Poštnina plačana v gotovini Sped. in abbon. postale - II Gruppo UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Polletna naročnina . . . L 1.500 34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177 Letna naročnina , . . . L 3.000 PODUREDNIŠTVO : Letna inozemstvo . , . . . L 4.000 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - tel. 414646 Poštno čekovni račun : štev. 24/12410 Leto XXIII. - Štev 1 (1132) Gorica - četrtek, 7. januarja 1971 - Trst Posamezna številka L 70 Baski v boju za svojo svobodo Roger van der Weiden: Modri z Vzhoda pred novorojenim božjim Detecem Dva mita namesto vere v Boga Modemi človek, ki je iz različnih razlogov otopel za vero in odrešenj ski smisel krščanstva, si namesto vere v Boga kroji nove mite, ki bi čim bolj ustrezali njegovemu udobju. Med nje spadata zlasti dva: mit tehnične potrošniške družbe in njegovo nasprotje — mit hipijev. TEHNOLOŠKI NAPREDEK Osrednji mit industrijske civilizacije je tehnološki napredek. Tehnološki napredek velja za glavni namen družbe. Temu namenu žrtvuje modemi svet vse druge vrednote. Njegova glavna značilnost je priznanje gospodarske moči kot merila za posameznika in družbo. Posameznik le toliko velja, kolikor ima, omikana država pa je le tista, ki je tehnično razvita. Vse drugo šteje malo ali nič. Zunanji videz dostikrat vara. V nevarnosti, da se vara, je zlasti tisti, ki sodi človekovo bistvo in njegov končni namen le od zunaj po tehnično-znanstvenih dosežkih. To pa se dejansko vedno bolj dogaja. Modemi človek vidi pred seboj vesoljske polete, morje tovarniških dimnikov, čudovite stroje vse do elektronskih računalnikov, drzne viadukte na avtomobilskih cestah, napredek raznih znanosti. Sredstva njegovega spoznavanja postajajo vse bolj znanstvena. Skoro ni več primera, ki bi ga ne mogel rešiti, pa naj se tiče človeka, vesolja ali zemlje. Postal je gospodar sebe in sveta. To mišljenje ga popolnoma prevzema in vse manj važno postaja, če imajo modeme pridobitve vzhodno socialistično ali zahodno kapitalistično etiketo. Eno samo vero ima: vero v tehnični napredek, odnosno vero v napredek, zakaj napredek ni več neko dejstvo med drugimi dejstvi, ampak vrednota, duša vseh vrednot, os človekovega razvoja. Napredek pomeni kulturo in vero modernega sveta. Napredek mu je tudi višek sreče. Srečo mu prinese le blaginja, ki se da doseči po politični poti z gospodarskimi in znanstvenimi pripomočki. Ta razvoj je ustvaril današnjo potrošniško družbo, ki izgublja smisel za višje duhovne in moralne vrednote v prepričanju, da je človek postal »polnoleten« in sam sebi popolnoma zadošča brez onostranstva in brez vere v Boga. To je torej nova vera, ki ima dosti več vernikov kot si mislimo. Človeku vsiljuje »kulturo«, v kateri so velike in globoke nevarnosti pomešane z vrednotami, ki so pristne in jih mora vsakdo gojili, kot npr. razvoj znanosti in tehnike, pospeševanje blaginje in podobno. OPOREKANJE MLADIH Proli tehnlčno-potrošniškemu mitu vstaja drugi mit, mit »hipijev«, ki ima že svoje ime: »protikultura« ali »alternativna kultura« proti tehničnemu mitu dvajsetega stoletja, proti njegovi brezčutnosti in ledeni nečlovečnosti. Njegovi zunanji znaki so upornost, oporekanje, omamljanje s ha- šišem, orgije, pop glasba, zatekanje v neki drugi magični in fantastični svet. Hipiji sanjajo, da neka anarhistična revolucija za spremembo sedanjih razmer sploh ni več potrebna. Dovolj je, da se postaviš v neki drugi svet in v njem živiš ter uživaš omotično askezo pristnega hedonizma. To je svojevrstni protest generacije, ki odklanja vse, kar je podedovala od prejšnjih rodov, poleg tega pa pravi, da »zgoraj« ali »zunaj« ni nič. ampak da ie vse »notri« in da je vse osredotočeno na »zadaj«, na sedanji trenutek, ki ga moraš uživati. Drugo ni važno. Protest hipijev bi lahko preusmerili v pozitivno pričevanje, če bi njegov gori omenjeni »notri« lahko dobil novo pristno krščansko vsebino. Tudi če za zdaj pustimo ob strani bivanje božje in odrešenjsko poslanstvo krščanstva, se moramo resno vprašati, ali mita o napredku in hipijstvu res naredita človeka samozadostnega in mu lahko nudita tisto neskaljeno srečo, po kateri človeška srca vse veke hrepene. Ali res more biti tehnika sama sebi namen? Ali znanost sama zadošča za reševanje temeljnih in bistvenih človekovih vprašanj? Odgovor na ta in na razna druga vprašanja bomo skušali podati v naslednjih sestavkih. M. P. Poglavar španske države 78-letni general Francisco Franco je sicer pomilostil šest baskovskih nacionalistov, ki jih je bilo vojaško sodišče v Burgosu v ponedeljek 28. decembra obsodilo na smrt, toda ostal je nerešen problem baskovskega ljudstva. Centralistično urejena država kot je Španija slej ko prej noče ničesar slišati o avtonomiji baskovske dežele, ki ima svojo slavno preteklost, svoj lastni jezik in svojo kulturo. Tudi naprej bo zato obstajala napetost med Madridom in tem pogumnim ljudstvom, ki si hoče dokončno priboriti svojo svobodo. ŠTIRI IN TRI JE ENO Še danes ni uspelo znanstvenikom ugotoviti, kdo so Baski. Eni trdijo, da so prvotni prebivalci iberskega polotoka, ki so si ga kasneje podvrgli Rimljani in ga po-latinili razen gorskih pokrajin ob biskajskem zalivu, kjer so se Baski ohranili do danes; drugi vidijo v Baskih ostanek prebivalcev potopljene celine Atlantide, tretji spet potomce prastarega indoevropskega ljudstva, ki ima sličnega dvojnika tam daleč za Kavkazom. Ponosen narod so ti Baski, svobodoljuben in neuklonljiv. Vsem, ki so jih skušali podjarmiti, so se znali upirati: Rimljanom, vzhodnim Gotom in Mavrom. Končno so se pomirili s kastiljskimi kralji, ki so imeli svojo prestolnico v Burgosu. V mestecu Guerniki, v baskovski pokrajini Viscayi sta Ferdinand Aragonski in Izabela Kastiljska prisegla, da bosta spoštovala baskovske svoboščine, ki jim pravijo »Fueros«. To Guerniko so nemški letalci, ki so podpirali generala Franca v državljanski vojni zoper internacionalne brigade, 26. aprila 1937 izravnali z zemljo, pri čemer je bilo nad dva tisoč mrtvih. Ni bilo to bombardiranje nekaj slučajnega: španski nacionalisti so z bombardiranjem baskovskega svetega mesta hoteli udariti baskovski ponos, saj so se tri baskovske pokrajine (razen Navarre) opredelile za republikance in zoper Franca, to pa zato, ker so republikanci Baskom priznali avtonomijo, Franco pa jim jo je odrekel. Ni bilo zato naključje, da so člani baskovskega nacionalističnega gibanja ETA (Euzkadi ta Askatasuna = Baskija in svoboda) ugrabili ravno nemškega konzula Beihla. »Nismo pozabili Guernike,« so tedaj izjavili. Kasneje so ga izpustili. Svoje prastare zakone so Baski obdržali do 19. stoletja, ko so jim jih leta 1839 španski kralji odvzeli. Od tedaj Baski neprestano terjajo svoje pravice. Po zidovih baskovskih hiš se pojavlja skrivnostna formula 4 + 3 = 1. To pomeni, naj bi se štiri baskovske pokrajine v Španiji (Navarra, Guippuz-coa, Avala in Vizcaya) združile s tremi baskovskimi pokrajinami v francoskem departmaju Basses-Py-rennes onstran Pirenejev Soule, Labourd in Basse-Navarre v eno samostojno državo, Euzkadi imenovano, v kateri bi govorili baskovski jezik, euskera in oživili duh starih zakonov, »fueros«. Štiri baskovske pokrajine predstavljajo najbogatejši del sicer siromašne Španije, tri pokrajine v Franciji pa najrevnejši del bogate sosede severno od Pirenejev. V Franciji živi na 2.869 kv. kilometrih 220.000 Baskov (Vasco fran-ces), južno od Pirenejev v Španiji pa na 17.628 km. kilometrih kak milijon (Vasco espanol). Površinsko bi torej baskovska dežela odgovarjala današnji SR Sloveniji. NASILJE ZOPER NASILJE Ko je leta 1939 Franco zmagal v državljanski vojni, je takoj ukinil baskovsko republiko Euzkadi, deželo pa razdelil v štiri pokrajine. Baskovska vlada pod predsedstvom Jose Antonia Aguirreja se je umaknila v Pariz. Aguirre, sedaj že mrtev, je bil do sedaj prvi in edini predsednik baskovske avtonomne republike. Srečanje primorskih in koroških predstavnikov V nedeljo 20. decembra 1970 so se zbrali na skupnem posvetu predstavniki Narodnega sveta koroških Slovencev ter Slovenskega ljudskega gibanja iz Gorice in Trsta. Zastopniki slovenskih organizacij so si izmenjali stališča glede nekaterih dogodkov, ki so v zadnjem času pretresli vse zamejske Slovence. Z velikim zadoščenjem so imenovani zastopniki vzeli na znanje odločne korake ter pozitivne premike, ki so bili storjeni s strani avstrijskih in italijanskih demo*-kraticnih sil ob nedavnem izbruhu šovinističnega nasilja v Celovcu in v Trstu, kjer so se z vso srditostjo in preživelo mentaliteto zagnali proti slovenski manjšini. Z veliko demonstracijo antifašističnih sil v Trstu ter z demonstrativnim sprejemom koroške delegacije s strani dunajske vlade pa so demokratične sile rekle svoj jasni ne vsakemu ekstremizmu in se izrekle za svoboden in miren razvoj slovenske narodne manjšine in za uveljavitev vseh njenih pravic. Prisotni zastopniki so z zadovoljstvom poslušali poročilo predsednika Narodnega sveta koroških Slovencev dr. Vospernika, ki je natančneje obravnaval srečanje in rezultate srečanja ob sprejemu koroške delegacije na Dunaju. V nadaljevanju razgovora so prisotni z globoko zaprepaščenostjo ugotovili, kako so v svetu reakcionarne to imperialistične sile še vedno močne v udušitvi vsakega klica po svobodi in večji soglasni pravič. nosti. TotaLitarni red ne dopušča najmanjših ugovorov, zato poseže takoj po posebnih sodiščih in po tankih, da lahko v kali zatre vsak poskus demokratičnega ugovora. Prisotni so zato z ogorčenjem obsodili posebna sodišča in totalitarni režim v Španiji, ki sodijo narodnostno zavednim Baskom in ki nas spominjajo na posebna sodišča v času fašizma, ki so sodila narodno zavednim Slovencem v Italiji, ter na nacistična nasilja na Koroškem. Prav tako so prisotni z ogorčenjem obsodili tankovski napad na delavce na Poljskem, ki so zahtevali izboljšanje socialnih in delavskih razmer. Komunistični sistem se je po pokolu na Madžarskem, v Nemčiji, po udušitvi vsakega klica po svobodi na Češkoslovaškem zopet omadeževal z nedolžno krvjo in tako ponovno vrgel črn, neizbrisen madež na pravičnejši družbeni sistem, ki bi delavcu pomagal do svobodnih in pravičnih časov. Ob koncu razgovora so se prisotni spomnili umrlega pisatelja Stanka Majcena ter pokojnega gledališkega igralca Staneta Severja, ki je bil naš Prešeren žive odrske besede, nedosegljiv oblikovalec slovenskega stavka, velik in iskren ljubitelj zamejskih Slovencev, s katerimi je globoko občutil zapostavljanje in nevarnost narodnega odpadništva. Zato je tako rad prihajal med nas s Prešernovo Zdravico in klical po enakopravnosti narodov in ljudi, po pravičnosti in iskrenem sožitju med sosednimi narodi. MedDarodno zasedanje v Trsta V soboto 2. januarja to sledečo nedeljo je bilo v prostorih Slovenske prosvetne zveze mednarodno zasedanje federalnega odbora za etnično-jezikovne skupnosti in regionalne kulture v Italiji, ki je sekcija Mednarodnega združenja za obrambo ogroženih jezikov in kultur. Dnevni red zasedanja je bil precej bogat in je med drugim vseboval kot posebno točko položaj slovenske skupnosti tudi v zvezi z zadnjimi fašističnimi izbruhi. Zasedanje je vodil prof. Boris Pahor, udeležili pa so se ga nekateri naši vidni predstavniki političnega in kulturnega življenja v Trstu, med drugimi deželni svetovalec Slovenske skupnosti dr. Drago Stoka. Poljski škofje odobravajo sporazum Poljski škofje so 7. decembra s posebnim pismom pozdravili sporazum med Zapadno Nemčijo in Poljsko, po katerem se Nemčija odreka uporabi sile za spremembo meja, ki so nastale v Evropi po zadnji svetovni vojni. Do gibanja za nacionalno osvoboditev je prišlo med Baski leta 1959, ko so se mladi ločili od stranke Eusko Gaztedi in ustanovili revolucionarno stranko ETA. Od tedaj v baskovski deželi ni več miru; sledijo si atentati, ropi bank, rušenje frankističnih spomenikov. Leta 1968 je prišlo do umora policijskega šefa Manzanasa v mestu Irun, zaradi česar je nastal nedavni proces v Burgosu. V zadnjem času je nastal v gibanju ETA razkol. »Nacionalisti« se zavzemajo predvsem za baskovsko neodvisnost. Ti so tudi ugrabili zahod-no-nemškega konzula; »marksisti« se pa navdušujejo za skupen boj vseh španskih revolucionarnih sil za neko socialistično Španijo, ki naj bi potem dala tudi avtonomijo baskovski zemlji. Torej nekaj podobnega, kar zasledujejo slovenski socialisti in komunisti v Italiji. Španska centralistična vlada se bori zoper upravičene baskovske zahteve približno tako kot nekdaj fašistični Rim zoper Slovence: s posebnimi sodišči v obrambo države. Zanimivo je, da na splošno italijansko javno mnenje s simpatijo spremlja boj Baskov za svobodo; če bi z isto simpatijo spremljalo tudi zahteve slovenske narodne manjšine v Italiji, bi se Slovencem v letu 1971 ne bi bilo treba šele boriti za uveljavljenje njihovih osnovnih pravic. Pa je tako: lažje je drugim soliti pamet kot pa se sam po tem ravnati. ZLORABA KATOLIŠTVA Mi slovenski katoličani pa se pri tem sprašujemo: kakšen je te vrste katolicizem, ki navdihuje španske voditelje? (in tudi premnoge italijanske). V imenu katerih evangeljskih načel se baskovskemu ljudstvu zanika pravica do uporabe jezika, avtonomije, samoodločbe? Kateri evangelij ali katoliški »Čredo« daje Francu pravico, da uprizarja procese, ki pomenijo teptanje človečanskih pravic? Katera vrsta vernosti opravičuje policijsko nasilje nad tistimi, ki zahtevajo svobodo združevanja, sindikalnih nastopov in izražanja v sredstvih obveščanja? Španija mora spremeniti svoj obraz, če hoče najti samo sebe. General Franco je ob svojem času bre zdvoma Španijo obvaroval brezboštva in rdeče diktature; toda to mu ne daje pravice, da 32 let po svoji zmagi še vedno vztraja na svojem osebnem režimu, zavitem v neko katolištvo španskega tipa in se proglaša za varuha reda, pošiljajoč na vislice v imenu pravice vse, ki ne soglašajo z njim. To ni človeško, še manj krščansko. Mi, ki smo bolj kot kateri drugi narod v Evropi z Baski, saj smo z njimi delili in deloma še delimo njih usodo, nočemo molčati ob ravnanju sedanjih španskih oblasti, čeprav se ponašajo s svojo stoletno zvestobo do Cerkve; ob trpljenju baskovskega ljudstva izpovedujemo svojo vero v ideale svobode in človeškega dostojanstva, svojo simpatijo za vse stiskane in trpeče, svojo podporo vsem, ki odklanjajo diktaturo, pa naj prihaja z desne ali z leve strani. Baski v Španiji plačujejo krvav prispevek za svobodno Španijo prihodnjih let. Tako je bilo tudi z nami pred četrt stoletja in zato je pravda Baskov za svobodo tudi nam sveta in draga. Mcscc zo kaleliiki lisk Nora leto v oblemu sneoe io mraza Bralci pišejo NAŠA VELIKA ODGOVORNOST Že nekaj let nazaj je mesec januar na Goriškem in Tržaškem mesec dobrega katoliškega tiska. S to pobudo hočemo naše ljudi, ki so Cerkvi zvesti, opozoriti na pomen te vrste tiska in jih vzpodbuditi, da ga uspešno in zavzeto podprejo. Čeprav ima že skoro vsaka hiša svoj radijski in televizijski aparat, ostaja pomen tiskane besede slej ko prej silen in nenadomestljiv. Tisk namreč prinaša v družine ideje, ki se ne izgubijo v etru kot radijska in televizijska poročila. Njih vsebina je zapisana črno na belem, zato jo je moč vsak trenutek v sebi oživeti in se po njej ravnati. Ml katoličani se s tako imenovanim nevtralnim in neopredeljenim tiskom ne moremo zadovoljiti. Resnici na ljubo moramo povedati, da takega tiska sploh ni. To se je najbolje videlo v vprašanju razporoke v zadnjih mesecih. Ne samo veri nasprotni, temveč tudi »brezbarvni« listi so do razporoke zavzeli stališče, ki ni v skladu z naukom Cerkve. Le listi s katoliškim svetovnim nazorom so brez pomisleka obsodili novi zakon o razporoki. Med njimi je bil tudi naš »Katoliški glas«. Brez strahu pred javnim mnenjem, ki razporoko na splošno odobrava, je zapisal na prvi strani: »Ni razloga za zmagoslavje«. In je to trditev tudi z razlogi podkrepil. Kakor ob razporoki, tako naš tednik zavzema Cerkvi zvesto stališče tudi ob drugih sodobnih problemih kot so porajanje novih življenj, zakonski odnosi, pravica do narodnostnega obstoja in podobno. Zato ni nobenega dvoma, da slovenski katoličani v Italiji potrebujemo svoj verski tisk, ki naj nas oblikuje in pravilno usmerja. Ta tisk hvala Bogu imamo: Katoliški glas, Pastirček, Mladika, Dom, Mohorjeve knjige. A potrebno je, da mu pomagamo pri njegovem obstoju in razvoju. Kako? Da smo nanj naročeni ali ga vsaj redno kupujemo in beremo. Učinkovito pomoč bomo nudili našemu verskemu tisku, ČE BOMO ŽE V JANUARJU PORAVNALI NAROČNINO ZA VSE LETO. Res ne razumemo tistih naročnikov, ki se pustijo moledovati vse leto za plačevanje naročnine in ko jim uprava list zaradi njih brezbrižnosti končno ustavi, ogorčeni in užaljeni v svoji lažni časti list odpovedo. Le kake vrste je njih katolištvo? Obrnjeno je vase namesto v dobro božjega kraljestva na zemlji. Takih katoličanov Bog gotovo ni vesel, Cerkev pa tudi ne. Edini, ki jim ploska, je Knez teme, božji nasprotnik od davnih vekov. Ob 50-letnici Mahničeve smrti Z dr. Antonom Mahničem sem prišel v stik v Pazinu. Prišel je tja zaradi zidanja konvikta za hrvatske in slovenske dijake hrvatske gimnazije v Pazinu. Bil sem zjutraj pri maši v župni cerkvi. Pri oltarju sv. Liberata je maševal dr. Mahnič. Stregel mu je bogoslovec Glavič, moj prijatelj. Po maši me je predstavil dr. Mahniču. V pogovoru mi je Mahnič priporočil, naj se zavzamem za organizacijo katoliških dijakov na naši hrvatski gimnaziji. Takrat je bila že živahna borba med katoliškimi in liberalnimi dijaki. Mahničevo delovanje na Goriškem sem že prej poznal. Cital sem »Rimski Katolik«. Imeli so ga v svoji knjižnici slovenski frančiškani v Pazinu ter mi ga posojali. Navdušila me je njegova neizprosna logika, s katero je razlagal in odločno branil krščansko filozofijo in krščansko idejo ter zavračal liberalizem v javnem in zasebnem življenju. Rodil se je 14. julija 1850 v Kobdilju pri Štanjelu, umrl pa je 14. decembra 1920 v Zagrebu. Prej je bil ravnatelj deškega semenišča v Gorici, nato pa profesor bogoslovja. Leta 1896 je bil imenovan za škofa na otoku Krku. Njegovo delovanje lahko delimo na dve dobi, in sicer na delovanje v Gorici, med Slovenci, in na delovanje na Krku med Hrvati. V Gorici je izdal osem letnikov »Rimskega Katolika« (1888 do 1896). V »Rimskem Katoliku« je začel načelni boj proti slovenskemu liberalizmu. Odločno je zastopal »razodeto resnico, katere nezmotljiva učiteljica je rimska stolica«. Pobijal je krive nauke slovenskih liberalcev, s katerimi so odtujevali slovensko ljudstvo od katoliške vere, vere slovenskega naroda. Razlagal je, da je temelj vere naravno spoznanje. Zato je s stališča krščanske aristotelsko-tomistične filozofije ocenjeval liberalno ideologijo. Celokupno kulturno življenje Slovencev je obravnaval v luči krščanskih načel. Na-glašal je, da morajo življenje slovenskega naroda voditi krščanska načela. Zasebno in javno življenje mora biti prepojeno z njimi. Prava, resnična in jasna načela so temelj značajnosti. Značajen človek se vedno in povsod ravna po načelih. Človek, ki ne živi dosledno po stalnih, pravih načelih, ne more biti značajen. Njegovo delovanje je omahljivo, negotovo in prej ali slej neuspešno. Jasna načela v umu in krepka, odločna volja v izvrševanju krščanskih načel, to je ideal Mahničevega človeka. Življenje ja boj za načela, boj za krščansko resnico v svetu in življenju. Mahničev človek je idealen človek, globciko čuteč krščanski človek, ker krščanstvo je kraljestvo idealizma. »Prava filozofija vodi k Bogu,« piše Mahnič. »Prav tako je tudi idealizem neločljiv od Boga; če tajimo Boga, se razpusti tudi idealizem kakor megla pred vetrom« (Dr. Anton Mahnič: Več luči. Ljubljana 1912, str. 26). Smrt idealizma je materializem, iki pri- znava samo tvar in taji duha; smrt idealizma je naturalizem, ki taji nadnaravni svet; smrt idealizma je racionalizem, ki taji krščanske dogme; smrt idealizma je tudi liberalizem, ki je »teženje po neodvisnosti od Boga in njegove postave« (Več luči, str. 47). človek se mora odločiti za resnico ali neresnico. Zato nam je Mahnič zaklical: »Aut - aut!« (Ali - ali!) Proč torej z braz-načelnostjo, s polovičarstvom, s polutan-stvom! V borbo za krščanske ideje! In kako lepo nam Mahnič poudarja pomen krščanskih idej, ko piše: »Krščanske ideje so odsvit večnega Boga, jasna luč, ki nam je zasijala z neba, božja luč, ki ne pozna teme. Ta luč nas razsvetljuje, v tej luči vemo, odkod in kam. Ta luč nam daje gotovost in trdnost, da nas vse peklenske sile ne morejo omajati. A ta luč, čista luč katoliške resnice, nas tudi užiga, nam razplamenjuje srca; to je luč, ki je porodila tisto krščansko ljubezen, o kateri pričajo vsa stoletja. Vera naša to je zmaga naša« (Več luči, str. 287). Taka je bila Mahničeva visoka pesem krščanske ideje. Dr. Stojan Brajša Ko se je staro leto že poslavljalo, je vse območje Sredozemlja zajel val silnega mraza in snežnih zametov. Pri tem so bile prizadete zlasti severna Španija, Francija, severna Italija in vsa Jugoslavija. V Španiji so namerili v mestu Taira-goni, južno od Barcelone, kar 24 stopinj pod ničlo, kair je za tiste kraje nekaj nepojmljivega. Ker ljudje na tak mraz niso navajeni in stanovanja za to ne pripravljena, je mraz povzročil med prebivalstvom hude neprilike. Francija je pokrita z debelo snežno ode jo. Ker vlaki neredno vozijo, so šolske oblasti preložile začetek pouka, ki naj bi se pričel 4. januarja, za nekaj dni, da se vreme zboljša. V severni Italiji je bil mraz najbolj hud v Piemontu, kjer je bila najnižja temperatura 22°, v samem Turinu pa 16° pod ničlo. Veliko snega je zapadlo v Kanalski dolini, zlasti okrog Zabnic in Trbiža, kjer ga je nad en meter. Tudi Trst je za Silvestrovo in na večer novega leta doživel močno sneženje, ki ga je spremljala struipena burja. Zaradi tega so poledenele vse ceste, tako da je bil promet skoro onemogočen. Letališče Ronki je bilo zaradi sneženih padavin več dni zaprto. V Gorici je sneg začel padati 1. januarja popoldne. Hitro je pokril vse mesto in okolico z belim prtom. Ker je nato pritisnila še burja, je nato Gorica doživela večdnevno poledico, ki je zelo ovirala kre-tanje ljudi ter vozil. V Jugoslaviji je sneg padal kar tri dni brez prestanka. Zlasti v Bosni ga je zapadlo izredno veliko: kar do dveh metrov. Tam je v snegu obtičalo dvanajst potniških vlakov, mesta Sarajeva, Bihač, Knin in Banjaluka pa so ostala popolnoma odrezana od sveta. V Sloveniji sta bila zaradi snežnih zametov dva dni zaprta cestna odseka Raz-drto-Podnanos (smer Gorica) in Senožeče-Sežana (smer Trst). 4. januarja je temperatura na letališču Brnik zdrknila na — 22°. Na otoku Lošinju je prvič snežilo po osmih letih. Vsi hotelski gostje so zato imeli tisti dan vso postrežbo zastonj, kakor je to že v navadi, kadar na Lošinju sneži ali na Hvaru dežuje. Zdi se pa, da je najhuje že mimo, kajti pretekli ponedeljek se je vsa Slovenija zopet kopala IZ ŽIVLJENJA NAŠIH LJUDI f P. Jozafat Ambrožič Iz Jeruzalema je prišla žalostna vest, da je 2. decembra lani umrl na posledicah kapi v samostanu Betfage na Oljski gori OKNO V DANAŠNJI SVET Ekumenski srečanji v Rimu V dneh od 20. do 23. decembra 1970 je bilo v Rimu ekumensko srečanje med zastopniki Tajništva za zedinjenje kristjanov in Mednarodnega judovskega odbora. Govorili so o zboljšanju medsebojnih odnosov, o skupnem delu za mir, za pravičnost, za uveljavljanje človeških pravic, za obrambo verske svobode. Pozdravni govor je imel kardinal Willebrands, predsednik Tajništva za zedinjenje kristjanov. Nekaj dni prej, in sicer od 15. do 17. decembra 1970 pa so bili v Rimu razgovori med predstavniki Svetovne luteranske zveze in katoliške Cerkve. Razpravljali so o zakonu. Proučevali so naslednja vprašanja: zakon kot zakrament, neločljivost zakona, veljavnost zakona. Razpravljali so tudi o mešanih zakonih. Tudi ateiste je treba poznati Tajništvo za neverujoče je izdalo posebna navadila za dialog med katoličani in ateisti. Gre za navodila, ki veljajo predvsem za bogoslovce, ki se pripravljajo na duhovniški stan. Bogoslovci se bodo morali po semeniščih seznaniti z raznimi idejami, ki jih zagovarjajo modami ateisti. Le pravo poznanje ateizma bo omogočilo iskren in ploden dialog, pa tudi primemo dušnopastirsko delo. Verski motivi na jugoslovanskih znamkah Jugoslovanska poštna uprava je zadnje dni novembra izdala serijo šestih znamk z lepimi verskimi motivi. Na prvi je upodobljen Jezusov vnebohod, na drugi Abra- p Jozafat Ambrožič, doma iz Gorij pri Bledu. Dolgo vrsto let je skrbel za slo-vensko kolonijo v Aleksandriji in v Kairu in storil mnogo dobrega našim tamkajšnjim izseljencem. Po značaju veder in šegav je bil povsod, kjer je deloval, zelo priljubljen. Še lani v poletju je obiskal domovino in se za nekaj dni ustavil tudi v Gorici. Naj mu bo Bog za vsa dobra dela, ki jih je bil storil, obilen plačnik. Koncert »Consortium musicum« v Ljubljani V nedeljo 20. decembra je nastopil v dvorani Slovenske filharmonije v Ljubljani ansambel »Consortium musicum« z dvema velikima deloma glasbene klasike oz. baroka. Najprej je bil na sporedu Božični oratorij (»Historia der Geburt Jesu Chri-sti«) skladatelja Heinricha Schiitza (iz leta 1664). V drugem delu pa je Consortium musicum izvedel Haydnovo »Missa in ;tem-pore belli« (iz leta 1796), znano tudi pod nazivom »Pauikenmesse«. Zbor in orkester Consortium musicum je mojstrsko dirigiral Mirko Cuderman, kot solisti pa so nastopili sopranistka Marija Gorenc, altistka Milka Evtknova, tenor Mitja Gregorač in bas Jože Stabej. Pri orglah je sodelovala Anica Berce. Dvorana Slovenske filharmonije je bila prav polna in občinstvo je z velikim navdušenjem nagradilo vse nastopajoče, tako cla so morali na koncu še ponoviti »Agnus« iz Haydnove maše. ham, ki daruje Izaka, na tretji sveta Družina slovenskega slikarja Franceta Jelovška, na četrti Jakob ki vidi v sanjah lestev, katera sega do neba, na peti Jezusov krst v reki Jordan, na šesti Marijino kronanje. Vatikanski tednik »L’Osserva-tore della Domenica« prinaša reprodukcijo znamk s kratkim življenjepisom umetnikov, katerih dela prinašajo znamke. Tednik še pripominja, da so te zbirke znamk prav gotovo veseli filatelisti. Pripravlja se škofijska sinoda v Celovcu Novembra 1971 bo v Celovcu prvo zasedanje škofijske sinode, na katero se že dolgo časa temeljito pripravljajo. Med drugim izdajajo »Sinodalne informacije« v nemščini in slovenščini. Decembrska številka »Informacij« je posvečena vprašanju bogoslužja. Temeljna misel vseh vprašanj je: pri oblikovanju bogoslužnega življenja župnije morajo ime-ti svoj delež prav vsi kristjani, zato je nedopustljivo stati ob strani križem rok. Zahteve katoliških črncev Združenje katoliških črncev iz Filadelfije (ZDA) je naslovilo na cerkvene oblasti posebno prošnjo, v kateri zahteva, naj črncem zaupajo večjo odgovornost pri vodstvu Cerkve. Poveča naj se število duhovnikov črncev, posveča naj se večja skrb odpravi uboštva in diskriminacije, posikrbi naij se, da bo v liturgiji vedno bolj prišlo do izraza kulturno bogastvo čmeev, v semeniščih naj se poskrbi za primemo izobrazbo in v šolah naj se poveča število čmiih šolnikov. Iz Beneške Slovenije »Naš božič« na Ljesah Veste, kje so Ljese? Ob koncu prve izmed slovenskih beneških dolin. Pred dve-mi leti je na Ljesah Tržaška zveza cerkvenih zborov ponovila koncert božičnih pesmi. Na Ljesah imajo zelo odprtega župnika, ki dobro pozna vso stisko ljudi v Beneški Sloveniji, pa tudi delavnega in sposobnega kaplana. Tam so pred časom ustanovili tudi prosvetno društvo »Rečan«, ki živahno deluje. Zbor tega društva je že večkrat nastopil pred slovensko javnostjo in se vedno bolj izpopolnjuje. Za zadnji božič so na Ljesah pripravili božično predstavo v domačem narečju. Na lepakih je bilo napisano, da je pripravljena po svetem evangeliju in sedanjem življenju. Na praznik sv. Štefana popoldne je bila predstava v župni cerkvi. Privabila je veliko ljudi. Okoli cerkve je bilo vse polno avtomobilov. Pri predstavi je sodelovalo okoli 60 oseb. V predstavi so kratki prizori povezani s petjem, večkrat prav z izvirnimi napevi. Preteklost se prepleta s sedanjostjo. Jožef in Marija iščeta v božični noči prenočišča — mlada izseljenca v Švici zaman iščeta skromno stanovanje. Žena čaka otroka, a ne najde usmiljenja. Božična igra predstavlja velik kulturni dogodek za Benečane. Znova je dokazala, da domače narečje ni primemo le za pogovor doma, ampak ima svoje mesto tudi v javnosti, tudi v kulturi. Svojo božično igro bodo igralci iz Ljes ponovili v nedeljo 11. januarja v rojan-skem Marijinem domu v Trstu (ul. Corda-rolli 29) ob 18. uri in sicer po končanem koncertu božičnih pesmi pri Sv. Antonu. S. Z. S TRŽAŠKEGA Ustanovitev zadružne mlekarne na Krasu Zamisel o zadruzni mlekarni je padla ze pred dvema letoma. Sredi decembra 1970 pa je bil na Opčinah ustanovni občni zbor ob prisotnosti notarja, članov in predstavnikov kmetijstva. Za predsednika je bil izvoljen g. Alfonz Guštin iz Cola, za podpredsednika Josip Malčič iz Zagradca ter za tajnika Stanko Gruden iz Mavhinj. Doslej se je včlanilo okrog dvesto živinorejcev iz vasi gornjega Krasa. Dežela bo prispevala 80% stroškov za gradnjo in opremo obrata. Sedež mlekarne bo blizu Poklona ob cesti Repentabor-Opčine. 2. številka Literarnih vaj Tik pred božičnimi počitnicami je prišla srednješolcem v roke 2. številka letošnjega XXII. letnika Literarnih vaj. V tej številki sodeluje z literarnimi prispevki več nižješolcev kot v prejšnji. Priobčenih je tudi precej znanstvenih zanimivosti in kulturnih novic. Kot v prejšnji, tudi v tej številki sodeluje z najvefi P™P«vki Barbara Rosner. Čudna objektivnost »Zločinska roka komunizma je še enkrat besno udarila po ljudeh, ki kljub desetletnemu tiranstvu niso izgubili vere v svobodo in demokracijo«. Tako bi se bil lahko začel uvodnik v Primorskem dnevniku dne 29. decembra 1970, če bi se nanašal na razsodbo komunističnega sodišča v Leningradu. Ker pa je to razsodbo izreklo sodišče v Burgosu, se je beseda »komunizem« spremenila v »fašizem«. Vedno in povsod je treba zavračati katero koli nasilje, diktaturo in sploh vse tiste režime, ki odkrito ali prikrito tlačijo svobodni razvoj človeka. Vendar pa vzbuja presenečenje čudna doslednost Primorskega dnevnika, ki z velikimi naslovi ustvarja med bralci vtis, da je samo na zapadu pomanjkanje demokracije, tlačanstvo, zatiranje itd., neugodne novice za komunistični svet pa skriva za rob ali v besedilo drugih člankov, da je le manj poudarka. Kot da bi lahko razsodbo v Španiji sprejeli kako drugače kot tisto v Sovjetski zvezi. Slovenski bralec se sprašuje, ali je to objektivno in neodvisno poročanje. Tudi z lomljenjem in z naslovi se ustvarja mnenje in politična linija! Če Primorski dnevnik tako poudarja Vietnam, črnsko vprašanje v Ameriki, španske razmere itd., po drugi strani pa omalovažuje Češkoslovaško, krvave stavke na Poljskem in obsodbe v Rusiji, je potem res dvomljivo, kje je resnica. Toda tukajšnji bralec si lahko ustvari sodbo tudi po drugih časopisih. Kaj pa takrat, ko Primorski dnevnik piše o slovenskih zamejskih stvareh? Na enak način se lahko vprašamo, ali se drži istega pravila kot zgoraj. Ali res objektivno in nepristransko poroča o Beneški Sloveniji, o izseljencih, o kulturnih dogodkih, o delovanju slovenskih nekomunističnih skupin itd.? Dvom ostaja. Če je nastopilo novo vodstvo pri Primorskem dnevniku, naj se to tudi pozna in odraža v naslovih, v vsebini in v tonu. Naj se ne vrača nazaj, ampak naj usmerja korak naprej, v odprtost, v objektivnost. Drugače bo Primorski dnevnik spet postal le poslušno orodje skupinice ljudi, ki nikakor ne predstavljajo slovenskega naroda, tem manj pa slovenske manjšine v zamejstvu. Enako me je presenetilo pisanje sicer zelo resnega in zmernega tednika »Gospodarstvo«. Obsodbe v Španiji imenuje nečloveške, kot tudi so, obsodbe v. Leningradu pa enostavno imenuje »obsodbe« brez vsakega dodatka. So mar obsodbe proti ljudem, ki si iščejo pot izpod leve diktature, bolj človeške kot tiste pod desničarsko diktaturo? F. M., Trst Tudi na to bi bilo treba misliti Kakor drugod po Italiji, tako je tudi tržaško mesto zajel val dijaških zasedb šol, protestov, solidarnostnih izjav in tako naprej. Ni moj namen opisovati poteka teh manifestacij ali pa dajati takšno ali drugačno oceno temu vrenju. Hotel bi opozoriti le na neko malenkost. V dijaško akcijo za splošno in korenito reformo italijanske šole, ki je zelo potrebna, so se vključili tudi naši slovenski dijaki, in kolikor sem poučen, niso v ničemer zaostajali za svojimi italijanskimi kolegi. V okviru medšolskega odbora so slovenski in italijanski dijaki močno poudarjali potrebo po skupnem boju, po premostitvi razdvojenosti, ki je dolgo let tudi močno kalila in pogojevala odnose med tu živečima narodoma. Slovenski dijaki so na skupni manifestaciji nosili slovenske transparente, v veliki dvorani tržaškega vseučilišča, kamor so se dijaki zatekli Potem ko jih je policija izgnala iz zasedenih šol, je spregovoril v slovenščini tudi slovenski predstavnik. Javno je bilo torej izraženo pobratenje med slovenskimi in 1tolijanskimi mladinci. Tega smo lahko samo veseli. Se pa člo-vek sprašuje, ali bi ne bilo upravičeno Preveč pričakovati, da se bodo italijanski dijaki potegovali tudi za to, naj bi v tukajšnjih italijanskih šolah poučevali slovenščino, mogoče vsaj kot neobvezen pred-met. Tako bi dokazali svojo iskreno na-klonjenost do Slovencev. Tržačan Vesel jubilej italijanskega druziusjjgga lista Znani družinski list »Famiglia cristiana« je nedavno praznoval svoj štirideseti bo-žič izhajanja. Prva številka je namreč izšia za bož^ lota 1931. Jubilejna številka za lanski božič je izšla v dvemilijonski nakladi. Tako velike naklade nima noben list ali revija v Italiji- Demokracija ii svobodi sto samo mi Objavljamo govor, ki ga je imel štever-janski župan Slavko Klanjšček na skupnem posvetu treh občinskih svetov iz Sovodenj, Doberdoba in š