Posavska: Na očetovem grobu
Mira: Jesen.
689
čudno bleda in razburjena, ter, strastno me objemša, klicala:
„Gospod, minuto pozneje, in šla bi bila po vas! Bella mi je povedala vse — ali je res, gospod, ali je res?"
„Da, gospa, v kolikor se tiče vaše hčere. No, zadnji dvom premine, če potrdite — to."
Rekši sem ji izročil Pedrovo sliko.
Dolgo, dolgo je zrla vanjo . . . naposled jo je pritisnila na srce.
„On je . . . Dejali so mi, da je mrtev, a on živi. . . Bog, ti si dober, neskončno dober!"
Mati in hči sta ihteli v  tesnem  objemu.
Dva meseca sta bila že pretekla, odkar sem se bil z Balkana zopet povrnil v drago domovino, ko mi je prinesel jesenskega jutra poštni sel na belem kartonu sledečo novico:
Izabella Marija d,Alby, roj. de Santillana
Jules d'Alby
veleposestnik in tovarnar, poročena.
Lyon . . . 1896.
Na očetovem
Solnce ugašalo je za gorami, Zvonček večerni v dolini je pel; Savski so vali šumeli za nami — Tožno v grmovju je slavec žgolel.
Meni pa v srcu le čute bridkostne Vzbujal ta večer je zvonček iz lin, Vzbujal je v duši spomine mladostne, Vzbujal mi je . . . na očeta spomin!
grobu
Tiho ob grobu njegovem sem stala, V boli in togi je mrlo sreč; Nisem tožila, ne jadikovala, Skrivaj otirala sem si solze.
Solnce ugasnilo je za gorami, Zvonček večerni je v dolu odpel, Tiho ostavila grob sem s solzami, Sladek pokoj mi srce je objel.
Posavska.
J
esen.
Jesenski dih po zemlji veje, Oropan cvetk sameva vrt; Oj kmalu zgrne pač, oj kmalu Že zima svoj sneženi prt.
Porumenelo listje siplje Suštenjem tihim se z dreves; Je čuti zakasnele tiče Turobno žvrgolenje vmes.
Gredice opuščene kiti Le redek še jesenski cvet; Ponosno ziblje se, popenja, A kmalu ga zagrne — led.
Pogled ta živo me spominja Na leta pozna in na smrt: Oj prišle bodo, prišle — astre, Bo ž njimi žitja venec strt.
Da bi se s cvetkami pač mogla Uleči mlada pod zemlj6, Da starosti mi ni se bati — Kako lepo bi to bilo!
Mira.
„Dom in svet" 1898, štev. 22.
44