo začeli kako igro, stopili smo v kolobar, in eden je začel šteti: „An-doj, trta-noj, si-vi, kompa-ni, serba-raka, tika-taka, vija-vaja, ven". — Tisti, kateri je bil zaznamvan z besedo „ven", izstopil je iz kolobara, in drugi so bili zopet šteti, tako da je slednjič ostal eden, ki ni bil „ven", in ta je moral prvi nas loviti, ali je moral biti prvi „slepa miš" ali kaj enakega. Kdo je iznašel ta „an-doj, trta-noj", tega ne vem, dragi bralec. Uže v mojih mladih letih ga ni poznal nobeden. Prav duhovit človek menda ni bil. Spisje v ljudski šoli. (V. Burnik.) Najimenitnejši, a tudi naj težji učni predmet v ljudski šoli je jezikov nauk. Vsi drugi predmeti so jezikovemu nauku podredjeni; vsi se naslanjajo nanj, ž njim so v najtesnejši zvezi. Ljudski učitelj se zaradi tega tudi pri pouku drugih učnih predmetov 6* nikdar ne sme oddaljevati od pravil jezikovega nauka. Učiteljeva dolžnost je, da pri vseh učnih predmetih gleda na to, da se učencu množi miselni zaklad, da se mu odpravljajo naopačni izrazi, slabi pa popravljajo ali nadomestujejo z boljšimi. Naloga učitelju pa je tudi, da učencu pomaga, da se more o vednostih, katere si je v posameznih učnih predmetih pridobil, v pravilnem jeziku izraževati. Smoter jezikovemu nauku je tedaj: učenec mora prav razumevati, kar je od drugih v materinščini slišal; mora si pa tudi pridobiti toliko zmožnosti, da bode mogel drugim svoje misli dobro in gladko razodevati. Jezikov nauk sam na sebi pa ima dvojno stran: teoretično in praktično. Teoretično vadi se učenec jezika v slovnici in v pravopisji, praktično pa v spisji, katero je vsakako najvažnejši del jezikovega nauka. Spisje je kakor venec vsemu jezikovemu nauku, glavno sredstvo duševnega razvoja in neovrgljivo spričevalo dušne zrelosti, — zrcalo, v katerem vidi vsak učitelj sam sebe, slika, ki predstavlja vso šolo z učiteljem vred. V novi šoli se samostalno spisovanje bolj čisla in napreduje, kakor je bilo nekdaj tu pa tam v navadi. Predno se učenci vadijo spisovati, morajo se vaditi govoriti. Govorne vaje so tu glavno sredstvo, s katerim moremo doseči, da bode učenec kdaj mogel svoje misli jasno povedati. Takoj s prvim šolskim dnevom mora se pričeti vplivati na učenca, da začenja misliti; gledati se mora na to, da učenec dobi o vsem, kar mu ponuja narava in vsakdanje življenje, prave jasne pojme. Da se pa učenec začne dobro zavedati o rečeh, ki ga obdajajo, treba dokaj časa. Zrnje, katero je učitelj otroku vsadil, potrebuje skrbne učiteljeve vzgoje, predno začne kaliti in se razvijati. Zatorej se tudi prva šolska leta ne goje spisne vaje, v katerih se že nekaj od učencev zahteva; v teh letih mora se učenec navaditi iz govornih vaj in iz knjige toliko slovnice in pravopisja, da se mu ne bo treba toliko boriti s črkami, kadar mu bode naloga zapisati to, kar je slišal ali čital. Prvi šolski leti ste spisju največ le pripravljalni pouk, katerega ljudska šola imenuje nazorni nauk. Ta nauk je v prvih šolskih letih središče, okoli katerega se suče ves pouk drugih učnih predmetov. Kdor se ni navadil reči, prikazni in dogodeb natančno in z razumom opazovati, ta tudi o njih nikdar svojih misli ne bode mogel jasno izraziti. Prave spisne vaje, pri katerih se od učenca že nekoliko samostojnosti o izrazu tirja, začno se v drugi polovici tretjega šolskega leta, oziroma v III. razredu ali oddelku. Spisne vaje, ki se prično v II. razredu (oddelku), so največ le prepisovanje iz knjige in s table, odgovori na kratka vprašanja in napisovanje reči. Kakšne naj bi bile spisne vaje učencev v zadnjih oddelkih ljudske šole? Take izvestno ne, v katerih bi moral učenec izražati svoje samostalne misli; zadovoljiti se moramo z nekoliko dobrimi spisi. V ljudski šoli ne moremo učenca pripraviti do kake posebne samostojne spretnosti v spisovanji. Izrek, da se človek pozna po pisavi, uresničil se bode v učencu še le v poznejih letih, ko mu njegove misli obogate z jedernatimi izrazi, ko si bode v vsakdanjem življenji nabral mnogo skušenj. (Dalje prih.) Knjiga Slovenska T XVIII. veku. 2. Evaug-clia iiiu Lys