KATOLIŠKI miSIJOR11902
EL PAPA A LOS SACERDOTES DE AFRICA
Discurso del Papa Juan Pablo II. a los sacerdotes y religiosos de toda el pals, en la parroquia del Sagrado Corazćn de Kinshasa, domingo 4 de mayo de 1980.
Queridos hermanos sacerdotes:
1.	He deseado vivamente este encuentro con vosotros. Los sacerdotes, lo sabeis, ocupan un lugar especial en mi corazön y en mi plegaria. Es normal: con vosotros soy sacerdote. Aquel que ha sido constituido Pastor de todo el rebano tiene sus ojos fijos, en primer lugar, en aquellos que soportan coti-dianamente “el peso del dia y del calor”. ;Y es tan importante vuestra mision en la Iglesia!
El ano pasado, con motivo del Jueves Santo, tuve a bien dirigir una Carta especial a todos los sacerdotes del mundo a traves de sus obispos. En nombre de toda la Iglesia, os expresaba mis sentimientos de gratitud y con-fianza. Os recordaba vuestra identidad sacerdotal en relaciön con Cristo Sacerdote, el Buen Pastor; situaba vuestro ministerio en la Iglesia. Tambien mostraba el sentido de las exigencias inherentes a vuestro estado sacerdotal. Espero que hayäis leido esta Carta y que la volvereis a leer. No puedo tratar aqui de nuevo todos sus temas, ni siquiera brevemente. Mas bien dire algunos pensamientos que la prolongan. Queria sobre todo hablaros personalmente a vosotros, sacerdotes de Africa, sacerdotes en el Zaire. Es este uno de mis primeros encuentros en suelo africano, un encuentro privilegiado con mis hermanos sacerdotes.
2.	Mas alla de vuestras personas, pienso en todos los sacerdotes del continente africano. En aquellos que vinieron de lejos para comenzar la evangelizaciön y que continüan aportando su ayuda preciosa e indispensable. No me atreveria mucho a decir “misioneros”, porque todos han de ser misio-neros. Pienso tambien —y muy especialmente en la presente alocucion— en los sacerdotes que han salido de los pueblos africanos: ellos constituyen ya una respuesta rica de promesas consoladoras; son la demostraciön mas con-vincente de la madurez que han adquirido vuestras jovenes Iglesias; son ya, y estän llamados čada vez mäs a ser sus animadores. Son particularmente numerosos en este pais. Se trata de una enorme gracia que agradecemos a Dios en este centenario de la evangelizaciön. Es tambien una gran respon-sabilidad.
(Sigue.)
Fotografijo na naslovni strani je poslal salezijanski duhovnik Pavel Bernik in predstavlja lepo skupino indijskih novomašnikov, ki jim je nudil v letih bogoslovja duhovno formacijo pred vsem naš gori imenovani rojak. Napravljena je lani ob mašniškem posvečenju v Shillongu na severu Indije. Bernik je v zadnji vrsti z sivo brado.
storil Cluny?
Kot v vsej zgodovini, so tudi velika gibanja propadla, ker se je Vanja zalezel materializem, posvetnjaštvo. Tudi benediktinci so izgubljali duha, čeprav so ohranjali pravila. Mrtva črka so bila.
Pa se je v Clunyju na Francoskem začelo veliko gibanje v desetem stoletju, doseglo višek v enajstem, v dvanajstem pa zašlo v pozabo. Prapor benediktinskega preroda pa je vzel v roke sv. Bernard in je nastal v vsej Evropi nov vzpon.
Če človek prebira to slavno zgodovino Clunyja, občuduje dvoje: velike može, ki so gibanje vodili, med njimi zlasti Odo, Odilon in Hugo, na drugi strani pa iskanje globine, ki je bila očvidna, saj je v enajstem stoletju imel Cluny po Evropi več kot dva tisoč samostanov in to v nekaterih s sto in tudi več sto menihi. Iz teh žarišč se je prerajala razkristjanjena Evropa in dobila nov zagon tudi v misijonskem poslanstvu.
Ko sta si nekako podala roke zadnji klunijski opat Peter in sv. Bernard, so potem cistercijani storili isto. Dvajseto stoletje ni več klunijsko, ampak Bernardovo stoletje.
Kakšna žarišča so to bila!
Da prekvasi evangelij Afriko, Azijo, je treba takih žarišč. In morda za rešitev razkristjanjenega „krščanskega“ sveta spet potrebujemo podobnih žarišč.
In nastajajo. Cela vrsta obnovitvenih gibanj, ne toliko meniških kot loiških: od ognjiščarjev do binkoštnarjev. Nič novega, da med mladim rodom vstaja zanimanje za kontemplativne redove, da nastajajo gibanja, ki zajemajo ljudi različnih veroizpovedi kot je Taize. Vsa dokazujejo, da svet s svojo potrošniško miselnostjo gre v prepad. Prižgati je treba spet duha.
A kaj naj bi bilo tisto, kar bi tem gibanjem dalo garancijo obstoja in zagon. Treba je tistega, kar je dal Cluny in kar so dali cistercijani. Gibanja bodo živela, če se ne bodo zaprla vase in se bodo scefa dala v službo Cerkvi. Mnogi misijonarji vidijo tudi v misijonih, če ne rešitev, vsaj veliko pomoč, če tam nastajajo podobna središča kot v Indiji „ašram“, na Japonskem „zen“-samostani, v Afriki razni samostani klunijskega kova.
Predpogoj, da danes katerokoli gibanje obstane, je dvoje: čist evangelij in služba Cerkvi. Če je to, je treba pozdraviti vsako gibanje. Verjetno Pa v taki razsežnosti ne bo vzvalovilo nobeno kot je Cluny, ker pač živimo v času individualizma in imamo strah pred uniformiranostjo. Nič zato: kar je opravil v 11. stoletju en sam Cluny, danes lahko opravi to delo nešteto gibanj, ki jih je treba vsa pozdravljati, če le ostane v njih la dvojni pogoj: evangeljski duh, služba Cerkvi.	F. S.
MISIJONSKI SIMPOZIJ
Tretji dan, četrtek, 8. oktobra 1981, dopoldne
Po somaševanju v kapeli „Slovenika“ in prijetnem okrepčilu smo se vsi ob 8.30 spet zbrali v predavalnici. Ta dan je bil vodja sestanka vodja misijonskega dela na slovenskem Koroškem, Jože Kopeinig. Predstavil nam je misijonsko osebnost jutranjega predavatelja mons. dr. Maksimilijana Jezernika, iniciatorja misijonskega simpozija. Povedal nam je, da je bil referent sam gojenec zavoda Propagande Fide, potem pa vicerektor istega zavoda ter profesor misiologije na Urbaniani, zadnja leta je ves posvečen univerzi pridruženim fakultetam v misijonskih deželah in pa tiskovnemu uradu Urba-niane. Obenem je pobudnik Slovenske bogoslovne akademije v Rimu, pa rektor papeškega zavoda „Slovenika“ - naš gostitelj.
Predavatelj je med poslušalce razdelil glavno vsebino svojih izvajanj, ki jih je kajpada še zelo razširil in obogatil. V naslednjem to vsebino podajamo bralcem „Katoliških misijonov“:
SODOBNA VZGOJA MISIJONARJEV
Mons. dr. Maksimilijan Jezernik
V tem predavanju gre za razpravljanje o kristoloških, eklezioloških ali duhovnih razsežnostih pri evangelizaciji. Prav tako so nam znana glavna načela duhovne vzgoje misijonarja, ki je istočasno Kristusov glasnik, odposlanec Cerkve in zato podkovan v dialektiki ter oborožen z ščitom duhovne teologije. Vse to zahteva, ali bolje vse to prepostavlja sodobna misijonarjeva osebnost, ki poleg vsega terja od vsakega oznanjevalca lepo merico ekumenskih darov.
Bolj kot pogovor o principih, nam gre za efektivno ustvarjalnost odgovornih organov, ki vodijo misijonsko akcijo:
— V Rimu Kongregacija za evangelizacijo narodov, ali na kratko Propaganda Fide;
—	širom po svetu višji predstojniki misijonskih institutov (v najširšem pomenu besede), ki pošiljajo misijonarje na teren;
—	škofje misijonskih dežel, ki usmerjajo in koordinirajo misijonsko akcijo v posameznih škofijah in indirektno v lastnem narodu.
Razumljivo je, da so vsi trije činitelji med sabo povezani in jih je mogoče le miselno deliti. Ker je naš simpozij v Rimu, nas seveda najbolj zanima, pod kakšnim vidnim kotom Kongregacija za evangelizacijo gleda na ta problem.
* * *
Propaganda je posegla in še posega v formacijo misijonarjev na dva načina:
Na podlagi svetega pisma in zgodovinske skušnje nakaže načela prave vzgoje.
in nato pomaga z lastnimi ustanovami voditeljem misijonskih družb in škofom pri odgovornem delu.
I.	SMERNICE.
„Pojdite in učite vse narode in krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega duha“ (Mt). Ta Kristusova zapoved vsebuje v svojem jedru vsa navodila, vse nasvete, ki jih je zgodovina, por različnimi vidiki, prikazala po krajevnih potrebah tekom stoletij.
Podčrtati pa je treba, da je Kongregacija Propagande prav od leta 1622 do zadnjih let posebno povdarjala tele mejnike: gorečnost in neoporečnost misijonarjev; spoštovanje domače kulture, kar predpostavlja znanje njihovega jezika; absolutna oddaljenost od politike in skrb za domači kler. Vse pa naj preveva ljubezen, ki je vez popolnosti in vsakemu misijonarju odkriva skrivna pota do src izročene božje črede.
II.	NEOPOREČNOST IN GOREČNOST MISIJONARJEV.
Pavlove smernice sobratu Timoteju ostanejo za vse čase ideal misijonarja.
V ustanovni listini Zavoda za širjenje vere je Urban VIII označil glavne poteze gojencev, k: seveda veljajo še v večji meri za druge misijonarje.
Spoštovanje domače kulture.
Misijonar je sin svojega naroda in je sprejel evangelij nekako v obleki avoje rodne kulture. Nevarnost, da istoveti razodeto besedo s primesmi svojih šeg in navad, je kar velika, eventuelno s posledico, da postane božja beseda novim misijonskim vernikom tuja, uvožena. Po nauku Cerkve pa mora biti vsepovsod doma, se nekako izcimiti iz domače kulture, jo poživiti in spopol-niti. Tako bo študij kulture, navad in šeg, filozofskih pogledov in verskih resnic za ncvodošleca iz kakršne, koli kulture najvažnejša naloga. Semkaj spada* poznanje domačega jezika.
Kako so misijonarji postopali, nam je znano iz zgodovine. Tukaj naj samo pohvalim slovenske misijonarje, ki so se res odlično naučili domačih jezikov (Baraga, Knoblehar) in smemo tej njihovi pridnosti vsaj delno pripisati lepe uspehe. Da ni bilo pri vseh misijonarjih tako, je človek pač najlažje opazil po zadnjem koncilu, ko je bilo treba prevajati liturgične knjige v domače jezike.
Oddaljenost od politike.
Do nedavnega so bili v misijonskih deželah tuji vladarji; vsak ideološki stik z njimi so domačini smatrali za odobravanje tujih oblastnikov in bi senca kaj lahko padla na vero samo. Na žalost imamo v moderni zgodovini take Primere. Oddaljenost od politike velja tudi takrat, ko je politična oblast V rokah domačinov. Politika ima svoje cilje, svoje nestalnosti, svoje ideale, ki se z misijonskim poslanstvom često križajo.
V	teku stoletij se je Propaganda pogosto ustavljala pri političnem vprašanju, lahko rečemo, da ni važnejšega dokumenta, kjer ne bi ponovila pravilnega stališča misijonarjev do politike.
Vzgoja domačih duhovnikov
Sveti sedež je polagal posebno važnost na vzgojo domačega klera in ustanovitev domače hierarhije. Propaganda je insistirala “oportune et in-oportune”. Borila se je proti predsodkom, da domačini niso sposobni ali vredni duhovništva, proti zahtevam višjih redovniških predstojnikov, da naj bi bil škof eden od misijonarjev, proti kolonialnim oblastem, ki so zahtevale za škofa sonarodnjaka.
Politični razvoj zadnjih let je olajšal delo Cerkvi in odstranil nekaj nepremakljivih zaprek, ki so ovirale normalni tek misijonarjenja.
Nevarnost, da bi bila krajevna Cerkev še povezana v politiko, ostane, kot kjerkoli po svetu, tudi pri domači hierarhiji. Veselo dejstvo pa je, da danes vodijo Cerkev domači škofje, da so povsod domače škofovske konfe-rence, ki znajo braniti in še lažje branijo pravice Cerkve pred domačimi političnimi oblastmi kot pa tuji misijonarji.
III.	PRAKTIČNO DELO PROPAGANDE PRI VZGOJI MISIJONARJEV.
Kongregacija za širjenje vere pomaga pri vzgoji misijonarjev s podpiranjem šol, redovnih ustanov, katehističnih središč in v prvi vrsti seveda semenišč.
Naj omenim na primer šolstvo v misijonih. Vsi dobro vemo, kakšno vlogo so igrali pri šolstvu ravno misijonarji. Često s<r orali ledino, večkrat sestavljali slovnice in slovarje (npr. Baraga), ustvarjali črke (kot sv. Ciril in Metod ter iznajditelj vietnamske pisave), ali celo tiskali prve knjige (Baraga in prva tiskana knjiga v malayalam - Indija). O tem je podal prepričljivo izjavo sedanji sveti oče na dan analfabetizacij^...
V	sodobnem času postaja šola državni monopol in Cerkev ima nanje le indirekten vpliv.
Vzgoja misijonskih delavcev se tako osredotoči na noviciate redovnikov, na semenišča in bogoslovja za duhovnike, na središča za vzgojo kate-histov in za posedanjenje misijonarjev.
Novinci in novinke.
Leta 1980 je Družba sv. Petra podpirala po raznih škofijah 1876 novincev in 4667 novink. Izplačala je 1.830.650 dolarjev.
Semenišča.
Tu so mišljena mala semenišča s srednjo šolo. 416 hišam je izplačala Družba sv. Petra 6.224.660 dolarjev.
Družba sv. Petra podpira 179 bogoslovij in je izplačala lansko leto 6.272.530 U.S.A. dolarjev.
Zgornje številke se omejujejo na redno pomoč, ki jo nudi Družba sv. Petra vsakemu posamezniku. Poleg tega pa je priskočila na pomoč pri izrednih potrebah, in za te je prispevala 5.990.977,88 U.S.A. dloarjev.
Žetev je velika, delavcev pa malo. če kdo občuti resnico Kristusovih besed, potem je pač misijonar. Da bi vsaj delno zamašili vrzel, so apostolski škofje še pred koncilom poklicali na pomoč katehiste in dosledno ustanavljali kate-histična središča. Do nedavnega je bila skrb za katehiste izključno v rokah posameznih škofij in Propaganda je le finančno priskočila na pomoč. Na poziv generalne seje Kongregacije za Evangelizacijo 1970 pa je Propaganda sama ustanovila v Rimu inštitut za misijonsko katehizacijo.
Katoliška vzgoja laikov, tako v srednji šoli kot na univerzah, tako doma v Afriki, v Aziji in na tujih univerzah Evrope in Amerike, pa je še nerešen problem. Vse, kar smo napravili, je le kapljica v morje.
IV.	RIMSKI MISIJONSKI VZGOJNI INŠTITUTI.
Ves dosedaj opisani direktni ali indirektni poseg Propagande v misijonsko vzgojo je bil bolj ali manj povezan s krajevnimi izvršnimi organi, ali so to krajevni škofje ali pa redovni predstojniki.
Kongregacija pa ima proste roke pri vzgoji misijonarjev v zavodih, ki jih je sama ustanovila, med katerimi prevladujejo rimski inštituti. V teh je njena moč neomajna, sama jih vodi, jim daje svoj ton, za nje odgovarja, z njimi pomaga krajevnim ustanovam. Tu je brez ovir, ji je dano uresničiti pravo evangeljsko vzgojo, o kateri je bilo govora v začetku; tukaj sama izbira predstojnike in ima možnost, da varuje pravovernost ter narodne kulture.
Sem prištevamo: Papeško univerzo Urbaniana, Papeške Zavode: „Propaganda Eide“ (za bogoslovce), „Sv. Petra“ in „Sv. Pavla“ (za duhovnike), „Foyer Pavla VI“ (za sestre), „Mater Ecclesiae“ (za katehiste) in UCSEI (za laike).
Potreba po nekem zavodu, kjer bi se naj v Rimu pripravljali bodoči misijonarji, je tako stara kot Kongregacija za širjenje vere. 5 let po njeni ustanovitvi, torej 1627, je ustanovil španski monsinjor Vives zavod „Propaganda Eide“ in Papež Urban VIII mu je podelil vse privilegije in pravice univerz. Ta zavod je bil tristo let edini misijonski zavod svetega sedeža v Rimu, najprej na Piazza di Spagna, pozneje na Gianiculuo. V veliko priznanje Kongregaciji je treba priznati, da so mu izbirali med najboljšimi profesorji (Marmion, Plunkett, Scatoli), zbrali znamenito knjižnico v Boromini-jevi dvorani, in od tukaj so prišli nekateri znameniti misijonarji: John Henry Newman, Patrick Kenrick, Peter Agaganian.
Leta 1948 je po nasvetu znanega pospeševatelja domačega klera Celsa Constantinija Kongregacija ustanovila še zavod Sv. Petra izključno za duhovnike. Ob zaključku koncila 1965 pa še zavod „Sv. Pavla“, ki je bil najprej namenjen bogoslovcem, pozneje pa duhovnikom. Študentje zavoda Propagande obiskujejo univerzo Urbaniana, v ostalih dveh zavodih pa so duhovniki, ki so prišli v Rim na specializacijo in obiskujejo odgovarjajoče rimske fakultete.
Sedanji prefekt kongregacije za evangelizacijo narodov je ustanovil: „Mednarodno središče za misijonsko poživljanje“ in „Misijonski katehetski
inštitut“; prvi bi naj pospeševal zanimanje za misijone v zaledju, drugi pa naj bi nudil izbranim laikom višjo misijonsko katehetsko izobrazbo.
Na pobudo štirih italijanskih misijonskih družb (Consolata, Pime, Com-biani in Severiani), Propaganda organizira teološko-pastoralni tečaj za pose-danjenjt misijonarjev, ki pridejo na duhovno in telesno osvežitev v domovino.
Akademsko težišče vseh navedenih ustanov je Propagandina Univerza “URBANIANA”, s sedežem na Gianicolo na levi strani Mihelangelove kupole. S približno 120 profesorji različnih narodnosti in redovnih družb, v sodobno urejenih prostorih, ob najboljši misijonski knjižnici na svetu bi naj nudila duhovno in znastveno hrano ne samo 500 študentom treh misijonskih zavodov, temveč vsem nad 50 drugim zavodom, ki se zanimajo za misijone.
Univerza Urbaniana nadalje pomaga 26 tako imenovanim „posinovljenim bogoslovjem“ v Afriki in Aziji. Na podlagi medsebojnega dogovora, ki ga potrdi in nadzoruje Kongregacija za katoliško vzgojo, jim pomaga pri organiziranju akademskega programa, formaciji profesorjev, ustanovitvi univerzitetne knjižnice, jim pošilja nove knjige in akademsko zrelim študentom na koncu teologije podeli prvo akademsko diplomo. Štiriletni obiski naših profesorjev vsakega inštituta in večletna skupna srečanja v Rimu nas povezujejo, spopolnjujejo in jačijo našo misijonsko akcijo. Jasno je, da naš odnos do teh semenišč ne sloni na kontroli, ampak na želji, da bi čim prej dosegli takšno znanstveno stopnjo, ki jim dovoljuje samostojno narodno eksistenco.
Ne smem pozabiti misijonarjev, ki pridejo v domovino na duhovno in kulturno osvežitev. S središčem CIAM skušamo v šestih mesecih dopolniti njihovo misijonsko skušnjo s sodobnim duhovnim in kulturnim razvojem.
Seveda vstajajo številni problemi. Bom nakazal samo nekatere:
Kakšen naj bo filozofsko-teološki program krajevnih semenišč? Urbaniana zahteva, da mora imeti vsako „posinovljeno“ semenišče vsaj enega profesorja, ki temeljito pozna domačo kulturo.
Koliko študentov naj gre študirat v inozemstvo, v Rim, da ohrani krajevna Cerkev svojo identiteto in se istočasno vključi, kot enakopravna, torej ne zapostavljena, v vesoljno Cerkev?
Pozitiven in negativen vpliv’ zahodnih cerkva, duhovnikov in laikov, na levite misijonskih dežel.
Prisotnost laikov mladih dežel na naših univerzah, kjer srkajo poleg znanosti strup zahodnega vsakdanjega življenja, ki počasi pronica v celice domačih kultur.
Kako izoblikovati institucionalno mrežo katehistov? Samo na narodni ravni, ali so primerni tudi mednarodni organizmi?
* * *
To naj bi bil bežen pogled, kaj delajo centralni uradi katoliških misijonov za vzgojo misijonarjev. Pogled bi bil popoln, če bi analizirali še delo višjih redovnih predstojnikov, ki pošiljajo misijonarje na delo, in pa trude posameznih misijonskih škofov, ko vse delo vodijo in zanj pred Bogom ter Cerkvijo odgovarjajo.
GOR IN DOL PO INDIJI
PAVEL BERNIK, S. J., Shillong
V resnici bi moral reči: dol in gor po Indiji. Koncem lanskega leta sem se podal od tod, skoraj bi lahko rekel, izpod Himalaje na 3 tisoč km dolgo pot v Južno Indijo, v deželo Keralo. šel sem na obred mašni-škega posvečenja in slovesnost štirih novih maš. Pred Božičem in po Božiču je bilo posvečenih 13 naših bogoslovcev četrtega letnika, trije tu na severu, deset pa doli v „deželi sv. Tomaža“, kot jo kristjani radi nazivajo.
Kerala - „dežela sv. Tomaža”
Je to ena od manjših držav Zvezne republike, ki obsega le en odstotek indijskega ozemlja, a kar 3 odstotke prebivalstva, to je nad 20 milijonov. Stisnjena je v ozki pas, kakih 600 km dolg in 120 km širok, med gorovjem Jugozahodnih Gatov in Arabskim morjem. Zemlja je zelo rodovitna, ljudje pridni in iznajdljivi, pa jim vse to ne zadostuje. So pregosto naseljeni. Izseljevanje je močno, bodisi po drugih krajih Indije bodisi v tujino, v Afriko in posebno v Arabski zaliv. Povsod se kmalu znajdejo. Ko so doma, se zaradi borbe za obstoj težko izognejo skušnjavi izpodrivanja in spletkarstva, ko so pa na tujem, lepo skupaj držijo.
Versko življenje
Sožitje med pripadniki raznih veroizpovedi je pa kar dobro. Kristjanov je tam malodane 5 milijonov, med temi je okoli 3 milijone katoličanov. Največ je hindujcev, za njimi pa pridejo muslimani. Večina katoličanov pripada srednjim slojem. Vero izpovedujejo brez sramu ali bojazni. Bil sem tam v božični dobi. Nad vsako krščansko hišo je svetila ponoči betlehemska zvezda, na oknu pročelja ali pa v posebni utici pred hišo so pa bile izpostavljene jaslice. Ne samo na deželi, ampak tudi po mestih je vse polno znamenj ali kapelic in to na zelo važnih vogalih in križiščih. Hindujci in muslimani imajo nekaj važnih središč, a nimajo svojih templjev in mošej tako razstavljenh vsepovsod kot kristjani, človek ima tam res vtis, da je to krščanska dežela. Kako je pa s krščanstvom na znotraj? Po družinah je vera še kar dobro zasidrana in zaradi tega je toliko duhovniških in redovniških poklicev. In kako vam tam molijo! Večerne molitve trajajo tudi po eno uro. Bil sem gost v družini profesorja na univerzitetnem kolegiju. Eno uro pred večerjo so vsi v družini s profesorjem na čelu zdrknili na kolena. Poleg rožnega venca molijo še več drugih molitev, in to na pamet. Razne dele molitev si razdelijo tako, da zdaj slišiš glas enega, zdaj drugega člana družine in potem vse skupaj, in tako naprej.
Seveda je to versko vzdušje tudi tam izpostavljeno raznim vplivom, posebno, ko odraščajoča mladina gre od doma drugam na višje študije in
pozneje na delo v Kerali sami in še bolj, ko morajo iti na tuje. Če se pa izseli vsa družina, so bolj zavarovani. Posamezniki vse prepogosto podležejo verski brezbrižnosti.
Obredi mašniškega posvečenja so bili zelo slovesni: dva v tako-zvanem „latinskem“ obredu, dva pa v siro-malabarskem obredu, vsi štirje pa v malayalskem jeziku. Petje, ki je navadno enoglasno, le tu in tam dvoglasno, spremljajo harmonij, nekaj violin, bobni, majhni zvončki ali kragulji in sedaj tudi že kitare, celo električne kitare. Ob posebnih slovesnostih poje zbor, drugače pa vse ljudstvo. Pri siro-malabarskem obredu je sodelovanje ljudstva in ministrantov vse bolj očitno. Večkrat morajo odgovoriti duhovniku in tudi sami veliko moliti in vse to na pamet. Duhovniki si nadenejo pri svetih obredih pluvijal kot drugod za blagoslov z Najsvetejšim. Sveta oblačila so vsa v svetlih, navadno rdečkastih barvah. Pred slovesnostjo in po njej pokajo možnarji in rakete, zvonjenje pa ni tako ubrano kot pri nas v Sloveniji.
Komunistična dežela?
Kerala je že ve-5 desetletij pod komunistično, oziroma levičarsko vlado. To dejstvo samo po sebi delovanja Cerkve in življenja vernikov ne moti, in to iz dveh razlogov. Prvi je ta, da je Kerala del Indijske zvezne republike in da na centru vlada kongresna stranka, kamor se vsakdo lahko pritoži, če je v okrajni državi kaj narobe. Drug razlog je pa v tem, ker so si „tovariši“ opekli prste ne dolgo potem, ko so prišli na vlado. Začeli so gonjo proti zasebnim šolam, med katerimi so najboljše katoliške šole, in to z raznimi uradnimi ukrepi. Pri tem so naleteli na močan odpor ne samo med kristjani, ampak tudi med pripadniki drugih ver, ki imajo lastne šole. Tako je levičarska vlada kmalu propadla. Ko so po nekaj letih spet prišli na vlado, so bili in so še previdni da ne pridejo navzkriž s pripadniki raznih verstev. Zgodilo se je celo, da so se „tovariši“ v nekaterih primerih postavili na stran Cerkve in vernikov.
Zqovomi primeri
Pred leti so nekateri inozemski in indijski časopisi dvignili škandal na račun Cerkve, ali vsaj nekaterih škofov in duhovnikov, češ da so le-ti izvažali dekleta iz Kerale v Evropo, in to za lepe denarce. Resnica je bila le v tem, da so nekatere ženske redovne družbe rade sprejemale dekleta iz Kerale med svoje postulantinje ali jih zaposlile kot bolniške sestre po svojih bolnišnicah, ko je začelo občutno primanjkovati redovnih poklicev v Evropi. Tu in tam se kako od teh deklet ni obneslo in mogoče celo zašlo na napačno pot. To je dalo pretvezo za omenjeno natolcevanje. Ko so to stvar debatirali v parlamentu na centralni vladi, se je dvignil „tovariš“ iz Kerale in take obtožbe odločno zavrnil in tako branil čast deklet iz Kerale, če že ne Cerkve in duhovnikov.
Drug primer se pa nanaša na njih vse prej kot prijateljsko razmerje do fanatične hinduistične družbe “Areses”, katere pripadniki si
Na naslovni strani vidimo našega misijonarja — pisca tega članka, med novomašniki, ki jih je leta in leta duhovno vodil, in so sad tudi njegovega prizadevanja. Tu ga vidimo v družbi z enim od njih in kako je pri posvečenju tudi on klical Svetega Duha nanj.
prizadevajo preustrojiti indijsko republiko in ustavo na izključno hinduistični pogledi. So nasledniki onih, ki so povzročili smrt Gandhi-ja samega. V zadnjih časih so po raznih krajih Indije povzročili skrbno pripravljene nemire med pripadniki raznih verstev, da bi na ta način spravili v slabo luč in terorizirali, kot se sedaj pravi, posebno kristjane. To se je zgodilo na skrajnem jugozahodnem koncu Indije, v Tamilnadu, blizu Kerale. Ko so o tej zadevi debatirali v parlamentu, se je dvignil neki „tovariš“ in skupaj z krščanskimi poslanci vrgel krivdo na omenjeno organizacijo Areses. To udruženje ni politična partija, a ima zelo močan vpliv na indijske politike, ker se jim malokateri hindujec upa postaviti po robu v bojazni, da bi ga potem smatrali za manj zavednega hindujca. Omenjena dva primera pa ne pomenita, da so komunisti v Indiji spremenili svoj nasprotni odnos do vere ali Cerkve. Je pač tako naneslo, da so se znašli na strani Cerkve, oziroma vernikov.
Glede na delovanje omenjene organizacije “Areses” naj navedem še en dogodek, ki se je pripetil le kakih 400 km daleč od nas, ki smo v Shillongu. Pred nekaj meseci so v mestu Silchar-ju, v mirnih popoldanskih urah, ko tu v Indiji vsakdo rad počiva, vdrli na dvorišče on-dotne škofije že prej pripravljeni razgrajači. Navedli so pretvezo, da je nekdo od škofije - vse do sedaj še ni bilo dognano, kdo naj bi bil ta „nekdo“ - na cesti ustavil njih auto in jih s psovkami hudo razžalil.
Potem pa naj bi „nekdo“ zbežal na škofijo in se tam skril. Hoteli so na vsak način govoriti s „ta glavnim“ na škofiji. Nek duhovnik, ki se je tam nahajal, jim ni dovolil, da bi vstopili. Oni so pa začeli ?ie bolj kričati in razgrajati. Ko se je ob tolikem trušču prikazal sam škof in jih skušal pomiriti, so ga surovo napadli in celo podrli na tla in ga začeli vleči proti izhodu. Težko je reči, kaj bi se lahko zgodilo, če bi se navsezadnje ne prikazali policaji. Pa še ti so najprej ozmerjali škofa in druge, ki so prihiteli na pomoč, zakaj da povzročajo družbeni nemir. Šele potem, ko so oni od škofije vložili uradno pritožbo, je bil vodja drhali z nekaterimi pomagači aretiran in zaprt. Pa so bili vsi kmalu na prostem, ko je nekdo zanje dal denarno jamstvo. A ker imajo oni vsepovsod svoje pristaše, tudi med državnimi uradniki, se je treba bati, da se bodo končno izmazali. Kaj so hoteli z svojo surovostjo doseči? Gotovo to, da bi škofa in misijonarje pri njihovem delu ovirali in nove vernike preplašili, katehumene pa od krsta odvrnili.
Kerala, prerodovitna na duhovniških poklicih
Dejstvo, da ima Kerala obilo redovniških in duhovniških poklicev, je sreča za misijonsko delovanje v Indiji. Pred nekako 30 leti so se vrata tujim misionarjem za Indijo zaprla. V tej dobi se le-ti starajo, bolehajo in drug za drugim umirajo, a Cerkev se še širi in je vedno več dela. To velja posebno za cvetoče misijonsko področje tu na severovzhodu po dolini in obeh gorovjih na desni in levi strani veletoka Bramaputre. Krščanstvo je tukaj razmeroma novo in zato je poklicev iz teh krajev bore malo. Več jih bo, kot upamo, že v bližnji bodočnosti. Med tem vršijo odločilno vlogo misijonarji iz Kerale. Nadškof metropolit vsega tega ozemlja je iz Kerale, štirje njegovi sufragani v bližnjih škofijah isto tako, da ne govorim o stotinah duhovnikov, redovniških bratov in sester z svojimi predstojniki vse do stopnje provincialov. Tudi v tem bogoslovju, kjer delujem, je moj predstojnik in večina kolegov in bogoslovcev iz Kerale, ki leži okoli 3.000 km daleč na jugu. In kako se pri svojem delu obnesejo? Reči je treba: kar dobro. To velja posebno za one, ki so dovršili višje študije in redovniško vzgojo na misijonskem terenu samem, se naučili jezikov in se navadili na sožitje s sobrati iz tujine in iz drugih krajev Indije. Zaradi posebnega družbenega ozadja domä se lahko zgodi, da ima kdo manj privlačne poteze v značaju. Pa so človeške pomanjkljivosti prisotne tudi pri drugih iz drugih krajev, a je to manj opazljivo, ker jih je manj.
Daši imajo ti misijonarji, skoraj bi rekel, v teh misijonih vse v rokah, si zelo prizadevajo in odkritosrčno trudijo, da si izberejo in vzgojijo med tukajšnjo mladino bodoče misijonarje in misijonarke ter voditelje Cerkve in redovnih družb. V našem bogoslovju, ki je skupno za škofijske in redovniške bogoslovce, je izmed 80 klerikov okoli 30 iz teh krajev; v malem semenišču in v zavodu za redovni naraščaj je odstotek domačih fantov še višji. Tako upamo, da bo Cerkev tudi tukaj kmalu ukoreninjena v popolnem pomenu besede.
(Se bo nadaljevalo.)
nosi nn
PETER OPEKA CM iz Vangaindrana 3. marca 1982:
„Tu se imamo po navadi. Dela nam ne manjka. Gradnja župnijske dvorane lepo napreduje in kmalu bo konCana. To bo res velika pridobitev za naše središče. Že prihodnji teden bo dvorana služila svojemu namenu: Pri nas v Vangaindrano bo namreč sestanek laikov-predsed-nikov župnijskih svetov, katehistov in predstavnikov mladine, vse pod vodstvom našega škofa. Na tem sestanku bodo tudi skoraj vsi slovenski misijonarji, le Franca Buha ne bo, ki je preveč daleč stran v drugem koncu škofije.
Spet nas straši in plaši deževje, ki ga noče biti konec. Že v januarju ga je bilo mnogo in še ciklon. Precej škode je bilo. To ponovno deževje bo skoraj uničilo posevke riža. . . že tako so naši ljudje močno prizadeti zaradi obupnega gospodarskega stanja v deželi.
JANEZ PUHAN CM iz Manambondro 27. februarja 1982:
„Zgodaj zjutraj sem se podal na pot proti južni podružnici, 40 km stran, pa sem zaman čakal na brod, nato se je še ulilo in sedaj že celo dopoldne dežuje kot iz škafa, še sreča, da me ni ujelo med rekama, ker potem gotovo ne bi mogel ne naprej ne nazaj. Zadnja velika voda
Delegati iz Ranomene na tridnevnem srečanju v Vangaindrano. V sredi v črnih hlačah je škof, spodaj desno pa čepita Gajšek in Opeka (z brado). Zraven hiše se vidi del
nove dvorane.
je namrefi odnesla vse mostove. Sicer so pa letos cikloni pošteno zdelali Madagaskar. Baje je 60 mrtvih, 70 % pridelka uničenega, mostovi in ceste porušeni, že mesec dni ni nobene pošte. . .
Marko Vilfan se je včeraj podal v Vangaindrano, da nam pripelje cement. Gradnja naše cerkve gre počasi naprej, čeprav imajo ljudje ta čas veliko dela s presajanjem riža. Dva, tri dni bo Marko v Vangaindrano, da si malo oddahne, saj je delo sedaj, v tej vročini, kar težko. Tam ga bodo sestre tudi malo pocrkljale, posebno sestra Amanda.
Janko Erjavec se je že privadil. Najprej sta z Markom poskusila spraviti v tek mizarske stroje v Ranomeni, pa ni šlo. Včeraj so menda dobili električarja od italijanskega gradbenega podjetja „Gambogi“, ki dela most pri Vangaindranu, da je šel pogledat v Ranomeno. Sicer se pa Vam niti sanjati ne more, kakšno je sedaj stanje tukaj, in pravi čudež je, če lahko kaj delamo in kako reč dobimo, posebno kar je tehničnega značaja. Sicer pa upam, da Vam oba fanta kaj pišeta.
Klemen štolcer se je vrnil iz bolnice, škof mu je obljubil šestmesečni „dopust“ v farafanganskem gobavskem naselju.
Drugi pa kar rinemo naprej, sicer bolj leno, te vroče mesece.
JANKO KOSMAČ iz Ankarane 3. marca 1982:
„Pravite, da bi bilo dobro, če bi se jaz bolj na široko razpisal in prosil za pomoč pri nabavi avtomobila za moj misijon. To je morda res, a jaz mislim, da bi bilo še bolje, če bi Vi enostavno objavili v KM tisto pismo, ki ste ga meni o tem pisali, kajti Vaše gledanje je v redu in ne upam si napisati kaj bolj stvarnega, boljše prošnje, boljše utemeljitve. Vi sploh vsa naša pisma objavljate, a mislim, da bi bilo prav tako dobro, ako bi objavili tudi Vaše odgovore nanja.
K najini debati, ali imam na mojem področju ali 19 župnij ali 19 podružnic: Kjer je kak velik center kot na primer v Vangaindrano in okoli njega več manjših, tam je res nekaka župnija s podružnicami. Jaz pa imam same podružnice: Ankarana je samo ime ene, s katero se na zunaj predstavlja ta skupnost podružnic (poleg tega, da je geografsko v sredini področja in da je zgodovinsko tudi prva podružnica), in odskočna deska za vseh ostalih 19 podružnic. Imeli smo velike težave in mnogo debate, ko se je bilo treba odločiti, kje bi stala prva zidana cerkev na našem področju. Tudi malgaški izraz ne pozna dveh pojmov: župnija-podružnica. Vse te postojanke so le „fiangonana“.
še k moji prošnji glede avtomobila: Vsem dobrotnikom se že vnaprej zahvaljujem! Upam, da se bo našla kje kaka dobra duša in darovala kaj za avto!“
Od naših usmiljenk tamkaj imamo samo pismo s. TEREZIJE PAVLIČ iz Tangainonyja; pisala nam ga je pa iz Pariza, tik pred svojim odletom nazaj na Madagaskar.
„Kot vidite, S'em še vedno v Evropi, seveda je temu vzrok moje zrahljano zdravje, ki pa je zdaj že dobro. Jutri, 1. marca odpotujem naprej. Dal Bog, da bi mi zdravje dolgo služilo.
Z Madagaskarja prihajajo tako slabe vesti, da bi se človek razjokal. Lansko leto je bila suša, letos pa kar naprej povodenj, riž je
V Manambondro ženske v košarah na glavi nosijo pesek iz kake tri km oddaljene reke. Spodaj pa že rastejo iz zemlje zidovi hiše božje pod vodstvom Marka Vilfana, ki ga vidimo razkoračenega tam pred oporniki.
spet uničen, lakota velika, zdravil se sploh ne dobi, če jih kdo pošlje, nam ne pridejo v roke. Ubogi narod, ta vedno trpi za vse druge. Tako bomo tudi mi počasi primorani oditi, ker ne bo več mogoče delati. Zame bo to velika žrtev, z dušo in telesom sem z njimi. Toda Bog je nad nami, četudi je njegova volja včasih težka, nerazumljiva. Molite zame, da mi Bog da potrebne moči za nadalnje delo!“
ROK GAJŠEK CM iz Ranomene:
„Prav lepo se Vam zahvalim za Vaše pismo, posebno pa za lepi dar, ki ste mi ga določili! Povejte vsem prijateljem misijonov in misijonskim dobrotnikom, da sem jim za vse prav iz srca hvaležen!
Omenjate, da bi moral kaj več pisati. Veste, moje pisanje je preveč okorno. Po drugi strani imate pa vse polno odličnih dopisnikov, ki Vas stalno obveščajo o našem delu. No, vseeno bom poskušal kdaj drugič kaj več napisati.
V Ranomeni smo po navadi. Letos smo kar malo preveč „blagoslovljeni“ z dežjem. Kolikor ga je bilo lani premalo, toliko ga je letos preveč. Že itak težko preizkušeni naši ljudje letos pričakujejo še slabo letino. In vrhu vsega obupno gospodarsko stanje dežele.
Mojega sobrata Klemena je v januarju in v februarju močno mučil išijas, tako da si je moral iskati zdravja v bolnici v Tananarive. Sedaj je gospod že boljši in se je že vrnil v Ranomeno. Sestre Marije Pavlišič pa ni več tu. Nadomestila jo ja sestra domačinka, tudi zelo dobra, in se kar lepo razumemo. S sestro Marijo, ki je sedaj prednica usmiljenk v Vangaindranu, se pa tudi večkrat srečamo, saj ni šla tako daleč.
Prilagam sliko, ki predstavlja delegate iz Ranomene na tridnevnem sestanku od 11. do 14. marca letos v Vangaindrano. Predsedoval je škof, Peter Opeka je pa vse srečanje animiral.“ (Slika objavljena na str. 253.)
NA MADAGASKAR IN V AFRIKO
L. L. C. M.
PRI O. EMILU ČUKU V TANZANIJI
Če sem pri zaključku popisovanja obiskov naših malgaških misijonarjev v prejšnji številki zaklical Zbogom, Madagaskar, sem potem mogel vzklikniti: Pozdravljena, Afrika! Ni bilo sicer to prvič, da sem stopil na tla afriškega kontinenta, saj sem bil pred več kot 20 leti že kakih 14 dni v Tunisu, skupaj s tedaj novomašnikom Francetom Rodetom na obisku pri sobratu, zdaj devet-desetletniku Martinu Ocepku. Tudi sem enkrat ali dvakrat stopil na afriška tla v Dakarju, ko je letalo na poletu iz Argentine v Evropo tamkaj pristalo in smo potniki izstopili. A v notranjost afriškega kontinenta doslej še nisem prodrl in tudi nobenega slovenskih misijonarjev tamkaj še nisem obiskal.
Na letalu nas je spremljalo črno tanzanijsko osebje. Visokorasle spremljevalke z umetno oblikovanimi pričeskami so nam postregle s sladkorčki in že smo leteli visoko nad morsko ožino, ki loči Madagaskar od afriške celine. Postregli so nam z obilnim zajtrkom. Potnikov nas je bilo zelo malo, komaj kakih deset na letalu za 140 oseb, a še ti smo bili domala vsi belci. Okrog štirih popoldne zagledam spodaj afriško obalo in že je letalo začelo pristajati na letališču glavnega mesta Tanzanije Dar Es Salaam. Tu naj bi izstopil.
Koga sem hotel v deželi obiskati ? Beneškega Slovenca o. Emila Čuka. Nič mu nisem sporočil, kdaj točno bom prišel, saj sem vedel, da bi sporočilo, tudi brzojavno, ne prišlo pravočasno do njega. Zato me je kar malo skrbelo, kako se bom znašel na letališču, ker ne znam nič angleško, kakor se v tej deželi govori po uradih in s tujci. Na letališču je bilo prav po afriško vroče. Malo pred nami je pristalo še drugo letalo, ki je moralo biti polno, kajti pri kontrolah so bile dolge vrste, ki so se le počasi pomikale naprej, tako da sem moral tam čakati skoraj eno uro. Pri prevzemu prtljage brž najdem svoj kovček; povsod naletim na potnike, ki znajo tudi nemško, kar mi prav pride. Tako mi eden potnikov razloži, da je tudi tu dobro napisati izjavo o denarju, s katerim vstopim v deželo, kar storim. Pri pregledu prtljage na carini mi mojih stvari preglednik nič ne kontrolira, ampak me kar pošlje k izhodu, dočim so drugim temeljito preiskavah; morda je bil katoličan ali vsaj kristjan in je hotel napraviti uslugo duhovniku. Ker nisem imel nikakega tanzanijskega denarja s seboj, sem stopil v vrsto pri menjalnici, čakajoč premišljujem, kaj naj storim: Ali mi sploh kaže, zlasti ob neznanju jezika, hoditi v mesto, kjer misijonarja ne bom dobil, saj deluje kakih 500 km stran ? Ali ni bolje, iti kar naprej v Zambijo, kjer me čaka skoraj ducat slovenskih misijonarjev in misijonark ? Odločim se za drugo, da grem kar naprej, torej ne potrebujem zambijskega denarja. Pograbim prtljago in grem tja, kjer naj bi se prijavil za odlet naprej v Zambijo. A delal sem račun brez krčmarja. . .
Letališče je bilo sploh bolj majhno, še posebno skromen je pa bil oddelek za sprejemanje potnikov. Nizki, z lesom opaženi mali temni prostori. Stopim k skupini črnih uradnikov, ki so stali za pultom, in povem, da bi rad odletel
v Lusako, za kar sem rabil le dve besedi: „To Lusaka... Uradnica me je brž razumela, pa je najbrž mislila, da znam kaj več anglekega in mi začela nekaj razlagati, a razumel sem le to, da mi odgovarja v negativnem smislu, nisem razumel, zakaj tako. Ona pograbi sveženj mojih letalskih listov, med katerrimi je bil tudi oni za Lusako, in odide iskat koga, ki bi mi mogel v francoščini kaj dopovedati. Taz čakam in čakam, a nje od nikoder nazaj. Začenja me skrbeti. Povprašujem maloštevilne potnike, če kdo zna nemško, a ni bilo nikogar. Končno le prideta dva mlajša človeka, belca, od katerih je eden govoril gladko nemški jezik. Potožim mu moj položaj. Takoj mi razloži, da ni vsak dan poleta v Zambijo in da mi je uradnica mislila to povedati. V tem se tudi ona vrne in mi po Nemcu-tolmaču pove, da je današnje letalo v Lusako že odletelo in da gre naslednje šele v nedeljo... Torej moram čakati štiri, pet dni, kajti bila je tedaj šele sreda. Kaj naj naredim? Ne preostane mi drugega, kot da skušam najti Čukove sobrate v tem glavnem mestu Tanzanije in se k njim zatečem, čuk je itak gotovo sporočil, da ga v tem času mislim obiskati.
A smola je bila ta: V mojem notesu sem imel sicer naslov postojanke, ki velja za pošto, a samo s številko poštnega predala, brez navedbe ulic in hišne številke.,. Kaj naj naredim s takim naslovom? Nemec mi pove, da morem pred letališčem dobiti taksi, ki pa stane za vožnjo v mesto okrog 150 tanzanijskih šilingov (približno 20 USA dolarjev). Morem pa se poslužiti tudi avtobusa, ki od časa do časa od tam vozi v mesto in stane samo 25 šilingov. A kaj naj jaz brez znanja angleškega in domačinskega jezika na avtobusu, ko niti naslova, kamor želim, ne vem povedati, ker ga nimam?! Edina rešitev je, da grem s taksijem, ako kateri od taksijev ve za to postojanko misijonarjev v mestu. A najprej moram menjati denar. Stopim nazaj k menjalnici v drugem prostoru, kjer so bili kajpada že vse drugi potniki. Ko predložim potni list, uradnik ne zna razbrati nekaj podatkov. Za menoj čakata v vrsti dva visokorasla gospoda, ki ju vprašam, če znata kak drug jezik poleg angleščine, recimo nemško. Pa mi povesta, da znata nekaj španskega; videla sta namreč na mojem potnem listu, da sem iz Argentine. In se mi predstavita kot duhovnika iz Združenih držav, iz Kalifomije, ki se naslednji dan vračata nazaj. Kaj. sem hotel še kaj več?! Najti duhovske sobrate, ki govore jezik moje nove domovine! To pot pa res doživljam srečo v nesi'eči! Hitro sta razjožila menjalcu neznanko na mojem potnem listu, pograbil sem denar in vso kramo, ter poln zaupanja, da mi bo šlo še naprej tako po sreči, sprejmem ponudbo enega od duhovnikov, da me spremi k taksiju in mi tam pomaga. Ko sem dejal, da bi rad v Consolata Fathers Procure, so taksisti uganili, da bo to verjetno hiša, kjer so Italians Fathers, ker so pač tjakaj z letališča že večkrat koga vozili. Poslovim se od prijaznega Severnoameri-kanca in sedem v vozilo, ki me pelje precej daleč proti mestu. Ko zavijeva po mestnih ulicah, polnih prometa, šele vidim, v kakšni zagati bi se znašel, če bi radi štednje potoval z avtobusom. Prečkava mesto in se voziva ob morski obali; v daljavi vidim larlje na širokem morju. Cesta je lepa, asfaltirana, ob cesti same lepe hiše privatnikov z vrtovi okrog njih. Taksist zavije na stransko cesto, ustavi, pobara dve črnki, kje točno bi bila hiša teh Italians Fathers, in zve, da sva tik nje. Zapelje na prostorno dvorišče postojanke pred lepo grajeno, evropsko zidano hišo s številnimi okni. Ob hiši zagledam več
P. Emil Čuk 2 obiskovalcem; v ozadju vozilo, v katerem mu je misijonar razkazoval mesto.
crncev, ki nekaj pospravljajo in urejajo. Še ne izločiva prtljage, ko se približa mlad beli človek, ki ga vprašam, če je morda duhovnik in če zna italijansko. Potrdi mi oboje. Brž mu povem, kdo sem in da sem prišel iskat misijonarja Čuka. Pa mi takoj reče: „Saj je prav tukaj v tej hiši!“
Neizmerno je bilo moje veselje! Potem ko sem že obupal, da bi se mogel srečati s tem misijonarjem, ga prav za prav tako lahko dobim! Hvala Bogu! Pater v civilu (tam so vsi misijonarji v civilu!) ga hiti poklicat. Plačam taksista in že je pred menoj po fotografijah in pismih tako znani mi dragi o. Emil Čuk-f '
Za tega misijonarja sem zvedel od njegovega strica, beneškega slovenskega duhovnika Ošnjaka, ki je imel v misijonih dva svoja nečaka: Lovrenca Ošnjaka in tega Emila Čuka, poznal pa je še tretjega misijonarja iz Slovenske Benečije Tvana Obala. Ta duhovnik Ošnjak ja šel v Afriko obiskat oba ta svoja sorodnika in mi je s tega obiskovanja tudi pisal. Misijonar Ošnjak je Ml tedaj v Mosambique; kje je sedaj, ne vem, samo to vem, da je nehal biti misijonar, pa ne vem, ali radi smrti ali česa drugega; prav tako ni več misijonar o. Ivan Obala, ki se je vrnil v Italijo in je bil ter je menda še tam vojaški kurat. Te misijonarje iz Slovenske Benečije mi je tudi kot uredniku »Katoliških misijonov“ priporočil prelat dr. Kazimir Humar iz Gorice, češ <la so slovenski misijonarji, čeprav ne znajo več veliko slovensko govoriti, ker da so se vso mladost formirali v raznih italijanskih družbah, kamor so vstopili v želji za duhovniškim poklicem. Z vsemi so se „Katoliški misijoni“ dopisovali in jim tudi pomoč pošiljali, dokler so bili v misijonih, p. Emilu Čuku Pač prav ves čas, odkar so nam ga odkrili. P. Čuk, ki mu pomagamo Slovenci
nc le iz Argentine, ampak tudi potom MZA iz Združenih držav, je zato rojakom silno hvaležen, pa je v meni gledal takorekoč njih zastopnika in me je zato posebno toplo sprejel.
Pa naj o njem tu povem nekaj več:
Misijonar Čuk je bil rojen 30. junija v vasi Dolenja (San Leonardo) v provinci Udine. Želeč postati duhovnik, je že kot mali fant odšel v apostolsko šolo družbe Institute della Consolata. Noviciat in bogoslovje je naredil v Piemontu, provinca Alessandria. Posvečen je bil 20. VI. 1948. Devet mescev nato je že šel na misijonsko polje semkaj v Tanzanijo. V tej deželi delujejo italijanski patri tega Instituta od leta 1922, ko so morali nemški sobratje deželo zapustiti. Ko je prišel, je bil najprej nekaj časa tajnik škofa v škofiji Iringa. Nato je skoraj že 30 let na delu na različnih misijonskih postojankah njihove družbe, dolgo časa sam na misijonih, ki jih je bilo treba šele organizirati, torej kot pionir. Nazadnje je bil 12 let v Kifumbe, čisto sam na postaji, ki je imela nazadnje že 3.000 katoličanov, zbirajočih se v več podružnicah. Šele kako leto pred mojim obiskom je bil dodeljen postaji, kjer je poleg njega še drug sebrat, ki je župnik, to je postaja Kipengere. Pred tremi tedni ga je prišla obiskat iz Italije s svojim možem njegova rodna sestra in radi tega obiska je zdaj v glavnem mestu za teden dni. Sestro je peljal kajpada v svoj misijon, 500 km daleč od tu pod gorami, zdaj jih je pa pri-' peljal teden dni pred njunim odhodom nazaj, da se še tu na morski obali malo presončita, in tako sem misijonarja našel tu, prav tedaj, ko sem ga prišel obiskat. Seveda me ne bo mogel peljati na svoj misijon, a mogel bom biti z njim skupaj vsaj te štiri dobre dni pred mojim odletom.
Mladi superior mi odkaže prostorno sobo s straniščem in prho v prvem nadstropju lepe hiše. Soba ima velika ckna, nad ležiščem pa ogromni ventilator. V kraju je namreč navadno zelo vroče. Ko odložim svoje stvari in se malo osvežim, me pride Čuk iskat in me popelje v razvedrilnico v pritličju, kjer so stalno na razpolago hladilne pijače in tudi topla kava, da se misijonarji in gostje, ki jih je v hiši vedno veliko, morejo poslužiti. V razvedrilnici doživim veselo presenečenje: štirje mladi hrvaški misijonarji Fidei donum, ki delujejo na različnih postajah skupaj s Consolata misijonarji. Prišli so v deželo pred osmimi leti in jih je pet. Dva sta se prav kar vrnila z dopusta v domovini, ostala dva sta ju pa prišla z misijona iskat, da ju spet popeljeta, spočita, na garanje. Delujejo kakih 100 km stran od našega Čuka. Dva od njih delujeta na misijonu, ki ga je edgovorno prevzela splitska škofija in se obvezala, da misijon oskrbuje tako z osebjem kot z gmotnimi sredstvi. Ostali trije so pridruženi Institutu in pcrr.agajo na misijonih te družbe, kjer s|3 pokaže največja potreba, družba pa zanje skrbi. Kajpada smo se prav po bratsko pezdravili in pokramljali po hrvaško, ki je zame tudi „domač“ jezik, saj sem se ga v Jugoslaviji v šoli deset let učil in tudi v času polletne vojaške službe sem govoril le po hrvaško oziroma srbohrvaško...
Po okrepčilu je šel misijonar Čuk k svoji sestri, jaz sem pa stopil v lepo kapelo tam zraven in se zahvalil Bogu, da mi je dal doživeti srečanje tudi s tem misijonarjem. Zelo zadovoljen sem ugotavljal pred Bogom, da v življenju ne kaže nikdar obupati nad kakim položajem, ampak vedno iskati in upati, da se z božjo pomočjo najde kaka rešitev, kakor se je meni to pot.
Pred poslopjem prokure misijonarjev Consolata, misijonar čuk s svojo sestro. V prvem nadstropju je obiskovalec imel sobo.
Pri večerji sem se dobil še z več drugimi misijonarji iste družbe, ki so bili vsi Italijani, eden celo iz Gorice, in sem se mogel z njimi pogovarjati. Hrvaških misijonarjev pri večerji ni bilo, ker ro šli po slovo in na večerjo k znancem v mestu. Po večerji smo se podali v govorilnico, kjer smo poslušali radio, ki je ravno oddajal vesti o nastali vojni med Irakom in Iranom. Ko sem bil spet v svoji sobi v prvem nadstropju, sem z veseljem ugotovil, da se je ozračje vsaj malo ohladilo, a sem vendar še moral zavrteti ventilator, in tako sem sam kar lepo in dobro spal.
Zjutraj sem se pred sedmo uro podal v kapelo, kjer je ravno odmaševal Goričan, nakar sem z- misijonarjem čukom somaševal v italijanskem jeziku. Po maši in zajtrku sem povabil čuka in njegova obiskovalca, da se slikamo in filmamo. Želel sem tudi filmati izrazito črnega služabnika v pestri obleki, pa mi je Čuk dejal, da tega ne smem brez njegovega odobren ja, češ da je kaznivo; ko je služabnika za to prosil, ni dovolil. Tudi sicer, ko sem šel 1'daj s Čukom v mesto, nisem nikdar smel imeti ne fotografskega aparato ne filmske kamere seboj, le ko nas je peljal venkaj iz mesta v počitniško letovišče, sem mogel malo slikati, in pa kajpada na dvorišču misijona. Služabnik je pospravljal sobe štirih hrvaških misijonarjev, ki so se že ob 5 zjutraj odpeljali v Land-Rcverjem na svoje postojanke. Prejšnji večer mi je eden od onih dveh, ki sta v imenu splitske škofije neodvisna od misijona Instituto de Consolata, pravi!, da se morata boriti z nemajhnimi gmotnimi problemi, ker da škofija in domovina ne podpirata dovolj tega misijonskega podviga.
Misijonar Čuk je svojo sestro z imenom Pia, njenega moža in mene peljal proti morju, kjer sta se ona dva odpravila na obrežje iskat sonca, mene je pa peljal v mesto, da mi ga razkaže. A z nami je bil tudi eden italijanskih zdravnikov, ki je prišel delat v misijonsko bolnico patrov Conso-lata nekje v notranjosti dežele; dva druga zdravnika sta namreč zaključila svojo dvoletno pogodbeno delovno dobo z misijonom in se zdaj vračata. Eden od teh zdravnikov je bil kar štiri leta v delu na misijonu, in ta je bil še samski. Na misijon sta prišla na obisk tudi druga dva zdravnika, ki sta pa bila oba poročena, eden z ženo in enoletnim otročičem, drugi pa z ženo fizioterapeutko in s triletno deklico. Ta dva sta čakala na razne oblastvene papirje in živeli so ta čas v hotelu, pa prihajali k misijonarjem Consolata na prokuro po informacije in tudi po kako pomoč. Vsi pripadajo organizaciji GUAM Centro Universitario Asistencia Medico missionaria. Nekaj takih laičnih misijonskih zdravnikov sem srečal kasneje še drugod po misijonih. Ob vseh teh srečanjih sem se spominjal našega misijonskega zdravnika dr. Janeza Janeža, ki že nad 30 let vztraja v misijonskem zdravstvenem delu, brez pogodbe, brez plače, brez počitnic. . . Saj so tudi oni idealisti in gredo v misijone na pomoč misijonarjem za lajšanje telesne bede domačinom na misijonskih postojankah, kjer domačih zdravnikov ni - a naš dr. Janež je pač nekaj izrednega. . .
V središču mesta sva obiskala veliko katedralo, zraven katere so poslopja raznih škofijskih ustanov. Pred enim od poslopij so se ravno spravljali v velik avtobus črni verniki, ki so se morda podajali na kako romanje. Na obsežnem dvorišču, ki služi tudi za začasno garažo misijonarjem in misijonarkam, ki pridejo v svojih avtomobilih po opravkih v škofijsko središče, sva naletela tudi na našega supcriorja s prokure, ki je bil šel že pred nama v mesto zame iskat prostor na letalu za moj naslednji polet v Zambijo v nedeljo in pa brzojavit, misijonarju o. Tomažinu v Lusako, kdaj pridem. Povedal nama je, da je vse v redu in naj bom brez skrbi. Stopila sva v katoliško knjigarno, potem še v drugo, da sem si kupil večjo količino razglednic za pozdrave prijateljem in sodelavcem. Ko sva hodila po središču mesta sem in tja, sem kajpada opazoval prebivalstvo: Žene-mohamedanke so bile napravljene v čl no in s tančico preko obraza, moški v dolgih haljah in s' turbani na glavi, spet drugje sem srečal večjo skupino Indijcev, med katerimi so bile žene in dekleta v pestrih sarijih, in celo skupina Kitajcev je postajala pred izložbami, ki so bile pa tu bolj revno založene. Večina ljudi je bila seveda črna. Vse ženstvo je dostojno oblečeno. Najbolj zanimive so bile frizure. Tem ljudem, tako moškim kot ženskam, lasje le kratko rastejo. Moški si jih ali strižejo ali pa jih puste štrleče nad glavo, dočim si ženstvo da veliko opraviti z njimi: ali jih po glavi razčešejo na način, da izgleda potem glava, kot da bi bile na njej gredice lepo obdelanega vrtiča, med gredicami pa bleščeča se bela pota (prečke razčesanih las), ali pa si jih zberejo na temenu v lep čop, včasih zelo umetno napravljen. Zlasti mlajše ženstvo pa si z lasmi splete drobne kitice, ki potem Strle nad glavo kot kaki rožički. — V središču mesta je tudi več kakih desetnadstropnih poslopij. Tu so izložbe že malo bogatejše, a ko sva se razgledovala po cenah, sva ugotovila, da je vse silno drage. Kajpada, to je vse na razpolago le najpremožnejšim in tujcem, dočim se mora večina revnega prebivalstva zadovoljiti le z najpotrebnejšimi oblačili
in stvarmi. Ko me je misijonar peljal mimo naravnega pristanišča, v katerem je bilo kar precej velikih ladij, sem mogel videti zelo revna predmestja s hišami, iz bambusovih prekel in blata narejenih. Presenetilo me je pa, da so bile vse te revne kolibe pokrite s pločevino; na Madagaskarju je pločevina luksus, ki si ga večina prebivalcev ne more privoščiti, vsaj na južnem koncu ne, kjer delujejo naši misijonarji. Misijonar me je peljal tudi mimo velikega vojaškega vežbališča, ki je bilo polno mladine, tudi deklet, v vojaških uniformah; v strumnih vrstah so korakali ali kaj vadili. Vlada polaga veliko važnost na vojaško vzgojo tanzanijske mladine. Država je socialistična, a predsednik Nyegere je katoličan, ki pride vsako; nedeljo k maši v kardinalovo kopelo prav blizu prokure Consolata, kjer živi o. Čuk in sem tudi jaz- tedaj prebival. Tudi v svojih govorih vedno vplete krščanske socialne misli in pobude Cerkve.
Ko se vrneva domov, je bila njegova sestra z možem že tudi doma; prišla sta kar peš od morja. Misijonar mi je podaril lep kip Marije pri molitvi, narejene iz črnega lesa, delo domačega umetnika. Hotel mi je darovati tudi istovreden velik križ, kar sem pa s krvavečim srcem moral odkloniti, kajti ni mi bilo mogoče vzeti ga s seboj na nadaljnje dolgo potovanje po Afriki. Pri kosilu je bilo ozračje silno soparno, tako da ni kazalo iti nikamor drugam kakor h počitku, zlasti ker se je pripravljalo na dež, vsaj tako se je zdelo. A dežja ni bilo; ko sem se zbudil, je bilo ozračje lepo ohlajeno, torej je mora! biti dež vsaj kje bolj daleč. V taki klimi sem mogel pisati pisma in razglednice. Potem mi je misijonar čuk na zemljevidu razlagal misijonsko delo njihove družbe v Tanzaniji, posebno pa še svoje, da vsaj tako malo več zvem o tem, ko že na njegov misijon ne bom mogel.
V Tanzaniji je prebivalstvo deloma mohamedanske vere, deloma so ani-misti, poleg priseljencev Indijcev in Kitajcev, ki so hinduisti, konfuceisti in budisti. Katoličanov je že precej in so vplivni, protestantov različnih sekt manj. Na misijonu v Kipengere, kjer naš čuk zdaj deluje, je župnik njegov sobrat, pomagajo jima tri misijonarke. Župnija je lepo organizirana. Sestre so vedno na potu in obiskujejo ljudi po vaseh in jim pomagajo, zlasti zdravstveno. Na delu je pa še 9 katehistov, ki po različnih naseljih poučujejo krščanski nauk, pripravljajo na krst in molijo z ljudmi. Katehistom misijon nekaj njih delo honorira, saj sicer se ne bi mogli polno zaposliti v evange-lizaciji.
Naš misijonar je v naporih dela na prejšnjih misijonih, kjer je bil sam in je vse delo ležalo na njem, oslabel, zato ga je mrzlica izredno močno napadla in se od nje še ni čisto opomogel, še vedno ga zelo boli glava in pa živci so mu prizadeti ter je nagnjen k nervoznosti. A na tem misijonu, v Kipengere, so življenjski pogoji veliko bolj ugodni kot na prejšnjih. Klima je naravnost mila, imajo tudi dovolj vode. Misijon ima vrt, polje, živino, krave evropske pasme, ki dajejo dobro mleko, s katerim izdelujejo tudi sir, električni-generator, zmrzovalnik za spravljanje mesa. Tudi sadja imajo dovolj doma vsaj dva meseca, sicer ga pa morejo kupiti. V takih življenjskih delovnih okoliščinah se misijonarju zdravje boljša in more veliko delati ter ima upanje na še dolgo misijonsko bodočnost.
Naslednji dan, petek, nas je misijonar vse peljal spet v mesto. Morali s<no v banki zamenjati nekaj denarja v tanzanijske šilinge. Bančno poslopje
je tako na zunaj kot na znotraj tako grajeno in urejeno kot kaka ime-nitnejša amerikanska ali evropska banka. Vsi uslužbenci — samo v pritličju jih je bilo kakih 80 - so bili črnci. V banki ti kajpada menjajo vse po uradnem kurzu. A dejansko je na primer dolar 250 % dražji in ga tisti, ki ga potrebujejo, tudi tako radi plačajo, če ga po uradni poti ne morejo dobiti. Tudi popoldne nas je misijonar vse tri peljal v mesto, a to pot smo se v pristanišču spravil na železni brod, velik kot kaka ladja, da smo se prepeljali na drugo stran morskega preliva, v katerem leži pristanišče. Na brod se je najprej spravilo kakih pet tovornih avtomobilcv in nekaj osebnih, med drugimi tudi naš, nato smo se pa vsuli ljudje, za katere je na brodu veliko prostora v dveh nadstropjih. Brod se polni cel dan, posebno pa še zjutraj in zvečer, ko se delavci z one strani podajo v mesto na delo oziroma se vračajo na svoje domove. Vozi pa vsake četrt ure. Vožnja je trajala le kakih pet minut ali še manj. Ko smo izstopili, smo se znašli v čisto drugi Tanzaniji*: Kevne hiše, iz blata in bambusovih prekel narejene, ljudje silno i'evni, poti samo poljske. Kake četrt ure vožnje, pa smo bili na misijonu, ki ga za te ljudi vcdijo Čukovi sobratje, kateri imajo blizu še dva druga misijona v okolici glavnega mesta, poleg kajpada številnih misijonskih postaj v notranjosti dežele. Na malem igrišču se žogajo deklice, fantje blizu zraven nabijajo žogo ali se kaj drugega igrajo. Veliko se jih pa zbira ob strani podolgovate nizke cerkve, na katere koncu je veroučna soba. Zraven cerkve je pre-prosta hiša, kjer naletimo na misijonarja: Italijan po rodu, zelo izobražen, a silno preprost, zato ga imajo prebivalci zelo radi, posebno otročad. Danes bo imel on krščanski nauk za mladino, ker je neki mladec prišel sporočit, da katehist ne more priti. Zato misijonarja ne smemo predolgo zadrževati. Stopimo še v cerkev in malo pomolimo in gremo naprej. Po poti mi je misijonar Čuk pripovedoval, da je v župniji okrog 2.500 krščenih, od katerih jih hodi ob nedeljah k maši kakih 500, nekaj k dopoldanski, nekaj k popoldanski, saj tudi v cerkev ne gre več kot kakih 300 vernikov. Prebivalcev v župniji je pa morda 30.000, od katerih je večina mohamedanske vere. Kristjani izhajajo le iz animističnega prebivalstva. Žal, ni bilo več časa, da bi obiskali gobavsko naselbino, za katero tudi skrbe misijonarji Consolata, ker ni bila tako blizu.
Naslednji dan, sobota, je bil praznik sv. Vincencija Pavelskega. V brevirju sem bral nagovor sv. Vincencija na sobrate, kako naj delajo za najbolj uboge v telesnem in duhovnem pogledu. Pomislil sem, kako prav za prav moje skromno sodelovanje z slovenskimi misijonarji lepo spada v ta Vincencijev program, služili ubogim. Ko obiskujem misijonarje, posredno tudi služim ubogim, saj misijonarji vsi žive zanje. Tako je bilo praznovanje godu ustanovitelja družbe, kateri pripadam, nova pobuda za vztrajnost pri tem ne vedno lahkem misijonskem delu, tudi pri napornih potovanjih okrog misijonarjev. - Dopoldne smo obiskali letovišče “Afričana”, kakih 60 km naprej od Dar Es Salaama. Ob morju so na obali zgrajene številne, arhitektonsko zelo originalne, zidane hišice - bungalowi, zraven sladkovodno kopališče, komaj 100 metrov stran pa zložno spuščajoče se morsko obrežje z obilo mivke za sončenje, bar in restavracija, mali živalski vit in še marsikaj drugega. Semkaj hodijo kajpada samo premožni ljudje; videl sem pa le belce, nekaj Indijcev z otroci, le prav malo črnih turistov je bilo med njimi. Čuk mi je pravil, da je malo naprej še eno in pomembnejše tovrstno kopališče. Zame
je bil ogled tega letovišča pravi kontrast doživetju revščine na polotoku, ki smo ga prejšnji dan obiskali.
Naslednji dan bo nedelja, dan mojega odhoda naprej po Afriki. Škoda je bilo sicer teh štirih, petih dni, ko sem računal, da bom za obisk posameznega misijonarja porabil kvečjemu en dan, največ dva dni, a na drugi etrani sem b'l vesel, da sem doživel misijonarja Čuka. Občudoval sem njegovo duhovnost, ljubezen de teh ljudi, veselo darovanje življenja in trpljenja za božje kraljestvo med njimi. Srečanje z njim je bila res sreča, z svojim zgledom me je vzpodbudil. Tudi ostali misijonarji Instituta della Consolata so se izkazali zelo plemeniti: Ničesar niso hoteli za moje bivanje med njimi in prijazni so bili, kot da bi bil njihov sobrat ali njihov rojak. Prav tako Čukova sestra in njen mož, čeprav sem takorekoč motil njihovo sožitje, tiste zadnje dni njunega obiska pri bratu.
Za slovo mi je misijonar čuk poklonil umetno izrezljani tanzanijski šah iz slonove kosti in ebenovine, kar me je veselo presenetilo, saj mi je že preje poklonil Marijo; oboje je bilo uvrščeno med nrsijonskc dobitke naslednje tombole v Argentini v pomoč slovenskim misijonarjem.
Tisti večer je bilo pri patrih vse živo. Kar je Italijanov v mestu in okolici se splch radi zlasti ob sobotnih večerih shajajo pri njih ra klepet. Prišlo je kakih deset obiskovalcev, ki sc se zadržali tam do polnoči. Z mladimi sem se spravil k igranju šaha, in čeprav sem bolj slab šahist, sem vendar zmagal pri vseh štir ih partijah. .. Opravičevali so svoje poraze, češ da sem „Slavo“, in Slovani so dobri šahisti. Videl sem pa, kako so ti italijanski misijonarji tu v Dar Es Salaamu na boljšem od naših na Madagaskarju, ki si ne morejo privoščiti doamče druščine, saj tam razen njih drugih rojakov zlepa ni, razen zdaj trenutno oni uradnik na jugoslovanskem poslaništvu v Tananarive. . .
V nedeljo zjutraj sem maševal sam zase. Misijonar Čuk je šel zgodaj zjutraj maševat v neko sestrsko hišo, potem se pa udeležil maše v kardinalovi kapeli, da se je srečal z ljubeznivim tanzanijskim državnim predsednikom. Ob pol enajstih sc mi pripravili kosilo in po kosilu sem se od vseh, kar jih jo bilo doma, zlasti od Čukovih dveh poslovil. Misijonar sam me je odpeljal Pa letališče in bil tam pri vseh pregledih zraven, če bi bilo treba kaj pomagati. Pa ni bilo treba nič, ker je šlo vse gladko. Spcmnil sem se na srečno prestane zadrege ob prihedu v Tanzanijo in hvalil Boga, da je bil odhod toliko lažji. Še en bratski objem — in naprej po Afriki!
(Sledi.)
Tole je samo za misijonarje. . .!
Vse tiste od Vas, dragi misijonarji in misijonarke, ki morete kje dobiti kaj domačinskih predmetov v okras prostora ali človeka, lepo prosi urednik „Katoliških misijonov“, Vaš obiskovalec, da mu jih pošljete v Argentino na naslov: El Cabezuelo 4029, 1826 Renredios de Escalada, prov. Buenos Aires, Argentina, da postrežemo z njimi na prihodnji misijonski tomboli, ki je v dneh okrog Treh Kraljev, Vam v pomoč.
BARAGO NA OLTAR!
BARAGA O SV. VINCENCIJU
(Ob štiristoletnici Vincencijevoga rojstva: r. 24. apr. 1581.)
Objavlja dr. Filip Žakelj.
Osma jablana: PRIDNOST V DOBRIH DELIH
Na Baragovo priprošnjo in po Baragovem zgledu bomo skušali na osmi jablani nabrati vsaj nekaj zlatih jabolk naukov in zgledov glede pridnosti v dobrih delih, ki nas jih uči in z zgledom kaže sv. Vincencij Pavelski, ki smo ga že kar vzljubili.
„Ni zadosti dobra dela opravljati, ampak si moramo prizadevati, da jih tudi dobro opravimo po zgledu Gospoda našega Jezusa Kristusa, o katerem je zapisano, da je vse dobro storil (Mr 7, 37). Moramo si tedaj prizadevati, storiti vsako reč v duhu Kristusovem, to je s tisto popolnostjo, na tisti način in s tistim namenom, s katerim je on opravljal svoja dela. Če svoja dobra dela drugače opravljamo, si bomo namesto plačila veliko bolj kazen zaslužili“, pravi sv. Vincencij (Friderik Baraga, Zlate jabelka, 3. natis, Ljubljana 1856, str. 164/5.).
„Med navadnimi opravili moramo posebno dušna opravila (postavim: premišljevanje, molitev, božjo službo itd.) imeti najbolj pri srcu, da jih dobro opravljamo in da jih tudi pred vsemi drugimi opravili opravimo, kadar nam potreba ali pa pokorščina ne ukazuje drugače. Zakaj dušna opravila se posebno zavoljo Bega opravljajo in nas najprej pripeljejo k popolnosti. Če le-ta dela zanikrno opravljamo, nas bodo zadele tiste strašne besede, ki jih je Sveti Duh govoril v svetem pismu: Preklet je, kdor delo Gospodovo nezvesto opravlja (Jer 48, 10). - Tako uči sv. Vincencij. (Prav tam, str. 170.)
„Božja dela se večidel počasi opravijo in imajo svoj začetek in rast. Tedaj mi ne smemo vse naenkrat in naglo opraviti in ne smemo misliti, da je vse zgubljeno, če se kaka reč naenkrat ne opravi, ampak se mora počasi iti naprej, vedno prositi Boga in se poslnžiti tistih pripomočkov, s katerimi nas duh božji navdaja, in nikdar tistih, ki pridejo iz napačnih postav tega sveta.“ - Tako uči sv. Vincencij. (Prav tam, str. 178.)
Ravno ta sv. Vincencij je imel lepo in modro navado vsa svoja dela in opravila mirno in počasi opravljati in ni nikdar začel prenaglo kakega opravila, in potem ko je bilo začeto, ga tudi ni opravljal prenaglo, tako da so posvetni ljudje rekli, da je preveč počasen. Ali skušnja je pokazala, da njegova počasnost ni nikdar nič skazila, ampak velikokrat so se vsi začudili, kadar so videli, kakšna velika in težavna opravila je le-ta revni duhoven sam opravil, katerih bi veliko drugih ljudi nikdar ne bilo opravilo, ko bi jih bili tudi začeli s še tako veliko gorečnostjo. (Prav tam, str. 178.)
„Med velikim številom pripomočkov, da svoja opravila dobro opravimo, je prvi pripomoček ta, da vsako delo tako opravimo, kakor bi imelo biti zadnje delo našega življenja. Torej si pri vsakem opravilu reci: Ko bi vedel, da bom moral precej po tem delu umreti, ali bi ga hotel storiti ? Ali bi ga hotel tako opraviti, kakor ga opravljam?“ - Tako govori sv. Vincencij. (Prav tam, str. 181.)
Baraga v svoji knjigi Zlate jabolka izredno pogosto navaja sv. Frančiška Šaleškega. Tako npr. tudi kot tretji pripomoček, da bomo dobro vršili svoje delo in opravilo, omenja navodilo’sv. Frančiška Šaleškega, ki je sv. Vincencija Pavelskega dobro poznal in cenil. Takole pravi: „Nekatere sicer dobre in pobožne duše so v tej zmoti, da mislijo, da se notranji mir ne da ohraniti med opravili in težavami. Večjega nepokoja in guganja ni vendar nikjer kakor v barki na morju; in vendar' ljudje, ki so v nji, počivajo in spe. In magnetna igla v barki je zmerom le proti polnoči obrnjena, naj se barka premetava in suče, kakor hoče. Ravno tako mora biti naša volja v vseh težavah in delih zmerom le v en kraj obrnjena, to je, v božjo voljo.“ — Tako uči sv. Frančišek Šaleški. (Prav tam, str. 183.)
Takoj pa Baraga kot primer navaja sv. Vincencija Pavelskega, ki je tako delal, kot je med drugimi učil njegov prijatelj in znanec sv. Frančišek Šaleški:
Med drugimi svetniki je tudi sv. Vincencij to vedno v dejanju skazoval. Neizrečeno veliko je imel včasi opraviti in mnoga in težavna so bila njegova opravila. Ali ni nikoli zraven svojega notranjega miru zgubil, ampak je vse mirno, potrpežljivo in stanovitno opravil. To se je posebno takrat videlo, kadar je bil postal krajevni svetovavec; in zraven je bil višji svojega reda in drugih bratovščin, katere je bil on vpeljal. Vsak dan je imel z veliko ljudmi opraviti, ki je vsak prišel s kako drugo rečjo k njemu, in je moral zdaj svetovati, zdaj svariti, zdaj prositi, zdaj zapovedovati. Kdo bi ne bil takrat mislil, da mora biti ves raztresen in razmišljen? Ali v sredi svojih mnogih in težavnih opravil je bil sv. Vincencij zmerom miren, v Bogu zbran, prijazen in dobrovoljen zato, ko so bile vse njegove misli, besede in dela obrnjene le v tn kraj, namreč v presveto božjo voljo. (Prav tam, str. 183/4.)
(Sledi.)
PRVA POVEST IZ ŽIVLJENJA SODOBNIH SLOVENSKIH MISIJONARJEV
Andrej Prebil:
VERIGE LAŽNE SVOBODE
V slovenskem slovstvu imamo sicer že povesti in celo pesnitve o slovenskih misijonarjih, - ne mislim tu na Prešernov Krst pri Savici ne na Jurčičev roman o Slovanskih blagovestnikih sv. Cirilu in Metodu, ne na Pregljevo igro o smrti sv. Cirila in na njegov načrtan roman o sv. Bratih, ki ga je začel pa ne nadaljeval. . . pač pa mislim na ep Knoblehai'jevemu misijonskemu delu v Afriki, kot ga je opeval Umek-Okiški, in na leposlovne obdelave Baragovega življenja, kot sta ga podala Mauser in Rebula, nimamo pa še povesti, ki bi jo slovenski aktivni misijonar sam napisal iz- svojega misijonskega doživetja. Imamo sicer zanimiva avtobiografska pisma in celo dnevnike slovenskih misijonarjev, kakor npr. Baragove zapiske, imamo reportažno pisana poročila o najrazličnejših doživetjih naših misijonarjev iz vseh celin, kakor jih iz leta v leto lahko beremo v slovenskih „Katoliških misijonih“, kjer nam dajejo pogled v svoje misijonsko delovanje. (Op. ur.: Poročevalec nima pred očmi knjige s. Ksaverije Pirc OSU: Skoraj 50 let v misijonih, in ne dveh knjig bivšega misijonarja o. Jožeta Kokalja S.J.: Iz Sončne Zambije.) Imamo med misijonarji tudi dobre pesnike, ki v svojih pesmih ustvarjajo lepe motive iz misijonskih krajev (Cukale v Indiji, Kos na Japonskem...), Imamo tudi živahno opisane potopise obiskovalcev slovenskih misijonarjev in misijonskih postojank (župnik Vinko Zaletel v treh knjigah in Lado Lenček v „Katoliških misijonih“).. .. Nimamo pa še pripovedne, literarno zamišljene povesti, ki naj bi jo napisal slovenski misijonar iz doživetij in motivov iz sodobnega lastnega misijonskega področja. Z užitkom prebiramo take dnevnike, poročila in obiske, še z večjim užitkom pa bi prijatelji naših misijonov gotovo radi prebirali povest iz misijonarjevega življenja in iz dogodkov v misijonski deželi. In takšno delo je zdaj prvič v našem misijonskem leposlovju napisal Andrej Prebil s to knjigo Verige lažne svobode (str. 250), ki je zdaj izšla v samo-
založbi pri Editorial Baraga v Argentini, ki med drugim tiska in izdaja tudi naše slovenske „Katoliške misijone“.
Gotovo dogodek za slovenske prijatelje slovenskih misijonarjev. Zato naj ga predstavimo nekoliko širše kot sicer.
Knjiga sama nam na ovitku predstavi pisatelja, da nam tako približa povest. Rodil se je v Horjulu 1. 1911 - ter je torej lani dopolnil 70 let. Po ljudski šoli je vstopil v Dijaški dom lazaristov v Ljubljani in obenem končal srednjo šolo na klasični gimnaziji. Po enem letu lazaristovskega semenišča v Grobljah, je končal teološko fakulteto v Ljubljani in ga je škof Rožman posvetil v svoji privatni kapeli. Po posvetitvi je odslužil vojaški rok v Macedoniji (Bitolj). Po vrnitvi je bil dušni pastir pri sv. Jožefu v Celju, toda le par mesecev, kajti družba ga je poslala v Srbijo, da se tam pripravi za misijonsko delo na Kitajskem, kamor se je prijavil že ob vstopu v Družbo. Toda druga svetovna vojna ga je za 7 let pridržala v Srbiji, kjer je postiroval tudi kot potujoč duhovnik med slovenskimi izseljenci in med katoličani od Beograda do Kosova in črne gore, dokler se ni po vojni na čuden način rešil iz komunistične Jugoslavije 1. 1946. Torej se je pripravil za misijon na Kitajskem, kamor je prišel 1. 1947. Toda — „komunistična revolucija je prišla za njim“ in komunisti so ga - po novih preganjanjih - 1. 1951 izgnali iz rdeče države. Rešil se je v Rim, od koder so ga poslali v Čile, potem v Kanado in preko Buenos Airesa spet v Čile, kjer zdaj župnikuje v kraju Perquenco. Tu je začel pisati ta svoj življenjski „roman“, se pravi: svoje dogodivščine, ki so povsem podobne resničnemu romanu.
To je potreben uvod v to knjigo, ki dobro vpelje bravca v pisatelja in po njem v razumevanje dela. Podan v okvir, v katerem šele pride do veljave podoba tega misijonskega življenja in — naša razburljiva revolucionarna doba, ki je zajeta „v verigah lažne svobode.“
* *• *
Knjigo je vidno razdelil v tri delo, ki nosijo sicer skupen naslov VERIGE LAŽNE SVOBODE, vsak del pa ima tudi zase svoj podnaslov: L SKOZI LABERINT V TUJI SVET, II. RDEČI ZUBLJI SO ZAPLAMTELI IN III. PROTI NOVIM OBZORJEM. Prvi del je pisec napisal v Čilu (Perquenco 1981), drugega v Gradcu 1981, in tretjega v Kölnu junija 1981, torej prav za svojo 70 letnico.
Naročniki in bravci Svobodne Slovenije v Buenos Airesu se bodo spo-minjali, da je pred pol leta izhajal v podlistku prvi del z oznako „povest iz povojnega časa“. Urednik je dodal to pripombo sodeč, da je delo “Wahrheit und Dichtung“ — resnica in izmišljotina ter da spada v literarno zvrst sodobne1 oblike avtobiografije, reportaže in avanturistike. Prišlo je prav primerno za feljton, ki je resnične tudi privlačil bravce zdaj kot zgodovinski dokument zdaj kot napeta zgodba, ki je v koncu pravcata sodobna detektivska - avanturistična groteska, smešna, če ne bi potekla iz tako tragične stiske uklenjene dobe.
Ta prvi del kaže na „lažno svobodo“ po 1. 1945, ki jc je pisec doživel v Jugoslaviji: razmerje države do cerkvenih ljudi je bilo v znamenju preganjanja, da, celo fizičnega uničevanja. Kaj vse je v tem pogledu doživljal pisec v Srbiji, je pisano tako dokumentarno, da ne pušča dvoma (niti ne
dogodek ob inozemskem konzulu in skrivanju knjig). Z napetostjo sledimo begu iz Srbije v Slovenijo, čutimo dramatično napetost pa tudi že novelistično zapletanje, ki je rodilo lep prizor — zame najbolja domislica v knjigi! -ob škofovem posvečenju v mariborski stolnici: neizdano srečanje ubežnega duhovnika s svojim ordinarijem, katerega ni niti obvestil o begu... Tu se začenja sedaj nujna situacijska pustolovščina, ki traja vse do tvegane poti preko meje, zopetna nevarnost v počasnem razpletanju v zavezniški karanteni in končno rešitev pred repatriacijo, ki pa tudi še ni rešitev: sledi zasledovanje v Avstriji, ki se konča že z grotesknim karikiranjem oznovcev. Veseli konec šele pomeni pretrganje verige lažne svode...
Tak je prvi del, ki je ljudem že znan iz tednika. Pisan ni sicer v umetniškem slogu pravega leposlovca, temveč v zglednem tekočem slogu živahnega reporterja, ki zna prehajati iz tragičnih položajev v dramatičnega in celo v ironiziranje, iz dokumentiranosti v izmišljenost, ki utegne biti za koga malce naivna zgodba, pa je vendarle leposlovna in napeta. Da je urednik s svojim podnaslovom dal poudarek na „povest“ in ne resničnost dokumentarnosti, je razumljivo in nujno spričo še vedno nepretrgane verige političnih zasledovanj in sumničenj v deželi „lažne svobode“.
Umestno je bilo, da je ta prvi del izšel v političnem listu, še bolj pa zato, da je vzbudil zanimanje za drugi in tretji del, ki izhajata sedaj prvič v tej knjigi in nadaljujeta opis take lažne svobode v verigah na drugem koncu sveta, na Kitajskem na področju - slovenskega misijona.
* * *
„Rdeči zublji so zaplamteli“, je naslov drugemu delu. Predstavlja pripravo jugoslovanskega ubežnika na pot v Kitajski misijon, ki mu je bil že mladostni ideal. Priče smo, kako se družba lazaristov pripravlja za to pot, kako spotoma slučajno obiščejo sveto Deželo, Jeruzalem, in od tam se pripeljejo na svoje slovensko misijonsko področje. Pisec imenuje svojo tovarišijo samo po krstnem imenu, ki so pravšna, tako da jih bravci „Katoliških misijonov“ z lahkoto uganejo. To so Janez Kopač, Karel Wolbang, Jože Pokoren, Andrej Prebil, France Jereb... Ni to pot v misijone kakega Baraga med rdeče Indijance, še manj Knobleharja med črnce, tu se misijonarji že vozijo z letali, z avti, kjer že stoje šole in bolnice in cerkve, kjer je že slovenski misijonar, so že slovenske sestre redovnice. .. kjer je že civilizacija na pohodu, vendar je še polna praznoverja in vraž. .. poganstva. To se takoj razodene pri prvem srečanju z rumenimi Kitajci v ponočnem preganjanju duhov-bolezni pri bogatašu...
Odslej - od prihoda na prvo postojanko - se prične intenzivni študij kitajščine. Nenehno smo priče, koliko zahteva ta jezik, kljub dobrim profesorjem in otrokom, ki so mu bili najboljši učitelji... Pod imenom „Tung“ začenja svoje dušno pastirstvo, ki ga sili v nastope v javnosti. Tu najde pisec priložnost, da opiše kitajske navade, izpostavljanje otrok, naselbine, bolnišnice in - odkrije nam takoj - gobavost in pogled na to strahotno bolezen. .. Pisec najde priložnost, da nam predstavi Kitajsko v zgodovini in še posebej v sodobnem boju s komunizmom, ki se bliža tudi Kitajski po nemali krivdi Jalte — Angležev in Amerikancev... ki so zdaj prevarali — kot druge prej - čangkajška. .. in odprli pot komunistom... Slovenski misi-
jonarji so se zbrali pri škofu v Kančovu in Prebil opisuje z velikim upanjem rast kitajskega katolištva, ki obeta bogato plodnost. .. Začelo se je novo delo na novi fari... Zdravljenja, izpreobraeanja. .. Toda strah pred komunisti raste. Misijonski škof je poslal denar za eno lete naprej, če pride kaj... Treba je iti v bližnje mesto po denar .. Kitajska katehistinja se je ponudila župniku za spremstvo. On noče z njo, gre uro pozneje za njo. . . In tu sledi spet podoben novelistični vložek ob tej katehistinji kot v prvem delu ob mariborski posredovalki s prevozniki čez mejo: zaljubljena vanj ga počaka pod „svetim“ drevesom dobrih duhov... Misijonar je premagal nevarnost... in novelistični motiv je mimo...
Tedaj — po vrnitvi iz mesta — zve za grozote zmagujočih komunistov, hliža se preganjanje duhovnikov... Začenja se isto, kot v povojni Srbiji, kot v Sloveniji: šikane in zasliševanja... grožnje... Nove verige lažne svobode... Večkrat je prišel v smrtno stisko in nevarnost. Ta preganjanja iz kraja v kraj, iz stiske v stisko je poudarjena vsebina tega osrednjega dela. .. Iz komunistične Jugoslavije je ušel, da je prišel v enake razmere na Kitajskem. Ali mu grczi smrt, ali izgon? Negotovost in strah in vdanost... in pričakovanje tudi smrti...
To je drugi del povesti. Povesti ? Razen morda prizora s katehistinjo, ki je — mimogrede povedano — opisan z nepričakovanim naturalizmom, se mi zdi, da je v tem delu vse več resničnosti in avtobiografije, kitajske in misijonarske stvarnosti, reportaž o misijonarjevem delu, ki je podobno že evropskemu dušebrižništvu na novo ustanovljenih farah. Opisovanje je zgrajeno na realizmu poročevanja, ne več na misijonski romantiki. Napetost temu delu dajejo prav ona poročanja o kitajskih pokolih na severu, ki so podobni našim komunističnim divjanjem. Dramatičen vložek v pripovedovanju misijonske vsakdajne dejavnosti.
Tretji del je nadaljevanje in nosi naslov „Proti novim obzorjem“. Začenja se zadnje poglavje kitajskega slovenskega misijonar jen ja. Preganjanje in zapori misijonarjev, med katerimi se omenjena katehistinja izkaže kot velika junakinja: odločna je v podpiranju misijonarjev in odporu proti komunistom, ki so ji že preje ubili moža. Dva slovenska misijonarja sta v zaporu m pojeta slovenske Marijine pesmi. Te prevzamejo stražarje. Začenja se avanturistična pot: v smrt ali v izgon? Vedno znova v napetosti: kaj bo? Ali ni avanturistično slovo od misijonarja Jereba, ko ga s strehe hotela, zavarovana s stražniki, pokličeta po slovensko s ceste k sebi? Ali slovo od škofa? In vsa pot do Kantona, do meje? To opisovanje kompozicijsko ustreza - poti čaz mejo pri št. liju, le da zdaj v lepem vlaku. Končno — v svobodi, v pravi svobodi, ne lažni v verigah.
In potem: samo še pot v Rim in čakanje na določitev novega delovanja. Kam? Pred odločbo še en novelističen vložek: nov ženski motiv, uglašen na isti čustveni premik: tokrat ob rimski redovnici, ki je pripravljena pustiti red in z njim oditi v svet. Tudi njo pomiri in ji vrne vztrajanje v poklicu. Tri srečanja z ženskami istega čutenja v treh poglavjih: Moti me, da so vsi trije motivi v bistvu enaki, ko bi si želel več raznovrstnosti. Ali pa je Prav ta enakost simptomatična za pisca? So morda le davek modernim pustolovskim povestim, da privlačijo in poživijo sicer mračno snov? Vsekakor nove-listična krila sicer težki stvarnosti.
Iz Rima gre pot v novo zdomstvo, v svobodno dušnopastirstvo obeh Amerik.
* * *
Takšna je ta „trilogija“ misijonarja Andreja Prebila iz macedonskih in kitajskih misijonskih časov. Dokumenti in domišljija, leposlovna in reportažna stvaritev. Napeto branje, kot ga nisem pričakoval že ob prvem branju. Tudi po drugem nisem spremenil mnenja: je živahno pripovedovanje v povprečnem tekočem in lagodnem pisanju v slogu današnjih amrikan-skih povesti, z napeto in zanimivo snovjo. Za nas ne samo zanimivo, ampak tudi - novo. Za Slovence — prvo pripovedovanje misijonarja s sodobno slovensko misijonsko snovjo, ne sicer z globoko duhovno problematiko, rekel bi, skoraj celo brez nje, toda s stvarnim opisom sodobnega kitajskega misijonskega okolja, sicer pa stvarno — dokumentaimo in obenem domišlijsko — nove-listično lahko branje.
O knjigi naj izrečem le še zadnjo besedo: Prebilova Verige lažne svobode obsega življenjske dogodivščine slovenskega misijonarja, ki se je že v mladosti odločil za kitajske misijone, pa ga je usoda sedem let odvračala od tega cilja. Med tem je misijonarji v diaspori v Srbiji in Macedoniji, kjer ga je zasegla komunistična „svoboda“, iz katere pa se mu je posrečilo na avanturistični način pobegniti v zahodno evropsko svobodo. Dokumentacija komunističnega preganjanja vere in duhovnikov v domovini še posebej — se mu je sprevrgla v pustolovsko povest nalik detektivskim zgodbam, kjer se mešata „resničnost in izmišljotina“ v lahkem, tekočem, zanimivem in napetem pisanju. Bežeč pred komunisti v kitajske misijone, kjer se je že zelo blagoslovljeno ustalil, je zadel v prav to, čemur je hotel ubežati: v novo komunistično revolucijo. V njej se je zgodba iz prvega dela ponovila na svoj kitajski način. Pa tudi iz te „svobode v verigah“ se je rešil na podoben pustolovski način, z avanturami, med grožnjo smrti in izgona, strahu in vdanosti. V splet te resničnosti in fantazije je vpletel k takemu leposlovnemu žanru tudi nujno potreben motiv, erotični rekvizit, ki naj poživi privlačnost zgodbe. Poživi, ne pa - poglobi, kajti ne seže v globine duš, ostane pri vrhu in služi samo za premik na zunaj in za čustveno osvetlitev, sentiment na znotraj. Ima pa povest svojo literarno-zgodovinsko pomembnost: je prva pripovedna literarna kompozicija slovenskega misijonarja z misijonskega področja na Kitajskem z dvema motivoma, ki sta: misijonska resničnost in beg pred komunizmom, zdaj prostovoljni zdaj prisiljeni, obakrat pa povezan z izrednimi rešitvami, ki lahko veljajo za čudežne, vsekakor pa za čudovite, ali — avanturistične. Tako se realistični lastni življenjepis spreminja sproti v avantu-listično povest, ki jo je prištevati v literarno zvrst — detektivk. In kot taka ima tudi svojo vrednost, in je prvi del doživel svoj uspeh. Po zanimivi snovi iz misijonskega življenja in napeti zgodovini ter lahkem branju, bo gotovo tudi kot knjiga dosegla uspeh med bravci in prijatelji slovenskih misijonov.
Avtor poklanja knjigo „sv. Očetu Janezu Pavlu II. velikemu čuvarju resnice, ki nam v vsej zlaganosti modernega sveta ohranja resnično svobodo otrok.“
Knjigo je opremil arh. Jure Vombergar z ovitkom, ki predstavlja verigo iz bambusovih trstik, misleč na Kitajsko bambusovo zaveso. In tudi s črkami, narisanimi v istem slogu.	Tine Debeljak.
AZIJA
JAPONSKA
S. ANICA MIKLAVČIČ se nam je 20. maja oglasila iz Hongkonga s tole vestjo:
„Vesela sem, ker morem spet malo govoriti v japonščini, ker tako tega lepega jezika ne bom pozabila. Neki japonski bivši salezijanski gojenec, star 21 let, se je že pri salezijancih na Japonskem učil krščanski nauk, zdaj, ko živi tu, je pa sklenil, da pouk dokonča in prejme sveti krst. Salezijanci so ga poslali meni. Na Formozi sem imela veliko prilike govoriti japonščino, ki sem se je naučila, ko sem tam delovala toliko let, tukaj pa zlepa ne naletim na Japonca in zato v tem jeziku ne govorim; zdaj me je pa Bog uslišal tudi v tem. človeku pri apostolskem delu zelo prav pride, če zna več jezikov. Sedaj sem se lotila študija kantonščine, ki se govori tu, da bom mogla tudi med tistimi, ki znajo le ta hongkonški jezik, aposto-lirati.“
TAJSKA
Od tu nam je pisala iz Bangkoka Pismo s. KSAVERIJA PIRC O.S.U., in sicer 10. maja:
„Katoliški misijoni“ prihajajo sedaj kar točno in so tako zanimivi, da
številke ne odložim preje, kot da sem vse prebrala.
1. maja smo imeli pri nas žegna-nje. Naša župnija, ena od enajstih Bangkoka, je posvečena sv. Jožefu, delavcu. Ker je eden od štirih letošnjih bogoslovcev iz te župnije, je bilo posvečenje tu. Naša šola Regina Mundi je seveda sodelovala. Že tedne prej smo poučevali petje za slovesni dan, pa tudi posodile smo stole in pripravile kosilo za vse, ki so prišli na slavje od blizu in daleč. Novo-mašnik iz naše fare ima že brata duhovnika, mlajši brat pa je v semenišču.
Včeraj, 9. maja, smo pa imeli birmo, tako je bil škof Mičej spet med nami.
V aprilu je Bangkok praznoval 200 letnico obstoja kar mogoče slovesno. Kako se je mesto spremenilo' v teh 200 letih! Saj se je v zadnjih 50 letih, kar sem jaz tu, nezaslišano! Tajci so se tu naselili šele v 12. stoletju po Kristusu. Kitajci so jih izrinili iz gozdov in gričevja jugozahodne preobljudene Kitajske. Rodovitna delta mogočne reke Cao-pa-ya je imela le malo prebivalcev. Tajci so se združili z njimi in ustanovili svoje kraljestvo, ki traja še danes. Iz bližnje Indije so kmalu prišli mi-
sijonarji Bude in ustanovili Budovo trdnjavo, ki jo naskakujemo Kristusovi borci še danes.“
JUŽNI YEMEN
Tam, na jugu Arabskega polotoka, deluje v zelo težkih misijonskih okoliščinah sestra dr. TEREZIJA ŽUŽEK iz Družbe misijonskih zdravstvenih sester. Njeno pismo z dne 4. aprila je zelo lepo in ga objavljamo v celoti. Naslavlja ga na vse misijonske dobrotnike in prijatelje:
„Nimam besed za primerno zahvalo radi lepega daru, ki sem ga pred kratkim prejela preko „Katoliških misijonov“. S svojim darovanjem, ki ni brez žrtev, se tesno približate nam tu, ki živimo in delamo, zanašajoč se le Nanj, ki nas je poklical v misijonsko službo.
V	Severnem Yemenu od leta 1971 naprej neznatna barka Cerkve plove proti toku, sredi trajnih viharjev ali pod pripekajočim soncem. Seme pada v zemljo in umira, sadov ni. Ta misijonski delokrog je primer delovanja v upanju proti upanju, v upanju v Vstalega Zveličarja, ki je prišel do zmage šele po poti križa, na Kalvariji. Prosim, molite za to yemensko barčico, ki je Cerkvi tako draga kot ves muslimanski svet, ki pa se je pred nedavnim posebno prebudil.
V	mesecu februarju nas je obiskal naš škof, Bernardo Gremoli. On živi v Abu Dhabi. Pred šestimi leti je bil kot prvi imenovan za apostolskega vikarja Arabskega polotoka. Vsako leto se spravi na obisk trinajstih držav, v katerih se zrna Cerkve s težavo ohranjujejo. Potovanje traja tri mesece in škof ima seboj štiri ali pet različnih vizumov. V nekatere dežele more vstopiti le kot „trgovski uslužbenec te in te tvrdke“, ker 'zakoni drugače ne dovoljujejo, a oblasti vedo, kdo je.
Na polotoku se je pojavila novost
islamskih agitatorjev, ki se imenujejo „muslimanski bratje“ in so večinoma učit.elji iz Egipta in jih je vedno več po šolah. So fanatično razpoloženi, a uspešno delujejo. Nasprotujejo katoličanom na celi črti, ne le tujcem, ampak tudi, kar je domačinov, ki so sprejeli katoliško vero.
Marsikje je predpogoj za vstop v kako službo sprejem muslimanske vere, kar zahtevajo posebno od ženskih naseljenk, ki pridejo iz Daljnega Vzhoda, na primer s Filipinov. Škofijski urad v Abu Dhabi sprejema odpade in sporočila o prestopih v mo-hamedanstvo od strani naseljencev raznih narodnosti. Tudi v Severnem Y'emenu sta že dva primera katoličanov, ki sta prestopila, dasi je naša država zelo tolerantna. Zavedajoč se odgovornosti, je škof izdal okrožnico, v kateri je navedel razlike med verovanjem kristjanov in mohamedancev. 13 držav na polotoku ima 26 duhovnikov in 75 redovnic, katoličanov je pa nad 250.000, ki so pa silno raztreseni, zato mnogi sploh nimajo blizu kakega katoliškega duhovnika, drugi pa zelo redkokdaj.
Mir, ki smo ga po končani revoluciji leta 1969 uživali v naši deželi, je zdaj spet skaljen. Bolnica dnevno sprejema vojaške ranjence; blizu našega mesta Hodeidaha je v gorah vojna med plemeni, kar podpihuje Libija. Ranjencev in invalidov je zelo veliko. Ob morju, ne tako daleč, hite organizirat novo bolnišnico, ki bo za Hodeidah in okolico. Vso stvar bo financirala država Kuwait iz Južne Arabije. Osebje bo pa v glavnem prišlo iz Kitajske. Deset zdi-avnikov je že prišlo za to bolnico, od tam že pred božičem, kar malo prezgodaj. Dali so jim začasno bivališče kar v hiši, kjer žive inozemske bolničarke in pa jaz. V kratkem pa pride še kakih 100 Kitajcev za to bolnico. Vodstvo bodo imeli nekateri domačini iz
Yemena. Čudno se meša prebivalstvo po svetu...
Moja sestra dr. Janja žužek se je za nekaj tednov na poti ■ v Anglijo ustavila pri meni: hitro je razumela misijon in njegov značaj. Kajpada je bilo to zame veselo presenečenje. Sedaj bo molila še za to misijonsko postojanko, ki je molitve tako potrebna.
Jaz sama sicer delujem v bolnici kot zdravnica-anestezistka, a kot sestra pričam Gospodovo ljubezen, za katero mi Previdnost pripravlja vedno nove priložnosti. Molite zame in za to ljudstvo, med katerim pričujem Jezusa Kristusa!“
AFRIKA
RWANDA
Od tam se nam usmiljenka s. VIDA GERKMAN zahvaljuje za pomoč, ki smo ji jo poslali iz sklada KM za vse preko Pariza, in za „Katoliške misijone“. Ker je pismo pisala na potu, je mogla napisati le to, pa upamo, da nam bo kmalu kaj več poročala o svojem delu med tamkajšnjimi črnci, za kar jo tudi lepo prosimo!
MADAGASKAR
Iz Vondroza nam piše tamkajšnji misijonar FRANCE BUH CM o slabih komunikacijah tam na jugu dežele, kadar je preveč vode, kot je bilo to zadnje čase letos. Koncem aprila nam je med drugim v pismu takole pripovedoval:
„Pisal si mi konec januarja, jaz sem pa Tvoje pismo prejel šele koncem marca. Saj so Ti gotovo že drugi pisali o tem, kako slabo smo prejemali pošto od januarja pa do konca marca. Deževje je avionsko stezo v Farafangani tako razmočdo, da letala, čeprav komaj za kakih 16 potnikov, niso upala več pristajati. Potem jim je pa začelo še nafte nrimanjko-vati, tako da nam je od treh do štirih
poletov na teden ostal le še eden, ob nedeljah. Od Farafangane do mene v Vondrozo je spet še 70 km (ne le 40, kot je obiskovalec pomotoma navedel v opisovanju obiska v Vondroz-o), ki jih pa poštar nerad vzame pod noge ali pod kolesa... Ker jutri odhajam za tedne na „turnejo“ (obiskovanje vernikov po obsežnem področju), bi Ti rad danes odpisal, da ne boš rekel, da smo Te pozabili. Ko se vrnem, Ti bom kaj napisal za objavo v KM. Konec maja se vsi slovenski misijonarji snidemo v Farafangani, da se pogovorimo o delu.“
PETER OPEKA CM je pisal svojim domačim v Argentino precej dolgo pismo, iz katerega vzamemo to, kar zanima nas vse. Pismo je datirano 17. aprila v Vangaindnno:
„Velikonočne praznike smo lepo praznovali. Veliko ljudstva se je udeleževalo svetih obredov. Kar me je najbolj veselilo, je bilo duhovno po-življenje vernikov: več sto jih je opravilo sveto spoved. Že med pestom jih je mnogo prihajalo h križevemu potu. Na Veliko noč je bila cerkev kljub velikemu deževju nabito polna. Pri liturgiji na vigilijo sem krstil 6 odraslih, 15 mladih fantov je pa prejelo ptvo sveto obhajilo; to so bili študentje, stari od 17 do 22 let. Sicer je pa delo v Velikem tednu zelo naporno, posebej še, ker ljudje v cerkvi tako radi govore, pa moram pogosto zelo močno zaupiti, da so potem nekaj časa tiho. Zvočniki so mi v veliko pomoč, brez njih bi bilo veliko težje.
Teden po Veliki noči smo imeli pa veliko srečanj z mladino tukaj v Van-gaindrano. Tu smo namreč v središču misijona in imamo tudi precej prestola za sprejem mladine, ker jo je treba prenočiti. Zdaj je pa še posebno pripravno, ker imamo župnijsko dvorano, ki je velikega pomora za našo župnijo. Prejšnji mesec smo imeli tu
srečanje za katoliške šole; takrat sem videl, da smo dvorano Še premajhno naredili. Tisoč ljudi je dvorana sprejela, a ostalih tisoč je ostalo zunaj ... Dvorana še ni popolnoma končana, manjkajo še vhodi in tla, a se kljub temu že da uporabljati. Kristjani so ponosni, da so to skoraj sami skupaj spravili, za kar so se odločili ob jubileju naše župnije.
Sedaj se pa lotevamo dolgo zaže-Ijenega cilja: zvonovi v Vangaindra-no. V nedeljo smo med vse kristjane razdelili pismo v kuvertah; prosimo vse, naj po možnosti prispevajo. Vemo sicer, da so časi zelo težki, a ker si kristjani želijo zvonove, bodo gotovo nekaj žrtvovali zanje. Nekateri v Evropi bodo morda vpraševali: Zakaj pa zvonove, saj niso neobhodno potrebni ? 1 Veste, tu smo še 100 let za Evropo. V Evropi v velikih mestih zvonovi res veliko ne pomenijo. A tu so zvonovi božji glas, ki kliče k molitvi in opominja ljudi, da so za Boga ustvarjeni. Predstavljajte si recimo cerkev v Velikih Laščah ali v Ribnici pred vojno brez zvonov; nekaj nemogočega bi se Vam zdelo... In to je bilo pred tridesetimi leti! Tako so nam tu zvonovi prepotrebni in bodo veljali še dolgo dobo.
Kaj je še kaj drugega novega pri nas? Naš most čez reko Mananaro še ni končan, ker je tvrdka že štiri mesece brez cementa in zato delo ne gre naprej. Govori se, da bomo dobili barvno televizijo... ? 1 Le kaj bodo ljudje s televizijo, ko še mila za umivanje in za pranje ne morejo dobiti...!“
Uredništvu je pa isti misijonar pisal dne 4. maja in iz tega pisma objavljamo še sledeče:
„Kajpada, ko bodo zvonovi prišli k nam, bomo morali zgraditi tudi zvonik, ki bo že del nove cerkve, katero bo tudi treba počasi napraviti.
Zahvaljujem se Vam, da ste v „Katoliških misijonih“ priporočili pomoč za nabavo zvonov, upam, da bo kaj odziva med prijatelji malgaškega misijona!
Oba laična misijonarja, ki ste nam ju poslali, sta zelo pridna in sposobna in prav lepa Vam hvala, da ste ju poslali na pomoč!
Od Slovencev smo tu štirje, ki smo se rodili v Argentini, pa smo zdaj zelo potrti zaradi potopa vojne ladje Belgrano. Preko raznih mednarodnih postaj zasledujemo dogodke na jugu Atlantskega oceana in prosimo Boga, da bi se vojna čim preje končala. Naši kristjani vedo za to vojno in so na strani Argentine...“
Da so zvonovi na Madagaskarju res potrebni pri cerkvah, vidimo tudi iz dejstva, ker jih je v Avstriji, ko je bil na dopustu, naročil tudi misijonar JANKO SLABE iz Matange. Ko nam koncem aprila pošilja lep sestavek za naš list, ki ga objavimo v prihodnji številki, nam pove tole:
„Moji zvonovi so že prišli v Ta-matava (malgaško pristanišče). Zdaj spravljam skupaj papirje, da grem zvonove z njimi iskat. Seveda zvonovi še daleč niso vsi plačani, a jih bomo z nabirkami in s pomočjo dobrotnikov počasi že plačali, med tem bodo pa že zvonili. Seveda bomo morali graditi tudi zvonik “
Iz Ankarane nam je 12. maja pisal tudi JANKO KOSMAČ, ki se zahvaljuje za naš dopis. Ta je pa končno dočakal avtomobil za svoj misijon. Takole poroča:
„Pri Vas ste zdaj v vojni. Naša fanta poslušata nevesele novice o tem. Zdaj gresta v Fiarantsoa po opravkih, pa sem jima dal seboj svoj radio, da bosta med potjo poslušala poročila.“ Nato poroča tudi ta misijonar, kako je on prišel do zvonov. O tem pa prihodnjič.
PO fflSnONSKEH
SiVJEfeTiU
KAM VODI ODPAD! Gotovo je ostalo še nerešeno vprašanje tako imenovane Kitajske narodne cerkve, še bolj je negotovo, koliko je članov te cerkve, koliko pa je vernikov in duhovnikov, ki so ostali Rimu zvesti. Na Kitajskem smejo govoriti le tisti, ki jih režim podpira. V imenu molčečih govorijo zadnji čas obiskovalci. Vse kaže, da so „narodni katoličani“ v veliki manjšini, ki so morda sprva morda res (vsaj nekateri) mislili reševati Cerkev, a jih je zavedlo in jih zavaja v vedno večji odpad. To dajo slutiti izjave nekaterih. Na poziv papeža Pavla Janeza II. svetu, naj molimo za Kitajsko, je ta poziv združenje imenovalo „zlobno obrekovanje“ in celo „žalitev vsemogočnega Boga“. Škof tega združenja Šang Jiaša je novo zaprte, Rimu zveste duhovnike, imenoval „izvržek kitajske katoliške skupnosti“. Take izjave same po sebi pričajo, do kakšne zagrizene obrambe samega sebe so prišli. Morda prav v tem tiči slutnja, da se sami zavedajo odpada, a si ne morejo več pomagati. Zato bo katoliški svet sledil papežu in molil, da se to težko vprašanje reši. p redno se obnovi misijonsko delo na Kitajskem.
JUŽNOAFRIŠKA REPUBLIKA še vedno boleha zaradi rasne diskriminacije. A vendarle Cerkev napreduje zlasti med črnci, saj vedo, da zagovarja enakost vseh ljudi in je branil-
ka človekovih pravic, število katoličanov je v zadnjih desetih letih naraslo za 35 %. Danes je katoličanov nad dva milijona in pol, to pomeni skoraj 9 odstotkov, dočim jih je bilo leta 1960 le 5,8 %. Ostaja pa problem, ki grozi vsej črni Afriki: pomanjkanje duhovnikov.
BEGUNCI postajajo vedno večji problem. Uradno štejejo na svetu 10 milijonov beguncev. Pa je po mnenju strokovnjakov treba k tej številki prišteti še pet milijonov. Ljudje so preganjani in beže iz različnih razlogov: zaradi vere, barvne kože, političnih stališč. Večina teh beguncev živi v tako imenovanem tretjem svetu. V Pakistanu je na primer kar dva milijona pobeglih iz Afganistana. Na Tajskem je v begunskih taboriščih iz Laosa, Kampučije in Vietnama blizu 600.000 beguncev, v Somaliji 700.000, v Sudanu 500.000. Mnogi teh beguncev žive v skrajno bednem stanju in je dolžnost vseh dobromisle-čih ljudi, da jim pomagajo.
V MUSLIMANSKIH DRŽAVAH Afike se vedno bolj oglaša sovražno razpoloženje do katoličanov. Morda je največja izjema Senegal, kjer je v glavnem mestu Dakar 28.000 katoličanov. Država je muslimanska, saj je 80 % prebivalcev muslimanske vere, katoličani so v veliki manjšini. Toda so spoštovani zaradi karitativnega dela, zlasti na zdravstvenem
področju, saj imajo v mestu 55 zdravstvenih postaj in pet bolnišnic za otroke in matere. Misijonarji istočasno vežbajo domači zdravstveni kader.
EKVATORIALNA GVINEJA je ena najbolj zanimivih držav, ki jih je letos obiskal papež. Do leta 1979 je ta najbolj katoliška dežela trpela pod najhujšim terorizmom, kar jih poznamo v dvajsetem stoletju. Ker je država majhna, o njej ni bilo toliko pisanja. Od 260.000 prebivalcev je 240.000 katoličanov. In kljub temu je vladal nasilnik, o katerem ni mogoče misliti drugače, kot da je bil patološki, duševno bolan človek. V šolah so se morali učiti nesmisel kot: Ma-cias je ustvaril svet, Macias je odrešenik in podobno. Pregnal je duhovnike, zaprl cerkve, pobijal laike. O komer je samo posumil, da mu utegne biti nevaren, ga je dal ubiti, če ni imel časa ubežati. Tako je padla ali zbežala vsa inteligenca. Cerkve in šole so bile spremenjene v skladišča. Vse to je trajalo tako dolgo, dokler svojega strica ni spodnesel njegov nečak Teodoro Obiang Nguema. Po Maciasovi smrti so ostale samo ruševine. Zdaj se Cerkev obnavlja. In za to delo je dal veliko pobudo prihod Janeza Pavla II.
BENIN, od koder je doma tudi kardinal Gantin, ki je zastopal papeža na evharističnem kongresu v Lurdu, se je prej imenoval Dahomej. Ima le tri in pol milijona prebivalcev, katoličanov je 12 odstotkov. Pod marksističnim režimom Ahmeda Karekou so katoličani veliko trpeli, a so vztrajali in s svojo modro vztrajnostjo dosegli, da se je režim unesel in imajo
zdaj bolj mirno življenje. Ni bilo lahko: vse šole so podržavili, prepovedali verouk, misijonarje izganjali, laike zapirali. A ta vihra je v glavnem mimo. Tudi njim je papežev prihod dal novega poguma.
AFRIČANI v Cerkvi vedno več pomenijo. Saj že deset let ugotavljajo, da se Cerkev pomika v tretji svet. To pa ni svet brez kulture in tudi ne brez krščanstva, zato je naravno, da bodo ti narodi tudi v vodstvu Cerkve. Tako je postal- papežev osebni tajnik duhovnik iz Zaire Emery Kagungo. Do zdaj je bil v službi na nünciaturi v Braziliji, nekaj mesecev pa je že na državnem tajništvu v Rimu. Tako Cerkev tudi v svojih vodstvenih krogih dobiva univerzalni značaj.
SVETOVNA STATISTIKA VERSTEV pri vsej moderni tehniki preštevanja še vedno ni točna. Vsi podatki so le približni. Kristjanov naj bi bila milijarda 200 milijonov, muslimanov 620 milijonov, hinduistov 540 milijonov, šintoistov 62 milijonov, toistov 32 milijonov, konfuce-istov 300 milijonov, judov 15 milijonov.
UMRLJIVOST OTROK v tretjem svetu je še vedno velika. Organizacija Združenih narodov UNICEF trdi, da vsako drugo sekundo umrje kak otrok zaradi podhranjenosti ali pomajka-nja zdravniškega skrbstva. Leta 1981 je umrlo 17 milijonov otrok, večina teh v Afriki in Aziji. Bolj porazno je dejstvo, da se za letošnje leto ne obeta izboljšanje, raje poslabšanje. In svet še vedno vlaga ogromne vsote v stroje in morilno orožje, ni pa sredstev za reševanje človeških življenj.
LEPO SE PRIPOROČAMO ZA NAROČNINO, ZLASTI ZA ZAOSTALO!
MISIJONSKI DAROVI V SKLAD KM ZA VSE
Iz Argentine, v pesih: Franc Japelj, Miramar, 100.000; Kušar Ivanka, 400.000; Ivan Mehle, st., 100.000; di'užina Troha in Kodrič, 100.000; Marija Draksler, 30.000.
Iz Avstrije: Župnik Vinko Zaletel daroval velikonočne razglednice, ki se prodale v Slovenski vasi za vsoto 181.000 pesov.
Avstralija: Katarina Čargo, 23 dolarjev.
ZA POSAMEZNE MISIJONARJE
Petru Opeku za vangaindranske zvonove Opekovi iz Argentine, 500.000 pesov.
ZA MISIJONE
V čast sv. Jožefu, Mariji Pomočnici, za Baragovo in Gnidovčevo zadevo, N. N., Dom sv. Vincencija, 10.000 pesov, v Argentini; Kovač Angela v istem Domu, 35.000 pesov; N. N., Argentina, 9.000 pesov; Marija Radin, Avstralija, 20 dolarjev; duhovnik Janez Grilc iz Caracas, namesto venca na grob Rozalije Šega, 280.000 pesov.
TISKOVNI SKLAD KM
Julija Mrčun, Avstralija, 40 dolarjev; Lenko Valentin, Avstralija, 6 dolarjev; družina Koželnik, Argentina, 250.000 pesov.
ZA GNIDOVČEVO ZADEVO
Marija Makarovič, Argentina, 100.000 pesov.
ZNAMKE ZA MISIJONE
Marija Ogrin iz San Luisa; Tominčevi iz Castelarja; Lisjak Marjan; ga. Perklič; duh. Povše Milan; Leonard Reya; Kolegij Santa lsabel, Formosa; duh. Albin Avguštin.
VSEM ZA VSE TISOČKRAT BOG PLAČAJ!
"KATOLIŠKI MISIJONI” $o splošen misijonski mesečnik, glasilo papeških misijonskrh družb, slovenskih misijonarjev, "Slovenske misijonske zveze”. Izdaja ga “Baragovo misijonišče. Urejuje in upravlia Lenček Ladislav C.M. — Naslov uredništva in uprave: El Cabezuelo (ex Loubet) 4029, 1826 Remedios de Escalada, Provincia Buenos Aires. Tiska "Editorial Baraga del Centra Misional Baraga", Colćn 2544, 1826 Remedios de Escalada, Provincia Buenos Aires. S cerkvenim dovoljenjem.
Naročnina v letu 1982 in vse za nazaj: 20 USA dolarjev oziroma odgovarjajoče v drugih valutah (v Kanadi 25 dolarjev!). Letalsko pošiljanje 20 dolarjev več!
PLAČUJE SE NA SLEDEČIH NASLOVIH:
Argentina- Baragovo misijonišče, El Cabezuelo 4029, 1826 Remedios de Escalada, Prov. Buenos Aires. — Dušnopastirska pisarna, Ramon L. Falc6n 4158, 1407 Buenos Aires. — Pisarna Sloge, Bme. Mitre 97, 1704 Ramos Mejia.
ZDA: Rev. Charles A. Wolbang CM, 131 Birchmount Road, SCARBOROUGH, Ont., Canada MIN 3J7 — Mr. Rudi Knez, 17826 Brion Ave., Cleveland, O. 4419 — Mrs. John Tushar, Box 731, Gilbert, Minn. 55741. ■— Mrs. Ana Gaber 2215 So. Wood Street, Chicago, III. 60608 U.S.A.
Kanada: Župnija Marije Pomagaj: rev. Ivan Jan C.M., 611 Manning Ave, Toronto 4, Ont.: župnija Marije Brezmadežne: 739 Brown's Line, Toronto, Ont. M8W 3V7; Za Montreal in Quebec: rev. Jeretina Janez C.M., 405 Marie Anne East, Montreal, P.Q.; Za Winnipeg in okolico: rev. Letonja C.M., 95 Macdonald Ave, Winnipeg, Man. R3B 0J3. Italija: Dr. Kazimir Humar, Corte San Mario, 7, 34170 Gorizia.
Trst: Oddajati na naslov: Marijina družba, 34133 Trst, Via Risorta 3 Francija: s. Cecilija Prebil, Rue du Bac 140, Paris 75340, Cedex 07 Avstrija: B. B. Seelsorgeamt, Viktringer Ring 26, Klagenfurt A-9020.
Anglija: Rehberger Gabrijela, 132, George Street, Bedford, Gran Bretana.
Avstralija: Slovenske sestre, 4 Cameron Court, KEW, Vic. 3101.
Nova cerkev v velikem hindujskem središču Tiruvanamalai.
Registra de Prop. Int. No. 68166 Director responsable, Lenček Ladislav Domicilio legal, Cochabamba 1467 Buenos Aires
sl"	FRANQUEO PAGADO Concesićn N9 3143
5 S, Š	
	TARIFA REDUCIDA
	Concesidn Nv 5612