Zactnji Mohikanec- Povest iz leta 1757. Po J. F. Cooper-ju predelal AI. Benkovič. 27 Zadovoljno mrmranje je nastalo med poslušalci. Vse Je kazalo, da so izpregledali svojo zmoto. »Kje je Huronec? Ali si je zamašil ušesa?« je vprasal Tamenund. Lahko si je misliti, kaj je občutil Magva ob tej nenadni izpremembi. Drzno je stopil naprej in rekel: >Pravični Tamenund ne bo obdržal tega, kar nm je Huronec samo posodil.« »Sin mojega brata!« se je starec obrnil k Unkasu. »Povej, ali ima Huronec nad tabo pravico zmagovalca?« »Nikakor ne! Panter se lahko ujame v past, ki so mu jo nastavile ženske, toda močan je in se zna rešiti iz nje.« »A nad Dolgo puško?« »On se roga Mingom. Huronec, pojdi ženske vprašat, kakšne barve je medved!« »Kaj pa je s tujcem in belo deklico, ki sta prišla v moj tabor?« »Prosto lahko odideta, kamor hočeta.« »In deklica, ki jo je Huronec izročil mojim vojačaikom?« Unkas je molčal. »In deklica, katero je Mingo pripeljal v moj tabor?« je resno ponovil Tamenund. »Moja je!« je zmagoslavno zakričal Magva. »To ti-je znano, Mohikan, da je moja!« >Moj sin molči«, je rekel Tamenund in si je prizadeval iz Unkasovega obraza uganiti njegove misli. »Tako je, kot je rekel Huronec«, je tiho odgovoril mladenič. »Potem vzemi, kar je tvojega, Huronec!« je z odločnim giasom rekel Tamenund. »Vellki Manito ukazuje, da mora biti Delavar pravičen.« Magva je skočil naprej in svojo ujetnico zgrabfl za roko. Molče in z nejevoljo ao se umaknili Delavari. »Stoj!« je ta hip zakrical Dunkan in planil naprej. »Usmiljenje, Huronec! Odkupnina zanjo te napravi bogatejšega, kot je bil katerikoli tvojega rodu!« »Mag\ra je rdečekožec. Zlatnine bledoličnikov ne potrebuje. Samo maščevati se hoče.« Heyward se je obupan s povzdignjenimi rokami obrnil k očaku in ga prosil milosti za slabotno deklico. Starec pa je zamižal, klonil glavo na prsi, kakor bi bile njegove moči pri kraju, ter je rekel s slaibotnim glasom: »Možje ne reko dvakrat.« Zdaj pa je Sokol stopil naprej in pomignil Dunkanu, naj molči. Potem pa je rekel: »Modro in pametno je, da poglavar ne prekliče tega, kar je rekel. Vojščak, če je pameten, pa mora tudi dobro premisliti, predno s tomahavkom razkolje glavo. Huronec, pomisli, ako to ni bolj po volji mož, kakor sem jaz, ki bo ubil še marsikoga izmed tvojUi vojšcakov, ako ga izpustiš.« »Ali hoče Dolga puška dati življenje za deklico?« je neodločno vprašal Magva. »Ne, tako nisem mislil«, je odgovoril Sokol. »Neenaka kupčija bi bila, ako bi se vojščak v cvetu svoje moči žamenjal za žensko, pa naj bo katerakoli. A tvoj ujetnik hočem biti, dokler ne pride zopet listje na drevje — a pod tera pogojem, da izpustis deklico.« Magva je zmajal z glavo in namignil gledalcem, naj ga puste skozi. »Naj bo«, ije nadaljeval lovec • tresočim se glasom. »Tudi zveromor ti dam po vrhu.« Magva pa je samo zaničljivo pomajal z ramami in jezno zavpil nad ljudstvom, naj mu napravijo pot. Sokol pa se je obrnil k Unkasu in rekel: »Bog te blagoslovi, dečko! Pridobil si si prijateljev med svojim narodom. Upam, da ti ostanejo zvesti. Kar pa se mene tice, moram umreti prej ali slej. Prav je, da jih je le malo, ki bodo žalovali za mamo. Prisrčno sem ljubil tebe, Unkas, in tvojega ^eta, čeprav naša koža ni iste barve. Na onein evetu ae W»do poštenjaki zopet videli. Povej to o5etu. Mojo I puško boš našel tam, kjer smo jo skrili. Vzemi jo in ]o obdrži zaradi mene. Potem pa se maščuj nad Mingi, to te bo | pomirilo, da boš lažje prenašal mojo izgubo. — Huronec, uklanjam se tvoji zahtevi. Izptisti deklico na svoboda Tvoj ujetnik sem, moje življenje je v fvojih rakah.« Ta velikodušna ponudba je vzbudila med Ijudstvom pritrjevalno mrmranje. Magva je za trenotek pomišljal. Ko pa se je bil ozrl na Koro, je zaničljivo vrgel glavo nazaj in rekel z odločnim glasom: »Zviti lisjak je velik poglavar. Samo eno voljo ima.« Roko je položil Kori na ramo in pristavil: »Pojdiva!« Kori je kri zalila lice. Jezno so ji zaiskrile oči. Sunila je Magvino roko od sebe in rekla: »Tvoja ujetnica sem in pojdem s tabo, čeprav v smrt. A sile ni treba.« Potem se je obrnila k Sokolu: »Velikodušni lovec, zahvaljujem se vam iz vsega srca. Zaman je vaša poBudba in bi je tudi nikdar ne sprejela. Vendar mi lahko ustrežete, bolj, kot bi sami radi. Poglejte ubogo mojo sestro. Ne zapustite je, dokler se ne vrne k očetu. Nočem reči, da vas moj oče nagradi za to, kajti za takega moža, kot ste vi, je vsaka nagrada prenizka, a hvaležen vam bo in vas blagoslovi. Ostanite z Bogom!« Prisrčno je lovcu stisnila roko. Tudi od Dunkana se je poslovila z ganljivimi besedami in mu položila na srce srečo svoje sestre. Nato se je nagnila preko smrtnoblede Elize in jo poljubila v slovo. Ko se je zopet vzklonila, je bila tudi ona bleda kot smrt, a brez solz se je obrnila k Magvi in rekla: »Zdaj sem pripravljena, da grem s tabo.« >Le pojdi, zverina«, je rekel Dunkan in položil napol nezavestno Elizo indijanskemu dekletu v naročje. »Le pojdi, Magva! Delavari imajo svoje postave, ki jim branijo, da bi te zadrževali. Jaz pa take sile ne poznam. Jaz pojdem za tabo!« Satansko veselje je šinilo Magvi iz oči, a hitro je zopet napravil hinavski obraz in je rekel: »Gozdje bo odprti. Odprta roka lahko pride.« »Stoj!« je zakričal Sokol in planil proti Heywardu, da bi ga zadržal. »Ne veste, kaiko zvijačen je lopov. Zvabil vas bo v casedo in . . .« »Huronec«, je zdaj posegel v besedo Unkas, ki je, pokoren strogim običajem tega ljudstva, dozdaj molče, a pazljivo poslušal. »Manito je Delavarom dal pravičnost. Poglej tam solnce. Zdaj sije skozi veje dreves nad nami. Ko bo sijalo nad onimi vrhovi, bodo vojščaki šli za tvojo sfledjo.« Magva pa se je porogljivo zasmejal: >Kavko slišim.« Potem pa se je obrnil k ljudstvu, ki se mu je nerado umikalo: »Kje so delavarske babe? Naj le pridejo in nad Huronce pošiljajo svoje puščice in krogle. Vsi skupaj ste psi, zajci in tatovi — pljujem na vas!« Nastala je nesrečo znaneča tišina na to psovanje, a Magva je lahko brez zadržka odšel s svojo ujetnico, ker «o ga varovali strogi zakoni indijanske gostoljubnosti. XVII. Delavarsko mašfievanje. Molk je trajal toliko časa, da je izginil Magva s svojo žrtvijo, poiem pa so dobile duška zadrževane strasti. Vse je divje kričalo po krvavem maščevanju. Unkas je stal na svojem vzvišenem prostoru, dokler je mogel Kori slediti - očmi. Ko pa je izginila v gozdu, je stopil doli, molče šel skozi besneče ljudstvo ter izginil v koči, iz katere je bil poprej prišel. Nekaj najodlicncjših poglavarjev mu je sledilo na kraj, ki si ga je bil izbral za posvetovanje. Tamenunda in Elizo so odpeljali. Tudi ženske in otroci so se morali razkropiti. Ves tabor je kmalu nato mrgolel samih oboroženih vojščakov, ki 30 3aino čakali načelnika, da gre-do na bojni pohod. Čez nekaj časa je stopil mlad vojščak iz koče, kamor je bil odšel Unkas. Resno je korakal k mladi smreki, ki je rastla iz skalne razpoke. Strgal je lubje s smreke in rnolče zopet odšel v kočo. Naprej je stopil drugi vojščak in okle«til smreko vseh vej, tako da je ostalo samo še golo deblo. Tretji je deblo poslikal s širokimi, rdečimi progami. Vsa ta znamenja sovražnega namena so sprejeli vojščaki s pomembnim molčanjem. Slednjič se je Mohikanec zopet priikazal. Polovico obraza mu je pokrivala črna barva. Pocasi in dostojanstveno se je približal drcvesu, ga ©bkrožil z odmerjenimi koraki, kakor bi plaval, ter pol pri tem divji bojni spev. Zdaj so bili to žalostni, tožeči glajsovi, ki so bili mehki in ganljivi, kot bi pribajali od ptice, zdaj pa so s hipnim, rezkim prehodom postali grozno vpitje, da so poslušalci kar vztrepetali. Bojna pesem je irrela samo nekaj besed, ki so se veckrat ponavljale. Pričenjala je z nekako himno na božanstvo, potem je oznanjala vojščakove namere ter se zopet končala z zahvalo Velikemu duhu. Besede so bile približno te-le: »Manito! Manito! Manito! Ti 91 velik, ti si dober, ti si moder! Manito! Manito! Ti si pravičen! Na nebu, ne oblakih, o! vidim pege — mnogo črnih, mnogo rdečih. Na nebu, o! vidim oblakov mnogo. V gozdovih, v zraku, o! slišim bojni klic, slišim krik in vik. V gozdovih, o! slišim glasen bojni klicl Manito! Manito! Manito! Jaz sem slab — ti si jak. Manito! Manito! Pridi mi na pomoč!« Na koncu vsake kitice je napravil odmor ter izpustil doig glas, ujemajoč se z izraženim čuvstvom. Prvi zaključek je bil slovesen, vzbujajoč spoštovanje, drugi je imel v sebi nekaj vznemirjajočega, Tiesrečo znanecega, tretji je bil znani, grozni bojni krik, zadnji pa je bil kot prvi rahel in proseč. Trikrat je Unkas ponovil to pesem in prav tolikokrat se je plesoč zavrtel okrog debla. Za njim so prišli na vrsto drugi vojščaki, ki 30 ga posnemali s kretniami in bojnira petjcm. Ves ta obred je postajal čedalje bolj divji. Nazadnje je Unkas tomahavk zapičil globoko v drevo in obenem zagnal čuden krik, s katerim je dal znaraenje, da na bojnem pohodu prevzame vodstvo. Ta napoved je med ljudstvom razkacila vse dremajore strasti. Kdor je le mogel, se je kakor nor zaijnal proli štoru, ki je zavzemal mesto sovražnika. Razsekali so ga na kosce, dokler ni bilo videti drugega kot korenine v zetnlji. Drugi so zopet kot besni planili nad iveri in jih obdelavali z nožmi in sekirami, kakor da so udje njih sovrnžnikov. Vse ljudstvo se je udeležilo tega obreda, vse je kričalo na maščevanje nad Huronci, ki so jih bili tako kruto sramotili. Medtem je bil Unkas stopil v stran in se ozrl tia solnce, ki je bilo že doseglo tocko, ko je poteklo premirje z Magvo. S krikom in primerno kretnjo je to naznanil. Pri tej priči so vojščaki prenehali s svojo bojno igro. Taibor je postal čisto drugačen. Vojščaki, ki so bili žeposlikani in oboroženi, so stali tako mirno, kakor bi se nifc ne bilo zgodilo. Zato pa »o ženske pričele prihajati iz ko5» Nekatere so nosile svoje dragocenosti, druge svoje otroke^ starce in bolnike v bližnji gozd. Tudi Tamenund je odšel tja, ko se je bil na kratko, a ganljivo poslovil od Unkasa, kakor od izgubljenega, a zopet najdenega sina. Tudi Hey~ ward je odpeljal Elizo na varen kraj in potem poiskal Sokola. Sokol je pravkar zadovoljno ogledoval vojšcake, kl so hoteli iti z Unkasom na boj. Nekemu indijanskemu dečku je naročil, naj gre na kraj, ki mu ga je natanko opisal, po njegovo in Unkasovo puiko, ki sta jih bila tam skril% predno sta sla v delavarski tabor. Deček je bil ponosen in srečen, da je vreden takega zaupanja. Meni nič tebi nič je počasi korakal čez jaso proti gozdu, da bi ne vzbudil sumnje, ako bi sovražniki prežali v gozdu. Ko je stopil v gozd, je legel na tla in se kakor kača plazil proti zaznamovanemu kraju. Kmalu je našel skrito orožje ter se zopet prikazal, v vsaki roki držeč po eno puško. Kar so ga noge mogle nesti, je tekel proti tabori_ Že je z neverjetno spretnostjo plezal po skalah, kjer je bila na vrhu vas, ko je iz gozda sem počila puška in takoj za njo druga. Deček je zaničljivo kriknil in takoj nato z zmagovitim obrazom kot ponosen osvojevalec stekel k Sokolu. Sokol je vesel pograbil svoj zveromor in ga natancnopregledal, če ni kaj poškodovan. Potem pa je ljubeznivo vprašal decka, če ni ranjen. Deček pa mu je ponosno po gledal v obraz in mu ni niti odgovoril. »Že vidim, da si jo dobil v roko!« je rekel lovec, ko si je bil dečka natančneje ogledal. »Sicer pa ni sila, sanio v meso si zadet. Zgodaj si se pričel učHi za vojščaka. Pridea deček si, slpve^ poglavar še postaneš.« Deček je odhitel, ponosen na kri, ki mu je tekia iz rane. Ko je prišel do svojih vrstnikov, so ga vsi občudovali in ga zavidali. — S tistima dvema streloma so bili Huronci izdali svo}» skrivališče v gozdu. Odšla je četa Delavarov, da jih prepode. g|gg§ • __L__SI.- (D^ie prihodnji_>