Gašper  Križnik: Narodne stvari.
557
Narodne stvari.
m.
O zakletih bratih in o izdanih gospodičinah.
Pripovedka iz Motuika; zapisal Gašper Križnik.
ekdaj je bil graščak, kateri je imel tri hčere in devet graščin, na vsaki graščini devetindevetdeset parov vol6v. Zaide v neizmerno jed, pijačo in igro, da kmalu vse zapravi. Družina ga zapusti, le hčere ostanejo pri njem. Samo jedno graščino je še obdržal, da je vedel, kam domov. Sedaj bil je skesan, da ni vedel, kaj bi počel. Gre na lov; ondu ga sreča zaklet brat in ga vpraša: »Kaj ti je, da si tak6 žalosten?« Graščak mu pov<L: »Imel sem devet graščin in na vsaki devetindevetdeset parov volov, toda vse sem zaigral in zapravil; sedaj imam samo še jedno graščino in tri hčere.« Zakleti brat reče: »Daj mi starejšo hčer za ženo, in dam ti zanjo veliko denarja; tedaj in tedaj pridem ponjo z največjo slavo in godbo.« Graščak je zadovoljen. Ko pride zakleti brat po hčer, pripelje mu toliko denarja, da lahko zopet kupi vse prodane graščine in voli in da je prav tako bogat, kakor prej. Imel je devet graščin, na vsaki devetindevetdeset parov volov. Začel je zapravljati in igrati, da je kmalu vse pognal. Imel ni več nego jedno graščino in dve hčeri. Tožen gre na lov; ondu ga sreča drugi zakleti brat in mu reče: »Kaj si tako žalosten?« Graščak mu pove: »Imel sem devet graščin, na vsaki devetindevetdeset parov volov in tri hčere, pa sem vse zapravil in zaigral, da nimam več, nego jedno graščino in dve hčeri.« Zakleti brat mu reče: »Daj ti meni srednjo hčer za ženo, in dam ti zanjo veliko denarja; tedaj in tedaj pridem ponjo, z največjo slavo in godbo.« Graščak je zadovoljen. Zakleti brat pride po hčer z največjo slavo in godbo ; pripelje mu zanjo veliko denarja, da zopet lahko kupi vse prodane graščine in voli. Zopet je tako bogat, kakor prej; imel je devet graščin, in na vsaki devetindevetdeset parov volov, pa samo jedno hčer. Zopet je začel zapravljati in igrati, da je vse pognal po grlu; imel ni več nego jedno graščino in hčer. Sila žalosten je; vzame puško in gre na lov. Ondu ga sreča najmlajši zakleti brat iti mu reče: »Kaj si tako žalosten?« Graščak mu pove: »Imel sem devet graščin in na vsaki devetindevetdeset parov volov in tri hčere; sedaj pa imam samo jedno
558                                           Gašper Križnik :  Narodne stvari
graščino in najmlajšo hčer.« Zakleti brat reče: »Daj jo meni za ženo, in dam ti zanjo veliko denarja tedaj in tedaj pridem ponjo z največjo slavo in godbo.« Kmalu nato pride tretji zakleti brat po najmlajšo hčer, in pripelje graščaku veliko denarja, da zopet lahko kupi vseh devet prodanih graščin in na vsaki devetindevetdeset parov volov. Bogat je bil kakor prej. Začne zapravljati in igrati, in kmalu vse požene po grlu, da nima več nego jednega sina in jedno graščino. Sin ga pa vpraša: »Ali imam še kaj bratov ali sester?« Oče mu pa neče povedati. Sin gre vprašat gospoda župnika, kaj bi storil. Župnik mu reče : »Ko prideš domov, vzemi dva samokresa ; pomeri ju očetu na srce in reci: ,Ustrelim vas, če ne poveste, kje so vaše tri hčere in moje sestre.'« Sin gre domov in stori tako. Oče mu pove, kako je igral in zapravljal in da jih je zakletim bratom prodal za žene. »Prvi teh bratov je slon, največji vseh zverin; drugi je orel, največji vseh ptičev; tretji je som, največja riba v morji.« Nato reče sin: »Pojdem križem sveta, da najdem katero svojih sester.« Gre z doma in hodi že dve leti. Ko pride nekdaj v gozd, ugleda lepo mesto. Sestra, katera je imela slona za moža, pride mu naproti ter mu reče: »Ojoj, kaj hodiš tukaj? Ko bi te videl moj mož slon, takoj te raztrga na drobne kosce.« — »Ljuba sestra«, reče brat, »prikrij me, da me ne najde.« Sestra ga vzame v slonovo poslopje, katero je bilo tak6 lepo, da na svetu ni videl jednakega. Tam ga dobro prikrije, da bi ga ne našel njen mož slon. Ko pride slon domov, zadiši mu nekaj po človeškem mesu. Zato preišče vse kote, ali ne najde ga. V tem mine čas, da ni več slon, ampak človek. Ta čas, ko je človek, imajo velike gosti. Slonova žena gre" po brata in ga pokaže možu. Slon mu reče: »Da si prišel prej, ali da sem te našel, na drobne kosce bi te bil raztrgal. Sedaj se ti pa ni treba bati, dokler ne pride moj čas, da se zopet izpremenim v slona. Kadar bode že blizu, oskrbim ti kočijo, koči jaza in par konj. Ko pride kočija, kar ročno sedi vanjo, ali ozirati se ne smeš. Za teboj bode grmelo, ropotalo, in strašen vihar bode vstal, in v gozdu bodeš. Velike skale bodo letele proti tebi, ti pa splezaj na košato jelko in se ne boj.« Potem so se veselili, godba je igrala, pevci so peli tako lepo slavčeve pesmi, da ni moči povedati. Slon se je veselil najbolj, ker je bil v gosteh brat njegove žene. Nikdar prej še ni bil tako dobre volje. Kmalu pride čas, da se morajo ločiti. Sestra pride k bratu in mu reče: »Sedaj bode pojedina končana; ko se pripelje kočija, sedi vanjo, kakor ti je povedal moj mož.« Kočija se pripelje, brat ročno sede vanjo, pa se modro po slonovem naročilu pelje dalje. Pride v veliko temo,   kakeršne ni na svetu,   kmalu potem na dan,   in   sam je
Gašper Križnik: Narodne stvari.                                           559
v gozdu. Grmelo in ropotalo je tako, da ni moči povedati; kameni in skale začno leteti proti njemu; ročno spleza na visoko hojko, katera je bila porastena malone do tal. Ko pride do srede, najde orlovo gnezdo ; pogleda vanje in vidi lepo veliko mesto. Napoti se dalje ; precej stoji na veličastni planoti pred orlovim mestom. Ondu ga sreča sestra in mu reče: »Oj, brate! Kaj pa hodiš tukaj? Ko bi te zajel moj mož orel, ročno bi te raztrgal na drobne kosce! Kar precej pobegni; ravnokar se bode pripeljal; če te dobi, kako bode razsajal!« — Brat ji
v
reče: »Ali me ne moreš prikriti doma, da bi me ne našel?« — »Čakaj no, notri v klet te zaklenem doma, pa porečem, da sem izgubila ključe« pravi mu sestra. Potem gresta na orlov dom, in sestra ga zaklene v klet, kakor mu je rekla.
Precej potem pride nje mož orel domov, začne vohati in reče: »Nekaj tako diši po človeškem mesu.« Začne zmerjati sestro, in preišče vse kote, le kleti še ne. »Kje je ključ?« vpraša ženo. Ta ga začne iskati; v tem pride čas, da se orel počloveči. Sedaj mu žena privede brata svojega. Orel je neizrecno vesel, ko vidi sorodnika svojega. Ročno ukaže napraviti dostojne gosti, godbi igrati in pevcem peti najlepše slavčeve pesmi. Veselje je bilo takšno, da ni moči dopovedati. Potem mu orel pove, da je štiriindvajset ur človek in prav toliko časa orel. »Ali ta čas se me ni treba bati. Ko minejo moje ure, naročim ti, da se odpelješ v kočiji, kakor včeraj pri mojem bratu slonu. Ali ko pride kočija, ne smeš pomišljati; ročno sedi vanjo, in se pelji dalje, ne da bi se oziral. Ko se zopet poorlim, bodem strašno jezen na tebe in te iskal, da bi te raztrgal. Ko prideš pod milo nebo, grozno bode bučal vihar in grmelo bode, kakor bi se zemlja tresla. Ti se pa pripogni in išči vode, da bi jo pil; potlej najdeš svojo najmlajšo sestro, katera ima soma za moža. Toda natanko se moraš ravnati, kakor ti bode povedal. Mi smo trije zakleti bratje in čakamo, da bi nas kdo rešil. Sedaj pride kmalu moj čas, da se poorlim, ti pa sedi v to-le kočijo, ki se ravno pelje, in bodi moder!« Brat ročno skoči v kočijo in se pelje nazaj na svet. Pride v neizmerno temo, pa kmalu je zopet dan. Sedaj ugleda velik ribnik; grmenje, bučanje vetrov je strašno, ker hoče vihar poruvati in polomiti vse drevje. Brat se skloni, kakor bi hotel piti vodo, in ugleda v nji lepo veliko mesto. Gre vanje in kmalu najde najmlajšo sestro svojo. Ko ga ta ugleda, reče mu: »Oh, kaj hodiš tukaj? Ko bi te dobil moj mož som, precej bi te raztrgal na drobne kosce. Ročno odidi! Kmalu pride domov; da te najde pri meni, kako bi razsajal!« — Skrij me, ljuba sestra!« reče ji  »da me ne najde«. Sestra pravi: »Tu-le notri v mišjo jamo se skrij,
S6°
Gašper Križnik ;  Narodne stvari.
da te ne zasledi.« Brat stori, kakor mu je rekla sestra. Ko pride som domov, precej začne vohati, ker mu nekaj diši po človeškem mesu. Strašno jame razsajati in škripati z zobmi. V tem minejo njegove ure, in zopet se počloveči. Žena gre sedaj po brata, privede ga k njemu in mu pove, da jo je prišel obiskat. Som se ga razveseli neizrecno, hitro veli napraviti gosti, da bi dostojno vzprejel brata svoje žene. Godba začne igrati, pevci pojo najlepše pesmi; veselje je tako, da ni mogoče povedati. Som reče: »Ko bi te bil našel prej, raztrgal bi te bil na drobne kosce. Sedaj se ti oseminštirideset ur ni treba bati ničesar, ker sem toliko časa človek in potlej prav toliko časa som. Onadva brata sta mi že povedala, da si bi! pri njiju. Ako se bodeš modro in pogumno nosil i odslej, rešil nas bodeš ukletstva. Zat6 ti dam tri svoje plavute; ti pa pojdi v stekleno goro. Ondu je jezero, kjer sem doma, kadar sem som. Deni te tri plavute za ušesa in osomil bodeš; potlej bodeš lahko plaval po jezeru za menoj, da me ujameš in mi odsekaš glavo. Tedaj me rešiš, in dobiš svojo sestro nazaj.« Nato mu da tudi tri orlova peresa, rekoč: »Tukaj ti dam tri orlova peresa, da jih deneš za ušesa, kadar prideš v imenovano goro. Hipoma se poorliš, da ujameš in pokončaš mojega brata, kadar bode orel. Tako ga rešiš in dobiš sestro svojo nazaj.« Tudi mu da tri slonove dlake, rekoč: »Kadar prideš v imenovano goro in si že rešil mene in orla, deni te tri slonove dlake za ušesa, pa se posloniš; potlej poišči v gozdu mojega brata slona in mu odsekaj glavo; tako ga rešiš, in dobiš nazaj starejšo sestro svojo. Potem se steklena gora razgrne, ti pa bodeš na lepi planjavi z vsemi sestrami. Sedaj prihnja moj čas, da se osomim; sedi v to-le kočijo, ki ravno prihaja; ali ozirati se ne smeš. Stemnilo se bode, ali ročno bode dan; stal bodeš na lepi planoti, na zelenem travniku.«    Brat sede v kočijo in se  pelje   nazaj na
v                  t
svet. Kmalu se mu popolnoma stemni, pa precej se zdani. Ze stoji na širni planoti, na zelenem travniku. Neizrecno začne grmeti, veter buči, da pokajo veje. Kmalu se nevihta poleže; v daljini vidi stekleno goro in gre naravnost proti nji. Ko pride blizu, ne more gori, ker je vse polzko kakor steklovina. Spomni se, da ima orlova peresa; dene jih za ušesa, in se poorli. Vzdigne se v zrak, in kmalu je na usodnem kraji. Ko pride do jezera, izpremeni se v soma in plava za somom. Hitro ga ujame in potegne na kopnino, sedaj se izpremeni v človeka, vzame meč in somu odseka glavo. Bel golobček vzleti proti nebu.
Potem se izpremenf v orla, plava po zraku, in kmalu ujame orla. Potegne ga na zemljo, izpremeni se v človeka, vzame meč in mu odseka glavo. Bel golobček vzleti proti nebu.

Književna poročila.                                                       $6 t
Sedaj se še izpremeni v slona in se spusti za ukletim bratom. Ujame ga, izpremeni se v človeka, vzame meč in mu odseka glavo. Bel golobček vzleti proti nebu.
Steklena gora se razgrne; on s svojimi tremi sestrami stoji na veličastni planoti. Potem se napotijo domov, in napravijo doma vesele gosti, kamor povabijo tudi mene, ki sem vse to videl ter vam povedal, kako se godi po svetu.
Književna poročila.
VIL Uebcrsicht der Slavenreste in  Tirol von Prof. Dr. H. Igu.  Bidermann.
(»Globus«, Illustrierte Zeitschrift fiir Lander- und Volkerkunde, Bd.  L1X, Ni\   19. & 20.).
Petindvajset let je že minilo, odkar je prof. Bidermann (ali kakor on trdi, nekov prijatelj njegov), v Lukšičevih »Skivische Blatter« (Dunaj, 1866.) pisal o nekdanjih spomenikih slovanskih (pravo: slovenskih) naselbin po Tirolskem. Njega spis je vzbudil veliko pozornost ne le v Slovanih, nego tudi v nemških preiskovalcih, in od tistega časa je jako narasla književnost o tem vprašanji. Prof. Bidermann sam je napisal leta 1876. nekaj dodatkov k razpravi svoji in jih pridejal svojemu delu »Die Romanen und ihre Ver-breitung in Oesterreich.« V Slovanih se je bavil s tem vprašanjem sosebno ruski akademik A. Wesselofsky (Časopis ces. ruskega ministerstva za narodno prosveto, meseca listopada leta 1879.) m v Slovencih zlasti pokojni Davorin Trstenjak v svojem spisu: »Slovenske besede v Tirolskej nemščini« (Kres,   1884.).
V Tirolcih samih se je poleg Bidermanna največ bavil s slovenskimi naselbinami po Tirolah bivši gimn. ravnatelj dr. J. C. Mitterrutzner, ki je znan za velikega podpornika afriških misijonov. Napisal je leta 1879. v programu briksenske gimnazije razpravo »Slavisches aus dem bstlichen Pu-sterthal in Tirol«, katera je izšla tudi v slovenskem prevodu pri J. Krajci v Novem Mestu leta 1880. Ali Nemcem ni bilo po volji, da sta Bidermann in Mitterrutzner tako ugodno pisala o nekdanjem slovenskem življi na Tirolskem, in začeli so kričati, da slovenske besede v tirolskem narečji ne dokazujejo ničesar za nekdanje naselbine slovenske, da te besede niti slovanske niso, nego romanske in da imajo le slovansko lice, da se je-dino približujejo govorici slovanski. »Sie sind blosse ,Anklange' slavischen Wesens.    Diese ruhren'  von   ausserer   Eimvirkung   her oder es treibt,  ohne
3<>