Učiteljstvo in mladeniški shodi na Spodnjem Štajerskem. V nSlovencu" z dne 23. avgusta Čitamo v nekem Članku naperjenem proti »Domovini", ki nekako tako-le slove: nMladino na Sp. Štajerskem smo si vzgojili duhovniki sami!" Gospodje okolo rSlovenca" in nSlov. Gospodarja", ne delajte vendar tako kakor sraka s pavovim perjem! Nihče ne more tajiti, da nimajo mladeniški shodi na Spodnjem Štajerskem uspehov. Nasprotno, posledice teh shodor bodo čutili nemčurji — posebno v Slovenskih gorisah. Ali pa smejo radi tega dubovniki Sp. Štajerskega vzeti monopcl _a odgojo mladine? Sploh pa isti Slanek smrdi tako po žlindri, da ue moremo misliti, da bi kak spodnje-štajerski duhovnik napisal te besede. — Ali niso naznačeue besede brce vsemu spoduje-štajerskemu učiteljstvu? Koliko je dnhovnikov, ki so jih spravili edino-le njih ljudski učitelji v gimnazijo! Kolikim pa je bilo treba 8e posebej z inštrukcijami seči pod pazduho, da 80 dosegli prvi klin gimnazijske lestvice ? In če se je dijaku slabo godilo, je bil zopet učitelj, katerega so roditelji vprašali za svet, kako bi z majhnimi atroški izboljšali ubožnemu dijaku njegovo bedno stanje. Treba je bilo pisati, 2e ne osebno prositi gg. profesorje ali pa kake znance, naj mu gospodje pomagajo na kak način, da bo dijak labko dovršil svoje študije. Kdo je pa vzgojil na celjski okoliški šoli — da navedemo najnovejsi slučaj — 2e se ne motimo 26 učencev, ki so bili sposobni za vstop v srednje šole? Koliko bo samo iz tega materijala dubovnikov in drugih izobraženih mož, ki bodo — če Bog da — Še prvoboritelji slovenskega naroda! In vpraSamo vas zopet, kdo so tisti, ki so jih vzgojili? Kdo pa vzgojuje kmeta? Ali ga ne usposobi šola, da postane sposoben za vstop v omikano človeško družbo? Ali ni učitelj, ki se trudi leta in leta, da bi otroku — mlademu kmetu — odprl pot do življenja ter mu s pomočjo najpotrebaejših znanosti razbistril tudi pamet, da postane dovzeteu, recimo tudi za verske resnice ? Ali ni učitelj, ki p r v i utrjuje v otroku značaj, krepi voljo, brzda strasti? Ali ni učitelj ki uči in navaja učenca — mladega kmeta — da poizkuša sam postati gospodar svojemu delovanju in nebanju? Kako je pa z društvi: bralnimi, tamburaškimi, pevskimi, živinorejskimi, poljedelskimi, sadjerejskimi, čebelarskimi, političnimi, izobraževalnimi itd. itd.? Kdo jih pa vodi, kdo jih podpira, kdo so člani ? Ali samo duhovniki? Ali niso vodje; podpiratelji in člani tudi učitelji, odvetniki, kmetje, zasebniki in dr. ? Ali ni — in to poudarjamo brez strahu pred predbacivanjem kake samohvale — ravno užiteljstvo, ki agituje in vzpodbuja narod k organizaciji ? Vsakdo, najsi bokmet ali izobraženec, je spoštovanja vreden, ako deluje za prosveto in blaginjo naroda! — Tudi mi se ne strinjamo 8 tem, da bi ae podilo na mladeniške sbode ljudi v procesijah kot takih s križem naprej, in bi se tamkaj insceniralo skupno obhajilo. Prav je, da se itak vročekrvna mladina navaja k pobožnosti. Zato bi pa zadostovala pri takih prilikah tudi sknpna maša, kakor se to godi pri drugih sloveanostih. — Torej : ostanimo le v resnici verni in odkritosrčni, a varujmo ae — žlindre! Klerikalci imajo povaod eno in isto navado: laste si zaslnge, ki sodijo drugim. S svojim plodonoanim delovanjem in z uspehi tega delovanja se ne morejo ponašati, zato bi se radi ponašali s tem, kar so atorili drugi. Tu bi jim hodili uspehi učiteljevega delovanja kaj dobro v prid, če bi jim ne gledali Da prste in jih časih malo ne okrcali po njih! V resnici: arake s pavovim perjem!