274 M. Zlobec TOMAŽ ŠALAMUN, SOKOL Šalamunova že sedma samostojna pesniška zbirka*, Sokol, če ne upošte- (Tomaž Šalamun-Sokol, MK Ljubljana 1974, zbirka Nova slovenska knjiga, opremil Tugo Šušnik, oblikoval in tehnično uredil Borut Kovše, str. 84) 275 Tomaž Šalamun, Sokol varno avtorjevega sodelovanja v antologijah 57 pesmi od Murna do Hanžka in Katalog 2, pa zbirke v nemščini Ein Stengel Petrselie im Smoking (1972) in zbirke v angleščini Turbines (1973), izpričuje nenavadno ustvarjalnost, ki po letu 1966, ko je še v samozaložbi izdal Poker, vedno bolj izoblikuje samostojno individualnost, izrazitost, razločevanje sočasne pesniške produkcije. Šalamunovo zbirko Sokol uvaja Pismo Maruški v Cambridge. Prozni pri-godniški opis, neproblemsko izrabljanje nemetaforičnih besed in besednih zvez, daje bralcu slutiti, da začetek zbirke Sokol izvira iz avtorjeve ustvarjalne tradicije. V nadaljevanju zbirke se pri-povednost, sporočilnost spremeni v sintaktično igro besednih pomenov in načinov oblikovanja sintagen} vendar bi ob svobodnih, pomensko nelogičnih besednih zvezah opazili vrsto posameznih deklarativnih izrekov, misli, tez, ki poetiko ludizma zanikajo, dajejo besedam možnost pomenjanja, sporočanja, izoblikovanja bralčeve predstave o smiselni kompaktnosti besednega sporočila npr.: Prvi lišaj je položil na zemljo Got, / drugi norost. (8), Oko ne počiva na objektu, ampak na notranjem življenju. (24), Pošteni zlogi so nesmrtno življenje (32)... Nekaj tekstov v zbirki Sokol predstavlja neke vrste parodijo molitvenega rituala: Gospod, polij svoje krdelo / z vrelo paro. / Pojej meso, naredi šotor / in zlate franže. Naredi, da bo vlak drvel, / da bo presekal zlate franže. / Naredi glas okrogel... (10), vendar njena intencija ni religiozna transcen-denca, ampak nagovarjanje samega sebe kot sebi lastno transcendenco. V prvem delu zbirke prevladujejo posamezne gradnje sintagem, prepletanje naključnih scen, kjer se srečujejo pomensko nelogične besede v pravilni sintaktični zgradbi s prvoosebnim, subjektivnim izrekanjem akcije ali lastnega odnosa do sveta: Jaz sem beli menih padca sveta. / Barbari pijejo kri z moje njive. (16) Jaz sem najvišji arhitekt koz-mosa. (19) Šalamunova gradnja posameznih vrstic je osvobojena logičnih vzročno-posledičnih zvez, tako da avtorjeva poetika pristaja na svobodno modeliranje in kombiniranje pomenskih in sintaktičnih lastnosti besed, kar ni v okviru lastne poetike nikakršna novost. Dva teksta v Sokolu nosita naslov zbirke: Kdo je ta sokol! Kdo je ta sokol! / Raztrgaj, ki je zate pisano. Noč in dan / je v kajži. V kajži se solzi kot kak pleksiglas. Sem jaz ta sokol! Sem jaz / ta sokol! ... (46) Iz lu-distične poetike Tomaž Šalamun v posameznih tekstih (ti nosijo tudi naslov) eksistencialno opredeljuje lirski subjekt. Simbol sokola spominja na Zupančičev simbol kondorja albatrosa. Šalamunov sokol dobiva dimenzije vesoljnega opazovalca sveta, kjerkoli na planetu, v absolutni svobodi. Avtor uporablja simbol sokola za potrditev absolutne svobode in moči, tu je njegov pesniški izraz ponovno deklarativen. Drugi, vidnejši deklarativni pomen daje avtor Sokola besedi v istoimenskem tekstu: Beseda je edini temelj sveta. / Jaz sem njen služabnik in gospodar. / In čeprav duh pošilja atome, da / vohajo, tipajo, čutijo, smo zares / v polju, kjer smo z bogovi enaki. / Jezik se ne dotika ničesar, kar / bi bilo novo. Ni poslednje sodbe, / ni višjega. Vnebovzetje je / v koncentričnem, kjer je vse, kar / vidimo, več kot zrno / peska. Zazrtost stvari se zdi bližja, / a to ni kriterij. Ponavljam: stvari / niso kriterij. Kriterij je v nas / samih kot dokončna razpustitev. / Smrt je samo napaka v imenovanju / tistih, ki jim je bila zakrita luč (59). Tekst, ki sem ga zaradi razvidnosti in pomenskosti navedel v celoti, daje miselno jedro zbirke Sokol. Avtorjev odnos do lastnega izraznega instrumenta je avtorefleksiven: vzpo-. stavlja razmerje avtor-jezik (beseda) v medsebojnem vplivnem razmerju. 276 M. Zlobec Avtor je beseda, beseda je avtor. Še več: v območju besednega ustvarjanja smo »z bogovi enaki«. Šalamunovo pojmovanje jezika aktualizira besedo v njenih različnih funkcijah, med katerimi je mimetična funkcija samo ena. S tem da se jezik ne dotika ničesar, kar bi bilo novo, vzpostavlja avtor realiteto besedo v njeni grafematski pojavnosti, s tem pa zanika besedo-pojem v mimetični-posnemovalni-poimenoval-ni funkciji. Beseda je sama sebi ima-nentna in ne pomeni nikakršne trans-cendence, zato kot pravi avtor Besede »stvari niso kriterij. Kriterij je v nas samih kot dokončna razpustitev. »To pa ponovno aktualizira ludistično poetiko, izrabo besed v nemimetični funkciji, le da je način te aktualizacije deklarativen in avtorefleksiven. Posebni del Šalamunove zbirke Sokol je »cikel« tridesetih štirivrstičnih »kitic«. Medkitična Členjenost je neobvezna, kot je svobodna, montažna tehnika kombiniranja besed in besednih zvez v pomensko nelogične in nesmiselne stavke in enopomenskih sodb. Tehnika modeliranja je v Sokolu že znana, le da dobiva tu obrise cikla, v smiselno in logično celoto povezanih delov, kar pa je v Šalamunovem primeru zgolj iluzija. Drugi podoben »cikel« je v Sokolu zadnjih 25 strani. Simulirana poezija v trivrstične kitice (129) spremenjenih, razvrščenih povedi učinkuje vizualno, čeprav bi bil glede na pomensko strukturo možen njihov čisto navaden, prozni zapis. Pisanje poezije je najbolj resno dejanje na svetu. Tako kot v ljubezni se vse izkaže. Besede drhtijo, če so prave . . . (61) Enopomenska deklarativnost in opis-nost prehajata v posameznih povedih v težnost, idejnost; zagovor absolutne svobode: npr. Ko ni spora med besedo / in resnico, / smo v točki ravnovesja (77). Šalamunova zbirka nadaljuje že s Pokrom začrtano poetiko, vendar bi ob popolni neobvezni igri besednih pomenov in sintaktičnih zvez zlahka opazili tudi popolnoma nasprotni pol: popolno zavezanost besednemu pomenu, njeni pomenski, idejni, tezni, sporočilni vrednosti, aktualizaciji reflektirane zavesti o mediju sporočanja, vzpostavljanju modela avtor-beseda (sporočilo)-konsument. Šalamunova poetika je izrazito ambivalentna. Ludizem sam avtorju ne zadošča, ker pomeni samo pred-artikuliran govor, jezik v svoji fatični funkciji. Višja ali vsaj druga stopnja jezika v Sokolu je izraba deklarativne funkcije jezika, tako da bi brez večjega truda odkrili vrsto avtorjevih sodb o svetu, ki dobivajo status določevalca razmerja avtor-beseda. Ambivalentnost je posledica avtorjeve refleksivne zavesti in rezultat nihanja med absolutne eksistenčno svobodo in zavezanostje besedi kot instrumentu izrekanja tt svobode. Ambivalenca se potemtakem dogaja zaradi zavezanosti dokazovanja svobode mediju tega rekanja. To pa je problem slehernega sporočila. Zato pri Šalamunu niti ne bi presenetilo, če bi se v nadaljnjem ustvarjanju še okrepil deklerativni, mediativni pol v svoji lastni poetiki.