69 »Dve let in pol so za nas barantali. V Rapalu kakor živinče nas prodali.«1 Življenje Primorcev za rapalsko mejo in podobe rapalske meje 1 Zapis v spominski knjigi Nade Pegan, Trst, Vikrče, 1920-1921. Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega projekta J6-3124 Rapalska meja: četrt stoletja obstoja in stoletje dediščine ter spomina, ki ga financira ARIS Božidar Flajšman 70 | Razprave Življenje Primorcev za rapalsko mejo in podobe rapalske meje IZVLEČEK Z rapalsko pogodbo so se za Primorce začeli težki časi. Primorske Slovence so skušali uničiti politično, gospodarsko in kulturno. Razpustili so slovenske zadruge in posojilnice, začelo se je poitalijančevanje slovenskih krajev, osebnih imen, ukinjene so bile slovenske šole in društva. Uradna raba slovenščine je bila prepovedana in začelo se je tudi fizično nasi- lje. Zaradi nemogočih razmer se je veliko Slovencev izselilo predvsem v Jugoslavijo. Slovence so razmere prisilile, da so se organizirali in začeli z odporom. Najbolj znana odporniška skupina je bila TIGR (akronim za Trst, Istra, Gorica, Reka), ki je bila ustanovljena leta 1924. Življenje Primorcev v tem času ponazarjata primera družine Pegan iz Trsta in družine Bolčina z Otlice nad Ajdovščino. Polona Lah hrani bogato gradivo svojih prednikov – družine Pegan, ki je od leta 1904 do 13. julija 1920 stanovala v Narodnem domu v Trstu. Ko so ga fašisti zažgali, so se iz goreče stavbe komaj rešili. Zakonca Ernest in Metka Pegan sta imela štiri otroke: Nado, Zoro, Danila in Stano. Zora Pegan se je poročila z Viktorjem Šoncem, ravnateljem Glasbene matice v Narodnem domu v Trstu. Nekaj mesecev po požigu Narodnega doma se je družina Pegan odselila v Vikrče pri Ljubljani, Viktor Šonc pa je ostal v Trstu, od koder je svoji bodoči ženi Zori pisal pisma in razglednice. Opisoval je tudi takratne razmere v Trstu in okolici, kar je lepo razvidno iz njune korespondence. Andrej Bolčina hrani gradivo svoje družine, pa tudi sam je na svoji koži doživel življenje pod Italijo, in sicer v obdobju pred drugo svetovno vojno. Leta 1918 so Italijani zasedli njegovo rojstno vas Otlico in Otlica je postala Ottelza, cerkev so klicali chiesa, šolo pa so poimenovali scuola. Bolčina opisuje, kako je bilo v šoli, srečanja z italijanskimi vojaki in sploh takratno življenje v Otlici. Ta članek je nastal predvsem na podlagi bogatega družinskega gra- diva Polone Lah in Andreja Bolčine ter seveda na podlagi njunih priče- vanj. Življenje Primorcev za rapalsko mejo ponazarjajo tudi podobe, ki so Razprave | 71 Življenje Primorcev za rapalsko mejo in podobe rapalske meje jih v tem obdobju ustvarili različni umetniki, predvsem slikarji in fotografi. Prikazana je tudi takratna italijanska propaganda na razglednicah. Ključne besede Rapalska meja, življenje Primorcev, fašizem, podobe rapalske meje, propaganda ABSTRACT With the Rapallo Treaty, di2cult times began for Primorje. They tried to destroy the Slovenes living in Primorska politically, economically and culturally. Slovenian cooperatives and loan companies were dissolved, the Italianization of Slovenian places and personal names began, Slovenian schools and associations were abolished. The o2cial use of Slovene was forbidden and physical violence also began. Due to the impossible con- ditions, many Slovenes emigrated mainly to Yugoslavia. The situation for- ced the Slovenians to organize and start the resistance. The most famous resistance group was TIGR (acronym for Trieste, Istria, Gorica, River), which was founded in 1924. The life of the people of Primorje at that time is illustra- ted by the examples of the Pegan family from Trieste and the Bolčina family from Otlice nad Ajdovščino. Polona Lah keeps the rich material of its ances- tors - the Pegan family, who lived in the National House in Trieste from 1904 to July 13, 1920. When the fascists set it on fire, they barely escaped from the burning building. Ernest and Metka Pegan had four children: Nada, Zora, Danila and Stana. Zora Pegan married Viktorje Šonec, director of the Music Center at the National House in Trieste. A few months after the burning of the National House, the Pegan family moved to Vikrče near Ljubljana, while Viktor Šonc stayed in Trieste, from where he wrote letters and postcards to his future wife Zora. He also described the conditions in Trieste and the surrounding area at the time, which is clearly evident from their correspon- dence. Andrej Bolčina keeps his family's material, and he himself experi- enced life under Italy, namely in the period before the Second World War. In 1918, the Italians occupied his native village of Otlica and Otlica became Ottelza, the church was called chiesa, and the school was called scuola. 72 | Razprave Življenje Primorcev za rapalsko mejo in podobe rapalske meje Bolčina describes what it was like at school, meetings with Italian soldiers and life in Otlica at that time. This article was created primarily on the basis of the rich family material of Polona Lah and Andrej Bolčina and, of course, on the basis of their testimonies. The life of the people of Primorje beyond the Rapallo border is also illustrated by images created during this period by various artists, mainly painters and photographers. Italian propaganda on postcards of the time is also shown. Keywords The Rapallo border, the life of the people in Primorska, fascism, images of the Rapallo border, propaganda Razprave | 73 Življenje Primorcev za rapalsko mejo in podobe rapalske meje Z rapalsko pogodbo so se za Primorce začeli težki časi. Primorske Slovence so skušali uničiti politično, gospodarsko in kulturno. Razpustili so slovenske zadruge in posojilnice, začelo se je poitalijančevanje slovenskih krajev, osebnih imen, ukinjene so bile slovenske šole in društva. Uradna raba slovenščine je bila prepovedana. V poročilu slovensko-italijanske zgo- dovinsko-kulturne komisije lahko preberemo, da je italijanska oblast tudi spodbujala izseljevanje Slovencev, njihovo nastavljanje v notranjost države in kolonije ter načrtovala notranjo agrarno kolonizacijo Primorske z dose- ljevanjem Italijanov. Z gospodarskimi ukrepi so si prizadevali v temeljih preoblikovati podobo slovenske skupnosti, da bi jo po odstranitvi višjih slo- jev uskladili s stereotipom o neizobraženem in podeželskem Slovanu, ta pa naj bi postal lahek plen asimilacije v »višjo« italijansko omiko. Te obsežnejše načrte je spremljalo skrajno surovo politično preganjanje.2 Zaradi nemogo- čih razmer se je veliko Slovencev izselilo predvsem v Jugoslavijo.3 Številne družine so se preselile v Prekmurje.4 2 Slovensko italijanski odnosi 1880-1956, Poročilo slovensko-italijanske zgodovinsko-kulturne komisije, 19. 3 Mojca Ravnik med drugim navaja, da so se ob koncu 1. svetovne vojne prebivalci iz slovenske Primorske, ki jo je z rapalsko pogodbo zasedla Italija, množično izseljevali v evropske in čezmorske države, tudi v Jugoslavijo. Tako so se po letu 1920 begunci iz Primorske in Istre naselili tudi v krajih ob madžarsko-jugoslovanski (zdaj slovenski) meji v Prekmurju. Tam je nova jugoslovanska oblast ustano- vila kolonije zanje, poleg že obstoječih naselij z madžarskim ali pretežno madžarskim prebivalstvom, in to na zemlji, ki je bila z agrarno reformo po 1. svetovni vojni odvzeta madžarskim veleposestnikom. Kolonizacija v Prekmurju se je končala leta 1934. Naseljenih Primorcev je bilo 142 družin z okrog 600 prebivalci. Glej: Ravnik, Mojca. »’’Sprejeli so nas za svoje’’ Otroci internirancev iz taborišča Sárvár na Madžarskem v reji pri kmetih v Bački med 2. svetovno vojno« Traditiones, 39/1 (2010), 225–238. 4 Družina Jožeta Vidiča iz Kamovcev je ena od številnih primorskih družin, ki se je po sprejemu rapalske pogodbe preselila v Prekmurje. Komaj so si uredili življenje, se je že začela 2. svetovna vojna in junija 1942 so jih Madžari izgnali v internacijo v Sárvár, kjer je bilo še posebej težko za otroke. Srbska pra- voslavna cerkev je, da bi rešila otroke iz taborišča, organizirala zanje rejništvo v Bački. Starši so se za to možnost odločali, da bi otrokom omogočili preživetje. Tako so se odločili tudi starši Jožeta Vidiča. Pričevanja Jožeta Vidiča so dostopna na: Vidič, Jože. »Zašto plačeš zakaj jokaš.« Dostopno na: https://youtu.be/iKB7PlICCmA (Dostop:5. maj 2023); Vidič, Jože. »Pisati sem se naučil v blatu.« Dostopno na: https://youtu.be/yhrC-qTA35E (Dostop: 5. maj 2023); Vidič, Jože. »Otrok iz taborišča Sarvar.« Dostopno na: https://youtu.be/CzUeSZHmLD0 (Dostop: 5. maj 2023). 74 | Razprave Življenje Primorcev za rapalsko mejo in podobe rapalske meje Začelo se je tudi fizično nasilje. Prvim fašističnim napadom iz leta 1920, ko so fašisti požgali slovenski Narodni dom v Trstu, napadli in razdejali Delavski dom in tiskarno delavskih časopisov, je leta 1921 sledila splošna fašistična ofenziva, ki je trajala tja do srede leta 1922. Fašistično gibanje se je v začetku leta 1921 tudi številčno toliko okrepilo, da je lahko razširilo teror na vso deželo. Iz mest so čete s tovornjaki odhajale na podeželje, v slovenske ali hrvaške vasi, kjer so kot »kazenska ekspedicija« v nekaj urah razdejale vse, kar jim je bilo trn v peti.5 Slovence so razmere prisilile, da so se organizirali in začeli z odpo- rom. Najbolj znana odporniška skupina je bila TIGR (akronim za Trst, Istra, Gorica, Reka), ki je bila ustanovljena leta 1924.6 Življenje Primorcev v tem času ponazarjata primera družine Pegan iz Trsta in družine Bolčina z Otlice nad Ajdovščino. DRUŽINA PEGAN IZ TRSTA Polona Lah hrani bogato gradivo svojih prednikov – družine Pegan, ki je od leta 1904 do 13. julija 1920 stanovala v Narodnem domu v Trstu. Ko so fašisti zažgali Narodni dom, so se iz goreče stavbe komaj rešili.7 Zakonca Ernest in Metka Pegan sta imela štiri otroke: Nado, Zoro, Danila in Stano. Zora Pegan se je poročila z Viktorjem Šoncem, ravnateljem Glasbene matice v Narodnem domu v Trstu.8 Nekaj mesecev po požigu Narodnega doma se je družina Pegan odselila v Vikrče pri Ljubljani. Viktor Šonc pa je ostal v Trstu, vse do srede marca 1927, ko se je tudi on odselil v Jugoslavijo. Iz Trsta je svoji bodoči ženi Zori pisal pisma in razglednice, v katerih je opi- 5 Ferenc, Kacin – Wohinz, Zorn, Slovenci v zamejstvu, str. 48–51. 6 Pirjevec, Jože. »Trst je naš« : Boj Slovencev za morje (1848-1954). Ljubljana: Nova revija, 2008, 119. 7 Pričevanje Polone Lah o družini Pegan: »Polona Lah - Požig je zaznamoval moje prednike.«Dostopno na: https://youtu.be/JmUyd3w3s3Y (Dostop: 10. maj 2023) in »Polona Lah, Dve let in pol so za nas barantali V Rapalu kakor živinče nas prodali.« Dostopno na: https://youtu.be/lkkcH_oNDFQ (Dostop: 10. maj 2023). 8 Podrobneje o Viktorju Šoncu v: Slovenki biografski leksikon. Dostopno na: https://www.slovenska-bio- grafija.si/oseba/sbi661855/ (Dostop: 10. maj 2023). Razprave | 75 Življenje Primorcev za rapalsko mejo in podobe rapalske meje soval tudi takratne razmere v Trstu in okolici, kar je lepo razvidno iz njune korespondence.9 Slika 1: Družina Pegan okoli leta 1925 v Ljubljani. Od leve: Zorica Šonc (roj. Pegan, prejemnica razglednic/pisem), Viktor Šonc (avtor besedil na razglednicah/pismih), Metka Pegan (mama), France Škarja (mož Nade Pegan), Metka Škarja (dojenček, bodoča mama Polone Lah), Nada Škarja (roj. Pegan), Danilo Pegan (stoji), Ernest Pegan (oče, sedi) in Stana Pegan. 9 Arhiv Polone Lah. 76 | Razprave Življenje Primorcev za rapalsko mejo in podobe rapalske meje Ohranjena je spominska knjiga Nade Pegan, pisana v letih 1920 in 1921, v kateri med drugim najdemo zapisano: Dve let in pol so za nas barantali. V Rapalu kakor živinče nas prodali tako usoda brate nas ločila O Bog ve, al se združimo še kdaj O Jugoslavija srečna Ti dežela tam svobodno brat bratu v roko sega, a mi kot sužnji vragu smo prodani. O bratje al nas rešite še kdaj. Prisegamo, da zvesti bomo ostali na brambi za svobodo zlato za narod naš in milo domovino mi srčno kri prelijemo. Primorska, 1921 Sliki 2 in 3: Naslovnica in zapis iz spominske knjige Nade Pegan (por. Škarja), Trst in Vikrče pod Šmarno goro, 1920–1921. Ohranjena je tudi bogata korespon- denca med Viktorjem Šoncem in Zorico Pegan, ki zgovorno prikazuje takratne razmere. Viktor Šonc je 17. julija 1921 pos- lal Zorici Pegan pismo, v katerem opisuje dogajanje med in po glasbenem večeru, ki so ga imeli v Sv. Ivanu. Opisuje pa tudi Razprave | 77 Življenje Primorcev za rapalsko mejo in podobe rapalske meje dogajanje ob koncu šolskega leta, ko so podeljevali spričevala. Med dru- gim je zapisal: Predraga Zorica! Hvala Bogu, produkcijo imamo že za seboj. Občinstva polna dvorana pri Sv. Ivanu. Uspela v gmotnem in moralnem oziru prav dobro. Gojenci so nastopali posebej korajžno, le gč. Lampretova je imela nekoliko treme. Občinstvu je posebno ugajal pevski zbor /…/ S tem dobro uspelim glasbenim večerom se je odvalila teža iz mojih ramen in takoj občutim, da lažje diham. Premnogo sem imel bremena na svojih plečih ravno za ta glasbeni večer. Še posebno zato, ker so nas tako zelo nadlegovali fašisti pri pevskih vajah. Ob zaključku šolskega leta smo razdeljevali spričevala na štirih krajih: v Barkovljah, Rojanu, pri Sv. Jakobu in pri Sv. Ivanu. Po razdelitvi spričeval v Rojanu smo se vsedli na dvorišču k mizi: Kirk (?), Ivančič in jaz /…/ Tedaj fašisti, ki so sedeli pri drugi mizi nedaleč od nas, so nas fiksirali in zasramovali s ščavi itd. In tako so nam otežkočene tudi one urice, v katerih naj bi se odpočili /…/. Slika 4: Odlomek iz pisma Viktorja Šonca, ki ga je poslal Zori Pegan, Trst, 17. 7. 1921. Dva meseca kasneje, 4. septembra, pa je Zorici poslal razglednico z motivom panorame Trsta, kjer piše: Draga Zorica! Sem v Trstu (in – na Vikrčah). Zopet ‚vesela‘ novica! Pred dnevi so razbili fašisti vso opremo v rest. ‚Evropa.‘ Tjakaj so zahajali po večini Slovenci in 78 | Razprave Življenje Primorcev za rapalsko mejo in podobe rapalske meje Nemci. Ranjen je bil Mikuletič (s palicami po glavi) in dr. Slavik. V levo roko in tudi Ribičič nekoliko. Včeraj se je imela vršiti velika veselica na Opčinah za istr. žrtve, a je bila zadnji hip prepovedana. Pogled na to nesrečno mesto me spominja na najino vožnjo iz Opčin. Pozdrave mami in vsem, Tebi poljub. Tvoj Viktor. Slika 5 in 6: Slikovna in sporočilna stran razglednice, ki jo je Viktor Šonc poslal Zorici Pegan, Trst, 4. 9. 1921. Razprave | 79 Življenje Primorcev za rapalsko mejo in podobe rapalske meje »VSE, KAR JE BILO PRI NAS KULTURNEGA, SO HOTELI UNIČITI.« 10 Družina Bolčina »Zahribarski« z Otlice Andrej Bolčina hrani gradivo svojih prednikov z Otlice. Gre za kraj na planoti nad Ajdovščino, imenovana tudi Angelska gora ali krajše Gora. Leta 1918 so jo zasedli Italijani in vas Otlica je postala Ottelza, cerkev so klicali »chiesa«, šolo pa so poimenovali scuola.11 Slika 7: Pozdrav iz angelske gore – Otlice. Razglednica iz okoli leta 1900, verjetno poslana leta 1904. Žig je nečitljiv. Foto Pribyl. C.C. Becke, Bleicherode. 10 Andrej Bolčina - Tukaj se govori samo italijansko. Dostopno na: https://youtu.be/uSZDmzRh8zo (Dostop: 4. maj 2023). 11 Prav tam. 80 | Razprave Življenje Primorcev za rapalsko mejo in podobe rapalske meje Slika 8: Otlica, napis tokrat v italijanskem jeziku. Razglednica natisnjena leta 1939. Fotostampa A. Trialdi, Milano 1939. Slika 9: Družina Bolčina »Zahribarski« z Otlice leta 1931. Zadaj od leve stojijo: Anica, Leopold, Alojz in France, spredaj od leve pa Jožef, mama Marija, v naročju drži Andreja (pričevalec in lastnik gradiva o družini Bolčina), oče Janez, v naročju drži Stanka, in stara mama Meta. Manjkajo polbrat Janez, sestri Marija in Ivanka ter brat Viktor. Razprave | 81 Življenje Primorcev za rapalsko mejo in podobe rapalske meje Andrej Bolčina pripoveduje, da so Italijani do leta 1926 deloma dopuš- čali slovenski jezik, po tem letu pa samo bogoslužje, če je župnik govoril slovensko. Nobenega petja, slovesnosti ali pouka ni smelo biti v slovenskem jeziku.12 Slovenske uradnike so pregnali in premestili globoko v Italijo, sem pa pripeljali italijanske. Če je svojemu sošolcu v razredu rekel samo eno besedo v slovenščini, jo je dobil z ravnilom po glavi. In grožnjo: »Tukaj se govori samo italijansko.« Zjutraj, ko so prišli v šolo, so morali vstati in za pozdrav zrecitirati, da so rojeni v Italiji in zato Italijani. Seveda v italijanskem jeziku. To so morali v razredu ponavljati posamično. Pri raznih slovesnostih, ko so npr. dvigali zastavo na drog, pa so morali te besede ponavljati v zboru. Seveda pod grožnjo, da bodo kaznovani, če ne bo tako. Grozili so jim tudi, da morajo prinesti denar za fašistično izkaznico. Otroci osnovne šole so bili O.N. Balilla, to je neke vrste pionirji.13 Tisti, ki je prinesel pet lir, je dobil izkaznico, da je član fašistične organizacije. Andreju Bolčini oče ni dal petih lir, ker jih tudi ni imel. Vsi, ki niso prinesli denarja, so bili šikanirani in zapostavljeni, kar se je poznalo tudi na ocenah. Postavili so jim npr. vpra- šanja, na katerega niso mogli odgovoriti, in posledično so seveda dobili negativne ocene.14 12 Slovenščino kot uporabni jezik strank so odpravili s sodišč že leta 1922, uradno pa z odlokom leta 1925. Iz javnih uradov je slovenščino postopoma izrinjala že sestava uradniškega osebja, po uveljavitvi pokrajinskega in občinskega zakona januarja 1923 pa je italijanščina tudi uradno postala edini upo- rabni jezik po uradih. Obenem so odstranili tudi slovenske napise in izveske na trgovinah, gostilnah in drugih lokalih, po letu 1930 pa je bila italijanščina predvidena celo za nagrobne spomenike. V zaseb- nem življenju je pogovor v slovenščini na javnih mestih zbujal ogorčenje morebiti prisotnih fašistov in temu so sledili opomini in graje pa tudi spopadi. V letih pred vojno je bila slovenščina prepovedana tudi v cerkvi. Ferenc, Kacin – Wohinz, Zorn. Slovenci v zamejstvu, 73. 13 Fašistična organizacija ONB/Opera nazionale Balilla/ je zajela šolske otroke v starosti med 8. in 13. letom starosti. »Opera nazionale Balilla.« Dostopno na: https://it.wikipedia.org/wiki/Opera_nazio- nale_Balilla (Dostop: 2. maj 2023). Za poitalijančevanje in fašizacijo slovenske mladine so skrbele posebne ustanove in organizacije. Predšolske otroke je povezovala organizacija Figli della Lupa (otroci volkulje), šolarje organizacija Balilla za dečke in Piccole Italiane za deklice, vojaško organizirana Avanguardia fascista je povezovala mladince od 14. do 18. leta, dekleta v isti starosti pa so spadale v organizacijo Giovani Italiane. Vse te organizacije je od leta 1937 povezovala zveza liktorske mla- dine, Gioventu italiana del Littorio . GIL, medtem ko je za univerzitetno mladino obstajala organizacija Gruppo univedrsitario fascista – GUF. Prav tam, 71, 72. 14 Andrej Bolčina. 82 | Razprave Življenje Primorcev za rapalsko mejo in podobe rapalske meje VIA ALI VIVA ITALIJA Andrej Bolčina je zelo hvaležen svojemu starejšemu bratu Leopoldu, ki mu je povedal in tudi napisal delček svojih spominov na tiste čase. Bil je še otrok, 7 do 8 let mu je bilo, vendar so mu dogodki ostali globoko v spominu. Možje in fantje – nekdanji vojaki avstrijske vojske, so se vračali domov na Goro z raznih bojišč.15 S seboj so mnogi prinašali orožje. Previdni, vsega hudega vajeni Gorjani, so poskrbeli za svojo varnost. »Za vsak slučaj,« so dejali. Če drugega ne, pa za »raubšic« (divji lov). Andrej Bolčina še doda, da so te avstrijske puške njihovi očetje in dedki leta 1918 skrbno skrili za špi- rovce na podstrešjih. Čez 25 let pa so jih njihovi sinovi in vnuki – partizani, potegnili na plano in z njimi odšli v hosto. Med drugim je Leopold Bolčina zapisal, da so prišle »tiste črne žvali« in njegova vas je postala Ottelza. Začela se je italijanska zasedba slovenskega ozemlja. Le truppe militari del‘ Esercitto Italiano (Italijanske vojaške enote) so korakale proti Kobaridu in Bovcu, na drugi strani proti Postojni. Pa tudi na Hrvaško proti Reki. Enota italijanske vojske, ki je bila napotena v Vipavsko dolino, je iz Ajdovščine korakala proti Palam (naselje nad Ajdovščino v bli- žini izvira reke Hubelj). Na Palah, ob poti, ki vodi na Goro, so bile vojaške kasarne. Nekaj oboroženih Gorjanov je sklenilo, da bodo tej »laški nadlogi« pre- prečili naselitev v bližini poti, ki edina vodi z Gore na Deželo.16 S svojimi puškami so se razporedili po robu Gore, kjer je dober pregled nad Vipavsko dolino. Nabasali so puške in salva strelov se je razlegala nad kolono voja- 15 Borut Klabjan in Gorazd Bajc navajata, da je malo znanega o povojni usodi bivših avstro-ogrskih voja- kov, med katerimi so bili številni rojeni v Julijski krajini ali na Južnem Tirolskem. Nanje so italijanske oblasti gledale z velikim nezaupanjem; med posebej nevarne so prištevale tiste, ki so se vračali iz Rusije. Zaradi nevarnosti širjenja boljševističnih idej so jim najprej poskušale vrnitev preprečiti. Večinoma so bili internirani v razna taborišča, kjer so jih zasliševali, ocenjevali njihovo politično orientacijo, lahko so jim dodelili tudi prevzgojo. Za Julijsko krajino, Dalmacijo in Južno Tirolsko imamo naslednje podatke: kakih 30.000 so zaprli v taborišče blizu kraja Gardolo (severno od Trenta), 3000 v Krmin, 1700 v Isernijo (v Liguriji), med 290 in 370 v Verono – torej približno 35.000, ne vemo pa, koliko je bilo med temi posebej Slovencev, Hrvatov ali Nemcev. Klabljan in Bajc, Ogenj, ki je zajel Evropo, 107. 16 Iz Otlice v Vipavsko dolino. Razprave | 83 Življenje Primorcev za rapalsko mejo in podobe rapalske meje kov, ki so iz Ajdovščine korakali proti Palam. Učinek je bil enak streljanju s fračami, ker je razdalja prevelika. Klub dolgim cevem na razmajanih avstrij- skih flintah, so krogle omagale pred ciljem. Ampak nekaj strahu je streljanje le pustilo v kosteh in srcih teh prihajajočih »hrabrih« vojščakov. »Su quelle montanie viva la gente disgraziata,« so dejali (na tistih hribih živi neko pek- lensko pleme). Tako je nastopilo obdobje neke vrste »bojnega« premirja med Gorjani in vojaki na Palah. Gorjani, zlasti žene in dekleta, niso hodile na »Deželo,« ker so se bale vojakov. Vojaki pa tudi niso rinili v njihove hribe. Mir in zatišje je prekinil vaščan Janez »Ronski«. Nekega dne se je ojunačil in jo mahnil na »Deželo«. Peš po Rebri, mimo vojašnice na Palah v Ajdovščino. Ni druge poti. Vojaki, sicer še vedno v strahu, so hoteli Janeza nekaj vprašati. Obstopili so ga in v laškem jeziku tiščali v njega. Janez ni ničesar razumel. Poskušal je bežati. Vojaki za njim. Janez pa na ves glas: »Via Italija«, namesto Viva Italija (proč Italija, namesto živela Italija). In tako je Janez dobil nekaj batin, dokler ga ni rešil domačin, ki je vojakom razložil Janezovo pomoto.17 Slika 10: Izvir Hublja, vojašnica na Palah in mlin Jochmann. Razglednica iz okoli leta 1910. Foto: Priyl. Vojašnica na Palah je sprva služila avstro- ogrski vojski, po Rapalskem sporazumu pa italijanski. 17 Pripoved Andreja Bolčine, 15. 4. 2023, zapis hrani avtor članka. Pripovedi Andreja Bolčine, navedene pod opombami, so dopolnila intervjuja, ki ga je avtor članka opravil z Andrejem Bolčino 16. 2. 2023. Intervju je dostopen na: »Andrej Bolčina, Tukaj se govori samo italijansko.« Dostopno na: https://youtu. be/uSZDmzRh8zo (Dostop: december 2023) 84 | Razprave Življenje Primorcev za rapalsko mejo in podobe rapalske meje BATALJUN SPEČALE Tako kot ostali fantje je Polde (Leopold), brat Andreja Bolčine, služil redni vojaški rok v italijanski vojski. Slovenski fantje so bili pomešani med itali- janskimi vojaki. Ko se je začela druga svetovna vojna, so jih izločili iz teh bojnih enot in premestili v t. i. bataljun spečale, kakor so pravili posebni enoti italijanske vojske, ki je bila namenjena samo Slovencem. Bili so brez orožja in oznak. Na Otlici pa so otroci imeli z vojaki normalne odnose, včasih so jim dali kaj za pojesti. Za protiuslugo so jim morali priskrbeti jajca, piščance ali kure.18 Med te dobrote so jim včasih podtaknili tudi kakšnega vaškega potepuškega mačka. Odrtega, brez glave in repa so z lahkoto prodali za domačega zajca. Pa še kakšen naboj so sunili, če je bila prilika in ob tabor- nem ognju, ko so pastirji v žerjavici pekli krompir, so v ognju pokali tudi naboji. Za popestritev pastirskega življenja.19 »40 LIR, ČE NA BO PREUČ, HASPUT ŽUPN›K?« Nadalje Bolčina pripoveduje, da je Gora, planota nad Ajdovščino, z vasmi Predmeja, Otlica in Kovk, nudila prikladen teren za vaje italijanske kraljeve vojske. Stalne naselitve vojaških enot pa tu ni bilo. Najbližje enote so bile v Ajdovščini in Vipavi. Strategi imperialne Italije so v teh krajih videli izhodišče za pohod in zasedbo slovenskega ozemlja onkraj rapalske meje. Zato so tu gradili ceste in druge objekte, ki bi služili njihovi zavojevalski vojski, ko bodo nastopile vojne razmere. Tudi vojaške vaje so zasledovale edini cilj – zasedbo ozemlja v ljubljanski pokrajini. Vojaške vaje so se množile v sorazmerju z naraščanjem napetosti med državami. Italijanska kraljeva vojska je izvajala vaje tudi z lahkim topništvom, katerih cevi so obračali v notranjost Slovenije. 18 Andrej Bolčina. 19 Pripoved Andreja Bolčine, 13. maj 2023, zapis hrani avtor članka. Razprave | 85 Življenje Primorcev za rapalsko mejo in podobe rapalske meje Resnici na ljubo je treba priznati, pravi Bolčina, da redna italijanska kraljeva vojska v začetnem obdobju ni kazala sovražnosti do prebivalstva teh krajev. Na Goro so na kondicijske pohode prihajali alpinci, bersaljerji20 s kolesi in tudi pešaki. Le dekleta in žene so morale bežati pred vsiljivimi vojaki na Palah, kadar so se vračale iz Ajdovščine. Kadar so vojaške vaje trajale več dni, se je enota utaborila na prostem, zunaj naselja, na kakšni jasi v zavetrju pred burjo, običajno poleti, ko je bilo lepo in suho vreme. Tako je bilo tudi v drugi polovici 30 let prejšnjega stoletja, ko je večja topniška enota taborila na posesti Franca Bolčine, »Čibejskega« iz Otlice 86. Vojaki so postavili šotore za počitek, poljsko kuhi- njo, jamo za latrino in razporedili topove na »Srednji njivi« ob poti, ki pelje v »Zavrh« Od tam so s pravimi granatami streljali na Platna v Čavnu. Vaje so se končale in preden se je enota vrnila v kasarne, je poveljujoči oficir terjal od lastnika oceno škode, ki je bila povzročena na zemljišču, kjer je enota taborila. Resnici na ljubo, škode ni bilo nobene, ker je bila redka trava med kamenjem ožgana od suše, pa tudi domače govedo je popaslo, kar je bilo užitnega. Ampak oficir je bil zvest svoji vojaški etiki in je vztrajal pri oceni škode. Treba je bilo napisati zapisnik o škodi ali neke vrste zah- tevek za povrnitev škode. Naš znanec, »stric France (pravili so mu Frence) Čibejski«, lastnik zemljišča, je bil vešč mnogih domačih opravil, ampak da bi napisal to zapleteno besedilo v italijanščini, tega ni bil sposoben. Zato so poklicali na pomoč domačega župnika, ki je bil vedno pripravljen poma- gati svojim faranom. Župnik Albin Krapež je skrbno pisal, poveljujoči oficir je narekoval in stric Frence je tuhtal, kam bo obrnil morebitno liro, če jo bo prejel od vojaških oblasti? Treba je bilo napisati vrednost škode. Stric Frence je dahnil: »40 lir, 20 Korpus bersaljerjev (italijansko Bersaglieri; dobesedno ostrostrelci) je naziv za korpus Italijanske kopenske vojske, ki ga je 18. junija 1836 ustanovil Alessandro Ferrero La Marmora za redno sardinsko vojsko, ki se je pozneje preoblikovala v Kraljevo italijansko kopensko vojsko. Vedno so veljali za visoko- mobilno lahko pehoto. Še danes so poznani po klobuku s črnimi peresi divjega petelina in po dejstvu, da na paradah ne korakajo, ampak (skoraj) tečejo. »Bersaljerji.« Dostopno na: https://sl.wikipedia.org/ wiki/Bersaljerji (Dostop: 14. maj 2023). 86 | Razprave Življenje Primorcev za rapalsko mejo in podobe rapalske meje če na bo preuč, hasput župn›k?« »Neč na bo preuč, jn tihu buodi,« je dejal župnik ter zapisal k številki 40 še eno ničlo. Tako so »soglasno« ocenili, da je na posesti Franca Bolčine zaradi vojaških vaj nastala škoda 400 lir. Vlogo so prisotni podpisali in poveljujoči oficir jo je odnesel na vojaški urad v Gorico. Na dištret, so rekli domačini (Distretto). Čez kakšen teden je stric France dobil obvestilo – valio (položnico), da mu je odškodnina odobrena in znesek 400 lir lahko dvigne na pošti v Ajdovščini. Za takratne razmere je bil znesek 400 lir pravo bogastvo in stric France Čibejski se je lahko zahvalil župniku, ker je še enkrat dokazal, kako je pripravljen pomagati svojim siromašnim faranom.21 Župnik Albin Krapež se je izkazal tudi pri vpisovanju imen novorojencev v rojstno knjigo. Vpisoval je v »nevtralnem« jeziku. Slovenske verzije ni smel, italijanske ni hotel. Zato je zapisal v latinici. To je Andreju Bolčini pojasnil njegov naslednik Matej Kobal, ko je iskal podatke o svoji družini.22 Sicer pa se je vest o »radodarnosti« vojske med vaščani hitro širila. Ker so v tistem času vojaki pogosto taborili na Gori, je marsikdo računal na tak zaslužek. Svoje misli o dodatnem zaslužku je poskušal uresničiti Franc Likar, »Šmonču« ata z Otlice. Pričakal je naslednjo vojaško enoto, ki je prihajala na Otlico, in poveljujočemu častniku ponudil svoje zemljišče, kjer naj bi se enota utaborila. Oficir je Likarjevo ponudbo z veseljem sprejel. Po konča- nih vajah, ko so vojaki pospravili tabor in odšli v kasarne, je »Šmonču« ata poslal v Gorico na »dištret« (distretto – vojaški urad) prošnjo za povrnite škode na zemljišču, kjer so taborili vojaki. Prošnja je bila zavrnjena. Uradniki na »dištreti« – vojaški urad so se Likarju vljudno zahvalili: »/…/grazie signor Licarri /…/« » /…/ hvala gospod Likar, ker ste razumevajoče, prostovoljno odstopili svoje zemljišče naši vojski, da je uspešno opravila svoje naloge.« 21 Pripoved Andreja Bolčine, 13. maj 2023, zapis hrani avtor članka. 22 Pripoved Andreja Bolčine, 14. maj 2023, zapis hrani avtor članka. Razprave | 87 Življenje Primorcev za rapalsko mejo in podobe rapalske meje Kdo je »Šmončevem« atu spisal prošnjo, vaška kronika ni zabeležila. Tudi ni resnih dokazov o tej prigodi. Gorjani so znani šaljivci in zimski dolgi večeri so bili prikladni za take »štose«, ki so jih potem »prilepili« enemu ali dru- gemu vaščanu. S prenašanja od ust do ust je zadeva postala »resnična«.23 ABESINIJA IN POROKA Vojaška enota Leopolda Bolčine je bila predvidena tudi za pot na boji- šče v Abesinijo. Da bi se izognil odhodu, je poklical svoje dekle domov na Otlico. Z njo se je v Bologni 16. oktobra 1935 na hitro poročil kar v vojaški uniformi. Poročenih mož takrat italijanske oblasti niso pošiljale na bojišča. Iz tistih časov je znan »znameniti« Musollinijev izrek »CHI SI FERMA, E PERDUTTO« (Kdor se ustavi, je izgubljen). Ta izrek je bil miš- ljen kot »Izgubljen v puščavi.« Zagrizeni fašistični oficirji so izrek dopolnili: »CHI SI FERMA, E PERDUTO. PRESEMPIO QUEI SCHIAVI« (Posebno tisti Slovani).24 Slika 11: Poročna fotografija Leopolda Bolčine (roj. 1911 na Otlici) in Mimice (roj. Likar leta 1912 na Otlici). Bologna, 16. oktober 1935 23 Zgodbo je po pripovedovanju Antona Vidmarja z Otlice in lastnih spominih 13. 5. 2023 zabeležil Andrej Bolčina. Zapis hrani avtor članka. 24 Pripoved Andreja Bolčine,15. april 2023, zapis hrani avtor članka. 88 | Razprave Življenje Primorcev za rapalsko mejo in podobe rapalske meje OBJEKTI ZA OSVAJANJE ŠE PREOSTALEGA DELA SLOVENIJE Andrej Bolčina je svojo pripoved zaključil z odzivom na izjavo, ki jo je pred leti podal visok italijanski funkcionar, ki je dejal, da je Mussolini vendar nekaj dobrega naredil za te kraje, da je gradil ceste, vodovod, mostove itd. Bolčina pritrdi, da je bilo res veliko teh objektov zgrajenih. Toda to infra- strukturo so gradili naši ljudje, skoraj v suženjskih razmerah, z grozovito majhnim plačilom. Delali so cele dneve v nemogočih razmerah. Vsi ti objekti v Julijski krajini, sedanji Primorski, so imeli samo en namen, da bodo služili za transport vojaštva, ko bo prišlo do vojne, do osvajanja še preostalega dela Slovenije proti Ljubljani. In to se je leta 1941 tudi zgodilo. Italijani so iz izvira Hublja pri Ajdovščini na Goro speljali vodovod. Na Sinjem Vrhu so imeli tri rezervoarje po 50.000 litrov vode, ki so jo črpali iz Vipave. Ta voda ni bila namenjena Gorjanom (domačinom) za pitje in uporabo. »Namenjena je bila italijanski vojski, ko bo prodirala naprej proti Sloveniji.«25 Slika 12: Andrej Bolčina, Ljubljana, 18. januar 2023. 25 »Andrej Bolčina, Tukaj se govori samo italijansko.« Razprave | 89 Življenje Primorcev za rapalsko mejo in podobe rapalske meje DEKLE, PREPOLOVLJENO Z RAPALSKO MEJO (PODOBE RAPALSKE MEJE) Na rapalsko pogodbo oz. na vzpostavitev rapalske meje so se odzvali umetniki – pesniki, slikarji, kiparji in fotografi tako na slovenski (jugoslovan- ski) kot italijanski strani. Izdana je bila tudi serija različnih razglednic. Slika 13: Slikar Tone Kralj je usodo Primorcev prikazal s sliko Rapallo, 1943. Slika, polna simbolike, med drugim prikazuje dekle, ki simbolizira slovenski etnični prostor, preboden z ograjo (rapalsko mejo), ki Primorsko ločuje od (narodovega) telesa. Izpostavljena je glodanju (raznarodovanju) ostudnih pritlikavih fašističnih stvorov. Neme maske na vrhu slike predstavljajo okamnele ignorantske obraze političnih udeležencev kupčije s slovenskim ozemljem leta 1915 (Londonski pakt). Krvavi denar na dnu slike pa simbolizira Londonski sporazum iz aprila leta 1915, ko je bil tudi s slovenskim ozemljem kupljen vstop Kraljevine Italije v prvo svetovno vojno na strani antante.26 26 Sliko hrani Pokrajinski muzej Koper. Več o sami sliki in slikarju Tonetu Kralju v knjigi Egona Pelikana: Tone Kralj in prostor meje, 78-83, ter v filmu:Egon Pelikan: Dekle, prepolovljeno z rapalsko mejo. Dostopno na: https://youtu.be/et63tG2dP48. (Dostop: 5. maj 2023). 90 | Razprave Življenje Primorcev za rapalsko mejo in podobe rapalske meje Slika 14: »Naš bil nekdaj je ves ta raj, očetom našim domovina. Tuj narod tod se širi zdaj, naš raj je tujcev zdaj lastnina.« Motiv za razglednico je naslikal Franjo Kopač. Založila jo je Družba sv. Cirila in Metoda v Ljubljani. Zanimanje ljubljanskih oblasti za usodo Slovencev, ločenih od matice, je potrjevala tudi ustanovitev Pisarne za zasedeno ozemlje (1918–1920), ki je nastala na pobudo Narodnega sveta. Na skrbi je imela rešiti »neodrešene brate,« Slovence, ki so po letu 1918 ostali v Italiji.27 Med drugim se je ukvar- jala s pripravljanjem gradiva za Pariško mirovno konferenco in z objavlja- njem propagandnih brošur. Po podpisu Rapalske pogodbe je prišlo do plejade drugih ustanov in združenj, ki so se ukvarjale s primorskim vpra- šanjem. V prvi vrsti velja omeniti Manjšinski inštitut, ki je nastal v Ljubljani leta 1925 na pobudo narodnoobrambnih organizacij, kot so bile Družba sv. Cirila in Metoda, Gosposvetski zvon, Jadranska straža, Slovenska straža in Jugoslovanska Matica.28 Del dejavnosti navedenih združenj je bila tudi izdaja razglednic, ki so prikazovale usodo Slovencev po priključitvi Primorske Italiji. 27 Nečak, Dušan. Pisarna za zasedeno ozemlje. Kronika (Ljubljana), 20/2(1972), 101-106. 28 Pirjevec, »Trst je naš«, 114–115. Razprave | 91 Življenje Primorcev za rapalsko mejo in podobe rapalske meje Slika 15: »Slovo od Gorice.« Motiv je naslikal Saša Šantel, razglednico pa je založil Klub Jugoslovanskih akademikov iz Trsta, Gorice in Istre v Ljubljani. Odposlana je bila leta 1933. Slika 16: Trpljenje Slovencev, ki so po podpisu rapalske pogodbe ostali v Italiji, je upodobil Hinko Smrekar na dopisnici založbe Jug. Izdana je bila leta 1927. Slika 17: »Devin, Srečnejše novo leto.« Razglednica je izšla pri založbi Delniška tiskarna d. d. v Ljubljani Poslana je bila leta 1933. 92 | Razprave Življenje Primorcev za rapalsko mejo in podobe rapalske meje Slika 18: Slovenci, še posebej na Primorskem, so odločitev o priključitvi Primorske Italiji sprejeli z velikim razočaranjem in jo opredelili kot izdajstvo. Kljub temu se niso odrekli prizadevanjem za povezanost z narodno matico. O tem priča Pesem iredentistov Iga Grudna, natisnjena na dopisnici, ki poziva matico, naj da znak za vstajo v odtujenih delih slovenske zemlje in Istre. Izdala jo je založba »Jug« v Ljubljani. Razprave | 93 Življenje Primorcev za rapalsko mejo in podobe rapalske meje OKUPIRANA SLOVENSKA ZEMLJA 20. marca 1921 je italijanska oblast pripravila v Trstu razkošno proslavo ob priključitvi Julijske krajine. Vse mesto je bilo v italijanskih barvah. Na stotisoče zastav na vseh kon- cih in krajih. Pokazati se je hotelo v najobsežnejši meri, da je Trst vendar italijanski.29 Slika 19: Žalna manifestacija in postavitev spominskega obeležja z napisom »Zasedenemu ozemlju«, pred sedežem univerze v Ljubljani na Kongresnem trgu 20. marca 1921. Naslednjega dne je bil v mestnem parku (Giardino Pubblico) odkrit bronasti spomenik Finis Austriae. Kip, delo Riccarda Ripamontija, prika- zuje žensko figuro, ki na rami kot trofejo nosi umirajočega dvoglavega 29 »Aneksijska proslava v Trstu.« Slovenski narod, 22. marec 1921, 2. 94 | Razprave Življenje Primorcev za rapalsko mejo in podobe rapalske meje orla – simbol zmagovite Italije, ki je ugonobila Avstro-Ogrsko.30 Opoldne je generalni civilni komisar Mosconi z balkona vladne palače na Velikem trgu zbrani množici prebral odlok o aneksiji in poudaril, da dokument Julijski Benečiji prinaša svobodo, pravico in mir, čemur je sledilo navdušeno vzkli- kanje ter pokanje topov. Popoldne so pripravili kosilo, igranje godb in spre- jeme, prostovoljcem s priključenih ozemelj pa so razdeljevali spominske svetinje. Mesto je bilo razkošno razsvetljeno z desettisoči žarnic, na dveh vojnih ladjah pa so priredili tudi ognjemet, ki ga je množica spremljala do poznih ur.31 Vzdušje v Ljubljani je bilo popolnoma drugačno. V časopisu Jutro so že 18. 3. 1921 med drugim napovedali: »V nedeljo proslavljajo Italijani svoj zlo- čin nad našo krvjo, v nedeljo kličemo zato Vas na plan, da s sijajno manife- stacijo naše zvestobe do ugrabljenih, zrušite pomen laške proslave.«32 O slovesnosti, ki je bila v Ljubljani 20. marca 1921, isti dan kot italijanska v Trstu, pa je Slovenski narod 22. marca 1921 poročal, da si je v mislih in srcih ujedinjena z našimi brati onkraj meja, ki jih je postavila nesrečna rapallska pogodba, odela Ljubljana žalno obleko. Da jasno in odprto manifestira svojo žalost nad zločinom, katerega poslednji veseli akt za Italijo je dana- šnja svečana aneksijska proslava v Trstu. Črne zastave, trobojnice na pol droga, narodne zastavice, ovite s črnimi tra- kovi — tako izgleda danes naša drugače bela Ljubljana. Skrivnostno žalostno in pomembno obenem vihra na stolpu našega ponosnega grada žalna zastava in priča »urbi et orbi,« da slovensko pleme, ujedinjeno z brati Srbi in Hrvati v mogočni jugoslavenski državi, žaluje za svojimi začasno zasužnjenimi sinovi in hčerami, katerih ne bo pozabilo nikdar in za katerih osvobojenje hoče položiti 30 Riccardo Ripamonti in Finis Austriae. »Allegoria della Patria che porta come trofeo l’aquila bicipite.« Dostopno na: https://catalogo.beniculturali.it/detail/HistoricOrArtisticProperty/0600173002 (Dostop: 12. maj 2023). 31 »Aneksijska proslava v Trstu.« Slovenski narod, 22. marec 1921, 2.; »Aneksijska proslava v Trstu.« Jutro, 22. marec 1921, 1; »Po aneksijskih slavnostih.« Jutro, 24. marec 1921, 2.; »Iz Trsta.« Slovenski narod, 25. marec 1921, 2. 32 »Žalna Manifestacija.« Jutro, 18. marec 1921, 1. Razprave | 95 Življenje Primorcev za rapalsko mejo in podobe rapalske meje danes slovesno prisego , vteleseno v spomeniku za neodrešeno domovino.33 Na manifestacijskem shodu pred univerzo so govorili dr. Rožič, poslanec Brandner, dobrovoljec Šlajmer in akademik Ude. Nato so vzidali spominsko ploščo, zastave so se poklonile, pevci so zapeli narodne himne in razšli so se v zavesti naloge, ki jih čaka. Žalne manifestacije se je udeležilo nad 10.000 ljudi.34 Pred stavbo univerze so postavili spominsko obeležje z napisom: »Zasedenemu ozemlju.«35 Med drugo svetovno vojno je bilo uničeno. Leta 2012 je bila odkrita nova plošča, tokrat posvečena bazoviškim žrtvam.36 Slika 20: »Slovensko ozemlje« Razglednico je v Ljubljani po letu 1920 založila Slovenska straža. 33 »Žalna manifestacija v Ljubljani«. Slovenski narod, 22. marec 1921, 1. 34 »Žalna nedelja.« Jutro, 22. 3. 1921, 1. 35 Prav tam. 36 Podrobneje o takratni slovesnosti v Trstu in dogajanju v Ljubljani v: Ivan Smiljanić. Spominsko obeležje zasedenemu ozemlju pred rektoratom Univerze v Ljubljani. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije; Kronika 2023, št. 1., 173 – 194. Glej tudi: »››Tigrovci so se borili z orožjem. Mi se moramo z znanjem, s pametjo in samozavestjo.‘‘ Spominska plošča bazoviškim junakom se je vrnila domov.« Dostopno na: https://www.rtvslo.si/slovenija/tigrovci-so-se-borili-z-orozjem-mi-se-moramo-z-zna- njem-s-pametjo-in-samozavestjo/292524 (Dostop: 13. maj 2023) 96 | Razprave Življenje Primorcev za rapalsko mejo in podobe rapalske meje Slovenci, ki so si prizadevali za narodno zedinjenje in so se ob koncu vojne že izrekli za snujočo se jugoslovansko državo, so ob vključitvi v itali- jansko državo doživeli hudo travmo. Nova meja na severnem Jadranu, ki jo je določil že londonski pakt leta 1915 ter jo je v glavnem potrdila rapalska pogodba (1920), je odtrgala od matice četrtino narodnega telesa (327.230 ljudi po avstrijskem štetju leta 1910, 27.305 po italijanskem štetju leta 1921, 290.000 po ocenah Carla Schi4rerja), toda večje število Slovencev v Italiji ni vplivalo na položaj Beneških Slovencev (ok. 34 tisoč po štetju iz leta 1921), ki so že dotlej živeli pod Italijo, oblasti pa so jih obravnavale kot dokončno poita- lijančene in jim zato niso prizna- vale nikakršne narodne pravice.37 Slika 21: »Okupirana slovenska zemlja. Dolina Soče, Trg Kanal.« Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani je razglednico natisnila med obema vojnama. 37 Slovensko italijanski odnosi 1880-1956, Poročilo slovensko-italijanske zgodovinsko-kulturne komisije, 15. Razprave | 97 Življenje Primorcev za rapalsko mejo in podobe rapalske meje Slika 22: »Mejni prehod Hotedršica.« Meja je potekala tik ob vasi. Fotorazglednica iz obdobja med obema vojnama. Slika 23: »Bazovica/v ozadju hrib Kokoš/ Na tem mestu so bili 6. septembra 1930 ustreljeni Bidovec, Marušič, Miloš in Valenčič« je napis na fotorazglednici, ki jo je založil Org. prop. odsek S. j.e. v Ljubljani. 98 | Razprave Življenje Primorcev za rapalsko mejo in podobe rapalske meje Slika 24: Razglednica prikazuje mejni prehod v Sušaku. Leta 1932 jo je izdala knjigarna Banič. Reka z okolico je po rapalski pogodbi imela status samostojne države, a je bilo mesto leta 1924 z rimskim sporazumom dodeljeno Italiji, ki ga je že prej vojaško nadzorovala in ni priznavala odločitve prebivalstva, ki je želelo ostati samostojno, na plebiscitu. Okolica Reke s Sušakom je po rimskem sporazumu pripadla Kraljevini SHS, ki je tam zgradila pomembno jugoslovansko pristanišče.38 38 O zapletih glede Reke glej: Kovačević, Međunarodno pregovaranje, 232-235 in Hughes-Hallett, Ščuka, Gabriele D›Annunzio, 512-556. O odnosu Hrvaške do rapalske meje glej: »Tvrtko Jakovina - Hrvaška in rapalska meja, revizija zgodo- vine in zunanja politika.« Dostopno na: https://youtu.be/7bPCJ8nWNj8 (Dostop: 17. maj 2023). Razprave | 99 Življenje Primorcev za rapalsko mejo in podobe rapalske meje BOG, VRNI ITALIJO ITALIJANOM ITALIJANSKA PROPAGANDA NA RAZGLEDNICAH Slika 25: Italijanska razglednica, izdana med prvo svetovno vojno, prikazuje zemljevid z napisom: »Italija od Alp do morja.« Gre za zemljevid italijansko- -avstrijskega bojišča z označenimi naravnimi mejami, ki naj bi jih Italija dobila po vojni. Avtor je bil očitno dobro poučen o Londonskem sporazumu (26. aprila 1915). Dvomil je, da bo Avstro-Ogrska po vojni sploh obstala, saj je pri napisu na zemlje- vidu naredil vprašaj. Razglednico – zemljevid je izdal Traldi – Milano. Slika 26: Italijanska razglednica, izdana med obema vojnama, prikazuje rapalsko mejo in italijanske vojake, nastrojene proti Jugoslaviji. Na sporo- čilni strani je natisnjena Mussolinijeva misel: »Voi marcerete travolgendo ogni ostacolo fino alla meta che vi sara indi- cata. / Marširali boste in premagali vse ovire do cilja, ki vam bo nakazan.« 100 | Razprave Življenje Primorcev za rapalsko mejo in podobe rapalske meje Slika 27: »Rim se vrača po starih poteh.« Italijanski vojak v popolni bojni opremi varuje rapalsko mejo. Na naslovni strani je natisnjeno: »Prostovoljna vojska narodne varnosti, 62 legija ‚Soča‘, posebna kohorta tolminske meje. Razglednica avtorja Pisanija, izdal V. E. Boeri, Rim, natisnjena po letu 1920. Slika 28 (spodaj): »Grbi Dalmacije, Istre, Goriške, Trsta in Trenta.« Razglednico je izdala Grafika Longo – Treviso, poslana pa je bila leta 1919. Spodaj desno so verzi pesnika Giosueja Cardduccija: »Vrni domovino, Bog, vrni Italijo Italijanom.« Razprave | 101 Življenje Primorcev za rapalsko mejo in podobe rapalske meje Slika 29: Italijanska razglednica vile Spinola v kraju Santa Margherita Ligure, letoviškem kraju pri Rapallu. V njej je potekala italijansko-jugoslovanska konferenca, na kateri je bila 12. novembra 1920 ob 23.45 podpisana rapalska pogodba. Razglednica, ki obeležuje ta dogodek z napisom v zgornjem desnem robu, je bila poslana 18. decembra 1921. Slika 30: »Italijani v Cerknem, 1924.« Italijani so Cerkno imenovali Circhina. Razglednico je izdal A. Brisighelli iz Vidma (Udine). 102 | Razprave Življenje Primorcev za rapalsko mejo in podobe rapalske meje Slika 31: »Pozdrav z meje.« Italijanska razglednica z zemljevidom dela rapalske meje in fotografijo pogleda na Snežnik. Poslana je bila leta 1920. Založila jo je založba Ris. Cartoleria. C. Matozzi iz Ilirske Bistrice (Villa del Nevoso). PRIMORSKA K MATIČNI SLOVENIJI NI PRIŠLA PO MILOSTI BOŽJI Za konec še nekaj misli, ki jih je po spominu in pripovedi brata Leopolda zapisal Andrej Bolčina. Zapisal je, da čast in slava generalu, pesniku in člo- veku Rudolfu Maistru. Vsem, ki skrbijo, da njegova dejanja ne bodo šla v pozabo, pa iskrena hvala. Primorci, ki so ostali onkraj Rapalske meje v tistih kritičnih časih, ko je bilo konec svetovne morije, niso imeli odločne osebno- sti, ki bi bila sposobna zbrati zadostno silo in se upreti prodirajočemu zavo- jevalskemu italijanskemu vojaštvu. Mnogi sposobni fantje in možje so ostali v strelskih jarkih prve svetovne vojne, veliko jih je našlo svoj grob v jamah granat in bomb. Tisti, ki so ostali živi in se vrnili domov, so bili siti vojne. Vse to je botrovalo dejstvu, da so velesile mirno in brez kančka vesti, v stilu »kravjih kupčij« zabarantale in izročile eno tretjino slovenskega ozemlja, s prebivalci vred, prebrisanim, zvitim in dvoličnim Lahom. Razprave | 103 Življenje Primorcev za rapalsko mejo in podobe rapalske meje In še: Ob kapitulaciji Italije 8. septembra 1943 so tudi Primorci jemali nazaj izgubljeno primorsko zemljo. Možje in žene, starčki in otroci so z golimi rokami jemali orožje bežečim italijanskim vojakom. Italijani so odšli, Nemcem pa še ni uspelo prodreti v naše kraje. Bila je »mala svoboda.« Oblast je prevzelo ljudstvo. Krajevni odbori so delovali, Narodna zaščita je skrbela za red, uvedeno je bilo partizansko šolstvo. Kraji in ljudje so dobili slovenska imena. S temi trditvami tako Bolčina: »ne krnim zaslug generalu Maistru, ki je prvi širil slovensko ozemlje, temveč mu postavljam ob bok zavedne in uporne slovenske Primorce. Zlasti bi rad opomnil, da Primorska k matični Sloveniji ni prišla po milosti božji. Pa naj še kdo zanika, da konti- nuitete ni bilo.«39 39 Pripoved Andreja Bolčine, 4. 5. 2023, zapis hrani avtor članka. 104 | Razprave Življenje Primorcev za rapalsko mejo in podobe rapalske meje VIRI IN LITERATURA Arhivski viri Arhiv Andreja Bolčine Arhiv Borisa Dolničarja Arhiv Božidarja Flajšmana Arhiv Polone Lah Arhiv Zmaga Tančiča Literatura Ferenc, Tone; Milica, Kacin, Milica – Wohinz in Tone Zorn. Slovenci v zamejstvu. Ljubljana; DZS, 1974. Hughes– Hallett, Lucy. Ščuka, Gabriele D›Annunzio. Ljubljana: Modrijan, 2016. Kovačević, Živorad. Međunarodno pregovaranje, Beograd: »Filip Višnjić«, Diplomatska akademija, 2004. Pelikan, Egon. Tone Kralj in prostor meje. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2016. Pirjevec, Jože. »Trst je naš«, Boj Slovencev za morje (1848-1954). Ljubljana: Nova revija, 2008. Ravnik, Mojca. »"Sprejeli so nas za svoje" Otroci internirancev iz taborišča Sárvár na Madžarskem v reji pri kmetih v Bački med 2. svetovno vojno.« Traditiones, 39/1, 2010. Klabjan, Borut in Goraz Gorazd. Ogenj, ki je zajel Evropo, Narodni dom v Trstu 1920-2020. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2021. Nečak, Dušan. Pisarna za zasedeno ozemlje. Kronika, 20/1 (1972). Slovensko italijanski odnosi 1880-1956. Poročilo slovensko-italijanske zgodovinsko-kul- turne komisije. Gorizia-Nova Gorica: Associazione/Združenje CONCORDIA ET PAX, 2003. Smiljanić, Ivan. »Spominsko obeležje zasedenemu ozemlju pred rektoratom Univerze v Ljubljani.« Kronika, 71/1 (2023): 173 – 194. Ustni viri Bolčina, Andrej, Ljubljana, 15. 4.; 4., 13. in 14. 5. 2023. Lah, Polona, Vrsar, 18. in 22. 7. 2020, Ljubljana, 13. 7. 2020 in 7. 4. 2023 Razprave | 105 Življenje Primorcev za rapalsko mejo in podobe rapalske meje Internetni viri »Bersaljerji.« Dostopno na: https://sl.wikipedia.org/wiki/Bersaljerji (Dostop: 14. maj 2023). »Bolčina, Andrej, Tukaj se govori samo italijansko.« Dostopno na: https://youtu.be/ uSZDmzRh8zo (Dostop: 4. maj 2023). »Bolčina, Andrej, 80 let od zločina v Bizjakovi hiši na Dolu Otlici, sedaj Predmeja pri Ajdovščini.« Dostopno na: https://youtu.be/S3JDfqQ9okw (Dostop: 25. marec 2023). »Jakovina, Tvrtko, Hrvaška in rapalska meja, revizija zgodovine in zunanja politika.« Dostopno na: https://youtu.be/7bPCJ8nWNj8 (Dostop: 17. maj 2023). »Pelikan, Egon, Dekle, prepolovljeno z rapalsko mejo.« Dostopno na: https://youtu.be/ et63tG2dP48. (Dostop: 5. maj 2023). »Lah, Polona, Dve let in pol so za nas barantali V Rapalu kakor živinče nas prodali.« Dostopno na: https://youtu.be/lkkcH_oNDFQ (Dostop: 10. maj 2023). »Lah, Polona, Požig je zaznamoval moje prednike.« Dostopno na: https://youtu.be/ JmUyd3w3s3Y (Dostop: 10. maj 2023). »ONB/Opera nazionale Balilla.« Dostopno na: https://it.wikipedia.org/wiki/Opera_nazio- nale_Balilla (Dostop: 2. maj 2023). »Ripamonti, Riccardo. Finis Austriae. Allegoria della Patria che porta come trofeo l’aquila bicipite.« Dostopno na: https://catalogo.beniculturali.it/detail/HistoricOrArtisticProperty/0600173002 (Dostop: 12. maj 2023). »Slovenski biografski leksikon.« Dostopno na: https://www.slovenska-biografija.si/oseba/ sbi661855/ (Dostop: 10. maj 2023). »››Tigrovci so se borili z orožjem. Mi se moramo z znanjem, s pametjo in samozavestjo» Spominska plošča bazoviškim junakom se je vrnila domov.« Dostopno na: https://www. rtvslo.si/slovenija/tigrovci-so-se-borili-z-orozjem-mi-se-moramo-z-znanjem-s-pamet- jo-in-samozavestjo/292524 (Dostop: 13. maj 2023). »Vidič, Jože, Zašto plačeš/zakaj jokaš.« Dostopno na: https://youtu.be/iKB7PlICCmA (Dostop: 5. maj 2023). »Vidič, Jože, Pisati sem se naučil v blatu.« Dostopno na: https://youtu.be/yhrC-qTA35E (Dostop 5. maj 2023). »Vidič, Jože, Otrok iz taborišča Sarvar.« Dostopno na: https://youtu.be/CzUeSZHmLD0 (Dostop: 5. maj 2023). 106 | Razprave Življenje Primorcev za rapalsko mejo in podobe rapalske meje Časopisni viri »Aneksijska proslava v Trstu.« Slovenski narod, 22. marec 1921. »Iz Trsta.« Slovenski narod, 25. marec 1921. »Po aneksijskih slavnostih.« Jutro, 24. marec 1921. »Žalna Manifestacija.« Jutro, 18. marec 1921. Viri in avtorstvo slik Slika 1 do 6, Arhiv Polone Lah Slika 7 in 8, Arhiv Božidarja Flajšmana Slika 9, Arhiv Andreja Bolčine Slika 10, Arhiv Božidarja Flajšmana Slika 11, Arhiv Andreja Bolčine Slika 12, Fotografiral Božidar Flajšman Slika 13, Arhiv Pokrajinskega muzeja Koper Slika 14 in 15, Arhiv Božidarja Flajšmana Slika 16, Arhiv Borisa Dolničarja Slika 17 in 18 Arhiv Božidarja Flajšmana Slika 19, Osebni arhiv (zbiratelj želi ostati anonimen). Slika 20, Arhiv Zmaga Tančiča Slika 21 in 22, Osebni arhiv (zbiratelj želi ostati anonimen). Slika 23 in 24, Arhiv Božidarja Flajšmana Slika 25 do 27, Osebni arhiv (zbiratelj želi ostati anonimen). Slika 28, Arhiv Božidarja Flajšmana Slika 29 in 30, Osebni arhiv (zbiratelj želi ostati anonimen). Slika 31, Arhiv Božidarja Flajšmana Razprave | 107 Življenje Primorcev za rapalsko mejo in podobe rapalske meje POVZETEK Z rapalsko pogodbo so se za Primorce začeli težki časi. Primorske Slovence so skušali uničiti politično, gospodarsko in kulturno. Razpustili so slovenske zadruge in posojilnice, začelo se je poitalijančevanje slovenskih krajev, osebnih imen, ukinjene so bile slovenske šole in društva. Uradna raba slovenščine je bila prepovedana in začelo se je tudi fizično nasi- lje. Zaradi nemogočih razmer se je veliko Slovencev izselilo predvsem v Jugoslavijo. Slovence so razmere prisilile, da so se organizirali in začeli z odporom. Najbolj znana odporniška skupina je bila TIGR (akronim za Trst, Istra, Gorica, Reka), ki je bila ustanovljena leta 1924. Življenje Primorcev v tem času ponazarjata primera družine Pegan iz Trsta in družine Bolčina z Otlice nad Ajdovščino. Polona Lah hrani bogato gradivo svojih prednikov – družine Pegan, ki je od leta 1904 do 13. julija 1920 stanovala v Narodnem domu v Trstu. Ko so ga fašisti zažgali, so se iz goreče stavbe komaj rešili. Andrej Bolčina hrani gradivo svoje družine, pa tudi sam je na svoji koži doživel življenje pod Italijo, v obdobju pred drugo svetovno vojno. Leta 1918 so Italijani zasedli njegovo rojstno vas Otlico in Otlica je postala Ottelza, cerkev so klicali chiesa, šolo pa so poimenovali scuola. Bolčina opisuje kako je bilo v šoli, srečanja z italijanskimi vojaki in sploh takratno življenje v Otlici. Ta članek je nastal predvsem na podlagi bogatega družinskega gra- diva Polone Lah in Andreja Bolčine, ter seveda na podlagi njunih priče- vanj. Življenje Primorcev za rapalsko mejo ponazarjajo tudi podobe, ki so jih v tem obdobju ustvarili različni umetniki, predvsem slikarji in fotografi. Prikazana je tudi takratna italijanska propaganda na razglednicah.