SVOBODNA SLOVENIJA LETO (ANO) Lil (46) Štev. (N2) 14 ESLOVENIA LIBRE BUENOS AIRES 22 de abril- 22. aprila 1993 Slovenija pod ( e vropsk iifi i) zvezda m i Pozdrav Slovenkam in Slovencem v Argentini Na Slovenskem dnevu, ki smo ga praznovali v Slovenski vasi preteklo nedeljo in o katerem bomo poročali obširneje prihodnjič, sta gosta p- g. Janez Pucelj iz Nemčije in dekan Stanislav Zidar iz Kranja prebrala pozdravni pismi iz Slovenije, ki ju danes objavljamo. Dragi rojaki, Slovenke in Slovenci, ki živite v daljni Argentini, v veliko veselje mi je, da vas lahko nagovorim z nekaj besedami. Naš kranjski dekan in župnik gospod Stanislav Zidar je bil tako prijazen, da me je povabil, da vam napišem nekaj pozdravnih besed. Ko mi je gospod Zidar povedal, da odhaja med vas, sem za kratek čas celo mislil, da bova to lahko naredila skupaj. Žal mi obveznosti v domovini v tem trenutku tega ne dopuščajo. Upam in želim si, da mi bo dano priti med vas v drugi polovici tega leta. Čeprav naj je Slovencev malo, smo razsejani po vseh kontinentih. Različni so bili razlogi, ki so mnoge pognali v svet proč od ognjišč naših dedov. Koliko joka in trpljenja, ponižanja in razočaranja je skritega v naši preteklosti ve le On, ki mu niso skrite usode narodov in posameznikov. Nehote se ob velikonočnem prazniku sprašujemo, ali je veliki teden trpljenja našega naroda za nami, ali nam bo usoda v bodočnosti bolj mila. Med mnogimi slovenskimi skupnostmi po svetu ste naj večjo krivico doživeli prav argentinski Slovenci. Uradna domovina se vam je odpovedala, še več, celo sovražna je bila do vas. Vse do sprememb v Sloveniji pred tremi leti smo o vas vedeli le malo. Tudi danes še ne moremo reči, da smo že nadomestili zamujeno. Res je le, da se danes ve o Slovencih in slovenstvu v Argen- Drage Slovenke in Slovenci v Argentini, ker odhaja gospod dekan Stanislav Zidar v Buenos Aires in se bo udeležil slovenskega dneva in romanja v Lujän, vam po njem pošiljam to pismo s prisrčnimi pozdravi in najboljšimi željami. Velikonočni prazniki bodo že za nami, a za ves velikonočni čas in posebno še za mesec maj vam želim miru in milosti vstalega Kristusa na priprošnjo božje Matere Marije. Z velikim zanimanjem spremljam Vaše življenje in delo v Buenos Airesu in na drugih krajih v Argentini. Ponovno Vam izrekam vse priznanje in zahvalo za Vašo zvestobo Bogu in domovini in za izredno veliko versko, kulturno, narodno in socialno delo. V hvaležnosti se spominjamo vseh pokojnih duhovnikov in drugih Slovenk in Slovencev, med njimi še posebej gospoda Ladislava Lenčka, ki ga je Bog tako nepričakovano poklical k sebi. Ravnokar pa sem zvedel, da je umrl dr. Sa-velli, ki ima izredne zasluge za Slovence v Argentini. Bog mu bodi dober plačnik. Letos obhajate 60-letnico dušnega pastirstva med Slovenci v Argentini in vašega lista Duhovno življenje, ki je imel in ima še danes veliko poslanstvo med vami in vsemi Slovenci po svetu. Vsem pokojnim in sedanjim dušnim pastirjem, posebno pa dolgoletnemu delegatu msgr. Antonu Oreharju, izrekamo posebno zahvalo. Tudi nekdanjim urednikom in sodelavcem in sedanjemu uredniku Duhovnega življenju gospoidu župniku Škerbcu naj Bog obilno poplača njihov trud. Hvaležni pa moramo .bjji tudi vsem raznašalcem slovenskega tini veliko več kot v preteklosti. Naj vam ob tej priliki izrazim iskreno občudovaje in spoštovanje, da ste ob vsem hudem, ohranili čut pripadnosti slovenski narodni skupnosti, ohranili slovenski jezik in mnoge slovenske navade. Lahko bi govorili o slovenskem čudežu, ki pa ima svoje jedro v globoki veri in upanju. Dragi rojaki, ko sem prevzel dolžnost državnega sekretarja za Slovence po svetu, sem se zavedel, kako zahtevna je ta naloga in kako malo lahko naredi posameznik. Le če si bomo med seboj pomagali in si zaupali, bomo zmogli premagati največje težave. Razmere v Sloveniji in v svetu so v marsičem nejasne in negotove. Nič nam na tej poti ne bo poklonjenega. Pred nami je trdo in odgovorno delo. Za nas kristjane je v takšnih razmerah še posebno pomembno, da upamo in zaupamo v božjo previdnost. Zato vsi, ki verujemo, molimo za našo slovensko skupnost, za bratstvo in ljubezen med nami, za mir in sožitje med narodi. Drage Slovenke in Slovenci, prisrčno vas pozdravljam, posebno še vse tiste, s katerimi sem se že srečal v domovini. Z željo, da se kmalu vidimo v Argentini, vam kličem: Nasvidenje! Bog bodi z vami. dr. Peter Vencelj, državni sekretar Kranj, ob veliki noči 1993 tiska v Buenos Airesu, ki vsa leta brezplačno pri-našajo časopise in revije v slovenske dru-žine. Vesel sem, da postajajo stiki, kulturna izmenjava in obiski argentinskih rojakov v Sloveniji, ki se počasi uveljavlja v svetu kot samostojna država, vedno pogostejši. Bog daj, da bi nas vse to bogatilo in nas vedno bolj povezovalo. Gospodu prelatu dr. Alojziju Starcu, vsem duhovnikom, redovnikom in redovnicam in vsem bratom in sestram slovenskega rodu, tudi če morda ne znajo več dobro slovensko, še enkrat želim obilo božjega blagoslova in posebnega Marijinega varstva in vse prisrčno pozdravljam Alojzij Šuštar, nadškof Ljubljana, 6. aprila Papež odlikoval Kučana in Peterleta Apostolski nuncij v Sloveniji msgr. dr. Pier Celata je v ponedeljek izročil slovenskemu predsedniku Milanu Kučanu in zunanjemu ministru Lojzetu Peterletu listini, tako imenovani papeški buli, s katerima ju je papež Janez Pavel II. imenoval za viteza s kolajno Pijevega reda in viteza z velikim križem Pijevega reda. S tem odlikovanjema, ki se imenujeta po papežu Piju XII., ju je papež odlikoval ob njunem nedavnem uradnem obisku v Vatikanu. Marko Jenšterle, 16. aprila Notranjepolitično dogajanje „na sončni strani Alp" je bilo v začetku aprila nedvomno v senci zunanjepolitične dejavnosti najvišjih predstavnikov slovenske države. Republika Slovenija je z luksemburškima podpisoma predsednika vlade dr. Drnovška in zunanjega ministra Peterleta naredila velik korak pod evropsko rumeno zvezdo, torej v civilazicijski prostor, kamor smo Slovenci pod raznimi tujimi zastavami že sodili dolga stoletja. Učinek sporazuma z Evropsko skupnostjo bo nedvomno blagodejno vplival na postopno izboljšanje slovenskih ekonomskih in splošnih družbenih razmer. Ob približevanju Slovenije novo nastopajoči evropski „skupni hiši" in njenemu dokončnemu ločevanju iz krajevnega balkanskega kotla pa ne smemo pozabiti drugega pomembnega dosežka slovenske politike: približevanje „roži vetrov" — simbolu pakta NATO. Zagotovila o zaščiti Slovenije ob morebitni intervenciji zahodnih sil v imenu OZN na Balkanu, ki sta jih odobrila dr. Drnovšek in slovenski obrambni minister Janša, so morda prvi spodbudni znaki za še tesnejše sodelovanje z danes najmočnejšo vojaško zvezo na svetu. Tako sodelovanje bi imelo za Slovenijo nedvomno pozitivne učinke, pa naj preraste v njeno formalno članstvo v tem paktu ali ne. Poleg dokončno rešenega vprašanja učinkovite zaščite ozemlja in še posebej zračnega prostora pod vsako agresijo bi to članstvo dramatično zmanjšalo naše stroške za obrambo. Članica pakta NATO Slovenija bi za notranje „policijske" naloge po islandskem ali luksemburškem zgledu potrebovala le maloštevilno, visoko izurjeno profesionalno armado. Kako pereča so vprašanja slovenske obrambne politike, priča nadaljevanje spora Kučan-Janša, ki je prišel na dan z objavo pisem predsednika slovenske republike v „njegovih" časopisih Republika in Dnevnik. Spor bi lahko raztolmačili kot posledico še neusklajene slovenske zakonodaje, saj določa ustava eno, praviloma „predustavni" zakoni pa drugo. V sedanjem trenutku kipenja na slovenski notranjepolitični sceni, ko se za dolgo časa naprej odločajo ključne porazdelitve političnih, gospodarskih, medijskih in drugih „fevdov" bi bilo zgornje tolmačenje „pravne nedorečnosti" hudo enostransko. Pokazalo pa se je še nekaj, na kar so pred zadnjimi volitvami opozarjali nekateri jasnovidci: „Velikemu prilagodlji-vcu", (kot je g. Kučana z njemu lastno pikro duhovitostjo označil dr. Andrej Capuder), ki je v svoji dolgoletni politični karieri že užival skoraj neomejeno partijsko oblast, je z ustavo določeni okvir pristojnosti predsednika slovenske republike nedvomno preozek. Njegovo očitanje Janši, da do njega ne prihajajo nekatere ključne informacije o slovenski obrambni politiki, ki se je medtem že izkazalo kot neupravičeno, lahko skupaj z njegovimi nekaterimi drugimi postopki tako na področju obrambe (zaščita bivših oficirjev JLA, ki se niso priključili slovenski teritorialni obrambi) ter zunanje politike, tolmačimo tudi kot prizadevanje, da bi si sedanje skrčenje pristojnosti pač rad razširil. Zanimivo je tudi, da gre v času, ko slovenska javnost upravičeno prešteva vladi in parlamentu vsak tolar, skoraj neopaženo mimo te iste javnosti dejstvo, da g. Kučan terja kar 90% povečanje sredstev za svoj predsedniški urad., Ko že govorimo o pristojnostih, potem je prav, da omenimo sporočilo slovenskega notranjega ministrstva, v katerem to zagotavlja, da slovenski policisti „niso preiskali oziroma opravili kakšnih posebnih postopkov pri prehodu nadškofa dr. Perka preko meje." Na potezi je torej ministrstvo za finance, ki je pristojno za republiško carinsko upravo. Ministrstvo vodi Mitja Gaspari, ki pa, kot je znano, ni krščanski demokrat. Andrej Vovko Po „Katoliškem glasu" Informativni list SVS Prvi teden v aprilu Tržič — Slovenske slikarke iz Argentine: V četrtek 25. marca so v dvorani sv. Jožefa v Tržiču odprli razstavo slovenskih slikark iz Argentine Andreje in Marjetke Dolinar. Pripravilo jo je Združenje prijateljev umetnosti Lumen s podporo dekanije Tržič in izseljenskega društva Slovenija v svetu. Uvodne besede je imel Silvester Novak. Nato je ženski pevski zbor Tomo Zupanc iz Kranja zapel devet narodnih pesmi. Janez Šter, dan združenja, je predstavil akademsko slikarko Marjetko Dolinar. Predsednik SVS Boštjan Kocmur pa je nato poudaril pomembnost vzpostavljanje novih mostov med Slovenijo in izseljenstvom. Slikarka je predstavila svoje delo, v katerem želi izraziti neko duhovno ravnovesje in harmonijo. Obe slikarki zanimajo ekspresivne poteze ter vzdušja v sliki, vezani sta pa na predmetnost, svoje slikarstvo sta pa gradili na sintezi naturalističnega in subjektivističnega pogleda na svet. P.K. Ljubljana — Razlaščenci: Kot je bila v prejšnjih tednih osrednja tema zakon o popravi krivic, storjenih po 2. svetovni vojni, je v tem tednu jamstvo Republike Slovenije pri odškodninah razlaščenega premoženja. Pomanjkljivost zakona je v tem, da za obveznice RS ne daje nobenega jamstva in s tem igra država dvolično igro. Pred javnostjo molči, da bo na račun davkoplačevalcev izpeljala sanacijo bank in železarn, kar bo predstavljalo za državljane Slovenije večje breme, kot bodo odškodnine za tisti del premoženja razlaščenih lastnikov, ki ne bo vrnjeno v naravi. S tem, ko noče jamčiti za obveznice država dokazuje, da ne namareva plačati odškodnine za tisti del nacionaliziranega premoženja, ki bi ga ne mogli vrniti v naravi. Zato razlaščenci od države pričakujejo, da bo storila vse za to, „da se ta povojni madež zbriše in se ustavijo vsi, ki bi se hoteli s pravicami razlaščencev še naprej poigravati" B. K. Eslovenia |l^| Tone Mizerit IZ ŽIVLJENJA V ARGENTINI El 10 de febrero proximo pasado la Prensa ha publicado un articulo de Milan Andrejevich titulado: "El escenario politico esloveno", en el que, posiblemente de-bido a la falta de información, se juzga errónamente ciertos aspectos. A este articulo ha respondido la prof. Verònica Kremžar de Rožanec, con su carta a La Prensa del dia 24 de marzo, de la cual extraemos algunos parrafos: El senor Peterle fue el presidente del primer gobiemo elegido democraticamente por los eslovenos después de 45 anos de régiemen comunista Fuebajo el gobiemo de Peterle que se llevó a cabo el proceso inde-pendentista esloveno, que logró también consolidar la incipiente democrtacia en aquel pais. El gobiemo de Peterle inició una reforma econòmica en la que tuvo corno elementos prioritarios la desestatización, la privatización de empresas, el saneamiento de los bancos, el acceso a mercados intema-cionales, especialmente de occidente y una sana politica monetaria, con lo que se redujo significativamente la inflación. Elaborò un paquete de leyes económicas, entre ellas la ley de privatización que fue bloqueada por una de las cämaras y fue votada finalmente durante el gobierno de Drnovšek con sólo ZDRAVKOINZKO S Češko sem prispel v stik zelo zgodaj, saj sem že kot otrok našel cel kup slik mojega pokojnega strica Otija. Očetov brat Oto je namreč študiral medicino v Pragi, vendar svojega poklica nikoli ni izvrševal, saj je umrl komaj 24-leten na italijanski fronti. Sam sem prvič obiskal Prago maja leta 1968, ko je takratni študentski dušni pastir dr. Egon Kapellari poslal osem študentov v zlato mesto, da bi sami doživeli „praško pomlad". Nenaden konec te spomladi pa sem doživel 21. avgusta 1968, ko sem bil za en mesec urednik Našega tednika (takratna naslovnica: „Češkoslovaška zasedena"). Od tedaj naprej me je usoda te dežele živo zanimala, in ko sem imel v Mongoliji soseda, sem se začel intenzivno učiti ta sosednji jezik. Pred mano so ta jezik govorili že Jakob Petelin Gallus, Jože Plečnik in naš rojak Matija Majar Ziljski. Vsi so živeli v tem čudovitem mestu in vsi doživljali njegovo usodo, njegovo tragiko. Tudi sam sem imel to možnost, saj sem doživel osebno „nežno revolucijo" novembra 1989, silvestrovanje s predsednikom Havelkom, ko je bil v tej funkciji šele dva tedna, in prvi ministrski obisk pri njem, ko sem spremljal ministra Buška 4. januarja 1990. Gospod predsednik nas je sprejel še v pulovru. Ta znameniti črni pulover in hlače kavbojke je nosil tudi zadnje tedne in mesece, te dni jih je pa zopet zamenjal za obleko, belo srajco in kravato. Cel svet se je oddahnil ob ponovni izvolitvi Vaclava Havla, saj so bile strankarsko-politične igre okoli imenovanja zares neznosne. Seveda je bilo res, da se je Havel kot bivši predsednik češkoslovaške federacije močno vmešaval v dnevno politiko in sploh posegal v vsakdanje življenje domače scene. To pa strankarskim prvakom ni bilo po volji, saj so tudi sami iskali svoj življenjski prostor. Je pa to sploh fenomen prevelike zvezde, ki zasenči vse druge zvezde in zvezdice in človeško gledano je razumljivo, da so manjše zvezde bile ljubosumne. V ozadju so torej tekla pogajanja, koliko sijaja bo v bodočnosti vsakemu pripadalo (predsednik Havel bo imel ustavno manj vpliva kot prej), in po tem dogovoru so Havla algunas reformas, A pesa de la oposición parlamentaria el gobiemo de Peterle logró la aprobación de mas de 40 leyes. Con respecto al nuevo presidente del gobierno esloveno, el senor J. Drnovšek, digamos que ademas de ser "un experto en finanzas internacionales y el FMI" corno bien se dice en el articulo comentado, fue uno de los prominentes dirigentes del Partido Comunista esloveno. Uno de los primeros actos de gobiemo de este presidente fue el aumento salariai para los empleado püblicos, hecho que aumentò significativamente la inflación. El gobierno reconoció este error y trató de corregirlo. Durante el mandato de Drnovšek credo el numero de empleados püblicos corno consecuencia del empieo de gente de su partido, mientras que las reservas nationales disminuyeron. Ademas se reduje-ron las inversiones extranjeras debido a la inseguridad politica que ofretia el pais. Actualmente hay en Eslovenia dos gru-pos, uno que quiere afianzar la verdadera democrada, la independencia y reformar la economia hacia una economia de mercado: el otro en cambio quiere mantener situa-tiones de privilegio para los viejos jerarcas del Partido Comunista. predlagali za predsedniškega kandidata. Kakšna bodočnost torej čaka ta narod, ki spada skupaj s Slovenci med najrazvitejše in najzapadnjaške slovanske narode? Češka (ime še ni dokončno, sedaj nekateri uporabljajo izraz „Čehija") je malo manjša kot Avstrija, ima pa več prebivalcev (10 milijonov). Ima od bivših komunističnih držav največji državni bruto-dohodek in po mnenju domačih in tujih analitikov ima tudi največje možnosti za dinamičen in hiter razvoj gospodarstva. To gospodarstvo ima seveda slavno in dolgo tradicijo in znamke Škoda, Riedl-Glas ali pa Swarowski pozna danes ves svet. Seveda tudi pilzensko pivo. Tudi druga področja so slovela, kot glasba (Dvoržak, Smetana, Janaček. ..), turizem (Karlovi vrelci — Karlsbad), ali pa pridne češke dojilje in delavci na Dunaju (Ziegel - Böhmen). Znana je bila tudi češka vojska, ki jo prvič omenja kronist Wiedekind iz dežele Sachsen leta 955. Sodobno češko vojsko pa je ustanovil prednik našega spoštovanega koroškega rojaka, češki plemič Albrecht Vaclav Waldstein. Še vedno svetovno znan pa je poveljnik Radecky, ki je svoje vojake ljubil in jih učil samostojno misliti in odločati. Spis znamenitih osebnosti bi bil sveda predolg, če bi hotel našteti vse. Omenil bi pa le nekatere, ki so bili zelo vplivni v Avstriji, Med nje gotovo spada Sigmund Freud, ki se je rodil na Moravskem, kakor tudi Bruno Kreisky in bivši predsedniki Rener in Schärf, Gustav Mahler, Gregor Mendel, Ressi in drugi. V slovenskem glasbenem svetu pa isto velja za skladateljsko družino Förster. Danes seveda tega ogromnega potenciala ni več, saj se ne prepletajo več — kot včasih — tri kulture: judovska, nemška in češka. Kljub temu sem, ne nazadnje zaradi svojih osebnih izkušenj, trdno prepričan, da čaka češki narod lepa bodočnost, saj jih poznam kot pridne, iznajdljive, pametne, velikokrat tudi prebrisane ljudi, ki znajo poleg tega dobro improvizirati. Pridite v Prago in prepričajte se sami. Rad vam bom pri tem pomagal. Zadeva okoli senatorskega mesta za provinco Catamarca ni važna le zaradi problema, v katerega je padla vlada, marveč zlasti zaradi dejstva, da kaže, kako globoko je zapadla neke vrste moralni korupciji sedanja oblast v državi. Konec koncev ni tako važno, kdo sedi na nekem stolčku, marveč kako je do njega prišel, kdo mu je pomagal, s kakšnim namenom in s kakšnimi sredstvi. SREDSTVA IN CILJI Kot smo zapisali pretekli teden: končno se bo predsednik odločil, kakor bo kazala trenutna korist. Tako se je tudi zgodilo: vlada je končno sprejela dejstvo, da Alicia Saadi ne bo senatorica do leta 2001. Še več, Menem se celo strinja, da jo sploh izključijo iz senata, kajti podala je ostavko na dosedanje senatorsko mesto in to ostavko so senatorji pripravljeni sprejeti, čeprav jo je pozneje umaknila. Položaj je namreč sledeč. Lastna moč peronizma v senatu je pravzaprav istočasno vir slabosti. Perorasti imajo dejansko dve tretjini, a te niso v rokah menemizma, čeprav je malo senatorjev, ki bi se javno izrekli proti predsednikovim načrtom. A kadar gre za dejanske korake, vsak dela precej po svoje in bolj malo po željah ali zahtevah Menema. To je prišlo do izraza že večkrat, zlasti pa v primeru ustavne reforme. Čeprav je predsednik zahteval, da se obravnava samo zadeva možnosti ponovne kandidature predsednika, je debata zaplula v ideološke vode, ko se predvidevajo še druge mnogo globlje spremembe v ustavnem tekstu. S to zelo enostavno potezo senatorji dejansko ne rečejo „ne" predsedniku, a zavlačujejo potrditev potrebe reforme v nedogled. In če se to dogaja v senatu, kaj šele bo v poslanski zbornici. Komaj dosegajo polovično prisotnost za obravnavo navadnih zakonov, sprememba ustave pa zahteva dve tretjini pozitivnih glasov prisotnih poslancev. Tega pa brez radikalov ni mogoče doseči. Cilj je torej ustavna reforma in ponovna kadidatura. V soglasju s tem ciljem je predsednikov brat Eduardo Menem pristal na čuden in nelegalen postopek izvolitve senatorja v provinci Catamarca. Cilj je ponovna predsedniška doba. A izguba prestiža, sramoten madež, ki je pričel padati na vlado zaradi katamarške afere, je jasno ogrožal na dolgo roko ta cilj. Zato je vlada prepustila lastni usodi dotedanjega zaveznika (Alido Saadi) in pričela zanikati vsakršno zvezo s to zadevo. Cilj je Menemova zmaga leta 1995. To pa bo težko dosegljivo na čelu razklanega peronizma. In senat je najboljša slika v miniaturi, kakšen je danes položaj v pero-nistični stranki. Zadeva okoli Alicie Saadi je grozila, da razkolje težko doseženo enotnost v senatu. Eduardo Menem, predsednik senata, je zato popustil v vseh svojih zadevah okoli primera Catamarce, da mu le ne ostane v rokah tleč ogorek, ki lahko grozi vsemu nadaljnjemu delu. Eden od ciljev je tudi poslušen senat, podlaga za dosego ostalih ciljev. Tu pa se vlada nahaja brez moči, odkar je lansko leto senat zapustila tretjina članov. Imenovanje novih je bil prvi težki poraz predsednika. Ostane samo, da želimo češkemu narodu, mladi češki državi in staremu-novemu predsedniku Havlu mnogo sreče in blagoslova, Avstriji pa dobro sosedstvo na severnih mejah v korist miru v srednji Evropi. Nedelja, Celovec 14. februarja 1993 In to delo se še nadaljuje (Catamarca, Santa Ee) zaradi izenačenja moči med pristaši predsednika in onimi, ki delajo po lastni i glavi. POGLED NAZAJ Sredi tega zapletenega položaja je presenetila novica o smrti admirala Rojasa. Z njim je odšel znova kos polpretekle zgodovine in se rešil nov nepremostljiv spor v argentinski družbi. Vsa ta zadeva je tesno povezana s pojavom peronizma v Argentini. In Rojasova smrt je znova pokazala, kakšen je resnični ideološki položaj. Predsednik ga je poslovil z besedami prijateljstva. Strogo peronistične skupine pa so v njem še vedno videle sovražnika. Razumljivo, saj Rojas nikdar ni zapustil svojih an-tiperonističnih položajev, čeprav je s simpatijo gledal na sedanjo vlado. To nas preseli v leto 1955, ko je nastop bojne mornarice pod komando admirala Rojasa odločilno vplival na padec Perona in njegovega režima. Za tem je nastopila vlada „osvobodilne revolucije", katere predsednik je bil general Eduardo Lonardi, podpredsednik pa Rojas. Lonardi je bil globoko veren katoličan in srčno dober mož. Objavil je svojo idejo, da v Argentini ne sme biti „ne zmagovalcev ne premagancev". To seveda ni bilo po volji skrajnežem, še manj gospodarskim interesom (liberalkapitalizma), ki so stali v ozadju in hoteli izrabiti priložnost. Po treh mesecih je Lonardi moral zapustiti mesto, na katero je bil imenovan general Aramburu. V tem obdobju je prišlo do dogodka, ki še doslej ni popolnoma razčiščen, oziroma ob njem ni bilo prave razsodbe. Medtem ko se je Aramburu nahajal izven države, je prišlo do upora skupine peronističnih oficirjev. Upor je bil slaboten in takoj zatrt. A 17 vodij je bilo postreljenih na ukaz Rojasa. Njih vodja, general Valle, je odtlej postal simbol preganjanega peronističnega odpora in dosmrtni madež na prestižu osvobodilne revolucije. Ne pišem tega ne v duhu peronizma ne antiperonizma, marveč zaradi vpliva, ki ga imajo še vedno ti dogodki na sedanji čas. Močno je namreč padlo v oä različno zadržanje predsednika Menema ali pa senatorja Cafiera do spomina umrlega Rojasa. Cafiero je bil sicer spoštljiv, a nakazal je, kako je Rojas do smrti gojil sovraštvo do peronizma. Ni bilo nikakega „srečanja", ki bi lahko vodil do sprave. Toda če je v preteklosti prevladovala ideologija, danes prisostvujemo sporom drugačne narave, a nič manj nespravljivim. To med osebami, strankami, skupinami. Včasih se zdi, da ni ' važno, kdo je nasprotnik in kaj je' storil, pač, nasprotnik mora biti in proti njemu je naperjeno sovraštvo. Tako se družba nahaja razklana prav v trenutku, ko bi bil najbolj potreben duh sprave in enotnosti. TUDI V GOSPODARSTVU To opažamo tudi na ekonomskem področju; vsak osebnik, vsaka skupina, podjetje ali družba se skuša povzpeti više, tudi če je na rovaš pogube drugega. V politiki je to vsakdanja praksa. Ni čudno, da je ljudska modrost ta pojav poimenovala kot „kanibalizem". Ne iščejo javnega blagra, marveč lastne koristi ali koristi svoje skupine, svoje ideologije. Le tako si moramo razložiti, da je zakon o vzgoji toliko časa čakal na potrditev. Prejšnji zakon je bil rojen dejansko s stoletjem. Odtlej pa je bilo vse le krpanje stare oblete. Dobro vemo, da družba brez trdnega vzgojnega sistema nima izgledov razvoja in napredka. Vprašanje je ali bo novi zakon res podlaga novega zagona ali le izgovor za pomirjenje vesti tistih, ki bi morali skrbeti za blagostanje in napredek. Za češki narod se je začelo novo obdobje zgodovine sasssss: iffiSSmSl&SS&mSSSa S®c c:■■ je?. J. , iA. • 1 ■ ÜD[ jgn H