273
Poučni in zabavni del.
Potopisne črte.
Iz Ljubljane v Ljubljano.
Spisuje J o s. Levičnik. (Dalje.)
Govorimo sedaj še enkrat nekoliko o Reki sami. Kakor v Zagrebu, so tudi v Reki nove ulice in stavbe posebne krasote, in človek se kar čudi, ogledovaje jih. Tudi tukaj se pri zidanji ni štedil denar, ali lastni, ali tuji, tega pa mi ne bomo presojevali. O Zagrebu vsaj sem čul, da se je delalo pri zidanju ondi mnogo na „puf". Ogledovaje reške lepe nove stavbe prišlo mi je na misel, kako se je nekdaj na Gorenjskem neki šaljivec izrazil o priliki, ko je bil pogorel neki trg, in so se vse nove stavbe po vladnem ukazu morale zidati in zoper ogenj varno pokriti, ne oziraje se na to, kje bodo dobili
ljudje potrebni denar. Djal je: „Če bodo danes ali jutri tudi katerega hišnega posestnika „skantirali", trg bo pa ostal vendar le lep". — Enako se sme tudi reči o Zagrebu in Reki.
O Reki, kar je je nove, se mora priznati, da je res lepa; kar pa je starega mesta, je pa tak, kakor so navadno druga primorska mesta. Ima namreč nekaj tako tesnih ulic, da komaj kedaj solnce popolnoma prisije v nje. Tudi v ta oddelek mesta sem bil prišel, ker sem želel obiskati in ogledati si ondi stoječo nekdajno Jezuitsko, ssv. mučenikoma Vidu in Modestu posvečeno cerkev. Sozidala je to sprelepo in umetno izpeljano zgradbo imenovanim redovnikom 1. 1638. Uršula pl. Thonhausen s pripomočjo cesarjev Ferdinanda II. in III. Oblike je popolnoma okrogle kakor rimski Pantheon, opasujejo jo pa enako zvezdnim žarkom v stene vravnane male kapelice. (Ogledovaje te cerkve me je tem bolj zanimalo, ker sem še kot otrok enkrat vidil v mojem rojstnem kraji neko staro stavbarsko knjigo, v kateri se je med drugim tudi nahajal načrt, po katerem je ta cerkev zidana.) Zidarske dekoracije cerkve dajo soditi, da so morali pri njenem građenju sodelovati oo. jezuiti sami, katerim se mora priznati, — naj reče sedanji svet o njih, kar mu je drago, — da cerkva niso le znali lepih zidati, ampak jih tudi krasno olepšavati.
To se vidi pri vseh po imenovanih redovnikih so-zidanih svetiščih. Posebna znamenitost omenjene cerkve je stari veliki lesni „Krucifix", ki je v počeščenje postavljen na njenem velikem altarji. O njem piše že Valvazor v svoji XII. knjigi, str. 100, pod naslovom: „Krvaveči Krucifix" naslednje: V cerkvi oo. Jezuitov je videti leseni Krucifix, kateri je stal poprej pred cerkvijo sv. Vida, ki jo imajo omenjeni redovniki v lasti. Pred kakimi 300 leti (sedaj že pred 500 leti) je neki N. Lončarič, ki je bil ves svoj denar zaigral s kartami, šel mimo križa na svoj dom med strahovitim rotenjem in bogokletjem, in jel podobo Križanega tudi kamenjati. En kamen zadel je kip na prsi, na kar je pritekla živa kri iz rane, katere kapljice so pod čez vravnanim steklom še zdaj viditi. Kamen je podolgast, in se je o Valvazorjevem času še skrbno shranjeval. Zraven križa nahajal se je latinski napis: „Iz tega Krucifixa, v katerega je bil vržen kamen, pritekla je kri". Dogodba je mej ljudstvom še vedno znana, in zoper pričakovanje najdel sem pred velikim altarjem prav veliko klečečih vernikov. Škoda, da je lepa stavba glede snage viditi nekako zanemarjena. Poleg svetišča stoječi nekdajni samostan je sedaj menda vojaška bolnišnica.
čas mi je bil potekel, da se bi bil zamogel zanimati še za kake druge reške posebnosti. Sploh mi je bil tudi res prekratko odmerjen. Opoldan sem bil na domu sojih gg, znancev prav gostoljubno postrežen. (Bil je petek, in V krčmi bi bil komaj dobil kaj postnega jedila, kar je po Hrvatskem itak že precej močno razširjeno. Saj že zdavnej velja pregovor, da je ondi „majhen Bog.") — Popoldan je bilo en čas vkljub srede oktobra tako vroče,
da ni bilo iti izpod strehe. Nisem bil tudi še trden v sklepu, ali naj bi proti domu grede še obiskal in si ogledal slovečo Opatijo, ali pa naj bi ostal do odhoda vlakovega še v mestu, in poiskal še druzega gospoda, s katerim sem bil znan dozdaj le po pismih, rad pa ga bil spoznal po lici. Sklenil sem se bil za poslednje, in tudi storil popolnoma prav. Zakaj to, naj koj sledi.
Omenjeni gospod je bil umirovljeni dvorni svetnik J. K. Njegovi pokojni oče je bil moj rojak, in celo hišni sosed mojega sedajnega domovja. Kot mali deček šel se je učit v Reko trgovstva, postal z leti imoviti trgovec in posestnik, ravno imenovani gosp. sin pa je kot uradnik v kralj, hrvatski deželni službi vrlo deloval, sijajno napredoval in pospel se do dostojanstva dvornega svetnika. Golo naklučje naneslo je bilo, da sem prišel s tem gosp. že poprej v pismeno dotiko in v znanje po imenih. Želel sem se mu, ker sem imel ravno ugodno priliko, predstaviti tudi še osebno. Bil je star že okolu 80 let, živela mu je tudi še sestra, ki je bila še nekoliko starejša od njega. Oba sta me zoper pričakovanje posebno prijazno sprejela, močno se zanimala za razmere nekaterih svojih oddaljenih sorodnikov in sploh za razmere rojstnega kraja njunega pokojnega gospoda očeta. (Žal, da o uri, ko pišem pričujoče vrstice, počivata že oba v grobu.) Nočem sicer spravljati lastne hvale v javnost, a toliko pa vendar smem reči, da morebiti je ravno mojemu tedanjemu osebnemu poklonu pripisati, da sta se pozneje, ker sta bila oba zelo imovita, ubožnega zavoda mojega rojstnega kraja spominjala tako bogato, kakor pred, in tudi za njima dozdaj še nihče enako ne. Bog naj. jima poplača to v večnosti s rajskim blagrom!
Skončevaje ta moj obisk treba se mi je bilo zdajci pripravljati na odhod, ker vlak je odhajal med 4. in 5. popoldansko uro. Dobro, da od kraja, kjer sem imel shranjeno svojo prtljago, ni bilo daleč do kolodvora, m kmalu nastopil sem zadnji oddelek mojega 6 dnevnega popotvanja.
XI. iz Reke v Ljubljano.
Vožnja od Reke proti postaji Matulje-Opatija je jako prijetna. K desni se je svet sicer kmalu pričel vzdigovati v gričevje, k levi pa je bil razgled na Kvarnerski zaliv in na kraje to- in onostran njegovega obrežja res sprelep. Zlasti migljanje mirnih morskih valčkov, zlatenih od žarkov zatonu se pri bližajočega solnca, bilo je nedopovedljivo krasno, res prava rajska lepota. Ker je železnična proga ves čas nekoliko kvišku napeta, hlapon tudi prenaglo ne vozi, in si toraj človek lahko okolico nekoliko bolj natančno ogleduje. To, se ve, sem delal tudi jaz, in napajal si duha s slastjo in užitkom prijet-nostij, katere ponuja popotniku bivanje v teh lepih pomorskih okolicah. Le škoda, da smo prekmalu dospeli na postajo; „Matulje-Opatija!                    (Dalje sledi.)
274