188
Slovenski glasnik.
Trst — na Hrvatskem! Zagrebški „Vienac" (!) prinaša v 6. št. sliko pri-proste kmetske Slovenke iz tržaške okolice z napisom „Hrvatica iz okolice trščanske". Ako bode Starčevičev evangelij na Hrvatskem tako prodiral, kakor se kaže zadnje čase, čitali bodemo v kratkem po hrvatskih novinah: Sinoči so Hrvatice iz Spodnje Šiške v ljubljanski čitalnici krasno prepevale. Prof. Šuman je spisal „Hrvatsko slovnico", katero je dala na svetlo ,,Hrvatska Matica" v Ljubljani. Prof. Miklošič letos na dunajskem vseučilišči tolmači sintakso staro-hrvatskega jezika. Sinoči je bil v Ljubljani dnevnik ,,Hrvatski Narod" zasežen. . . . Est modus in rebus!
Ceh o Ljubljani. Cesta do Rima a dale do Neapole a Pompeje. Sepsal Bohumil Hakl, farar v Hoficich. Nakladem Ded. ss. Cyrilla a Methodeje na r. 1881. V Brne 1881, 8°, 480. Z zgovorno besedo in poštenim slovanskim srcem pripoveduje župnik Hakl v tej knjigi, kaj je videl in prebil na svojem potovanji 1. 1877. od doma do Neapola. Nas je zanimal osobito njegove knjige tisti del (str. 35—62), ki govori o narodu slovenskem in o naši Ljubljani. G. pisatelj ne more prehvaliti, kako divno lepa je okolica ljubljanska, Slovenci so mu visok, lep, zdrav narod; pohvalno omenja tudi naših žensk, da so velike, lepo rastene in čednega obraza ter da se nosijo po konci; posebno dopadale so mu naše peče; • v katerih je dekleta videl birmo vezovati; hvali prekrasni razgled z ljubljanskega grada ter posebno poudarja, koliko je Ljubljana v narodnem oziru napredovala od zadnjih 20 let sem, ko je našo stolico zadnjič videl. Veseli ga, da priprosti narod in srednji stan tudi po ulicah govori slovenski, da imajo trgovci in ulice slovenske napise in da ima v obče naše glavno mesto naroden značaj. Nadalje opisuje presrčni sprejem v čitalnici ter na kratko omenja tudi nekaterih umrlih pisateljev slovenskih (Vodnika, Preširna) ter tistilv domoljubov naših, s katerimi se je v kratkem času svojega bivanja Ljubljani seznanil. Iz vsake vrste veje slovanska dobrosrčnost; vender se je poštenemu možu nekoliko prav smešnih primerilo; tako n. pr. naredil je g. Regalija za upokojenega c. kr. stavbnega svetovalca, a g. Potočnika za mizarja in voditelja ljubljanskih delavcev in socijalistov; v Ljubljani je našel ulice „Contrada Signori" in Narodni(?) muzej, za katerega si je mnogo zaslug pridobil še Vodnik (a ta je umrl 10 let prej nego je Hohenwart osnoval zdanji deželni muzej); najbolj se je pa spekel mož s svojo etimologijo: „Pod Trančo" pravi, da je spomin na francosko okupacijo ter da to ime zaznamenjuje: „Gasse unter den Trancheen". Kaj pa še! „Pod Trančo:: narod po kranjskih mestih (n. pr. v Ljubljani, Skofji Loki) imenuje kraje, kjer so nekdaj stale mestne ječe in beseda je pošteno slovanska, pr. stsl. tratfb, custodia. Naša lepa Šmarna Gora (t. j. Šmarijina Gora, Marienberg), pravi g. Hakl, da je Sramna Gora, ,,tolik co hora hanby, Galgenberg, sramota — hanba(!)." —
Prof. dr. Fr. Miklosich dal je nedavno na svetlo zanimljivo razpravo „Rumunische Untersuchungen." I. Istro- und macedo-runumische Sprach-denkmaler, Wien, 1881, 4, 92 str. Cena 2 gld. Učeni rojak naš v tej knjigi razpravlja jezik isterskih Rumuncev ali Čiribircev, kateri so se, kakor je že poprej v svoji knjigi „tiber die Wanderungen der Rumunen in den dalmatmischen Alpen und den Karpaten" do dobra dokazal, z Bolgarskega naselili po Istri ter v svoj jezik vzprejeli mnogo bolgarskih,   srbskih,  hrvatskih  in,  novoslovenskih  besed.