650
Pavla Gruden
Ko je letošnjo pomlad izšla Žoharjeva lirska zbirka Aurora Australis, so jo dočakale sijajne kritike in kar videlo se je, kako so si ocenjevalci oddahnili, da jim ob njej ni bilo treba nakladati z rodoljubnimi frazami in mižati na obe ali pa vsaj na pol očesa - ker gre pač za »našega« Slovenca v daljnem svetu. Zohar živi sprotno slovensko (in avstralsko) poezijo intenzivno in je samodejno včlenjen v njena merila. Podobno velja za Berta Pribca, ki po bogve kakšni logiki pri nas še ni dobil svoje knjige in je samozaložnik. Za oba lahko rečemo, da sta v vrhu tiste slovenske besede, ki rodi v razseljenstvu vsaj tako bogato kot doma.
Eden in drugi sta v SALUKu - svojevrstnem avstralskoslovenskem umetniškem klubu; svojevrsten je ta.klub zato, ker ima člane - slikarje, publiciste in literate - razsejane po vsej Avstraliji, tako da se »v živo« vsi nikoli ne dobijo, delujejo pa kljub temu skupno, strnjeno, živahno in vztrajno. Poleg Žoharja je njegova duša Pavla Gruden. - Ni sicer lepo, da začenjamo njeno pesniško predstavitev tako, hitro si bo kdo mislil, da je njeno organizacijsko delo cena za nekaj malega pesniške slave. Toda naši javnosti je, z izjemo pozornejših bralcev Dialogov, Mentorja, Rodne grude in še kakšne publikacije, skoraj neznana in ji je bilo nekaj okvira skoraj nujno dodati - najsi o njenih verzih to še tako malo pove.
Pavla Grudnova je sicer rojena Ljubljančanka (1921), pred vojno je v Ljubljani končala srednjo šolo. Med vojno so jo odpeljali na prisilno delo v Nemčijo, leta 1948 (oktobra) pa se je po različnih peripetijah znašla v Avstraliji. Tu je odživela skoraj neizbežno kalvarijo (duhovito jo je popisala za Srce in oko), z velikansko energijo in z enako silovitim temperamentom je potem vse to prebredla in se vpregla v društveno delo za slovenske rojake: bila je odbornica ničkoliko društev, urednica različnih publikacij, navduševalka in organizatorka. V besedi in misli dobesedno in brez predaha vibrira s svojo prvotno domovino: iz tega nastajajo komentarji, verzi, aforizmi, članki. Po načinu delovanja se zdi močno ekstraverti-rana, verzov tudi ne piše samo v slovenščini, temveč še v angleščini in francoščini; skoraj se zdi za liriko neprimerna. Vendar jo v siceršnjem živahnem, fluidnem, živosrebrnem eksistiranju očitno dohitevajo različni zbrani, vase pogreznjeni, najpogosteje melanholični trenutki - polni vpra-šanjske odprtosti in neodgovornosti, razdvojenih hrepenenj, čisto človeške ali celo kar ženske osamljenosti, hipnega mističnega vztrepeta. Takrat zazveni tudi v najlepši jezikovni občutljivosti.
Takšno jo kaže tudi naš predstavitveni izbor. (Že dolga leta živi v Sid-neyu.)
Matjaž Kmecl