V premislek. i. »Služba učitelja-voditelja na enorazredni ljndski šoli v X ae je podelila izprašanemu u.iteljskemu kandidatu g. Y". ^ Tako je čitati jako pogosto v našib listih. Čitajoči si pri .itanjn tacib notic navadno ničesar ne mislijo — izvzemši onih, ki novoimenovanega u.itelja poznajo; ti mu potem čestitajo ali v dubu ali pa pismeno, in s tem je vse afere konec. Ne tako pri meni. Čitajočemu taka imenovanja, se me polasti huda jeza in navadno izustim besede: nŽe zopet! In zakaj? Zato, ker so taka imenovanja ponku in šoli v kvar, a imenovanemu čestokrat y pravo mučeništvo. Da se laglje raznmemo, hočem to kolikor možno pojasniti. Najtežavnejši pouk je na enorazrednicab. Tu so po 3, 4 oddelki, a navadno pa po 100 in še več učencev. Učiteljski pripravnik je doslej imel svoje nastope v uzorno urejenih, z najboljšimi u.enci napolnjenih razredib, ki so brojili po 20—30 učencev. Ti iičenci imajo po navadi poleg šolskega pouka tudi domač pouk, katerega oskrbujejo domači ali pa kak plačan dijak. Obisk šole je izboren in le redko kedaj se zgodi, da manjka kak učenec. S kratka: vse je tako, da se je treba učitelju le pripraviti, to predavati in cilj je dosežen. Pripravnik vidi vse to in gre poln ognja, ves vnet za stan in prepričan, kako uspešno bode poučeval — saj je imel v nastopih Mlobenswert — na kmete na enorazrednico, ki broji 4 oddelke, ima poldnevni pouk in 140 učencev. Sedaj se pvične delo. Pa, o joj! Izpolniti ima tiskovine v pisarni, katerih ni nikdar ali pa le malokdaj videl, napraviti dopise, o katerih ne zna, kako jih napraviti, ker se tacih stvari ni nikdar učil. Delal j e pač leposlovne naloge, celo verze, a kako se dopisuje uradom, ne, tega mu ni nihče povedal, nibče pokazal, tega ne zna in sedaj je revež v največji zadregi. Kaj storiti? K sosedu! Tedaj ,,zbere" vse nspise" ter se poda k 1—2 nri odaljenemu sosedu, ki je že nekaj let voditelj. Ta mu dragevolje pokaže, kar treba. ,,Hvala Bogu", pravi revež, ko pride ves truden po 2 do 3 uraem potu domov. Če pa v bližini soseda ni, napravi dotični snis sam z zavestjo, da ne ve, je li prav ali ne in potem čaka ncstrpno slednji dan, kedaj ga dobi nazaj ali v popravek ali pa v dopolnilo. Ko mine 8, 14 dni, pa dopisa lc ni nazaj, tedaj se šele oddabne, ker se nadeja, da je bil prav napravljen. — Tako se začne revežu mučeništvo v pisarni; no, tu ne trpi pouk, pač pa u.itelj, ki si mora početkom dan za dnevom pri sosedu pomoči iskati, ker zahtevajo od njega stvari, o kojih nima najmanjšega pojma. Kakšne dopisc in izkaze prijemajo oblastnije od učiteljev — novincev, o tem bi vedeli naši gg. okr. š. nadzorniki mnogo povedati. Kdo je temu kriv? Ali dotični učitelj? Gotovo ne! Njega ne zadene nobena krivda. Od njega se ne more zahtevati, da pravilno izpolnuje tiskovine, katerib najbrže še nikdar videl ni. Še manj se pa more zahtevati, da bi znal oni ,,Amtsstill", kateri je v navadi pri uradih. — V šoli se je pač u.il marsikaj, a kako se uraduje z oblastnijami, tega se ni nčil, zato tudi tega ne zna. — Za vse morajo ljudje v prakso. Po vseb pisarnah se praktikantora pokaže, kako je to in ono izpolniti, kako to in ono sestaviti itd. — A tu? Kdo je kriv? Povsod je najpreje rrekrut" potem ^komandant" voditelj. A tu? Kdo je torej kriv? Več o tem spregovorim prihodnjič. — t —