Julio Monreal | Sneg
Ko je sred noči najtiše, me srce zbudi nemirno, skoz temo spem nepredirno tožit križem tvoje hiše.
Sneg usiplje se počasi, nemo, v mehkih kosmih pada, a tedaj se iznenada zgoraj tvoj korak oglasi.
Sine skoz tančice lahne tvoje mi obličje zalo: kot bi samo sonce vstalo, da v snežinke bele dahne.
Kdaj, dekle, osrečiš mene, kdaj tako ljubezni tvoje žarek dahne v srce moje, sneg in hlad in led prežene?
Manuel del Palacio  I Svet
"tičko, ki v kletki ob oknu je pela,     Vsi, ki ljubezen spremlja jih naša,
zmikal je vrt;
deklico, .ki me je rada imela,
vzela je smrt.
vsi so prav taki kakor ta dva; pol jih uhaja, pol jih ugaša; mož pa se teši: »Hvalim Boga k
Marcos Zapada I Trdna, zemlja
Kakor krmar na ladjici črvivi z očesom ostrim po obnebju išče, kje varno se pokaže mu sidrišče, da vanje maček zob zapne svoj krivi;
tako si mož na poti utrudljivi skozi življenja tok ženo poišče, zajadra v čudežno pribežališče, kjer se vihar poleže pogubljivi.
O blagor mu, ki po nebes dobroti v naročju ženinem, zalivu varnem, prišla mu dobra sreča je naproti!
Obrežje ti ljubezni: po viharnem brodarjenju drže do tod vse poti, tu čaka dušni mir v zavetju čarnem!
Melchor de Palau I Pesmici
Vzljubil sem te, draga, prvo med dekleti, a od žolča duša vsa mi je gorjupa; taka si kot oleandra bujni cveti: kdor poljubi prvi jih v ljubezni vneti, nehvaležno dihnejo mu v usta strupa.
101