List 20.
Politiški oddelek.
Domovinska dolžnost kapitala.
Nesreča, ki je zadela belo Ljubljano, je tako velika, da se more popraviti le s skupnim delovanjem vseh poklicanih faktorjev. Obnovljenje Ljubljane ne bode majhna stvar. Zares se obetajo znatne pomoči, a vendar moramo priznati, da se 8 temi pomočmi ne obnovi Ljubljana, ako
v
domačini ne napnemo vseh svojih sil. Ze dosedaj se je v Ljubljani veliko premalo zidalo, v nobeni primeri z naraščanjem prebivalstva. Posledica temu je pa bila nenavadna draginja stanovanj. Cena nekaterim stanovanjem se je poslednjih dvajset let podvojila.
Bati se je, da bode po potresu potreba stanovanj še mnogo večja, kajti že čujejo se glasovi, da hočejo nekateri hišni gospodarji izkoristiti bedo prebivalstva. Pomanjkanje stanovanj bode tem občutneje, ker se podero pri mnogih hišah vrhnja nadstropja. Zaradi tega je pa neobhodno potreba, da se zgradi tudi več novih hiš, in dolžnost vsacega pravega domoljuba je z vsemi silami delati na to.
Pomanjkanje stanovanj, oziroma prostorov za pro-dajalnice in delavnice tudi slabo vpliva na razvoj domače obrtnije in trgovine. Ne le tuja konkurenca, temveč tudi predrage najemnine tlačijo našo obrt in trgovino. Za to pa noben prijatelj našega trgovskega stanu ne sme pozabiti na to, da se prepreči kolikor je moč povišanje najemnin. Tukaj ni imeti pred očmi le interesov hišnih posestnikov, temveč interese mestnega prebivalstva sploh.
Gledati je pa tudi, da se bi hitro zidalo. Ljudje ne morejo biti leta in leta v barakah. Kakor mi odobravamo nasvet, da se raztegne oproščenje davka na 25 let za nova poslopja, ki se pozidajo v Ljubljani, vendar mislimo, da je dobro premisliti, če ni obrok petih let za grajenje takih poslopij malo predolg. Bati se je, da bodo v tem slučaji hišni   posestniki grajenji   preveč odkladali.
Tudi mislimo, da tistemu pač gre daljše oproščenje davka, ki zgradi poslopje že prvo leto, ko so stavbena dela draga in pomanjkanja stanovanj največja, kakor pa tistim, ki morda počakajo zanje ugodnejših razmer.
Mi ne mislimo komu usiljevati kacih predlogov, a vendar bi bilo morda dobro, če odločilni krogi premislijo, če bi morda ne bilo umestno, da se petindvajsetletno oproščenje dovoli le za tiste stavbe, ki se zgrade prvi dve leti, za stavbe naslednjih treh let bi morda zadoščalo letno oproščenje dvajset let. S tem bi se hišni gospodarji silili, da bolj hite z grajenjem.
Če se bode grajenje odlašalo, bodo se začeli ljudje izseljevati iz Ljubljane. Naše mesto bode propadalo in ta propad se potem v desetletjih ne bode dal popraviti. Pa še tudi nekaj druzega je pomisliti. Če bi pomanjkanje stanovanj v Ljubljani postalo čutno, če bi vlada ne jela premišljati na prestavljanje kacih uradov iz Ljubljane. Nekaj vojakov in vojaška bolnica se že preselijo iz Ljubljane, a utegnil bi se kam preseliti še kak drug urad. Tukaj naj le omenimo, da je ob začetku Taaffejeve vlade tako imenovana štedilna komisija že resno prevdarjala, da se opusti kranjska deželna vlada z vsemi uradi, ki so ž njo v zvezi, in spoji s primorskim namestništvom. Pred par leti se je ta nasvet pretresaval v „Politiki" z narodnega stališča in se naglašalo, da je izvršljiv samo administrativnim in budgetarnim potom. Tedaj je vlada bila to stvar z ozirom na Ljubljano opustila. Lahko bi se pa spomnila na dotični sklep, če bi videla, da se v Ljubljani stanovanja za uradnike močno podraže, posebno ker jej bode treba skrbeti za mnoga vladna poslopja. Le pomislite, kaj bi bilo mesto brez deželne vlade. Mi ne rečemo, da se sedaj na kaj tacega misli, a skrbeti je treba, da vlada sploh na take misli ne pride.
Oglašajo se neki tujci, ki žele kupovati stavbišča v Ljubljani. Kdo so ti ljudje, še ni znano, a vidno je, da se od neke strani misli Slovence zriniti z domače zemlje. Da se pa to ne zgodi, je treba združenja domačih močij. Treba je v prvi vrsti, da domači kapitalisti store svojo dolžnost. Slovenci nismo bogat narod, a nekaj premožnih
----    194----
mož pa le imamo, ko bi lahko zgradili hiše v Ljubljani in tako pomagali obnovljenju našega mesta.
Kapital se bi jim dobro obrestoval, posebno, če se doseže še petindvajsetletno oproščenje davkov. Če upa  tujec izhajati, bode pač še lažje domačin. Za domačina je pa tudi narodna dolžnost. Le pomislimo, s kako po-žrtovalnostjo so se drugod potrudili obnovljenja mest. Cracas v južni Ameriki se je po potresuj povzdignila lepši, nego je bil poprej, da si je potres bil neizmerno hujši in je bil mej drugim 12.000 ljudij pokopal pod razvalinami.    Vse to ni odvračalo ljudij, da ne bi zidali.
Mesto San Salvador v Srednji Ameriki je v 150 letih potres razrušil osemkrat, pa so ga vselej na novo sezidali. Če se ljudje ne boje zidati v tacih krajih, kjer se zemlja tako rekoč vedno trese, pa bi se bali v Ljubljani, ko vendar vemo, da so v Srednji Evropi veliki potresi redkost in se na jednem kraji stoletja ne ponavljajo. S precejšnjo zanesljivostjo smemo računati, da več rodov v Ljubljani ne bode učakalo potresa, ko se sedaj zemlja pomiri. Solidno zidanim poslopjem pa tudi potres ne škoduje, če ni posebno hud. Naši slovenski kapitalisti se pač ne bodo dali osramotiti od srednjih ali južnih Američanov.
Ko bi ljudje ondu ne zidali, kjer je mogoč potres, bi noben ne zidal hiše. Kavno tako lahko kakor v Ljubljani, je drugo leto potres v Trstu ali kje drugje. Če se ne boje tuji kapitalisti v Ljubljani zidati hiš, zakaj bi se pa domačini.
Od napredka Ljubljane je odvisen napredek vse Slovenije, če Ljubljana propade ali pa pride v roke tujcem, bode to čutila vsa Slovenija. Zato je pa domovinska dolžnost tistih Slovencev, ki so v ugodnih denarnih razmerah, da z zgrajenjem hiš pospešujejo v sedanjem težavnem času razvoj Ljubljane. Povsod pri drugih narodih v tacih razmerah se kapital zaveda svoje domovinske dolžnosti in nadejamo se, da se bodo tudi slovenski premožnejši krogi posnemali druge narode in izvršili v tem slučaji svojo domovinsko in narodno dolžnost.