85
Podučne stvari.
Narodne pravljice o umnem gospodarstvu.
Naša stoletna tradicija nam je ohranila marsikatero jekleno zrno umnega gospodarstva. Sedanji svet to pre-reč prezira in meni, da so to le malo vredne marnje.
Naj priobčim v dokaz temu dragim bralcem „Novic" dve pravljici, da vidijo, da ste resnega prevdarka in posnema vredni. Kako so pred nami umni gospodarji tudi znali dobro gospodariti, in kateremu svojemu sinu so kmetijo izročili, naj pove sledeča pravljica:
Nekdaj je bil oče, ki je imel tri sinove in lepo kmetijo z dobro zarašenimi gojzdi. Starejega pelje v gojzd, mu pokaže lepe smreke in ga vpraša: Kaj bi ti s temi smrekami naredil, ko bi tvoje bile? Sin mu je odgovoril: Jaz bi vse posekal ter prodal in potlej dobro živel! — Oče reče sam pri sebi: To bi ne bil dober gospodar: bom srednjega sina jutri poskusil. Zdaj gresta domu. Drugi dan pelje oče srednjega v gojzd. Ko prideta do lepih smrek, mu jih oče pokaže in ga vpraša: Kaj bi ti s temi smrekami naredil, ko bi tvoje bile? Sin mu je odgovoril: Posekal bi jih in lepa poslopja bi postavil, taka, kakor jih imajo v mestih. — Oče reče sam pri sebi: Ti tudi ne boš za gospodarja; bom najmlajšega jutri poskusil. Potem gresta domu. Tretji dan reče oče najmlajšemu: Danes pa ti pojdi z mano v gozd!   Gresta.    Ko prideta do  lepih  smrek,   oče sina
vpraša: Kaj bi ti s temi smrekami naredil, ko bi tvoje bile? Sin odgovori: Pustil bi jih, da bi rastle, zato, ker so tako lepe. Oče reče: Ti imaš prav, tebi bom dal kmetijo. Ti boš dober gospodar! Na to gresta domu in oče mu izroči kmetijo.
Druga pravljica,  ki kaže,  da je treba kmetu umnosti in marljivosti, se tako-le glasi:
Bila sta dva kmeta; eden je bil premožen, drugi ubožen; prvi je dobro gospodaril, drugi pa slabo; prvi je ob pravem času vsejal, dobro pognojil in kamenje z njive spravljal; drugemu pa ni šlo delo spod rok, on je prepozno vsejal ali pa še nič , slabo gnojil, in kamenja ne z njive spravljal. — Vprašal je svojega soseda, kako on gospodari, da mu vse po sreči gre. Gotovo je mislil, da zna oni coprati, ker mu ni hotel povedati. Tedaj gre gospoda fajmoštra vprašat; oni mu obljubijo, da bodo enkrat k njemu prišli in mu polje blagoslovili, da bo potlej rodovitnejše. Gosp. fajmošter pridejo; gred6 po njivah, jih blagoslavljajo z besedami: „gnoj na njivo, kamenje z njivel" kropijo in kadijo ter mu povedć, kedaj in kaj more na to in to njivo sejati, kako pognojiti in kamenje z njive spravljati. Kmet je vse to storil. Sedaj mu je polje začelo dobro roditi, kakor sosedu, in kmalu je bil bogat. Nikoli pa ni blagoslova pozabil:   ,gnoj na njivo, kamenje z njive!"
GaŠDar Križnik.