VLADIMIR-BRACO MUSlC Pet Strategij proti nedovoljenim posegom v prostor Primer nenavadne doslednosti ljubljanske Mestne uprave inšpekcijskih služb-glede graditeljske samovolje, ki se imenuje Mali vrhek, predstavlja pa eno od neštetih, nezakonito zgrajenih zaselkov počitniških hišic, je v začetku tega leta močno vznemiril slovensko javnost. Najbolj je seveda razburil prizadete graditelje počitniških hišic pod vzpetino Vrhič na obrobju vasi Golo pod Kureščkom. Primer jc na eni strani izzval množične izraze solidarnosti pri ljudeh, ki najbrž tudi mislijo, da vedo vse (ali vsaj zelo veliko) o smotrni poselitvi prostora in sc lahko sami brez strokovne presoje, zamudnih upravnih postopkov in brez plačila komunalnih pristojbin odločajo za graditev. Na drugi strani pa je ta primer potrdil zmedo v vladi in na magistratu, zmedo, ki ima svoje globoke korenine v nedorečenosti našega pravnega sistema.-' Ob posku.sih obrambe graditeljske samovolje bi lahko govorili celo o nadaljevanju demontaže urbanistične stroke in upravno etablirane discipline urejanja prostora. Ta je, tudi brez prislovične podjetnosti »naroda zidarjev«, doživljala v zadnjem desetletju udarec za udarcem. Vtapljanje v prosuli sistem družbenega planiranja in njegov razpad, intervencijski zakon o zaščiti kmetijskih zemljišč, dezinvestiranje zaradi gospodarske krize itd. Ob vsem tem se ne stroka v ožjem smislu ne upravna disciplina nista mogli odzivati velikim spremembam urbanistične (in »ekološke«) paradigme, ki jo je - med drugim - povzročila kriza ideologije socializma.. Že bežen pregled odmevnih člankov v časopisju nam pokaže, da nekateri poskušajo ob tem primeru modrovati na prav svojevrsten način, - tudi o globljih vzrokih za ravnanje samovoljnih graditeljev. Modrujejo celo o nekakšnih posebnih značilnostih in »pravicah« na.ših ljudi, ki so bili ujeti v desetletja državne represije in v razmere, ki niso spodbujale k pametnejšim naložbam skromnih prihrankov. Pri tem se ne manjka zbadljivk in apriorističnih žaljivih besed, naperjenih na urbaniste, komunalno-tehnične strokovnjake, občinske uradnike in še koga, ki se postavlja med graditeljsko razpoložene državljane in njihov končni cilj »živeti z naravo«. Naj omenim le tri primere takega pisanja. V Pismih bralcev v Delu sta 2. 3. 1993 pisala dr. Lojze Marinček in dr. Sergej Matvejev o tem, da so »na črno grajeni objekti... ne glede na svojo legalnost postali del krajine. Nekateri so v pokrajinskem videzu skoraj neopazni, drugi ga celo olepšajo, nekateri pa se v krajino ne vklapljajo. Če bi po črki zakona porušili vse črne gradnje, bi bil naš krajinski videz zelo podoben predelu, ki je bil porušen v vojni.« In dalje, še vedno prvak ljubljanskega »Demosa« in njegov sopodpisnik • .Mag Vladimit-Btaco MuW, dipl. inl. aih . znamlvem »vcinik na Uibanisličncm inilitulu R Slovenije. ' Tega ne bi smeli rirameii kol kntike niii MIJIS L|ubl|ana mu lepubliikih inipektorjev. ki so prav v pnmeru Malega vrhka pokatali visoko stopnjo strokovnosti in odločnosti la ukicpanje v mejah svoje pristojnosti ' Nedorečenost nalega pravnega sistema gotovxi m edini pomemben v/rok naslajanja nedovoljenih gradeni m sploinc stihije v ptostoni Celovite v/toke je (nazjidnjeJ lelo dobro povzel geograf dr Manm Rasljar v poročilu o ss«jih m dr raziskavah, prikazanih v članku Petina gradenj v Sloveniji je sporna. Delo - Sobotna priloga. 27 2. 1»93 ' Ol. tudi: Vladimir-Braco Mutič. Urbanizem "90 - varstvo m načrtovanje prostora včeraj, danes tn jutri, referat na X. Sedlarjevem srečanju. Bled 14-IS. 12. 1989. neumestno duhovičita, docirata s posiljeno »strokovnostjo« in ceneno demagogijo ter se dokopljeta do sklepa, da bi morali v »optimalnih bivalnih pogojih«, »v nižjih gozdnih ali nekdanjih gozdnih območjih« »skoraj vse črne gradnje... legalizirati«.. Znanemu publicistu dr. Borisu Orabnarju pa se je zapisalo v Sobotni prilogi Dela 6. 3. 1993: »Prepir zaradi črnih gradenj bi bilo treba dvigniti na nekoliko viSjo raven. Saj ne gre samo za samovoljo nekaterih graditeljev in okorno, nedorečeno zakonodajo in tudi ne samo za Mali vrhck. Gre za konflikt med vizijo prihodnosti, ki jo ima vsak investitor in graditelj, in državo, ki ima drugačno vizijo ali pa sploh nobene. Pa seveda za varovanje lepe slovenske narave in okolja, o čemer imajo ljudje različne poglede.« In dalje: »... država ni imela splošnega koncepta... a graditi je bilo treba. To je nekakšna naravna sila. ki deluje zunaj zakonov,...« Svoj »futurološki« traktat je dr. Grabnar pravzaprav naravnal na kritiko urbanistov, ki jih je treba (morda tudi po nepotrebnem) poučiti o modernih oblikah poselitve, kakšne narekuje »informacijska družba«. Njegovi napaberkovani argumenti so na trhlih nogah, saj si je v resnici težko predstavljati porajanje tehnoloških in drugih inovacij po brunaricah, raztresenih v razvrednoteni krajini. Teden dni kasneje in spet v Sobotni prilogi Dela piše novinar Boris Jež v članku Za vratom zasebnosti o »množičnem slovenskem umiku v varno zavetje podeželja, med svoje gredice, brajde in gozdne steze«... »Rušenje vikendov na Malem vrhku je začetek podiranja tega sveta... buldožerski napad na Mali vrhek (je) pravzaprav svojevrsten dokončen otomanski naskok na slovenstvo: če bo Mali vrhek padel, bo zmagala tuja vera. urbanizacija...« Zanimivo je - in tudi sodobno - da nekaj stavkov kasneje ta varuh (ali morebiti ironizator?) »slovenstva« omenja tudi »prišleke«, natakarje, ki govorijo slabo slovenščino, in primerja Jesenice z velikimi ameriškimi mesti, ki »so jih zavzeli črnci«... lotiti stvari, ki so (jim) najmanj pri srcu - skupnih zadev«. Obilica takih spisov in še več podrobnih časopisnih in inšpekcijskih ter upravnih portKil bo ponudila naši urbani in splošni sociologiji nadv.se hvaležno gradivo za poglobljene analize vsega, »narodnega značaja« in izraza posebnih ter splošnih interesov v prostoru, državljanske nep<^)korščine in samopotrjevanja v dejanjih, ki očitno stihijsko (so)oblikujejo ta naš skupni in omejeni prostor, ne da bi se storilci (in njihovi zagovorniki) zavedali širših in daljnosežnejših posledic.' Pot na ogled eksemplarično izbranega Vrhiča lahko vsakomur razkrije obseg in večplastnost problema stihijske poselitve Slovenije. Že ob Ižanski cesti se množijo stavbišča, po več vrst v globino in na barjanskih zemljiščih, ki imajo le eno samo prednost, da so dostopna. Fekalije in odpadne vode iz delavnic se stekajo v krhki hidroekološki sistem, priključki na glavno cesto so iz vsake hiše. ni varnih pločnikov. ni prostora za neke skupne prihodnje potrebe in seveda niti slučajno ni kakšne koli oblikovne artikulacije. ki bi gradila sprejemljivo identiteto selišča. Na tej poti, ki si jo lahko izberemo za pars pro loto, sledi Ig, ki se na obrobju ' Cilirano piMojc i« dobilo odgmoi. kaJirtncua (c lasluttlo. » OncMiiku 2}. 3. 1993 Dr Tont Prc« (luiilnik MDIS). Pfobicm taniva okolja v ncn s (k»kUvo Malcju «hka in v Dtk»ih Pismih btalctv islcga dne: Jelka Habjan (la)nica Dniitva kra|inskih aihileklov Slovenije). Slulus quo a (rnc gradnje Dr Prevc /elo lemeljilo anall/ira nev:«drtnosl Irdilev. ki so ob -nunosni lahkomosli- psevdoslrokovnos« igolj ponesrečena apokigija samovoljnih posegov v prostor. ' Kljub znatnemu tlevilu ra/iskav pojava nedovoljene gradnje ui stihijsko razprlene urbanuacije in kljub nekajkratni veririkaeiji lega problema v skupMinskih dokumentih 2aJ iki komunalnega opremljanja, pretuana poraba energije, -reprodukcija« pravnega nereda, socialna dczime|Eraci)a, izguba identitete krajine itd. Ljubljanskega barja zrašča s sosednjimi vasmi, »preskoki« ljubljanskih predmestij in najbližjimi območji počitniških hišic. Neurejena raba tal (»Land Use Ordinan-ce«?) ogroža pomembno črpališče pitne vode na Iškem vršaju pri Brestu, vstop na zaščiteno območje Iškega Vintgaija je zazidan, okolica kulturnih spomenikov razvrednotena, ogrožena so gnezdišča redkih ptic. skrčena rastišča redkih rastlin itd. Vas Golo in njeno ožje območje, pogled nazaj proti Pijavi Gorici in Lavrici ter razgled v daljnejšo okolico Ljubljane so odlični primeri rakavih razsevkov. ki imajo (tako kot rak sam) veliko vzrokov in med temi veliko še neznanih, težko ugotovljivih, težko razumljivih in - zaradi tega - še težje odpravljivih. Zemljiške transakcije so prikrite, katastrske evidence nepopolne, komunalno-higienske konsideracije pa v celoti odsotne. »Povprečni« graditelj ima »svoj prav«, se pa tudi čuti socialno ogroženega, subvencionira razvoj države, ker sprošča naložbe, ki bi sicer obremenjevale družbo, skrbi za stanovanje potomcev, ki pa bi večinoma želeli živeti drugje in drugače. Potratnost energije je zgolj prehodna, čas. zamujen na poti. ne šteje, akulturacijski. inovacijski, interakcijski in še kak nabtij urbane aglomeracije še manj. Naključno izbrana pot na slovensko podeželje nas pripelje do misli o latentnem in manifestnem odporu do modernizacije, ki je prihajala s socializacijo in komunizacijo. Ježeva opomba o urbanizaciji kot »novi veri« in strahu pred njo je bila zadeta. Antiurbanosti nc glejmo le skozi aktualni urbidic v Bosni, temveč tudi v daljši zgodovinski in kulturološki perspektivi, ki najde oporišča tudi v slovenski književnosti." Proces neustrezne preobrazbe slovenske krajine v modernih razmerah urbanizacije in graditve nekega novega družbenega sistema sc je pričel že v 50. letih. Arhitektom nikakor ni mogoče očitati ravnodušnosti do tega problema, pa tudi zapiranja v ozke okvire strokovnih časopisov ali stanovskih simpozijev ne. Nemalokrat smo pisali v dnevno časopisje, nastopali na interdisciplinarnih in |X)litičnih zborovanjih ter pred občinskimi in krajevnimi organi. Po vseh teh letih je vznemirljivo li>itati po orumcnelih straneh arhitekturne priloge Naših razgledov, kjer smo že 1957. in 1958. leta opozarjali na probleme samovoljne gradnje na podeželju in razvrednotenju krajine.' Prosvetni servis iz Ljubljane mi je že leta 1965 založil popularno brošuro Varstvo narave in urbanizem, ki je spremljala serijo diapozitivov za predavanja v prosvetnih klubih ... Vse to se je dogajalo desetletje ali več pred bučnimi nastopi svetleje ali temneje zeleno obarvanih varuhov okolja, ki pa se žal tudi ne morejo pohvaliti s kakimi uspehi pri zajezevanju poplave »samograditeljstva«. Problema niso rešile tri »generacije« prostorske zakonodaje, 3- do 4-krat bolj nabrekla urbanistično gradbena upravna in inšpek- ' VMimil MuSK, Uibinizcm • ha|kc in rewifniKI. fZ L|iiN)»na 19WI. ic O naicni cd»»u Jo mesta m prosiora. na tir 344-351. Zelo zanimive lirte teofetîiînc vidike tega proMema lahko najdemo tudi v zhofniku Llo>^a Rodwina in Rotvita M HoOistena. Cities o( the Mind Images iind Themes of the Cits in the Social Soence». Plenum Press. New York in Undon 19S4 ' Pose he] »elja upozotiti na -zgodnii opozorili- Marjana Mu bile opjivljciK Joloernc n/iik>vc v Uibanislitnciii mtlilulu RS (Ro|aM KlcmtnSie m l-ndui Šjrec ict dr v 7(1 m v raC K(l I«) in na Univerzi (Janez Kopeli m dr. v 8K UIRSj. pokazala, da je imela več kot polovica vseh protizakonito zgrajenih hiš priključeno elektriko, skoraj polovica vodovod, a Ic 8.15% tudi kanalizacijo. Skoraj 30% graditeljev je odgovorilo, da so načrte za hišo izdelali kar sami... Pojav se je, sodeč po isti raziskavi (izpred dveh desetletij), razraščal razmeroma počasi. Pred letom 1965 naj bi bilo začetih le slabih 5% gradenj. V letu 1965 le 2,15%, 1966. - 7.73% in potem skoraj vsako leto več. do leta 1972. ko je število spet upadlo. Takrat so namreč oblasti začele s prvim razsežnejšim pregonom. Ena od takratnih »rešitev« problema nedovoljene gradnje je bila razvrstitev objektov v 3 skupine glede na možnost vključevanja gradenj v načrtno urejanje prostora. Nota benc. tako ukrepanje se jc potem ponavljalo s tem. da se najneugodnejši kategoriji objektov (in graditeljev) ni zgodilo praktično nič. Obseg rušitev je bil zanemarljiv, večji pa »tehnično« neizvedljiv in »politično« nesprejemljiv. Celo prilagajanje zakonodaje je bilo le delno in neučinkovito, niso bili urejeni upravni postopki, »prekršek« ni bil prekvalificiran v »kaznivo dejanje«, policija ni niti mogla niti hotela sodelovati itd. Govorimo o časih zelo dinamičnega gospodarskega razvoja in velikega obsega graditve. S tem pa želimo poudariti, da je bil obseg problema vedno bolj viden. Vendar je bila stroka hkrati vedno bolj razpeta med dvema stoloma, državo in samoupravljanjem, pa tudi med trgom in planom. Po letu 1982 je bila problematika odpravljanja in preprečevanja nedovoljenih gradenj večkrat obravnavana v zborih Skupščine mesta Ljubljane. Analizirana je bila nemoč inšpekcije, ki je imela veliko vzrokov. Poleg že omenjenih je treba ponovno poudariti nezmožnost izvršbe. Slednji se je postavljala po robu tudi nepripravljenost ekip za rušenje, ne nazadnje zaradi rodovnih in etničnih, pa tudi socialnih povezav s storilci. Pri današnjih razpravah se zdi pomembno, da so bili že takrat proučeni tudi socialni vzroki za nastajanje in razmah nedovoljnih gradenj stanovanjskih hiš. Poudarjena jc bila potreba po diferenciranem obravnavanju ljudi (in socialnih skupin), ki se zatekajo k nedovoljeni in »barakarski« gradnji zaradi svojega marginalnega položaja bodisi v veljavnem si.stemu stanovanjskega in komunalnega gospodarstva bodisi na delovnem mestu ali v družbi sploh. Brez uspeha so bili v 80. letih pripravljeni novi predlogi za izboljšanje zakonskih predpisov in upravne prakse, oblikovani so bili »posebni projekti mestne graditve«, ki so upoštevali mednarodna priporočila za ustvarjalno usmerjanje samograditeljske pobude, izdelani novi prostorski plani in urbanističnoizvedbcni akti, ki so izražali gibkejšo urbanistično politiko itd. Vse je bilo zaman in s hudo hipoteko so se nove oblasti znašle v razmerah, ki ne omogočajo velikopoteznih dejanj v »proizvodnji prostora«. V takih okoliščinah moramo žal gledati z velikim dvomom na prizadevanja, ki spremljajo aktualno zaostritev, prenos problema v državni zbor. medijski teater in najnovejše oblike pi>litičnega voluntarizma, omenjene že na začetku in bogato dokumentirane v sredstvih javnega obveščanja. Razumljivo je. da ne moremo ostati pri vnaprejšnjih dvomih, utemeljenih z neuspešnostjo dosedanjih ukrepov, in da se bo treba lotiti široko zasnovane in temeljito pripravljene akcije, ki bo upoštevala vseh 5 večkrat navedenih strategij'" za implementacijo vsakršne politike za varstvo in oblikovanje okolja: 1. zakonodajo in druge institucionalne okvire, 2. finančno-ekonomske obligacije, 3. urbanistično-tehničnc rešitve. 4. vzgojo in izobraževanje. '" Vladimir Mlrtii. Metodologija proMordicga planirania in melodc udclave proMorikcga plana Republike Skivcniie. poročilo 1. faze dela pn raziskovalni nalogi 1941-1942. UIRS U |uli| 1992 5. sodelovanje na ravni krajevne skupnosti. K 1) Sedanji predlogi" izboljšav v Zakonu o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (UL SRS 18/84), 37/85,29/86 in 26/90) so naravnani na okrepitev učinkovitosti nadzora in na ostrejše sankcioniranje odgovornosti storilcev nezakonitih posegov v prostor. Vkjučujejo zahtevo po odstranitvi nezakonite gradnje in po vzpostavitvi prvotnega stanja ali po sanaciji zatečenega stanja. Vendar pa novela, podobno kot veljavni zakon, dopušča legalizacijo posega, če gre za poseg v prostor, ki je sicer skladen z določili zakona. Presoja o tem naj bi bila prepuščena urbanističnemu inšpektorju. Pri tem ostaja odprto vprašanje vloge (in nedotakljivosti) urbanistične strokovne službe. Naslednja novost, ki se je pojavljala tudi v vseh dosedanjih, neuslišanih predlogih za izboljšanje zakona, zadeva postopek vročanja inšpekcijske odločbe. Prejemanju odločbe so se namreč znali samovoljni graditelji zelo domiselno izogibati. Poslej naj bi pritožba ne zadržala izvršitve. Predpisana naj bi bila odškodnina za škodo, ki je bila povzročena v okolju, njena višina pa je vezana na možno premoženjsko korist. (Odškodnina naj bi se zaenkrat stekala v Ekološkorazvojni sklad.) Po dopolnjenem zakonu bo prepovedano posredno legaliziranje nedovoljene gradnje, kakšno predstavljajo priključevanja na komunalije, dodelitev hišne številke, izdajanje obratovalnega dovoljenja za delavnice ipd. Uvaja se zastavna pravica (hipoteka), ki naj zavaruje plačilo stroškov in obveznosti. Za objekte, za katere se obeta legalizacija, bo potrebno vplačilo znatnega depozita, ki naj bi se stekal v Stanovanjski sklad RS. Iz depozita, ki ga ne bodo obrestovali, vendar pa občasno revalorizirali, naj bi financirali pripravo prostorskoizvedbenih aktov, stroške izvršitve inšpekcijskih odločb in stroške opremljanja stavbnih zemljišč. Prisilna izvršitev je stvar republiške javne službe s podelitvijo koncesij po regionalnem načelu. Povzeli smo le glavne poteze zakonskih novel, omeniti pa je treba še nekaj predlogov ljubljanske Mestne uprave inšpekcijskih služb, ki se - v tej zvezi - zavzemajo za imenovanje »upravnega izvršitelja« kot tampona med njimi in storilci. Zavzemajo se tudi za večjo odgovornost lastnika zemljišča in za odpravljanje »ustavitvenih odločb«. Zakonodajnega vidika implementacijske strategije pa ne bi smeli gledati le z vidika pereče potrebe po spremembah in dopolnitvah obstoječega navedenega zakona. Veliko bolj bi nas morala zanimati predvidena naravnanost novega zakona o urejanju prostora ali bolje novi urbanistično gradbeni zakon, ki je menda v pripravi. Približno 2 meseca pred predvidenim terminom za pripravo osnutka strokovna javnost še ni seznanjena z načeli, ki naj bi jih uvajal novi zakon. Vsekakor bo to moral biti zakon, ki se bo zgledoval po pravni teoriji in praksi razvite Evrope, moral bo upoštevati krepitev tržnih odnosov, moč zasebne lastnine - zlasti pri nepremičninah, moral pa bo tudi zagotoviti varovanje in razvoj javnih dobrin in skupnih potreb ob dokončno omejenem in specifično izoblikovanem prostoru." K 2) Pri drugi strategiji gre predvsem za utrditev pojma gospodarjenje s prostorom. za pravilno vrednotenje eksternih in lokacijskih ekonomij in zemljiške rente. " Predlog Mkom o «prcincinluli in dopolnin ah »akona o uicjiniii naselil in drugih posegov v piusior. Mimsirsivo trn vanivo okolja in urqanje pnnlora. Ljuhtjana maret IW3. (cil. pred razpravo v driavnem zboru). " v zv«zi s pripravo novega zakona |e bilo pripravljenih vei sirokirvnih gradiv, pa ludi raziskovalnih nalog Za lu omenjena področja želimo posebej opozorili na prispevke JoJeia I>ekleve. l'IRS v I. 1»92 m 1993 ki se oblikuje iz »dodane vrednosti«, posebnih prometnih pogojev itd. Sem sodijo tudi realno wenjeni stroSki opremijenja prostora in upravljanja prostora. V Sloveniji še ni bila izračunana cena razpršene gradnje (če uporabim naslov kake dve desetletji stare, a zelo odmevne ameriške študije The Costs of Sprawl). Velikanskih stroškov, ki se bodo pokazali pri postopnem saniranju naše razpršene poselitve, nikakor nc bi smeli eksternalizirati. Plačati jih bodo morali tisti, ki bodo vztrajali pri bivanju po hišah v tej naši »dolgi vasi«. Pri vseh prihodnjih pobudah za gradnjo v tem vzorcu bi morali s predvidevanjem končnih in celotnih stroškov investitorje » udariti po žepu«. Takrat se bo morda začel obračali trend, katerega del so tudi »črne gradnje«. Zanimivo je. da se v naših ekonomskih vedah še ni jwjavil interes za - na Zahodu prav eminentno - strokovno ali specialistično področje, ki se imenuje zemljiška ekonomika. Gre za posebna znanja, ki pomagajo sprejemati pravilne lokacijske odločitve, ki pomagajo vrednotiti ceno stavbnih in drugih zemljišč in s tem dodajajo razumevanju prostora nadvse pomembno razsežnost. Ekonomika se je v kontekstu »črne gradnje« nesporno uveljavila samo na dveh koncih, pri prodajalcu zemljišča (praviloma kmetu, ki je potreboval nov traktor ali kaj podobnega) in pri samovoljnem graditelju, ki jo je doslej pač prepoceni odnašal . K 3) Kakovost urbanistične tehnike je seveda eno od osrednjih vprašanj v prihodnjem gospodarjenju s prostorom, a tudi v zvezi s kakovostjo (in identiteto) grajenega okolja ter kulturne krajine. V tem prispevku ni mogoče razčlenjevati obširnih nalog, ki stoje pred urbanistično stroko bodisi v zvezi s paradigmatskimi spremembami" ali v zvezi z večjo integriteto njenih tehničnih rešitev. Omenili bomo le en vidik, ki pa seveda ne zadeva le tipologije urbanističnih aktov, temveč tudi druge naštete implementacijske strategije. Gre namreč za možnost postopnega urejanja stavbišča in za uveljavitev legitimitete gradnje nižjega standarda. Zdi se. da dandanes ni več ovira za odkrito priznanje socialne diferenciacije (in celo socialno prostorske segregacije) siromašnejših plasti prebivalstva. In tudi ne gre le za »prišleke«, nezaposlene in nesocializirane. temveč za naraščajoči del prebivalstva in zlasti za mlade ljudi ter mlade družine. Dandanes še ni mogoče uresničevati projektov postopne graditve selišč. kakršne npr. poznajo v agencijah ZN in Svetovne banke pod nazivom Site and Services, čeprav se nam nekaj podobnega dogaja spontano in prav v obliki na črno zgrajenih naselij. Taki projekti so izrazno izredno pluralistični in vsekakor presegajo današnje arhitekturne konvencije, omogočajo pa široko mobilizacijo ustvarjalnega potenciala graditeljev samih in socialnih skupin, ki jim graditelji pripadajo." Omenjeni vidiki »urbanistično-tehnične« problematike zajemajo, podobno kot eden od velikih trendov v sodobnem urbanističnem obhkovanju. nekakšno oživljanje starega dobrega regulacijskega urbanizma. Po tem vzorcu razmišljanja se opušča prizadevanje za oblikovanje končne oblike (ali celo »okrasa«), uvaja pa sankcioniranje elementarnih sestavin oblike selišča. navadno oblike kot izraza prostorskega reda... K 4) Čeprav bo zvenelo nekoliko po starem, prosvetarskem. si ne moremo kaj, da se ne bi zavzeli tudi za večjo pozornost vzgoji in izobraževanju v zvezi z odno- " CH ludi: Vliiibmii-Bnco Muili. Nove paradigme planiran|a m nainovania me« v letnem porotilu L'Rp.lJre|an)e prouora /a lelo 198«. UISRS L| december 1989. su 1-34 in i»li avtor. Nove pome urban»ti